Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1)

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o mednarodni zaščiti obsega:

-        Zakon o mednarodni zaščiti – ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 22/16 z dne 25. 3. 2016),

-        Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-2D (Uradni list RS, št. 5/17 z dne 3. 2. 2017),

-        Zakon o mednarodni zaščiti – uradno prečiščeno besedilo – ZMZ-1-UPB1 (Uradni list RS, št. 16/17 z dne 7. 4. 2017),

-        Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ-1A (Uradni list RS, št. 54/21 z dne 9. 4. 2021).

ZAKON

O MEDNARODNI ZAŠČITI (ZMZ-1)

(neuradno prečiščeno besedilo št. 3)

I. POGLAVJE

SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

(1) S tem zakonom se določajo temeljna načela in jamstva v postopkih mednarodne zaščite, postopek za priznanje, podaljšanje in odvzem mednarodne zaščite, trajanje in vsebina mednarodne zaščite ter obseg pravic in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita.

(2) Ta zakon v skladu z:

-        Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2013/32/EU) določa postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite;

-        Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2013/33/EU) določa pravice in obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito;

-        Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (UL L št. 337 z dne 20. 12. 2011, str. 9; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2011/95/EU) določa pogoje za pridobitev mednarodne zaščite in njeno vsebino.

(3) Ta zakon za izvajanje:

-        Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (UL L št 180 z dne 29. 6. 2013, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 603/2013/EU) določa obveznosti v zvezi z oddajo prstnih odtisov;

-        Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 31; v nadaljnjem besedilu: Uredba 604/2013/EU) določa obveznost osebnega razgovora pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito in rok za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, kadar se prošnja obravnava po postopku, določenem v Uredbi 604/2013/EU;

-        Uredbe Sveta (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje (UL L št. 218 z dne 13. 8. 2008, str. 60; v nadaljnjem besedilu: Uredba 767/2008/ES) določa obveznost fotografiranja in odvzema prstnih odtisov osebi pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito;

-        Uredbe Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice (UL L št. 385 z dne 29. 12. 2004, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2252/2004/ES) določa način izdaje potnih listov za begunce;

-        Uredbe Sveta (ES) št. 1030/2002 z dne 13. junija 2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (UL L št. 157 z dne 15. 6. 2002, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (ES) št. 380/2008 z dne 18. aprila 2008 o spremembi Uredbe (ES) št. 1030/2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (UL L št. 115 z dne 29. 4. 2008, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1030/2002), določa enotno obliko dovoljenj za prebivanje za državljane tretjih držav.

2. člen

(opredelitev pojmov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1.      »mednarodna zaščita« pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite;

2.      »oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita«, je oseba, ki ji je priznan status begunca ali status subsidiarne zaščite;

3.      »begunec ali begunka (v nadaljnjem besedilu: begunec)« je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je priznana zaščita iz drugega odstavka 20. člena tega zakona;

4.      »oseba s subsidiarno zaščito« je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je priznana zaščita iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona;

5.      »Ženevska konvencija« je Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951, in Protokol o statusu beguncev, podpisan v New Yorku 31. januarja 1967 (Uradni list RS – MP, št. 9/92);

6.      »prošnja« je prošnja za mednarodno zaščito, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu;

7.      »pristojni organ« je ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite;

8.      »minister ali ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister)« je minister, pristojen za notranje zadeve;

9.      »uradna oseba« je oseba, ki je zaposlena pri pristojnem organu;

10.   »vlagatelj namere« je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito;

11.   »prosilec ali prosilka (v nadaljnjem besedilu: prosilec)« je prosilec za mednarodno zaščito ali prosilka za mednarodno zaščito, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva in ki je v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito;

12.   »oseba« je stranka v postopkih po tem zakonu;

13.   »tretja država« je država, ki ni članica Evropske unije;

14.   »državljan Evropske unije ali državljanka Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: državljan Evropske unije)« je oseba, ki ima državljanstvo vsaj ene od držav članic Evropske unije;

15.   »tujec ali tujka (v nadaljnjem besedilu: tujec)« je oseba, kot jo opredeljuje zakon, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, razen državljanov Evropske unije, prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito;

16.   »oseba brez državljanstva« je oseba, ki je nobena država v skladu s svojo zakonodajo ne priznava za svojega državljana;

17.   »izvorna država« je država, katere državljanstvo ima državljan tretje države, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje običajno prebivališče;

18.   »običajno prebivališče« je prebivališče, kjer oseba živi vsaj eno leto, ima središče svojih življenjskih interesov, tam preživlja večino svojega nočnega počitka in ima tam shranjene svoje osebne stvari;

19.   »Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) (v nadaljnjem besedilu: Visoki komisariat)« je medvladna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1950 z namenom zagotavljanja zaščite in iskanja trajnih rešitev za begunce;

20.   »mladoletnik ali mladoletnica (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik)« je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, mlajša od 18 let;

21.   »mladoletnik brez spremstva ali mladoletnica brez spremstva (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik brez spremstva)« je mladoletnik, ki je na ozemlju Republike Slovenije brez staršev ali zakonitih zastopnikov;

22.   »ranljiva oseba s posebnimi potrebami« je zlasti mladoletnik, mladoletnik brez spremstva, invalidna oseba, starejša oseba, nosečnica, starš samohranilec z mladoletnim otrokom, žrtev trgovanja z ljudmi, oseba z motnjami v duševnem razvoju, oseba s težavami v duševnem zdravju in žrtev posilstva, mučenja ali drugih težjih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja;

23.   »prosilec s posebnimi potrebami glede sprejema ali prosilka s posebnimi potrebami glede sprejema (v nadaljnjem besedilu: prosilec s posebnimi potrebami glede sprejema)« je ranljiva oseba s posebnimi potrebami, ki potrebuje posebna jamstva, da bi lahko uveljavljala pravice in izpolnjevala obveznosti glede sprejema, določene v tem zakonu;

24.   »prosilec, ki potrebuje posebna jamstva v postopku mednarodne zaščite, ali prosilka, ki potrebuje posebna jamstva v postopku mednarodne zaščite (v nadaljnjem besedilu: prosilec, ki potrebuje posebna jamstva v postopku)«, je ranljiva oseba s posebnimi potrebami, ki zaradi osebnih okoliščin ne more v celoti uživati pravic in izpolnjevati obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ki so določene v tem zakonu;

25.   »družinski člani prosilca« so državljani tretje države ali osebe brez državljanstva, ki so skupaj s prosilcem v Republiki Sloveniji in so člani družine, ki je obstajala že pred prihodom v Republiko Slovenijo. To so:

-  zakonec prosilca, registrirani partner ali partner, s katerim prosilec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, pri čemer se v poligamni zvezi za družinskega člana šteje le ena oseba, in sicer tista, ki jo določi prosilec,

-  mladoletni otroci prosilca ali osebe iz prejšnje alineje, če so neporočeni, ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski ali zunajzakonski skupnosti ali posvojeni,

-  otrok prosilca, rojen v Republiki Sloveniji,

-  oče, mati ali druga odrasla oseba, ki je za prosilca odgovorna, če je prosilec mladoleten in neporočen,

-  mladoletni sorojenec prosilca, če je neporočen,

-  drug sorodnik prosilca, če med njima obstoji življenjska skupnost, ki je v bistvenem podobna primarni družini oziroma ima enako funkcijo, kot jo ima družina, kar pomeni predvsem pristne družinske vezi med družinskimi člani, fizično skrb, varstvo, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnost;

26.   »svetovalec za begunce ali svetovalka za begunce (v nadaljnjem besedilu: svetovalec za begunce)« je oseba, ki je imenovana za svetovalca za begunce po določbah tega zakona;

27.   »azilni dom ali njegova izpostava« je objekt urada Vlade Republike Slovenije, pristojnega za oskrbo migrantov (v nadaljnjem besedilu: urad), namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito;

28.   »integracijska hiša« je objekt urada, namenjen nastanitvi oseb s priznano mednarodno zaščito;

29.   »hudo kaznivo dejanje nepolitične narave« pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let, predvsem pa takšno kaznivo dejanje zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost, zdravje in premoženje;

30.   »hudo kaznivo dejanje« pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let.

II. POGLAVJE

TEMELJNA NAČELA IN JAMSTVA

1. oddelek

SPLOŠNE DOLOČBE

3. člen

(temeljna načela)

(1) Pristojni organ objektivno in nepristransko ugotavlja:

-        pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku,

-        razloge za odvzem mednarodne zaščite,

-        razloge za podaljšanje subsidiarne zaščite.

(2) Postopke po tem zakonu lahko vodijo samo uradne osebe, ki so ustrezno usposobljene za vodenje postopkov po tem zakonu.

(3) V postopkih po tem zakonu se upoštevajo temeljna postopkovna jamstva iz 4. člena tega zakona.

(4) Pri delu z mladoletniki se upošteva načelo največje otrokove koristi.

(5) Pristojni organ pri svojem delu upošteva načelo ohranjanja enotnosti družine.

4. člen

(temeljna postopkovna jamstva)

V postopkih po tem zakonu je vsaki osebi zagotovljeno:

-        informiranje,

-        tolmačenje in prevajanje,

-        dostop do Visokega komisariata in organizacij, ki zagotavljajo pravno svetovanje;

-        prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga oseba razume.

5. člen

(informiranje)

(1) V okviru informiranja se vlagatelju namere pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite.

(2) Informacije iz prejšnjega odstavka se zagotovijo v jeziku, ki ga oseba razume.

(3) Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite.

6. člen

(tolmačenje in prevajanje)

(1) Če oseba ne razume uradnega jezika, se ji za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume.

(2) Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa.

(3) Če oseba pristojnemu organu predloži obsežno listinsko dokumentacijo, jo lahko pristojni organ pozove, da v določenem roku v predloženi dokumentaciji označi dele za prevod, ki so po njenem mnenju najbolj bistveni.

(4) Če oseba ne ravna v skladu s pozivom pristojnega organa iz prejšnjega odstavka, pristojni organ listin ni dolžan upoštevati pri ugotavljanju dejanskega stanja.

(5) Oseba je v jeziku, ki ga razume, seznanjena z vsebino pisne odločitve. V ta jezik se prevedejo izrek, bistveni razlogi za odločitev in pravni pouk.

(6) Osebi se, kadar je to mogoče, na njeno zahtevo zagotovi tolmača istega spola.

(7) Za tolmača je lahko izbran, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:

-        je vreden zaupanja,

-        je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost,

-        poda dokazila o znanju jezika,

-        se z izjavo zaveže, da ne bo sodeloval z diplomatsko-konzularnim predstavništvom države, katere jezik tolmači, ali drugače sodeloval z oblastmi te države na način, ki zbuja sum v nepristranskost in spoštovanje zaupnosti v postopkih,

-        ni pravnomočno kaznovan za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in za katero je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen,

-        ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in za katero je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen.

(8) Ni vreden zaupanja tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da tolmačenja ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno ali da kot tolmač ne bo varoval ugleda instituta tolmačenja in nepristranskosti ali da bo kršil pravila kodeksa iz desetega odstavka tega člena.

(9) Tolmač ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), takoj obvesti o obstoju možnosti konflikta interesov, kadar opravlja storitev tolmačenja za druge naročnike na ozemlju Republike Slovenije ali zunaj njega, zlasti kadar bi to povzročilo kršitev varovanja osebnih podatkov prosilca pred organi njegove izvorne države.

(10) Tolmač je pri svojem delu zavezan spoštovati pravila Kodeksa ravnanja tolmačev in prevajalcev v postopkih za priznanje mednarodne zaščite, ki ga sprejme minister.

(11) Ministrstvo seznani tolmače s pravili in posebnostmi tolmačenja v postopkih mednarodne zaščite in z njihovo vlogo v teh postopkih.

(12) Ministrstvo lahko za pomoč pri tolmačenju v jezik, za katerega v Republiki Sloveniji ni mogoče zagotoviti tolmača, zaprosi drugo državo članico Evropske unije, institucijo Evropske unije ali drugo mednarodno organizacijo.

(13) Tolmačenje se lahko izvaja tudi prek sodobnih elektronskih medijev, če je zagotovljen varen prenos podatkov.

(14) Sredstva za izvajanje tolmačenja in prevajanja v postopkih pred pristojnim organom zagotavlja ministrstvo.

7. člen

(Visoki komisariat)

(1) Osebi, obravnavani po tem zakonu, se ne sme odreči komunikacija z Visokim komisariatom.

(2) Visoki komisariat pridobiva od pristojnega organa podatke in informacije o:

-        stanju na področju mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji;

-        uporabi in izvajanju Ženevske konvencije in drugih mednarodnih aktov v zvezi z mednarodno zaščito;

-        zakonih, predpisih in drugih splošnih pravnih aktih, ki veljajo ali so v pripravi na področju mednarodne zaščite.

(3) Visoki komisariat ima pravico dostopa do:

-        oseb iz 10. točke 2. člena tega zakona in prosilcev na ozemlju Republike Slovenije in na meji ter v tranzitnih območjih letališč in pristanišč, v pogojih, ki spoštujejo zasebnost teh oseb;

-        podatkov o številu vloženih prošenj;

-        podatkov o poteku postopkov;

-        izdanih odločitev v teh postopkih.

(4) Pogoj za izvajanje tretje in četrte alineje prejšnjega odstavka je podano soglasje prosilca.

(5) Določbe o delovanju Visokega komisariata v Republiki Sloveniji za izvajanje tega zakona veljajo tudi za organizacije, ki delujejo v imenu Visokega komisariata na ozemlju Republike Slovenije. O prenosu nalog in načinu ter obsegu delovanja organizacije v Republiki Sloveniji, Visoki komisariat obvesti pristojni organ. Visoki komisariat in organizacija lahko o prenosu nalog in medsebojnih razmerjih delovanja skleneta sporazum.

8. člen

(usposobljenost uslužbencev pristojnega organa)

(1) Uradnim osebam se za delo po tem zakonu zagotavlja redna usposabljanja, še zlasti glede:

-        obravnave mladoletnikov in nudenja pomoči pri njihovem učinkovitem uveljavljanju pravic v skladu s tem zakonom,

-        tehnik opravljanja osebnega razgovora, še zlasti glede prepoznavanja znakov, ki bi lahko negativno vplivali na sposobnost osebe za osebni razgovor,

-        uporabe Uredbe 604/2013/EU o osebnih razgovorih v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 46. člena tega zakona,

-        obravnavanja prošenj ranljivih oseb s posebnimi potrebami,

-        človekovih pravic in pravnega reda Evropske unije na področju mednarodne zaščite, vključno s posebnimi pravnimi primeri in primeri sodne prakse,

-        vprašanj, povezanih s pridobivanjem in uporabo informacij o državah izvora, in

-        uporabe izvedenskih zdravstvenih in pravnih poročil v postopkih mednarodne zaščite.

(2) Za organiziranje in izvedbo rednih usposabljanj iz prejšnjega odstavka skrbi ministrstvo, drugi državni organi pa lahko zagotavljajo podporo in strokovno znanje.

9. člen

(svetovalci za begunce)

(1) Svetovalec za begunce daje podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: upravno sodišče) in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vrhovno sodišče).

(2) Minister, pristojen za pravosodje, imenuje svetovalce za begunce za petletno obdobje. Za postopek imenovanja se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

(3) Razpis za svetovalce za begunce objavi ministrstvo, pristojno za pravosodje, v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba o imenovanju svetovalca za begunce je dokončna.

(4) Za svetovalca za begunce je lahko imenovan, kdor:

-        je državljan Republike Slovenije ali druge države članice Evropske unije ali države članice Evropskega gospodarskega prostora;

-        je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;

-        je opravil pravniški državni izpit ali ima v Republiki Sloveniji zaključeno univerzitetno izobrazbo pravne smeri ali je končal enako raven izobraževanja v tujini, priznano v skladu z zakonom, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja, in ima opravljeno preverjanje znanja iz splošnega upravnega postopka, upravnega spora, prava človekovih pravic in prava mednarodne zaščite ter aktivno obvlada slovenski jezik;

-        je vreden zaupanja za opravljanje dela svetovalca za begunce;

-        je ob prijavi mlajši od 75 let;

-        je pred imenovanjem opravil osnovno varnostno preverjanje v skladu z zakonom, ki ureja varovanje tajnih podatkov, in je dobil dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje ZAUPNO;

-        ni pravnomočno kaznovan za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in za katero je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen;

-        ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in za katero je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen;

-        ni v delovnem ali službenem razmerju z Republiko Slovenijo.

(5) Poleg podatkov iz prejšnjega odstavka kandidati za svetovalce za begunce v prijavi na razpis navedejo tudi osebno ime, naslov prebivališča in kontaktne podatke (telefonska številka in naslov elektronske pošte).

(6) Odvetnikom, vpisanim v imenik odvetnikov po zakonu, ki ureja odvetništvo, ni treba dokazovati pogojev, navedenih od prve do četrte alineje četrtega odstavka tega člena.

(7) Za opravljanje nalog svetovalca za begunce ni vreden zaupanja tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da svojih nalog ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno ali da kot svetovalec za begunce ne bo varoval ugleda instituta svetovanja ter nepristranskosti.

(8) Svetovalci za begunce so dolžni najpozneje v treh mesecih od imenovanja opraviti usposabljanje na področju prava mednarodne zaščite, ki ga izvajajo Center za izobraževanje v pravosodju ali drug državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Svetovalci za begunce ne smejo dajati podpore in pravne pomoči kot svetovalci za begunce po določbah tega zakona, dokler ne opravijo usposabljanja. Usposabljanje je brezplačno. Sredstva za izvedbo usposabljanja zagotavlja ministrstvo, pristojno za pravosodje.

(9) Vsebino in obseg usposabljanja iz prejšnjega odstavka ter preverjanja znanj iz tretje alineje četrtega odstavka tega člena v okviru Centra za izobraževanje v pravosodju določi minister, pristojen za pravosodje. Obveznost usposabljanja ter preverjanja znanj ne velja za svetovalce za begunce, če imajo najmanj eno leto praktičnih izkušenj s področja mednarodne zaščite, zlasti, če so že delali kot svetovalci za begunce oziroma kot odvetniki izvrševali zastopanje oseb po tem zakonu v vsaj treh zadevah pred sodišči.

(10) Svetovalca za begunce minister, pristojen za pravosodje, razreši:

-        če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev, razen pogoja iz pete alineje četrtega odstavka tega člena, ko funkcija svetovalcu preneha po samem zakonu,

-        če je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen,

-        na lastno željo,

-        če ne opravi usposabljanja iz osmega odstavka tega člena,

-        ne opravlja funkcije svetovalca za begunce ali če je ne opravlja redno ali vestno,

-        če se ugotovi, da mu je znana prava identiteta prosilca, razpolaga s prosilčevimi identifikacijskimi dokumenti, mu je znana dejanska prosilčeva starost, v primeru, ko ta zatrjuje, da je mladoletna oseba, ali so mu znana dejstva, na podlagi katerih prosilec ni upravičen do statusa begunca ali subsidiarne zaščite, a o tem ne obvesti pristojnega organa.

(11) Šteje se, da svetovalec za begunce ne opravlja svoje funkcije, če osebam v treh zadevah v enem letu odkloni podporo in pomoč ali če svetovalec ne obvešča osebe oziroma zakonitega zastopnika o postopku. O dostopanju oseb do svetovalcev za begunce ministrstvo, pristojno za pravosodje, upravlja evidenco, v kateri zaradi izvajanja določb prejšnjega odstavka in prejšnjega stavka tega odstavka poleg osebnih podatkov svetovalca za begunce iz petega odstavka tega člena obdeluje tudi podatke o zavrnitvi podpore in pomoči ali nerednem ali nevestnem delu, o katerih ga obvesti ministrstvo, upravno sodišče ali vrhovno sodišče.

(12) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, lahko na podlagi obrazložene zahteve pridobi potrebne podatke ali informacije o razlogih za razrešitev svetovalca za begunce od vseh upravljavcev osebnih podatkov, razen tistih podatkov, glede katerih zakon določa, da so del zaupnega razmerja ali del poklicne skrivnosti, oziroma da se podatki lahko pridobijo na podlagi odločbe sodišča samo za uporabo v drugih sodnih postopkih ali za potrebe predkazenskega postopka.

