| UPRS Sodba I U 2259/2017-21 |
ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2259.2017.21 |
02.04.2019 |
Upravno sodišče |
Tožnik (ki ni razlastitveni upravičenec in ne razlastitveni zavezanec) bi lahko vstopil v postopek kot stranski udeleženec le, če bi svoj pravni interes izkazal z uveljavljanjem takih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je sodelovanje tožnika v postopku nujno potrebno zaradi varovanja javne koristi, kar se v takih postopkih, kot je obravnavani, zasleduje. Zasebni interes v postopku razlastitve tujega zemljišča namreč ne more biti varovan, kolikor ne dosega stopnje javnega interesa, ki ga organ ugotavlja ob pravilni uporabi določbe 19. člena ZJC-B. Take stopnje zasebnega interesa, ki bi temeljil na materialnih predpisih, pa tožnik nedvomno ne uveljavlja. |
razlastitev - vstop v postopek - stranski udeleženec - pravni interes - javni interes |
| VSM Sodba I Cpg 297/2018 |
ECLI:SI:VSMB:2019:I.CPG.297.2018 |
28.01.2019 |
Višje sodišče v Mariboru |
Po presoji sodišča druge stopnje za ugotovitev, da konflikt interesa obstoji, ni potrebno dokazovanje zasebnega interesa kot prevladujočega oziroma izključnega, zadostuje že obstoj okoliščin na strani člana uprave, zaradi katerih je ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje. Pri presoji nasprotja interesov se upoštevajo vse okoliščine, ki so neposredno povezane s članom uprave in osebami, ki imajo skupne interese s članom uprave. Med temi okoliščinami, ki jih v razlago nasprotja interesov ponuja že prej naveden Sklep o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 62/2011), so med drugim tudi ekonomske okoliščine. Gotovo ne more biti dvoma o tem, da je posredna kapitalska udeležba tožencev v družbi kreditojemalki predstavljala ekonomsko okoliščino na strani tožencev kot bivših članov uprave. Kot družbeniki v družbi, v katero so vložili tudi nemajhne vsote lastnega denarja (prva toženka 567.517,18 EUR, druga toženka 283.758,90 EUR in tretji toženec 50.075,10 EUR), so imeli z družbo kreditojemalko gotovo skupni interes - uspešnost poslovanja družbe in najmanj kar je, prizadevanje oziroma interes preprečiti njen morebitni propad. Zato če nekdo odobri kredit družbi, v kateri je sam kapitalsko udeležen in je vanjo vložil svoj denar, je pri njegovem odločanju vedno podan nek poseben interes ali vsaj vpliv te okoliščine na odločanje. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča o kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena. Prvič zato, ker takšno ravnanje po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni ravnanja v skladu z bančno zakonodajo zapovedanimi najvišjimi etičnimi standardi in drugič zato, ker je ob odločanju o zadevnem kreditu obstajal konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretje toženca kot članov uprave, ki sta o zadevnem kreditu glasovala, čeprav v smeri dolžnostnega ravnanja preprečevanja konflikta interesov tega ne bi smela, predstavlja protipravno ravnanje. |
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - dolžnost skrbnega ravnanja - kršitev dolžnosti zvestobe in lojalnosti - konflikt interesov - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - vmesna sodba v odškodninskem sporu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora |
| UPRS sodba I U 1005/2016 |
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.1005.2016 |
20.07.2016 |
Upravno sodišče |
Razlika med obravnavanjem prošnje v pospešenem in rednem postopku je predvsem, da pristojnemu organu v okviru pospešenega postopka ni potrebno pridobiti specifičnih informacij o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom (9. alineja 23. člena ZMZ) in jih vključiti v celovito dokazno oceno v povezavi z izjavami in predloženimi dokazi. Izvedba hitrega postopka pa pristojnega organa kljub temu ne odvezuje od načelne obveznosti oprave osebnega razgovora s prosilcem, saj mora biti ta ob upoštevanju 1. odstavka 45. člena ZMZ opravljen tako v primeru rednega kot tudi pospešenega postopka, opustiti pa ga je mogoče le v izjemnih primerih.
