| VSL Sodba II Kp 4980/2011 |
ECLI:SI:VSLJ:2014:II.KP.4980.2011 |
22.09.2014 |
Višje sodišče v Ljubljani |
Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011).
Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi.
Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh pojavnih oblik možnih zlorab, ki jih ima storilec lahko v zavesti in so tudi dejansko mogoče. Po drugi strani pa novota nedvomno pomeni tudi uskladitev z ratificirano Konvencijo združenih narodov proti korupciji, Kazenskopravno konvencijo o korupciji in modelom Kodeksa ravnanja za javne uslužbence Sveta Evrope, kot to v uvodnih pojasnilih h kazenskemu zakoniku poudarjajo komentatorji Bele, Deisinger in Jakulin.
Pri nadaljevanem kaznivem dejanju zadošča, da je le eno kaznivo dejanje storjeno na območju naše države, da je podana jurisdikcija Republike Slovenije.
Sama sprememba izjave obtoženca iz "da bo uredil" v "poskušal urediti" v tenorju sodbe glede predodelitve spisa, ne pomeni prekoračitve obtožbe v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni kršena objektivna identiteta med obtožbo ni sodbo, le opis je natančnejši glede na izpovedbo B. B., s tem opisom pa obtoženi v nobenem primeru ni bolj obremenjen.
S tem, ko je sodišče prve stopnje izločilo postopek zoper takrat soobtožena C. C. in D. D., ki sta ob koncu dokaznega postopka kaznivo dejanje priznala in ga dokončalo posebej, je s stališča možnosti, da se v postopku, ki je tekel zoper A. A., zaslišita kot priči, res prišlo do povsem novega procesnega položaja. V kolikor bi še naprej tekel enoten postopek zoper vse tri ni sporno, da do konca postopka in do pravnomočnosti sodbe, ne moreta biti zaslišana kot priči. Sodišče je pravilno kazenski postopek zoper soobtoženca izločilo in je sodba na osnovi njunega priznanja z dne 11. 12. 2013 postala pravnomočna 25. 12. 2013, sodišče pa je zadnjo glavno obravnavo v postopku zoper obtoženega A. A. opravilo dne 20. 12. 2013 in sodbo razglasilo dne 23. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je potrebno predlagana dokaza zavrniti tudi iz drugih razlogov in sicer, ker ne bi mogla odločilno vplivati na odločitev sodišča. Torej je ocenilo, da je dejansko stanje v tolikšni meri razjasnjeno in da so izvedeni vsi potrebni dokazi, da je lahko odločilo o obtožbi zoper obtoženega A. A. Zato po presoji pritožbenega sodišča niti iz procesnega vodstva predsednice senata v tem kazenskem postopku, še posebej pa ne iz datuma nastopa pravnomočnosti sodbe, izrečene v izločenem kazenskem postopku, ni mogoče izpeljevati teze o kršitvi pravice obtoženca do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje D. D. in C. C. kot prič.
Stranke so po določbi 7. člena ZKP dolžne pisanja sodišču predložiti v slovenskem jeziku.
ZKP ne prepoveduje predsedniku senata, da bi izdal odredbo o preklicu tiralice. V kolikor sta oba akta tako sklep kot odredba pripravljena skupaj, je celo logično, da ju podpiše predsednik senata. V takih zadevah je namreč potrebno postopati hitro, kar izhaja tudi iz 550. člena ZKP, kjer je tudi določeno, da mora tiralico preklicati organ, ki jo je izdal. Organ v našem primeru pomeni sodišče, ne pa razpravljajoča sodnica, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.
ZKP ne omejuje tajnih delavcev, ki niso policisti, le na oškodovance.
Sodba Sodišča Evropske unije v združenih zadevah S-293/12 in S-594/12 z dne 8. 4. 2014 Direktivi 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES, ne odreka utemeljenosti in potrebnosti njenega osnovnega namena, to pa je v zagotovitvi dostopnosti podatkov za namen preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic. Sodba direktivi očita preohlapnost in pomanjkanje objektivnih meril glede obdobja hrambe, zagotovitev učinkovitega varstva podatkov pred nevarnostmi zlorabe ter odsotnost materialnih in procesnih pogojev, pod katerimi lahko pristojni nacionalni organi dostopajo do podatkov in jih naknadno uporabljajo.
Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, je razvidno, da je zakonodajalec upravičen določiti obvezno hrambo prometnih podatkov za namene zaščite državne varnosti, obrambe, javne varnosti ter za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj. Po oceni Ustavnega sodišča RS pa bi bilo potrebno obdelavo prometnih podatkov zamejiti zgolj na določena, huda kazniva dejanja, za katera bi zakonodajalec ocenil, da zaradi njihove teže hramba podatkov oziroma dostop do njih upravičujeta poseg v zasebnost posameznika.
Ob takih izhodiščih, ko Ustavno sodišče RS ocenjuje, da je hramba podatkov primerna za dosego cilja, ko ni poseglo v določbe ZKP, niti v že pridobljene podatke, je pritožbeno sodišče moralo odločati, ali so bile ustavne pravice obtoženca kakorkoli prizadete z uporabo omenjenih podatkov o njegovi komunikaciji. Ob tem preizkusu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bil pri obtoženemu A. A. že od vsega začetka, torej od prijave B. B. dalje, nedvomno izpolnjen pogoj, torej določena stopnja suma, da je udeležen pri kaznivem dejanju, za pridobitev tovrstnih podatkov, kot to določa 149.b člen ZKP. Sum pa se je tekom predkazenskega postopka in tudi tekom preiskovalne faze kazenskega postopka le še krepil. Pridobljeni podatki so se torej nanašali na točno določene osebe, zoper katere je bil že osredotočen sum in tudi na določeno komunikacijsko sredstvo, mobilne telefone, ali pa so se nanašali na osebo, ki je kaznivo dejanje prijavila, in sicer zaradi preverbe njegove prijave, torej v kontrolni funkciji. |
postopek v zvezi z imuniteto - imuniteta sodnika - dovoljenje državnega organa za pregon - zahteva za pridobitev dovoljenja - pristojnost za vložitev - dovoljenje državnega zbora - kazenski postopek - začetek kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - predkazenski postopek - prikriti ukrepi - jemanje podkupnine - zakonski znaki kaznivega dejanja - načelo zakonitosti - lex certa - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - obstoj kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - zloraba položaja - opis kaznivega dejanja - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - pravica do sodnega varstva - kraj storitve kaznivega dejanja - veljavnost slovenske kazenske zakonodaje - posebni pogoji za pregon - nadaljevano kaznivo dejanje - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev - izločitev državnega tožilca - pravica do poštenega sojenja - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - izjave soobtoženih - priznanje krivde - izločitev postopka - sodba zoper soobtožence - zaslišanje soobdolženca kot priče - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - preložitev glavne obravnave - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - postopek za izdajo tiralice - preklic tiralice - uporaba slovenskega jezika v vlogah - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - prevod v slovenski jezik - tajno delovanje - posebni preiskovalni ukrepi - obrazložitev odredbe - tajni delavec - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - hramba podatkov - varstvo osebnih podatkov - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja |
| VSL Sklep I Cp 1518/2017 |
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1518.2017 |
29.06.2017 |
Višje sodišče v Ljubljani |
Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način.
Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena. |
premoženje nezakonitega izvora - premoženje v tujini - odvzem premoženja nezakonitega izvora - vrnitveni zahtevek - začasno zavarovanje premoženja nezakonitega izvora - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - mednarodna pristojnost - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I - pristojnost po legi nepremičnine |
| UPRS sodba IV U 135/2014 |
ECLI:SI:UPRS:2014:IV.U.135.2014 |
09.07.2014 |
Upravno sodišče |
Komisija za preprečevanje korupcije je postopek nadzora nad premoženjskim stanjem vodila na podlagi določb ZIntPK, tudi sporne določbe 45. člena ZIntPK, zato sodišče zavrača tožnikovo navedbo, da je šlo dejansko za širši nadzor, kot je določen v V. poglavju ZIntPK. V postopku so mu bile zagotovljene vse pravice, ki mu gredo na podlagi posebnih postopkovnih določb ZIntPK in Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije, kot tudi postopkovne pravice, ki izhajajo iz 7. in 9. člena ZUP, ki se v postopkih, kot je obravnavani uporablja smiselno. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, kot ustavna pravica procesnega značaja, namreč zagotavlja posamezniku enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih in enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, zato ugotovitve, da je tožnik imel možnost v postopku sproti pojasnjevati in odgovarjati na navedbe tožene stranke pomenijo, da do očitanih kršitev iz 22. člena Ustave RS ni prišlo.
