| VSL sklep II Cp 1300/2012 |
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.1300.2012 |
15.05.2013 |
Višje sodišče v Ljubljani |
Slepo nedovoljeno vdiranje v elektronski nabiralnik (t.i. fishing expedition) je absolutno nedopustno. To velja tako za vdiranje prek računalniškega sistema, kakor za vdiranje prek tehničnih sredstev v stvarnem pojavnem svetu. Edino merilo je merilo pričakovanega polja zasebnosti. |
komunikacijska zasebnost - pričakovano polje zasebnosti - elektronski nabiralnik - vdiranje v elektronski nabiralnik - javna oseba - fishing expedition |
| VSL sklep II Cp 2201/2012 |
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.2201.2012 |
11.09.2013 |
Višje sodišče v Ljubljani |
Slepo nedovoljeno vdiranje v elektronski nabiralnik (t.i. fishing expedition) je absolutno nedopustno. To velja tako za vdiranje prek računalniškega sistema, kakor za vdiranje prek tehničnih sredstev v stvarnem pojavnem svetu. Edino merilo je merilo pričakovanega polja zasebnosti. |
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - komunikacijska zasebnost - pričakovano polje zasebnosti - svoboda izražanja - elektronski nabiralnik - javna oseba - fishing expedition - začasna odredba na pritožbeni stopnji - regulacijska začasna odredba |
| VSRS Sodba I Ips 57498/2013-117 |
ECLI:SI:VSRS:2016:I.IPS.57498.2013.117 |
12.05.2016 |
Vrhovno sodišče |
Predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ki naj bi na splošni ravni potrdil ali izključil možnost, da je obsojenec storil ali ni storil kaznivega dejanja, tako da poda mnenje o obsojenčevih nagnjenjih k izvrševanju netipičnih spolnih praks, predstavlja neprimeren dokaz. |
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - kršitev pravic obrambe - neprimeren dokaz - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo |
| VSRS Sodba I Ips 56203/2013-164 |
ECLI:SI:VSRS:2016:I.IPS.56203.2013.164 |
21.04.2016 |
Vrhovno sodišče |
Obramba je dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvari dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva. Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, morajo biti torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi).
Sodišče sicer lahko v kazenskem postopku ugotavlja posamezne osebnostne lastnosti obdolženca, od izvedenca psihiatra oziroma psihologa pa ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obdolženec na splošno po svoji osebnostni strukturi sposoben oziroma absolutno nesposoben storiti kaznivo dejanje, ki se mu očita. Psihiatrični pregled obdolženca se v kazenskem postopku predvidoma odredi, če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi druge trajne ali hude duševne motenosti njegova prištevnost bistveno zmanjšana, ali če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka, ali pa zaradi ocene tveganja ponovitve kaznivega dejanja (violence risk assessment). |
dokaz z izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - načelo proste presoje dokazov - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja |
| VSRS Sodba I Ips 14234/2013-110 |
ECLI:SI:VSRS:2015:I.IPS.14234.2013.110 |
10.09.2015 |
Vrhovno sodišče |
Sodišče lahko v kazenskem postopku ugotavlja posamezne osebnostne lastnosti obdolženca, od izvedenca psihiatra oziroma psihologa pa ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obsojenec na splošno po svoji osebnostni strukturi sposoben oziroma absolutno nesposoben storiti kaznivo dejanje, ki se mu očita. |
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev dokaznega predloga - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let |
| VSRS Sodba I Ips 7536/2017 |
ECLI:SI:VSRS:2020:I.IPS.7536.2017 |
03.09.2020 |
Vrhovno sodišče |
Ključno vprašanje je, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev, med njimi tudi privilegija zoper samoobtožbo. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesno pravne subjektivitete posameznika vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da ob prvem razgovoru obsojenke s policistom M. J. sum storitve kaznivega dejanja nanjo še ni bil osredotočen, zato jo policist ni bil dolžan poučiti po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, ko pa je policist z njo nadaljeval razgovor in je že bil seznanjen z izjavo oškodovanca, da ga je poškodovala obsojenka, pa bi obsojenko moral seznaniti s pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Kljub temu, da tega ni storil, nož, s katerim je bil zaboden oškodovanec, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj bi ga organi pregona v vsakem primeru našli ob ogledu stanovanja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Dokaznega predloga, katerega namen je ugibanje, kaj bi lahko za mnenje izvedenca psihiatra pomenila vsebina zdravstvene dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, ni mogoče šteti za ustrezno konkretiziranega. Gre za tako imenovani fishing expedition, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi česa zaključuje, da bi medicinska dokumentacija o obsojenkini poškodbi glave privedla do drugačne odločitve sodišča v zvezi z obsojenkino zmožnostjo zavedati se pomena svojega ravnanja. |
privilegij zoper samoobtožbo - začetek kazenskega postopka - osredotočeno policijsko preiskovanje - nedovoljen dokaz - izjema neizogibnega odkritja - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - obrazloženost dokaznega predloga |
| UPRS Sodba I U 2029/2017-11 |
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.2029.2017.11 |
06.03.2018 |
Upravno sodišče |
Niti v objektivnem niti v subjektivnem pogledu ni podlage za sklepanje, da je na osnovi zatrjevanih posamičnih okoliščin in okoliščin kot celote podan (upravičen) dvom v nepristranskost uradne osebe. Morebitno zmotno pravno presojo ali postopkovno kršitev je mogoče izpodbijati z ustreznimi pravnimi sredstvi. Iz v tožbi opisanega ravnanja uradne osebe ni mogoče niti z verjetnostjo sklepati, da bi bil zaradi razmerja uradne osebe do strank ali do upravne stvari podan dvom o nepristranskosti te uradne osebe v kontekstu konkretne zadeve in kar bi (negativno) vplivalo na percepcijo javnosti o neodvisnosti in nepristranskosti delovanja toženke. |
izločitev uradne osebe - dvom v nepristranost uradne osebe - kršitev pravil postopka - tožbena novota |
| VSL Sklep V Kp 55723/2018 |
ECLI:SI:VSLJ:2020:V.KP.55723.2018 |
09.04.2020 |
Višje sodišče v Ljubljani |
Za presojo dovoljenosti dokazov, ki so bili najdeni, ker so se znašli "na očeh", tako določba 217. kot 219.a člena določata le način ravnanja z njimi, ne pa kriterijev, kdaj je tako najden dokaz dovoljen. V sodni praksi so se v povezavi z ameriško doktrino plain view razvili kriteriji: (1) policist mora biti zakonito prisoten na mestu zasega, (2) najdeni predmeti morajo imeti domnevno obremenilni značaj; morajo kazati na drugo kaznivo dejanje in (3) najdba mora biti nenamerna, nepričakovana.
Elektronske naprave se pomembno razlikujejo od prostorov in predmetov v "običajnem" svetu, zato se njihova preiskava bistveno razlikuje od hišne preiskave glede drugega in tretjega kriterija. Da se lahko prepozna obremenilni značaj elektronsko shranjenega podatka, je treba tak podatek odpreti, ga napraviti dostopnega čutom in ga nato še pogledati, prebrati, poslušati. Če gre za elektronske podatke podobne listinam (npr. listina v elektronski obliki ali v elektronsko obliko pretvorjena listina, digitalna fotografija), se do vsebine zapisanih podatkov in informacij, katerih nosilec so, lahko dokopljemo šele s tem, da preberemo njihovo vsebino. V fizičnem svetu je večinoma zlahka možno preizkusiti naključnost najdbe (npr. ob vstopu v sobo zaradi iskanja drog policist na mizi zagleda pištolo). Tudi pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih zoper drugo osebo, je samo dejstvo zaznave še ene osebe povsem nazorno. Pri listinah (v pisni, fizični obliki) je to, zaradi njihove narave, že bistveno težje: če policist v omari fasciklov išče določeno pogodbo, mora pogledati v vsak fascikel in (vsaj bežno) vsako listino v njem, da lahko ugotovi, ali je našel iskano listino; med njimi se lahko znajde "na očeh" tudi listina z domnevno obremenilnim značajem. V elektronskih napravah je to le še potencirano. Za presojo naključnosti najdbe dokaza je v tem primeru treba ugotoviti, ali je policist deloval v skladu s prvotno preiskavo (za katero je bila izdana sodna odredba). |
preiskava elektronske naprave - naključno pridobljen dokaz - doktrina plain view - pravica do zasebnosti - komunikacijska zasebnost |
| VSRS Sodba I Ips 38853/2013-144 |
ECLI:SI:VSRS:2016:I.IPS.38853.2013.144 |
13.10.2016 |
Vrhovno sodišče |
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril, morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, morajo torej biti materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja
(thema probandi)
.
Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Sklicevanje zagovornika na 427. člen ZKP je zato v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom.
Po tretjem odstavku 183. člena KZ kot zakonski znak ni opredeljeno očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, temveč sta za obstoj tega kaznivega dejanja bistvena kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je storilec zlorabil svoj položaj in da mu je bil otrok hkrati zaupan bodisi v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo. |
dokazni predlog - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izvedbe dokazov - kršitev pravice do obrambe - načelo proste presoje dokazov - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let |
| UPRS Sodba I U 1868/2018-31 |
ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1868.2018.31 |
21.05.2020 |
Upravno sodišče |
Toženkino izvajanje si je deloma v nasprotju, saj so na eni strani ti programi t.i. must have programi, na drugi strani pa so obvezni del TV paketa in niso kriterij izbire za naročnika – končnega potrošnika. Odločbe tako v tem delu že iz tega razloga ni mogoče preizkusiti.
Iz odločbe tudi ni jasno, zakaj naj bi se za slovensko ozemlje upoštevni proizvodni trg določil na podlagi homogenega jezikovnega področja, četudi se ta kriterij (torej homogeno jezikovno področje), kot to izhaja iz odločitev EK (in čemur toženka ne oporeka), upošteva za določitev upoštevnega geografskega trga.
Poleg tega z dodatnimi vsebinskimi navedbami v odgovoru na tožbo toženka ne more dopolnjevati razlogov za svojo odločitev, ki jo je sprejela z izpodbijano odločbo, še zlasti pa to ne more storiti z izsledki dokaza, izvedenega za potrebe drugega postopka.
Toženka pred izdajo odločbe tožnika tudi ni seznanila, da njegovega predloga korektivnih ukrepov ne bo sprejela, temveč je izdala izpodbijano odločbo. S takim ravnanjem je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka.
Tožnik v okviru tožbenega ugovora kršitve 9. člena ZUP še navaja, da pred izdajo odločbe ni bil seznanjen z ukrepi za vzpostavitev stanja pred koncentracijo, kot so mu bili naloženi z izpodbijano odločbo. Toženka je izdala Zbirni PRD in ga poslala tožniku v izjavo. Iz vsebine tega PRD sicer izhaja zaključek toženke, da priglašena koncentracija ni skladna s pravili konkurence, ni pa navedeno, da bo v posledici te ugotovitve tožniku s to isto odločbo (torej z odločbo o prepovedi koncentracije (po 50. členu ZPOmK-1), kot bi se dalo sklepati iz zaključka PRD) tudi naložila ukrepe za odpravo učinkov izvedene prepovedane koncentracije na podlagi 53. člena ZPOmK-1 in kakšni bodo ti ukrepi po vsebini, kar je potem storila z izpodbijano odločbo. |
varstvo konkurence - koncentracija podjetij - postopek presoje koncentracije - priglasitev koncentracije - obrazložitev odločbe - kršitev pravil upravnega postopka - načelo zaslišanja stranke v postopku |
Veljaven predpis
Veljaven predpis, vendar se še ne uporablja
Objavljen predpis, ki še ne velja
Neveljaven predpis
Neveljaven predpis, ki se še uporablja
Predpis v pripravi
Konec postopka, predpis ni nikoli veljal
Konzumiran ali obsoleten predpis