Stališča Ustavnega sodišča ni mogoče razumeti tako togo, da bi že najmanjša ocena stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic s strani pristojnega organa z namenom, da bi se ugotovilo, ali zatrjevana dejanja ustrezajo pogojem Ženevske konvencije oziroma ZMZ, pomenila, da prošnja tožnika ne more biti očitno neutemeljena. Pri zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, za katere prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite trdi, da predstavljajo preganjanje v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ, se namreč že po naravi stvari vselej ocenjuje in presoja tudi stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev, pa to še ne pomeni, da pri tem v nobenem primeru ne more biti ugotovljeno, da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Lahko se namreč zgodi, da prosilec v postopku zatrjuje takšna dejanja, ki so očitno lažje narave in za prosilca že na prvi pogled (prima facie) ne morejo predstavljati tako hude kršitve človekovih pravic, kot jih zahteva 26. člen ZMZ, oziroma resne škode, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ, ter je zato očitno, da pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne izpolnjuje, vendar pa bo pristojni organ takšno oceno seveda lahko sprejel šele po opravljeni začetni oceni intenzivnosti zatrjevanih dejanj oziroma stopnje zatrjevanih kršitev glede na uveljavljan razlog zatrjevanega preganjanja. |
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev - standard preganjanja ali resne škode |
| sodba U 655/2004 |
ECLI:SI:UPRS:2005:U.655.2004 |
13.04.2005 |
Upravno sodišče |
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS. Pravno razlikovanje med "zagotovljeno" in "izvršljivostjo" pravice je v nasprotju z določilom 15. člena Ustave. Določilo 10. člena MKVČP po praksi Sodišča za človekove pravice prepoveduje državi, da posameznikom omejuje sprejemanje informacij, ki bi jih drugi radi oziroma so jih pripravljeni posredovati. Gre torej zgolj za princip varovanja negativne svobode. Ta pravica pa ne vzpostavlja pozitivnih obveznosti države za zbiranje in posredovanje informacij. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu, ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena. Z uveljavitvijo ZSPJS-B dne 19. 12. 2003 je stopila v veljavo spremenjena določba 53. člena, s katero je zakonodajalec datum začetka uporabe ZSPJS in s tem tudi določila 1. odstavka 38. člena ZSPJS prestavil iz 1. 1. 2004 na 1. 7. 2004. Ta volja zakonodajalca je za obravnavani spor ključnega pomena, ker ni mogoče šteti, da je glede javnosti plač v javnem sektorju ZDIJZ specialni predpis glede na ZSPJS in da zato po metodi razlage lex specialis derogat legi generalis ZDIJZ jemlje vsakršen pomen določilu 1. odstavka 38. člena v povezavi z določilom 53. člena ZSPJS. V obravnavanem upravnem sporu pa fizične osebe, na katere se nanašajo osebni podatki o plačah in nagradah, po evidenci Upravnega sodišča, niso sprožile sodnega varstva zaradi zaščite osebnih podatkov, do katerega so upravičene po določilu 20. člena ZVOP pred Upravnim sodiščem. Tožeča stranka zato v upravnem sporu zastopa samo interese organizacije, ne pa pravice in interese fizičnih oseb, kar pa ne pomeni, da Direktiva št. 95/46/EC nima nikakršnega pravnega pomena v konkretnem upravnem sporu, kajti Direktiva št. 95/46/EC je naslovljena na države članice (34. člen) in se po stališču ESP uporablja ne glede na to, ali obstoji dejanska in neposredna zveza s svoboščino prostega pretoka med državami članicami (sodba ESP v zadevi C-465/00, odst. 43), njen namen pa je zagotoviti prost pretok oseb tudi glede osebnih podatkov.
|
varstvo ustavnih pravic |
| sodba in sklep I U 1338/2011 |
ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.1338.2011 |
25.07.2011 |
Upravno sodišče |
Za prosilca je učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ določeno, da ima suspenzivni učinek.
V primeru, ko je nacionalni predpis v nasprotju s pravom EU, mora sodišče (in upravni organ) uporabiti neposredno uporabljivo določbo iz sekundarnega pravnega vira EU.
Tožena stranka ne more uporabiti koncepta varne tretje države, če pred tem ne ugotovi dejstva, da bo Hrvaška „vsebinsko“ obravnavala prošnjo tožnika in da ne bo njegove prošnje na isti ali podobni pravni podlagi zavrgla in je ne bo vsebinsko obravnavala, ampak bo tožnika izročila naslednji državi, iz katere je tožnik morebiti prišel. |
začasna odredba - mednarodna zaščita - varna tretja država - zavrženje prošnje - varna tretja država - Republika Hrvaška kot varna tretja država - neposredna uporaba prava EU |
| Sodba I Ips 434/2008 |
ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.434.2008 |
16.12.2009 |
Vrhovno sodišče |
Zgolj vest o kaznivem dejanju ne pomeni pridobitve dokazov o tem dejanju oziroma z ničimer ne izkazuje vzročne zveze med pridobitvijo izvornega, domnevno nedovoljenega, in na njegovi podlagi pridobljenega dokaza (t.i. sadež zastrupljenega drevesa).