10. člen

(imenik svetovalcev za begunce)

(1) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, za odločanje in vodenje postopkov po tem zakonu in za zagotavljanje pravne varnosti v postopkih pred sodišči in upravnimi organi upravlja imenik svetovalcev za begunce, ki vsebuje naslednje podatke: osebno ime, stalno ali začasno prebivališče, znanstveni ali strokovni naslov, datum imenovanja, poklic, datum in kraj rojstva, enotno matično številko občana (EMŠO), za državljane držav članic Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora pa tudi številko potnega lista, poštni naslov, na katerem je svetovalec za begunce dosegljiv, kontaktno številko telefona, kontaktno številko telefaksa, kontaktni naslov elektronske pošte in podatke o zaposlitvi ali drugem statusu.

(2) Imenik svetovalcev za begunce je za pravno varnost, delovanje sodstva in drugih državnih organov v sodnih in drugih postopkih ter informiranje prosilcev javen v delu, ki obsega naslednje podatke: osebno ime svetovalca za begunce, znanstveni ali strokovni naslov in kontaktno številko telefona in telefaksa ter naslov elektronske pošte. Javni del imenika se lahko objavi na spletni strani ministrstva, pristojnega za pravosodje.

(3) Za potrebe posodabljanja imenika ter vodenja ali odločanja v postopkih po tem zakonu ali drugih zakonih lahko ministrstvo, pristojno za pravosodje, pridobiva in obdeluje podatek o stalnem in začasnem prebivališču svetovalca za begunce od upravljavca centralnega registra prebivalstva vsakih šest mesecev ali če obstaja dvom, da svetovalec za begunce ministrstvu ni sporočil točnega podatka. Za namene iz prejšnjega stavka lahko ministrstvo, pristojno za pravosodje, podatek o vpisu svetovalca za begunce v kazensko evidenco ali izpisu svetovalca za begunce iz nje glede kaznivih dejanj iz četrtega odstavka prejšnjega člena pridobi od upravljavca kazenske evidence in ga obdeluje za ta namen. Za namene iz prvega stavka tega odstavka lahko ministrstvo, pristojno za pravosodje, pridobiva in obdeluje podatek o datumu smrti svetovalca za begunce od upravljavca matičnega registra.

(4) Za namene iz prejšnjega odstavka je svetovalec za begunce dolžan pisno ali po elektronski poti sporočiti ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, vsako spremembo podatkov o poštnem naslovu, na katerem je dosegljiv, naslovu stalnega ali začasnega prebivališča, kontaktni telefonski številki oziroma kontaktni številki telefaksa ali naslovu elektronske pošte.

(5) Svetovalec za begunce je dolžan poslati pisno izjavo, da so vsi podatki, ki jih glede njega upravlja ministrstvo, pristojno za pravosodje, v imeniku svetovalcev za begunce, točni, in sicer do konca vsakega prvega meseca v koledarskem letu, če pa gre za spremembo podatkov, pa v roku enega meseca od nastale spremembe. Če svetovalec za begunce pisne izjave v navedenem roku ne pošlje, ga ministrstvo, pristojno za pravosodje, izbriše iz javnega dela imenika, ponovno pa ga v ta del imenika vpiše po prejemu zahtevane izjave.

11. člen

(plačilo za pravno pomoč)

(1) Svetovalci za begunce imajo pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču, vključno s stroški storitev tolmača v obsegu največ dveh ur oziroma štirih prevajalskih strani v okviru priprave pravnega sredstva. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo.

(2) Pravica do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcu za begunce ne pripada, če:

-        je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo več kot tri dni pred vložitvijo tožbe pred upravnim sodiščem ali pred vložitvijo pritožbe pred vrhovnim sodiščem,

-        oseba prekliče pooblastilo svetovalcu za begunce, preden je vložena tožba pred upravnim sodiščem ali pritožba pred vrhovnim sodiščem,

-        pravnega sredstva ne vloži pravočasno,

-        je pred njim pravno sredstvo vložil že drug svetovalec za begunce.

(3) Pravica do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce ne pripada v primeru izrednih pravnih sredstev.

(4) Svetovalec za begunce predloži stroškovnik o opravljenem delu z dokazili o opravljenem delu in nastalih stroških v treh mesecih po pravnomočnosti odločitve upravnega oziroma vrhovnega sodišča, sicer izgubi pravico do nagrade in povračila stroškov iz prvega odstavka tega člena.

(5) Ministrstvo od osebe, ki ima zadostna lastna sredstva za preživljanje, zahteva povrnitev stroškov oziroma sorazmernega dela stroškov iz prvega odstavka tega člena.

(6) Način dostopa osebe do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov iz prvega odstavka tega člena ter merila za izračun povrnitve stroškov iz prejšnjega odstavka določi minister.

2. oddelek

OBRAVNAVA RANLJIVIH OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI

12. člen

(ranljive osebe s posebnimi potrebami)

Ranljivim osebam s posebnimi potrebami se v postopkih po tem zakonu zagotavlja posebna nega, skrb in obravnava.

13. člen

(identifikacija ranljivih oseb s posebnimi potrebami)

(1) V okviru pregleda iz četrtega odstavka 42. člena tega zakona se oceni, ali gre za prosilca s posebnimi potrebami glede sprejema oziroma prosilca, ki potrebuje posebna jamstva v postopku, ter se oceni narava teh potreb.

(2) Posebne potrebe iz prejšnjega odstavka se lahko ugotovijo tudi kadar koli pozneje v postopku mednarodne zaščite.

14. člen

(obravnava ranljivih oseb s posebnimi potrebami)

(1) Prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema se prilagodijo materialni pogoji sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega.

(2) Prosilcem, ki potrebujejo posebna jamstva v postopku, se zagotovi ustrezna podpora, da lahko uživajo pravice in izpolnjujejo obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ki so določene v tem zakonu.

15. člen

(načelo otrokove največje koristi)

(1) Največja korist otroka je primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov. Mladoletnikom je treba zagotoviti življenjski standard, ki je primeren njihovemu psihičnemu, duševnemu, duhovnemu, moralnemu in družbenemu razvoju.

(2) Pri ocenjevanju največje otrokove koristi se ustrezno upoštevajo zlasti naslednji dejavniki:

-        možnost ponovne združitve z družino,

-        dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja,

-        vprašanja glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi,

-        mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo.

(3) Mladoletnikom se zagotovi dostop do prostočasnih dejavnosti, vključno z igro in rekreativnimi dejavnostmi, ki so primerne njihovi starosti, v prostorih, kjer so nastanjeni, in do dejavnosti na prostem.

(4) Mladoletnikom, ki so bili žrtve kakršnih koli zlorab, zanemarjanja, izkoriščanja, mučenja ali krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali so trpeli zaradi oboroženih spopadov, je treba omogočiti dostop do rehabilitacije ter zagotoviti, da se po potrebi organizira ustrezno psihološko zdravljenje in zagotovi strokovno svetovanje.

(5) Mladoletnim prosilcem se zagotovi, da so nastanjeni s svojimi starši, svojimi neporočenimi mladoletnimi brati ali sestrami ali z odraslo osebo, ki je zanje odgovorna po zakonu ali praksi, pod pogojem, da je to v njihovo največjo korist.

16. člen

(mladoletnik brez spremstva, ki je prosilec)

(1) V postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, se:

-        čim prej ugotovi njegova istovetnost in začne postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov;

-        mu pred začetkom postopka postavi zakoniti zastopnik.

(2) Mladoletnik brez spremstva v postopku po tem zakonu sodeluje na način, ki je primeren in prilagojen njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja.

(3) Zakoniti zastopnik iz prejšnjega odstavka zastopa mladoletnika brez spremstva v postopku za priznanje mednarodne zaščite in na področjih varovanja zdravja, izobraževanja, varovanja premoženjskih pravic in koristi ter v zvezi z uresničevanjem pravic na področju sprejema.

(4) Vlada Republike Slovenije predpiše podrobnejši način izvajanja pooblastila zakonitega zastopnika, način medsebojnega sodelovanja zakonitega zastopnika, urada, ministrstva, krajevno pristojnega centra za socialno delo in ustanove, v kateri je mladoletnik brez spremstva nastanjen, pri izvajanju skrbi za osebnost, pravice in koristi mladoletnika brez spremstva ter način oblikovanja in vodenja seznama iz četrtega odstavka 18. člena tega zakona. V predpisu se določi tudi podrobnejši način zagotavljanja ustrezne nastanitve iz sedmega odstavka tega člena, oskrbe in obravnave mladoletnika brez spremstva.

(5) Pred sprejemom prošnje je treba mladoletnika brez spremstva seznaniti s pravicami in dolžnostmi prosilcev, pri čemer je treba način pojasnjevanja prilagoditi njegovi starosti in stopnji duševnega razvoja.

(6) Mladoletnik brez spremstva je skupaj s svojim zakonitim zastopnikom navzoč pri vseh dejanjih v postopkih po tem zakonu.

(7) Urad nastani mladoletnika brez spremstva v institucijo, ki je namenjena otrokom, kjer sta mu zagotovljeni ustrezna obravnava in oskrba, po predhodno pridobljenem mnenju centra za socialno delo, ki je krajevno pristojen za območje, na katerem je nastanjen mladoletnik brez spremstva, glede ustreznosti nastanitve. Pri izvajanju nastanitve in oskrbe urad sodeluje z zakonitim zastopnikom.

(8) Določbe glede zakonitega zastopnika se ne uporabljajo za mladoletnika, starega 15 let ali več, ki je sklenil zakonsko zvezo.

17. člen

(ocena starosti mladoletnika brez spremstva)

(1) Mladoletnika brez spremstva in njegovega zakonitega zastopnika se pisno obvesti o možnosti ocene starosti z izvedeniškim mnenjem, in sicer v jeziku, ki ga mladoletnik brez spremstva razume. Obvestilo vključuje podatke o načinu pregleda in možnih posledicah ocenjene starosti v zvezi z obravnavanjem njegove prošnje ter o posledicah neutemeljene odklonitve takšnega pregleda.

(2) Če se pri mladoletniku brez spremstva pred podajo prošnje ali pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito na podlagi mnenja uradnih oseb oziroma oseb, ki so vključene v delo z mladoletnikom brez spremstva, podvomi o starosti mladoletnika brez spremstva, pristojni organ lahko odredi pripravo izvedeniškega mnenja.

(3) Izvedeniško mnenje iz prejšnjega odstavka pripravi izvedenec medicinske stroke, ki se v okviru priprave mnenja, če je to potrebno, posvetuje tudi z drugimi relevantnimi strokovnjaki.

(4) Pregled za oceno starosti mladoletnika brez spremstva se lahko opravi le, če mladoletnik brez spremstva in njegov zakoniti zastopnik v to pisno privolita.

(5) Če mladoletnik brez spremstva in njegov zakoniti zastopnik brez utemeljenih razlogov ne privolita v pregled za oceno starosti mladoletnika brez spremstva, se mladoletnik brez spremstva v zvezi z obravnavo njegove prošnje šteje za polnoletnega.

(6) Če po pridobitvi izvedeniškega mnenja še vedno obstaja dvom, ali je prosilec mladoleten ali polnoleten, se šteje, da je prosilec mladoleten.

(7) Odločitev o zavrnitvi prošnje, ki jo je vložil mladoletnik brez spremstva, ki je odklonil pregled, ne sme temeljiti izključno na tej odklonitvi.

(8) Stroške izdelave izvedeniškega mnenja krije ministrstvo.

18. člen

(zakoniti zastopnik)

(1) Za zakonitega zastopnika iz 16. člena tega zakona se smiselno uporabljajo določbe o skrbništvu, kot ga ureja zakon, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, če ni s tem zakonom določeno drugače.

(2) Zakoniti zastopnik je lahko kdor:

-        izpolnjuje pogoje za skrbnika, določene z zakonom, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja;

-        se je udeležil usposabljanja.

Osebo, ki izpolnjuje pogoje za zakonitega zastopnika, ministrstvo, pristojno za družino in socialne zadeve, uvrsti na seznam iz četrtega odstavka tega člena.

(3) Zakoniti zastopnik se vsake tri leta udeleži obdobnega usposabljanja.

(4) Usposabljanje iz drugega in tretjega odstavka tega člena na podlagi javnega pooblastila izvaja Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani, ki v ta namen izdaja potrdila o usposobljenosti. Usposabljanje obsega znanje iz družinskega prava, socialnega dela, psihologije, varstva otrokovih pravic in dolžnosti, varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter azilnega prava. Podrobnejšo vsebino, način izvedbe, obrazce potrdil, trajanje usposabljanja in način povrnitve stroškov usposabljanja iz šestega stavka tega odstavka predpiše Vlada Republike Slovenije v predpisu iz četrtega odstavka 16. člena tega zakona. Predstojnik urada mora soglašati z izvedbo vsakega posameznega usposabljanja. Za izvedbo programa usposabljanja se s posameznim izvajalcem lahko sklene ustrezna pogodba. Sredstva za izvedbo usposabljanja zagotovi urad. Če zakoniti zastopnik dvakrat zavrne zastopanje, lahko urad od njega terja povrnitev stroškov usposabljanja. Za nadzor nad izvajanjem javnega pooblastila je pristojno ministrstvo, pristojno za družino in socialne zadeve.

(5) Odločbo o imenovanju zakonitega zastopnika mladoletniku brez spremstva izda center za socialno delo, ki je krajevno pristojen za območje, na katerem je nastanjen mladoletnik brez spremstva. Zakonitega zastopnika izbere s seznama zakonitih zastopnikov, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za družino in socialne zadeve.

(6) Zakoniti zastopnik o svojem delu poroča centru za socialno delo ob izvršljivosti odločbe v postopku priznanja mednarodne zaščite, vendar najmanj enkrat na leto in na zahtevo centra za socialno delo tudi v vmesnem obdobju. Center za socialno delo mora pregledati poročilo in po potrebi ukreniti vse potrebno, da se zavarujejo koristi mladoletnika brez spremstva.

(7) Zakoniti zastopnik lahko uveljavlja povrnitev potrebnih stroškov in nagrado za opravljeno delo do desetega dne v mesecu za vsa opravljena zastopanja v preteklem mesecu, sicer izgubi pravico do nagrade in povračila stroškov. Merila za izračun višine nagrade in stroškov določi minister, v soglasju z ministrom, pristojnim za družino in socialne zadeve, sredstva za izplačilo pa zagotovi ministrstvo.

(8) Zakonito zastopanje poleg razlogov iz zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, preneha tudi z izvršljivostjo odločitve pristojnega organa v postopku priznanja mednarodne zaščite oziroma z dnem postavitve mladoletnika brez spremstva pod skrbništvo oziroma imenovanja skrbnika za posebni primer. Zakonito zastopanje preneha tudi, če se ugotovi, da je zakonitemu zastopniku znana prava identiteta prosilca, razpolaga s prosilčevimi identifikacijskimi dokumenti, mu je znana dejanska prosilčeva starost v primeru, ko ta zatrjuje, da je mladoletna oseba, ali so mu znana dejstva, na podlagi katerih prosilec ni upravičen do statusa begunca ali subsidiarne zaščite, a o tem ne obvesti pristojnega organa.

(9) Ministrstvo, pristojno za družino in socialne zadeve, najmanj enkrat letno preveri, ali zakoniti zastopniki še izpolnjujejo pogoje za zakonitega zastopnika. Ministrstvo, pristojno za družino in socialne zadeve, izbriše s seznama zakonitega zastopnika, ki:

-        ne izpolnjuje več pogojev za skrbnika, določenih z zakonom, ki ureja družinska razmerja;

-        je pri opravljanju zakonitega zastopanja malomaren, zlorablja svoje pravice ali s svojim delom ogroža pravice in koristi varovanca;

-        kljub večkratnim opozorilom uradnih oseb krši pravila kodeksa, ki ureja ravnanja uslužbencev urada ali ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, ter vseh ostalih oseb, ki delujejo pri mednarodni zaščiti, do prosilcev za mednarodno zaščito in oseb s priznano mednarodno zaščito;

-        ni obvestil pristojnega organa v skladu z drugim stavkom prejšnjega odstavka;

-        ni opravil obdobnega usposabljanja iz tretjega odstavka tega člena;

-        dvakrat neupravičeno zavrne zastopanje;

-        sam tako želi, vendar pod pogojem, da je po uvrstitvi na seznam že opravljal naloge zakonitega zastopanja vsaj 12 mesecev oziroma da v 12 mesecih po uvrstitvi na seznam še ni bil pozvan k zastopanju.

19. člen

(oseba, ki ne more samostojno sodelovati v postopku)

(1) Osebi, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi drugih razlogov ni sposobna razumeti pomena postopka po tem zakonu, center za socialno delo, ki je krajevno pristojen za območje, na katerem je oseba nastanjena, za ta postopek nemudoma postavi zakonitega zastopnika.

(2) Krajevno pristojni center za socialno delo izda odločbo o postavitvi zakonitega zastopnika na predlog pristojnega organa in na podlagi zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju osebe.

(3) Če je oseba iz prvega odstavka tega člena prosilec, ji je treba zagotoviti vso potrebno zaščito, nego in oskrbo v okviru pravic, ki sicer pripadajo prosilcem.

III. POGLAVJE

PRIZNANJE MEDNARODNE ZAŠČITE

20. člen

(mednarodna zaščita)

(1) Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite.

(2) Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

(3) Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona.

21. člen

(utemeljevanje prošnje – subjektivni element)

(1) Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

(2) Prosilec mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba. Na ta rok mora biti prosilec predhodno opozorjen.

(3) Kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji upošteva, ali so podane naslednje okoliščine:

-        prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje,

-        prosilec je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov,

-        prosilčeve izjave so skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom,

-        prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil,

-        ugotovljena je bila prosilčeva splošna verodostojnost.

22. člen

(preverjanje pristojnega organa – objektivni element)

(1) V postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona. Z informacijami iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij.

(2) Pristojni organ pridobi točne in ažurne informacije o izvorni državi iz različnih virov, kot so Evropski azilni podporni urad in Visoki komisariat ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice.

23. člen

(obravnavanje dejstev in okoliščin)

(1) Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem:

-        podatke iz prošnje;

-        informacije, pridobljene v osebnem razgovoru;

-        dokaze, ki jih predloži prosilec;

-        dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov in razlogov za vložitev prošnje;

-        dokaze, ki jih pridobi pristojni organ;

-        uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ;

-        dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje;

-        splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-političnem položaju in sprejeti zakonodaji;

-        specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države;

-        ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, da se oceni, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi;

-        ali se od prosilca lahko utemeljeno pričakuje, da bo izkoristil zaščito druge države, kjer lahko uveljavlja državljanstvo.

(2) Dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali da mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile.

24. člen

(subjekti preganjanja ali resne škode)

Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so:

-        država;

-        politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja;

-        nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.

25. člen

(subjekti zaščite)

(1) Zaščito pred preganjanjem ali resno škodo lahko daje:

-        država ali

-        politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito v skladu z drugim odstavkom tega člena.

(2) Zaščita pred preganjanjem ali resno škodo mora biti dejanska in ne zgolj začasne narave. Šteje se, da je zaščita ustrezna takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.

26. člen

(lastnosti dejanj preganjanja)

(1) Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo:

-        biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali

-        predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

(2) Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem:

-        dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja;

-        pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način;

-        pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna;

-        nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen;

-        pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona;

-        dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke.

27. člen

(razlogi preganjanja)

(1) Razlogi preganjanja so:

-        pripadnost določeni rasi ali etnični skupini;

-        pripadnost določeni veroizpovedi;

-        narodna pripadnost;

-        pripadnost posebni družbeni skupini;

-        politično prepričanje.

(2) Razlog iz prve alineje prejšnjega odstavka obsega zlasti preganjanje zaradi barve kože, porekla ali pripadnosti etnični skupini.

(3) Razlog iz druge alineje prvega odstavka tega člena obsega zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamezno ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega.

(4) Razlog iz tretje alineje prvega odstavka tega člena, ki ni omejen na državljanstvo ali njegovo odsotnost, obsega zlasti pripadnost skupini, ki jo določa kulturna, etnična ali jezikovna identiteta, skupno zemljepisno ali politično poreklo ali odnos do prebivalcev druge države.

