Neuradno prečiščeno besedilo, ki vsebuje to spremembo:
Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo
predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega
organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o
ohranjanju narave obsega:
-
Zakon o ohranjanju narave – ZON (Uradni list RS, št. 56/99 z dne 13. 7.
1999),
-
Popravek zakona o ohranjanju narave – ZON (Uradni list RS, št. 31/00 z
dne 7. 4. 2000),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave – ZON-A
(Uradni list RS, št. 119/02 z dne 30. 12. 2002),
-
Zakon o ohranjanju narave – uradno prečiščeno besedilo – ZON-UPB1
(Uradni list RS, št. 22/03 z dne 3. 3. 2003),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave – ZON-B
(Uradni list RS, št. 41/04 z dne 22. 4. 2004),
-
Zakon o ohranjanju narave – uradno prečiščeno besedilo – ZON-UPB2
(Uradni list RS, št. 96/04 z dne 30. 8. 2004),
-
Zakon o društvih – ZDru-1 (Uradni list RS, št. 61/06 z dne 13. 6. 2006),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in
gozdov Republike Slovenije – ZSKZ-B (Uradni list RS, št. 8/10 z dne 5. 2.
2010),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o ohranjanju narave – ZON-C
(Uradni list RS, št. 46/14 z dne 23. 6. 2014).
ZAKON
O OHRANJANJU NARAVE (ZON)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 7)
I. TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
(namen zakona)
(1) Ta zakon določa ukrepe ohranjanja
biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k
ohranjanju narave.
(2) Ukrepi ohranjanja biotske
raznovrstnosti so ukrepi, s katerimi se ureja varstvo prosto živečih
rastlinskih in živalskih vrst (v nadaljnjem besedilu: rastlinske in živalske
vrste), vključno z njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi, in
omogoča trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavlja
ohranjanje naravnega ravnovesja.
(3) Sistem varstva naravnih vrednot je
sistem, ki določa postopke in načine podeljevanja statusa naravnih vrednot ter
izvajanje njihovega varstva.
(4) S tem zakonom se v pravni red Republike
Slovenije prenašajo:
1.
Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra
2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L št. 20 z dne 26. 1. 2010, str. 7),
zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne 13. maja 2013 o
prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi pristopa Republike
Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 193),
2.
Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih
habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L št. 206 z dne
22. 7. 1992, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne
13. maja 2013 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi
pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 193),
3.
Direktiva Sveta z dne 28. marca 1983 o uvozu kož nekaterih tjulnjih
mladičev in izdelkov iz njih v države članice 83/129/EGS (UL L št. 91 z dne 9.
4. 1983, str. 30), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta z dne 8. junija 1989 o
spremembi Direktive 83/129/EGS o uvozu kož nekaterih tjulnjih mladičev in
izdelkov iz njih v države članice (UL L št. 163 z dne 14. 6. 1989, str. 37) in
4.
Direktiva Sveta 1999/22/ES z dne 29. marca 1999 o zadrževanju prosto
živečih živali v živalskih vrtovih (UL L št. 94 z dne 9. 4. 1999, str. 24).
2. člen
(biotska raznovrstnost)
(1) Biotska raznovrstnost je
raznovrstnost živih organizmov.
(2) Raznovrstnost živih organizmov
vključuje raznovrstnost znotraj vrst in med različnimi vrstami, gensko
raznovrstnost ter raznovrstnost ekosistemov.
(3) Biotska raznovrstnost se v naravi
ohranja z ohranjanjem naravnega ravnovesja.
3. člen
(naravno ravnovesje)
(1) Naravno ravnovesje je stanje
medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z
njihovimi habitati.
(2) Naravno ravnovesje je porušeno, ko
poseg uniči številčno ali kakovostno strukturo življenjske združbe rastlinskih ali
živalskih vrst, okrni ali uniči njihove habitate, uniči ali spremeni
sposobnosti delovanja ekosistemov, prekine medsebojno povezanost posameznih
ekosistemov ali povzroči precejšnjo osamitev posameznih populacij.
4. člen
(naravne vrednote)
(1) Naravne vrednote obsegajo vso
naravno dediščino na območju Republike Slovenije.
(2) Naravna vrednota je poleg redkega,
dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, sestavina
oziroma del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem,
krajina ali oblikovana narava.
(3) Naravne vrednote iz prejšnjega
odstavka so zlasti geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča,
površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter
drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri,
slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala,
rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski
prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava.
(4) S sistemom varstva naravnih
vrednot se zagotavljajo pogoji za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma
naravnih procesov, ki te lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo, ter pogoji
za ponovno vzpostavitev naravnih vrednot.
5. člen
(skrb za ohranjanje biotske
raznovrstnosti)
Politike, programi, strategije in načrti
razvoja na posameznih področjih, ki lahko prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti,
morajo na svojih področjih izkazovati in zagotavljati izvajanje ukrepov, s
katerimi prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti.
6. člen
(obveznost vključevanja ukrepov)
Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti in
sistem varstva naravnih vrednot po tem zakonu se vključujejo v urejanje
prostora ter rabo in izkoriščanje naravnih dobrin ter ukrepe varstva kulturne
dediščine na način, ki ga določa zakon.
7. člen
(subjekti ohranjanja in varstva)
(1) Fizične in pravne osebe morajo
ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne
vrednote.
(2) Država, lokalne skupnosti ter druge
osebe javnega prava so pri izvajanju nalog iz svojih pristojnosti dolžne upoštevati
načela, cilje in ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih
vrednot ter pri tem medsebojno sodelovati.
8. člen
(pristojnosti države in lokalnih skupnosti)
(1) Urejanje zadev ohranjanja biotske
raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot je v pristojnosti države, razen
zadev lokalnega pomena na področju varstva naravnih vrednot, ki so v
pristojnosti lokalne skupnosti.
(2) Zadeve lokalnega pomena iz prejšnjega
odstavka so:
-
programiranje in planiranje na področju varstva naravnih vrednot
lokalnega pomena,
-
sprejemanje ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena,
-
zagotavljanje lokalnih javnih služb ohranjanja narave,
-
popularizacija varstva naravnih vrednot lokalnega pomena.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega
odstavka mora država ukrepati, če je v nevarnosti obstoj naravne vrednote lokalnega
pomena.
9. člen
(ekološka in socialna funkcija lastnine)
(1) Lastnik zemljišča mora dopustiti
na svojih zemljiščih neškodljiv prehod drugim osebam in drugo splošno rabo v skladu
z zakonom ter dopustiti na svoji lastnini opravljanje nalog ohranjanja biotske
raznovrstnosti in ukrepov varstva naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu:
naravovarstvene naloge).
(2) Pri izvajanju določb tega zakona
so z lastniki izenačeni tudi drugi uporabniki nepremičnin.
(3) Določba prvega odstavka tega člena
ne velja za zemljišča, ki jih je dovoljeno ograditi v skladu z zakonom, razen
za izvajanje tistih naravovarstvenih nalog, ki so nujne za preprečitev poškodovanja
ali uničenja naravne vrednote.
10. člen
(izključitev veljavnosti)
(1) Določbe tega zakona glede dolžnosti
ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot se ne uporabljajo
pri ukrepih za:
-
odvrnitev neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali premoženja,
-
reševanje ljudi in premoženja,
-
izvajanje nujnih ukrepov obrambe države.
(2) Določba prejšnjega odstavka velja
le za čas trajanja neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali
premoženje.
(3) Nujni ukrepi obrambe države iz
tretje alinee prvega odstavka tega člena so tisti, katerih opustitev bi lahko
bistveno zmanjšala bojno pripravljenost Slovenske vojske oziroma ogrozila
izvajanje ukrepov za pripravljenost ali mobilizacijo.
(4) Izbere se tisti ukrep iz prvega
odstavka tega člena, ki ob doseganju enakih učinkov najmanj poškoduje naravo.
11. člen
(določitev pojmov)
V tem zakonu uporabljeni pojmi imajo
naslednji pomen:
1.
Domorodna (avtohtona) živalska ali rastlinska vrsta je tista, ki je v
določenem ekosistemu naravno prisotna; od vrst, ki so bile iztrebljene, se za
domorodne štejejo tiste, za katere v ekosistemu še obstajajo približno enaki
biotopski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.
2.
Doselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem rastline ali
živali te vrste že živijo.
3.
Ekosistem je funkcionalna celota življenjskega prostora (biotop) in življenjske
združbe (biocenoza), katerega sestavine so v dinamičnem ravnovesju.
4.
Geotop je del geosfere geološkega, geomorfološkega ali hidrološkega
pomena.
5.
Gojitev rastlin je gojenje rastlin domorodnih ali tujerodnih vrst z
namenom pridobivanja hrane, prodaje, za okras, za industrijske ali zdravilne
namene, namene učno-vzgojnega ali znanstvenoraziskovalnega dela ter zaradi
ohranitve vrste.
6.
Gojena žival je tista, ki je potomka staršev vzgojenih v ujetništvu.
7.
Gojitev živali je gojenje (hranjenje, omogočanje razmnoževanja, križanje)
živali domorodnih ali tujerodnih vrst v prostoru, ločenem od narave (ogradi,
obori, kletki, bazenih, koritih in v podobnih prostorih), zlasti z namenom
pridobivanja hrane, lova, prodaje, učno-vzgojnega ali znanstvenoraziskovalnega dela
ter zaradi ohranitve vrste.
8.
Habitat (življenjski prostor) je s specifičnimi neživimi in živimi
dejavniki opredeljen prostor vrste oziroma geografsko opredeljen prostor osebka
ali populacije vrste.
9.
Naselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem rastline ali
živali te vrste niso bile nikoli prisotne. Naselitev je lahko izvedena z
namenom, da rastline ali živali v novem ekosistemu živijo, ali je nezavedna in
je posledica človekovega malomarnega ravnanja, npr. odmetavanje akvarijskih ali
terarijskih živali v naravo ali omogočanje pobega živali iz ograjenih
prostorov. Vnos živali v prostor za gojitev živali ni naselitev.
10.
Izvoz je vsak iznos blaga s carinskega območja Evropske unije.
11.
Oblikovana narava je del narave, ki ga človek preoblikuje z namenom
vzgoje, izobraževanja, oblikovanja krajinskih elementov ali katerim drugim
namenom in je pomemben zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti. Za oblikovano naravo
se štejejo zlasti: drevoredi, botanični vrtovi, alpinetumi in drugi oblikovani
ekosistemi.
12.
Odvzem rastline ali živali iz narave je odvzem žive ali mrtve rastline
ali živali iz habitata.
13.
Ohranjanje narave je vsako ravnanje, ki se opravlja zaradi ohranitve
biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot.
14.
Okrnitev narave je stanje narave, ko so zaradi človekove dejavnosti
spremenjeni naravni procesi tako, da je porušeno naravno ravnovesje ali so uničene
naravne vrednote.
15.
Poseg v naravo je poseg v okolje po predpisih o varstvu okolja.
16.
Ponovna naselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem so
bile rastline ali živali te vrste iztrebljene, v ekosistemu pa še obstajajo
približno enaki abiotski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.
17.
Populacija je skupina prostorsko in časovno povezanih rastlin ali živali
iste vrste, v kateri se te med seboj križajo.
18.
Rastlinska ali živalska vrsta ali podvrsta ali varieteta je tista,
katere osebki - vse razvojne oblike (v nadaljnjem besedilu: rastline ali živali) lahko
živijo prosto v naravi, neodvisno od človeka in niso nastali z umetnim izborom
(odbiranje in gojenje osebkov z namenom pridobivanja ras domačih živali ali
sort kulturnih rastlin) ali biotehnološkim poseganjem v dedne zasnove.
Cepljivke, glive in lišaji se obravnavajo kot rastlinska vrsta.
19.
Sestavine biotske raznovrstnosti so rastlinske in živalske vrste, njihov
genski material in ekosistemi.
20.
Tranzit je vsak prenos blaga preko carinskega območja Evropske unije pod
carinskim nadzorom.
21.
Tujerodna (alohtona) živalska vrsta je tista, ki jo naseli človek
in v biocenozi določenega ekosistema pred naselitvijo ni bila prisotna; od
vrst, ki so bile iztrebljene, se za tujerodne štejejo tiste, za katere v
ekosistemu ne obstajajo več približno enaki biotopski in biotski dejavniki, kot
so bili pred iztrebitvijo.
22.
Tujerodna (alohtona) rastlinska vrsta je tista, ki jo naseli človek
in pred naselitvijo ni bila prisotna na ozemlju Slovenije.
23.
Ugodno stanje rastlinske ali živalske vrste je stanje, ki v predvidljivi
prihodnosti zagotavlja obstoj vrste.
24.
Uvoz je vsak vnos na carinsko območje Evropske unije.
25.
Zatočišče za živali je prostor, namenjen za začasno oskrbo oziroma
zdravljenje bolnih ali ranjenih živali, zapuščenih mladičev, ki sami še niso
sposobni preživeti v naravi, ter živali, ki so bile odvzete imetniku zaradi
protipravnega zadrževanja v ujetništvu, nedovoljene trgovine, izvoza, uvoza in
zaradi drugih z zakonom določenih razlogov.
II. OHRANJANJE BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI
2.1. Rastlinske in živalske vrste
12. člen
(posebno varstvo države)
Rastline in živali so pod posebnim varstvom
države.
13. člen
(pridobitev v lastnino)
Žival ali vodna rastlina, ki je odvzeta iz
narave za namene in pod pogoji, ki jih določa zakon, postane last tistega, ki jo
odvzame iz narave.
14. člen
(splošni varstveni režim)
(1) Rastlinsko ali živalsko vrsto je
prepovedano iztrebiti.
(2) Zniževati število rastlin ali živali
posameznih populacij, ožati njihove habitate ali slabšati njihove življenjske
razmere do take mere, da je vrsta ogrožena, je prepovedano.
(3) Rastline ali živali je prepovedano
namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali
vznemirjati.
(4) Habitate populacij rastlinskih ali
živalskih vrst je prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga uničiti ali poškodovati.
(5) Ne glede na določbo tretjega
odstavka tega člena je dovoljeno loviti živali lovnih in ribolovnih vrst v
skladu s predpisi, ki urejajo lov in ribolov, ter opravljati kmetijsko in gozdarsko
dejavnost v skladu s predpisi, ki urejajo kmetijstvo in gozdarstvo, ter
odvzemati iz narave rastline ali živali za namene, dovoljene z zakonom.
(6) Razlog za dejanje iz tretjega in četrtega
odstavka tega člena je opravičljiv, če ima dejanje koristno posledico in je družbeno
sprejemljivo.
15. člen
(posegi in dejavnosti)
(1) Vsakdo, ki posega v naravo oziroma
v habitat populacij rastlinskih ali živalskih vrst, mora uporabljati načine, metode
in tehnične pripomočke, ki prispevajo k ohranjanju ugodnega stanja vrste.
(2) Minister, pristojen za ohranjanje
narave (v nadaljnjem besedilu: minister), lahko predpiše v soglasju s
pristojnim ministrom za rastlinske ali živalske vrste ali za habitate njihovih
populacij najmanj moteč način in pogoje poseganje v naravo iz prejšnjega
odstavka ter časovno omeji posege v habitate populacij živalskih vrst v času,
ki sovpada z njihovimi življenjsko pomembnimi obdobji.
16. člen
(trajnostno gospodarjenje z rastlinskimi
in živalskimi vrstami)
(1) Če se raba rastlin ali živali
odvija na podlagi načrtov, se trajnostno gospodarjenje z rastlinskimi in živalskimi
vrstami zagotavlja ob upoštevanju gospodarske in socialne funkcije tako, da se
v načrtih upoštevajo ekosistemske in biogeografske značilnosti vrste ali
populacije, ki so pomembne za ohranitev ugodnega stanja vrste.
(2) Vlada Republike Slovenije (v
nadaljnjem besedilu: vlada) lahko predpiše pogoje rabe rastlin ali živali,
ki se ne odvija na podlagi načrtov iz prejšnjega odstavka.
(3) Če način ali obseg rabe z
rastlinami ali živalmi neposredno ogroža ugodno stanje vrste, ministrstvo,
pristojno za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), rabo omeji
ali začasno prepove.
(4) Odločba iz prejšnjega odstavka se
izda v soglasju z ministrstvom, pristojnim za gospodarjenje s posamezno
rastlinsko ali živalsko vrsto.
(5) Organ, ki je sprejel načrt
gospodarjenja mora preveriti njegovo izvajanje in ga uskladiti s spremenjenimi
razmerami.
17. člen
(naselitev rastlin ali živali tujerodnih
vrst)
(1) Naseljevanje rastlin ali živali
tujerodnih vrst je prepovedano.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega
odstavka lahko ministrstvo izjemoma dovoli naselitev rastlin ali živali
tujerodnih vrst, če se v postopku presoje tveganja za naravo ugotovi, da poseg
v naravo ne bo ogrozil naravnega ravnovesja ali sestavin biotske
raznovrstnosti.
(3) Naseljevanje živali tujerodnih
vrst, ki jih je dovoljeno loviti, in rastlin, ki se uporabljajo pri opravljanju
kmetijske in gozdarske dejavnosti, dovoli pristojno ministrstvo s soglasjem ministrstva
ob pogoju iz prejšnjega odstavka.
18. člen
(doselitev rastlin ali živali tujerodnih
vrst)
(1) Doseljevanje rastlin ali živali
tujerodnih vrst mora biti spremljano in nadzorovano.
(2) Fizična ali pravna oseba mora
obvestiti ministrstvo o nameravani doselitvi rastlin ali živali tujerodnih vrst.
(3) Vlogi mora predlagatelj priložiti
tudi ugotovitve izvedenega postopka presoje tveganja za naravo.
(4) Odločba, s katero se doselitev
prepove, se izda na podlagi izvedenega postopka presoje tveganja za naravo.
(5) Če ministrstvo v 30 dneh od prejema
popolne vloge o zahtevi ne odloči, se šteje, da z doselitvijo ne soglaša.
(6) Za doseljevanje rastlin, ki se
uporabljajo pri opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti, se določbe tega
člena ne uporabljajo.
(7) Za spremljanje in nadzorovanje
doseljevanja živali, ki jih je dovoljeno loviti, skrbi pristojno ministrstvo na
način iz tega člena.
19. člen
(zadrževanje v ujetništvu)
(1) Živali domorodnih in tujerodnih
vrst je prepovedano zadrževati v ujetništvu v neustreznih bivalnih razmerah in brez
ustrezne oskrbe.
(2) Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za veterinarstvo,
predpiše ustrezne bivalne razmere in ustrezno oskrbo iz prejšnjega odstavka.
20. člen
(zadrževanje v ujetništvu z namenom
prikazovanja javnosti)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki namerava
zadrževati živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja
javnosti v živalskih vrtovih, akvarijih, terarijih ali podobnih prostorih, mora
pridobiti dovoljenje ministrstva.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka
se izda, če prosilec dokaže, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka prejšnjega
člena in da se bodo osebki prikazovali v okolju, ki je prilagojeno naravnim
razmeram v habitatu in ne izkrivlja dejstev o biologiji živalske vrste.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka
lahko ministrstvo dovoli začasno zadrževanje živali domorodnih ali tujerodnih
vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti, če so izpolnjeni pogoji iz
prvega odstavka prejšnjega člena.
21. člen
(gojitev živali)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki
namerava gojiti živali domorodnih ali tujerodnih vrst, mora pridobiti
dovoljenje ministrstva.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega
odstavka določi minister živalske vrste, za katere ni treba pridobiti
dovoljenja za gojitev živali, ker ne ogrožajo domorodnih živalskih vrst.
(3) Če je za gojitev živali iz prvega
odstavka tega člena treba pridobiti dovoljenje tudi po drugem zakonu, se ne glede
na določbo prvega odstavka tega člena to dovoljenje izda po drugem zakonu in ob
soglasju ministrstva.
(4) Dovoljenje iz prvega odstavka tega
člena za živali tujerodnih vrst se izda po izvedenem postopku presoje tveganja za
naravo.
(5) Fizična ali pravna oseba lahko
pridobi dovoljenje iz prvega in četrtega odstavka tega člena, če izkaže, da so izpolnjeni
pogoji osamitve prostora za gojitev živali od stičnega ekosistema, in če je
prostor za gojitev povezan s stičnim ekosistemom prek naprav, ki blažijo
negativne vplive.
22. člen
(gojitelj živali)
(1) Gojena žival je v lasti osebe, ki
jo goji v skladu z zakonom.
(2) Gojena žival, za katero je treba
pridobiti dovoljenje za gojitev iz prejšnjega člena, mora biti označena na
predpisan način.
(3) Lastnik gojene živali mora
skrbeti, da živali ne pobegnejo v naravo.
(4) Za škodo, ki jo povzročijo gojene živali,
je lastnik odgovoren ne glede na krivdo.
(5) Pobeg gojenih živali v naravo se
glede možnih škodljivih posledic šteje kot okrnitev narave.
(6) Minister v soglasju s pristojnim
ministrom iz tretjega odstavka prejšnjega člena predpiše način označevanja živali
iz drugega odstavka tega člena.
23. člen
(trgovina z živimi živalmi)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki
opravlja trgovinsko dejavnost z živimi živalmi domorodnih ali tujerodnih vrst,
mora zagotoviti ustrezne bivalne razmere in ustrezno oskrbo za živali ter
voditi evidenco o trgovini z živalmi.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega
odstavka ni treba voditi evidence o trgovini z živalmi, če trgovina s
posameznimi osebki ne ogroža obstoja živalske vrste.
(3) Živalske vrste iz prejšnjega
odstavka določi minister.
(4) Bivalne razmere in oskrba se določijo
v predpisu iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona.
(5) Evidenca o trgovini z živalmi iz
prvega odstavka tega člena vsebuje ime in priimek ter naslov stalnega prebivališča
fizične osebe ali firmo in sedež pravne osebe, od katere je bila žival
pridobljena, izvor živali, čas nakupa in prodaje ter ime, priimek in naslov
stalnega prebivališča fizične osebe ali firmo in sedež pravne osebe, ki je žival
kupila.
(6) Evidenca iz prejšnjega odstavka se
lahko uporablja samo zaradi nadzora nad opravljanjem trgovinske dejavnosti z živimi
živalmi.
(7) Minister predpiše podrobnejšo
vsebino evidence o trgovini z živalmi iz prvega odstavka tega člena ter določi
časovno obveznost vodenja evidenc.
(8) Določbe tega člena se ne nanašajo
na trgovino z živimi živalmi, ki so namenjene prehrani.
24. člen
(pravila varstva)
Vlada predpiše podrobnejši način varstva
rastlinskih ali živalskih vrst ter varstvo drugih vrst živih organizmov in pri tem
uredi zlasti:
1.
ravnanje v zvezi z odvzemom živali iz narave, gojenjem, prenašanjem,
naseljevanjem, ponovnim naseljevanjem in doseljevanjem, zadrževanjem živali v
ujetništvu, trgovino, raziskovanjem živali, ravnanjem z mrtvimi živalmi ter
preparatorstvom;
2.
ravnanje v zvezi z odvzemom rastlin iz narave, gojenjem, naseljevanjem,
ponovnim naseljevanjem in doseljevanjem, trgovino, raziskovanjem in načinom
nabiranja rastlin ter dovoljenimi količinami nabiranja;
3.
ravnanje v zvezi s trgovino, uvozom, izvozom ali tranzitom rastlin ali živali,
njihovih delov, izdelkov iz njih ali izdelkov, v katerih so ti vsebovani;
4.
postopek odvzema rastlin ali živali tujerodnih vrst, ki ogrožajo
domorodne vrste, in ravnanja v zvezi z omejevanjem in preprečevanjem širjenja
ter zmanjševanjem in preprečevanjem negativnega vpliva tujerodnih vrst na
naravo, zlasti invazivnih vrst;
5.
ravnanja in omejitve v zvezi z dejavnostmi, posegi ali aktivnostmi, ki
posledično vsaka zase ali ena v povezavi z drugo povzročajo ogroženost
rastlinskih ali živalskih vrst, njihovih habitatov ali ekosistemov.