Vsi elementi kaznivega dejanja zastarajo takrat, ko zastara pregon kaznivega dejanja kot celote, ne glede na to, ali katero od izvršitvenih ravnanj sicer pomeni samostojno kaznivo dejanje. |
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - nepristranskost - sestava sodišča - nadomestni sodnik porotnik - tajnost glasovanja - pregled zapisnika o posvetovanju in glasovanju - navzočnost na glavni obravnavi - sklep o sojenju v nenavzočnosti - nedovoljeni dokazi - dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov - načelo akuzatornosti - sprememba obtožbe - identiteta obtožbe in sodbe - nerazumljiv izrek - pravice obrambe - izločitev postopka - dokazni predlog - pravica do razbremenilnega dokaza - čas za pripravo obrambe - zagovornik - načelo ekonomičnosti - zloraba procesnih pravic - branje prejšnje izpovedbe - kršitev kazenskega zakona - goljufija - zastaranje - nadaljevano kaznivo dejanje - premoženjskopravni zahtevek - odločba o stroških kazenskega postopka |
| UPRS Sodba I U 545/2018-44 |
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.545.2018.44 |
07.12.2018 |
Upravno sodišče |
Tožena stranka se ni držala standardov iz uveljavljene sodne prakse glede ocenjevanja (ne)verodostojnosti, tj., da je potrebno v dokazno oceno vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene neverodostojnosti in da je potrebno razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi.
Sodišče ne more slediti dokazni oceni tožene stranke, da se izpovedbi obeh tožnikov glede navedenih dveh dogodkov med seboj toliko razlikujeta (vprašanje notranje konsistentnosti), da ne bi bilo mogoče verjeti, da sta se dogodka zgodila. Še posebej, ker iz informacij o izvorni državi izhaja (kar je že element zunanje konsistentnosti, torej drugi kriterij v shemi za oceno verodostojnosti), da je v tistem času dejansko obstajalo vsesplošno sovražno ozračje do pripadnikov gibanja Hizmet, ki ga je ustvarila turška oblast.
Tožniki primarno uveljavljajo preganjanje s strani države (strah pred pridržanjem, mučenjem, kazenskim postopkom, preklicem potnih listin, odpovedjo delovnega razmerja na fakulteti in nezmožnost nove zaposlitve ipd.) in zatrjujejo, da je do preganjanja s strani sosedov (torej nedržavnih subjektov) prišlo ravno zaradi hujskanja javnih oblasti zoper pripadnike Hizmeta, obdolžitve gibanja za poskus državnega udara in razglasitve gibanja za teroristično organizacijo. V takšnih okoliščin se od tožnikov ne more pričakovati, da bi morali klicati policijo, in je treba šteti, da tožnikom dejanska, trajna in učinkovita zaščita pred preganjanjem v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 ni bila na voljo (3. al. 24. člena ZMZ-1).
Okoliščina, da so zapustili stanovanje in socialni položaj, s katerim so bili zelo zadovoljni, to pa so storili z dvema majhnima otrokoma, je poseben element v oceni verodostojnosti (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot sta jih opisala tožnika), ki ga tožena stranka neupravičeno ni upoštevala in prav tako kaže na utemeljen strah pred preganjanjem.
Če je akter preganjanja država, je sicer lahko pomembna okoliščina, kako je prosilec za mednarodno zaščito zapustil državo, vendar zgolj dejstvo, da so tožniki lahko legalno zapustili državo, v konkretnem primeru še ne utemeljuje zaključka, da tožniki v Turčiji niso bili in, kar je še bolj bistveno, tudi v primeru vrnitve ne bodo ogroženi, saj je treba nujno upoštevati vse druge dokaze in okoliščine konkretnega primera, ki temu zaključku nasprotujejo. Glede na okoliščine kontrole tožnikovih potnih listin in glede na informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da so tožniki lahko zapustili državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožnikom v Turčiji ni grozilo in jim, kar je bistveno, tudi v prihodnosti ne grozi preganjanje.
Dejanje obtožbe pripadnosti teroristični organizaciji, ki temelji zgolj na politični opredeljenosti in pripadnosti gibanju Hizmet, ter na tej podlagi dejanje neutemeljenega in diskriminatornega odvzema prostosti do 7 dni, kar se glede na informacije o izvorni državi o dolgotrajnih in celo tajnih pridržanjih lahko še podaljša, je dovolj resne narave, da predstavlja hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Hudo kršitev človekove pravice do poštenega sojenja predstavlja tudi nezmožnost dostopa do odvetnika, nezmožnost tajne komunikacije z odvetnikom, pritiski javnih oblasti na odvetnike, politična razrešitev velikega števila tožilcev in sodnikov ter grožnje z nesorazmernimi zapornimi kaznimi.
