| sklep II U 192/2013 |
ECLI:SI:UPRS:2013:II.U.192.2013 |
06.02.2013 |
Upravno sodišče |
Tožeča stranka mora že pri predlogu za izdajo začasne odredbe dovolj konkretno in določno navesti ter verjetno izkazati, da so kumulativno izpolnjeni vsi formalni in materialni pogoji, potrebni za izdajo začasne odredbe v skladu z določili 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1.
V okviru odločanja o začasni odredbi, sodišče ugotavlja, da gre v primeru ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS za procesne pravice in da tudi če bi šlo za poseg v te pravice, ta poseg ne traja več, saj je bil izpodbijani akt že izdan. Gre za ustavne pravice procesnega značaja, torej je kršitev teh pravic lahko storjena v samem postopku.
Glede zatrjevanega posega v osebnostne pravice ima tožnik drugo sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti, ki mu na njegovo zahtevo nudi v tej zvezi tudi začasno sodno varstvo z izdajo začasne odredbe, seveda v kolikor jo tožnik zahteva.
Tožnik je zavezanec za prijavo svojega premoženjskega stanja. Javnost podatkov o dohodkih in premoženjskem stanju zavezancev določa prvi odstavek 46. člena ZIntPK. Komisija za preprečevanje korupcije je dolžna na svoji spletni strani objavljati podatke o dohodkih in premoženju zavezancev. Zato tožnikovo zatrjevanje nastanka težko popravljive škode ni izkazano, celo nasprotno, izdaja predlagane začasne odredbe, to je odstranitev Zaključnega poročila iz spletne strani KPK, bi bila v nasprotju z javnim interesom, enako stališče pa je sodišče zavzelo že predhodno pri odločanju o istovrstni zahtevi v (nepravnomočnem) sklepu opr. št. IV U 24/2013 z dne 4. 2. 2013. |
začasna odredba - objava zaključnega poročila na spletu - javni interes - javnost podatkov - nadzor nad premoženjskim stanjem zavezancev po ZIntPK - nepopravljiva škoda |
| VSRS Sodba in sklep I Up 254/2015 |
ECLI:SI:VSRS:2016:I.UP.254.2015 |
12.07.2016 |
Vrhovno sodišče |
Ker gre v obravnavani zadevi za oblastveno odločitev in tožena stranka v Zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja tožnika v posamičnem primeru, so Zaključne ugotovitve akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) posameznika (tožnika), ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato je treba tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo (23. in 15. člen Ustave RS v povezavi s 157. členom Ustave RS), ki pa je ob ustavno skladni razlagi prav v tem, da se mu zagotovi polna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, torej ob vsebinsko celoviti presoji vseh pravnih kot tudi dejanskih okoliščin, saj za zadržanost ali omejenost take presoje ni ne ustavnih in ne zakonskih omejitev.
Le v primeru upravnega spora zaradi nezakonitosti dejanja se v izrek vnese njegov kratek opis in čas storitve dejanja, torej okoliščine, ki služijo njegovi individualizaciji, medtem ko se ta v primeru izpodbijanja pravnega akta opravi z njegovim poimenovanjem, številko, datumom ipd. V obeh primerih gre torej za konkretizacijo posamičnih aktov ali dejanj, ki so predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu. Na ta način se v pravno obvezujočem delu sodbe določi predmet spora in s tem meje pravnomočnosti sodbe.
Komisija zakonito deluje tudi v sestavi dveh članov, vendar mora v tem primeru odločitev sprejeti soglasno, saj je v prvem odstavku 11. člena ZIntPK določeno, da komisija zadeve obravnava na sejah, na katerih morajo biti odločitve sprejete vsaj z dvema glasovoma.