25. člen
(dovoljenja, potrdila
in druge listine)
Ministrstvo izdaja dovoljenja, potrdila in
druge listine (v nadaljnjem besedilu: odločbe) za izvoz, uvoz, tranzit ali
druga ravnanja z rastlinami ali živalmi, njihovimi deli ter izdelki iz rastlin
ali živali po predpisih Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), ki urejajo
varstvo rastlinskih in živalskih vrst ali za izvajanje ratificiranih in
objavljenih mednarodnih pogodb s področja varstva rastlinskih in živalskih
vrst.
25.a člen
(veljavnost izdanih odločb)
(1) Pogoji v odločbi izdani na podlagi
prejšnjega člena, morajo biti izpolnjeni ves čas veljavnosti odločbe.
(2) Vsakdo mora nemudoma sporočiti
ministrstvu vsa dejstva, spremembe ali okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko
vplivale na veljavnost odločbe.
(3) Dejstva, spremembe in okoliščine iz
prejšnjega odstavka so:
-
neizpolnjeni pogoji na podlagi katerih je bila izdana odločba,
-
smrt živali ali propad rastlin,
-
uničenje živali ali rastlin,
-
pobeg živali,
-
druge okoliščine, zaradi katerih se vsebina odločbe razlikuje od
dejanskega stanja.
(4) Izpolnjevanje pogojev določenih v
odločbi iz prvega odstavka tega člena in dejstev, sprememb in okoliščin iz
prejšnjega odstavka, preverja ministrstvo ves čas veljavnosti odločbe.
26. člen
(varstvo mednarodno varovanih vrst)
(1) Ugodno stanje rastlinskih ali živalskih
vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, se zagotavlja
z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi vlada s
predpisom iz 81. člena tega zakona.
(2) Vrsta je
v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se
sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje
razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo
zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih
populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje.
(3) Vlada predpiše smernice za
ohranitev ugodnega stanja habitatov vrst iz prvega odstavka tega člena, ki se morajo upoštevati pri urejanju prostora in
rabi naravnih dobrin.
27. člen
(črtan)
28. člen
(postopek presoje tveganja za naravo)
(1) Dovoljenje iz drugega in tretjega
odstavka 17. člena, četrtega odstavka 18. člena in prvega in tretjega odstavka 21.
člena tega zakona se izda na podlagi opravljenega postopka presoje tveganja za
naravo, s katerim se ugotovi, da poseg v naravo ne bo ogrozil naravnega
ravnovesja ali sestavin biotske raznovrstnosti.
(2) Postopek presoje tveganja za
naravo iz prejšnjega odstavka opravi usposobljena pravna ali fizična oseba, ki
jo za to pooblasti minister.
(3) Minister predpiše podrobnejše
pogoje in način izvedbe presoje tveganja za naravo ter pogoje za pridobitev in način
pridobivanja pooblastila.
(4) Stroške opravljanja postopka
presoje tveganja za naravo krije oseba, ki želi pridobiti dovoljenje iz prvega
odstavka tega člena.
(5) S predpisom iz tretjega odstavka tega
člena se določi tudi, kdaj so izpolnjeni pogoji osamitve prostora za gojitev
živali iz petega odstavka 21. člena tega zakona.
28.a člen
(usmeritve za aktivnosti v naravi)
(1) Človekove aktivnosti v naravi se
izvajajo tako, da ne obremenjujejo habitatov populacij rastlinskih in živalskih
vrst do stopnje ogroženosti vrste in ne ogrožajo stabilnosti naravnih procesov.
(2) Aktivnosti iz prejšnjega odstavka so
aktivnosti, ki ne sodijo med gospodarske dejavnosti iz petega odstavka 14.
člena tega zakona, povzročajo pa povečan hrup, svetlobno onesnaževanje,
mehansko obremenitev tal s škodljivimi posledicami oziroma fragmentacijo
habitatov rastlinskih in živalskih vrst in druge vrste motenj v naravnem
okolju, ki so vsaka zase ali ena v povezavi z drugo, dejavniki ogrožanja. Te
aktivnosti se praviloma izvajajo v času, ki je za ohranitev živalskih in
rastlinskih vrst ugoden, na način, da so vplivi na naravne procese nebistveni,
in na območjih, kjer je človekov vpliv prisoten že dalj časa in v večji meri.
2.1.1 Ureditev vožnje z vozili na motorni
pogon v naravnem okolju
28.b člen
(vožnja z vozili na motorni ali drug
lasten pogon vozila v naravnem okolju)
(1) V naravnem okolju je prepovedano
voziti, ustaviti, parkirati ali organizirati vožnje z vozili na motorni ali
drug lasten pogon vozila.
(2) Vozila na motorni ali drug lasten pogon
vozila iz prejšnjega odstavka so vsa motorna vozila, kolesa s pomožnim motorjem
in druga prevozna sredstva, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z
močjo lastnega motorja ali z močjo drugega lastnega pogona vozila (v nadaljnjem
besedilu: vozila na motorni pogon).
(3) Naravno okolje iz prvega odstavka tega
člena obsega živo in neživo naravo nekega območja, ki ga ni ustvaril človek,
nanj pa vpliva, ga oblikuje in uporablja. To so vsa območja izven:
-
naselij;
-
javnih in nekategoriziranih cest, ki se uporabljajo za javni cestni
promet, v skladu s predpisi, ki urejajo ceste, ter drugih prometnih površin, ki
so namenjene za vožnjo, ustavljanje in parkiranje v skladu s predpisi, ki
urejajo ceste in varnost cestnega prometa;
-
gozdnih cest v skladu s predpisi, ki urejajo gozdove;
-
območij, ki so s prostorskimi akti določena kot površine za rekreacijo
in šport in namenjena tudi vožnji z vozili na motorni pogon v skladu s
predpisi, ki urejajo prostor;
-
omrežij gospodarske javne infrastrukture in
-
območij rudarskih operacij, ki so določena v skladu s predpisi, ki
urejajo prostor in rudarstvo.
(4) Ne glede na določbo prvega odstavka
tega člena je dovoljena ustavitev ali parkiranje vozil na motorni pogon v pasu
petih metrov izven vozišča, če je ustavljanje ali parkiranje v skladu s
predpisi, ki urejajo cestni promet, in če temu ne nasprotuje lastnik zemljišča,
ter na območju, ki je namenjeno za začasno parkiranje za namene javnih shodov
in javnih prireditev, organiziranih v skladu z zakonom, ki ureja javna
zbiranja, pri čemer to območje šteje za prireditveni prostor.
(5) Določbe prvega odstavka tega člena se
ne uporabljajo pri:
1.
službenih vožnjah za opravljanje občinske redarske službe, javne
gozdarske, kulturovarstvene, naravovarstvene, zdravstvene, reševalne in
veterinarske službe, lovskočuvajske in ribiškočuvajske službe, inšpekcijskega
nadzora, nalog obrambe, zaščite in reševanja, nalog policije, gorskih in
jamskih reševalcev ter gasilcev, nalog neposrednega nadzora v naravi in pri
delu preiskovalnih sodnikov in državnih tožilcev;
2.
gospodarjenju z gozdovi in upravljanju z divjadjo in ribami;
3.
opravljanju kmetijskih del;
4.
opravljanju čebelarskih del;
5.
opravljanju geodetskih del;
6.
opravljanju geoloških del;
7.
opravljanju znanstveno-raziskovalnih del;
8.
odkrivanju in raziskovanju podzemnih jam;
9.
urejanju vodotokov in hudourniških območij;
10.
vzdrževanju in gradnji infrastrukturnih objektov;
11.
zaščiti, reševanju in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah;
12.
izvajanju nalog Slovenske vojske;
13.
pripravi in vzdrževanju vseh vrst smučarskih prog na zasneženi površini
ter pri izvajanju nadzora na smučiščih.
(6) Ne glede na prejšnji odstavek je treba
pri opravljanju dejavnosti iz prejšnjega odstavka, razen v primeru iz 11. in
12. točke prejšnjega odstavka, ravnati v skladu s prvim odstavkom tega člena,
če je kraj dogodka oziroma območje opravljanja dejavnosti ali posega v
primerljivem času dostopen po javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se
uporabljajo za javni cestni promet.
(7) Če v primeru iz prejšnjega odstavka
dostop do kraja dogodka oziroma območja opravljanja dejavnosti ali posega ni
mogoč po javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni
cestni promet, je treba za dostop uporabiti nekategorizirane ceste, ki se ne
uporabljajo za javni cestni promet.
28.c člen
(dovoljenje za javno prireditev vožnje z
vozili na motorni pogon v naravnem okolju)
(1) Ne glede na določbe prvega odstavka
prejšnjega člena in predpise, ki urejajo gozdove, ter predpise, ki urejajo
kmetijska zemljišča, je v naravnem okolju izven območij, ki imajo na podlagi
predpisov, ki urejajo ohranjanje narave, poseben status, in območij, ki so
posebej varovana na podlagi predpisov, ki urejajo gozdove, dovoljeno
organizirati javne prireditve voženj z vozili na motorni pogon v naravnem
okolju (v nadaljnjem besedilu: javna prireditev) v skladu z določbami zakona,
ki ureja javna zbiranja, na podlagi predhodnega soglasja organizacije,
pristojne za ohranjanje narave.
(2) Organizator javne prireditve mora vlogo
za izdajo predhodnega soglasja vložiti pri organizaciji, pristojni za
ohranjanje narave, najmanj 30 dni pred dnevom javne prireditve. V vlogi za
izdajo predhodnega soglasja mora navesti program prireditve, datum in čas
trajanja prireditve in predvideno število udeležencev, kraj prireditve z
navedbo načina ureditve trase javne prireditve, ki poteka v naravnem okolju, in
priložiti skico trase, po kateri namerava organizirati javno prireditev.
(3) Organizacija, pristojna za ohranjanje
narave, izda predhodno soglasje iz prvega odstavka tega člena, če:
1.
je kraj javne prireditve, ki vključuje tudi traso za vožnjo v naravnem
okolju, dostopen po javnih cestah ali nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo
za javni cestni promet;
2.
na istem kraju prireditve še nista bili v tekočem koledarskem letu
organizirani dve javni prireditvi, pri čemer se za isti kraj prireditve šteje
trasa, ki v 50 odstotkih poteka po trasi, kjer je bila v tekočem koledarskem
letu že organizirana javna prireditev;
3.
se javna prireditev organizira v času, ko so škodljivi vplivi javne
prireditve na sestavine biotske raznovrstnosti čim manjši;
4.
so vplivi javne prireditve na habitate ogroženih in zavarovanih
rastlinskih ali živalskih vrst ali na habitatne tipe, ki se prednostno
ohranjajo v ugodnem stanju, nebistveni za ohranitev teh vrst in habitatnih
tipov;
5.
se javna prireditev organizira izven habitatnih tipov barij in močvirij
ter habitatnega tipa oligotrofni mokrotni travniki z modro stožko in sorodne
združbe;
6.
trajanje javne prireditve ne presega treh dni in
7.
Zavod za gozdove Slovenije za javno prireditev, ki se izvaja v gozdnem
prostoru, oziroma kmetijsko-svetovalna služba za javno prireditev, ki se izvaja
na kmetijskih zemljiščih, izda predhodno pozitivno mnenje za javno prireditev.
(4) Predhodno pozitivno mnenje za javno
prireditev, ki se izvaja na kmetijskih zemljiščih, se izda, če se javna
prireditev organizira izven kmetijskih zemljišč, ki so glede na evidenco
dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki jo določa zakon, ki ureja
kmetijstvo, uvrščena v skupino dejanske rabe njive in vrtovi ali v skupino
dejanske rabe trajni nasadi. Predhodno pozitivno mnenje za javno prireditev, ki
se izvaja v gozdnem prostoru, se izda, če prireditev ne bo bistveno negativno
vplivala na funkcije gozda.
(5) Organizacija, pristojna za ohranjanje
narave, lahko v predhodnem soglasju iz prvega odstavka tega člena določi tudi
pogoje, pod katerimi se izvedba javne prireditve lahko dovoli in se nanašajo
zlasti na čas javne prireditve, predvideno traso, trajanje javne prireditve in
način izvedbe sanacijskih ukrepov po zaključku javne prireditve.
(6) Zavod za gozdove Slovenije oziroma
kmetijsko-svetovalna služba mora podati mnenje iz 7. točke tretjega odstavka
tega člena organizaciji, pristojni za ohranjanje narave, v 14 dneh od prejema
vloge za izdajo predhodnega soglasja. Če mnenje iz 7. točke tretjega odstavka
tega člena ni dano v tem roku, se šteje, da je dano pozitivno mnenje.
(7) Organizator javne prireditve je po
končani prireditvi dolžan stanje prireditvenega prostora v naravnem okolju v
največji možni meri vrniti v stanje, kakršno je bilo pred javno prireditvijo.
28.č člen
(evidenca in označitev vozil na motorni
pogon)
(1) Vozila na motorni pogon, ki niso
registrirana v skladu s predpisi, ki urejajo motorna vozila, ker niso namenjena
vožnji po cestah (motorne sani, štirikolesniki, motorna kolesa in druga
vozila), morajo biti z namenom omogočanja opravljanja učinkovitega nadzora nad
vožnjo z vozili na motorni pogon v naravnem okolju vpisana v evidenco vozil na
motorni pogon in označena na način, ki omogoča identifikacijo vozila na motorni
pogon.
(2) Evidenca vozil na motorni pogon
vsebuje:
-
datum vpisa vozila na motorni pogon v evidenco,
-
podatke o vozilu na motorni pogon, in sicer: podatke o znamki in tipu
vozila ter tehnične podatke o vrsti vozila in
-
podatke o lastniku vozila na motorni pogon, in sicer: ime in priimek
oziroma firmo, EMŠO oziroma matično številko ter naslov stalnega ali začasnega
prebivališča oziroma sedež.
(3) Evidenco vozil na motorni pogon kot
upravljavec vzpostavi, upravlja, vzdržuje in nadzoruje ministrstvo, pristojno
za promet.
(4) Podatki v evidenci vozil na motorni
pogon se obdelujejo elektronsko.
(5) Za vpis v evidenco vozil na motorni
pogon in izdajo potrdil o vpisu vozil v evidenco vozil na motorni pogon, ki
vsebujejo tudi podatke o lastniku vozila na motorni pogon iz tretje alineje
drugega odstavka tega člena, so pristojne upravne enote.
(6) Ministrstvo, pristojno za promet,
ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ministrstvo, policija, državni
organi, ki opravljajo inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona, in
naravovarstveni nadzorniki imajo pri svojem delu pravico do dostopa do podatkov
iz evidence vozil na motorni pogon, ki jih potrebujejo pri opravljanju svojih
nalog. Dostop je brezplačen. Tem organom se zagotavlja dostop do podatkov in te
evidence z neposredno računalniško povezavo oziroma z možnostjo dostopa do teh
podatkov z uporabo ustrezne tehnologije.
(7) Podatki iz evidence iz prvega odstavka
tega člena se hranijo dve leti po izbrisu vozila na motorni pogon iz evidence
vozil na motorni pogon. Po poteku tega roka se ti podatki hranijo kot arhivsko
gradivo v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo dokumentarnega in arhivskega
gradiva ter arhive.
(8) Minister, pristojen za promet, predpiše
podrobnejši način vpisa v evidenco vozil na motorni pogon, vsebino vloge za
vpis v evidenco vozil na motorni pogon, vključno z načini dokazovanja lastništva
vozila na motorni pogon, način upravljanja evidence, obrazec potrdila o vpisu v
evidenco vozil na motorni pogon in podrobnejši način označitve vozil na motorni
pogon.
2.1.2 Ureditev vožnje s kolesi v naravnem
okolju
28.d člen
(vožnja s kolesi v naravnem okolju)
(1) V naravnem okolju je vožnja s kolesi
dovoljena po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec
poti. Za utrjeno pot se šteje pas zemljišča, ki se uporablja za hojo ali vožnjo
in je za ta namen tudi utrjen. Vožnja s kolesi izven utrjenih poti v naravnem
okolju je dovoljena v primerih iz petega odstavka 28.b člena tega zakona.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka
se za vožnjo s kolesi v naravnem okolju po planinskih poteh uporabljajo določbe
zakona, ki ureja planinske poti, za vožnjo v gozdnem prostoru v naravnem okolju
pa določbe zakona, ki ureja gozdove.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka
tega člena in predpise, ki urejajo gozdove, ter predpise, ki urejajo kmetijska
zemljišča, je dovoljena vožnja s kolesi v naravnem okolju na podlagi dovoljenja
za javno prireditev, ki se izda v skladu z določbami zakona, ki ureja javna
zbiranja, na podlagi predhodnega soglasja organizacije, pristojne za ohranjanje
narave. Dovoljenje za javna zbiranja in predhodno soglasje organizacije,
pristojne za ohranjanje narave, se izda na podlagi drugega do šestega odstavka
28.c člena tega zakona. Organizator javne prireditve je po končani prireditvi
dolžan stanje prireditvenega prostora v naravnem okolju v kar največji možni
meri vrniti v stanje, kakršno je bilo pred javno prireditvijo.
(4) Vožnja s kolesi je dovoljena tudi v
območjih, ki so s prostorskimi akti določena kot površine za šport in
rekreacijo in namenjena tudi vožnji s kolesi. Ta območja niso del naravnega
okolja.
2.2. Genski material
29. člen
(genske banke)
(1) Genske banke so nadzorovane ali
gojene populacije ali deli živali in rastlin, zlasti semena, trosi, spolne
celice in drugi biološki materiali, ki se upravljajo za namene ohranjanja vrst
oziroma njihovih genskih skladov.
(2) Biološki material so
mikroorganizmi, molekule in fragmenti DNA, virusi, tkivne in celične kulture.
(3) Strokovno usposobljene pravne ali
fizične osebe vzpostavljajo in upravljajo genske banke na podlagi pooblastila.
(4) Minister predpiše merila za strokovno
usposobljenost iz prejšnjega odstavka in podeli pooblastilo po opravljenem javnem
razpisu.
(5) Odvzem vzorcev biološkega
materiala iz narave za genske banke ne sme ogrožati obstoja ekosistemov ali
populacij vrst v njihovih habitatih.
(6) Vlada predpiše pravila ravnanja za
odvzem biološkega materiala iz narave za potrebe genskih bank ter ustrezne postopke
za ravnanje z njimi.
30. člen
(raba genskega materiala)
(1) Genski material je del rastline, živali
ali mikroorganizma, ki vsebuje enote dednosti.
(2) Genski material se rabi skladno s
predpisi o rabi naravnih dobrin, če zakon ne določa drugače.
(3) Odvzem genskega materiala iz
narave zaradi rabe ne sme ogrožati obstoja ekosistemov ali populacij vrst v njihovih
habitatih.
(4) Vlada predpiše pravila ravnanja
pri odvzemu genskega materiala iz narave.
2.3. Ekosistemi
31. člen
(ohranitev habitatnih tipov)
(1) Habitatni tip je biotopsko ali
biotsko značilna in prostorsko zaključena enota ekosistema.
(2) Ohranjanje habitatnih tipov v
ugodnem stanju prispeva k ohranjanju ekosistemov.
(3) Habitatni
tip je v ugodnem stanju, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in
območij, ki jih posamezen habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva,
stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v predvidljivi prihodnosti verjetno
še obstajali specifična struktura habitatnega tipa in naravni procesi ali
ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno ohranitev, in če je
zagotovljeno ugodno stanje značilnih vrst habitatnega tipa.
(4) Vlada
določi habitatne tipe, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, in predpiše
usmeritve za njihovo ohranjanje, ki se morajo upoštevati pri urejanju prostora
in rabi naravnih dobrin. Ohranitev prednostnih habitatnih tipov se zagotavlja
tudi v okviru varstva ekološko pomembnih območij.
32. člen
(ekološko pomembno območje)
(1) Ekološko pomembno območje je območje
habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki
pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.
(2) Ekološko pomembna območja iz prejšnjega
odstavka so:
1.
območja habitatnih tipov, ki so biotsko izjemno raznovrstni ali dobro
ohranjeni, kjer so habitati ogroženih ali endemičnih rastlinskih ali živalskih
vrst in habitati vrst, ki so mednarodno pomembni po merilih ratificiranih
mednarodnih pogodb ali ki drugače prispevajo k ohranjanju biotske
raznovrstnosti,
2.
območja habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno
prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja s tem, da so glede na druga ekološko
pomembna območja uravnoteženo biogeografsko razporejena in sestavljajo ekološko
omrežje,
3.
habitati vrst iz 26. člena tega zakona,
4.
selitvene poti živali in
5.
območja, ki bistveno prispevajo h genski povezanosti populacij
rastlinskih ali živalskih vrst.
(3) Ekološko omrežje je sistem med
seboj povezanih ali približanih ekološko pomembnih območij, ki z uravnoteženo
biogeografsko razporejenostjo pomembno prispevajo k ohranjanju naravnega
ravnovesja in s tem biotske raznovrstnosti.
(4) Vlada
določi ekološko pomembna območja, predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali
doseganje ugodnega stanja habitatnih tipov, rastlinskih in živalskih vrst ter
njihovih habitatov, ter zagotavlja varstvo ekološko pomembnih območij z ukrepi
varstva naravnih vrednot na podlagi tega zakona. Varstvo ekološko pomembnih
območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, ki lahko prispevajo k
njihovi ohranitvi.
(5) Pravila
ravnanja, varstveni režimi ali razvojne usmeritve, določene v aktu iz
prejšnjega odstavka in v aktih, izdanih na podlagi tega zakona, se upoštevajo
pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
33. člen
(posebno
varstveno območje-območje Natura 2000)
(1) Posebno varstveno območje (območje
Natura 2000) je ekološko pomembno območje, ki je na ozemlju EU pomembno za
ohranitev ali doseganje ugodnega stanja ptic (v nadaljnjem besedilu: posebno
območje varstva) in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih habitatov
in habitatnih tipov (v nadaljnjem besedilu: posebno ohranitveno območje).
Posebna varstvena območja tvorijo evropsko ekološko omrežje, imenovano Natura
2000.
(2) Vlada po predhodnem mnenju samoupravnih
lokalnih skupnosti, na katerih ozemlju leži predlagano posebno varstveno
območje, določi posebna varstvena območja na območju države in varstvene cilje
na teh območjih ter predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje
ugodnega stanja vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov ter zagotavlja
njihovo varstvo z ukrepi varstva naravnih vrednot na podlagi tega zakona.
Ohranjanje posebnih varstvenih območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih
predpisih, ki lahko prispevajo k njihovi ohranitvi, kamor se uvrščajo tudi
načrti trajnostnega gospodarjenja oziroma upravljanja naravnih dobrin. Ukrepi
se določijo s posebnim programom upravljanja, ki ga sprejme vlada v skladu s
petim odstavkom 94. člena tega zakona.
(3) S predpisom iz prejšnjega odstavka se
določijo tudi območja, ki izpolnjujejo strokovne kriterije, določene s predpisi
EU, za določitev posebnih ohranitvenih območij (v nadaljnjem besedilu:
potencialno posebno ohranitveno območje), skladno s postopkom, predpisanim s
predpisi EU, ter varstvene cilje in varstvene usmeritve za varstvo teh območij.
(4) Za potrditev potencialnih posebnih
ohranitvenih območij pošlje vlada podatke o teh območjih pristojnim organom EU
v obsegu, določenem s predpisi EU, in sodeluje skupaj s predstavniki
samoupravnih lokalnih skupnosti v postopku potrditve teh območij v skladu s
predpisi EU.
(5) Ko pristojni organi EU potrdijo
potencialna posebna ohranitvena območja, se s predpisom izdanim na podlagi
drugega odstavka tega člena, ta območja določijo za posebna ohranitvena
območja.
(6) Pravila ravnanja, varstvene usmeritve,
varstveni režimi ali razvojne usmeritve, določene v aktu, izdanem na podlagi
drugega odstavka tega člena, in v aktih, izdanih na podlagi tega zakona, se
upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
(7) Zaradi varstva območij, določenih na
podlagi tega člena, in izboljšave povezanosti evropskega ekološkega omrežja, se
ohranjajo oziroma razvijajo tiste značilnosti krajine, ki so najpomembnejše za
ohranitev ugodnega stanja vrst iz 26. člena tega zakona.
(8) Na način iz drugega odstavka tega člena
se zagotavlja tudi varstvo drugih območij, pomembnih za ohranjanje narave, ki
ga zahtevajo ratificirane mednarodne pogodbe.