Tožniku grozi tudi kršitev absolutne temeljne človekove pravice, ki je torej v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, in sicer prepoved mučenja iz 3. člena EKČP. |
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - nekonsistentnost izjav - informacije o izvorni državi - preganjanje - odločanje v sporu polne jurisdikcije |
| VSRS Sodba I Ips 2457/2010-1438 |
ECLI:SI:VSRS:2014:I.IPS.2457.2010.1438 |
01.10.2014 |
Vrhovno sodišče |
Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese.
Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo.
Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komunikacije znane le vpletenim. Seveda pa je v slednjem primeru dokazovanje kaznivega dejanja bistveno bolj zahtevno.
Sodišče ugotavlja odločilna dejstva, ko razpolaga z neposrednimi dokazi, neposredno s temi dokazi. Glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko odločilna dejstva ugotavlja šele s sklepanjem iz posrednih dejstev oziroma indicev. Indici imajo vlogo posrednih dokazov, ki kažejo na odločilna dejstva z logičnim sklepanjem. Sodišče pri indični sodbi sklepa iz znanih na neznana dejstva, ko na podlagi indicev, z uporabo pravil in izkušenj ter pravil logičnega sklepanja, sklepa na odločilna dejstva. Lahko obstaja cel niz teh dejstev, na podlagi katerih sodišče sprejme sklep o odločilnem dejstvu. Sodišče izvede tako cel niz sklepov, iz katerih preko niza posredno relevantnih dejstev s pomočjo pravil izkušenj in logike pride do sklepa o neposredno relevantnih dejstvih. Takšno sklepanje seveda ni samovoljno in arbitrarno, sodišče mora obrazložiti, kako na podlagi posrednih dejstev sklepa na naslednja posredna dejstva, in kako pride do zaključka o obstoju relevantnih dejstev. Vsaka sodniška ocena dokazov v bistvu pomeni kalkulacijo verjetnosti. Zato ni dovolj, da sodba temelji na sodniškem prepričanju in šepetu intuicije, pač pa mora temeljiti na dokazih, pri indični sodbi na sklenjenem krogu indicev, ki utemeljujejo sprejeto odločitev na ravni gotovosti (onkraj razumnega dvoma).
Če gre za dokaze pridobljene v tujini po tujem pravu brez sodelovanja naše države, je mogoče od tuje države pričakovati, da bo ravnala po svoji zakonodaji. Od tujih organov ni mogoče zahtevati, da spoštujejo določbe pravne ureditve in ustave druge države (naše pravne ureditve in naše ustave) in tiste določbe, ki se lahko nanašajo le na organe države, na območju, na katerem država izvaja suverenost. Vseh določb 36. člena Ustave (nedotakljivost stanovanja), po kateri se hišno preiskavo lahko opravi le ob predhodni sodni odredbi in v navzočnosti dveh prič, za presojo zakonitosti dokazov, ki so bili pridobljeni v tujini za potrebe tujega kazenskega postopka, ne bo mogoče uporabiti. EKČP v 8. členu ne določa, da bi morali biti pri hišni preiskavi navzoči dve priči, prav tako tudi ne določa, da je za hišno preiskavo potrebno vnaprejšnja sodna odredba. Po praksi ESČP zadostuje, da je standardom iz 8. člena EKČP zadoščeno tudi, če je omogočena (učinkovita) naknadna sodna kontrola. Naše sodišče presoja, ali so bili dokazi s hišnimi preiskavami v tujini pridobljeni na način, ki bi pomenil kršitev človekovih pravic oziroma kršitev pravice do zasebnosti. Določbi o predhodni sodni kontroli oziroma sodni odredbi in navzočnosti dveh prič, sta procesni določbi, ki se lahko nanašata le na naše organe. Če je ugotovljeno, da je bila sodna kontrola, kar zahteva 8. člen EKČP, omogočena naknadno kot v konkretnem primeru, je bilo standardu zakonitosti hišne preiskave v tuji državi zadoščeno. Drugačna procesna ureditev v tuji državi (Finski) je tako bila v skladu z mednarodno priznano pravico do zasebnosti, zato ni ovire, da se dokazi, pridobljeni pri hišnih preiskavah na Finskem, ne bi mogli uporabiti v našem kazenskem postopku (tako kot naša država pa tudi Finska ščiti nedotakljivost stanovanja v 10. členu Ustave, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost doma vsakega človeka in da morajo biti ukrepi, ki omejujejo pravico do nedotakljivosti stanovanja in so potrebni za zagotavljanje temeljnih pravic in svoboščin ali za preiskavo kaznivega dejanja, zakonsko določeni).
