| sodba II U 150/2013 |
ECLI:SI:UPRS:2014:II.U.150.2013 |
15.01.2014 |
Upravno sodišče |
Pravica do vpogleda v spis je samostojna pravica, ki jo v zvezi s postopki, ki tečejo pred Komisijo za preprečevanje korupcije, samostojno ureja Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije v 54. členu. |
preprečevanje korupcije - postopek zaradi suma korupcije - vpogled v spis - pravica do vpogleda v spis |
| sodba II U 94/2013 |
ECLI:SI:UPRS:2013:II.U.94.2013 |
13.11.2013 |
Upravno sodišče |
Pravica do vpogleda v spis je samostojna pravica, ki jo v zadevah, ki tečejo pred Komisijo za preprečevanje korupcije, ureja Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije v 54. členu. Ta pravica ni omejena na vprašanje, ali gre v zadevi za upravno zadevo ali ne. |
preprečevanje korupcije - postopek zaradi suma korupcije - pravica do vpogleda v spis |
| sodba I U 356/2013 |
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.356.2013 |
11.02.2014 |
Upravno sodišče |
Nepravilna in nezakonita je odločitev tožene stranke o zavrženju vloge za vpogled v spis z obrazložitvijo, da ne gre za upravno zadevo, zato je posledično napačno uporabljena določba 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ob pravilni razlagi določb ZIntPK je v primeru, kot je obravnavani, treba zagotoviti uporabo ZUP, ne glede na to, da v obravnavanem primeru ne gre za upravno zadevo oz. ne glede na to, da postopek po tretji alineji prvega odstavka 34. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije ni upravni postopek. Po mnenju sodišča pravice do vpogleda v spis v konkretnem primeru ni mogoče vezati na vprašanje, ali gre za upravno zadevo ali ne, saj ZIntPK tega ne določa, pa tudi Poslovnik pravice do vpogleda v spis v teh zadevah posebej ne prepoveduje, ampak določa zgolj omejitvi glede razkritja identitete in vpogleda v spis pred koncem predhodnega preizkusa prijave, v ostalem pa napotuje na ZIntPK. |
vpogled v spis - upravni postopek - smiselna uporaba ZUP |
| Sklep I Up 55/2008 |
ECLI:SI:VSRS:2008:I.UP.55.2008 |
14.02.2008 |
Vrhovno sodišče |
Ker načelna mnenja, ki jih sprejema RS, Komisija za preprečevanje korupcije, nimajo pravnih in materialnih posledic, tudi nimajo sodnega varstva. |
varstvo ustavnih pravic - načelno mnenje - sodno varstvo |
| VSRS Sodba in sklep I Up 254/2015 |
ECLI:SI:VSRS:2016:I.UP.254.2015 |
12.07.2016 |
Vrhovno sodišče |
Ker gre v obravnavani zadevi za oblastveno odločitev in tožena stranka v Zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja tožnika v posamičnem primeru, so Zaključne ugotovitve akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) posameznika (tožnika), ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato je treba tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo (23. in 15. člen Ustave RS v povezavi s 157. členom Ustave RS), ki pa je ob ustavno skladni razlagi prav v tem, da se mu zagotovi polna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, torej ob vsebinsko celoviti presoji vseh pravnih kot tudi dejanskih okoliščin, saj za zadržanost ali omejenost take presoje ni ne ustavnih in ne zakonskih omejitev.
Le v primeru upravnega spora zaradi nezakonitosti dejanja se v izrek vnese njegov kratek opis in čas storitve dejanja, torej okoliščine, ki služijo njegovi individualizaciji, medtem ko se ta v primeru izpodbijanja pravnega akta opravi z njegovim poimenovanjem, številko, datumom ipd. V obeh primerih gre torej za konkretizacijo posamičnih aktov ali dejanj, ki so predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu. Na ta način se v pravno obvezujočem delu sodbe določi predmet spora in s tem meje pravnomočnosti sodbe.
Komisija zakonito deluje tudi v sestavi dveh članov, vendar mora v tem primeru odločitev sprejeti soglasno, saj je v prvem odstavku 11. člena ZIntPK določeno, da komisija zadeve obravnava na sejah, na katerih morajo biti odločitve sprejete vsaj z dvema glasovoma.
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo poseg v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS in pravilno navedlo, da je tožena stranka po prvotnem osnutku dodatno ugotavljala dejstva in okoliščine oziroma izvajala dokaze, zato bi moral tožniku biti poslan v izjavo tudi dopolnjen osnutek ugotovitev. |
zaključne ugotovitve - upravni akt po 2. členu ZUS-1 - sestava Komisije kot kolegijskega organa - dopolnjevanje postopka - pravica do izjave - odstranitev objave na spletni strani - vsebina izreka sodbe sodišča prve stopnje |
| UPRS sodba I U 1431/2013 |
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.1431.2013 |
24.10.2013 |
Upravno sodišče |
Iz osnutka ugotovitev o konkretnem primeru izhaja, da je komisija odločala v sestavi dveh članov (predsednik komisije se je iz odločanja namreč izločil) in odločitev sprejela soglasno, iz česar sledi, da so bila v obravnavanem primeru upoštevana pravila za veljavno odločanje toženke. Tako tožniku pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS na ta način ni bila kršena.