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo poseg v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS in pravilno navedlo, da je tožena stranka po prvotnem osnutku dodatno ugotavljala dejstva in okoliščine oziroma izvajala dokaze, zato bi moral tožniku biti poslan v izjavo tudi dopolnjen osnutek ugotovitev. |
zaključne ugotovitve - upravni akt po 2. členu ZUS-1 - sestava Komisije kot kolegijskega organa - dopolnjevanje postopka - pravica do izjave - odstranitev objave na spletni strani - vsebina izreka sodbe sodišča prve stopnje |
| VSRS Sodba in Sklep I Up 476/2013 |
ECLI:SI:VSRS:2015:I.UP.476.2013 |
05.02.2015 |
Vrhovno sodišče |
Ker gre za tožbo po 4. členu ZUS-1, torej za subsidiarni upravni spor, v katerem je presoja sodišča omejena na to, ali so bile z napadenim aktom oziroma z dejanjem kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, navedene v tožbi, presoja ne zajema celotne presoje napadenega akta in postopka njegove izdaje ter še toliko manj presoje v aktu ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene.
Komisija je kot kolegijski organ (prvi odstavek 11. člena ZIntPK) delala v zakoniti sestavi in osnutek ugotovitev sprejela s predpisano večino.
Vložena zahteva istega sodišča za oceno ustavnosti določb določenega zakona (o kateri še ni odločeno) v eni zadevi, ne predstavlja formalne ovire za vodenje postopka v drugi zadevi, pa čeprav gre za isto pravno vprašanje.
Ker že osnutek ugotovitev o konkretnem primeru med drugim vsebuje tudi opis dejanskega stanja (šesti odstavek 13. člena ZIntPK), mora uradna oseba pred sprejetjem osnutka na seji komisije relevantno dejansko stanje ugotoviti. V tej fazi postopka uradna oseba za pripravo osnutka ugotovitev zbira procesno
gradivo, ocenjuje njegovo dokazno vrednost, ga dopolnjuje (139. člen ZUP). Katere informacije in dokaze bo pridobila in kdaj bo ocenila, da jih ima dovolj za pripravo osnutka ugotovitev, v okviru procesnega vodstva ocenjuje uradna oseba, ki pri tem upošteva načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), načelo samostojnosti pri odločanju (12. člen ZUP) in načelo materialne resnice (8. člen ZUP) ter problematiko in svoje pristojnosti ter pooblastila glede konkretnega primera. Za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva oziroma dokazi nanašajo, v tej fazi postopka, torej v fazi zbiranja procesnega gradiva, ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP.
Tožnik je bil v obravnavanem primeru seznanjen z osnutkom ugotovitev o konkretnem primeru (osnutek ugotovitev je po podatkih spisa prejel 6. 3. 2013) in dana mu je bila možnost, da se do teh ugotovitev opredeli, kar je tudi storil s svojim odgovorom 13. 3. 2013. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tožniku ni bila dana pravica do izjave.
V
mesni ugotovitveni zahtevek dejansko pomeni „nov zahtevek“ oziroma uveljavljanje novega zahtevka poleg že obstoječega, zato je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki ga je kot prepoznega zavrglo, pravilna in na zakonu utemeljena. V ZUS-1 je namreč določen 30 dnevni rok za vložitev tožbe (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), in v primeru tožbe po 4. členu ZUS-1, kar je tudi v obravnavanem primeru, za postavitev tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1). |
tožba po 4. členu ZUS-1 - poseg v ustavne pravice procesnega značaja - subsidiarni upravni spor - sestava komisije - ugotovitve o konkretnem primeru - seznanitev z osnutkom ugotovitev - pravica do izjave - postopek po uradni dolžnosti - učinek zahteve za oceno ustavnosti na druge zadeve - prekinitev postopka - vmesni ugotovitveni zahtevek - pravočasnost - sklicevanje na navedbe v drugih vlogah |
| UPRS Sodba I U 289/2018-20 |
ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.289.2018.20 |
21.05.2019 |
Upravno sodišče |