(5) Na podlagi razloga iz četrte alineje prvega odstavka tega člena se kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina:

-        katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in

-        ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.

(6) Glede na okoliščine v izvorni državi lahko določena družbena skupina zajema skupino, ki temelji na skupni lastnosti spolne usmerjenosti. Spolne usmerjenosti se ne razume kot nekaj, kar vključuje dejanja, ki po nacionalnem pravu Republike Slovenije veljajo za kazniva. Pri določitvi pripadnosti posebni družbeni skupini ali opredelitvi značilnosti takšne skupine je treba upoštevati vidike, ki so povezani s spolom, vključno s spolno identiteto.

(7) Razlog iz pete alineje prvega odstavka tega člena obsega zlasti imeti mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec tudi ravnal v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem.

(8) Med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji mora obstajati vzročna zveza.

(9) Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona.

28. člen

(resna škoda)

Resna škoda zajema:

-        smrtno kazen ali usmrtitev;

-        mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi;

-        resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

29. člen

(notranja zaščita)

(1) V okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države:

-        ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo, ali

-        ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil.

(2) Pri ugotavljanju možnosti notranje zaščite pristojni organ upošteva splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.

30. člen

(potreba po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem – »sur place«)

(1) Utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. To dejstvo je treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da so te dejavnosti izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.

(2) Če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, v primeru ponovne prošnje priznanje statusa begunca ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih.

31. člen

(izključitev)

(1) Status begunca se prosilcu ne prizna, če:

-        že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata;

-        obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;

-        obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi, tudi če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev;

-        obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Ustanovne listine Združenih narodov;

-        obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost ali ozemeljsko celovitost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve;

-        po pravnomočni obsodbi za hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.

(2) Status subsidiarne zaščite se ne prizna prosilcu, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da:

-        je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot so opredeljeni v mednarodnih pogodbah ali predpisih, ki določajo takšna kazniva dejanja;

-        je storil hudo kaznivo dejanje;

-        je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov;

-        predstavlja nevarnost za skupnost ali varnost Republike Slovenije.

(3) Za dejanja, določena v drugi, tretji in četrti alineji prvega odstavka tega člena, in za dejanja iz prejšnjega odstavka se štejejo tudi dejanja napeljevanja in druge oblike udeležbe pri teh dejanjih.

(4) Status subsidiarne zaščite se ne prizna prosilcu, ki je pred sprejemom v Republiko Slovenijo storil eno ali več kaznivih dejanj, za katere je v Republiki Sloveniji zagrožena zaporna kazen, in je zapustil izvorno državo izključno zato, da bi se izognil kaznim, ki so posledica teh dejanj.

IV. POGLAVJE

POSTOPKI

1. oddelek

SKUPNE DOLOČBE

32. člen

(pristojni organ)

V postopkih po tem zakonu odloča pristojni organ.

33. člen

(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)

V postopkih po tem zakonu se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače.

34. člen

(razmerje do postopkov po predpisih, ki urejajo področje tujcev)

(1) Prosilec od dneva vložitve prošnje do pravnomočne odločitve o prošnji ne more zaprositi za dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ter po zakonu, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji.

(2) Po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, se od izvršljivosti odločitve, izdane na podlagi tega zakona, obravnava oseba:

-        ki ji ni bila priznana mednarodna zaščita;

-        ki ji je bilo zavrnjeno podaljšanje subsidiarne zaščite;

-        ki ji je status mednarodne zaščite prenehal ali ji je bil status mednarodne zaščite odvzet, razen če ji je ta prenehal zaradi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije.

(3) Po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, se obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene.

(4) Pri ugotavljanju istovetnosti osebe se glede izkazovanja istovetnosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

35. člen

(vstop v Republiko Slovenijo)

Vlagatelj namere, ki izrazi namen, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito ali je nezakonito podaljšal svoje prebivanje, mora to storiti v najkrajšem možnem času. V tem primeru se to ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje.

36. člen

(prepoved odstranitve)

(1) Do vložitve prošnje vlagatelj namere ne sme biti odstranjen iz Republike Slovenije v skladu s predpisi, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

(2) Določbe prejšnjega odstavka ne veljajo za osebo, ki iz neupravičenih razlogov, nastalih na njeni strani, ne vloži prošnje, čeprav ji je bilo to omogočeno.

(3) Prepoved odstranitve iz Republike Slovenije ne velja za osebo, ki je v postopku predaje ali izročitve drugi državi članici ali tretji državi ali mednarodnim kazenskim sodiščem.

(4) Prosilca se v skladu s prejšnjim odstavkom lahko izroči le, če odločba o izročitvi ne povzroči vračanja, s katerim bi bile kršene mednarodne obveznosti Republike Slovenije.

37. člen

(pravila osebnega razgovora)

(1) Uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito. Pri tem upošteva osebne in ostale okoliščine posameznika, vključno z njegovim kulturnim poreklom, spolom, spolno usmerjenostjo in identiteto ali ranljivostjo.

(2) Z mladoletnikom, starim 15 let ali več, in z mladoletnikom brez spremstva se osebni razgovor opravi ob prisotnosti zakonitega zastopnika.

(3) Po presoji uradne osebe, ki vodi postopek, se osebni razgovor lahko ob prisotnosti zakonitega zastopnika izjemoma opravi tudi z mladoletnikom, mlajšim od 15 let.

(4) Pri osebnem razgovoru je javnost vedno izključena. Izključitev javnosti ne velja za zakonitega zastopnika in pooblaščenca. Uradna oseba, ki vodi osebni razgovor, lahko ob soglasju osebe, s katero se opravlja osebni razgovor, dovoli, da je pri osebnem razgovoru navzoč tudi predstavnik Visokega komisariata, druga uradna oseba ali uslužbenec pristojnega organa ter znanstveni delavci, študenti in javni uslužbenci, če je njihova navzočnost pomembna za znanstveno delo in ustanovo.

(5) Na predlog uradne osebe, ki vodi osebni razgovor, se za zakonitega zastopnika mladoletnika v primeru navzkrižja interesov lahko določi skrbnika za poseben primer. Skrbnika za poseben primer določi center za socialno delo, ki je krajevno pristojen za območje, na katerem je nastanjen mladoletnik.

(6) Kadar je to mogoče, se osebi zagotovi, da razgovor vodi oseba istega spola, če oseba to zahteva.

(7) O osebnem razgovoru se piše zapisnik. Osebni razgovor se lahko zabeleži tudi z elektronskimi napravami za zvočno ali slikovno snemanje. V tem primeru pristojni organ zagotovi, da je tak posnetek priloga zapisniku, v katerega se evidentira snemanje.

(8) V izjemnih primerih se lahko osebni razgovor opravi tudi prek sodobnih elektronskih medijev, če je zagotovljen varen prenos podatkov.

(9) Kadar se osebni razgovor zabeleži z elektronskimi napravami za zvočno ali slikovno snemanje v skladu s sedmim odstavkom tega člena, prosilcu ni treba potrditi vsebine osebnega razgovora.

(10) Prosilcu kakršno koli snemanje ali fotografiranje na osebnem razgovoru ni dovoljeno.

38. člen

(opustitev osebnega razgovora)

(1) Osebni razgovor se lahko opusti:

-        če lahko pristojni organ na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, prizna status begunca;

-        če gre za osebe iz 19. člena tega zakona;

-        če je prosilec že na drug način podal ustrezne informacije za postopek določitve države, odgovorne za obravnavo prošnje, in sicer pod pogojem, da pristojni organ prosilcu omogoči, da pred sprejetjem odločitve o njegovi predaji odgovorni državi pošlje vse informacije, ki so pomembne za pravilno določitev odgovorne države.

(2) Če so razlogi osebe iz druge alineje prejšnjega odstavka, zaradi katerih je bil osebni razgovor opuščen, začasne narave, se osebni razgovor opravi pozneje, ko razlogov za opustitev ni več.

(3) Kadar se osebni razgovor z osebo iz druge alineje prvega odstavka tega člena ne opravi, se osebi omogoči, da predloži dodatne informacije.

39. člen

(postavitev izvedenca)

(1) Če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za odločitev v postopku po tem zakonu, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga, je treba pridobiti ustrezno izvedensko mnenje.

(2) Če izvedenec izvedenskega mnenja ne more podati zaradi razlogov, nastalih na strani prosilca, to ni razlog, da pristojni organ ne izda odločitve v postopku po tem zakonu.

(3) Mnenje iz prvega odstavka tega člena se izda v pisni obliki. Kadar iz utemeljenih razlogov predložitev pisnega mnenja ni mogoča ali smiselna, se mnenje poda ustno.

(4) Z mnenjem iz prvega odstavka tega člena pristojni organ prosilca sooči pisno, ustno pa le izjemoma.

(5) Sredstva za izvedeniška mnenja zagotavlja pristojni organ.

(6) Pristojni organ obvesti prosilca o možnosti, da lahko na svojo pobudo in na svoje stroške pridobi izvedeniško mnenje v postopku po tem zakonu.

40. člen

(obveščanje policije po končanih postopkih)

(1) O izvršljivosti odločitev, katerih posledica je obravnava osebe po predpisih, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, pristojni organ takoj obvesti policijo.

(2) Osebi, ki ji je bil status begunca odvzet na podlagi tretje ali četrte alineje prvega odstavka 68. člena tega zakona in se nahaja v Republiki Sloveniji, pripadajo pravice, kot jih določa Ženevska konvencija, in sicer do enake obravnave, svobode veroizpovedi, dostopa do sodišč, izobraževanja in usposabljanja, nekaznovanja v primeru nezakonitega prestopa državne meje, prepovedi izgona in upoštevanja načela nevračanja.

(3) Policija pristojni organ obvešča o odstranitvi oseb iz Republike Slovenije, ki so bile obravnavane v postopkih po tem zakonu.

2. oddelek

POSTOPEK ZA PRIZNANJE MEDNARODNE ZAŠČITE

41. člen

(postopek za priznanje mednarodne zaščite)

(1) V postopku za priznanje mednarodne zaščite se ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

(2) O pogojih za priznanje mednarodne zaščite se odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

42. člen

(predhodni postopek)

(1) Vlagatelj namere lahko izrazi ta namen pri katerem koli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti policijo.

(2) Osebo iz prejšnjega odstavka obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom.

(3) Po izvedenem postopku iz prejšnjega odstavka pristojni organ osebi ob prihodu v azilni dom izroči informacije iz prvega odstavka 5. člena tega zakona v njej razumljivem jeziku. Prejem informacij oseba potrdi s svojim podpisom.

(4) Pred izvedbo nadaljnjega postopka oseba opravi sanitarno-dezinfekcijski in preventivni zdravstveni pregled v ambulanti azilnega doma.

(5) Zaradi ugotavljanja in preverjanja istovetnosti ter izvajanja Uredbe 767/2008/ES in Uredbe 603/2013/EU uradna oseba pred sprejemom prošnje osebo fotografira in ji odvzame prstne odtise.

43. člen

(postopki na meji, letališčih, pristaniščih)

(1) Kadar oseba izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito na meji ali v času zadrževanja v tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, lahko pristojni organ o dopustnosti prošnje v skladu z 51. členom tega zakona odloča na meji ali tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča. Na meji ali tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, lahko pristojni organ obravnava tudi prošnjo v pospešenem postopku zaradi enega izmed razlogov, na podlagi katerega se ta lahko šteje za očitno neutemeljeno v skladu z 52. členom tega zakona, ter zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v primeru, da oseba ni predložila novih dokazov ali navedla novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

(2) Oseba iz prejšnjega odstavka se do dokončnosti sklepa, izdanega v okviru postopka o dopustnosti prošnje v skladu z 51. členom tega zakona oziroma sklepa o zavrženju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka iz četrtega odstavka 65. člena tega zakona ali izvršljivosti odločbe v pospešenem postopku, nahaja na meji ali na območju letališča oziroma sidrišča luke ali pristanišča. Če odločba ali sklep iz prejšnjega stavka nista izdana v treh tednih od prejema prošnje ali se prošnja obravnava v rednem postopku, se prosilcu dovoli vstop na ozemlje Republike Slovenije.

(3) Če zaradi prihoda večjega števila oseb, ki izrazijo namen vložiti prošnjo na meji, v postopkih v skladu s tem členom ni mogoče odločati na meji, se te osebe lahko nastanijo v bližini meje.

(4) V primeru prošnje za mednarodno zaščito, ki jo ranljiva oseba s posebnimi potrebami poda na meji ali v času zadrževanja v tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, ki se obravnava v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, pristojni organ prednostno poskrbi za varovanje zdravja te osebe, vključno z duševnim zdravjem, ter zagotovi redno spremljanje in ustrezno pomoč, pri čemer upošteva poseben položaj te osebe.

(5) Vlada Republike Slovenije podrobneje predpiše pogoje in način bivanja na meji ali tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, s predpisom iz četrtega odstavka 78. člena tega zakona.

44. člen

(vložitev prošnje)

(1) Postopek za priznanje mednarodne zaščite se začne z vložitvijo prošnje.

(2) Prošnja osebe, ki se nahaja v Republiki Sloveniji, se vloži pri pristojnem organu. Pristojni organ lahko vodi postopek po tem zakonu tudi zunaj svojega sedeža.

(3) Prošnja se v primerih iz VI. poglavja tega zakona lahko vloži tudi pri uradni osebi pristojnega organa na ozemlju druge države članice Evropske unije oziroma tretje države.

(4) V postopkih na meji, letališčih in pristaniščih se prošnja vloži na meji ali v tranzitnem prostoru na letališču, pristanišču oziroma na ladji, ki je na sidrišču.

45. člen

(način vložitve prošnje)

(1) Prošnjo vloži vsaka polnoletna oseba posamezno in v svojem imenu, in sicer ustno na zapisnik. V primeru izjemnih okoliščin lahko pristojni organ osebo obvesti, da prošnjo poda pisno ali v elektronski obliki.

(2) Prošnjo za mladoletnika, mlajšega od 15 let, ob njegovi prisotnosti vloži njegov zakoniti zastopnik. Mladoletnik, star 15 let ali več, in mladoletnik brez spremstva podata prošnjo osebno ob prisotnosti zakonitega zastopnika.

(3) Prošnjo za osebo iz 19. člena tega zakona vloži njen zakoniti zastopnik. Sodelovanje osebe v postopku je odvisno od njene sposobnosti razumeti pomen postopka.

(4) Če zakoniti zastopnik po izdaji odločitve v njegovem primeru, ki pa še ni pravnomočna, vloži prošnjo za svojega otroka, rojenega v Republiki Sloveniji, se takšna prošnja nemudoma odstopi pristojnemu sodišču, ki združi postopka.

(5) V okviru postopka sprejema prošnje uradna oseba prosilcu določi datum osebnega razgovora. V primeru postopka na meji ali tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča iz 43. člena tega zakona, ali v primeru, ko je že ob podaji prošnje na voljo zadosti informacij, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da so podani razlogi za obravnavo prošnje kot nedopustne prošnje iz 51. člena tega zakona ali očitno neutemeljene prošnje iz 52. člena tega zakona, se lahko osebni razgovor opravi takoj po sprejemu prošnje.

(6) Prošnja vsebuje naslednje podatke:

1.      osebno ime,

2.      druga imena ali vzdevke,

3.      datum rojstva (dan, mesec, leto),

4.      kraj rojstva (država, mesto, kraj),

5.      spol,

6.      državljanstvo,

7.      dokumenti za ugotavljanje istovetnosti (vrsta dokumenta, številka ter datum in kraj izdaje),

8.      naslov zadnjega prebivališča (država, mesto, kraj),

9.      datum odhoda iz izvorne države (dan, mesec, leto),

10.   države, v katerih je prebival, po tem, ko je zapustil izvorno državo,

11.   datum vstopa v Republiko Slovenijo (dan, mesec, leto) ter kraj in način vstopa,

12.   predhodne prošnje v Republiki Sloveniji,

13.   prošnje v drugih državah,

14.   narodnost,

15.   etnično ali plemensko pripadnost,

16.   veroizpoved, če prosilec s tem soglaša,

17.   pripadnost politični stranki ali organizaciji, če prosilec s tem soglaša,

18.   materni jezik,

19.   izobrazba in poklic,

20.   vojaški rok,

21.   predkaznovanost,

22.   zakonski stan,

23.   podatki o imenu in priimku, državljanstvu ter naslovu stalnega in začasnega prebivališča družinskih članov, ki:

-  spremljajo prosilca,

-  že prebivajo v Republiki Sloveniji,

-  živijo v izvorni državi,

-  živijo zunaj izvorne države,

24.   izjava prosilca o razlogih za iskanje mednarodne zaščite,

25.   posebne potrebe ali težave prosilca,

26.   fotografija in prstni odtisi prosilca, zajeti na podlagi petega odstavka 42. člena tega zakona v digitalni obliki.

(7) Pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito po uradni dolžnosti določi EMŠO in mu izda izkaznico prosilca, na kateri na predlog urada izpiše naslov začasnega prebivanja.

(8) Pri sprejemu prošnje ustno na zapisnik se smiselno upoštevajo določbe 37. člena tega zakona.

(9) Podrobnejši način izvedbe postopkov do sprejema prošnje in sprejem prošnje predpiše minister.

46. člen

(osebni razgovor)

(1) Pristojni organ v postopku mednarodne zaščite opravi osebni razgovor pred odločitvijo o prošnji:

-        v rednem ali pospešenem postopku,

-        če je obravnavana kot nedopustna,

-        ki se obravnava v skladu z Uredbo 604/2013/EU.

(2) V osebnem razgovoru iz prve alineje prejšnjega odstavka uradna oseba ugotavlja:

-        istovetnost prosilca in družinskih članov, ki ga spremljajo,

-        razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo,

-        vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev.

(3) V osebnem razgovoru iz druge alineje prvega odstavka lahko prosilec predstavi svoje mnenje o obstoju razlogov iz 51. člena tega zakona v zvezi z njegovimi posebnimi okoliščinami.

47. člen

(roki za odločitev)

(1) Pristojni organ v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja, pri čemer v rednem postopku odloči najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje, v pospešenem postopku pa najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje.

(2) Če pristojni organ o prošnji ne more odločiti v šestih mesecih, pisno obvesti prosilca o zamudi in razlogih za zamudo ter napove, v kakšnem roku lahko pričakuje odločitev. Če pristojni organ ne more odločiti v roku, navedenem v pisnem obvestilu, po poteku tega roka ponovno pisno obvesti prosilca o razlogih za zamudo ter novem pričakovanem roku odločitve.

(3) V primerih, ko prosilec ne izpolni svojih obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, zapletenih pravnih in dejanskih vprašanjih ali velikega števila prošenj za mednarodno zaščito, se lahko rok za odločitev v rednem postopku podaljša, vendar ne dlje kot za devet mesecev. V primeru podaljšanja roka za odločitev zaradi velikega števila prošenj za mednarodno zaščito pristojni organ o tem obvešča Evropsko komisijo najmanj enkrat letno. Pristojni organ Evropsko komisijo obvesti tudi takoj, ko prenehajo razlogi za podaljšanje roka.

(4) V utemeljenih okoliščinah in z namenom zagotoviti ustrezno ter celovito obravnavo prošnje za mednarodno zaščito lahko pristojni organ v primerih iz prejšnjega odstavka ta rok prekorači za največ tri mesece.

(5) Pristojni organ lahko odloži postopek obravnavanja prošnje, kadar se zaradi negotovih razmer v izvorni državi prosilca, za katere se predvideva, da so začasne narave, od pristojnega organa ne more pričakovati, da bo o prošnji odločil v rokih iz prvega, tretjega in četrtega odstavka tega člena. V tem primeru pristojni organ:

-        vsakih šest mesecev pregleda razmere v tej izvorni državi,

-        prosilca v razumnem roku obvesti o razlogih za odlog,

-        Evropsko komisijo v razumnem roku obvesti o odložitvi postopkov za to izvorno državo.

(6) Postopek obravnavanja prošnje se v primerih iz prejšnjega odstavka konča najpozneje v 21 mesecih od vložitve prošnje.

(7) Kadar se prošnja obravnava po postopku, določenem v Uredbi 604/2013/EU, rok za odločitev začne teči takrat, ko se v skladu z navedeno uredbo ugotovi, da je Republika Slovenija odgovorna za njeno obravnavanje, prosilec pa je na ozemlju Republike Slovenije.