Ker ima tožnik varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, pomeni, da je njegov tožbeni očitek o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave neutemeljen. Iz enakega razloga tudi ni pritrditi tožniku, da mu je bilo poseženo v pravico iz 23. člena Ustave, saj je možnost vložitve upravnega spora pred naslovnim sodiščem izkoristil in spor sprožil. Tožnik je tudi imel možnost izjave na osnutek ugotovitev o konkretnem primeru (ki jo je tudi izkoristil in nanj odgovoril), kar pomeni, da ne drži, da ima tožnik šele v tem upravnem sporu možnost upoštevanja njegovih argumentov na posredovani osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, zaradi česar tudi iz tega razloga kršitev pravice iz 23. člena Ustave RS ni podana.
Ne gre za vprašanje obstoja t.i. prejudicialnega pravnega razmerja oziroma pravice, od katerega bi bila odvisna odločitev o glavni stvari, to je o ugotovitvi nezakonitosti posega toženke v tožnikove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS zaradi nemožnosti sodelovanja v dokaznem postopku, saj morebitna ugotovitev nezakonite sestave senata toženke ne predstavlja temelja za odločitev o ugotovitvi nezakonitosti posega v tožnikove uveljavljane ustavne pravice zaradi nemožnosti sodelovanja v dokaznem postopku pred izdajo in vročitvijo osnutka ugotovitev o konkretnem primeru. Gre namreč za nov zahtevek, s katerim tožnik razširja svojo tožbo. Ker pa je bil tožnik z vročitvijo osnutka ugotovitev, ki ga je prejel skupaj z dopisom toženke seznanjen tudi s sestavo komisije, kateri je ugovarjal tudi v svojem odgovoru na osnutek, to pomeni, da ta zahtevek uveljavlja prepozno glede na 28. člen ZUS-1, zato je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 vmesni ugotovitveni zahtevek tožnika bilo treba zavreči.
Ker obravnavani postopek ni v fazi ''tik pred objavo ugotovitev na spletni strani ali tiskovni konferenci'', tožnik pa na to postopkovno fazo veže svoje trditve o škodi, je treba ugotoviti, da zatrjevana škoda ni izkazana, zaradi česar je tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe treba zvrniti. |
komisija za preprečevanje korupcije - osnutek ugotovitev v konkretnem primeru - sestava komisije - poseg v človekove pravice - subsidiarni upravni spor - sodelovanje v dokaznem postopku - vmesni ugotovitveni zahtevek - začasna odredba |
| VSL sodba II Cp 4944/2010 |
ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.4944.2010 |
05.10.2011 |
Višje sodišče v Ljubljani |
Komisija za preprečevanje korupcije je bila glede na svoje naloge po ZPKor in v skladu s Poslovnikom dolžna načelno mnenje, v katerem je določeno ravnanje označila za koruptivno, oblikovati tako, da ne bi bila mogoča prepoznava posameznika (t.j. tožnika) v javnosti, saj v nasprotnem primeru poseže v njegovo čast in dobro ime. |
poseg v čast in dobro ime - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo |
| UPRS sodba IV U 135/2014 |
ECLI:SI:UPRS:2014:IV.U.135.2014 |
09.07.2014 |
Upravno sodišče |
Komisija za preprečevanje korupcije je postopek nadzora nad premoženjskim stanjem vodila na podlagi določb ZIntPK, tudi sporne določbe 45. člena ZIntPK, zato sodišče zavrača tožnikovo navedbo, da je šlo dejansko za širši nadzor, kot je določen v V. poglavju ZIntPK. V postopku so mu bile zagotovljene vse pravice, ki mu gredo na podlagi posebnih postopkovnih določb ZIntPK in Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije, kot tudi postopkovne pravice, ki izhajajo iz 7. in 9. člena ZUP, ki se v postopkih, kot je obravnavani uporablja smiselno. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, kot ustavna pravica procesnega značaja, namreč zagotavlja posamezniku enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih in enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, zato ugotovitve, da je tožnik imel možnost v postopku sproti pojasnjevati in odgovarjati na navedbe tožene stranke pomenijo, da do očitanih kršitev iz 22. člena Ustave RS ni prišlo.