Z javno objavo Zaključnega poročila ni bilo poseženo v ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Po presoji sodišče je namreč obveščanje javnosti o delovanju tožene stranke ena izmed pomembnih nalog, ki so utemeljene v učinkovitem odzivu države proti vsem oblikam koruptivnih dejanj. |
nadzor nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank - subsidiarni upravni spor - kršitev ustavnih pravic - enako varstvo pravic - pravica do učinkovitega pravnega sredstva |
| VSL sklep I Cp 1033/2015 |
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.1033.2015 |
10.04.2015 |
Višje sodišče v Ljubljani |
V postopku po ZOPNI se (kazenskopravna) krivda ne ugotavlja. Postopek po ZOPNI, za razliko od kazenskega postopka, ne teče zoper osebo, ampak poteka zoper premoženje. Gre za civilno zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. ZOPNI uveljavlja ukrepe, ki se izrekajo (tudi) brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, v pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalih, kakršno vzpostavlja domneva nedolžnosti. Pravdni postopek teče neodvisno od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku in zato ne more biti v nasprotju z domnevo nedolžnosti.
Finančna preiskava s svojimi izsledki, zajetimi v zaključnem poročilu, predstavlja javno listino, ki jo je v predpisani obliki, v mejah svoje pristojnosti, izdal državni organ pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je bilo poverjeno z zakonom in ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 224. člena ZPP). |
odvzem premoženja nezakonitega izvora - finančna preiskava - obstoj utemeljenega suma - nesorazmernost premoženja glede na prihodke - zakonitost finančne preiskave - zemljiški dolg - domneva nedolžnosti - javna listina - uresničevanje in omejevanje pravic - pravica do zasebne lastnine |
| VSK sodba IV Kp 61420/2011 |
ECLI:SI:VSKP:2013:IV.KP.61420.2011 |
16.05.2013 |
Višje sodišče v Kopru |
Pritožnik je spregledal, da človekove pravice in temeljne svoboščine niso absolutne pravice, temveč so omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (četrti odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije). Drugi odstavek 15. člena Ustave RS tudi določa, da je mogoče z zakonom predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Tudi v Republiki Sloveniji se sme hišna preiskava opraviti brez odločbe sodišča. Peti odstavek 26. člena Ustave RS, ki ga je pritožnik spregledal, določa, da sme uradna oseba pod pogoji, ki jih določa zakon, brez odločbe sodišča stopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje. Tako je v 352. členu Zakona o kazenskem postopku Republike Italije (Codice di procedura penale) predpisano, da sme sodna policija opraviti hišno preiskavo in osebno preiskavo brez odredbe pristojnega pravosodnega organa, ko gre za kaznivo dejanje storjeno in flagranti, torej, ko je storilec zaloten pri izvrševanju kaznivega dejanja, v 352. členu pa je podrobno predpisano postopanje sodne policije v takem primeru, med drugim mora policija zapisnik o preiskavi nemudoma oziroma brez odlašanja, v roku 48 ur, poslati državnemu tožilcu v potrditev. Pri taki hišni preiskavi ima sodna policija tudi pravico zaseči predmete pomembne za kazenski postopek in tak zapisnik mora policija tudi nemudoma oziroma v zgoraj navedenem roku poslati državnemu tožilcu v potrditev. Predpisana je tudi sodna kontrola teh dejanj na podlagi ugovora (pravnega sredstva) zoper zaseg predmetov pri taki hišni preiskavi (richiesta di riesame) o katerem odloča sodišče v sestavi treh profesionalnih sodnikov (124. člen ZKP Republike Italije). Nadalje je v 103. členu Odloka predsednika republike 309/90, ko gre za kazniva dejanja proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami (za katerega je v tem predpisu določeno, da je njegov cilj ureditve varstvo človekovega zdravja, torej zavarovanje ljudi), predpisana pristojnost sodne policije, da opravi preiskavo brez odredbe pravosodnega organa, če so zato izpolnjeni pogoji določeni v tem členu. |
nezakoniti dokazi - dokazi, pridobljeni v tujini - dokazi, pridobljeni v Republiki Sloveniji - konkretizacija pritožbenih navedb - tajno opazovanje - čezmejno policijsko sodelovanje - dokazni predlogi - zavrnitev dokaznih predlogov - celovita presoja izvedenih dokazov |
Veljaven predpis
Veljaven predpis, vendar se še ne uporablja
Objavljen predpis, ki še ne velja
Neveljaven predpis
Neveljaven predpis, ki se še uporablja
Predpis v pripravi
Konec postopka, predpis ni nikoli veljal
Konzumiran ali obsoleten predpis