48. člen

(prednostna obravnava prošenj)

Pristojni organ prošnjo obravnava prednostno, kadar je verjetno, da je prošnja utemeljena, v primeru ranljivih oseb s posebnimi potrebami in v primeru, ko sta prosilcu odrejena ukrep obveznega zadrževanja na območju ali delu območja azilnega doma ali ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

49. člen

(odločitev pristojnega organa)

(1) Pristojni organ z odločbo:

-        prošnji ugodi v rednem postopku, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca po tem zakonu,

-        prošnji ugodi v rednem postopku, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa subsidiarne zaščite po tem zakonu,

-        prošnjo zavrne v rednem postopku, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite,

-        prošnjo zavrne v rednem postopku, če so podani izključitveni razlogi, določeni v 31. členu tega zakona,

-        prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona,

-        prošnji ugodi v rednem postopku, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca, ker ne more več uživati zaščite organov in agencij Združenih narodov, z izjemo Visokega komisariata, zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

(2) Ne glede na določbo pete alineje prejšnjega odstavka lahko pristojni organ prošnjo mladoletnika brez spremstva zavrne kot očitno neutemeljeno le v primeru:

-        uporabe koncepta varne izvorne države iz 61. člena tega zakona,

-        če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da prosilec predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost Republike Slovenije ali je bil zaradi tehtnih razlogov ogrožanja javnega reda, javne varnosti ali državne varnosti odstranjen iz države.

(3) V odločbi iz druge alineje prvega odstavka tega člena pristojni organ določi trajanje statusa subsidiarne zaščite, ki ne sme biti krajše od enega leta.

(4) Pristojni organ družinskemu članu prosilca iz 25. točke 2. člena tega zakona, ki sam ne izpolnjuje pogojev za tako zaščito in pri katerem niso podani izključitveni razlogi iz prvega, drugega ali četrtega odstavka 31. člena tega zakona, prizna enak status kot družinskemu članu, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa.

(5) Pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če prosilec pred izdajo odločbe ustno na zapisnik ali v pisni obliki izjavi, da umika prošnjo.

(6) Pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno.

(7) Ne glede na določbi petega in šestega odstavka tega člena lahko pristojni organ v primeru, da je bil s prosilcem opravljen osebni razgovor in je na voljo zadosti razpoložljivih dokazov za ustrezno vsebinsko preučitev prošnje ter je dejansko stanje ugotovljeno do te mere, da omogoča izdajo zakonite odločitve, prošnjo zavrne kot neutemeljeno ali očitno neutemeljeno.

(8) Pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže, če so podani razlogi iz 51. člena tega zakona.

(9) Če pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena tega zakona, v sklepu določi, katera druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje.

(10) Pristojni organ v odločitvi iz tretje in pete alineje prvega odstavka tega člena, druge in tretje alineje prvega odstavka 51. člena, sedmega odstavka 66. člena in sedmega odstavka 69. člena tega zakona določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Pristojni organ lahko iz utemeljenih razlogov določi 30-dnevni rok za prostovoljni odhod. Rok za prostovoljni odhod se ne določi osebi v primeru odločitve iz četrte alineje prvega odstavka tega člena, ko ji je bil status mednarodne zaščite odvzet na podlagi tretje ali četrte alineje prvega odstavka 68. člena oziroma prve ali druge alineje drugega odstavka 68. člena tega zakona ali ko oseba v Republiki Sloveniji zakonito prebiva na podlagi drugega pravnega naslova.

(11) Rok za prostovoljni odhod iz prejšnjega odstavka začne teči z dnem, ko je sklep ali odločba o mednarodni zaščiti izvršljiva. Vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite prekine tek že določenega roka za prostovoljni odhod do izvršljive odločitve o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Če pristojni organ s sklepom ugodi prvemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovoli vložitev ponovne prošnje, z njim odpravi že izrečen rok za prostovoljni odhod.

(12) Če obstajajo okoliščine, ki jih zakon, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji določa za podaljšanje roka, lahko pristojni organ na prošnjo osebe, ki jo mora vložiti pred potekom roka za prostovoljni odhod, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera, rok za prostovoljni odhod z odločbo podaljša za čas trajanja okoliščin, zaradi katerih je določitev daljšega roka za prostovoljni odhod osebe upravičena.

(13) Pristojni organ v odločitvi iz desetega odstavka tega člena osebi določi tudi ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa, razen ko oseba v Republiki Sloveniji zakonito prebiva na podlagi drugega pravnega naslova. Pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepovedi vstopa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi. Če pristojni organ s sklepom ugodi prvemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovoli vložitev ponovne prošnje, z njim odpravi že izrečen ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa.

(14) Pristojni organ lahko po uradni dolžnosti ali na prošnjo osebe z odločbo prekliče, skrajša ali začasno odloži prepoved vstopa iz razlogov, ki jih za preklic, skrajšanje ali začasno odložitev prepovedi vstopa določa zakon, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

(15) V primerih iz desetega odstavka tega člena Policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, ne izda odločbe o vrnitvi v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

(16) Pristojni organ izvršljivo odločbo ali izvršljiv sklep o mednarodni zaščiti iz desetega odstavka tega člena nemudoma posreduje policijski postaji, na območju katere oseba prebiva oziroma je nazadnje prebivala ali na območju katere je imela oseba prijavljeno zadnje začasno ali stalno prebivanje.

50. člen

(umik prošnje)

(1) Prosilec lahko prošnjo izrecno umakne kadar koli med postopkom do vročitve odločbe.

(2) Prošnja se šteje za umaknjeno tudi:

-        če se prosilec brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na osebni razgovor;

-        če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo;

-        če se pri dnevnem preverjanju prisotnosti iz petega odstavka 82. člena tega zakona ugotovi, da je prosilec prenočil izven azilnega doma ali njegove izpostave, ne da bi mu bila izdana dovolilnica iz šestega odstavka 82. člena tega zakona, prosilec pa ne navede razumnih razlogov za svoje ravnanje;

-        če se prosilec v treh dneh od obvestila stanodajalca ali predstojnika institucije uradu ni vrnil na naslov razselitve iz 83. člena tega zakona;

-        če se prosilec ni odzval na zahteve, da navede vsa dejstva in okoliščine in predloži vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze v skladu z 21. členom tega zakona za namene obravnavanja dejstev in okoliščin v skladu s 23. členom tega zakona.

(3) Oseba lahko novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo.

(4) V postopku obravnave prošnje po Uredbi 604/2013/EU se umik prošnje ne šteje kot izjava o umiku iz prvega odstavka tega člena in ne vpliva na izvršitev predaje na podlagi Uredbe 604/2013/EU, razen če je prosilec obravnavan po točki a) prvega odstavka 18. člena Uredbe 604/2013/EU in druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU odgovornosti za sprejem prošnje še ni sprejela.

51. člen

(nedopustna prošnja)

(1) Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno le, če:

-        je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica Evropske unije, razen če gre za osebe iz VI. poglavja tega zakona,

-        se država, iz katere prosilec prihaja, šteje za državo prvega azila na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona,

-        se država, iz katere prosilec prihaja, šteje za varno tretjo državo na podlagi 53. člena tega zakona,

-        se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU.

(2) Če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

52. člen

(očitno neutemeljena prošnja)

Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno, če:

-        je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu,

-        prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona,

-        je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev,

-        je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva, še zlasti, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente,

-        so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite,

-        je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe ali sodbe, na podlagi katere bi bil odstranjen,

-        je prosilec nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije ali protipravno podaljšal svoje bivanje in se brez pravega razloga ni javil oblastem ali ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa,

-        prosilec noče izpolniti obveznosti v zvezi z oddajo prstnih odtisov v skladu z Uredbo 603/2013/EU,

-        obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da lahko prosilec pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali državno varnost, ali če je izgnan zaradi tehtnih razlogov javne varnosti ali javnega reda po nacionalnem pravu.

53. člen

(koncept varne tretje države)

Varna tretja država je država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in v kateri je dejansko imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, vendar brez utemeljenega razloga tega ni storil.

54. člen

(kriteriji za določitev varne tretje države)

(1) Država se lahko razglasi za varno tretjo državo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

-        življenje in svoboda v njej nista ogroženi zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja;

-        v državi ni tveganja resne škode, kot je opredeljena v 28. členu tega zakona;

-        v skladu z Ženevsko konvencijo država spoštuje načelo nevračanja;

-        država spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu;

-        v državi obstaja možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo.

(2) Varno tretjo državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije in drugih institucij Evropske unije ter ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna tretja država, in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno tretjo državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno tretjo državo.

(3) O razglasitvi države kot varne tretje države in o spremembah v zvezi z razglasitvijo države kot varne tretje države na podlagi tega zakona Vlada Republike Slovenije obvesti Evropsko komisijo.

55. člen

(postopek pri uporabi koncepta varne tretje države)

(1) Pri uporabi koncepta varne tretje države lahko prosilec navaja dejstva in dokaze, s katerimi izkazuje, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država ter da zaradi utemeljenih razlogov v zadevni državi ni mogel zaprositi za mednarodno zaščito.

(2) Če se v postopku ugotovi, da je zadevna država za prosilca varna tretja država, se prošnja prosilca obravnava kot nedopustna v skladu z 51. členom tega zakona.

56. člen

(koncept evropske varne tretje države)

Evropska varna tretja država je država iz prvega odstavka 57. člena tega zakona, iz katere prosilec poskuša nezakonito vstopiti ali je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije.

57. člen

(merila za določitev evropske varne tretje države)

(1) Tretja država se lahko šteje za evropsko varno tretjo državo samo, kadar:

-        je ratificirala in spoštuje določbe Ženevske konvencije brez kakršnih koli geografskih omejitev;

-        ima z zakonom predpisan azilni postopek;

-        je ratificirala Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštuje njene določbe, vključno s standardi za učinkovita pravna sredstva.

(2) Evropsko varno tretjo državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot evropska varna tretja država, in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za evropsko varno tretjo državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot evropsko varno tretjo državo.

(3) O razglasitvi države kot evropske varne tretje države in o spremembah v zvezi z razglasitvijo države kot evropske varne tretje države na podlagi tega zakona Vlada Republike Slovenije obvesti Evropsko komisijo.

58. člen

(postopek pri uporabi koncepta evropske varne tretje države)

(1) Pri uporabi koncepta evropske varne tretje države prosilec lahko navaja dejstva in dokaze, s katerimi izkazuje, da zadevna država zanj osebno ni varna.

(2) Če se v postopku ugotovi, da je zadevna država za prosilca evropska varna tretja država, pristojni organ prošnje ne obravnava in jo s sklepom zavrže.

59. člen

(obveščanje organov varne tretje države)

V postopkih priznanja mednarodne zaščite pri izvajanju koncepta varne tretje države in koncepta evropske varne tretje države, določenih v 53. in 56. členu tega zakona, pristojni organ prosilca o tem obvesti in mu posreduje dokument, s katerim se varna tretja država obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku mednarodne zaščite. Obvestilo se prevede v jezik varne tretje države.

60. člen

(zavrnitev vstopa na ozemlje varne tretje države in evropske varne tretje države)

Če varna tretja država ali evropska varna tretja država zavrne vstop prosilca na svoje ozemlje, pristojni organ sklep iz drugega odstavka 55. člena ali drugega odstavka 58. člena tega zakona razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

61. člen

(koncept varne izvorne države)

(1) Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

(2) Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s:

-        predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo;

-        spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati;

-        upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo;

-        obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

(3) Varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo.

(4) O razglasitvi države kot varne izvorne države in o spremembah v zvezi z razglasitvijo države kot varne izvorne države na podlagi tega zakona Vlada Republike Slovenije obvesti Evropsko komisijo.

62. člen

(uporaba koncepta varne izvorne države)

(1) Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če:

-        ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in

-        prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država.

(2) Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ v skladu s peto alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno.

63. člen

(uporaba koncepta države prvega azila)

(1) Država prvega azila je država, v kateri:

-        je bil prosilcu priznan status begunca, ki še velja, ali

-        prosilec uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja.

(2) Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ prošnjo prosilca s sklepom zavrže na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena tega zakona.

(3) Prosilec lahko v postopku izpodbija uporabo tega koncepta s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine.

(4) Če država prvega azila zavrne vstop prosilca na svoje ozemlje, pristojni organ sklep iz druge alineje prvega odstavka 51. člena tega zakona razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

3. oddelek

PONOVNA PROŠNJA

64. člen

(ponovna prošnja)

(1) Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva:

-        ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, ali

-        katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, ali

-        katere postopek podaljšanja subsidiarne zaščite je bil ustavljen, ali

-        ki ji je bila prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite pravnomočno zavrnjena ali

-        ki ji je potekla subsidiarna zaščita, vendar v roku ni vložila prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite, in želi vložiti ponovno prošnjo, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se osebi iz druge alineje prejšnjega odstavka dovoli vložitev ponovne prošnje, če dokaže, da je bila izjava o umiku prošnje dana zaradi grožnje ali pod prisilo.

(3) Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, v primerih iz četrte alineje prvega odstavka pa morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji odločitve o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

(4) Oseba s priznanim statusom subsidiarne zaščite lahko po prejemu obvestila iz prvega odstavka 66. člena tega zakona pred potekom statusa vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena. Zahtevek lahko vloži le v primeru, da ne uveljavlja podaljšanja subsidiarne zaščite.

65. člen

(postopek pri ponovni prošnji)

(1) Oseba iz prvega in četrtega odstavka prejšnjega člena vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku oseba sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek.

(2) Če zakoniti zastopnik po vložitvi svojega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka poda prvo prošnjo za otroka, rojenega v Republiki Sloveniji, se takšna prošnja šteje kot zahtevek iz prejšnjega odstavka.

(3) Če oseba iz prvega in četrtega odstavka prejšnjega člena umakne zahtevek za uvedbo ponovnega postopka ali je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je oseba samovoljno zapustila azilni dom, njegovo izpostavo ali Center za tujce, in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnila, se postopek s sklepom ustavi.

(4) O zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona. Kadar pristojni organ dovoli vložitev prošnje, oseba prošnjo za mednarodno zaščito vloži v osmih dneh od vročitve sklepa, s katerim je bilo zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ugodeno. Če prosilec brez utemeljenega razloga, kljub temu da mu je bilo to omogočeno, tega ne stori, prošnje ne more več vložiti, s pretekom roka iz prejšnjega stavka pa mu prenehajo pravice iz prvega odstavka 78. člena tega zakona.

(5) Oseba, ki je bila v skladu z Uredbo 604/2013/EU vrnjena v Republiko Slovenijo, po tem ko je bil njen postopek skladno s šestim odstavkom 49. člena tega zakona ustavljen, ima pravico vložiti novo prošnjo, ki se ne obravnava kot ponovna prošnja iz 64. člena tega zakona.

4. oddelek

POSTOPEK PODALJŠANJA SUBSIDIARNE ZAŠČITE

66. člen

(postopek podaljšanja subsidiarne zaščite)

(1) Ministrstvo osebi s priznano subsidiarno zaščito 60 dni pred potekom statusa pošlje pisno obvestilo o pogojih za podaljšanje subsidiarne zaščite, posledicah, če podaljšanja ne uveljavlja, in možnosti vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Obvestilo vključuje tudi obrazec, s katerim lahko oseba s priznano subsidiarno zaščito uveljavlja podaljšanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji.

(2) Obrazec iz prejšnjega odstavka se določi v predpisu iz sedmega odstavka 90. člena tega zakona.

(3) Izpolnjen obrazec iz prvega odstavka tega člena, ki velja kot prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite, oseba pristojnemu organu vrne 30 dni pred potekom statusa.

(4) Po prejemu obrazca iz prejšnjega odstavka tega člena pristojni organ izda sklep, s katerim ugotovi, da je oseba iz prvega odstavka tega člena v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite.

(5) Pristojni organ z osebo iz prejšnjega odstavka tega člena opravi osebni razgovor in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite.

(6) Če obstajajo razlogi za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero subsidiarno zaščito podaljša za dve leti.

(7) Če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite.

(8) Če se v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite ugotovi eno izmed dejstev, določenih v drugem in četrtem odstavku 31. člena tega zakona, se subsidiarna zaščita ne podaljša.

(9) Če oseba pred sprejetjem odločitve o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite svojo prošnjo izrecno umakne, v sodnem postopku pridobi status begunca ali je sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije ali pridobi državljanstvo druge države, pristojni organ postopek s sklepom ustavi.

(10) Osebi iz četrtega odstavka tega člena do pravnomočne odločitve v postopku podaljšanja pripadajo pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona.

(11) Do pravnomočno končanega postopka podaljšanja subsidiarne zaščite oseba ne more vložiti zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali vložiti nove prošnje.

5. oddelek

PRENEHANJE IN ODVZEM STATUSA MEDNARODNE ZAŠČITE

67. člen

(razlogi za prenehanje mednarodne zaščite)

(1) Beguncu preneha status, če:

-        prostovoljno sprejme zaščito države, katere državljan je,

-        državljanstvo po njegovi izgubi prostovoljno ponovno pridobi,

-        pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila,

-        se prostovoljno ponovno nastani v državi, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem,

-        prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je,

-        se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo običajnega prebivališča.

(2) Osebi, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, preneha status, kadar okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehajo ali se spremenijo do te mere, da taka zaščita ni več potrebna.

(3) Če obstajajo okoliščine iz pete in šeste alineje prvega odstavka ter drugega odstavka tega člena, status ne preneha, če oseba navede utemeljene razloge, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti ali resne škode, povzročene v preteklosti, zaradi katerih noče izkoristiti zaščite države, katere državljan je, oziroma države prejšnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva.

(4) Če oseba s priznano mednarodno zaščito umre, status preneha z dnem smrti osebe.

(5) Status osebi z mednarodno zaščito preneha z dnem sprejema v državljanstvo Republike Slovenije.

(6) Če se oseba s priznano mednarodno zaščito zaščiti nedvoumno odpove, ji mednarodna zaščita preneha z dnem pravnomočne odločbe o prenehanju statusa.

68. člen

(razlogi za odvzem statusa mednarodne zaščite)

(1) Beguncu se status odvzame, če:

-        se po tem, ko mu je status priznan, ugotovi eno od dejstev, določenih v prvem odstavku 31. člena tega zakona,

-        je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za priznanje statusa begunca,

-        obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost ali ozemeljsko celovitost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve,

-        po pravnomočni obsodbi za hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.

(2) Osebi se subsidiarna zaščita odvzame, če:

-        se ugotovi eno od dejstev, določenih v drugem odstavku 31. člena tega zakona,

-        so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 31. člena tega zakona,

-        je bilo njeno napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za priznanje subsidiarne zaščite.

69. člen

(postopek prenehanja in odvzema statusa)

(1) Pristojni organ lahko postopek prenehanja ali odvzema statusa uvede, če izve za okoliščine, ki kažejo, da v konkretnem primeru obstajajo razlogi iz prvega ali drugega odstavka 67. člena tega zakona ali prvega ali drugega odstavka prejšnjega člena.

(2) O uvedbi postopka iz prejšnjega odstavka pristojni organ s pisnim obvestilom obvesti osebo s priznano mednarodno zaščito. V pisnem obvestilu pristojni organ navede tudi razloge za začetek tega postopka.

(3) Pred sprejetjem odločitve pristojni organ osebi iz prejšnjega odstavka omogoči, da na osebnem razgovoru predstavi razloge, zakaj ji status mednarodne zaščite ne bi smel biti odvzet.

(4) Če obstajajo razlogi iz pete in šeste alineje prvega odstavka 67. člena tega zakona in drugega odstavka 67. člena tega zakona, pristojni organ v postopku pridobi informacije iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona.

(5) Pri ugotavljanju razlogov iz pete in šeste alineje prvega odstavka 67. člena tega zakona in drugega odstavka 67. člena tega zakona mora biti sprememba okoliščin bistvena in trajna do te mere, da strah pred preganjanjem ne more biti več utemeljen, oziroma, da osebi ne grozi več resno tveganje ali resna škoda.