(9) Zaradi vpliva posebnih varstvenih območij
in potencialnih posebnih ohranitvenih območij, določenih na podlagi tega člena
na samoupravne lokalne skupnosti, kjer se ta območja nahajajo, sprejme vlada
načrt, s katerim se ugotovijo posledice na socialne in gospodarske razmere ter
določijo ustrezni razvojni ukrepi.
(10) Načrt iz prejšnjega odstavka mora biti
sprejet pred določitvijo posebnih varstvenih območij, v primerih potencialnih
posebnih ohranitvenih območij pa pred potrditvijo s strani pristojnega organa
EU.
33.a člen
(presoje sprejemljivosti planov,
programov, načrtov, prostorskih ali drugih aktov in posegov v naravo)
(1) Zaradi ohranitve ugodnega stanja in
preprečitve slabšanja ugodnega stanja ptic in drugih živalskih ter rastlinskih
vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov je treba na posebnih varstvenih
območjih in potencialnih posebnih ohranitvenih območjih izvesti presojo
sprejemljivosti planov, programov, načrtov, prostorskih ali drugih aktov (v
nadaljnjem besedilu: planov) in presojo sprejemljivosti posegov v naravo.
(2) Presoja sprejemljivosti planov se
izvaja skladno s 101., 101.a, 101.b in 101.c členom tega zakona.
(3) Presoja sprejemljivosti posegov v
naravo se izvaja skladno s 101.d, 101.e, 101.f, 104.a in 105.a členom tega
zakona.
(4) Ne glede na določbe prejšnjih dveh
odstavkov presoja sprejemljivosti planov ali posegov v naravo ni potrebna, če
je v predpisu, izdanem na podlagi prejšnjega člena tako določeno. Izjema se
lahko nanaša na vrsto ali obseg posega v naravo v povezavi z delom posebnega
varstvenega območja ali potencialnega posebnega ohranitvenega območja.
(5) Minister predpiše vsebino in
podrobnejšo metodologijo za izvedbo presoj sprejemljivosti planov in posegov v
naravo.
(6) Odločba, s katero se dovoli poseg v
naravo, je nična, če niso bile upoštevane določbe tretjega odstavka tega člena.
34. člen
(evidenca)
(1) Na podlagi aktov, ki se nanašajo
na ohranjanje ekosistemov in so izdani na podlagi 32. in 33. člena tega zakona,
se vodi evidenca območij, ki so pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
(2) Podatki, ki so v evidenci, so
dostopni javnosti.
(3) V evidenci so vsi podatki, razen
tistih, za katere ta zakon določi, da niso dostopni javnosti zaradi ohranjanja biotske
raznovrstnosti.
(4) Evidenco iz prvega odstavka tega člena
vzpostavi in vodi ministrstvo.
(5) Minister podrobneje določi vsebino
in način vodenja evidence.
35. člen
(krajina)
(1) Krajina je prostorsko zaključen
del narave, ki ima zaradi značilnosti žive in nežive narave ter človekovega
delovanja določeno razporeditev krajinskih struktur.
(2) Krajinska pestrost je prostorska
strukturiranost naravnih in antropogenih krajinskih elementov.
(3) Ohranjajo, razvijajo in ponovno
vzpostavljajo se krajinska pestrost in tiste značilnosti krajine, ki so
pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
(4) Posegi v prostor se načrtujejo in
izvajajo tako, da se prednostno ohranjajo značilnosti krajine iz prejšnjega
odstavka in krajinska pestrost.
(5) Vlada določi značilnosti krajine
in krajinsko pestrost, ki je pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ter
smernice za ohranjanje biotske raznovrstnosti v krajini, ki se obvezno upoštevajo
pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
36. člen
(območja strnjene poselitve)
(1) Na območjih strnjene poselitve se
biotska raznovrstnost ohranja tako, da se:
-
omogoča povezanost habitatov na območjih strnjene poselitve z naravo
zunaj teh območij, če je to tehnično izvedljivo in ne zahteva nesorazmernih
stroškov,
-
ohranjajo zelene površine, drevesa, skupine dreves, stoječe in tekoče
vode in drugi življenjski prostori,
-
ob gradnji objektov in naprav uporabljajo takšne tehnične rešitve, ki
niso past ali ovira za živali oziroma se po gradnji, če se kot take izkažejo, z
dodatnimi ukrepi odpravljajo.
(2) Minister v soglasju s pristojnim
ministrom predpiše za rastlinske ali živalske vrste ali za habitate njihovih
populacij na območjih strnjene poselitve načine in pogoje poseganja v naravo,
ki ustrezajo zahtevam iz prejšnjega odstavka.
III. VARSTVO NARAVNIH VREDNOT
3.1. Pridobitev statusa
37. člen
(pridobitev statusa)
(1) Naravne vrednote so državnega ali
lokalnega pomena.
(2) Naravne vrednote državnega pomena
so tiste, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen. Ta se ugotavlja na
podlagi strokovnih meril vrednotenja primerjalno za celo državo.
(3) Vlada določi vrste naravnih
vrednot in varstvene ter razvojne usmeritve za njihovo varstvo ter predpiše podrobnejše kriterije za razvrstitev naravnih vrednot
na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena.
(4) Po opravljenem evidentiranju in
vrednotenju delov narave organizacija, pristojna za ohranjanje narave, pripravi
strokovni predlog za določitev naravnih vrednot in njihovo razvrstitev na
naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena.
(5) Strokovna merila vrednotenja so:
izjemnost, tipičnost, kompleksna povezanost, ohranjenost, redkost ter
ekosistemska, znanstveno-raziskovalna ali pričevalna pomembnost.
(6) Minister določi naravne vrednote
in jih razvrsti na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena ter predpiše
podrobnejše varstvene in razvojne usmeritve za varstvo naravne vrednote.
(7) Pred določitvijo iz prejšnjega
odstavka seznani minister lokalne skupnosti s predvideno razvrstitvijo naravnih
vrednot na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena. Lokalna skupnost
lahko poda mnenje k predlagani razvrstitvi naravnih vrednot na naravne vrednote
državnega in lokalnega pomena.
(8) Če se vsebina predpisa iz šestega
odstavka tega člena nanaša na kulturno krajino ali spomenike oblikovane narave,
varovane na podlagi zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine, se varstvene
in razvojne usmeritve naravnih vrednot določijo v soglasju z ministrom,
pristojnim za kulturno dediščino.
38. člen
(vsebina predpisa)
(1) Minister določi s predpisom iz šestega
odstavka prejšnjega člena za vsako naravno vrednoto:
1.
ime naravne vrednote;
2.
razvrstitev na naravno vrednoto državnega (mednarodnega ali velikega
narodnega) ali lokalnega pomena;
3.
kratko oznako naravne vrednote;
4.
opredelitev zvrsti;
5.
geografsko opredelitev lokacije naravne vrednote prikazano na
kartografski prilogi;
6.
varstvene in razvojne usmeritve.
(2) Varstvene
in razvojne usmeritve iz prejšnjega odstavka se upoštevajo pri urejanju
prostora in rabi naravnih dobrin.
(3) Naravne vrednote so sestavni del
prostorskega državnega plana in prostorskih planov lokalnih skupnosti.
39. člen
(register naravnih vrednot)
(1) Register naravnih vrednot (v
nadaljnjem besedilu: register) je zbirka podatkov o naravnih vrednotah.
(2) Poleg podatkov o naravnih vrednotah se v register
vpisujejo tudi podatki o zavarovanju naravnih vrednot in podatki o lastnikih
zemljišč na zavarovanih območjih.
(3) Podatki o lastniku iz prejšnjega
odstavka vsebujejo: ime in priimek lastnika, rojstne podatke ter podatke o
njegovem stalnem prebivališču.
(4) Register vodi ministrstvo.
(5) Podatki iz registra so dostopni
javnosti, razen če se v predpisu iz šestega odstavka 37. člena tega zakona,
določi, da podatki o legi naravne vrednote zaradi njenega varovanja niso
dostopni javnosti.
(6) V
registru je dopustna odprava očitnih napak, in sicer v primerih, kadar se:
-
odpravi tipkarska ali slovnična napaka;
-
v imenu naravne vrednote ali v kratki oznaki naravne vrednote nadomesti
napačna navedba vrste, tipa ali števila naravnih pojavov s pravilno;
-
nadomesti napačna navedba smeri neba s pravilno;
-
nadomesti napačni vrstni red zvrsti ali uporaba oklepaja v navedbah
zvrsti s pravilnimi;
-
nadomestijo napačne koordinate lege naravne vrednote z natančnimi in
pravilnimi, določenimi z novimi tehničnimi pripomočki, ali pri koordinatah
centroidov z upoštevanjem poenotenega samodejnega izračuna.
(7) Odpravo očitnih napak iz prejšnjega
odstavka izvede ministrstvo s sklepom o odpravi očitnih napak v registru na
podlagi strokovnega predloga organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
(8) Ministrstvo na svoji spletni strani
objavi sklep iz prejšnjega odstavka in naredi arhivsko kopijo registra, s
katero se zagotovi sledljivost odprave očitnih napak iz šestega odstavka tega
člena.
(9) Minister predpiše podrobnejše podatke,
ki se vodijo o naravnih vrednotah ter način vodenja in upravljanja registra
naravnih vrednot.
40. člen
(lastnina in obveznost splošnega varstva)
(1) Naravne vrednote so lahko v lasti
fizičnih ali pravnih oseb ter v lasti države ali lokalne skupnosti.
(2) Nihče ne sme ravnati z naravnimi
vrednotami tako, da ogrozi njihov obstoj.
41. člen
(ogledovanje in obiskovanje)
(1) Naravna vrednota se sme ogledovati
in obiskovati na način, ki ne ogroža obstoja naravne vrednote in izvajanja varstva.
(2) Ogledovanje in obiskovanje naravne
vrednote sta dovoljeni vsem pod enakimi pogoji v skladu s tem zakonom.
(3) Če bi ogledovanje ali obiskovanje
naravne vrednote lahko povzročilo nevarnost za ohranjanje naravne vrednote, se
ne glede na določbo prejšnjega odstavka v predpisu ministra iz šestega odstavka
37. člena tega zakona določi prepoved ali omejitev ogledovanja ali obiskovanja
naravne vrednote ali njenega dela.
(4) Minister predpiše podrobnejše
pogoje in način ureditve naravnih vrednot za ogledovanje in obiskovanje.
42. člen
(dovoljenje)
(1) Ministrstvo dovoli ureditev
naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje.
(2) Fizična ali pravna oseba mora
vlogi za pridobitev dovoljenja iz prejšnjega odstavka priložiti dokazilo o
pravnem naslovu za uporabo zemljišč, potrebnih za ureditev ogledovanja in
obiskovanja naravne vrednote.
(3) V dovoljenju se na podlagi
predpisa iz četrtega odstavka prejšnjega člena določijo pogoji, pod katerimi sta
ogledovanje in obiskovanje naravne vrednote dovoljeni, ter način ureditve
ogledovanja in obiskovanja naravne vrednote.
43. člen
(koncesija)
(1) Za rabo naravne vrednote, ki je v
lasti države ali lokalne skupnosti, se podeli koncesija.
(2) Koncesijo za rabo naravne
vrednote, ki je v lasti države, podeli država.
(3) Koncesijo za rabo naravne
vrednote, ki je v lasti lokalne skupnosti, podeli lokalna skupnost.
(4) Za podelitev koncesije se uporabljajo
določbe zakona, ki ureja podelitev koncesije na naravnih dobrinah.
(5) Usposobljenost fizične ali pravne
osebe za rabo naravne vrednote, ki je predmet koncesije iz prvega odstavka tega
člena, se ugotavlja tudi na podlagi mnenja organizacije, pristojne za
ohranjanje narave.
(6) V aktu o podelitvi koncesije se
določi tudi način ureditve naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje.
(7) Če je naravna vrednota kot naravna
dobrina predmet koncesije, ki se podeli po drugih predpisih za rabo, izkoriščanje
ali upravljanje naravnih dobrin, se koncesija za rabo naravne vrednote po tem
zakonu ne podeli.
44. člen
(splošna in posebna raba po drugih
predpisih)
(1) Splošna raba naravnega vira ali
naravnega javnega dobra, ki je hkrati tudi naravna vrednota, se lahko izvaja tako,
da ne ogroža obstoja naravne vrednote in ne ovira izvajanja njenega varstva.
(2) Varstvene in razvojne usmeritve
ter varstveni režimi naravnih vrednot so sestavni del pogojev za posebno rabo naravnih
virov ali naravnega javnega dobra in so sestavni del dovoljenj ali koncesij za
posebno rabo.
(3) Dovoljenje za posebno rabo ali akt
o podelitvi koncesije, ki ni izdan v skladu s prejšnjim odstavkom, je ničen.
3.2. Ukrepi varstva naravnih vrednot
45. člen
(ukrepi varstva naravnih vrednot)
(1) Zaradi varstva naravnih vrednot
ali zaradi ohranitve naravnih procesov ter določitve načina izvajanja varstva
naravnih vrednot izvajajo država in lokalne skupnosti ukrepe varstva naravnih
vrednot.
(2) Ukrepi varstva naravnih vrednot so
pogodbeno varstvo, zavarovanje, začasno zavarovanje in obnovitev.
(3) Država izvaja ukrepe iz prejšnjega
odstavka za varstvo naravnih vrednot državnega pomena.
(4) Lokalna skupnost izvaja ukrepe
varstva iz drugega odstavka tega člena za varstvo naravnih vrednot lokalnega pomena.
(5) Vrsto ukrepa iz drugega odstavka
tega člena, ki naj se izvede, predlaga državi ali lokalni skupnosti
organizacija, pristojna za ohranjanje narave.
46. člen
(nadomestno ukrepanje države)
(1) Ne glede na določbo četrtega
odstavka prejšnjega člena lahko država izvede ukrep varstva za naravno vrednoto
lokalnega pomena namesto lokalne skupnosti, če je naravna vrednota ogrožena.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka
krije morebitne stroške ukrepa varstva za naravno vrednoto lokalnega pomena lokalna
skupnost.
(3) Če lokalna skupnost ne zagotovi
sredstev za plačilo stroškov iz prejšnjega odstavka, se sredstva zagotovijo iz tekoče
rezerve občinskega proračuna.
46.a člen
(izvajanje ukrepov varstva naravnih
vrednot državnega pomena s strani lokalne skupnosti)
(1) Ne glede na določbe tretjega odstavka
45. člena tega zakona se lahko ena ali več lokalnih skupnosti in država
dogovorijo, da ena ali več lokalnih skupnosti izvedejo ukrep varstva za naravno
vrednoto državnega pomena, ki je na njihovem območju, razen ukrepa varstva iz
50. člena tega zakona.
(2) Pobudo za sklenitev dogovora iz
prejšnjega odstavka lahko poda ministrstvo ali ena ali več lokalnih skupnosti,
na katerih območju je naravna vrednota državnega pomena.
(3) Ministrstvo in zainteresirane lokalne
skupnosti sklenejo dogovor iz prvega odstavka tega člena v pisni obliki.
(4) Dogovor iz prvega odstavka tega člena
vsebuje zlasti:
-
navedbo naravne vrednote državnega pomena, za katero je organizacija,
pristojna za ohranjanje narave, podala predlog za izvedbo ukrepa varstva;
-
vrsto ukrepa varstva, ki naj se izvede, in bistvene sestavine ukrepa
varstva;
-
obveznosti seznanjanja organizacije, pristojne za ohranjanje narave, s
sprejetimi ukrepi varstva in z izvajanjem dejavnosti, potrebnih za doseganje
ciljev varstva, vključno z navedbo fizične ali pravne osebe, ki to seznanjanje
izvaja.
(5) Če se vrsta ukrepa varstva nanaša na
ustanovitev zavarovanega območja, mora ministrstvo pred sklenitvijo dogovora iz
prvega odstavka tega člena s pobudo za njegovo sklenitev seznaniti ministrstvo,
pristojno za prostor.
(6) Lokalna skupnost oziroma upravljavec
zavarovanega območja mora seznanjati organizacijo, pristojno za ohranjanje
narave, o izvajanju ukrepa varstva naravne vrednote državnega pomena na način,
določen v dogovoru iz prvega odstavka tega člena.
(7) Organizacija, pristojna za ohranjanje
narave, v okviru strokovnega nadzora ugotavlja strokovno ustreznost in
učinkovitost izvajanja ukrepa varstva glede na namen in cilje varstva, pri
čemer ji mora lokalna skupnost oziroma upravljavec zavarovanega območja iz
prejšnjega odstavka dopustiti vpogled v dokumentacijo o izvajanju ukrepa varstva
in ogled naravne vrednote.
(8) Če organizacija, pristojna za
ohranjanje narave, v okviru strokovnega nadzora iz prejšnjega odstavka ugotovi,
da lokalna skupnost ni izvedla obveznosti v skladu z dogovorom iz četrtega
odstavka tega člena, da izvedeni ukrepi varstva niso ustrezni ali da se cilji
in nameni varstva ne dosegajo, predlaga lokalni skupnosti dopolnilne ukrepe in
rok, v katerem jih je treba izvesti. Če lokalna skupnost ne izvede dopolnilnih
ukrepov ali jih ne izvede v določenem roku, mora organizacija, pristojna za
ohranjanje narave, predlagati državi, da sprejme ukrepe varstva naravnih
vrednot državnega pomena.
(9) Če lokalna skupnost sprejme kot ukrep
varstva na podlagi prvega odstavka tega člena akt o ustanovitvi zavarovanega
območja, se za uveljavljanje predkupne pravice uporablja sedmi odstavek 84.
člena tega zakona.
47. člen
(pogodba o varstvu)
(1) Če se varstvo naravne vrednote
lahko zagotovi s sklenitvijo pogodbe, se sklene pogodba o varstvu naravne vrednote
z lastnikom naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju.
(2) V pogodbi iz prejšnjega odstavka
se določijo zlasti:
-
naravna vrednota, ki je predmet pogodbenega varstva,
-
opustitve ali aktivnosti lastnika, s katerimi se doseže namen varstva
naravne vrednote, in
-
višina sredstev za opustitve ali aktivnosti lastnika iz prejšnje alinee.
(3) Pogodbo iz prvega odstavka tega člena
sklene ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnosti.
48. člen
(pogodba o skrbništvu)
(1) Če se
varstvo naravne vrednote lahko zagotovi s sklenitvijo pogodbe o skrbništvu se sklene pogodba o skrbništvu naravne vrednote z osebo, ki ni
lastnik naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju. Skrbništvo naravne vrednote je izvajanje posameznih nalog varstva
naravne vrednote.
(2) Fizična ali pravna oseba, ki
izpolnjuje pogoje o usposobljenosti in sklene pogodbo iz prejšnjega odstavka, je skrbnik naravne
vrednote.
(3) Ministrstvo
ali pristojni organ lokalne skupnosti izbere skrbnika naravne vrednote v skladu
z zakonom, ki ureja javno naročanje. Za naročila, za katera ni treba izvesti
postopka javnega naročanja po zakonu, ki ureja javno naročanje, pa ministrstvo
ali pristojni organ lokalne skupnosti na spletni strani ali na drug ustrezen
način objavi namero o sklenitvi pogodbe o skrbništvu. Namera o sklenitvi
pogodbe o skrbništvu mora vsebovati najmanj naravno vrednoto oziroma zemljišče
na zavarovanem območju, ki je predmet skrbništva, podrobnejše pogoje o
usposobljenosti za opravljanje skrbništva iz drugega odstavka tega člena,
naloge skrbništva in trajanje skrbništva.
(4) Pogodba o skrbništvu mora vsebovati
najmanj sestavine iz drugega odstavka prejšnjega člena.
49. člen
(zavarovanje)
(1) Naravne vrednote se zavarujejo z
aktom o zavarovanju naravne vrednote (v nadaljnjem besedilu: akt o
zavarovanju).
(2) Akt o zavarovanju določa zlasti:
1.
naravno vrednoto z njenim obsegom in sestavinami;
2.
namen zavarovanja;
3.
pravila ravnanja oziroma varstveni režim in razvojne usmeritve;
4.
določitev načina opravljanja nalog, potrebnih za zagotovitev namena
zavarovanja.
(3) Pravila ravnanja, varstveni režimi
in razvojne usmeritve iz 3. točke prejšnjega odstavka se določijo ob upoštevanju
uveljavljenih mednarodnih standardov varstva narave.
(4) Z aktom iz prvega odstavka tega člena
se lahko ustanovi tudi zavarovano območje ene ali več naravnih vrednot (v
nadaljnjem besedilu: zavarovano območje).
(5) Akt o zavarovanju naravne vrednote
iz prvega odstavka tega člena sprejme vlada ali pristojni organ lokalne skupnosti.
50. člen
(začasno zavarovanje)
(1) Za dele narave, za katere se
upravičeno domneva, da imajo lastnosti, zaradi katerih bodo določeni za naravne
vrednote, lahko vsakdo predlaga začasno zavarovanje.
(2) Akt o začasnem zavarovanju se
sprejme zlasti takrat, ko obstaja nevarnost, da bo del narave, ki ima lastnosti
iz prejšnjega odstavka, poškodovan ali uničen.
(3) Z aktom iz prejšnjega odstavka se
ob smiselni uporabi določb 49. in 53. člena tega zakona poleg obsega, pogojev in
ukrepov zavarovanja določi tudi obdobje, v katerem velja začasno zavarovanje,
ki ne sme biti daljše od dveh let.
(4) Predlog iz prvega odstavka tega člena
se vloži pri ministru, ki začasno zavaruje dele narave, za katere se upravičeno
domneva, da imajo lastnosti, zaradi katerih bodo določeni za naravne vrednote
državnega pomena, ko pridobi strokovno mnenje organizacije, pristojne za
ohranjanje narave.
(5) Če je iz strokovnega mnenja
razvidno, da ima del narave lastnosti iz prvega odstavka tega člena in da gre
za naravne vrednote lokalnega pomena, sprejme akt o začasnem zavarovanju
pristojni organ lokalne skupnosti.
(6) Če se akt o začasnem zavarovanju
nanaša na kulturno krajino ali spomenike oblikovane narave, zavarovane na
podlagi zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine, se varstvene in razvojne
usmeritve ter varstveni režimi določijo v soglasju z ministrom, pristojnim za
kulturno dediščino.
(7) Akt o začasnem zavarovanju se sprejme
na način in v primerih, določenih s tem členom, tudi za ohranitev naravne
vrednote državnega ali lokalnega pomena.
51. člen
(omejitev dejavnosti ali rabe)
(1) Z aktom o zavarovanju in z aktom o
začasnem zavarovanju se lahko omeji dejavnost ali raba v zvezi z naravno vrednoto
ali nepremičnino na zavarovanem območju.
(2) Dejavnost ali raba iz prejšnjega
odstavka se lahko omeji le v taki meri, kot je to nujno potrebno zaradi
ohranitve naravne vrednote, izvajanja njenega varstva ali obnovitve naravne
vrednote, v obsegu in na način, ki je določen v 64., 65., 66. in 68. členu.
(3) Strokovni predlog izbire načina in
obsega omejitve dejavnosti ali rabe pripravi organizacija, pristojna za
ohranjanje narave, pred sprejetjem akta o zavarovanju.
(4) Če je zaradi omejitev iz prvega
odstavka tega člena lastnik naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju
oškodovan, je upravičen do odškodnine v skladu z 89. členom tega zakona.
52. člen
(obnovitev)
(1) Poškodovane ali uničene naravne
vrednote se lahko obnovijo.
(2) Vlada sprejme odločitev o
obnovitvi naravne vrednote državnega pomena, določi potrebne ukrepe in vire financiranja.
(3) Pristojni organ lokalne skupnosti
sprejme odločitev iz prejšnjega odstavka za obnovitev naravne vrednote
lokalnega pomena.
(4) Ne glede
na drugi odstavek tega člena ministrstvo sprejme odločitev o obnovitvi naravne
vrednote državnega pomena, ki je strokovno manj zahtevna in se sredstva za
njeno izvedbo lahko zagotovijo v okviru letnih finančnih sredstev za
opravljanje javne službe ohranjanja narave. Obnovitev naravne vrednote
državnega pomena mora biti vključena v letni program dela upravljavca
zavarovanega območja ali organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
(5) Določbe tega člena se ne uporabljajo za
čiščenje onesnaženih podzemnih jam in drugih naravnih vrednot.