Privilegij zoper samoobtožbo, katerega bistvo je prostovoljnost, je ustavna kategorija iz 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Važno je, da je bil (na Finskem) ustrezen pravni pouk osumljencem dan in da so imeli možnost izbire, ali se bodo zagovarjali ali pa se bodo branili z molkom. Določba 227. člena ZKP o zapisu pouka je procesna določba, ki se uporablja na ozemlju naše države, zato ni mogoče pričakovati, da bo v postopku pred sodiščem druge države, ki ima drugačno procesno ureditev o zapisu poukov, zapisan procesni standard iz ZKP. |
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - nedovoljen dokaz - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - razlogi o odločilnih dejstvih - indična sodba - pravice obrambe - domneva nedolžnosti - pravica do nepristranskega sojenja - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - sprejemanje daril za nezakonito posredovanje - dajanje daril za nezakonito posredovanje - sprejem obljube nagrade oziroma koristi - opis kaznivega dejanja - uradna oseba - uradno dejanje - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - čas storitve kaznivega dejanja |
| UPRS Sodba I U 2541/2018-26 |
ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2541.2018.26 |
10.04.2019 |
Upravno sodišče |
Sodišče ni našlo nezakonitosti v pravnih določilih Odloka/2018, ampak zgolj v Prilogi odloka/2018. Tožena stranka je s Prilogo odloka/2018 kršila materialno pravo in sicer razlago in uporabo pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti za reševanje problemov družbene sprejemljivosti in upravljanja s škodo in pogoja, da mora biti odvzem omejen na „nekatere“ medvede v smislu zadostne zveze med številom medvedov, predvidenih za odstrel po posameznih območjih, in dokumentiranim mnenjem interesnih skupin oziroma javnosti ter škodnih dogodkov ali pojavnosti medvedov, ki ogrožajo varnost ali povzročajo nevarnost za premoženje, na teh območjih. Gre za nepravilno uporabo določbe člena 7.a Uredbe/2004 v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v zvezi z določilom 16(1)(e) člena Direktive o habitatih ter previdnostnim načelom ter tretjega odstavka 14. člena v povezavi z 92. členom ZON in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena ZZZiv. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na Prilogo odloka/2018 in jo je odpravilo ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. |
varstvo okolja - ohranjanje biotske raznovrstnosti - ogrožena živalska vrsta - divja žival |
| VSK sklep in sodba IV Kp 29407/2010 |
ECLI:SI:VSKP:2013:IV.KP.29407.2010 |
07.11.2013 |
Višje sodišče v Kopru |
Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.
Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je gospodarsko družbo L. d.d., s premoženjskopravnim zahtevkom, naperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo, ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic, kot jih ima oškodovanec sam. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, premoženjskopravno korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem je tudi P. d.o.o. odvzelo, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati. |
neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom - očitna pomota - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - izločitev sodnika porotnika - konkretizacija izločitvenega razloga - zahteva za izločitev je prepozna - sprememba obtožnice - identiteta med obtožbo in sodbo - nerazumljivost izreka sodbe - izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj - sodba nima razlogov - razlogi so v nasprotju z izrekom - prekoračitev obtožbe - nezakoniti dokazi - konkretizacija pritožbenih navedb - pravice obrambe - pravica do poštenega postopka - zavrnitev dokaznih predlogov - privilegij zoper samoobtožbo - subjektivna in objektivna koneksiteta - izločitev postopka - zasliševanje obremenilnih prič oziroma soobtožencev - navzočnost prejemnika premoženjske koristi - dokazna ocena - kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno dajanje daril - nedovoljeno sprejemanje daril - uporaba milejšega zakona - sklenitev oziroma ohranitev posla - pravo oziroma nepravo podkupovanje - sprememba pravne opredelitve - napeljevanje - pomoč - zloraba položaja ali pravic - izraba položaja - neopravljanje dolžnosti - premoženjska škoda - premoženjska korist - naklep - odpustitev kazni - odmera kazni obsojencu - premoženjskopravni zahtevek - odvzem premoženjske koristi - nedopustnost pritožbe |
Veljaven predpis
Veljaven predpis, vendar se še ne uporablja
Objavljen predpis, ki še ne velja
Neveljaven predpis
Neveljaven predpis, ki se še uporablja
Predpis v pripravi
Konec postopka, predpis ni nikoli veljal
Konzumiran ali obsoleten predpis