(6) Če obstojajo okoliščine iz pete in šeste alineje prvega odstavka 67. člena tega zakona in drugega odstavka 67. člena tega zakona, status ne preneha, če oseba navede utemeljene razloge, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti ali resne škode, povzročene v preteklosti, zaradi katerih noče izkoristiti zaščite države, katere državljan je, oziroma države prejšnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva.

(7) Pristojni organ v postopku o prenehanju ali odvzemu statusa mednarodne zaščite izda odločbo.

V. POGLAVJE

SODNO VARSTVO

70. člen

(sodno varstvo)

(1) Zoper odločbo pristojnega organa je mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče v 15 dneh od vročitve. Zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku, je tožbo mogoče vložiti v treh dneh od vročitve.

(2) Zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, se tožba lahko vloži v treh dneh od vročitve.

(3) Tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v rednem postopku, odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku, odločbo o zavrnitvi podaljšanja subsidiarne zaščite, odločbo, izdano na podlagi sedmega odstavka 69. člena tega zakona, odločbo o prenehanju statusa mednarodne zaščite zaradi razloga, navedenega v šestem odstavku 67. člena tega zakona, sklep o zavrženju prošnje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 51. člena in četrtega odstavka 65. člena tega zakona zadrži izvršitev odločbe oziroma sklepa. V primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve.

(4) Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.

71. člen

(pravila postopka)

(1) Upravno sodišče o tožbah zoper odločbe, izdane na podlagi tega zakona, odloči v 30 dneh, razen o tožbi zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena tega zakona, o kateri odloči v sedmih dneh od prejema tožbe.

(2) Upravno sodišče izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.

(3) Upravno sodišče o tožbi zoper sklep, izdan na podlagi tega zakona, odloči v sedmih dneh, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.

(4) Vrhovno sodišče o pritožbi odloči v 30 dneh od njenega prejema.

(5) V postopku sodnega varstva po tem zakonu se uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno.

(6) V postopkih sodnega varstva po tem zakonu lahko ministrstvo oziroma urad zastopa javni uslužbenec, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, pod pogojem, da ima vsaj pet let delovnih izkušenj na področju mednarodne zaščite in ga za zastopanje pooblasti minister oziroma generalni sekretar Vlade Republike Slovenije.

72. člen

(ustavna pritožba)

Ustavna pritožba se lahko vloži v 15 dneh od dneva vročitve posamičnega akta na podlagi tega zakona, zoper katerega je na podlagi zakona, ki ureja postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, mogoča ustavna pritožba.

VI. POGLAVJE

DRŽAVLJANI TRETJIH DRŽAV IN OSEBE BREZ DRŽAVLJANSTVA, KI IZPOLNJUJEJO POGOJE ZA PRIZNANJE STATUSA MEDNARODNE ZAŠČITE IN SO SPREJETI V REPUBLIKO SLOVENIJO NA PODLAGI KVOTE

73. člen

(opredelitev kvote)

(1) Status begunca se lahko prizna tudi državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva, ki so v Republiko Slovenijo sprejeti na podlagi kvote.

(2) Kvoto oseb, ki se jim na podlagi prejšnjega odstavka lahko prizna status begunca, določi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, določi pa tudi naloge posameznih ministrstev, vladnih služb in drugih državnih organov pri nastanitvi in vključevanju oseb v Republiko Slovenijo.

(3) Pri pripravi predloga iz prejšnjega odstavka ministrstvo upošteva svetovne migracijske trende, krizna žarišča v svetu, integracijske zmogljivosti Republike Slovenije in druge pomembne okoliščine.

(4) Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim določi način izvedbe preselitve oseb v Republiko Slovenijo, ki so vanjo sprejete na podlagi postopkov iz tega poglavja.

74. člen

(pogoji)

Na podlagi kvote se osebam iz prejšnjega člena tega zakona lahko prizna status begunca, če:

-        izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca po tem zakonu in

-        se nahajajo v državi, kjer so varni pred preganjanjem in kjer pogoji bivanja niso primerni za vključevanje v okolje.

75. člen

(postopek)

Pristojni organ v postopku priznanja statusa begunca upošteva poročilo, ki ga za vsako posamezno osebo pripravi uradna oseba pristojnega organa ali Visoki komisariat oziroma druga mednarodna organizacija v državi iz druge alineje prejšnjega člena. Poročilo vsebuje:

-        mnenje o pogojih za vključevanje v okolje v državi iz druge alineje prejšnjega člena in

-        mnenje o izpolnjevanju pogojev za priznanje begunca po tem zakonu.

76. člen

(vstop v državo)

(1) Republika Slovenija organizira prihod oseb iz države iz druge alineje 74. člena tega zakona.

(2) Pred vstopom v Republiko Slovenijo se te osebe zdravstveno pregledajo.

77. člen

(delitev bremen med državami članicami Evropske unije)

(1) Ne glede na določbe tega poglavja lahko Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva določi število prosilcev za mednarodno zaščito oziroma oseb, ki jim je bila mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu in ki jih bo Republika Slovenija sprejela zaradi delitve bremen med državami članicami Evropske unije, in opredeli naloge posameznih ministrstev in vladnih služb pri nastanitvi in vključevanju oseb v Republiko Slovenijo.

(2) V primerih iz prejšnjega odstavka pristojni organ dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokumentacije, ki jo pridobi država članica iz prejšnjega odstavka, in na podlagi prošnje.

(3) Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, ravna v skladu s prvo ali drugo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona in osebam iz prvega odstavka tega člena prizna mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

VII. POGLAVJE

PRAVICE IN DOLŽNOSTI PROSILCEV ZA MEDNARODNO ZAŠČITO PRI SPREJEMU

78. člen

(pravice prosilcev)

(1) Prosilec ima na področju sprejema pravico do:

-        prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja,

-        materialne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu, njegovi izpostavi ali nastanitveni kapaciteti, vzpostavljeni na meji oziroma v bližini meje, letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča,

-        nujnega zdravljenja,

-        izobraževanja,

-        dostopa na trg dela,

-        humanitarne pomoči,

-        žepnine.

(2) Pravice iz prejšnjega odstavka trajajo do izvršljivosti odločitve pristojnega organa o prošnji oziroma do predaje prosilca državi, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje po Uredbi 604/2013/EU.

(3) Pravice iz prvega odstavka tega člena pridobijo tudi državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki pri pristojnem organu vložijo prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, in sicer do izvršljivosti sklepa o zavrženju tega zahtevka oziroma izvršljive odločbe o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene.

(4) Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim podrobneje določi pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prvega odstavka tega člena, ob upoštevanju določb 12. in 14. člena tega zakona.

(5) Če je to nujno potrebno za izvrševanje pravic iz 86., 87. in 88. člena tega zakona ali za to obstajajo drugi utemeljeni razlogi, lahko prosilec zapusti območje iz prve alineje prvega odstavka tega člena, o čemer odloči pooblaščena uradna oseba urada. Zoper odločbo je mogoč ugovor v treh dneh od njene vročitve. O ugovoru odloči predstojnik urada. Ugovor zoper odločitev ne zadrži njene izvršitve.

(6) Prosilec lahko zapusti območje občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja, tudi zaradi udeležbe na procesnem dejanju v zvezi s postopkom mednarodne zaščite oziroma obravnave na sodišču, kar izkazuje z vabilom pristojnega organa oziroma sodišča.

(7) Ne glede na določbo prve alineje prvega odstavka tega člena se lahko prosilec, ki je mladoletnik brez spremstva, svobodno giblje po celotnem območju Republike Slovenije.

(8) Prosilcu se žepnina dodeli enkrat na mesec. Višino žepnine določi Vlada Republike Slovenije. Način izplačevanja žepnine se določi v predpisu iz četrtega odstavka tega člena.

79. člen

(pravica do materialne oskrbe)

Pravica do materialne oskrbe obsega:

-        nastanitev,

-        prehrano,

-        obleko in obutev,

-        higienske potrebščine.

80. člen

(azilni dom)

(1) Za nastanitev oseb iz prvega in tretjega odstavka 78. člena tega zakona Vlada Republike Slovenije ustanovi azilni dom. Urad upravlja azilni dom ter organizira delovanje in bivanje v njem. Vlada Republike Slovenije lahko na podlagi javnega natečaja, ki ga izvede urad, za organizacijo delovanja in bivanja v azilnem domu pooblasti izbrano društvo, ustanovo, zavod ali drugo podobno nepridobitno pravno osebo, katere dejavnost obsega področje nastanitve prosilcev.

(2) Če se pričakuje povečano število prosilcev, ki bi lahko preseglo nastanitvene zmogljivosti azilnega doma, Vlada Republike Slovenije za nastanitev prosilcev lahko organizira izpostave azilnega doma.

81. člen

(nastanitev v sprejemnih prostorih azilnega doma)

(1) Vlagatelj namere se po obravnavi s strani policije nastani v sprejemnih prostorih azilnega doma ali druge nastanitvene kapacitete države, kjer so mu zagotovljeni ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravljenja.

(2) Oseba iz prejšnjega odstavka, ki samovoljno zapusti sprejemne prostore azilnega doma ali druge nastanitvene kapacitete države, se obravnava po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

82. člen

(bivanje v azilnem domu)

(1) Urad nastani osebe iz prvega in tretjega odstavka 78. člena tega zakona v azilnem domu ali njegovi izpostavi, kjer jim zagotovi materialno oskrbo.

(2) Stroške materialne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi krije urad.

(3) Prehrana, obleka in obutev ter higienske potrebščine ne pripadajo prosilcu, ki ima zadostna lastna sredstva za preživljanje v višini zneska osnovnega minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Prosilec, ki ima zadostna lastna sredstva za preživljanje v višini zneska osnovnega minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji, sam krije stroške nastanitve, in sicer v višini, ki mu jo v skladu z merili, določenimi v predpisu iz četrtega odstavka 78. člena tega zakona, z odločbo določi pooblaščena uradna oseba urada. Zoper odločbo je mogoč ugovor v treh dneh od njene vročitve. O ugovoru odloči predstojnik urada. Ugovor zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

(4) Prosilci, ki bivajo v azilnem domu, morajo spoštovati določbe hišnega reda, ki ga predpiše Vlada Republike Slovenije.

(5) Za namen izvajanja druge in tretje alineje drugega odstavka 50. člena tega zakona pooblaščena uradna oseba urada dnevno preverja prisotnost prosilcev v azilnem domu, njegovi izpostavi, drugih institucijah ali na zasebnem naslovu.

(6) V utemeljenih primerih in kadar ne obstajajo razlogi, ki nasprotujejo izdaji dovolilnice, lahko prosilci prenočijo tudi zunaj azilnega doma ali njegove izpostave, in sicer na območju občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja. Dovolilnico za prenočitev zunaj azilnega doma ali njegove izpostave lahko urad izda za največ sedem dni, pri čemer skupno število izdanih dovolilnic ne sme preseči skupno 60 dni v obdobju enega leta.

(7) Razlogi, ki nasprotujejo izdaji dovolilnice iz prejšnjega odstavka, so:

-        prosilčeve pretekle kršitve javnega reda in miru;

-        prosilčeve pretekle težje kršitve pravil bivanja iz tretjega odstavka 82.a člena tega zakona;

-        razlogi varovanja javnega zdravja ali javne varnosti;

-        obravnava prosilca v postopku v skladu z Uredbo 604/2013/EU.

(8) O zavrnitvi izdaje dovolilnice odloči pooblaščena uradna oseba urada. Zoper odločbo je mogoč ugovor v treh dneh od njene vročitve. O ugovoru odloči predstojnik urada. Ugovor zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

(9) Prosilec lahko pomaga v azilnem domu ali njegovi izpostavi pri delih, povezanih z vzdrževanjem in nastanitvijo, lahko pa pomaga tudi pri vsakodnevnem sporazumevanju uradnih oseb z drugimi prosilci. Za ustrezno opravljeno delo prejme nagrado v skladu s sprejetim cenikom urada.

(10) Za zagotavljanje varnosti oseb in premoženja se v azilnem domu zagotovi varovanje. Varovanje lahko zagotavlja tudi Policija.

82.a člen

(kršitve pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi)

(1) Kršitve pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi so lažje in težje.

(2) Lažje kršitve so:

-        spreminjanje razporeda opreme po sobah in premeščanje inventarja iz enega v drug prostor,

-        pisanje in lepljenje po stenah, vratih in oknih,

-        vnos in uporaba lastnih električnih aparatov brez dovoljenja,

-        kajenje v skupnih prostorih ali prostorih, kjer se nahaja več oseb,

-        hranjenje koles in drugih prevoznih sredstev v prostorih, ki temu niso namenjeni,

-        pomanjkanje higiene ali skrbi za bivalne prostore,

-        nošenje hrane in jedilnega pribora iz jedilnice brez dovoljenja,

-        druge kršitve, ki so kot take določene s hišnim redom iz četrtega odstavka prejšnjega člena.

(3) Težje kršitve so:

-        izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične ali druge nestrpnosti v kakršni koli obliki,

-        žaljiv ali nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev,

-        vnos in uživanje alkoholnih pijač ter drugih opojnih snovi,

-        vnos nevarnih predmetov ter lahko vnetljivih snovi,

-        neizpolnitev ukaza uradnih oseb, ki bi povzročila hujše motnje v delovanju nastanitvene kapacitete,

-        izdelovanje ali vnašanje predmetov, primernih za napad, pobeg ali za storitev kaznivega dejanja,

-        namerna kršitev predpisov o varstvu pred požarom, eksplozijo ali drugimi naravnimi nesrečami,

-        namerna povzročitev materialne škode,

-        oviranje postopka nastanitve osebe v sobo,

-        opravljanje pridobitvene dejavnosti v prostorih nastanitvene kapacitete,

-        snemanje ali fotografiranje razgovorov z zaposlenimi na uradu oziroma osebami, ki z uradom sodelujejo na podlagi pogodb,

-        kršenje javnega reda in miru.

82.b člen

(ukrepi ob kršitvah pravil bivanja)

(1) Za lažje kršitve pravil bivanja pooblaščena uradna oseba urada prosilcu izreče ustno opozorilo, ki se evidentira v obliki uradnega zaznamka.

(2) Za težje kršitve iz tretje, devete in dvanajste alineje tretjega odstavka prejšnjega člena se lahko osebo za največ tri dni nastani v posebni, ločeni sobi, ki se nahaja v sprejemnih prostorih azilnega doma. Pri tem se upošteva individualne okoliščine ter sorazmernost kršitve in ukrepa. Ukrep lahko preneha tudi prej, če se med trajanjem ukrepa ugotovi, da je dosegel svoj namen.

(3) Za težje kršitve iz prve, druge, četrte, pete, šeste, sedme, desete in enajste alineje tretjega odstavka prejšnjega člena se izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo.

(4) Ukrep iz drugega in tretjega odstavka ustno odredi pooblaščena oseba urada, v 24 urah od ustne odločitve pa se osebi izda pisna odločba. Zoper odločbo je mogoč ugovor v treh dneh od njene vročitve. O ugovoru odloči predstojnik urada. Ugovor zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

83. člen

(razselitev izven azilnega doma)

(1) Urad lahko odobri prosilcu razselitev na zasebni naslov, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

-        da je njegova istovetnost ugotovljena na podlagi drugega odstavka 42. člena tega zakona,

-        da so mu na zasebnem naslovu zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje,

-        da je bil z njim opravljen osebni razgovor.

(2) Ne glede na pogoje iz prejšnjega odstavka lahko urad v primeru izjemnih osebnih okoliščin izvede vse potrebne aktivnosti za nastanitev prosilca v drugo primerno institucijo, če mu ne more zagotoviti ustrezne nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi.

(3) Obstoj izjemnih osebnih okoliščin iz prejšnjega odstavka ugotavlja komisija, ki jo imenuje predstojnik urada.

(4) Prosilcu, ki mu je odobrena razselitev na podlagi drugega odstavka tega člena in nima lastnih sredstev za preživljanje ali mu preživljanje ni zagotovljeno kako drugače ter nima zagotovljene brezplačne nastanitve ali na podlagi drugega predpisa ni določen drug zavezanec za plačilo stroškov nastanitve, urad krije stroške nastanitve v drugi primerni instituciji.

(5) O razselitvi odloči pooblaščena uradna oseba urada.

(6) Če prosilec samovoljno zapusti bivališče na zasebnem naslovu ali drugo institucijo, v kateri je nastanjen, stanodajalec ali predstojnik institucije o tem nemudoma obvesti urad.

(7) Urad razveljavi odločitev, s katero je bila prosilcu odobrena razselitev na zasebni naslov na podlagi prvega odstavka tega člena, če:

-        je na podlagi postopkov v Republiki Sloveniji ugotovljeno, da je prosilec kršil javni red Republike Slovenije oziroma opravljal delo na črno,

-        pogoji bivanja na zasebnem naslovu zaradi spremenjenih okoliščin niso več ustrezni ali

-        je to potrebno za hitro in učinkovito obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

84. člen

(omejitev gibanja)

(1) Če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz naslednjih razlogov:

-        da se preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo, še zlasti če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente, vendar je zapustil izvorno državo brez dokumenta ali je v postopku dajal napačne informacije, predložil ponarejene dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, ali če je verjetno, da je zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino oziroma drug dokument, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost ali državljanstvo,

-        da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil,

-        kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito,

-        kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije se šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, to je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države,

-        v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU.

(2) Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

(3) Z namenom, da se v okviru postopka v skladu s 43. členom tega zakona odloči o pravici do vstopa prosilca na ozemlje, pristojni organ prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na kapaciteto, vzpostavljeno na meji, tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča.

(4) O izreku ukrepov po prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena pristojni organ odloči s sklepom.

(5) Prosilcu se ukrep iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena izreče ustno. Prosilec o izrečenem ukrepu nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa. Zapisnik je prosilcu prebran v njemu razumljivem jeziku. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa ga vroči v treh delovnih dneh od izdaje sklepa.

(6) Ukrep iz prvega in drugega odstavka tega člena, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka tega člena, lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa.

(7) Zoper sklep iz četrtega odstavka tega člena lahko prosilec v treh dneh po njegovi vročitvi vloži tožbo na upravno sodišče. Sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh.

(8) Zoper sklep o podaljšanju ukrepa iz šestega odstavka tega člena lahko prosilec v treh dneh po njegovi vročitvi vloži tožbo na upravno sodišče, ki o tožbi odloči v treh delovnih dneh.

(9) V primeru izreka ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ali kapaciteto, vzpostavljeno na meji, tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, ranljivi osebi s posebnimi potrebami pristojni organ prednostno poskrbi za varovanje njenega zdravja, vključno z duševnim zdravjem, ter zagotovi redno spremljanje in ustrezno pomoč, pri čemer upošteva poseben položaj te osebe.

(10) Ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave iz prvega odstavka tega člena ter ukrep omejitve gibanja na Center za tujce iz drugega odstavka tega člena lahko v primeru razloga iz četrte alineje prvega odstavka tega člena odredi tudi urad.

(11) Ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave iz prvega odstavka tega člena, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce iz drugega odstavka tega člena ter ukrep omejitve gibanja na kapaciteto, vzpostavljeno na meji, letališču ali pristanišču iz tretjega odstavka tega člena, se lahko ob izpolnjevanju pogojev iz tega člena odredi tudi vlagatelju namere.

(12) Za osebe, ki se jim odredi ukrep iz drugega odstavka tega člena, se v primeru kršitev pravil bivanja v Centru za tujce uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki določajo ukrepe ob kršitvah pravil bivanja v Centru za tujce.

84.a člen

(nevarnost pobega)

Šteje se, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če:

-        je prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vložila v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja,

-        je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila,

-        je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila,

-        kljub predhodno izdanemu sklepu na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena tega zakona oseba ni počakala na njegovo izvršitev,

-        je navajala lažne podatke v postopku ali ni sodelovala v postopku in je tudi zavrnila odvzem biometričnih podatkov,

-        je uporabljala lažne ali ponarejene osebne dokumente,

-        je vstopila v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedi vstopa,

-        ji je bila v zadnjih treh letih pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja,

-        ni spoštovala odločbe o vrnitvi, ki ji jo je izdala druga država članica Evropske unije,

-        je bila v zadnjih dveh letih v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti,

-        ji je bila v zadnjih dveh letih v Republiki Sloveniji najmanj trikrat pravnomočno izrečena sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge.