3.3. Zavarovana območja
53. člen
(zavarovana območja)
(1) Akt o zavarovanju, s katerim se
ustanovi zavarovano območje, določa poleg vsebin iz drugega odstavka 49. člena
tega zakona tudi:
1.
meje zavarovanega območja na preglednem topografskem načrtu v merilu
1:25000 oziroma v drugem ustreznem merilu, ki omogoča določitev meje na parcelo
natančno;
2.
vrsto zavarovanega območja;
3.
določitev načina izvajanja javne službe za upravljanje zavarovanega območja;
4.
morebitno obveznost sprejema načrta upravljanja;
5.
finančne vire za izvajanje zavarovanja in razvoj lokalnega prebivalstva.
(2) Pri določanju vrste zavarovanega
območja iz 2. točke prejšnjega odstavka se upoštevajo tudi merila mednarodnih organizacij
za ohranjanje narave, katerih članica je Republika Slovenija.
(3) Z aktom o zavarovanju se lahko določi,
da izvaja upravljavec poleg nalog iz 133. člena tega zakona tudi naloge upravljanja
območij, ki so na zavarovanem območju in so varovana na podlagi drugih
predpisov.
(4) Zavarovana območja so ožja
zavarovana območja in širša zavarovana območja.
(5) Ožja zavarovana območja so:
naravni spomenik, strogi naravni rezervat in naravni rezervat.
(6) Širša zavarovana območja so:
narodni, regijski in krajinski park.
(7) Narodni in regijski park morata
imeti načrt upravljanja.
(8) Z aktom iz prvega odstavka tega člena
se lahko določi vplivno območje, ki je zunaj zavarovanega območja, in predpišejo
varstvene usmeritve za tako rabo tega območja, ki ne ogroža zavarovanega območja.
(9) Zavarovana območja in vplivna območja
so sestavni del prostorskih državnih planov in prostorskih planov lokalnih skupnosti.
54. člen
(posegi in dejavnosti)
(1) Posegi in dejavnosti na
zavarovanem območju se morajo izvajati v skladu s predpisanimi pravili ravnanja
iz prvega odstavka prejšnjega člena in z načrtom upravljanja, če je le-ta predpisan.
(2) Varstveni režim, razvojne
usmeritve in druge vsebine iz akta o zavarovanju se podrobneje opredelijo v načrtu
upravljanja iz 60. člena tega zakona.
55. člen
(ustanovitelj zavarovanega območja)
(1) Zavarovano
območje ustanovi vlada ali pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti
skupaj ali skupaj vlada in pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti (v
nadaljnjem besedilu: ustanovitelj).
(2) Če več
ustanoviteljev skupaj ustanovi zavarovano območje, začne akt o zavarovanju
veljati, ko ga sprejmejo vsi ustanovitelji v enakem besedilu.
(3) Z aktom o zavarovanju se v primeru iz
prejšnjega odstavka določi tudi način izvajanja ustanoviteljskih pravic in
obveznosti.
(4) Na podlagi akta o zavarovanju
ustanoviteljice s pogodbo podrobneje uredijo medsebojna razmerja.
(5) Če ustanovijo zavarovano območje skupaj
vlada in pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti, se akt o zavarovanju
glede pravnih posledic, ki jih vzpostavlja, obravnava kot akt o zavarovanju
naravne vrednote državnega pomena, če ni s tem zakonom določeno drugače.
(6) V aktu o zavarovanju iz prejšnjega
odstavka se lahko zlasti določi, da:
-
lokalna skupnost sofinancira delovanje zavarovanega območja,
-
lokalna skupnost zagotovi upravljanje zavarovanega območja,
-
lokalna skupnost sodeluje pri izvajanju nadzora.
(7) Ne glede na določbo prvega odstavka
tega člena ustanovi narodni park iz 69. člena tega zakona in zavarovano
območje, ki je izjemnega pomena za državo ali velikega mednarodnega pomena,
Državni zbor Republike Slovenije z zakonom.
56. člen
(odnos med zavarovanimi območji)
(1) Zavarovana območja, ki jih
ustanovi država, in zavarovana območja, ki jih ustanovi lokalna skupnost, se
lahko prekrivajo.
(2) Če se zavarovana območja iz prejšnjega
odstavka med seboj prekrivajo, ukrepi varstva ne smejo biti med seboj v
nasprotju.
(3) Na zavarovanih območjih, ki se med
seboj prekrivajo, skrbi za upravljanje zavarovanih območij država, v soglasju z
lokalno skupnostjo.
(4) Ne glede na določbo prejšnjega
odstavka se lahko država in lokalna skupnost glede na velikost zavarovanih območij,
ki se prekrivajo, dogovorita drugače.
57. člen
(seznanitev javnosti)
(1) Ustanovitelj mora pred sprejemom
akta o zavarovanju seznaniti javnost z vsebino osnutka akta o ustanovitvi ožjega
zavarovanega območja.
(2) Osnutek akta o zavarovanju se
objavi vsaj v enem javnem glasilu, ki vsebuje tudi naznanilo o tem, kje si
lahko zainteresirani ogledajo kartografsko in drugo dokumentacijo v zvezi s
predlaganim zavarovanjem, koliko časa bo dokumentacija na vpogled, rok za
sprejemanje pripomb ter navedbo organa, ki sprejema pripombe.
(3) Rok iz prejšnjega odstavka ne sme
biti krajši od 30 dni.
58. člen
(javna predstavitev)
(1) Ustanovitelj seznani javnost z
osnutkom akta o zavarovanju, s katerim se ustanavlja širše zavarovano območje,
na javni predstavitvi.
(2) Javna predstavitev se opravi z
javno obravnavo in z javno predstavitvijo razlogov za zavarovanje, osnutka akta
o zavarovanju in kartografske dokumentacije.
(3) Javna obravnava in javna
predstavitev se opravita v lokalnih skupnostih, v katerih so predvidena
zavarovana območja. V soglasju z vsemi lokalnimi skupnostmi se lahko javna
predstavitev opravi za vse lokalne skupnosti na enem mestu.
(4) Javna predstavitev mora trajati
najmanj 60 dni.
(5) Iz gradiva, na podlagi katerega se
ustanovitelj odloči za sprejem akta o zavarovanju, morajo biti razvidni potek javne
obravnave, dane pripombe na javni obravnavi in med javno predstavitvijo ter
strokovna stališča do danih pripomb.
58.a člen
(način seznanitve javnosti pri spremembah
akta o zavarovanju)
Ustanovitelj seznani javnost s predlagano
spremembo akta o ustanovitvi ožjega oziroma širšega zavarovanega območja samo,
če se sprememba nanaša na meje zavarovanega območja ter predpisane varstvene
režime, s katerimi se posega v lastninska upravičenja pravnih ali fizičnih oseb
na zavarovanem območju. Seznanitev se izvede na način iz 57. oziroma 58. člena
tega zakona.
58.b člen
(pooblastilo ministrstvu za določitev
besedila osnutka akta o ustanovitvi zavarovanega območja in izvedbo seznanitve
javnosti)
(1) Naloge ustanovitelja zavarovanega
območja, ki ga ustanavlja država, v zvezi s seznanitvijo javnosti iz 57., 58.
in 58.a člena tega zakona izvede ministrstvo, ki tudi določi besedilo osnutka
akta o ustanovitvi zavarovanega območja.
(2) Naloge ustanovitelja zavarovanega
območja, ki ga ustanavlja lokalna skupnost, v zvezi s seznanitvijo javnosti iz
57., 58. in 58.a člena tega zakona izvede organ lokalne skupnosti v skladu s
splošnimi akti te skupnosti.
59. člen
(upravljanje)
(1) Upravljanje zavarovanega območja
je opravljanje nalog varstva naravnih vrednot in nalog, ki so potrebne za izpolnitev
namena, zaradi katerega je bilo območje zavarovano, in so določene v aktu o
zavarovanju.
(2) V skladu z aktom o zavarovanju
lahko ustanovitelj sam neposredno upravlja zavarovano območje v režijskem obratu,
ustanovi v ta namen javni zavod, poveri upravljanje
javnemu zavodu, ki je ustanovljen z namenom usmerjanja trajnostnega
gospodarjenja naravnih dobrin, ali podeli koncesijo za
upravljanje.
(3) Upravljanje zavarovanega območja
se izvaja na podlagi načrta upravljanja zavarovanega območja, če je v aktu o zavarovanju
tako določeno.
60. člen
(načrt upravljanja)
(1) Načrt upravljanja zavarovanega
območja je programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način
izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše
usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju
potreb razvoja lokalnega prebivalstva.
(2) Na podlagi akta o zavarovanju
sprejme načrt upravljanja zavarovanega območja organ, ki je sprejel akt o
zavarovanju.
(3) Načrt upravljanja zavarovanega
območja, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo.
(4) Lokalne skupnosti na zavarovanem
območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja iz prejšnjega odstavka
z mnenjem.
(5) Predlog načrta upravljanja
zavarovanega območja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob
strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
61. člen
(vsebina načrta upravljanja zavarovanega
območja)
(1) Načrt upravljanja zavarovanega
območja ima naslednje nujne sestavine:
-
celovita ocena stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske in
socialne strukture prebivalstva,
-
ocena stanja naravnih vrednot na zavarovanem območju,
-
ocena stanja na vplivnem območju,
-
določitev načinov uresničevanja nalog varstva na zavarovanem območju in
ukrepov za izboljšanje in preprečevanje škodljivih vplivov na vplivnem območju,
-
določitev podrobnejših razvojnih usmeritev in načini njihovega uresničevanja
s prednostnim upoštevanjem tradicionalnih načinov rabe in opravljanja
dejavnosti,
-
smernice za povezovanje sektorskih načrtov gospodarjenja z naravnimi
dobrinami,
-
določitev varstvenih usmeritev za trajnostni razvoj dejavnosti,
-
določitev načinov financiranja za zagotavljanje namenov varstva in
razvoja,
-
umestitev in konkretizacija varstvenih režimov v prostor,
-
program izvajanja načrta upravljanja.
(2) Za čas do sprejetja prvega
upravljavskega načrta lahko ustanovitelj določi začasne upravljavske smernice.
(3) Načrt upravljanja je tudi podlaga za urejanje prostora in rabo
naravnih dobrin.
62. člen
(označevanje)
(1) Zavarovano območje se označi v
naravi.
(2) Zavarovano območje, ki ga ustanovi
država, je lahko označeno tudi z državnimi simboli.
(3) Način označevanja zavarovanih območij
iz prvega odstavka tega člena, obliko ter vsebino znaka predpiše minister.
(4) Zavarovano območje, ki ga ustanovi
lokalna skupnost, je lahko v skladu s predpisi lokalne skupnosti označeno z
javnimi simboli ali grbi lokalne skupnosti.
63. člen
(vpis v zemljiško knjigo)
(1) Pristojna upravna enota izda na
podlagi akta o zavarovanju lastnikom zemljišč na zavarovanem območju, ki ga je
ustanovila država, ugotovitvene odločbe.
(2) Obstoj pravnega dejstva iz prejšnjega
odstavka vpiše v zemljiško knjigo sodišče po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne
odločbe iz prejšnjega odstavka.
(3) Lokalna skupnost izda odločbo iz
prvega odstavka tega člena za zemljišča na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila,
in predlaga vpis v zemljiško knjigo.
3.3.1. Ožja zavarovana območja
64. člen
(naravni spomenik)
(1) Naravni spomenik je območje, ki
vsebuje eno ali več naravnih vrednot, ki imajo izjemno obliko, velikost,
vsebino ali lego ali so redek primer naravne vrednote.
(2) Na zavarovanem območju je
prepovedano izvajati posege v naravo na način, ki lahko poslabša stanje,
spremeni, poškoduje ali uniči naravno vrednoto, in spreminjati razmere ali
stanje tako, da se spremeni, poškoduje ali uniči naravna vrednota ali pa zmanjša
njen estetski pomen.
(3) Z aktom o zavarovanju se na
zavarovanem območju lahko prepovejo ali omejijo:
1.
izvajanje posegov v prostor;
2.
odkopavanje ali zasipavanje terena;
3.
odkopavanje ali odnašanje kamnin, mineralov ali fosilov;
4.
odlaganje odpadkov in odvajanje odpadnih voda;
5.
spreminjanje vodnega režima;
6.
odvzemanje naplavin;
7.
povzročanje vibracij in eksplozij;
8.
gospodarsko izkoriščanje naravnih virov;
9.
plovba in sidranje;
10.
promet z motornimi vozili in plovili;
11.
letanje pod določeno višino, vzletanje ali pristajanje zrakoplovov;
12.
lov in ribolov ter nabiranje rastlin ali živali;
13.
spreminjanje vegetacije;
14.
raziskovanje in odnašanje raziskovalnega materiala iz narave;
15.
športnorekreativne dejavnosti;
16.
postavljanje reklamnih in drugih označb;
17.
obiskovanje in ogledovanje;
18.
kurjenje;
19.
opravljanje vojaških dejavnosti;
20.
vse druge dejavnosti, ki lahko bistveno ogrozijo zavarovano območje.
(4) Pri določitvi prepovedi ali
omejitev dejavnosti in posegov iz prejšnjega odstavka se upoštevajo značilnosti
zavarovanega območja in namen zavarovanja.
65. člen
(strogi naravni rezervat)
(1) Strogi naravni rezervat je območje
naravno ohranjenih geotopov, življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih
rastlinskih ali živalskih vrst ali območje, pomembno za ohranjanje biotske
raznovrstnosti, kjer potekajo naravni procesi brez človekovega vpliva.
(2) Na zavarovanem območju je
prepovedano izvajati posege ali opravljati dejavnosti, ki ogrožajo ohranitev
zavarovanega območja, namerno uničevati rastline in živali in zadrževanje oseb,
razen oseb, ki izvajajo nadzor.
(3) Ne glede na prepoved iz prejšnjega
odstavka lahko ministrstvo izjemoma dovoli zadrževanje na zavarovanem območju
zaradi izvajanja znanstvenoraziskovalnega in učno-vzgojnega dela.
(4) Z aktom o zavarovanju se določijo
podrobnejša pravila ravnanja na območju naravnega rezervata.
66. člen
(naravni rezervat)
(1) Naravni rezervat je območje
geotopov, življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih
ali živalskih vrst ali območje, pomembno za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki
se z uravnoteženim delovanjem človeka v naravi tudi vzdržuje.
(2) Na zavarovanem območju je
prepovedano opravljati dejavnosti s sredstvi in na način, ki bi lahko povzročil
bistvene spremembe biotske raznovrstnosti, strukture in funkcije ekosistemov,
in opravljati dejavnosti v času, ko je lahko ogrožen obstoj rastlin ali živali.
(3) Z aktom o zavarovanju se na
zavarovanem območju lahko prepovejo ali omejijo:
1.
izvajanje posegov v prostor;
2.
odkopavanje ali zasipavanje zemljišč;
3.
spreminjanje vodnega režima;
4.
odvzemanje naplavin;
5.
povzročanje hrupa, eksplozij in vibracij;
6.
gospodarsko izkoriščanje naravnih virov;
7.
plovba in sidranje;
8.
promet z motornimi vozili in plovili;
9.
letanje pod določeno višino, vzletanje ali pristajanje zrakoplovov;
10.
izvajanje agro- in hidromelioracij;
11.
spreminjanje kemičnih značilnosti tal;
12.
spreminjanje vegetacije;
13.
odstranjevanje živih meja, posameznih dreves in drugih drobnih naravnih
struktur;
14.
zasajanje monokultur;
15.
nabiranje plodov, gob ali rastlin ter njihovih delov;
16.
vznemirjanje, ubijanje ali jemanje živali iz narave;
17.
naseljevanje in doseljevanje živali prosto živečih vrst;
18.
lov in ribolov ter nabiranje rastlin ali živali;
19.
umetno zasneževanje in dosneževanje;
20.
raziskovanje in odnašanje raziskovalnega materiala iz narave;
21.
športnorekreativne dejavnosti;
22.
obiskovanje in ogledovanje;
23.
opravljanje vojaških dejavnosti;
24.
kurjenje;
25.
vse druge dejavnosti, ki lahko bistveno ogrozijo zavarovano območje.
(4) Pri določitvi prepovedi ali
omejitev dejavnosti in posegov iz prejšnjega odstavka se upoštevajo značilnosti
zavarovanega območja in namen zavarovanja.
3.3.2. Širša zavarovana območja
67. člen
(širša zavarovana območja)
(1) Širša zavarovana območja so območje
narave, kjer je velika abiotska, biotska in krajinska raznovrstnost ter velika gostota
in raznolikost naravnih vrednot, ki so lahko tudi kompleksno in funkcionalno
med seboj povezane.
(2) Pri ustanavljanju širših
zavarovanih območij se upoštevajo in omogočajo tudi razvojne možnosti
pebivalstva ter duhovna sprostitev in bogatitev človeka.
(3) Širša zavarovana območja se
ustanavljajo tudi za uresničevanja mednarodno priznanih oblik varstva območij narave.
(4) V širših zavarovanih območjih se
lahko ustanovijo tudi ožja zavarovana območja.
(5) V širših zavarovanih območjih se
lahko določijo varstvena območja ali pasovi, s katerimi se podrobneje uredi varstveni
režim zavarovanega območja.
68. člen
(splošni varstveni režim)
(1) Z aktom o zavarovanju širšega
zavarovanega območja se na zavarovanem območju glede na vrsto širšega zavarovanega
območja lahko prepovejo, omejijo ali drugače uredijo:
1.
izvajanje posegov in dejavnosti, s katerimi se ogroža prvobitnost
narave;
2.
gradnja infrastrukturnih objektov, namenjenih bivanju, lovu, ribolovu,
turizmu in športu, razen na za to določenih krajih;
3.
gradnja novih tranzitnih komunalnih, energetskih in prometnih objektov;
4.
gradnja sekundarnih bivališč;
5.
gradnja novih objektov;
6.
odkopavanje ali zasipavanje zemljišč;
7.
povzročanje eksplozij ali vibracij;
8.
gospodarska raba naravnih virov, razen za gradnjo na zavarovanem območju;
9.
odvzemanje naplavin;
10.
spreminjanje vodnega režima, razen pri nujnih vzdrževalnih delih;
11.
promet z vozili in plovili;
12.
letenje pod določeno višino, vzletanje ali pristajanje zrakoplovov;
13.
letenje z jadralnimi padali, jadralnimi zmaji ali drugimi toplozračnimi
ladjami ali ultralahkimi jadralnimi napravami zunaj za to določenih območij;
14.
vožnja z zrakoplovi pod 300 m od najvišje točke zavarovanega območja;
15.
kmetijsko obdelovanje zemljišč z načini in sredstvi, ki bi lahko povzročili
bistvene spremembe biotske raznovrstnosti, strukture in vrste ekosistemov ali
bistveno spremenili površinsko plast prsti;
16.
vznemirjanje, ubijanje ali odvzem živali iz narave, razen zaradi ekoloških
in drugih opravičljivih razlogov;
17.
lov in izvajanje lovskogojitvenih ukrepov;
18.
ribolov in izvajanje ribogojnih ukrepov;
19.
nabiranje rastlin in njihovih delov;
20.
postavljanje obor in objektov za rejo živali;
21.
vnašanje rastlin ali živali tujerodnih vrst;
22.
spreminjanje vegetacije;
23.
umetno zasneževanje in dosneževanje;
24.
odlaganje odpadkov, ki ne izvirajo iz zavarovanega območja;
25.
šotorjenje in kurjenje zunaj določenih mest;
26.
raziskovanje in odnašanje raziskovalnega materiala iz narave;
27.
prirejanje množičnih športnih, turističnih ali drugih javnih prireditev;
28.
izvajanje vodnih in drugih športov zunaj za to določenih območij;
29.
opravljanje vojaških dejavnosti;
30.
vse druge dejavnosti, ki lahko bistveno ogrozijo zavarovano območje.
(2) Pri določitvi prepovedi ali
omejitev dejavnosti in posegov iz prejšnjega odstavka se upoštevajo značilnosti
zavarovanega območja in namen zavarovanja.
69. člen
(narodni park)
(1) Narodni park je veliko območje s številnimi
naravnimi vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V pretežnem delu
narodnega parka je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in
naravnimi procesi, v manjšem delu narodnega parka so lahko tudi območja večjega
človekovega vpliva, ki pa je z naravo skladno povezan.
(2) V narodnem parku morata biti
opredeljeni najmanj dve varstveni območji tako, da je v pretežnem, povečini sklenjenem
delu opredeljeno varstveno območje s strožjim varstvenim režimom ob upoštevanju
mednarodnih varstvenih standardov in kriterijev.
(3) Narodni park, namen zavarovanja,
razvojne usmeritve, varstvena območja, varstveni režimi, upravljavec in drugo se
določijo z zakonom.
70. člen
(regijski park)
(1) Regijski park je obsežno območje
regijsko značilnih ekosistemov in krajine z večjimi deli prvobitne narave in območji
naravnih vrednot, ki se prepletajo z deli narave, kjer je človekov vpliv večji,
vendarle pa z naravo uravnotežen.
(2) V regijskem parku morata biti
opredeljeni najmanj dve varstveni območji tako, da je varstveno območje s strožjim
varstvenim režimom opredeljeno v manjšem obsegu in točkovno.
(3) Z aktom o zavarovanju se določijo
podrobnejša pravila ravnanja na območju regijskega parka.
71. člen
(krajinski park)
(1) Krajinski park je območje s
poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima
veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost.
(2) Z aktom o zavarovanju se določijo
podrobnejša pravila ravnanja na območju krajinskega parka.
3.4. Minerali in fosili
72. člen
(pojem in lastnina)
(1) Fosili so okamneli ostanki živali
ali rastlin ali njihovi sledovi, ki so stvaren dokaz življenja iz geološke
preteklosti.
(2) Minerali so elementi ali spojine,
ki sestavljajo kamnine. Če imajo prostor za rast, se razvijejo kristali z značilno
zunanjo obliko. Minerali po tem zakonu niso mineralna surovina.
(3) Minerali in fosili v naravi so v
lasti države.
(4) Mineral ali fosil, ki je odvzet iz
narave pod pogoji, ki jih določa ta zakon, postane last tistega, ki ga odvzame.
73. člen
(odvzem mineralov
in fosilov iz narave)
(1) Minerale in fosile je dovoljeno odvzeti
iz narave tako, da se pri odvzemu ne poškodujejo oziroma uničijo.
(2) Minerale in fosile na nahajališčih, ki
so določena za naravno vrednoto s predpisom iz šestega odstavka 37. člena tega
zakona, je dovoljeno odvzeti iz narave, če se prosto nahajajo v naravi kot
izoliran kos kamnine ali sedimenta in se iz narave lahko odvzamejo prostoročno,
brez fizičnega poseganja v kamnino, kot je izkopavanje, lomljenje, odbijanje,
vrtanje, drobljenje, rezanje, miniranje ali drugačno poseganje v kamnino.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka
lahko ministrstvo na podlagi strokovnega mnenja organizacije, pristojne za
ohranjanje narave, dovoli odvzem mineralov in fosilov iz narave s fizičnim ali
drugačnim poseganjem v kamnino iz prejšnjega odstavka zaradi raziskovalnih,
izobraževalnih ali razstavnih namenov, če se s tem bistveno ne spremenijo
vrednostne lastnosti naravne vrednote. Vloga za izdajo dovoljenja za odvzem
mineralov in fosilov mora vsebovati ime in priimek vlagatelja, utemeljitev
namena odvzema mineralov in fosilov, predvideno vrsto in število odvzetih
mineralov in fosilov, predvideno mesto, čas in način odvzema.
(4) Minerale in fosile na nahajališčih, ki
so zavarovana na podlagi 49. in 53. člena tega zakona, je prepovedano odvzemati
iz narave, razen če je z aktom o zavarovanju določeno drugače.
(5) Minerali in fosili, odvzeti iz narave,
ki so inventarizirani kot del zbirke muzeja, se varujejo na podlagi predpisov,
ki urejajo varstvo kulturne dediščine.
74. člen
(najdba mineralov
in fosilov)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki izvaja
poseg ali dejavnost, med katero je prišlo do najdbe minerala ali fosila, mora
začasno ustaviti dela, najdbo zaščititi in o najdbi nemudoma obvestiti
organizacijo, pristojno za ohranjanje narave.
(2) Organizacija, pristojna za ohranjanje
narave, mora najpozneje v roku sedmih dni po prejemu obvestila iz prejšnjega
odstavka izdati varstvene usmeritve za nadaljnja ravnanja. Če te varstvene
usmeritve niso izdane v roku sedmih dni, se šteje, da varstvene usmeritve niso
potrebne in se dela iz prejšnjega odstavka lahko nadaljujejo.