Toženka je pravilno zaključila, da ravnanje tožnika predstavlja kršitev integritete, ko je ugotovila, da tožnik kot nosilec javne funkcije - župan ni ravnal, kot je pričakovano in odgovorno (pri preprečevanju in odpravljanju tveganj pri uporabi funkcije kot pristojnosti za odločanje), ko ni ravnal v skladu z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnim kodeksom. |
zaključne ugotovitve KPK - župan - zamolčanje podatkov - nezdružljivost s funkcijo župana - opravljanje pridobitne dejavnosti - preprečevanje korupcije - Komisija za preprečevanje korupcije - ugotovitve o konkretnem primeru |
| VSL Sodba II Cp 303/2020 |
ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.303.2020 |
19.05.2020 |
Višje sodišče v Ljubljani |
Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VSRS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa, ki je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti države, tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Ker je bila dikcija 75. člena ZIntPK pomensko odprta in ker je tudi 13. člen ZIntPk dajal KPK široke možnosti zbiranja osebnih podatkov (ne glede na določbe drugih zakonov), pritožbeno sodišče zaključuje, da je v trenutku objave KPK imela razumno podlago za sklepanje, da je njeno ravnanje v skladu z zakonom. Te zakonske določbe so dajale tudi podlago za sklepanje (ki ni bilo očitno nerazumno, arbitrarno ipd.), da lahko KPK objavi tudi podatke o prejemkih posameznikov za dvanajst let, čeprav so roki hrambe za podatke pri Upravi za javne prihodke minili po desetih letih in čeprav 46. člen ZIntPK določa, da lahko KPK na svoji spletni strani objavi le podatke o dohodkih in premoženju funkcionarja, ki so bili pridobljeni v času opravljanja funkcije in eno leto po prenehanju funkcije. Šele naknadno je VSRS zavzelo stališče, da je tako tolmačenje KPK napačno in da bi za vzpostavitev spletne baze Supervizor morala obstajati jasna zakonska podlaga. |
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - odgovornost za delo državnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - kvalificirana protipravnost - varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - preprečevanje korupcije - nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - izplačila na podlagi avtorskih pogodb - razpolaganje s proračunskimi sredstvi - javnost podatkov - objava osebnih podatkov - objava na spletni strani - zakonska podlaga - razlaga določb zakona - sporno pravno vprašanje - sodba vrhovnega sodišča |
| VSRS Sklep I Up 200/2013 |
ECLI:SI:VSRS:2014:I.UP.200.2013 |
09.05.2014 |
Vrhovno sodišče |
Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o navedbah in ugovorih, na katerih tožba temelji. To pa predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.
V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi. |
nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - zaključno poročilo - posamični akt - obrazložitev sodbe |
| UPRS sodba IV U 135/2014 |
ECLI:SI:UPRS:2014:IV.U.135.2014 |
09.07.2014 |
Upravno sodišče |
Komisija za preprečevanje korupcije je postopek nadzora nad premoženjskim stanjem vodila na podlagi določb ZIntPK, tudi sporne določbe 45. člena ZIntPK, zato sodišče zavrača tožnikovo navedbo, da je šlo dejansko za širši nadzor, kot je določen v V. poglavju ZIntPK. V postopku so mu bile zagotovljene vse pravice, ki mu gredo na podlagi posebnih postopkovnih določb ZIntPK in Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije, kot tudi postopkovne pravice, ki izhajajo iz 7. in 9. člena ZUP, ki se v postopkih, kot je obravnavani uporablja smiselno. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, kot ustavna pravica procesnega značaja, namreč zagotavlja posamezniku enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih in enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, zato ugotovitve, da je tožnik imel možnost v postopku sproti pojasnjevati in odgovarjati na navedbe tožene stranke pomenijo, da do očitanih kršitev iz 22. člena Ustave RS ni prišlo.