Z javno objavo Zaključnega poročila ni bilo poseženo v ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Po presoji sodišče je namreč obveščanje javnosti o delovanju tožene stranke ena izmed pomembnih nalog, ki so utemeljene v učinkovitem odzivu države proti vsem oblikam koruptivnih dejanj. |
nadzor nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank - subsidiarni upravni spor - kršitev ustavnih pravic - enako varstvo pravic - pravica do učinkovitega pravnega sredstva |
| UPRS sodba II U 407/2014 |
ECLI:SI:UPRS:2016:II.U.407.2014 |
13.01.2016 |
Upravno sodišče |
Komisija za preprečevanje korupcije s tem, ko na seji sprejme osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, ki ima v šestem odstavku 13. člena ZIntPK predpisane sestavine, določi krog oseb, na katere se ugotovitve nanašajo. V takem primeru mora komisija v nadaljevanju postopka vključiti tudi te osebe, jim poslati osnutek ugotovitev in jim določiti čas, v katerem naj se o ugotovitvah izjavijo.
V obravnavani zadevi je postopek tekel v skladu z navedenimi določbami, v okviru katerega je bila tožnici tudi dana možnost udeležbe v postopku. Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru je bil poslan tožnici v odgovor, tožnica pa je nanj v danem roku odgovorila. S tem je bila tožnici dana možnost udeležbe v postopku. |
sum korupcije - objava ugotovitev Komisije za preprečevanje korupcije - možnost udeležbe v postopku |
| UPRS sodba I U 970/2014 |
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.970.2014 |
09.07.2014 |
Upravno sodišče |
Izpodbijani akt, to je Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, je glede na njegovo vsebino posamični akt v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1.
Določba 13. člena ZIntPK se nanaša na vse v 1. odstavku tega člena naštete postopke, med katere pa ni mogoče uvrstiti postopka nadzora nad premoženjskim stanjem, ki je umeščen v posebno samostojno V. poglavje zakona (členi 41 do vključno 46). Postopkovne določbe, ki se nanašajo na nadzor po 13. členu ZintPK, so urejene posebej, ločeno od postopkovnih določb, ki se nanašajo na nadzor nad premoženjskim stanjem iz V. poglavja zakona. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na nespoštovanje postopkovnih določb iz 13. člena ZIntPK. Postopek nadzora nad premoženjskim stanjem je Komisija vodila za preprečevanje korupcije vodila na podlagi določb ZIntPK, vključno z določbo 45. člena, zato sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da je dejansko šlo za širši nadzor, kot je opredeljen v V. poglavju ZIntPK. Iz povedanega izhaja, da tožniku pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS ni bila kršena.
V postopku so mu bile zagotovljene vse pravice, ki mu gredo na podlagi posebnih postopkovnih določb ZIntPK in Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije, kot tudi postopkovne pravice, ki izhajajo iz 7. in 9. člena ZUP, ki se v postopkih, kot je obravnavani, uporablja smiselno in subsidiarno. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave, kot ustavna pravica procesnega značaja, namreč zagotavlja posamezniku enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih in enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Ugotovitev, da je tožnik imel možnost v postopku sproti pojasnjevati svoja stališča dejanske in pravne narave ter odgovarjati na navedbe oziroma ugotovitve in stališča tožene stranke, zato pomeni, da do očitanih kršitev iz 22. člena Ustave ni prišlo.
Obveščanje javnosti o delovanju Komisije za preprečevanje korupcije je ena izmed pomembnih nalog, ki so utemeljene v učinkovitem odzivu države prosti vsem oblikam koruptivnih dejanj. Zakonodajalec je dolžnostno obveščanje javnosti s strani Komisije zelo široko opredelil. Zato v konkretnem primeru ni podlage za očitek, da je bila tožniku z javno objavo Zaključnega poročila kršena ustavna pravica iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti). Tudi sicer iz sodne prakse Ustavnega sodišča in sodne prakse ESČP izhaja, da mora biti uveljavljanje domneve nedolžnosti vedno vezano na določen sodni postopek, ki sicer ni nujno kazenski postopek, ampak gre lahko tudi za druge vrste postopkov, potem ko je bil kazenski postopek ustavljen. Vezanost domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in tudi pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave na določen sodni postopek pomeni, da je mogoče kršitev te pravice presojati le v povezavi s konkretnim sodnim postopkom, česar tožnik v tožbi niti ne zatrjuje. Ker pri nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank očitno ne gre za kazenski postopek, že iz tega razloga sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek o kršitvi tožnikove pravice iz 29. člena Ustave, ki ureja pravna jamstva v kazenskem postopku. |
nadzor nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank - zaključno poročilo - upravni spor - subsidiarni upravni spor - kršitev ustavnih pravic - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva - domneva nedolžnosti - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do zasebne lastnine |
Veljaven predpis
Veljaven predpis, vendar se še ne uporablja
Objavljen predpis, ki še ne velja
Neveljaven predpis
Neveljaven predpis, ki se še uporablja
Predpis v pripravi
Konec postopka, predpis ni nikoli veljal
Konzumiran ali obsoleten predpis