(3) Varstvene usmeritve iz prejšnjega
odstavka vsebujejo napotila za ureditev ali zaščito nahajališča, če je
nahajališče mogoče ohraniti. Če nahajališča ni mogoče ohraniti, vsebujejo
varstvene usmeritve iz prejšnjega odstavka napotila za strokovni odvzem
mineralov ali fosilov z nahajališča in morebitno oddajo v hrambo strokovno
usposobljeni organizaciji ter morebitno obveznost zagotovitve strokovnega
nadzora za čas ureditve, zaščite ali odvzema in za čas nadaljevanja del.
(4) Za strokovno usposobljeno organizacijo
iz prejšnjega odstavka se štejejo organizacije, ki so registrirane za
opravljanje muzejske dejavnosti oziroma za varstvo premične kulturne dediščine.
Organizacija, pristojna za ohranjanje narave, ponudi tem organizacijam odvzete
minerale in fosile v hrambo.
(5) Minister, pristojen za kulturno
dediščino, določi strokovne organizacije iz prejšnjega odstavka.
(6) Fizična ali pravna oseba, ki je
odgovorna za izvedbo posega ali dejavnosti iz prvega odstavka tega člena, mora
zagotoviti izvedbo varstvenih usmeritev iz tretjega odstavka tega člena in
lahko nadaljuje delo, ko organizacija, pristojna za ohranjanje narave, ugotovi,
da so varstvene usmeritve ustrezno izvedene.
75. člen
(varstvo izjemnih
ali redkih mineralov in fosilov, ki so naravna vrednota)
(1) Minerali in fosili, ki so izjemni ali
redki, se na podlagi predpisa iz šestega odstavka 37. člena tega zakona kot
vrsta ali tip minerala in fosila določijo za naravno vrednoto. Šteje se, da so
naravna vrednota vsi primerki take vrste ali tipa minerala in fosila (v
nadaljnjem besedilu: mineral ali fosil, ki je naravna vrednota).
(2) Fizična ali pravna oseba, ki najde
mineral ali fosil, ki je naravna vrednota, mora o najdbi obvestiti
organizacijo, pristojno za ohranjanje narave, in jo seznaniti o kraju najdbe
ter o kraju in načinu hrambe minerala ali fosila, ki je naravna vrednota.
(3) Fizična ali pravna oseba iz prejšnjega
odstavka mora mineral ali fosil, ki je naravna vrednota, hraniti tako, da se ne
poškoduje ali uniči. Če take hrambe ne more zagotoviti, ga mora ponuditi v
hrambo strokovno usposobljeni organizaciji iz četrtega odstavka prejšnjega
člena.
(4) Minerala in fosila, ki je naravna
vrednota, ni dovoljeno dajati v promet.
(5) Minerala in fosila, ki je naravna
vrednota, ni dovoljeno izvoziti ali iznositi, razen kot del zbirke muzeja v
skladu s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine.
76. člen
(črtan)
77. člen
(črtan)
78. člen
(črtan)
79. člen
(črtan)
3.5. Ogrožene rastlinske in živalske vrste
80. člen
(ugotovitev ogroženosti)
(1) Ogrožena rastlinska ali živalska
vrsta je tista vrsta, katere obstoj je v nevarnosti in ki je kot taka
opredeljena v rdečem seznamu ogroženih rastlinskih ali živalskih vrst.
(2) Rdeči seznam ogroženih vrst je
seznam rastlinskih in živalskih vrst, razporejenih po kategorijah ogroženosti.
(3) Minister določi ogrožene
rastlinske in živalske vrste in jih uvrsti v rdeče sezname s predpisom.
(4) V predpisu iz prejšnjega odstavka
se določi tudi stanju ogroženosti vrste ustrezen ukrep za izboljšanje stanja vrste.
(5) Ukrepi iz prejšnjega odstavka so:
fizična zaščita, omogočanje in vzpostavljanje primernih mest za reprodukcijo, prehranjevanje
in prezimovanje, gojenje, doseljevanje in ponovno naseljevanje.
(6) Ukrepe iz prejšnjega odstavka
izvaja pravna ali fizična oseba s sklenitvijo pogodbe o skrbništvu iz 48. člena
tega zakona.
81. člen
(zavarovanje vrste)
(1) Zaradi dejanske ali možne ogroženosti,
ki je ugotovljena na podlagi predpisa iz prejšnjega člena, sprejme vlada akt o
zavarovanju rastlinskih ali živalskih vrst, določi ukrepe varstva njihovih
habitatov, predpiše pravila ravnanja in poseben varstveni režim.
(2) Z varstvenim režimom iz prejšnjega
odstavka se določijo zlasti pravila varstva za mrtve in žive živali v vseh razvojnih
oblikah živali (jajca, ličinke, bube, mladiči in odrasle živali), za dele
mrtvih živali ali izdelke iz živali. Nanašajo se zlasti na omejitve in
prepovedi ubijanja, lova ali vznemirjanja živali, zlasti v tistih obdobjih življenja,
ki so pomembna za preživetje, omejitve in prepovedi trgovine z živalmi in
njihovimi deli ter izdelki iz njih in prepovedane načine prevoza.
(3) Živali vrst, ki so zavarovane na
podlagi tega zakona, se ne lovijo ne glede na uvrstitev vrst med lovne ali
ribolovne v skladu z zakonom.
(4) Z varstvenim režimom iz prvega
odstavka tega člena se določijo zlasti pravila varstva vseh razvojnih oblik
rastlin. Nanašajo se zlasti na omejitve in prepovedi trganja, nabiranja, zbiranja,
rezanja, ruvanja ali uničevanja rastlin ter gojenja, prodaje ali izmenjave ter
prepovedane načine prevoza.
82. člen
(zavarovanje izjemne živali ali
populacije)
(1) Izjemna žival je tista, ki izstopa
po svojih telesnih lastnostih, po vodilnem položaju v socialni hierarhiji
populacije ali po kakšnih drugih izstopajočih značilnostih ali zaradi pomena v
ekosistemu.
(2) Vlada sprejme akt o zavarovanju
izjemne živali ali izjemno pomembne populacije živalske vrste.
(3) Z aktom iz prejšnjega odstavka se
določijo pravila ravnanja, poseben varstveni režim ter varstvo habitatov
izjemnih živali ali izjemne populacije.
83. člen
(naloge lokalne skupnosti)
Lokalna skupnost zagotavlja varstvo
rastlinskih ali živalskih vrst ter vrst drugih živih organizmov, ki so lokalno
ogroženi ali pomembni, in izvaja ukrepe varstva iz četrtega odstavka 80., 81.
in tretjega odstavka 82. člena tega zakona na podlagi strokovnega predloga
organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
3.6. Drugi ukrepi varstva naravnih vrednot
3.6.1. Zakonita predkupna pravica
84. člen
(zakonita predkupna pravica)
(1) Država je predkupni upravičenec pri
nakupu zemljišč na zavarovanih območjih, za katere je sprejela akt o
zavarovanju, ne glede na določbe drugih zakonov, ki urejajo predkupno pravico
na kmetijskih, gozdnih in vodnih zemljiščih.
(2) Lastnik zemljišča iz prejšnjega
odstavka mora o nameravani prodaji obvestiti upravljavca zavarovanega območja
in ministrstvo. Ponudba mora vsebovati podatke o zemljišču, ceno in druge
prodajne pogoje.
(3) Če država ne uveljavi prednostne
predkupne pravice tako, da v 30 dneh od prejema
obvestila iz prejšnjega odstavka pisno sporoči lastniku zemljišča, da ponudbo
sprejema, jo lahko uveljavljajo prednostni upravičenci po vrstnem redu, ki je
določen v zakonih iz prvega odstavka tega člena tako, da ima v isti kategoriji
prednostnih upravičencev prednost tisti, ki je že lastnik istovrstnega zemljišča
na zavarovanem območju.
(4) Če nihče od predkupnih upravičencev ne
uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda zemljišče iz tega člena
drugemu kupcu, ki je njegovo ponudbo sprejel pravočasno, in na način, določen s
predpisi o kmetijskih zemljiščih, in če s pogodbo soglaša upravna enota. Za
postopke in roke uveljavljanja predkupne pravice po tem členu se smiselno
uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek uveljavljanja zakonite predkupne
pravice na kmetijskih zemljiščih, če ta zakon ne določa drugače.
(5) Določbe tega člena se uporabljajo tudi,
če je prodajalec zemljišča na zavarovanem območju lokalna skupnost.
(6) Lokalna skupnost je predkupni
upravičenec pri nakupu zemljišč, razen vodnih zemljišč, na zavarovanih
območjih, za katere je sprejela akt o zavarovanju. Predkupno pravico uveljavlja
na način iz tega zakona.
(7) Prvi predkupni upravičenec glede
zemljišč, ki sta jih zavarovali skupaj država in lokalna skupnost, je država.
Če država v roku iz tretjega odstavka tega člena ne uveljavi predkupne pravice,
jo lahko uveljavi lokalna skupnost, na katere območju se zemljišče nahaja, v
roku 30 dni od dne poteka roka države za uveljavitev predkupne pravice. Kadar
država lokalno skupnost pred potekom roka iz tretjega odstavka tega člena
obvesti, da predkupne pravice ne bo uveljavljala, začne teči rok iz prejšnjega
stavka od dneva, ko lokalna skupnost prejme obvestilo.
3.6.2. Omejitve v pravnem prometu
85. člen
(omejitve pravnega prometa z državno
lastnino)
(1) Nepremičnine na zavarovanih območjih in
zemljišča, na katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem
prometu, razen v primerih določenih s tem zakonom.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka
lahko ministrstvo dovoli:
1.
menjavo zemljišča, ki je v lasti države, na zavarovanem območju za drugo
zemljišče na zavarovanem območju, ki je v lasti fizične ali pravne osebe,
zaradi pridobitve zemljišča, ki je za varstvo naravnih vrednot ali za doseganje
namenov zavarovanja pomembnejše,
2.
prodajo objekta s pripadajočim zemljiščem, ki je v lasti države na
zavarovanem območju in ne služi za namene varstva ali upravljanja zavarovanega
območja, s tem, da se polovica dobljene kupnine nameni za pridobitev
nepremičnin na zavarovanih območjih v last države.
(3) Dovoljenje ministrstva v primeru iz 2.
točke prejšnjega odstavka ni potrebno, če se prodaja izvede na podlagi
programa, načrta oziroma drugega akta, ki ga sprejme oziroma potrdi vlada, in
če s tem predhodno soglaša ministrstvo.
(4) Upravljavci nepremičnin na zavarovanih
območjih in zemljišč, na katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, si
morajo k pravnim poslom v zvezi z upravljanjem s temi nepremičninami, ki jih
lahko sklepajo v skladu s predpisi, pridobiti predhodno soglasje ministrstva.
(5) Upravljavci nepremičnin in zemljišč, na
katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, in se nahajajo na območjih,
ki so s programi iz 94. člena tega zakona in prostorskimi akti predvidena za
zavarovanje na podlagi tega zakona, in ministrstvo sporazumno določijo tak
način gospodarjenja s temi nepremičninami in naravnimi vrednotami, ki je v
skladu z namenom ustanovitve zavarovanega območja.
85.a člen
(izjeme za pravni promet z državno
lastnino na zemljiščih, na katerih so naravne vrednote)
(1) Ne glede na določbo prvega odstavka
prejšnjega člena lahko ministrstvo dovoli:
1.
menjavo zemljišča, ki je v lasti države, na območju naravne vrednote za
drugo zemljišče na območju te ali druge naravne vrednote ali zavarovanem
območju, ki je v lasti fizične ali pravne osebe, zaradi pridobitve zemljišča,
ki je za varstvo naravnih vrednot pomembnejše,
2.
prodajo objekta s pripadajočim zemljiščem, ki je v lasti države, na
območju naravne vrednote in ne služi za namene varstva naravne vrednote, s tem
da se polovica dobljene kupnine nameni za pridobitev zemljišč na območjih
naravnih vrednot ali na zavarovanih območjih v lasti države,
3.
prodajo zemljišča, ki je v lasti države, na območju naravne vrednote ali
na zavarovanem območju, če ga noben upravljavec trajno ne potrebuje za
opravljanje svojih nalog, pa to zemljišče ni namenjeno varstvu naravne vrednote
oziroma doseganju namenov zavarovanja, s tem da se polovica dobljene kupnine
nameni za pridobitev zemljišč na območjih naravnih vrednot ali na zavarovanih
območjih v lasti države.
(2) Dovoljenje ministrstva v primeru iz 2.
in 3. točke prejšnjega odstavka ni potrebno, če se prodaja izvede na podlagi
programa, načrta oziroma drugega akta, ki ga sprejme, potrdi oziroma predlaga
vlada in je z nameravano prodajo pred pripravo gradiva vlade soglašalo
ministrstvo.
85.b člen
(pomembnost zemljišča)
(1) Ministrstvo sprejme odločitev, ali je
zemljišče, ki bi se pridobilo z menjavo po 1. točki drugega odstavka 85. člena
tega zakona oziroma po 1. točki prvega odstavka prejšnjega člena, za doseganje
namenov zavarovanja oziroma varstvo naravnih vrednot pomembnejše, na podlagi
določb tega zakona, ki urejajo naravne vrednote in biotsko raznovrstnost.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek menjava
zemljišč na zavarovanih območjih in zemljišč, na katerih so naravne vrednote,
ki so v lasti države, ni dopustna, če gre za zemljišča, ki se uporabljajo
izključno za potrebe obrambe ter zaščite in reševanja, vključno z varnostnimi
območji, v skladu s predpisi, ki urejajo določitev obrambnih potreb in objektov
in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, in ukrepov za
varovanje objektov in okolišev teh objektov.
86. člen
(promet z nepremičninami na zavarovanih
območjih)
(1) Pridobitev lastninske pravice s
pravnimi posli na nepremičninah na zavarovanih območjih je možna le s soglasjem
upravne enote.
(2) Soglasje iz prejšnjega odstavka ni
potrebno, če gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja in s pravnim
poslom, ki se sklepa med lastnikom in državo oziroma lokalno skupnostjo, na
katere območju leži nepremičnina, ki se prodaja.
(3) Odločba o soglasju iz prvega
odstavka tega člena se ne izda:
-
če niso bile upoštevane določbe o predkupni pravici iz 84. člena tega
zakona;
-
če pridobitelj nepremičnine ne da izjave, da soglaša z varstvenimi režimi
in razvojnimi usmeritvami na zavarovanem območju.
87. člen
(vloga za soglasje)
(1) Vlogo za izdajo soglasja iz prvega
odstavka prejšnjega člena vloži pridobitelj nepremičnine pri upravni enoti, na
območju katere leži nepremičnina oziroma njen pretežni del. Vlogi je treba
priložiti dokazilo o pravnem poslu.
(2) Stranka v
postopku izdaje soglasja iz prvega odstavka prejšnjega člena je pridobitelj
nepremičnine.
(3) Upravna
enota izda odločbo o soglasju ali soglasje zavrne v upravnem postopku v 30 dneh
od prejema popolne vloge.
(4) Če odločba iz prejšnjega odstavka ni izdana v 30 dneh, se šteje, da
odobritev ni dana.
(5) Overitev podpisov na pogodbi o odtujitvi nepremičnine na
zavarovanem območju ter zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sta mogoča
le na podlagi soglasja iz tega člena, razen če soglasje v skladu z drugim
odstavkom prejšnjega člena ni potrebno.
(6) Pravni posli, sklenjeni brez soglasja, če je to potrebno, ali v
nasprotju z njim, so nični.
3.6.3. Razlastitev, omejitve lastninske pravice in odškodnina
88. člen
(razlastitev v interesu ohranjanja narave)
(1) Lastninska ali druga stvarna
pravica na nepremičninah se v javno korist lahko odvzame ali omeji, kadar je to
potrebno zaradi varstva naravnih vrednot ali doseganja namena ustanovitve
zavarovanega območja.
(2) Javna korist je izkazana, če je
razlastitev nepremičnine potrebna zaradi izvajanja varstvenih in razvojnih
usmeritev naravnih vrednot, dostopnosti ali uživanja lastnosti naravnih vrednot,
varstva in razvoja zavarovanega območja ali obnovitve naravnih vrednot, kadar
je tako določeno v aktu o zavarovanju iz tretjega odstavka 53. člena tega
zakona.
(3) Lastninska ali druga stvarna
pravica se odvzame ali omeji po postopku in na način, ki ga določa zakon, ki
ureja razlastitev nepremičnin, če ta zakon ne določa drugače.
(4) Na zavarovanem območju, ki ga
zavaruje država, sproži razlastitveni postopek ministrstvo. Na zavarovanem območju,
ki ga zavaruje lokalna skupnost pa pristojen organ lokalne skupnosti.
(5) Ministrstvo ali pristojen organ
lokalne skupnosti mora najmanj tri mesece pred vložitvijo predloga za
razlastitev poslati lastnikom pisno ponudbo za odkup nepremičnin.
(6) Za odvzeto nepremičnino mora
ministrstvo ali pristojen organ lokalne skupnosti zagotoviti lastniku drugo
enakovredno nepremičnino zunaj zavarovanega območja ali plačati odškodnino.
(7) Višina odškodnine za odvzeto
nepremičnino se določi po vrednosti nepremičnine ob pridobitvi nepremičnine z upoštevanjem
njene vrednosti ob razlastitvi.
89. člen
(odškodnine zaradi omejitev in prepovedi)
(1) Fizične in pravne osebe, ki se jim
zaradi omejitev in prepovedi iz tega zakona ali na njegovi podlagi izdanih
aktov o zavarovanju bistveno poslabšajo obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka
in tega ni mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru varstvenih režimov
oziroma razvojnih usmeritev na zavarovanih območjih, so upravičene do odškodnine.
(2) Odškodnina iz prejšnjega odstavka
obsega izgubo ali zmanjšanje dohodka od nepremičnine in se določi po postopku,
ki ga določa zakon, ki ureja razlastitev nepremičnin.
(3) Oseba iz prvega odstavka tega člena
uveljavlja pravico do odškodnine v postopku, ki ga za določitev višine odškodnine
zaradi omejitve lastninske ali druge stvarne pravice določa zakon, ki ureja
razlastitev nepremičnin.
(4) Oseba iz prvega odstavka tega člena
ima pravico vložiti zahtevo za odškodnino v enem letu po prejemu odločbe izdane
na podlagi predpisa, ki je povzročil spremembo razmer.
(5) Pravna oseba, ki upravlja nepremičnino,
ki je v lasti države, ni upravičena do odškodnine na podlagi tega člena.
90. člen
(odkup zaradi omejitev lastninske pravice)
(1) Država je dolžna na zahtevo fizične
ali pravne osebe, ki ima v lasti nepremičnino na zavarovanem območju, ki ga je
ustanovila država, odkupiti za primerno plačilo nepremičnino, ki je zaradi
omejitev in prepovedi iz tega zakona ni več mogoče rabiti za dejavnost, kot se
je rabila pred zavarovanjem ali pa se lahko rabi le v neznatni meri.
(2) Če je zavarovano območje, na
katerem leži nepremičnina iz prejšnjega odstavka, zavarovala lokalna skupnost, je
lokalna skupnost dolžna odkupiti nepremičnino na zahtevo osebe iz prejšnjega
odstavka.
(3) Lastnik uveljavlja pravico iz tega
člena v postopku, ki ga za odvzem lastninske pravice določa zakon, ki ureja razlastitev.
(4) Lastnik ima pravico vložiti
zahtevo za odkup nepremičnine v dveh letih po pravnomočnosti odločbe, izdane na
podlagi predpisa iz prvega odstavka tega člena, ki je povzročil spremembo
razmer.
91. člen
(odgovornost države)
Država ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo
rastline ali živali, razen v primerih, določenih z zakonom.
92. člen
(škoda, ki jo povzročijo živali
zavarovanih vrst)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki ji živali
zavarovanih vrst iz 81. člena tega zakona lahko povzročijo škodo na premoženju
(v nadaljnjem besedilu: oškodovanec), mora na primeren način kot dober gospodar
in na svoje stroške narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred
nastankom škode.
(2) Če nastanka škode ni mogoče preprečiti
na način iz prejšnjega odstavka, lahko oškodovanec od ministrstva zahteva
izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Oškodovanec in
ministrstvo se sporazumeta o vrstah ukrepov in o načinu zagotovitve sredstev za izvedbo ukrepov.
(3) Ukrepi iz
prejšnjega odstavka so odvračanje, postavljanje ograd,
ulov posameznih osebkov in redčenje populacij zavarovanih živalskih vrst.
(4) Minister določi primerne načine
varovanja premoženja in vrste ukrepov za preprečitev škode za posamezne živalske
vrste.
93. člen
(odškodnina zaradi škode povzročene po živalih
zavarovanih vrst)
(1) Oškodovanec je upravičen do
povrnitve odškodnine v višini dejanske škode, ki jo povzročijo živali
zavarovanih vrst iz 81. člena tega zakona, če so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena.
(2) Oškodovanec
uveljavlja odškodninski zahtevek za škodo, povzročeno po živalih zavarovanih
vrst na način in po postopku s smiselno uporabo določb predpisov o divjadi in
lovstvu, ki urejajo uveljavljanje škode od države.
(3) Naloge
pooblaščenca ministrstva v primerih iz prejšnjega odstavka izvaja Zavod za
gozdove Slovenije.
(4) Ministrstvo
je pristojno za odločitev o višini odškodnine za škodo, povzročeno po živalih
zavarovanih vrst.
(5) Oškodovanec, ki se ne strinja z
odločitvijo ministrstva, lahko s tožbo zahteva, da o odškodnini odloči
pristojno sodišče. Tožbo mora vložiti najkasneje v treh letih od dneva, ko je
škoda nastala.
(6) Z varstvenim režimom iz prvega odstavka
81. člena tega zakona se lahko določi tudi omejitev ali prepoved imeti v
posesti ali lasti žival ali rastlino, zavarovano skladno z 81. členom tega
zakona, če prisotnost živali ali rastline na območju države neposredno ogroža
obstoj domorodne rastlinske ali živalske vrste.
93.a člen
(upravljanje evidence)
(1) Zaradi reševanja zahtevkov in izvajanja
drugih pristojnosti glede odškodnin za zavarovane živalske vrste upravlja ministrstvo
evidenco o oškodovancih, izvedenih zaščitah in ukrepih ter sklenjenih
sporazumih o odškodninah.
(2) V evidenci iz prejšnjega odstavka se
upravljajo naslednji podatki:
-
ime in priimek oškodovanca,
-
davčna številka oškodovanca,
-
naslov stalnega prebivališča oškodovanca,
-
ime in priimek pooblaščenca,
-
podatki o škodnem dogodku, povzročitelju in vrsti premoženja, na katerem
je nastala škoda,
-
podatki o ocenjeni višini škode,
-
podatki o zahtevani in priznani odškodnini ter
-
podatki o vrstah izvedene zaščite in ukrepov.
(3) Podatki iz prejšnjega odstavka se v
evidenci iz prvega odstavka tega člena upravljajo in obdelujejo v elektronski
obliki.
(4) Evidenca iz prvega odstavka se
uporablja za reševanje odškodninskih zahtevkov, statistične namene ter za
sprejemanje in izvajanje ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju
in drugih s tem povezanih dejavnosti ministrstva.
(5) Podatki iz evidence iz prvega odstavka
tega člena se hranijo deset let po zaključku postopka za uveljavitev odškodnine
iz prejšnjega člena. Po poteku tega roka se ti podatki hranijo kot arhivsko
gradivo v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo dokumentarnega in arhivskega
gradiva ter arhive.
(6) Minister predpiše način upravljanja
evidence iz prvega odstavka tega člena.
IV. PROGRAMIRANJE
94. člen
(nacionalni program)
(1) Nacionalni program varstva narave,
ki zajema ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot, sprejme
Državni zbor Republike Slovenije.
(2) Z nacionalnim programom iz prejšnjega
odstavka se opredeli obseg javnega interesa pri ohranjanju biotske raznovrstnosti
in varstvu naravnih vrednot za najmanj 10 let tako, da se na podlagi ocene
stanja ohranjenosti narave določijo cilji in usmeritve za:
1.
ohranitev biotske raznovrstnosti s programom ukrepov varstva rastlinskih
in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov;
2.
varstvo naravnih vrednot s programom ustanavljanja zavarovanih območij
in obnovitve naravnih vrednot;
3.
način izpolnjevanja mednarodnih obveznosti;
4.
vzgojo in izobraževanje na področju ohranjanja narave;
5.
ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave;
6.
zagotavljanje finančnih virov za izvajanje varstva narave.
(3) Program iz prejšnjega odstavka ima
kartografsko prilogo, kjer so prostorsko prikazani načrtovani ukrepi ohranjanja
biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot.
(4) Sestavine programa iz drugega
odstavka tega člena se obvezno upoštevajo pri urejanju prostora in rabi
naravnih dobrin.
(5) Naloge iz
drugega odstavka tega člena se podrobneje razčlenijo v operativnih programih,
ki jih sprejme vlada.
(6) Nacionalni program in državni
prostorski plan morata biti usklajena.
95. člen
(lokalna skupnost)
(1) Lokalne skupnosti sprejemajo
programe varstva naravnih vrednot lokalnega pomena na svojem območju.
(2) Programi iz prejšnjega odstavka ne
smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom iz prejšnjega člena.
V. USMERJANJE IN DOVOLJEVANJE
5.1. Naravovarstvene smernice
96. člen
(ohranjanje narave)
(1) Posegi v naravo se morajo
planirati, načrtovati in izvajati tako, da ne okrnijo narave.
(2) V postopkih načrtovanja rabe ali
izkoriščanja naravnih dobrin in urejanja prostora mora pristojni državni ali lokalni
organ izbrati tisto odločitev, ki ob približno enakih učinkih izpolnjuje merilo
najmanjšega možnega poseganja v naravo in v primeru obstoja alternativnih tehničnih
možnosti za izvedbo posega ne okrni narave.
(3) Pristojni državni ali lokalni
organ lahko sprejme odločitev o širitvi stavbnih zemljišč:
-
če so v naselju izkoriščene vse možnosti za racionalno pozidavo in
ugotovljenih potreb ni mogoče zadovoljiti drugače,
-
če za graditev infrastrukturnih povezav zunaj naselij ni mogoče
izkoristiti že obstoječih koridorjev.
(4) Nosilec posega v naravo ali
izvajalec dejavnosti mora delovati tako, da v čim manjši meri posega v naravo
ter po zaključku posega ali dejavnosti približa stanje v naravi tistemu stanju,
ki je bilo pred posegom oziroma dejavnostjo.
97. člen
(naravovarstvene smernice)
(1) Državni in lokalni organi ter druge
osebe javnega prava, ki so pristojne za pripravo prostorskih aktov in drugih
aktov rabe naravnih dobrin, si morajo v postopku priprave teh aktov pridobiti
naravovarstvene smernice. Naravovarstvene smernice je treba pridobiti tudi v
postopku sprejemanja aktov razglasitve nepremičnega kulturnega spomenika, ki se
nanašajo na območja, ki so na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave
določena za zavarovana območja, ekološko pomembna območja in posebna varstvena
območja ter naravne vrednote, razen območij kulturne krajine in spomenikov
oblikovane narave.
(2) Naravovarstvene smernice so strokovno
gradivo, s katerim se za območje, ki ima na podlagi predpisov s področja
ohranjanja narave poseben status, opredelijo usmeritve, izhodišča in pogoji za
varstvo naravnih vrednot in zavarovanih območij ter ohranjanje biotske
raznovrstnosti. V naravovarstvenih smernicah se k načrtom rabe naravnih dobrin
navedejo tudi usmeritve, izhodišča oziroma pogoji za trajnostno rabo sestavin
biotske raznovrstnosti.
(3) Če se ob pripravi naravovarstvenih
smernic k predlogom aktov iz prvega odstavka tega člena ugotovi, da bodo v te
akte poleg območij s posebnim statusom iz prejšnjega odstavka vključena tudi
območja, na katera se nanašajo sprejeti programi s področja ohranjanja narave,
oziroma območja, za katera je predpis za pridobitev posebnega statusa že v
postopku sprejemanja, se lahko strokovno gradivo izdela tudi za takšna območja,
pri čemer pa se po tem, ko so naravovarstvene smernice izdelane, takšno
strokovno gradivo šteje samo kot neobvezno strokovno priporočilo pripravljavcem
takšnih aktov.
(4) Naravovarstvene smernice izdela
organizacija, pristojna za ohranjanje narave, ko od osebe iz prvega odstavka
tega člena oziroma osebe, ki je pooblaščena za pripravo akta iz prvega odstavka
tega člena, prejme zahtevo za njihovo pripravo. Naravovarstvene smernice se
pripravijo v roku 30 dni, razen če strokovna priprava zaradi obsežnosti
preverjanja, ki so potrebna za izdelavo naravovarstvenih smernic, ni možna v
predpisanem roku, vendar najkasneje v roku 60 dni, o čemer obvesti osebe iz
prvega odstavka tega člena.
(5) Če pripravljavec naravovarstvenih
smernic ugotovi, da izdelava naravovarstvenih smernic ni potrebna, o tem
najkasneje v 15 dneh obvesti osebo iz prejšnjega odstavka.
(6) V postopku sprejemanja aktov iz prvega
odstavka tega člena je treba pridobiti mnenje o sprejemljivosti prostorske
ureditve z vidika varstva narave (v nadaljnjem besedilu: naravovarstveno
mnenje). Brez naravovarstvenega mnenja ali obvestila iz prejšnjega odstavka ni
mogoče sprejeti akta iz prvega odstavka tega člena.
(7) Naravovarstveno mnenje izda
organizacija, pristojna za ohranjanje narave, ko prejme zahtevo osebe iz prvega
odstavka tega člena oziroma osebe, ki je pooblaščena za pripravo akta iz prvega
odstavka tega člena. Tej zahtevi je treba priložiti predlog tega akta ter
ustrezno obrazložitev, kako je pripravljavec ob pripravi akta upošteval
naravovarstvene smernice.
(8) Organizacija, pristojna za ohranjanje
narave, mora izdati naravovarstveno mnenje najpozneje v 30 dneh po prejemu
zahteve iz prejšnjega odstavka. V primeru molka te organizacije se šteje, da na
predvideno prostorsko ureditev nima pripomb.
(9) Določbe šestega, sedmega in osmega
odstavka tega člena se ne uporabljajo v postopku sprejema aktov razglasitve
nepremičnih kulturnih spomenikov in v postopku sprejema načrtov rabe naravnih
dobrin, če je soglasje ali mnenje ministrstva v tem postopku že določeno z
drugimi predpisi.
98. člen
(vsebina naravovarstvenih smernic)
(1) Naravovarstvene smernice imajo
splošni in posebni del ter kartografsko prilogo.
(2) V splošnem delu vsebujejo naravovarstvene
smernice zlasti:
1.
pregled ekološko pomembnih območij in posebnih varstvenih območij in
prikaz ter oceno stanja na teh območjih z njihovimi značilnostmi;
2.
pregled območij, kjer se pričakuje ugotovitev obstoja naravnih vrednot,
ter priporočila za ravnanje ob odkritju;
3.
pregled tistih delov narave, ki so spoznani za naravne vrednote, in
zavarovanih območij ter tistih delov narave, ki naj se zavarujejo, ter oceno
stanja na teh območjih z njihovimi značilnostmi;
4.
pregled delov narave in območij, za katera je predpis za pridobitev
posebnega statusa že v postopku sprejemanja, ter usmeritve in izhodišča za
njihovo varstvo.
(3) V posebnem delu vsebujejo
naravovarstvene smernice zlasti:
1.
varstvene usmeritve za tako rabo ali izkoriščanje naravnih dobrin, ki
ohranja biotsko raznovrstnost, naravno ravnovesje in varuje ekosisteme;
2.
varstvene smernice za ohranitev habitatnih tipov in habitatov vrst v
ugodnem stanju;
3.
varstvene smernice za ohranjanje biotske raznovrstnosti v krajini;
4.
ukrepe varstva, varstvene režime in razvojne usmeritve za varstvo ekološko
pomembnih območij in posebnih varstvenih območij;
5.
ukrepe varstva, varstvene režime in razvojne usmeritve za varstvo
naravnih vrednot in zavarovanih območij.
(4) V
posebnem delu naravovarstvenih smernic se lahko navedejo tudi podrobnejši
pogoji za varstvo naravnih vrednot, zavarovanih območij in ohranjanje biotske
raznovrstnosti.
99. člen
(okoljska
izhodišča)
Naravovarstvene smernice, ki so
pripravljene za območje celotne države, so podlaga s področja ohranjanja narave
za izdelavo okoljskih izhodišč skladno z določili zakona, ki ureja varstvo
okolja.
100. člen
(vključevanje v
akte razglasitve nepremičnih kulturnih spomenikov)
Vsebina naravovarstvenih smernic se v aktih
razglasitve nepremičnih kulturnih spomenikov upošteva tako, da varstveni režimi
nepremičnih kulturnih spomenikov ne ogrožajo naravnih vrednot, zavarovanih
območij, ekološko pomembnih območij in posebnih varstvenih območij.
101. člen
(presoja
sprejemljivosti planov)
(1) Za vsak
plan ali spremembo plana, ki ga na podlagi zakona sprejme pristojni državni
organ ali pristojni organ samoupravne lokalne skupnosti za področje urejanja
prostora, upravljanja voda, gospodarjenja z gozdovi, lova, ribištva, rudarstva,
kmetijstva, energetike, industrije, transporta, ravnanja z odpadki in odpadnimi
vodami, oskrbe prebivalstva s pitno vodo, telekomunikacij in turizma in bi
lahko pomembno vplival na zavarovano območje, posebno varstveno območje ali
potencialno posebno ohranitveno območje sam po sebi ali v povezavi z drugimi plani,
je treba izvesti presojo sprejemljivosti njegovih vplivov oziroma posledic
glede na varstvene cilje teh območij. Presoje sprejemljivosti ni treba izvesti
za tiste plane, ki so neposredno povezani ali potrebni za varstvo teh območij.
(2) Oceno o
sprejemljivosti vpliva oziroma posledicah plana na območja iz prejšnjega
odstavka da ministrstvo v postopku celovite presoje vplivov na okolje. Ta
postopek se vodi skladno z določbami zakona, ki ureja varstvo okolja, kolikor
ta zakon ne določa drugače.
101.a člen
(posebne določbe o izvedbi postopka
celovite presoje vplivov na okolje)
(1) V postopku preverjanja planov, za
katere je treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, ministrstvo določi
plane, za katere je treba izvesti presojo sprejemljivosti na podlagi tega
zakona.
(2) Za plane, ki so neposredno povezani ali
potrebni za varstvo območij iz prvega odstavka prejšnjega člena, se štejejo
načrti upravljanja zavarovanih območjih. V postopku iz prejšnjega odstavka se
za take plane lahko določijo tudi plani trajnostnega gospodarjenja oziroma
upravljanja z naravnimi dobrinami, ki so potrebni za ohranjanje ugodnega stanja
habitatnih tipov in habitatov vrst na teh območjih, skladno s programom vlade
iz drugega odstavka 33. člena tega zakona in plani, ki so namenjeni izključno
varstvu teh območij vendar le, če ne vsebujejo posegov v naravo, za katere je
treba izvesti presojo vplivov na okolje.
(3) Za plane, ki lahko pomembno vplivajo na
območja iz prvega odstavka prejšnjega člena, se štejejo plani:
-
ki obsegajo ta območja ali bi izvedba plana lahko na njih vplivala,
-
s katerimi se določajo ali načrtujejo posegi v naravo iz prve in druge
alinee prvega odstavka 101.d člena tega zakona.
(4) Če iz obvestila pripravljavca plana o
nameri izdelave plana niso razvidni podatki, ki omogočajo uporabo določb druge
alinee prejšnjega odstavka, in se plan nanaša na območja iz prvega odstavka
prejšnjega člena hkrati pa je ta plan tudi neposredna pravna podlaga za izdajo
dovoljenj za poseg v naravo, je presojo sprejemljivosti tega plana treba
izvesti.
(5) Ministrstvo sprejme odločitev o
obveznosti izdelave presoje sprejemljivosti planov in sprejema druge odločitve
v postopku celovite presoje vplivov na okolje na podlagi mnenj organizacije,
pristojne za ohranjanje narave.
(6) V postopku celovite presoje vplivov na
okolje se upoštevajo določbe predpisa izdanega na podlagi petega odstavka 33.a
člena tega zakona.
101.b člen
(posebne določbe o potrditvi plana v
postopku celovite presoje vplivov na okolje)
(1) Ministrstvo potrdi plan na podlagi
izvedene celovite presoje vplivov na okolje, če ugotovi, da plan ne bo
škodljivo vplival na varstvene cilje posameznih območij iz prvega odstavka 101.
člena tega zakona in njihovo celovitost ter na povezanost evropskega ekološkega
omrežja.
(2) Če je potrditev plana pogojena z
izvedbo omilitvenih ukrepov, se njihovo izvajanje podrobneje preveri oziroma
določi z okoljevarstvenim soglasjem skladno s predpisi, ki urejajo varstvo
okolja, ali naravovarstvenim soglasjem na podlagi 105. člena tega zakona.
(3) Če ministrstvo potrdi plan, ga
pristojni državni ali lokalni organ lahko sprejme.
101.c člen
(postopek prevlade javne koristi)
(1) Če je potrditev plana dokončno
zavrnjena, ker je ugotovljeno, da bo škodljivo vplival na območje iz prvega
odstavka 101. člena tega zakona, ga pristojni državni organ ali pristojni organ
samoupravne lokalne skupnosti lahko sprejme, če po izpeljanem postopku prevlade
javne koristi druga javna korist prevlada nad javno koristjo ohranjanja narave.
(2) V postopku prevlade javne koristi je
treba na podlagi ugotovitve, da se plan nanaša na uresničevanje javne koristi,
določene z zakonom, in ni drugih ustreznih rešitev za uresničitev te javne
koristi, presoditi, katera javna korist bo v konkretni zadevi prevladala.
(3) Postopek prevlade javne koristi vodi
ministrstvo, na predlog pristojnega državnega organa ali pristojnega organa
samoupravne lokalne skupnosti. Predlog je treba vložiti v 90 dneh po dokončnosti
zavrnitve potrditve plana.
(4) Ne glede na določbe prvega odstavka
tega člena in prejšnjega odstavka lahko ministrstvo začne postopek prevlade
druge javne koristi pred dokončnostjo odločbe iz prvega odstavka tega člena, če
se drug javni interes nanaša na druga delovna področja ministrstva.
(5) Ministrstvo pripravi predlog odločitve
o prevladi javne koristi ob upoštevanju mnenja organizacije, pristojne za
ohranjanje narave. To odločitev sprejme vlada v 60 dnevih od takrat, ko
ministrstvo prejme predlog, iz katerega je razvidno izpolnjevanje pogojev iz
drugega odstavka tega člena.
(6) Organizacija, pristojna za ohranjanje
narave, mora podati mnenje iz prejšnjega odstavka v 30 dneh, ko s strani
ministrstva prejme predlog uvedbe postopka prevlade javne koristi v obsegu iz
prejšnjega odstavka.
(7) Če prevlada druga javna korist nad
javno koristijo ohranjanja narave, se hkrati sprejme tudi odločitev o nujnih
izravnalnih ukrepih, ki morajo v primeru posebnih varstvenih območij in
predlogov posebnih ohranitvenih območij zagotoviti celovitost in povezanost teh
območij. O teh ukrepih se obvesti pristojne organe EU, skladno s predpisi EU.
(8) Pristojni državni organ ali pristojni
organ samoupravne lokalne skupnosti mora poskrbeti za podrobnejšo določitev
izravnalnih ukrepov v ustreznem planu in za njihovo izvedbo.
(9) Če je na posebnem varstvenem območju
ali predlogu posebnega ohranitvenega območja, prednostni habitatni tip ali
habitat prednostne rastlinske ali živalske vrste, skladno s predpisi EU, se
lahko javna korist, ki prevlada nad javno koristjo ohranjanja narave, nanaša
samo na varstvo zdravja ali življenja človeka ali javno varnost ali ima
koristne posledice bistvenega pomena za okolje ali na druge nujne razloge
prevladovanja javne koristi, po predhodnem posvetovanju s pristojnimi organi
EU.
(10) Pred odločitvijo o prevladi javne
koristi iz prejšnjega odstavka, je treba pridobiti mnenje pristojnega organa
EU.
(11) Rok iz petega odstavka tega člena ne
teče v času pridobivanja mnenj iz šestega in desetega odstavka tega člena in v
času trajanja posvetovanja iz devetega odstavka tega člena.
(12) Ministrstvo izvaja obveznosti
poročanja in pridobivanja mnenj v skladu s predpisi EU v postopkih, ki jih vodi
na podlagi tega člena.
101.d člen
(posegi v naravo, ki so predmet presoje
sprejemljivosti)
(1) Zaradi določitve planov in posegov v
naravo, ki lahko pomembno vplivajo na območja iz prvega odstavka 101. člena
tega zakona, določi minister posege v naravo,
-
ki lahko pomembno vplivajo na varstvene cilje teh območij,
-
za katere je treba še preveriti, če lahko pomembno vplivajo na varstvene
cilje teh območij,
-
ki ne morejo pomembno vplivati na varstvene cilje teh območij.
(2) Če se v okviru presoje sprejemljivosti
plana ocenijo vplivi posegov v naravo iz prve in druge alinee prejšnjega
odstavka na območja iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, presoja sprejemljivosti
takega posega v naravo ni potrebna, razen v primeru posegov v naravo iz 101.e
člena tega zakona. Pogoji izvedbe posega v naravo, za katerega ni potrebna
presoja sprejemljivosti, se določijo skladno s 105. členom tega zakona.
(3) Če se v okviru presoje sprejemljivosti
plana ne ocenijo vplivi posegov v naravo iz prve in druge alinee prvega
odstavka tega člena na območja iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, je
treba izvesti presojo sprejemljivosti teh posegov v naravo.
(4) Ne glede na določbi prejšnjih dveh
odstavkov presoje sprejemljivosti ni treba izvesti, če je poseg v naravo
potreben za varstvo območij iz prvega odstavka 101. člena tega zakona.
101.e člen
(posegi v naravo, za katere je treba
izvesti presojo vplivov na okolje)
(1) V postopku presoje sprejemljivosti
posegov v naravo je treba ugotoviti in ustrezno presoditi vplive oziroma
posledice teh posegov v naravo glede na varstvene cilje posebnega varstvenega
območja ali potencialnega posebnega ohranitvenega območja.
(2) Vplivi oziroma posledice posegov v
naravo iz prejšnjega odstavka, za katere je treba izvesti presojo vplivov na
okolje skladno z določili zakona, ki ureja varstvo okolja in tega zakona, se
ugotovijo v postopku presoje vplivov na okolje. Ta postopek se vodi skladno z
določbami zakona, ki ureja varstvo okolja, kolikor ta zakon ne določa drugače.
(3) Ministrstvo sprejema odločitve v
postopku presoje vplivov na okolje na podlagi mnenj organizacije, pristojne za
ohranjanje narave.
(4) V postopku presoje vplivov na okolje se
upoštevajo določbe predpisa izdanega na podlagi petega odstavka 33.a člena tega
zakona.
(5) Ocena sprejemljivosti posega v naravo
je ugodna, če se ugotovi, da poseg v naravo ne bo škodljivo vplival na
varstvene cilje območij iz prvega odstavka tega člena, njihovo celovitost in
povezanost. Pri ugodni oceni se lahko upoštevajo tudi sprejemljivi omilitveni
ukrepi.
(6) Če je poseg v naravo ugodno ocenjen,
ministrstvo izda okoljevarstveno soglasje. Če je ugodna ocena vplivov posega v
naravo pogojena z izvedbo omilitvenih ukrepov, so le-ti obvezna vsebina
okoljevarstvenega soglasja.
(7) Če je poseg v naravo neugodno ocenjen,
ministrstvo zavrne izdajo okoljevarstvenega soglasja.
101.f člen
(prevlada javne koristi)
(1) Če ministrstvo zavrne izdajo
okoljevarstvenega soglasja, lahko nosilec posega v naravo v 90 dnevih po
dokončnosti okoljevarstvenega soglasja predlaga ministrstvu uvedbo postopka
prevlade druge javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave.
(2) Postopek prevlade javne koristi na
podlagi tega člena se vodi ob upoštevanju drugega, šestega, sedmega, devetega,
desetega in dvanajstega odstavka 101.c člena tega zakona.
(3) Ministrstvo sprejme odločitev o
prevladi javne koristi ob upoštevanju predhodno pridobljenega mnenja
organizacije, pristojne za ohranjanje narave, v 60 dnevih po prejemu predloga,
iz katerega je razvidno izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 101.c člena
tega zakona.
(4) Z odločitvijo o prevladi druge javne
koristi nad javno koristjo ohranjanja narave se odpravi odločba o zavrnitvi
izdaje okoljevarstvenega soglasja iz prvega odstavka tega člena.
(5) Nosilec posega v naravo mora poskrbeti
za izvedbo določenih izravnalnih ukrepov.
102. člen
(izravnalni in
omilitveni ukrepi)
(1) Izravnalni
ukrepi so dejavnosti, posegi ali ravnanja s katerimi se nadomesti predvidena
ali povzročena okrnitev narave. Omilitveni ukrepi so posegi ali ravnanja s
katerimi se omili izvajanje posega v naravo ali njegove posledice.
(2) Oblika izravnalnega ukrepa oziroma omilitvenega ukrepa, s katerim bo
nosilec posega omilil ali nadomestil posledice posega, se določi na podlagi
naravovarstvenih smernic, glede na predvideno ali povzročeno okrnitev narave
ter možnosti njene nadomestitve. Pri izboru ukrepa ima prednost vzpostavitev
nadomestnega območja, ki ima enake naravovarstvene značilnosti.
(3) Oblike izravnalnih ukrepov so:
-
vzpostavitev nadomestnega območja, ki ima enake naravovarstvene značilnosti,
-
vzpostavitev drugega območja, pomembnega za ohranjanje biotske
raznovrstnosti oziroma varstvo naravnih vrednot,
-
plačilo denarnega zneska v vrednosti povzročene okrnitve narave, ki se
nameni za ohranjanje biotske raznovrstnosti oziroma varstvo naravnih vrednot.
(4) Način določitve višine denarnega
zneska iz prejšnjega odstavka predpiše minister, ob upoštevanju vrednosti, ki
je potrebna za vzpostavitev nadomestnega območja, ki ima enake naravovarstvene
značilnosti, oziroma vrednosti uničenja osebka ali populacije zavarovane vrste.
(5) Oblika
izravnalnega ukrepa ter posegi in ravnanja iz drugega odstavka tega člena se v
primeru iz 101.c člena tega zakona določijo v postopku sprejema planov, skladno
z ugotovitvami presoje sprejemljivosti plana na podlagi tega zakona.
(6) Oblika in
način izvedbe izravnalnega oziroma omilitvenega ukrepa ter način in pogoji
izvedbe posega ali dejavnosti po opravljenem posegu so sestavni del
okoljevarstvenega soglasja, naravovarstvenega soglasja, dovoljenja za poseg v
naravo ter gradbenega ali drugega ustreznega dovoljenja.
103. člen
(odprava škodljivih posledic)
(1) Če pri posegu v naravo pride do
okrnitve narave, mora nosilec posega ali dejavnosti nemudoma odpraviti škodljive
posledice svojega delovanja ter kriti vse stroške za njihovo odpravo.
(2) Če nosilec posega v naravo ne more
odpraviti škodljivih posledic svojega delovanja in je prišlo do okrnitve narave
na ekološko pomembnih območjih in posebnih varstvenih območjih, na naravnih
vrednotah ali na zavarovanih območjih, mu ministrstvo odredi izravnalni ukrep.
5.2. Dovoljenja in soglasja
104. člen
(dovoljenje za poseg v naravo)
(1) Posegi v naravo, ki lahko ogrozijo
biotsko raznovrstnost, naravno vrednoto ali zavarovano območje in za katere ni
treba pridobiti dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in po drugih
predpisih, se opravljajo na podlagi dovoljenja za poseg v naravo na podlagi
tega zakona.