Z javno objavo Zaključnega poročila ni bilo poseženo v ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Po presoji sodišče je namreč obveščanje javnosti o delovanju tožene stranke ena izmed pomembnih nalog, ki so utemeljene v učinkovitem odzivu države proti vsem oblikam koruptivnih dejanj. |
nadzor nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank - subsidiarni upravni spor - kršitev ustavnih pravic - enako varstvo pravic - pravica do učinkovitega pravnega sredstva |
| UPRS sodba I U 472/2015 |
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.472.2015 |
08.10.2015 |
Upravno sodišče |
V javnem sektorju se izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.
ZIntPK nima časovnih omejitev za objavo podatkov o avtorskih in podjemnih pogodbah sklenjenih v javnem sektorju. Omenjena časovna omejitev se nanaša samo na hrambo podatkov pri UJP. |
varstvo osebnih podatkov - nadzorni organ - zbirka osebnih podatkov - minister - načelo zaslišanja stranke - nadzorni postopek - supervizor |
| UPRS Sodba I U 1854/2015-25 |
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.1854.2015.25 |
05.01.2018 |
Upravno sodišče |
Zaključne ugotovitve so ugotovitveni upravni akt v smislu določil 2. člena ZUS-1, saj tožena stranka z njimi ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti iz 41. in 43. člena ZIntKP, s tem pa posega v pravni položaj tožnika. Oseba, na katero se poimensko tak akt nanaša, ima pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava.
Pravna podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, zatrjevane kršitve in narava Zaključnih ugotovitev sodišču postavljajo okvir sodnega odločanja, zato je presoja sodišča v tem upravnem sporu zadržana ter omejena predvsem na presojo, ali so bile tožniku v spornem postopku nadzora nad premoženjskim stanjem, vključno z izdajo in objavo izpodbijanega akta, kršene zatrjevane temeljne pravice.
Ugotovitev, da je tožnik imel možnost med postopkom sproti pojasnjevati svoja stališča dejanske in pravne narave ter odgovarjati na navedbe oziroma ugotovitve in stališča tožene stranke, zatem pa ponovno še pred izdajo izpodbijanega akta, s tem ko je bil pozvan k izjasnitvi o osnutku izpodbijanega akta skladno z določilo 7. odstavka 13. člena ZIntPK, njegova izjasnitev pa je bila tudi javno objavljena skupaj z Zaključnimi ugotovitvami, pomeni, da posledično ne more iti za poseg v ustavno pravico iz 22. člena Ustave.
Ker gre za opravila strokovne narave, ne pa za vprašanja oblastnega urejanja zakonodajne narave in ker ZIntPK ne določa konkretnih načinov in metodologije oziroma poti, po katerih in kako točno bo dosegla Komisija v vsakem posamičnem primeru zaključne ugotovitve danega primera, navedeno po presoji sodišča še ne pomeni, da je Komisija, ki je z izpostavljenimi določili ZIntKP zavezana k dolžnemu ravnanju, seveda v skladu s pravili stroke, s sprejemom izpodbijanih Zaključnih ugotovitev, kakorkoli prekoračila pravni okvir, določen s predpisano vsebino določil 5. in 7. odstavka 13. člena v povezavi s 5., 7., 41. in 43. členom ZIntPK. |
korupcija - nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - Komisija za preprečevanje korupcije |
| UPRS sodba I U 1265/2013 |
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.1265.2013 |
10.04.2014 |
Upravno sodišče |
Javna sredstva se v postopkih, kot je obravnavani, delijo med prijavitelje v skladu z doseženimi točkami na podlagi vnaprej predpisanih meril in ne na način, da bi tisti, ki zbere največ točk, dobil celotna sredstva, ki se delijo v posamezni kategoriji. |
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje kulturnih programov - diskriminatorno obravnavanje - enako obravnavanje |
Veljaven predpis
Veljaven predpis, vendar se še ne uporablja
Objavljen predpis, ki še ne velja
Neveljaven predpis
Neveljaven predpis, ki se še uporablja
Predpis v pripravi
Konec postopka, predpis ni nikoli veljal
Konzumiran ali obsoleten predpis