85. člen

(neizplačilo žepnine)

(1) Žepnina ne pripada prosilcu, ki:

-        je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka ali ponovno prošnjo po tem, ko je bil njegov postopek za mednarodno zaščito enkrat že pravnomočno končan,

-        ima zadostna lastna sredstva za preživljanje v višini zneska osnovnega minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji ali mu je preživljanje zagotovljeno kako drugače.

(2) Žepnina se za en mesec ne izplača prosilcu, če:

-        je brez dovoljenja zapustil kraj prebivanja, ki mu ga je v skladu s sedmim odstavkom 45. člena tega zakona določil urad, ne da bi o tem obvestil pristojno osebo urada,

-        ne izpolnjuje obveznosti glede obveščanja pristojnih organov ali udeležbe pri osebnem razgovoru v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, kot je določeno v tem zakonu,

-        stori težjo kršitev iz tretjega odstavka 82.a člena tega zakona.

(3) O neupravičenosti do žepnine iz prvega odstavka tega člena ter neizplačilu žepnine iz prejšnjega odstavka odloči pooblaščena uradna oseba urada, ki v odločbi navede razloge za neupravičenost do žepnine iz prvega odstavka tega člena oziroma za neizplačilo žepnine iz prejšnjega odstavka, pri čemer upošteva poseben položaj prosilca in načelo sorazmernosti. Zoper odločbo je mogoč ugovor v treh dneh od njene vročitve. O ugovoru odloči predstojnik urada. Ugovor zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

86. člen

(zdravstveno varstvo)

(1) Nujno zdravljenje prosilcev obsega pravico do:

1.      nujne medicinske pomoči in nujnega reševalnega prevoza po odločitvi zdravnika ter pravico do nujne zobozdravstvene pomoči;

2.      nujnega zdravljenja po odločitvi lečečega zdravnika, ki obsega:

-  ohranitev življenjsko pomembnih funkcij, zaustavljanje večjih krvavitev oziroma preprečitev izkrvavitve;

-  preprečitev nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali življenjskih funkcij;

-  zdravljenje šoka;

-  storitve pri kroničnih boleznih in stanjih, katerih opustitev bi neposredno in v krajšem času povzročila invalidnost, druge trajne okvare zdravja ali smrt;

-  zdravljenje vročinskih stanj in preprečevanje širjenja infekcije, ki bi utegnila voditi do septičnega stanja;

-  zdravljenje oziroma preprečevanje zastrupitev;

-  zdravljenje zlomov kosti oziroma zvinov ter drugih poškodb, pri katerih je nujno posredovanje zdravnika;

-  zdravila s pozitivne in vmesne liste v skladu s seznamom medsebojno zamenljivih zdravil, ki so predpisana na recept za zdravljenje navedenih bolezni in stanj;

3.      zdravstvenega varstva žensk: kontracepcijskih sredstev, prekinitve nosečnosti, zdravstvene oskrbe v nosečnosti in ob porodu.

(2) Ranljiva oseba s posebnimi potrebami, izjemoma pa tudi drug prosilec, ima pravico do dodatnega obsega zdravstvenih storitev, vključno s psihoterapevtsko pomočjo, ki ga odobri in določi komisija iz tretjega odstavka 83. člena tega zakona.

(3) Mladoletni prosilci in prosilci, ki so mladoletniki brez spremstva, so upravičeni do zdravstvenega varstva v enakem obsegu kot otroci, ki so obvezno zdravstveno zavarovani kot družinski člani. V enakem obsegu so do zdravstvenega varstva upravičeni tudi šolajoči otroci po 18. letu starosti, in sicer do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.

87. člen

(dostop na trg dela in poklicnega usposabljanja prosilcev)

(1) Prosilec ima pravico do prostega dostopa na trg dela devet mesecev po vložitvi prošnje, če mu v tem času ni bila vročena odločitev pristojnega organa in te zamude ni mogoče pripisati prosilcu.

(2) Prosilcu se po poteku devetih mesecev po vložitvi prošnje omogoči dostop do tečajev poklicnega usposabljanja v skladu s predpisom iz četrtega odstavka 78. člena tega zakona.

88. člen

(izobraževanje)

(1) V skladu s predpisi, ki urejajo obvezno osnovnošolsko izobraževanje, se prosilcem najkasneje v treh mesecih od dneva vložitve prošnje zagotovi pravica do osnovnošolskega izobraževanja.

(2) Prosilcem se omogoči, mladoletnemu prosilcu in mladoletniku brez spremstva pa se ob sodelovanju z zakonitim zastopnikom zagotovi dostop do izobraževanja na poklicnih in srednjih šolah pod pogoji, ki veljajo za državljane Republike Slovenije.

(3) Prosilcem se omogoči dostop do višješolskega, visokošolskega in izobraževanja odraslih pod pogoji, ki veljajo za državljane Republike Slovenije.

(4) Dostop do izobraževalnega sistema se zagotovi najkasneje v treh mesecih od dneva vložitve prošnje mladoletnika. Po potrebi se mladoletniku zagotovi pripravljalna učna pomoč z namenom olajšanja dostopa do izobraževalnega sistema.

(5) Prosilcem, ki so vključeni v redni izobraževalni sistem v skladu s prvim, drugim ali tretjim odstavkom tega člena in se izobraževanja redno udeležujejo, stroške javnega prevoza do izobraževalnih institucij in nazaj krije urad. Za področje srednješolskega izobraževanja redna prisotnost pomeni, da prosilec ni neopravičeno odsoten od pouka več kot 35 ur v celotnem šolskem letu. Prosilci, ki obiskujejo višješolsko in visokošolsko izobraževanje, ob koncu šolskega leta uradu predložijo izjavo višješolskega ali visokošolskega zavoda o sodelovanju in napredovanju študenta ali študentke v študijskem procesu. Za prosilce, ki so udeleženci izobraževanja odraslih, redna prisotnost pomeni mesečna 80-odstotna udeležba na izobraževanju.

(6) Prosilec mora uradu povrniti celotne stroške prevoza, če na izobraževanju ni prisoten v skladu s prejšnjim odstavkom. Način povrnitve stroškov prevoza se določi v predpisu iz četrtega odstavka 78. člena tega zakona.

(7) Breme dokazovanja izobrazbe, pridobljene v izvorni državi, nosi prosilec.

89. člen

(dolžnosti prosilca)

(1) Prosilec mora:

-        spoštovati pravni red Republike Slovenije,

-        spoštovati integriteto uradnih oseb,

-        biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom,

-        urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča,

-        uradni osebi nemudoma predložiti vse dokumente, ki so pomembni za obravnavanje njegove prošnje,

-        sodelovati pri ugotavljanju istovetnosti,

-        pooblaščeni osebi omogočiti, da pregleda njega in predmete, ki jih ima pri sebi, pri vstopu v azilni dom ali njegovo izpostavo ter sobo, v kateri je nastanjen, pri čemer osebni pregled opravi oseba enakega spola, upoštevajoč osebno dostojanstvo in fizično ter psihično integriteto prosilca,

-        na zahtevo urada opraviti zdravniški pregled iz razlogov javnega zdravja,

-        dovoliti, da ga uradna oseba fotografira, odvzame prstne odtise in po predhodnem obvestilu posname ustne izjave, podane v postopku,

-        v najkrajšem možnem času utemeljiti svojo prošnjo in po resnici predstaviti okoliščine in dejstva, potrebna za utemeljitev prošnje,

-        prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov,

-        spoštovati pravila, ki določajo hišni in požarni red azilnega doma,

-        uradu posredovati podatke in dokumentacijo, ki vplivajo na uresničevanje pravic na področju sprejema,

-        uradu posredovati odločbe oziroma sklepe prekrškovnih in inšpekcijskih organov.

(2) Prosilcu kakršnokoli snemanje ali fotografiranje razgovorov z zaposlenimi na uradu oziroma osebami, ki z uradom sodelujejo na podlagi pogodb, ni dovoljeno.

89.a člen

(uporaba kazenskih določb)

Če mednarodna pogodba, ki zavezuje Republiko Slovenijo, ne določa drugače, se kazenske določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, uporabljajo tudi za prosilce za mednarodno zaščito in osebe s priznano mednarodno zaščito, in sicer v primeru, da prosilec oziroma oseba s priznano mednarodno zaščito:

-        ne naznani pogrešitve dovoljenja za prebivanje;

-        uporablja osebno ime v nasprotju z zakonom;

-        ne prijavi izgube, tatvine ali druge odtujitve potne oziroma druge listine;

-        posodi svojo potno oziroma drugo listino drugi osebi ali uporabi tuje listine kot svoje;

-        poskusi zapustiti državo; če je zoper njega uveden kazenski postopek, postopek za prekršek ali kakšen drug postopek, v katerem je potrebna njegova navzočnost, in to zahteva organ, ki vodi postopek;

-        na zahtevo policista ne pokaže dovoljenja, s katerim dokazuje zakonitost bivanja in vstopa v državo;

-        pomaga pri nezakonitem vstopu, bivanju ali tranzitu.

VIII. POGLAVJE

PRAVICE IN DOLŽNOSTI OSEB S PRIZNANO MEDNARODNO ZAŠČITO

90. člen

(pravice osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita)

(1) Oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, ima pravico do:

1.      pridobitve informacij o statusu, pravicah in dolžnostih oseb s priznano mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji,

2.      prebivanja v Republiki Sloveniji,

3.      zdravstvenega varstva,

4.      socialnega varstva,

5.      izobraževanja,

6.      zaposlitve in dela,

7.      pomoči pri vključevanju v okolje.

(2) Pravice iz prejšnjega odstavka oseba pridobi z dnem vročitve odločbe o priznanju mednarodne zaščite iz prve, druge in šeste alineje prvega odstavka 49. člena tega zakona.

(3) Oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita in je v enem mesecu od pridobitve statusa sklenila pogodbo o integracijskih aktivnostih iz 90.b člena tega zakona, ima pravico do:

1.      nastanitve v integracijski hiši ali drugih nastanitvenih zmogljivostih urada,

2.      denarnega nadomestila za zasebno nastanitev,

3.      tečaja spoznavanja slovenske družbe,

4.      tečaja slovenskega jezika,

5.      enkratnega opravljanja preizkusa znanja slovenskega jezika,

6.      kritja drugih stroškov, povezanih z izobraževanjem,

7.      kritja stroškov prevodov, povezanih s priznavanjem in vrednotenjem izobraževanja na podlagi ustreznih dokazil,

8.      kritja stroškov, povezanih s priznavanjem in vrednotenjem izobraževanja, ko formalne izobrazbe ne more dokazati z dokumenti.

(4) Oseba, ki pred potekom subsidiarne zaščite vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ima do pravnomočnega sklepa o zavrženju tega zahtevka oziroma do pravnomočne odločitve v zvezi s ponovno prošnjo pravice iz prvega odstavka tega člena in v skladu s podpisano pogodbo o integracijskih aktivnostih, ob pogojih vsaj 80-odstotne udeležbe na tečaju slovenskega jezika in na tečaju spoznavanja slovenske družbe ter ob vsaj enkrat mesečni prisotnosti na razgovoru pri svetovalcu za integracijo, tudi pravice iz prejšnjega odstavka, vendar ne dlje, kot je za posamezno pravico določeno s tem zakonom.

(5) Oseba, ki ji je bila mednarodna zaščita priznana na podlagi pete alineje prvega odstavka 64. člena tega zakona ali je status ponovno pridobila po sodni razveljavitvi prvotne odločbe o priznani mednarodni zaščiti, pravic iz tretjega odstavka tega člena ne more uveljavljati, če jih je enkrat že koristila.

(6) Pravice iz prvega in tretjega odstavka tega člena prenehajo s pravnomočnostjo odločbe iz sedmega odstavka 66. člena tega zakona, v skladu s petim odstavkom 67. člena tega zakona ter s pravnomočnostjo odločbe, izdane na podlagi šestega odstavka 67. člena in sedmega odstavka 69. člena tega zakona. Pravice iz 1., 2., 5., 6., 7. in 8. točke tretjega odstavka tega člena prenehajo tudi v primeru, če je bila oseba s priznano mednarodno zaščito pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali če je bila pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot šest mesecev. Pristojno sodišče urad nemudoma obvesti o pravnomočni obsodbi iz prejšnjega stavka.

(7) Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim podrobneje določi načine in pogoje za zagotavljanje pravic iz prvega in tretjega odstavka tega člena.

90.a člen

(postopek uveljavljanja pravic)

Oseba s priznano mednarodno zaščito pravice iz 1., 2. in 5. točke tretjega odstavka prejšnjega člena uveljavlja na podlagi vloge, obrazec katere je sestavni del predpisa iz sedmega odstavka prejšnjega člena. Vlogo z dokazili vloži pri uradu.

90.b člen

(pogodba o integracijskih aktivnostih)

(1) Pogodba o integracijskih aktivnostih, ki se sklepa med uradom in osebo s priznano mednarodno zaščito, vključuje določitev aktivnosti, namenjenih lažjemu in hitrejšemu vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje, in obveznosti teh oseb ter opredelitev obveznosti urada. Pogodba se pripravi v sodelovanju z osebo s priznano mednarodno zaščito in z upoštevanjem posameznikovih potreb, znanja, zmožnosti in sposobnosti ter v jeziku, ki ga oseba s priznano mednarodno zaščito razume.

(2) Za čas izvajanja pogodbe se osebi s priznano mednarodno zaščito za namene komunikacije z uradno osebo urada zagotovi tolmačenje v jezik, ki ga razume.

(3) Podrobneje se priprava, vsebina in izvedba pogodbe o integracijskih aktivnostih določi v predpisu iz sedmega odstavka 90. člena tega zakona.

91. člen

(informiranje)

Urad osebo, ki ji je priznana mednarodna zaščita, v njej razumljivem jeziku v najkrajšem možnem času od pridobitve statusa informira glede njenih pravic in dolžnosti, potrebnih za njeno lažje vključevanje v okolje, predvsem s področja nastanitve, uveljavljanja denarnih pomoči, socialnega in zdravstvenega varstva, izobraževanja, zaposlovanja in brezplačne pravne pomoči.

92. člen

(prebivanje v Republiki Sloveniji)

(1) Osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

(2) Osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, odločba o priznanju ali podaljšanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dokler traja ta zaščita.

(3) Dovoljenje za prebivanje iz prvega in drugega odstavka tega člena ministrstvo izda v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

93. člen

(nastanitev v nastanitvenih zmogljivostih urada)

(1) Urad do zapolnitve razpoložljivih kapacitet osebi s priznano mednarodno zaščito, ki je sklenila pogodbo o integracijskih aktivnostih, omogoči nastanitev v integracijski hiši ali drugih nastanitvenih zmogljivostih urada, ki jih določi Vlada Republike Slovenije, vendar najdlje za eno leto od dneva pridobitve statusa.

(2) Za čas nastanitve osebe s priznano mednarodno zaščito v integracijski hiši ali drugi nastanitveni kapaciteti urada so do nastanitve upravičeni tudi družinski člani osebe s priznano mednarodno zaščito, ki so na podlagi pravice do združitve družine pridobili dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi določb zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev.

(3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko urad osebi s priznano mednarodno zaščito po enoletnem bivanju v integracijski hiši ali drugi nastanitveni kapaciteti urada, pod pogojem, da je bila v zadnjem letu po podpisu pogodbe o integracijskih aktivnostih vsaj 80-odstotno udeležena na tečaju slovenskega jezika in na tečaju spoznavanja slovenske družbe in je bila vsaj enkrat mesečno prisotna na razgovoru pri svetovalcu za integracijo na podlagi njene vloge iz 90.a člena tega zakona, podaljša nastanitev v integracijski hiši ali drugi nastanitveni kapaciteti urada še za največ šest mesecev. Urad o podaljšanju odloči z odločbo.

(4) Ne glede na določbo prvega in tretjega odstavka tega člena lahko urad osebi s priznano mednarodno zaščito, ki je sklenila pogodbo o integracijskih aktivnostih in je izpolnila vsaj enega od pogojev iz prejšnjega odstavka ter pri kateri obstajajo novo nastale okoliščine ranljivosti, v primeru prostih nastanitvenih zmogljivosti na podlagi njene vloge iz 90.a člena tega zakona odobri nastanitev v integracijski hiši ali drugi nastanitveni kapaciteti urada za največ šest mesecev v prvih dveh letih od pridobitve statusa.

(5) Obstoj novo nastalih okoliščin iz prejšnjega odstavka ugotavlja komisija iz tretjega odstavka 83. člena tega zakona.

(6) Osebe s priznano mednarodno zaščito, ki imajo zadostna lastna sredstva za preživljanje v višini zneska osnovnega minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji ali jim je preživljanje zagotovljeno kako drugače, krijejo sorazmeren delež stroškov nastanitve v integracijski hiši ali drugi nastanitveni kapaciteti urada.

(7) Določitev sorazmernega deleža stroškov iz prejšnjega odstavka in način plačila iz prejšnjega odstavka ter novo nastale okoliščine ranljivosti iz četrtega odstavka tega člena se določijo v predpisu iz sedmega odstavka 90. člena tega zakona.

94. člen

(bivanje v nastanitvenih zmogljivostih urada)

(1) Pravila bivanja v integracijski hiši in drugih nastanitvenih zmogljivostih urada, namenjenih nastanitvi oseb s priznano mednarodno zaščito, določa hišni red, ki ga predpiše Vlada Republike Slovenije.

(2) Težje kršitve hišnega reda so:

1.      izražanje kakršne koli oblike rasne, verske, nacionalne, spolne, politične ali druge nestrpnosti,

2.      žaljiv ali nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev,

3.      posedovanje ali uporaba orožja ali eksplozivnih snovi,

4.      odtujevanje predmetov,

5.      namerno uničevanje prostorov in opreme v integracijski hiši,

6.      omogočanje bivanja drugim osebam,

7.      vnašanje ali uživanje prepovedanih drog.

95. člen

(ukrepi ob težjih kršitvah hišnega reda)

Za težje kršitve hišnega reda se izrečejo:

-        pisni opomin,

-        ukrep preselitve v druge nastanitvene zmogljivosti urada,

-        odpoved nastanitve v nastanitvenih zmogljivostih urada,

-        povrnitev škode.

96. člen

(postopek izrekanja ukrepov)

(1) Urad izreka ukrepe zaradi kršitev hišnega reda z odločbo, razen ukrep pisnega opomina, ki ga izreče s sklepom.

(2) Za prvo težjo kršitev hišnega reda urad izreče pisni opomin.

(3) Če oseba s priznano mednarodno zaščito ponovi katero koli težjo kršitev, ji urad izreče ukrep preselitve v druge nastanitvene zmogljivosti urada.

(4) Po drugi ponovitvi katere koli težje kršitve urad izreče ukrep odpovedi nastanitve v nastanitvenih zmogljivostih urada.

(5) Ukrep povrnitve škode urad izreče za težjo kršitev iz 5. točke drugega odstavka 94. člena tega zakona.

(6) Zoper izrečen ukrep iz prvega odstavka tega člena je mogoč ugovor v treh dneh od vročitve. Ugovor se vloži pri pooblaščeni uradni osebi urada. O ugovoru odloči predstojnik urada.

(7) Ugovor zoper sklep iz prvega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve.

97. člen

(denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu)

(1) Oseba s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in je sklenila pogodbo o integracijskih aktivnostih ter nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače, je eno leto od podpisa pogodbe upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Pravica do prejemanja denarnega nadomestila se osebi s priznano mednarodno zaščito na podlagi njene vloge iz 90.a člena tega zakona podaljša še za eno leto, če je bila vsaj 80-odstotno udeležena na tečaju slovenskega jezika in na tečaju spoznavanja slovenske družbe in je bila vsaj enkrat mesečno prisotna na razgovoru pri svetovalcu za integracijo.

(2) Osebi s priznano mednarodno zaščito, ki je bila nastanjena v integracijski hiši ali drugi nastanitveni kapaciteti urada, se čas te nastanitve všteva v obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu.

(3) Osebi s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače in v Republiki Sloveniji nima zavezancev za preživljanje, se obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu podaljša za čas šolanja, vendar ne dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti, če je status dijaka ali študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih pridobila pred iztekom enega leta od podpisa pogodbe o integracijskih aktivnostih.