(2) Posegi v naravo iz prejšnjega
odstavka se nanašajo na:
1.
opravljanje dejavnosti in izvajanje posegov v naravo na naravnih
vrednotah, zavarovanih območjih, ekološko pomembnih območjih in posebnih
varstvenih območjih,
2.
varstvo rastlinskih ali živalskih vrst,
3.
varstvo genskega materiala,
4.
varstvo naravnih vrednot.
(3) Minister podrobneje določi posege v naravo iz prejšnjega odstavka in predpiše,
kakšna dokumentacija je potrebna za pridobitev dovoljenja.
(4) Dovoljenja za posege v naravo iz
prvega odstavka tega člena izdaja pristojna upravna enota, razen v primerih, ko
ta zakon določa, da dovoljenja izdaja ministrstvo.
(5) O pritožbi zoper dovoljenje za
poseg v naravo odloči ministrstvo.
(6) Dovoljenje za poseg v naravo se
izda na podlagi pozitivnega mnenja organizacije,
pristojne za ohranjanje narave.
104.a člen
(presoja sprejemljivosti posegov v naravo,
ki se izvajajo na podlagi dovoljenja za poseg v naravo)
(1) Če je za poseg v naravo iz prejšnjega
člena treba izvesti presojo sprejemljivosti, se ta izvede v postopku izdaje
dovoljenja za poseg v naravo iz prejšnjega člena.
(2) Mnenje iz šestega odstavka prejšnjega
člena, mora vsebovati oceno o vplivih oziroma posledicah posega v naravo na
varstvene cilje območij iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, in navedbo
morebitnih omilitvenih ukrepov za izvedbo posega.
(3) Pri izdelavi ocene o vplivih posega v
naravo iz prejšnjega odstavka se smiselno upoštevajo določbe predpisa izdanega
na podlagi petega odstavka 33.a člena tega zakona.
(4) Ocena posega v naravo je ugodna, če se
ugotovi, da poseg v naravo ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje
posameznih območij, njihovo celovitost ter povezanost. Pri ugodni oceni se
lahko upoštevajo tudi sprejemljivi omilitveni ukrepi.
(6) Če je poseg v naravo ugodno ocenjen, pristojni
upravni organ izda dovoljenje za poseg v naravo. Če je izdaja dovoljenja za
poseg v naravo pogojena z izvedbo omilitvenih ukrepov, so le-ti obvezna vsebina
dovoljenja za poseg v naravo.
(7) Če je poseg v naravo neugodno ocenjen,
se izdaja dovoljenja za poseg v naravo zavrne.
105. člen
(naravovarstveno soglasje)
(1) Za gradnjo objekta na območju, ki ima
na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, je treba
pridobiti naravovarstvene pogoje in pravnomočno naravovarstveno soglasje na
način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij
določeno s predpisi s področja graditve objektov.
(2) Naravovarstveno soglasje je treba
pridobiti tudi, če za gradnjo enostavnega objekta v skladu s predpisi s
področja graditve objektov gradbeno dovoljenje ni potrebno, če je tako določeno
v predpisih s področja ohranjanja narave iz prejšnjega odstavka, pri čemer je
treba vlogi za izdajo naravovarstvenega soglasja priložiti idejno zasnovo
nameravane gradnje objekta ali če za gradnjo objekta v skladu s predpisi s
področja graditve objektov ni treba pridobiti projektnih pogojev in soglasja,
če gre za posege v naravo, za katere je treba skladno s predpisi s področja
ohranjanja narave izvesti presojo sprejemljivosti ali določiti pogoje izvedbe.
(3) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov
naravovarstvenega soglasja ni treba pridobiti, če je tako določeno v predpisih
s področja ohranjanje narave, in sicer glede na vrsto ali obseg objekta v
povezavi z delom obravnavanega območja.
(4) Naravovarstvene pogoje in
naravovarstveno soglasje daje ministrstvo.
(5) Naravovarstveni pogoji prenehajo
veljati, če v dveh letih po njihovi izdaji ni vložena vloga za pridobitev
naravovarstvenega soglasja, naravovarstveno soglasje pa preneha veljati, če se
poseg, zaradi katerega je bilo soglasje dano, ne začne izvajati v dveh letih po
njegovi pravnomočnosti. Če je za poseg v naravo treba pridobiti gradbeno
dovoljenje po predpisih o graditvi objektov, naravovarstveno soglasje preneha
veljati, če zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja ni vložena v dveh letih po
njegovi pravnomočnosti.
(6) Ministrstvo lahko izda naravovarstveno
soglasje, v katerem se na podlagi predpisov, ki urejajo ohranjanje narave,
določijo pogoji, ki jih mora nosilec nameravanega posega upoštevati pri
nadaljnji rabi objekta, da bi preprečil, zmanjšal ali odstranil škodljive
vplive na naravo. Ministrstvo lahko izda tudi naravovarstveno soglasje, v
katerem se določijo pogoji, ki jih mora nosilec nameravanega posega upoštevati
v času gradnje.
(7) Če je za gradnjo objekta iz prvega
odstavka tega člena predpisan postopek presoje vplivov na okolje v skladu s
predpisi, ki urejajo varstvo okolja, se namesto naravovarstvenega soglasja izda
okoljevarstveno soglasje.
105.a člen
(presoja sprejemljivosti posegov v okviru
naravovarstvenega soglasja)
(1) Če se vloga za izdajo naravovarstvenih
pogojev za gradnjo objekta nanaša na poseg v naravo, za katerega je treba
izvesti presojo sprejemljivosti, se ta izvede v postopku izdaje
naravovarstvenega soglasja.
(2) Ministrstvo odloči o sprejemljivosti
posega v naravo na podlagi mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
(3) Mnenje iz prejšnjega odstavka mora
vsebovati oceno o vplivih oziroma posledicah nameravane gradnje objekta na
varstvene cilje območij iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, in navedbo
morebitnih omilitvenih ukrepov za izvedbo posega. Za enostavne in manj zahtevne
objekte mora biti mnenje dano v 15 dneh, za zahtevne objekte pa v 30 dneh po
prejemu poziva, razen če strokovna priprava zaradi obsežnosti preverjanj, ki so
potrebna za izdelavo mnenja, ni možna v predpisanem roku, vendar najkasneje v
roku 30 dni za manj zahtevne objekte in 60 dni za zahtevne objekte o čemer se
nemudoma obvesti ministrstvo.
(4) Naravovarstveno soglasje je treba
izdati oziroma njegovo izdajo z odločbo zavrniti v roku osmih dni od izdaje
mnenja iz drugega odstavka tega člena.
(5) Pri izdelavi ocene o vplivih gradnje
objekta iz tretjega odstavka tega člena se smiselno upoštevajo določbe predpisa
izdanega na podlagi petega odstavka 33.a člena tega zakona.
(6) Ocena vplivov gradnje objekta je
ugodna, če se ugotovi, da gradnja objekta ne bo škodljivo vplivala na varstvene
cilje posameznih območij, njihovo celovitost ter povezanost. Pri ugodni oceni
se lahko upoštevajo tudi sprejemljivi omilitveni ukrepi.
(7) Če je gradnja objekta ugodno ocenjena
in omilitveni ukrepi niso potrebni, se vloga za izdajo naravovarstvenih pogojev
šteje kot vloga za izdajo naravovarstvenega soglasja in se nemudoma izda
naravovarstveno soglasje.
(8) Če je za
gradnjo objekta treba izvesti omilitvene ukrepe, se način izvedbe omilitvenih
ukrepov in drugi pogoji za gradnjo objekta in opravljanje dejavnosti, zaradi
katere je objekt zgrajen, določijo v naravovarstvenih pogojih, pri čemer lahko
v primerih iz šestega odstavka prejšnjega člena ministrstvo izda tudi
naravovarstveno soglasje s pogoji.
(9) Če je gradnja objekta neugodno
ocenjena, se vloga za izdajo naravovarstvenih pogojev šteje kot vloga za izdajo
naravovarstvenega soglasja in se izdaja naravovarstvenega soglasja zavrne.
106. člen
(varščina)
(1) V odločbi, s katero se dovoljuje
poseg v naravo iz 104. člena tega zakona, se nosilcu posega določi obveznost plačila
varščine do višine predvidenih stroškov, potrebnih za odpravo posledic posega
na naravo.
(2) Odločba iz prejšnjega odstavka
neha veljati, če v roku iz odločbe varščina ni plačana.
107. člen
(seznanitev javnosti)
(1) Javnost se seznani z vsebino vloge
in odločbe, izdane v upravni stvari, ki se nanaša na izdajo dovoljenja iz 104. člena
tega zakona, kadar izhaja obveznost seznanitve javnosti s potekom upravne
zadeve iz zakona.
(2) Seznanitev javnosti poteka v
skladu z drugim in tretjim odstavkom 57. člena tega zakona.
(3) Javnost nima pravice vpogleda v
podatke, ki se varujejo na podlagi zakona.
(4) Minister podrobneje predpiše način
seznanjanja javnosti s postopki odločanja o posegih v naravo.
VI. SPREMLJANJE STANJA
108. člen
(spremljanje stanja ohranjenosti narave)
(1) Spremljanje stanja ohranjenosti
narave (v nadaljnjem besedilu: monitoring ohranjenosti narave) obsega:
1.
spremljanje stanja rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov,
habitatnih tipov, ekološko pomembnih območij, posebnih varstvenih območij in
ekosistemov,
2.
spremljanje stanja na področju varstva naravnih vrednot.
(2) Monitoring ohranjenosti narave je
del sistema monitoringa stanja okolja in se izvaja skladno s tem zakonom in s predpisi, ki urejajo varstvo
okolja.
109. člen
(poročilo o stanju na področju ohranjanja
narave)
Poročilo o stanju na področju ohranjanja
narave je sestavni del poročila o stanju okolja skladno z zakonom in vsebuje
zlasti podatke o:
1.
stanju rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov, habitatnih
tipov, ekološko pomembnih območij, posebnih varstvenih območij in ekosistemov;
2.
stanju na področju varstva naravnih vrednot;
3.
izvajanju programa ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih
vrednot.
110. člen
(baze podatkov)
Minister predpiše obvezne vsebine in način
vodenja baz podatkov, potrebnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo
naravnih vrednot, v soglasju s pristojnim ministrom.
VII. ORGANIZACIJA
7.1. Organiziranost upravnih nalog
111. člen
(upravne naloge)
(1) Upravne naloge v zvezi z ohranjanjem
biotske raznovrstnosti in varstvom naravnih vrednot na podlagi tega zakona
opravlja ministrstvo.
(2) Organ iz prejšnjega odstavka opravlja
zlasti naslednje naloge:
1.
pripravlja predloge programov ohranjanja biotske raznovrstnosti,
2.
pripravlja predloge programov varstva naravnih vrednot državnega pomena,
3.
pripravlja predloge operativnih programov,
4.
pripravlja pravne, upravne in projektne rešitve za ohranjanje biotske
raznovrstnosti,
5.
pripravlja pravne, upravne in projektne rešitve za izvajanje ukrepov
varstva naravnih vrednot državnega pomena,
6.
nadzira izvajanje ukrepov varstva naravnih vrednot in ohranjanja biotske
raznovrstnosti,
7.
izdaja dovoljenja in soglasja v skladu s tem zakonom in na njegovi
podlagi izdanimi predpisi,
8.
vodi javne zbirke podatkov,
9.
skrbi za opravljanje javne službe ohranjanja narave,
10.
sklepa pogodbe o varstvu naravnih vrednot državnega pomena iz 47. člena
tega zakona, razen v primeru iz 8. točke drugega odstavka 133. člena tega
zakona,
11.
sklepa pogodbe o skrbništvu naravnih vrednot državnega pomena iz 48.
člena tega zakona, razen v primeru iz 9. točke drugega odstavka 133. člena tega
zakona,
12.
sklepa sporazume o višini odškodnin iz 93. člena tega zakona,
13.
izvaja predkupno pravico države iz 84. člena tega zakona,
14.
skrbi za izvajanje nalog zatočišča,
15.
skrbi za izobraževanje delavcev, ki izvajajo naloge ohranjanja narave,
16.
skrbi za usposabljanje naravovarstvenih in prostovoljnih nadzornikov in
preverjanje strokovnega znanja ter vodi evidenco izdanih pooblastil,
17.
izvaja neposredni nadzor na zavarovanih območjih, ki jih je ustanovila
država in nimajo svojega upravljavca, ter neposredni nadzor zunaj zavarovanih
območij,
18.
usklajuje izvajanje naravovarstvenega nadzora,
19.
upravlja naravne vrednote, nepremičnine na zavarovanih območjih in
stvari, ki jim služijo in so v lasti države, če upravljanje z njimi ni urejeno
z drugimi predpisi.
112. člen
(upravna enota)
Krajevno pristojna upravna enota opravlja
naslednje naloge:
1.
izdaja odločbe o statusu zavarovanega območja državnega pomena lastnikom
nepremičnin,
2.
izdaja soglasja za promet z nepremičninami na podlagi 86. člena tega
zakona,
3.
izdaja dovoljenja za posege v naravo na podlagi 104. člena tega zakona.
7.2. Javna služba ohranjanja narave
113. člen
(javna služba ohranjanja narave)
(1) Dejavnost javne službe ohranjanja
narave je ohranjanje sestavin biotske raznovrstnosti, varstvo naravnih vrednot in
upravljanje zavarovanih območij.
(2) Dejavnosti javne službe ohranjanja
narave opravljajo organizacija, pristojna za ohranjanje narave, in upravljavci zavarovanih
območij.
114. člen
(strokovni nazivi)
(1) Zaposleni, ki na področju varstva
narave opravlja ali se pripravlja na strokovno delo, za katerega je potrebna srednja,
višja ali visoka strokovna izobrazba, mora izpolnjevati pogoje, ki jih določi
minister.
(2) Izpolnjevanje pogojev se preveri z
opravljanjem izpita.
(3) Minister predpiše program, pogoje
ter način opravljanja izpita ter strokovne nazive na podlagi opravljenega izpita.
7.2.1. Zavod za varstvo narave
115. člen
(ustanovitev)
(1) S tem zakonom se ustanovi zavod za
varstvo narave, ki opravlja naloge organizacije, pristojne za ohranjanje narave
(v nadaljnjem besedilu: zavod).
(2) Ustanoviteljske pravice izvaja
vlada.
(3) Zavod je oseba javnega prava s
statusom javnega zavoda.
116. člen
(ime in sedež)
(1) Ime zavoda je Zavod Republike
Slovenije za varstvo narave.
(2) Sedež zavoda je v Ljubljani.
117. člen
(naloge)
(1) Zavod opravlja kot javno službo
naslednje naloge:
1.
spremlja stanje ohranjenosti narave,
2.
zbira podatke o rastlinskih in živalskih vrstah, njihovih življenjskih
prostorih in ekosistemih v sodelovanju z izvajalci javnih služb na področju
usmerjanja gospodarjenja z naravnimi viri,
3.
spremlja stanje biotske raznovrstnosti,
4.
pripravlja strokovne predloge ukrepov varstva sestavin biotske
raznovrstnosti,
5.
evidentira in vrednoti dele narave,
6.
pripravlja strokovne predloge za določitev statusa naravnih vrednot in
razvrstitve naravnih vrednot v naravne vrednote državnega in naravne vrednote
lokalnega pomena,
7.
spremlja stanje naravnih vrednot,
8.
pripravlja strokovne predloge za ukrepe varstva naravnih vrednot
lokalnega in državnega pomena,
9.
pripravlja strokovne predloge za zavarovanje,
10.
sodeluje pri izvajanju in izvaja ukrepe varstva naravnih vrednot
državnega pomena,
11.
sodeluje pri pripravi načrtov upravljanja zavarovanih območij tako, da
spremlja pripravo načrta upravljanja, preverja njegovo skladnost s cilji in
nameni zavarovanja in poda končno strokovno mnenje o sprejemljivosti načrta
upravljanja zavarovanih območij,
12.
upravlja z zavarovanimi območji, ki jih je ustanovila država, če je v aktu
o zavarovanju tako določeno,
13.
sodeluje v postopku izbire koncesionarja iz 43. člena tega zakona,
14.
pripravlja strokovne predloge rdečih seznamov,
15.
izvaja strokovne naloge na področju ohranjanja narave v skladu s tem
zakonom in drugimi predpisi,
16.
daje strokovna mnenja in soglasja s področja ohranjanja narave,
17.
sodeluje pri izvajanju in izvaja ukrepe varstva sestavin biotske
raznovrstnosti na ekološko pomembnih območjih in posebnih varstvenih območjih.
(2) Zavod opravlja na podlagi javnega
pooblastila te naloge:
1.
pripravlja naravovarstvene smernice,
2.
upravlja baze podatkov o naravnih vrednotah in sestavinah biotske
raznovrstnosti,
3.
daje mnenje iz 97., 104. in 153. člena tega zakona,
4.
skrbi za enotnost strokovnih metod in postopkov na področju ohranjanja
narave,
5.
izvaja strokovni nadzor na področju ohranjanja narave.
(3) Strokovni nadzor iz 5. točke prejšnjega
odstavka vključuje zlasti:
-
sodelovanje predstavnikov organizacije, pristojne za ohranjanje narave,
v strokovnih svetih upravljavcev zavarovanih območij, če upravlja z zavarovanim
območjem javni zavod, oziroma na drugačen način, ki mora biti določen v aktu o
zavarovanju, če je za upravljanje zavarovanega območja podeljena koncesija ali
če z zavarovanim območjem neposredno upravlja ustanovitelj;
-
izvajanje strokovnega nadzora pri izvajanju posegov v naravo, kadar se
pričakuje odkritje naravnih vrednot;
-
potrditev ustreznosti izvedenega omilitvenega ali izravnalnega ukrepa
oziroma vmesnih faz izvajanja teh ukrepov, če je tako določeno v predpisu ali
konkretnem pravnem aktu;
-
izvajanje strokovnega nadzora pri upravljanju zavarovanih območij glede
doseganja varstvenih ciljev;
-
nadzor nad uporabo strokovnih metod in postopkov pri izvajanju
naravovarstvenih nalog.
(4) Poleg nalog iz
prejšnjih odstavkov opravlja zavod tudi te naloge:
1.
strokovno pomaga lastnikom naravnih vrednot in lastnikom zemljišč na
zavarovanih območjih,
2.
sodeluje pri pripravi izobraževalnih programov o ohranjanju narave na
vseh ravneh izobraževanja,
3.
skrbi za ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave.
(5) S soglasjem
ustanovitelja lahko opravlja zavod tudi druge naloge.
118. člen
(zastopanje interesov ohranjanja narave)
Zavod ima pravico in dolžnost zastopati
interese ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot v vseh
upravnih in sodnih postopkih, katerih predmet so sestavine biotske
raznovrstnosti, naravne vrednote ali zavarovana območja.
119. člen
(organiziranost zavoda)
Zavod ima organizacijske enote, s katerimi
pokriva celotno območje države.
120. člen
(organi zavoda)
Organi zavoda so svet zavoda, direktor in
strokovni svet zavoda.
121. člen
(svet zavoda)
(1) Svet zavoda sestavljajo
predstavniki ustanovitelja, delavcev zavoda in uporabnikov.
(2) Svet zavoda sprejema statut
zavoda, programe dela, finančni načrt in zaključni račun ter splošne akte, za katere
je tako določeno v statutu, in opravlja nadzor nad upravljanjem in poslovanjem
zavoda.
(3) Podrobnejše
naloge in sestava sveta zavoda se določijo s statutom.
122. člen
(direktor zavoda)
(1) Direktor zavoda organizira in vodi
delo ter poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost
dela zavoda ter vodi
strokovno delo zavoda in odgovarja za strokovnost dela zavoda.
(2) Direktorja zavoda imenuje in razrešuje
vlada.
123. člen
(strokovni svet)
(1) Strokovni svet zavoda je
kolegijski strokovni organ zavoda, ki obravnava strokovna vprašanja in predlaga
rešitve in priporočila.
(2) Strokovni svet vodi predsednik strokovnega sveta, ki ga izmed sebe izvolijo člani
strokovnega sveta zavoda.
(3) Število članov, podrobnejša
sestava sveta, način oblikovanja in naloge se določijo s statutom zavoda v
skladu s tem zakonom.
124. člen
(črtan)
125. člen
(vodja organizacijske enote)
(1) Vodja organizacijske enote
organizira in strokovno vodi delo organizacijske enote.
(2) Podrobnejše naloge in pooblastila
vodje organizacijske enote se določijo s statutom.
126. člen
(pravice, obveznosti in odgovornosti
zavoda v pravnem prometu)
(1) Premoženje zavoda je last države.
(2) Za upravljanje premoženja je zavod
odgovoren državi.
(3) Zavod uporablja in upravlja premoženje
s skrbnostjo dobrega gospodarja.
(4) Zavod samostojno upravlja premično
premoženje, nepremično premoženje pa samo po predhodnem soglasju ustanovitelja.
(5) Zavod nastopa v pravnem prometu v
svojem imenu in za svoj račun.
(6) Zavod odgovarja za svoje
obveznosti z vsemi sredstvi, ki jih upravlja.
127. člen
(sredstva za delo zavoda)
(1) Zavod pridobiva sredstva za
opravljanje dejavnosti iz državnega proračuna, s prodajo storitev ter z
dotacijami, donacijami in iz drugih virov.
(2) Presežek prihodkov nad odhodki
uporablja zavod za izvajanje in razvoj svoje dejavnosti.
(3) O načinu razpolaganja s presežkom
prihodkov nad odhodki odloča svet zavoda na predlog direktorja in v soglasju z
ustanoviteljem.
128. člen
(odgovornosti ustanovitelja za obveznosti
zavoda)
(1) Ustanovitelj odgovarja za
obveznosti zavoda, ki jih zavod prevzema v skladu z letnim programom dela in
finančnim načrtom, do višine vrednosti nepremičnega premoženja, ki ga upravlja
zavod.
(2) Zavod
vsako leto pripravi letni program dela in poročilo o izvajanju letnega programa
dela za preteklo leto ter ju posreduje ministrstvu v soglasje.
129. člen
(ustanoviteljske pravice in subsidiarna
uporaba)
(1) Ustanoviteljske pravice in
obveznosti izvaja vlada.
(2) Za delovanje javnega zavoda se
uporabljajo določbe zakona, ki ureja zavode, če ni s tem zakonom določeno drugače.
7.2.2. Upravljavci zavarovanih območij
130. člen
(upravljavci)
(1) Zavarovano območje upravljajo
upravljavci zavarovanega območja v skladu s tem zakonom in z aktom o zavarovanju.
(2) Z
zavarovanim območjem lahko upravlja javni zavod ali se za upravljanje podeli
koncesija ali pa ga neposredno upravlja ustanovitelj.
(3) Ustanovitelj
neposredno upravlja z zavarovanim območjem tako, da ustanovi režijski obrat v
skladu z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.
(4) Koncesija se podeli fizični ali
pravni osebi na podlagi določb o podeljevanju koncesij iz zakona, ki ureja
gospodarske javne službe.
(5) Za ustanovitev in delovanje
javnega zavoda se uporabljajo določbe zakona, ki ureja zavode, če ni s tem
zakonom določeno drugače.
(6) Ne glede na določbo prvega odstavka
tega člena se z aktom o zavarovanju lahko določi, da ožje zavarovano območje
nima posebnega upravljavca.
(7) V primerih iz prejšnjega odstavka za
doseganje varstvenih ciljev in namenov zavarovanja zavarovanih območjih, ki jih
je ustanovila država, skrbi organizacija, pristojna za ohranjanje narave, ki v
ta namen izvaja naloge in pooblastila iz 117. člena tega zakona ter posamične
naloge ali pooblastila iz drugega in tretjega odstavka 133. člena tega zakona,
ki se določijo v aktu o zavarovanju, ali ministrstvo, ki v ta namen sklepa
pogodbe o varstvu naravnih vrednot iz 47. člena tega zakona in pogodbe o
skrbništvu naravnih vrednot iz 48. člena tega zakona ter izvaja druge posamične
naloge ali pooblastila iz drugega in tretjega odstavka 133. člena tega zakona,
ki se določijo v aktu o zavarovanju.
(8) V primerih iz šestega odstavka tega
člena za doseganje varstvenih ciljev in namenov zavarovanja zavarovanih
območjih, ki jih je ustanovila lokalna skupnost, skrbi lokalna skupnost na
način, določen v aktu o zavarovanju.