(4) Oseba iz prvega odstavka tega člena, ki je kot mladoletnik brez spremstva bivala v posebni, za mladoletnike primerni nastanitvi in je medtem postala polnoletna, je dve leti po preteku bivanja v tej nastanitvi upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Do denarnega nadomestila za nastanitev je upravičena tista oseba, ki nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače.

(5) Oseba s statusom begunca, ki je na podlagi zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, združila družino, je z dnem prihoda družinskih članov v Republiko Slovenijo upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu tudi za družinske člane, in sicer do konca obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu iz prvega odstavka tega člena. Do denarnega nadomestila za nastanitev je upravičena tista oseba, ki nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače.

(6) Sredstva za denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu zagotavlja urad.

(7) Odmera, višina, način dodelitve, izplačevanje denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu in lastna sredstva se določijo s predpisom iz sedmega odstavka 90. člena tega zakona.

98. člen

(zdravstveno varstvo oseb s priznano mednarodno zaščito)

(1) Osebe, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, se obvezno zdravstveno zavarujejo iz tega naslova, če niso obvezno zdravstveno zavarovane na drugi podlagi.

(2) Otroci, ki imajo priznano mednarodno zaščito, so upravičeni do zdravstvenih storitev v enakem obsegu in pod enakimi pogoji kot otroci, ki so obvezno zdravstveno zavarovani kot družinski člani. V enakem obsegu so do zdravstvenega varstva upravičeni tudi šolajoči otroci po 18. letu starosti, in sicer do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.

99. člen

(socialno varstvo oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita)

Osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita, so pri uveljavljanju pravic iz socialnega varstva izenačene z državljani Republike Slovenije. Sredstva za socialno varstvo oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita, se zagotavljajo skladno z nacionalno zakonodajo.

100. člen

(mladoletnik brez spremstva s priznano mednarodno zaščito)

(1) Center za socialno delo, ki je krajevno pristojen za območje, na katerem je nastanjen mladoletnik brez spremstva s priznano mednarodno zaščito, za mladoletnika brez spremstva v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja, nemudoma sproži postopek postavitve pod skrbništvo.

(2) Center za socialno delo, ki je krajevno pristojen za območje, na katerem je nastanjen mladoletnik brez spremstva s priznano mednarodno zaščito, oziroma drug pristojni organ izvede postopek nastanitve mladoletnika brez spremstva v skladu z veljavnimi predpisi.

(3) Bratov in sester se praviloma ne loči, pri čemer se upošteva korist mladoletnika brez spremstva, zlasti pa njegova starost in stopnja zrelosti. Spremembe prebivališča mladoletnika brez spremstva se omejijo na najmanjši možni obseg.

(4) Če se še ni začelo, se iskanje članov družine mladoletnika brez spremstva začne takoj po priznanju statusa mednarodne zaščite, hkrati pa mora pristojni organ varovati koristi mladoletnika. Če se je iskanje članov družine že začelo, pristojni organ z iskanjem nadaljuje, kadar je to primerno. Kadar bi lahko bila ogrožena življenje ali telesna celovitost mladoletnika ali njegovih bližnjih sorodnikov, zlasti če so ti ostali v izvorni državi, je treba poskrbeti, da so zbiranje, obdelava in kroženje informacij o teh osebah izvedeni zaupno.

101. člen

(izobraževanje in usposabljanje oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita)

(1) Osebe s priznano mednarodno zaščito so pri uveljavljanju obsega pravic na področjih predšolske vzgoje, osnovnošolskega, srednješolskega, višješolskega, visokošolskega izobraževanja in izobraževanja odraslih izenačene z državljani Republike Slovenije.

(2) Osebe s priznano mednarodno zaščito so upravičene do državne štipendije in nastanitve v dijaških in študentskih domovih pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije.

(3) Osebam s priznano mednarodno zaščito brez lastnih sredstev za preživljanje oziroma drugače zagotovljenega preživljanja, ki so sklenile pogodbo o integracijskih aktivnostih, stroške prevodov tujih diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi, potrebnih za postopke priznavanja in vrednotenja izobraževanja, ter stroške priznavanja in vrednotenja izobraževanja, ko formalne izobrazbe ne morejo dokazati z dokumenti, eno leto od sklenitve pogodbe krije urad. Pravica do kritja stroškov se osebi s priznano mednarodno zaščito podaljša še za eno leto, če je bila vsaj 80-odstotno udeležena na tečaju slovenskega jezika in na tečaju spoznavanja slovenske družbe in bila vsaj enkrat mesečno prisotna na razgovoru pri svetovalcu za integracijo.

(4) Osebam s priznano mednarodno zaščito brez lastnih sredstev za preživljanje oziroma drugače zagotovljenega preživljanja, ki so sklenile pogodbo o integracijskih aktivnostih, dve leti od priznanja statusa mednarodne zaščite druge stroške, povezane z udeležbo na rednem programu izobraževanja in osnovne šole za odrasle, krije urad.

102. člen

(dostop na trg dela)

(1) Osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita, uveljavljajo pravice iz naslova zaposlovanja in dela v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in delo tujcev.

(2) Osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita, uveljavljajo pravice za primer brezposelnosti v skladu s predpisi, ki urejajo trg dela.

103. člen

(pomoč pri vključevanju v okolje)

(1) Oseba s priznano mednarodno zaščito ima pravico do pomoči pri vključevanju v okolje dve leti od pridobitve statusa.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek osebi, ki ni sklenila pogodbe o integracijskih aktivnostih, pravica pripada samo v prvem mesecu od vročitve odločbe o priznanem statusu.

(3) Obseg pravice do pomoči pri vključevanju v okolje se določi v predpisu iz sedmega odstavka 90. člena tega zakona.

103.a člen

(tečaj spoznavanja slovenske družbe, tečaj slovenskega jezika in enkratni preizkus znanja slovenskega jezika)

(1) Oseba s priznano mednarodno zaščito, ki je sklenila pogodbo o integracijskih aktivnostih, je upravičena do tečaja spoznavanja slovenske družbe, tečaja slovenskega jezika in enkratnega opravljanja preizkusa znanja slovenskega jezika.

(2) Oseba s priznano mednarodno zaščito je za vsaj 80-odstotno udeležbo na tečaju spoznavanja slovenske družbe ali 80-odstotno udeležbo na tečaju slovenskega jezika, na katera jo napoti urad, upravičena do najcenejše mesečne vozovnice za javni promet, in sicer za čas trajanja tečajev.

(3) Vsebina in trajanje tečajev se podrobneje določita s predpisom iz sedmega odstavka 90. člena tega zakona. Sredstva za pripravo in izvajanje tečaja spoznavanja slovenske družbe, tečaja slovenskega jezika in enkratnega opravljanja preizkusa znanja slovenskega jezika zagotavlja urad.

104. člen

(pravice oseb, ki so v Republiko Slovenijo sprejete na podlagi kvote ali delitve bremen med državami članicami Evropske unije)

(1) Z osebami, ki so v Republiko Slovenijo sprejete v skladu s postopki iz VI. poglavja tega zakona, urad pred njihovim prihodom izvede orientacijski program, na katerem jih seznani z informacijami o Republiki Sloveniji, načinu življenja ter pravicah in dolžnostih oseb s priznano mednarodno zaščito.

(2) Osebam iz prejšnjega odstavka začnejo teči pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona z dnem vročitve odločbe o priznanju mednarodne zaščite, pravice iz tretjega odstavka 90. člena tega zakona pa z dnem podpisa pogodbe o integracijskih aktivnostih.

105. člen

(dolžnosti osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita)

(1) Oseba s priznano mednarodno zaščito mora spoštovati ustavno ureditev, predpise in druge splošne akte v Republiki Sloveniji ter ukrepe državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti.

(2) Oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, organe, pristojne za pomoč pri vključevanju v okolje, obvešča o vseh spremembah, ki vplivajo na uveljavljanje njenih pravic in izvrševanje dolžnosti, zlasti pa o:

-        dohodkih in drugih prejemkih oziroma njihovi izgubi zase, za svoje družinske člane in zavezance za preživetje,

-        končanih postopkih priznavanja in vrednotenja izobraževanja,

-        opravljanju preizkusov znanja za potrebe dokazovanja formalne izobrazbe,

-        opravljanju preizkusa znanja slovenskega jezika,

-        šolanju na vseh stopnjah izobraževanja,

-        zaposlitvi oziroma prenehanju zaposlitve,

-        spremembi naslova prebivališča,

-        spremembi kontaktnih podatkov,

-        spremembi osebnega imena,

-        spremembi zakonskega stanu,

-        odsotnosti iz Republike Slovenije za več kot 90 dni,

-        sprejemu v novo državljanstvo, razen državljanstva Republike Slovenije.

(3) Oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, nova dejstva in okoliščine ali spremembe iz prejšnjega odstavka sporoči v osmih dneh od dneva, ko so nastale.

106. člen

(vrnitev v izvorno državo)

(1) Urad zagotavlja pomoč prosilcem in osebam s priznano mednarodno zaščito, ki se želijo vrniti v izvorno državo. V ta namen lahko urad sklene pogodbo o sodelovanju z organizacijo, ki se ukvarja s prostovoljnim vračanjem.

(2) Prosilci in osebe s priznano mednarodno zaščito, ki se odločijo za vrnitev v izvorno državo, ohranijo pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, do dneva odhoda iz države.

(3) Če prosilec ali oseba s priznano mednarodno zaščito nima zadostnih lastnih sredstev, stroške vrnitve v izvorno državo krije urad.

IX. POGLAVJE

LISTINE

107. člen

(izkaznica prosilca)

(1) Izkaznica prosilca je dokument, ki potrjuje prosilčev status.

(2) Izkaznica iz prejšnjega odstavka se prosilcu izda najpozneje v treh dneh po vložitvi prošnje.

(3) Izkaznica prosilca se izda za obdobje največ 120 dni. Po poteku se izda nova izkaznica.

(4) Način izdaje, obliko in vsebino izkaznice prosilca določi minister v predpisu iz devetega odstavka 45. člena tega zakona.

108. člen

(način izdaje, vsebina, razveljavitev in oblika izkaznice dovoljenja za prebivanje)

(1) Izkaznica dovoljenja za prebivanje, izdana kot samostojna listina, je javna listina, ki izkazuje istovetnost osebe s priznano mednarodno zaščito in potrjuje priznani status mednarodne zaščite.

(2) Beguncu se izkaznica dovoljenja za prebivanje izda kot samostojna listina z veljavnostjo desetih let.

(3) Osebi, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, se izkaznica dovoljenja za prebivanje izda kot samostojna listina z veljavnostjo za čas, za katerega ji je priznana ta zaščita.

(4) Na podlagi sklepa iz četrtega odstavka 66. člena tega zakona se osebi izkaznica dovoljenja za prebivanje izda kot samostojna listina z veljavnostjo 12 mesecev z možnostjo podaljšanja.

(5) Na podlagi vloženega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka se osebi iz četrtega odstavka 64. člena tega zakona izkaznica dovoljenja za prebivanje izda kot samostojna listina z veljavnostjo šestih mesecev z možnostjo podaljšanja.

(6) Izkaznica dovoljenja za prebivanje poleg fotografije osebe s priznano mednarodno zaščito vsebuje še:

-        priimek in ime osebe,

-        državljanstvo,

-        datum rojstva in spol,

-        EMŠO,

-        rok veljavnosti,

-        podobo obraza in dva prstna odtisa, obdelane in shranjene kot biometrične podatke,

-        vrsto dovoljenja za prebivanje,

-        obliko mednarodne zaščite,

-        datum in kraj izdaje.

(7) Izkaznica dovoljenja za prebivanje, ki je izdana imetniku, mlajšemu od šestih let, ali imetniku, ki iz zdravstvenih razlogov ne more dati nobenega prstnega odtisa, ne vsebuje prstnih odtisov. Izkaznica dovoljenja za prebivanje, izdana imetniku, ki iz zdravstvenih razlogov lahko da samo en prstni odtis, vsebuje en prstni odtis.

(8) Imetnikom izkaznice dovoljenja za prebivanje iz prejšnjega odstavka tega člena se lahko izda izkaznica dovoljenja za prebivanje v obliki samostojne listine z veljavnostjo, krajšo od desetih let.

(9) Če status mednarodne zaščite preneha ali se odvzame oziroma se osebi s subsidiarno zaščito ta ne podaljša ali če se zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je vložila oseba iz četrtega odstavka 64. člena tega zakona, zavrne, izkaznica dovoljenja za prebivanje, izdana kot samostojna listina, preneha veljati. Imetnik v osmih dneh vrne izkaznico dovoljenja za prebivanje, izdano kot samostojno listino. Če tega ne stori, mu policija ob preverjanju zakonitosti prebivanja v državi ali vstopa vanjo ali ob preverjanju istovetnosti izkaznico dovoljenja odvzame in jo pošlje ministrstvu.

(10) Oseba s priznano mednarodno zaščito je v postopku izdaje izkaznice dovoljenja za prebivanje oproščena plačila upravne takse in stroškov tiskovine.

(11) Za vsebino, obliko, način izdaje izkaznice dovoljenja za prebivanje, način zajemanja prstnih odtisov ter način in označitev razveljavitve ali prenehanja dovoljenja za prebivanje, se smiselno uporabljajo predpisi izdani na podlagi zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

109. člen

(podatki za izdelavo izkaznice dovoljenja za prebivanje)

(1) V postopku izdaje izkaznice dovoljenja za prebivanje osebi, ki ji je priznana mednarodna zaščita, se uporabijo podatki iz evidence oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita, o osebnem imenu, datumu in kraju rojstva, EMŠO, spolu in državljanstvu.

(2) Oseba s priznano mednarodno zaščito v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje priloži fotografijo predpisane velikosti v fizični ali digitalni obliki, ki kaže njeno pravo podobo, in da dva prstna odtisa za digitalni zajem. Oseba, mlajša od šestih let, in oseba, ki iz zdravstvenih razlogov ne more dati nobenega prstnega odtisa, ne data prstnih odtisov. Oseba, ki iz zdravstvenih razlogov lahko da samo en prstni odtis, da en prstni odtis.

(3) Prstna odtisa oziroma prstni odtis se hrani do vročitve izkaznice dovoljenja za prebivanje.

110. člen

(pogrešitev dovoljenja)

(1) Pogrešitev, izgubo ali tatvino (v nadaljnjem besedilu: pogrešitev) dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji imetnik takoj, če pa to ni mogoče, pa najpozneje v osmih dneh, naznani ministrstvu.

(2) Pogrešitev dovoljenja za prebivanje v tujini imetnik takoj, če pa to ni mogoče, pa najpozneje v osmih dneh, naznani najbližjemu diplomatsko-konzularnemu predstavništvu Republike Slovenije v tujini, da o pogrešitvi obvesti ministrstvo, ki je dovoljenje izdalo.

(3) V naznanitvi pogrešitve dovoljenja za prebivanje imetnik navede tudi točne podatke o okoliščinah te pogrešitve.

(4) Ministrstvo osebi s priznano mednarodno zaščito izda novo listino.

(5) Zaradi zagotovitve varnosti pravnega prometa in odkrivanja ukradenih ali pogrešanih dovoljenjih za prebivanje se o ukradenih in pogrešanih dovoljenjih za prebivanje podatki o pristojnem organu, ki je izdal dovoljenje, datumu izdaje, veljavnosti in serijski številki dovoljenja ter datumu prijave pogrešitve dovoljenja javno objavijo na enotnem državnem portalu e-uprave.

111. člen

(potni list za begunca)

(1) Postopki izdaje, vročitve in naznanitve pogrešitve potnega lista za begunca se izvajajo v skladu z zakonom, ki ureja potne listine za državljane Republike Slovenije, razen če ta zakon določa drugače.

(2) Pristojni organ za izvajanje postopkov izdaje, vročitve in naznanitve pogrešitve potnega lista za begunca je ministrstvo.

(3) Potni list za begunca se praviloma izda z veljavnostjo desetih let. Za potne liste, izdane z veljavnostjo, krajšo od desetih let, se smiselno uporabljajo določbe zakona iz prvega odstavka tega člena.

(4) Begunec potni list po prenehanju ali odvzemu statusa begunca v osmih dneh izroči ministrstvu.

(5) Begunec, ki nima lastnih sredstev za preživljanje ali mu preživljanje ni zagotovljeno na drug način, je v postopku izdaje potnega lista oproščen plačila upravne takse in stroškov tiskovine.

(6) Minister predpiše ceno obrazca listine ter vsebino, obliko in način izdaje potnega lista za begunca. S tem predpisom se določi tudi način zajemanja prstnih odtisov.

112. člen

(podatki za izdajo potnega lista za begunca)

(1) Za izdajo potnega lista za begunca se uporabijo podatki iz evidenc oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita, o osebnem imenu, datumu in kraju rojstva, EMŠO, spolu, državljanstvu in stalnem prebivališču.

(2) Begunec k vlogi za izdajo potnega lista za begunca priloži fotografijo predpisane velikosti v fizični ali digitalni obliki, ki kaže njegovo pravo podobo, in da dva prstna odtisa v digitalni obliki. Begunec, mlajši od 12 let, in begunec, ki iz zdravstvenih razlogov ne more dati nobenega prstnega odtisa, ne data prstnih odtisov. Begunec, ki iz zdravstvenih razlogov lahko da samo en prstni odtis, da en prstni odtis.

(3) Prstna odtisa oziroma prstni odtis se hrani do vročitve potnega lista.

(4) Potni list za begunca vsebuje tudi pomnilniški medij, na katerem so podoba obraza in prstna odtisa imetnika, obdelani in shranjeni kot biometrični podatek.

113. člen

(potni list za osebo s subsidiarno zaščito)

(1) Oseba s subsidiarno zaščito uporablja svoj nacionalni potni list.

(2) Če oseba iz prejšnjega odstavka nima svojega nacionalnega potnega lista, ji pristojni organ za čas subsidiarne zaščite izda potni list za tujca, razen če obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

(3) Oseba s subsidiarno zaščito, ki nima lastnih sredstev za preživljanje, ali ji preživljanje ni zagotovljeno na drug način, je v postopku izdaje potnega lista oproščena plačila upravne takse in stroškov tiskovine.

(4) Pristojni organ za izvajanje postopkov izdaje, vročitve in naznanitve pogrešitve potnega lista za osebo s subsidiarno zaščito je ministrstvo.

X. POGLAVJE

EVIDENCE

114. člen

(zbirke osebnih podatkov)

(1) Ministrstvo za opravljanje nalog po tem zakonu vodi:

1.      evidenco prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: evidenca prosilcev);

2.      evidenco oseb, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita;

3.      evidence listin, izdanih na podlagi tega zakona (v nadaljevanju: evidence izdanih listin).

(2) Evidenco iz 1. točke prejšnjega odstavka ministrstvo vodi za namen odločanja o prošnjah prosilcev za mednarodno zaščito, zagotavljanja pravic prosilcem za mednarodno zaščito in izvajanja drugih postopkov v skladu s tem zakonom.

(3) Evidenco iz 2. točke prvega odstavka tega člena ministrstvo vodi z namenom odločanja o pravicah in obveznostih oseb, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, in izhajajo iz tega statusa.

(4) Evidence iz 3. točke prvega odstavka tega člena ministrstvo vodi za namen preverjanja istovetnosti, tujskega statusa ter prehoda državne meje prosilcev in oseb z mednarodno zaščito.

(5) Evidence iz tega člena se vodijo v elektronski obliki in zagotavljajo evidentiranje dostopov do podatkov in dokumentov, in sicer tako, da se shranjujejo podatki o tem, kdo in kdaj je izvajal posamezna opravila v zvezi s posameznim podatkom ali dokumentom. Pri skeniranih dokumentih se shranjujejo tudi podatki o tem, kdo in kdaj je dokument skeniral.

(6) Za namen opravljanja nalog v skladu s tem zakonom ministrstvo omogoči uradu dostop in obdelavo podatkov iz evidenc iz tega člena.

115. člen

(osebni podatki prosilcev za mednarodno zaščito in evidenca prosilcev)

(1) Evidenca prosilcev vsebuje naslednje osebne podatke prosilca:

1.      podatke iz šestega odstavka 45. člena tega zakona;

2.      fotografijo iz 26. točke šestega odstavka 45. člena tega zakona;

3.      prstne odtise iz 26. točke šestega odstavka 45. člena tega zakona;

4.      EMŠO iz sedmega odstavka 45. člena tega zakona;

5.      CR številko, ki jo za namen identifikacije prosilcu v okviru postopka iz 42. člena tega zakona določi policija;

6.      naslov začasnega prebivanja iz sedmega odstavka 45. člena tega zakona, vključno z datumom začetka in zaključka nastanitve na tem naslovu, razlogom za zaključek nastanitve, datumom, uro in razlogom zadnjega izhoda ter datumom obvestila stanodajalca ali predstojnika institucije iz drugega odstavka 50. člena tega zakona;

7.      podatke o dnevni prisotnosti prosilcev v azilnem domu, njegovi izpostavi, drugih institucijah ali na zasebnem naslovu;

8.      podatke o izdani izkaznici za prosilca (številka in datum izdaje);

9.      podatke o postavitvi zakonitih zastopnikov in skrbnikov za mladoletne prosilce brez spremstva ter osebno ime, datum rojstva in stalno prebivališče zakonitega zastopnika oziroma skrbnika;

10.   dokumentacijo, ki v okviru izvajanja nalog po tem zakonu nastaja v času od vložitve prošnje za mednarodno zaščito do pravnomočne odločitve in vsebuje podatke o:

-  zdravstvenem in psiho-socialnem stanju prosilca v zvezi z nastanitvijo v azilnem domu ali njegovi izpostavi,

-  vlogah in rešitvah komisije iz tretjega odstavka 83. člena tega zakona,

-  izdanih dovolilnicah za prenočitev zunaj azilnega doma ali njegove izpostave,

-  izvajanju vzdrževalnih del prosilcev v azilnem domu ali njegovi izpostavi,

-  dostopanju prosilcev do svetovalcev za begunce,

-  vključevanju v sistem šolanja in izobraževanja,

-  zaposlitvi,

-  izplačani finančni pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu in žepnini ter neizplačilu žepnine,

-  materialni oskrbi prosilca z obleko, obutvijo in sredstvi za osebno higieno,

-  lažjih in težjih kršitvah pravil bivanja iz 82.a člena tega zakona;

11.   podatke o izdanih sklepih o omejitvi gibanja, odločitvah po tem zakonu, vloženih pravnih sredstvih in odločitvah sodišč, vključno z razlogi teh odločitev.

(2) Ko je sprejeta pravnomočna odločitev o prošnji za priznanje mednarodne zaščite, se v evidenco prosilcev vpišejo podatki o vrsti in datumu odločitve, vsi ostali podatki, razen podatkov o osebnem imenu, datumu rojstva, kraju rojstva, spolu in državljanstvu, pa se blokirajo. Dostop do blokiranih podatkov je dovoljen le pristojnim državnim organom zaradi pregona kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom, ter na podlagi izrecne privolitve prosilca. Pristojni organ je v primeru vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka upravičen do dostopa in uporabe blokiranih podatkov. Po poteku 50 let po sprejeti pravnomočni odločitvi o prošnji za priznanje mednarodne zaščite se blokirani podatki nepovratno uničijo, neblokirani pa arhivirajo.

116. člen

(evidenca oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita)

(1) Če je prosilcu priznana mednarodna zaščita, se pred blokiranjem podatkov iz evidence prosilcev v evidenco oseb, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, prevzamejo podatki o osebnem imenu, datumu rojstva, kraju rojstva, spolu, državljanstvu, materinem jeziku, izobrazbi in poklicu, zakonskemu stanu, imenu in priimku, državljanstvu ter naslovu začasnega prebivališča družinskih članov, ki že prebivajo v Republiki Sloveniji, ki živijo v izvorni državi in ki živijo izven izvorne države ter podatki ter podatki iz 2., 4. in 9. točke prvega odstavka prejšnjega člena.

(2) Evidenca oseb, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, vsebuje:

1.      podatke iz prejšnjega odstavka;

2.      številko, datum izdaje in vrsto izdanega dovoljenja za prebivanje;

3.      naslov stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji;

4.      naslov začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji;

5.      številko in datum izdaje potnega lista za begunca oziroma potnega lista za tujca za osebo s subsidiarno zaščito;

6.      dokumentacijo, ki v okviru izvajanja nalog po tem zakonu nastaja v obdobju vključevanja osebe z mednarodno zaščito v slovensko družbo, in sicer:

-  osebni integracijski načrt,

-  podatke o vključitvi v sistem socialnega varstva in o prejetih denarnih pomočeh,

-  podatke o vključitvi v sistem zdravstvenega zavarovanja,

-  podatke in poročila o zaposlitvi, dohodkih in drugih prejemkih ter premoženju,

-  podatke o izplačilu denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu,

-  podatke in poročila o obiskovanju tečaja slovenskega jezika in opravljanja preizkusa znanja,

-  podatke in poročila o obiskovanju tečaja spoznavanja slovenske družbe,

-  psiho-socialna poročila v zvezi z nastanitvijo v integracijski hiši,

-  podatke o vključevanju v sistem šolanja in izobraževanja in o pridobljeni izobrazbi v Republiki Sloveniji,

-  postavitev zakonitih zastopnikov in skrbnikov za mladoletne osebe z mednarodno zaščito brez spremstva,

-  izrečene ukrepe glede kršitev hišnega reda integracijske hiše,

-  poročila o zdravstvenem stanju, če begunec oziroma oseba s subsidiarno zaščito s tem pisno soglaša;

7.      podatke o družinskih članih, ki so v Republiko Slovenijo prišli na podlagi postopka združevanja družine.

(3) Osebni podatki iz evidence oseb, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, se razen podatkov o osebnem imenu, datumu rojstva, kraju rojstva, spolu in državljanstvu, ob prenehanju statusa osebe s priznano mednarodno zaščito blokirajo. Dostop do blokiranih podatkov je dovoljen le pristojnim državnim organom zaradi pregona kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom, ter na podlagi izrecne privolitve prosilca. Po poteku 50 let od prenehanja statusa osebe z mednarodno zaščito se blokirani podatki nepovratno uničijo, neblokirani pa arhivirajo.

117. člen

(evidence izdanih listin)

(1) Evidence izdanih listin sestavljajo:

-        evidenca izkaznic prosilca, izdanih na podlagi 107. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: evidenca izkaznic);

-        evidenca izkaznic dovoljenj za prebivanje, izdanih na podlagi 108. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: evidenca izkaznic dovoljenj za prebivanje);

-        evidenca potnih listov za begunca, izdanih na podlagi 111. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: evidenca potnih listov za begunce);

-        evidenca potnih listov za tujca za osebe s subsidiarno zaščito, izdanih na podlagi 113. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: evidenca potnih listov za tujce).

(2) Evidenca izkaznic vsebuje naslednje podatke iz evidence prosilcev: osebno ime, datum in kraj rojstva, spol, državljanstvo, EMŠO, naslov začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji in fotografijo prosilca ter številko in datum izdaje izkaznice.

(3) Evidenca izkaznic dovoljenj za prebivanje vsebuje naslednje podatke iz evidence oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita: osebno ime, datum in kraj rojstva, spol, državljanstvo, EMŠO, naslov stalnega in začasnega prebivališča in fotografijo imetnika dovoljenja, osebno ime, datum in kraj rojstva zakonitega zastopnika ali skrbnika imetnika dovoljenja, serijska številka, datum izdaje dovoljenja, podatki o veljavnosti, vrsti izdanega dovoljenja ter podatke o ukradenih in pogrešanih dovoljenjih, izdanih istemu imetniku.

(4) Evidenca potnih listov za begunce vsebuje naslednje podatke iz evidence oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita: osebno ime, datum in kraj rojstva, spol, državljanstvo, naslov stalnega in začasnega prebivališča, EMŠO, fotografijo ter prstni odtis imetnika potnega lista s podatki o roki in prstu prstnega odtisa, osebno ime, datum in kraj rojstva zakonitega zastopnika oziroma skrbnika imetnika potnega lista, ter številko in datum izdaje odločbe oziroma podatek o vrsti potnega lista, registrski in serijski številki potnega lista, datumu izdaje in veljavnosti potnega lista ter podatke o ukradenih in pogrešanih potnih listih, izdanih istemu imetniku.

(5) Evidenca potnih listov za tujce vsebuje naslednje podatke iz evidence oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita: osebno ime, datum in kraj rojstva, spol, državljanstvo, naslov začasnega prebivališča, EMŠO, fotografijo ter prstni odtis imetnika potnega lista s podatki o roki in prstu prstnega odtisa, osebno ime, datum in kraj rojstva zakonitega zastopnika ali skrbnika imetnika potnega lista, ter številko in datum izdaje odločbe oziroma podatek o vrsti potnega lista, registrski in serijski številki potnega lista, datumu izdaje in veljavnosti potnega lista ter podatke o ukradenih in pogrešanih potnih listih, izdanih istemu imetniku.

118. člen

(zbiranje, obdelava in posredovanje osebnih podatkov)

(1) Pristojni organ zbira osebne podatke za vpis v evidence iz 1. in 2. točke prvega odstavka 114. člena tega zakona neposredno od posameznikov, na katere se podatki nanašajo, prič, iz uradnih in drugih zbirk osebnih podatkov ter na podlagi izvedenih aktivnosti zagotavljanja pravic in integracijskih ukrepov za osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita. Kadar tako določa ta zakon, pristojni organ po uradni dolžnosti sam generira podatke.

(2) Upravljavci zbirk osebnih podatkov, ki razpolagajo s podatki, ki so potrebni za ugotovitev dejstev v zvezi z vodenjem in odločanjem v postopkih po tem zakonu, so dolžni na podlagi obrazložene pisne zahteve pristojnega organa brezplačno najkasneje v roku 15 dni posredovati zahtevane podatke. Zahteva vsebuje navedbo zahtevanih podatkov, pravno podlago za posredovanje, namen njihove uporabe in številko zadeve.

(3) Ministrstvo osebne podatke iz evidenc iz 1. in 2. točke prvega odstavka 114. člena tega zakona lahko posreduje le na obrazloženo pisno zahtevo uporabnika, ki izkaže pravno podlago za pridobitev osebnih podatkov v zakonu ali izrecni pisni privolitvi posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.

(4) Za odstranitev osebe, katere prošnja je bila zavrnjena ali zavržena in je bila odrejena njena prisilna odstranitev v izvorno državo, se tujim organom lahko posreduje le osebno ime, datum in kraj rojstva, spol, državljanstvo, podatke o dokumentih, ki jih je izdala izvorna država, ter zadnji naslov v tej državi.

(5) Podatki, pridobljeni z daktiloskopiranjem in fotografije prosilca, se za izvajanje Uredbe 604/2013/EU posredujejo državi članici Evropske unije in državi pristopnici k tej uredbi.

118.a člen

(pridobivanje podatkov iz drugih zbirk)

(1) Ministrstvo podatke iz prvega odstavka prejšnjega člena za osebe po tem zakonu brezplačno pridobiva iz obstoječih zbirk upravljavcev podatkov.

(2) Za odločanje pri uveljavljanju pravic in za potrebe spremljanja učinkovitosti integracijskih ukrepov po tem zakonu ministrstvo podatke iz 115. in 116. člena tega zakona pridobiva iz obstoječih zbirk podatkov naslednjih upravljavcev:

1.      ministrstva, pristojnega za šolstvo, oziroma izvajalcev vzgojno-izobraževalne ali študijske dejavnosti – podatke o vključenosti oseb v vzgojni oziroma izobraževalni oziroma višješolski zavod (ime vrtca ali osnovne šole ali srednje šole ali višje strokovne šole ter obdobje vključenosti), datum izpisa iz izobraževalnega zavoda, datum zaključka izobraževalnega programa, podatek o letniku izobraževanja, datum prvega vpisa v izobraževalni program, podatek o nazivu izobraževalnega programa in smeri, podatek o statusu (dijak, študent, udeleženec izobraževanja odraslih), podatek o načinu izobraževanja (redno oziroma izredno);

2.      ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo – podatke o vključenosti študentov v izobraževalne programe (ime fakultete, obdobje vključenosti), vrsta visokošolskega zavoda, datum prvega vpisa v študijski program, datum izpisa iz študijskega zavoda, datum zaključka študijskega programa, podatke o letniku izobraževanja, podatek o statusu (ima ali nima status študenta), podatek o načinu izobraževanja (redno oziroma izredno);

3.      ministrstva, pristojnega za delo, družino in socialne zadeve – podatki o pravicah po zakonu, ki ureja pravico do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka;

4.      Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije – podatke o zavarovancih, vključenih v pokojninsko in invalidsko zavarovanje (podlaga za zavarovanje, datum prijave in odjave v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter podatke o zavarovalnem času);

5.      Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije – podatke o zavarovancih, vključenih v obvezno zdravstveno zavarovanje (podlaga za zavarovanje, datum prijave in odjave v obvezno zdravstveno zavarovanje);

6.      Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje – podatke o brezposelnih osebah iz evidence brezposelnih oseb (datum prenehanja delovnega razmerja, datum prijave in odjave v evidenco ter o razlogih prenehanja vodenja v evidenci, podatke o višini, obdobju upravičenosti, datumu izplačila in o razlogih prenehanja izplačevanja nadomestil iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti posameznih brezposelnih oseb), podatke o višini, obdobju upravičenosti, datumu izplačila in o razlogih prenehanja izplačevanja dodatka za aktivnost, podatke iz evidence oseb, vključenih v ukrepe aktivne politike zaposlovanja in evidence iskalcev zaposlitve (datum prijave in odjave v evidenco ter o razlogih prenehanja vodenja v tej evidenci), podatke iz evidence brezposelnih oseb, ki so začasno nezaposljive (podatke o datumu obravnave na komisiji, podatke o mnenju in predlogih ukrepov komisije in predvideno trajanje začasne nezaposljivosti);

7.      Finančne uprave Republike Slovenije – v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, podatke o dohodkih skladno z zakonom, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine, podatke o številkah TRR oseb v tujini;

8.      Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) – podatke o vrednosti lastniških deležev (matična številka zasebnika ali pravne osebe, datum vpisa in izbrisa v Poslovni register Slovenije, pravnoorganizacijska oblika, davčna številka zasebnika ali pravne osebe, znesek osnovnega kapitala, lastniški delež osebe v gospodarski družbi ali zadrugi), podatek o višini dobička zasebnikov in pravnih oseb, podatek o številki transakcijskega računa, podatek o statusu računa (odprt, zaprt), datum zaprtja računa.

(3) Ob pridobivanju podatkov iz tega člena oseb, na katere se podatki nanašajo, ni treba predhodno seznaniti.

119. člen

(varstvo osebnih podatkov)

(1) Pristojni organi vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito varujejo zlasti pred organi njihove izvorne države in ne pridobivajo nikakršnih informacij od domnevnih subjektov preganjanja ali povzročiteljev resne škode tako, da bi bili ti subjekti neposredno obveščeni, da je zadevni prosilec podal prošnjo.

(2) Osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito, potrebne za izdelavo izkaznice prosilca iz 107. člena tega zakona, izkaznice dovoljenja za prebivanje iz 108. člena tega zakona, potnega lista za begunca iz 111. člena tega zakona in potnega lista za tujca za osebo s subsidiarno zaščito iz 113. člena tega zakona, sme uporabljati pooblaščeno podjetje ali organ zgolj za vnos v navedenim listinam pripadajoče obrazce in za izdelavo navedenih listin in jih v 30 dneh po uporabi uniči.

Zakon o mednarodni zaščiti – ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 22/16) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

»XI. POGLAVJE

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

120. člen

(podzakonski predpisi)

(1) Podzakonske predpise na podlagi tega zakona je treba izdati v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

(2) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:

-        Uredba o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam z mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 55/11 in 36/14);

-        Uredba o načinu izvedbe preselitve oseb, ki so v Republiko Slovenijo sprejete na podlagi letne kvote (Uradni list RS, št. 59/11);

-        Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 64/11 in 29/13);

-        Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 3/12 in 29/13);

-        Pravilnik o načinu izvajanja zakonitega zastopanja mladoletnikov brez spremstva ter načinu zagotavljanja ustrezne nastanitve, oskrbe in obravnave mladoletnikov brez spremstva zunaj azilnega doma ali njegove izpostave (Uradni list RS, št. 6/12 in 36/14);

-        Pravilnik o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 68/11, 42/12 in 64/14);

-        Pravilnik o organizaciji in pravilih bivanja v integracijski hiši (Uradni list RS, št. 48/11);

-        Pravilnik o vsebini, obliki in načinu izdaje potnega lista za begunce (Uradni list RS, št. 55/11 in 52/13);

-        Pravilnik o hišnem redu Azilnega doma (Uradni list RS, št. 62/11);

-        Pravilnik o usposabljanju in opravljanju preverjanja znanj svetovalcev za begunce (Uradni list RS, št. 101/11).

(3) Do uveljavitve podzakonskih predpisov na podlagi tega zakona se uporabljajo predpisi iz prejšnjega odstavka, če niso v nasprotju z določbami tega zakona.

121. člen

(izdaja potnega lista)

Do ureditve v zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, se za namen vstopa družinskega člana osebe z mednarodno zaščito, ki nima veljavne potne listine, smiselno uporabljajo določbe 113. člena tega zakona. V tem primeru pristojni organ izda potni list za tujca brez dveh prstnih odtisov in podpisa družinskega člana osebe s priznano mednarodno zaščito, in sicer z veljavnostjo do 90 dni.

122. člen

(uskladitev predpisov)

(1) Določbe predpisov s področja zdravstva in zdravstvenega zavarovanja, ki se nanašajo na zdravstveno varstvo oseb s priznano mednarodno zaščito, se uskladijo z določbami tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

(2) Določbe predpisov s področja socialnega varstva, ki se nanašajo na socialno varstvo oseb s priznano mednarodno zaščito, se uskladijo z določbami tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

(3) Določbe predpisov s področja družinske politike, ki se nanašajo na osebe s priznano mednarodno zaščito, se uskladijo z določbami tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

123. člen

(izkaznice in potni listi)

Izkaznice prosilca, izkaznice dovoljenja za prebivanje, izdana kot samostojna listina, potni listi za begunca in potni listi za osebo s subsidiarno zaščito, ki so bili izdani na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US in 82/15 – odl. US), ostanejo v veljavi do poteka njihove veljavnosti.

124. člen

(obvestilo organizacij)

Organizacije, ki delujejo v imenu Visokega komisariata v Republiki Sloveniji, pristojni organ v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona obvestijo o prenosu nalog in načinu ter obsegu delovanja v imenu Visokega komisariata v Republiki Sloveniji.

125. člen

(zaključek postopkov)

Postopki, ki so se začeli na podlagi določb Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US in 82/15 – odl. US), se nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. Če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo tega zakona, se za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13 in 114/13 – odl. US).

126. člen

(nadaljevanje z delom)

(1) Svetovalci za begunce, ki so bili imenovani na podlagi določb Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US in 82/15 – odl. US), nadaljujejo delo do izteka obdobja, za katero so bili imenovani.

(2) Zakoniti zastopniki, imenovani na podlagi določb Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US in 82/15 – odl. US), nadaljujejo z delom.

(3) Člani komisije iz tretjega odstavka 83. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US in 82/15 – odl. US) nadaljujejo delo kot člani komisije na podlagi določb četrtega odstavka 83. člena tega zakona do izteka njihovega mandata.

127. člen

(prenehanje veljavnosti)

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07, 58/09, 99/10, 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US in 82/15 – odl. US).

128. člen

(začetek veljavnosti)

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-2D (Uradni list RS, št. 5/17) vsebuje naslednjo končno določbo:

»7. člen

(začetek veljavnosti)

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ-1A (Uradni list RS, št. 54/21) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

»PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

64. člen

(zaključek postopkov)

Postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, se nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo).

65. člen

(podzakonski predpisi)

Vlada in minister, pristojen za notranje zadeve, uskladita predpise, izdane na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo), z določbami tega zakona v šestih mesecih od njegove uveljavitve.

66. člen

(veljavnost)

(1) Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest mesecev po njegovi uveljavitvi.

(2) Do začetka uporabe tega zakona se uporabljajo določbe Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo).«.