131. člen
(sodelovanje lokalnih skupnosti pri
upravljanju)
(1) Lokalne skupnosti, ki so na zavarovanem
območju, ki ga je ustanovila država, sodelujejo pri upravljanju zavarovanega območja
in dajejo mnenje k izboru koncesionarja za upravljanje zavarovanega območja.
(2) Če upravlja zavarovano območje
javni zavod, imajo lokalne skupnosti v svetu javnega zavoda svoje predstavnike.
(3) Število predstavnikov lokalnih
skupnosti se določi v aktu o ustanovitvi javnega zavoda.
(4) Če upravlja en javni zavod več
zavarovanih območij, se v aktu o ustanovitvi javnega zavoda sestava in
delovanje sveta javnega zavoda določita tako, da lahko svet javnega zavoda
zaseda v različnih sestavah glede na zavarovano območje, o katerem odloča, in
da imajo lokalne skupnosti lahko največ eno tretjino svojih predstavnikov v
svetu javnega zavoda, pri čemer soodločajo predstavniki lokalnih skupnosti samo
o stvareh, ki so povezane z upravljanjem zavarovanega območja, ki je na
njihovem območju.
(5) Če
upravlja zavarovano območje koncesionar, se sodelovanje lokalnih skupnosti pri
upravljanju zavarovanega območja zagotovi z ustanovitvijo posebnega odbora za
zavarovano območje.
(6) Odbor iz
prejšnjega odstavka ustanovi minister, ki določi število članov odbora, ki mora
biti liho, in imenuje predsednika odbora ter polovico članov odbora. Polovico članov
odbora imenujejo lokalne skupnosti, ki so na zavarovanem območju.
(7) Odbor
spremlja upravljanje zavarovanega območja, obravnava upravljavski načrt in
letne načrte uravljavca ter daje mnenja in predloge v zvezi z upravljanjem
zavarovanega območja.
(8) Koncesionar
zagotavlja administrativne in druge pogoje za delo odbora.
132. člen
(lokalna javna služba)
(1) Upravljanje zavarovanih območij,
ki jih je ustanovila lokalna skupnost, je obvezna lokalna javna služba.
(2) Lokalna skupnost zagotovi
opravljanje javne službe iz prejšnjega odstavka na način iz 130. člena tega
zakona.
133. člen
(naloge upravljanja zavarovanih območij)
(1) Upravljavec zavarovanega območja
opravlja varstvene, strokovne, nadzorne in upravljavske naloge na zavarovanem območju.
(2) Upravljavec opravlja kot javno službo
te naloge:
1.
pripravlja predlog načrta upravljanja;
2.
sprejema letni program dela na podlagi načrta upravljanja in poročilo o
izvajanju letnega programa dela za preteklo leto ter opravlja oziroma skrbi za
opravljanje v programu dela oziroma načrtu upravljanja določenih nalog;
3.
sodeluje z lokalnimi skupnostmi pri doseganju namena zavarovanja in
zastavljenih ciljev varstva in razvoja zavarovanih območij;
4.
stalno spremlja in analizira stanje narave, biotske raznovrstnosti in
naravnih vrednot na zavarovanem območju;
5.
sodeluje pri izvajanju in izvaja ukrepe varstva sestavin biotske
raznovrstnosti na ekološko pomembnih območjih in posebnih varstvenih območjih v
zavarovanem območju in izven njega, če so ta območja območno povezana z
zavarovanim območjem;
6.
upravlja nepremičnine, ki so v lasti ustanovitelja na zavarovanem območju,
za potrebe upravljanja, če je v aktu o zavarovanju tako določeno;
7.
sodeluje z zavodom pri pripravi naravovarstvenih smernic za del, ki se
nanaša na zavarovano območje;
8.
izvaja ukrepe varstva na zavarovanem območju;
9.
sklepa pogodbe za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju iz 47.
člena tega zakona;
10.
sklepa pogodbe o skrbništvu nad naravnimi vrednotami na zavarovanem območju
iz 48. člena tega zakona;
11.
usklajuje in spremlja izvajanje raziskovalnih nalog v zvezi z
zavarovanim območjem;
12.
skrbi za vzdrževanje, obnavljanje in varovanje naravnih vrednot na
zavarovanem območju;
13.
skrbi za predstavljanje zavarovanega območja;
14.
sodeluje z lastniki zemljišč na zavarovanem območju, jim strokovno
pomaga in svetuje;
15.
pripravlja in vzdržuje poti in označbe ter drugo infrastrukturo, ki je
namenjena obisku zavarovanega območja;
16.
vodi obiskovalce po zavarovanem območju;
17.
zagotavlja dostop do informacij o zavarovanem območju.
(3) Letni program dela na podlagi načrta
upravljanja in poročilo o izvajanju letnega programa dela za preteklo leto
upravljavec posreduje ministrstvu v soglasje.
(4) Na
podlagi javnega pooblastila izvaja upravljavec neposredni nadzor na zavarovanem
območju in upravlja z bazami podatkov, ki se nanašajo
na zavarovano območje, v skladu s tem zakonom.
(5) Ne glede na
določbi drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko v aktu o zavarovanju
določi, da opravlja upravljavec samo nekatere naloge iz drugega in tretjega
odstavka tega člena, če je s tem izpolnjen namen, zaradi katerega je bilo
območje zavarovano.
134. člen
(izvajanje upravljanja)
(1) Upravljavci lahko uredijo naravne
vrednote za ogledovanje in obiskovanje v skladu z aktom o zavarovanju.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka
se ne uporabljajo določbe iz 43. člena tega zakona.
(3) Javni zavod lahko opravlja tudi
druge dejavnosti, določene z aktom o zavarovanju in statutom, ki niso v nasprotju
z dejavnostmi iz drugega odstavka prejšnjega člena.
135. člen
(sredstva)
(1) Presežek prihodkov nad odhodki, ki
nastane pri delovanju upravljavca, se nameni za opravljanje dejavnosti varstva
zavarovanega območja.
(2) Upravljavec pridobiva sredstva za
opravljanje dejavnosti iz državnega proračuna, s prodajo storitev ter z
dotacijami, donacijami in iz drugih virov.
136. člen
(upravljanje naravnih vrednot v lasti države)
(1) Naravne vrednote, nepremičnine na
zavarovanih območjih in stvari, ki jim služijo in so v lasti države, upravlja upravni
organ, pristojen za ohranjanje narave, v primerih, ko
z drugimi predpisi ni drugače določeno.
(2) Upravljanje iz prejšnjega odstavka
zajema:
-
skrb za tako rabo naravnih vrednot in nepremičnin na zavarovanih območjih,
ki zagotavlja varstvo naravnih vrednot in izvajanje namenov, zaradi katerih je
bilo ustanovljeno zavarovano območje,
-
sklepanje pravnih poslov v zvezi z rabo nepremičnin na zavarovanih območjih
in s stvarmi, ki jim služijo, v skladu z zakonom.
(3) Ne glede na določbo prvega
odstavka tega člena upravlja v skladu z aktom o zavarovanju zavarovanega območja,
ki ga je ustanovila država, naravne vrednote, nepremičnine na zavarovanih območjih
in stvari, ki jim služijo in so v lasti države, upravljavec zavarovanega območja.
7.3. Delovanje društev v javnem
interesu
137. člen
(opravljanje dejavnosti v javnem interesu)
(1) Strokovna in ljubiteljska društva
na področju ohranjanja narave opravljajo dejavnost v javnem interesu v delu, v katerem
namen ustanovitve in samo delovanje društva presegata uresničevanje interesov članov
društva.
(2) Društvo lahko pridobi status društva,
ki deluje v javnem interesu, če izpolnjuje naslednje pogoje:
1.
(prenehala
veljati)
2.
(prenehala
veljati)
3.
(prenehala
veljati)
4.
(prenehala
veljati)
5.
društvo s svojim delovanjem pomembno prispeva k ohranjanju narave s tem,
da dejavno sodeluje pri ohranjanju narave, izvaja promocijo ohranjanja narave
ali širi strokovno znanje na področju ohranjanja narave z izobraževanjem in vzgojo.
(3) Društvo, ki pridobi status društva,
ki deluje v javnem interesu, ima pravico zastopati interese ohranjanja narave v
vseh upravnih in sodnih postopkih.
138. člen
(podelitev statusa)
(1) Minister podeli društvu, ki
izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena, status društva, ki deluje v javnem
interesu, z odločbo.
(2) Pogodbo med državo in društvom iz
prejšnjega odstavka v zvezi z nadomestili za stroške opravljanja dejavnosti društva,
ki je v javnem interesu, sklene v imenu države ministrstvo.
(3) (prenehal
veljati)
(4) Društvu se ukine status društva,
ki deluje v javnem interesu, z odločbo ministra v primeru, ko ne izpolnjuje več
predpisanih pogojev.
139. člen
(prenehal
veljati)
VIII. NAGRADE
140. člen
(nagrade na področju ohranjanja narave)
(1) Nagrade Republike Slovenije na
področju ohranjanja narave (v nadaljnjem besedilu: nagrade) se podeljujejo
za najvišje dosežke, ki pomembno prispevajo k razvoju stroke na področju
ohranjanja narave in k ohranjanju narave.
(2) Ime nagrade iz prejšnjega odstavka
je Nagrada Rada Smerduja.
141. člen
(postopek)
(1) Kandidate za nagrade lahko
predlagajo fizične in pravne osebe.
(2) Nagrado lahko prejme posameznik,
skupina, društvo, ustanova, zavod ali druga organizacija za izjemne dosežke pri
ohranjanju narave.
(3) Nagrade podeljuje Odbor za
podeljevanje nagrad Republike Slovenije na področju ohranjanja narave (v
nadaljnjem besedilu: odbor).
(4) Odbor ima predsednika in osem članov,
ki jih izmed priznanih strokovnjakov s področja ohranjanja narave imenuje vlada
na predlog ministra.
(5) Mandat predsednika in članov
odbora traja štiri leta.
(6) Odbor lahko oblikuje posebne
strokovne komisije za posamezna področja svojega dela, ki pripravijo strokovna mnenja
o posameznih predlogih.
(7) Odbor sprejme statut, s katerim
uredi zlasti način ustanovitve in pristojnosti strokovnih komisij, vsebino in čas
trajanja javnega razpisa, podrobnejša merila za podeljevanje nagrad ter način
svojega dela in zagotavljanja njegove javnosti.
(8) Statut začne veljati, ko z njim
soglaša vlada.
(9) Statut se objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
142. člen
(javni razpis)
Odbor vsako leto objavi javni razpis s
pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za nagrade.
143. člen
(število nagrad)
Odbor lahko vsako leto podeli največ tri
nagrade.
144. člen
(sredstva)
(1) Sredstva za delovanje odbora zagotavlja
država.
(2) Strokovna in administrativno-tehnična
opravila za odbor opravlja ministrstvo.
145. člen
(denarna višina nagrad)
Glede na s proračunom Republike Slovenije
zagotovljena sredstva odbor vsako leto določi višino nagrad.
146. člen
(poročilo o delu odbora)
Odbor mora v 30 dneh po podelitvi nagrad
izdelati poročilo o svojem delu in ga predložiti vladi.
IX. FINANCIRANJE
147. člen
(plačilo stroškov izravnalnih ukrepov)
Za plačilo stroškov, ki jih krije povzročitelj
okrnitve narave v zvezi z izravnalnimi ukrepi, se uporabljajo določbe zakona o
varstvu okolja, ki urejajo obveznost povzročitelja obremenitve, da krije
celotne stroške zaradi obremenjevanja okolja.
148. člen
(naravovarstvena dajatev)
(1) Fizična in pravna oseba, ki rabi
naravno vrednoto na podlagi veljavnega pravnega naslova in katere lastnik je
država ali lokalna skupnost, plača za njeno rabo povračilo.
(2) Osnova za plačilo povračila je vrsta,
količina in obseg rabe naravne vrednote.
(3) Višino povračila, način izračunavanja,
odmere ter plačevanja in merila za znižanje in oprostitev predpiše vlada. Za
naravne vrednote lokalnega pomena določi povračilo lokalna skupnost.
(4) Določbe prvega, drugega in tretjega
odstavka tega člena veljajo tudi za naravne dobrine, ki so v lasti države na
zavarovanih območjih.
(5) (prenehal
veljati)
149. člen
(vstopnina)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki uredi
naravno vrednoto, zavarovano območje ali njegov del za ogledovanje in obiskovanje, ima pravico zaračunavati vstopnino.
(2) Višina vstopnine zajema praviloma
povrnitev stroškov za ureditev naravne vrednote,
zavarovanega območja ali njegovega dela za ogledovanje
in obiskovanje in jo na predlog osebe iz prvega odstavka tega člena potrdi minister.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega
odstavka potrdi višino vstopnine za naravno vrednoto,
zavarovano območje ali njegov del lokalnega pomena pristojni
občinski organ.
150. člen
(javni stroški ohranjanja narave)
(1) Država zagotavlja sredstva za
ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot,
opravljanje javne službe ohranjanja narave ter za odškodnine po tem zakonu.
(2) Lokalna skupnost zagotavlja
sredstva za ukrepe iz prejšnjega odstavka, če se nanašajo na varstvo naravnih vrednot
lokalnega pomena.
X. NADZOR
10.1. Inšpekcijski nadzor
151. člen
(inšpekcijski nadzor)
(1) Inšpekcijski
nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona in predpisov, konkretnih upravnih
aktov oziroma ukrepov, izdanih na njegovi podlagi, izvajajo inšpektorji,
pristojni za ohranjanje narave, poleg teh inšpektorjev pa tudi lovski
inšpektorji, če se določbe nanašajo na živalske vrste.
(2) Inšpekcijski nadzor nad izvrševanjem
določb tega zakona in predpisov, konkretnih upravnih aktov oziroma ukrepov,
izdanih na njegovi podlagi, ki se nanašajo na vožnjo z vozili na motorni pogon
v naravnem okolju, opravljajo poleg inšpektorjev, pristojnih za ohranjanje
narave, tudi gozdarski, lovski, ribiški in kmetijski inšpektorji.
(3) Izvrševanje določb tega zakona in predpisov, konkretnih upravnih
aktov oziroma ukrepov, izdanih na njegovi podlagi, ki se nanašajo na delovna
področja drugih ministrstev, nadzorujejo tudi inšpektorji, pristojni za nadzor
teh delovnih področij, v skladu z zakonom.
(4) Za inšpektorja
iz prvega odstavka tega člena je lahko imenovana oseba, ki poleg splošnih
pogojev za delo v državni upravi izpolnjuje še naslednje pogoje: da ima
ustrezno visokošolsko izobrazbo in najmanj pet let delovnih izkušenj na področju
varstva naravnih dobrin ali varstva naravnih vrednot ter opravljen izpit za inšpektorja.
152. člen
(nadzor carinskih organov)
(1) Carinski organi imajo pri nadzoru
izvajanja določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov in ukrepov
v zvezi z uvozom, izvozom in tranzitom rastlin in živali ter drugega blaga na
podlagi tega zakona naslednja pooblastila:
1.
odrediti zaseg živali, če se z njimi ravna v nasprotju z določbami tega
zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in njihovo izročitev zatočišču,
2.
odrediti zaseg rastlin, če se z njimi ravna v nasprotju z določbami tega
zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi,
3.
odrediti zaseg drugega blaga, če se z njim ravna v nasprotju z določbami
tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi,
4.
uvesti postopek zaradi prekrška.
(2) Pritožba zoper odločbo, ki jo izda
pristojni carinski organ v primerih iz prejšnjega odstavka, ne zadrži njene
izvršitve.
(3) Zasežene
stvari iz prvega odstavka tega člena ostanejo pod carinskim nadzorom in se z
njimi ravna v skladu s carinskimi predpisi.
153. člen
(ukrepi)
(1) Inšpektor iz 151. člena tega zakona ima
poleg pooblastil, ki jih ima po splošnih predpisih, če ugotovi, da so kršene
določbe tega zakona, predpisov oziroma aktov, izdanih na njihovi podlagi, še
pooblastilo nadzirati izkoriščanje ali rabo naravnih vrednot in sestavin
biotske raznovrstnosti glede njihove usklajenosti z določbami tega zakona in na
njegovi podlagi izdanimi predpisi in pristojnosti:
1.
odrediti vzpostavitev naravnih vrednot ali sestavin biotske
raznovrstnosti v prejšnje stanje, odpravo škode oziroma sanacijo na stroške
povzročitelja in v skladu s predhodno pridobljenim strokovnim mnenjem zavoda;
2.
odrediti prepoved izvajanja posega ali opravljanja dejavnosti, ki se
izvaja v nasprotju z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi
predpisi ter v nasprotju z naravovarstvenimi pogoji iz osmega odstavka 105.a
člena tega zakona, ki se nanašajo na izvajanje gradnje objekta in opravljanje
dejavnosti, zaradi katere je objekt zgrajen;
3.
odrediti prepoved izvajanja posega ali dejavnosti, če se poseg oziroma
dejavnost izvaja brez pravnomočnega naravovarstvenega soglasja ali
pravnomočnega dovoljenja za poseg v naravo oziroma v nasprotju s pravnomočnim
naravovarstvenim soglasjem ali pravnomočnim dovoljenjem za poseg v naravo
oziroma v nasprotju z naravovarstvenimi pogoji, na podlagi katerih je bilo
izdano naravovarstveno soglasje;
4.
odrediti zaseg predmetov, s katerimi je bil povzročen prekršek po tem
zakonu;
5.
odrediti zaseg predmetov, ki so nastali s storitvijo prekrška po tem
zakonu;
6.
odrediti zaseg živali, če se z njimi ravna v nasprotju z določbami tega
zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in njihovo izročitev zatočišču;
7.
odrediti zaseg rastlin, če se z njimi ravna v nasprotju z določbami tega
zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in njihovo uničenje, izročitev
ali prodajo;
8.
v naravnem okolju ustaviti vozilo na motorni pogon, ki vozi v nasprotju
z določbami tega zakona;
9.
odrediti druge ukrepe v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi
izdanimi predpisi.
(2) Pritožba zoper odločbo, ki jo izda
pristojni inšpektor v primerih iz prejšnjega odstavka, ne zadrži njene
izvršitve.
(3) Če inšpektor pri izvajanju
inšpekcijskega nadzora po tem zakonu naleti na fizični odpor ali če tak odpor
lahko utemeljeno pričakuje, lahko zahteva pomoč policije.
(4) Minister določi pogoje in način
ravnanja s stvarmi iz 4. do vključno 6. točke prvega odstavka tega člena.
(5) Pri izvajanju pooblastila iz 8. točke
prvega odstavka tega člena in prve alineje dvanajstega odstavka 155. člena tega
zakona se smiselno uporabljajo znaki, določeni s predpisi, ki urejajo znake, ki
jih dajejo policisti in druge pooblaščene osebe pri urejanju in nadzoru
prometa.
153.a člen
(zaseg vozila na motorni pogon)
(1) Policist, naravovarstveni nadzornik ali
inšpektor iz drugega odstavka 151. člena tega zakona, ki je pristojen za nadzor
vožnje z vozili na motorni pogon v naravnem okolju, zaseže vozniku vozilo na
motorni pogon, s katerim je bil zaloten pri storitvi prekrška iz 5. točke
prvega odstavka 161. člena tega zakona, če je:
1.
vozilo na motorni pogon vozil v naravnem okolju nad zgornjo gozdno mejo
ali na zavarovanem območju, na katerem je vožnja prepovedana z aktom o ustanovitvi
zavarovanega območja;
2.
bil kot voznik vozila na motorni pogon v naravnem okolju v zadnjih dveh
letih najmanj trikrat pravnomočno kaznovan za prekršek iz 5. točke prvega odstavka
161. člena tega zakona.
(2) Zaseženo vozilo na motorni pogon je
treba takoj oddati sodišču, ki je pristojno za postopek o prekršku.
(3) Ob zasegu registriranega vozila na
motorni pogon se odvzamejo registrske tablice vozila na motorni pogon, ki se
pošljejo upravni enoti, kjer ima lastnik vozila na motorni pogon prebivališče
ali sedež. Upravna enota podatek o zasegu vozila na motorni pogon vnese v
evidenco vozil na motorni pogon, ob vrnitvi vozila na motorni pogon lastniku pa
ta vpis izbriše.
153.b člen
(policijska pooblastila)
Nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona,
ki se nanašajo na vožnjo z vozili na motorni pogon v naravnem okolju, izvaja
poleg organov iz drugega odstavka 151. člena tega zakona tudi policija.
154. člen
(ustna odločba)
(1) Pristojni carinski organ in inšpektor
izdata ustno odločbo in takoj odredita izvršitev odločbe, kadar je to potrebno zaradi
preprečitve dejavnosti, zaradi katere bi lahko nastala neposredna nevarnost za
obstoj naravne vrednote, biotsko raznovrstnost ali je neposredno ogroženo
naravno ravnovesje.
(2) Pristojni carinski organ in inšpektor
morata v osmih dneh od izreka ustne odločbe izdelati odločbo tudi v pisni obliki.
10.2. Neposredni nadzor
155. člen
(neposredni nadzor)
(1) Neposredni nadzor v naravi nad spoštovanjem
prepovedi tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov izvajajo poleg inšpektorjev
tudi naravovarstveni nadzorniki.
(2) Naloge neposrednega nadzora so:
1.
neposredno spremljanje stanja;
2.
nadzor nad izvajanjem varstvenih režimov;
3.
ugotavljanje dejanskega stanja pri kršitvah prepovedi iz tega zakona in
na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter obveščanje pristojnih inšpekcijskih
organov;
4.
opozarjanje oseb na varstvene režime zaradi preprečevanja kaznivih
ravnanj.
(3) Ukrep iz
prvega odstavka 153.a člena, naloge iz 2., 3. in 4. točke prejšnjega odstavka
ter naloge iz osmega in dvanajstega odstavka tega člena se opravljajo na
podlagi javnega pooblastila.
(4) Naloge iz drugega odstavka tega člena
opravljajo naravovarstveni nadzorniki, ki so za to delo posebej usposobljeni in
imajo pooblastilo po tem zakonu.
(5) Naravovarstveni nadzornik ima službeni
znak in izkaznico ter predpisano uniformo.
(6) Naravovarstveni nadzornik ima
pravico od osebe, ki ne spoštuje določb tega zakona, zahtevati in dobiti na
vpogled osebno izkaznico ali javno listino, s katero se dokazuje istovetnost te
osebe. Naravovarstveni nadzornik lahko tudi fotodokumentira potek kršitve in kršilca
pri storitvi kaznivega ravnanja.
(7) O sumu kaznivega dejanja mora
naravovarstveni nadzornik takoj obvestiti policijo, navesti vsa znana dejstva in
dokaze ter izročiti dokaze, ki jih je pridobil.
(8) Naravovarstveni
nadzornik pri opravljanju nalog neposrednega nadzora samostojno vodi postopek
in odloča o prekrških iz tega zakona.
(9) Če naravovarstveni nadzornik pri
izvajanju neposrednega nadzora po tem zakonu naleti na fizični odpor ali če tak
odpor lahko utemeljeno pričakuje, lahko zahteva pomoč policije.
(10) Izjave naravovarstvenih in
prostovoljnih nadzornikov in materialni dokazi, ki jih zberejo glede dejanj, na
podlagi katerih se ukrepa v inšpekcijskem postopku, se v postopku
inšpekcijskega nadzora lahko štejejo za dokaz, pridobljen v skladu z zakonom,
ki ureja splošni upravni postopek, če je za vodenje inšpekcijskega postopka to
potrebno.
(11) Naravovarstveni nadzorniki morajo ob
vsakem času preprečevati prekrške po tem zakonu in po predpisih, izdanih na
njegovi podlagi, ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če
grozi nevarnost uničenja ali poškodovanja naravne vrednote, sestavin biotske
raznovrstnosti ali zavarovanih območij ali njihovih delov.
(12) Naravovarstveni nadzornik ima pri
izvajanju nadzora vožnje v naravnem okolju in v zavarovanih območjih pooblastilo:
-
ustaviti voznika vozila na motorni pogon, ki vozi v nasprotju z
določbami tega zakona ali akta o zavarovanju;
-
zahtevati od voznika vozila na motorni pogon vozniško dovoljenje in
prometno dovoljenje oziroma listino, izdano v skladu s petim odstavkom 28.č
člena tega zakona, oziroma listino, s katero ugotovi istovetnost voznika.
Voznik mora izročiti naravovarstvenemu nadzorniku zahtevane listine na vpogled.
156. člen
(izvajalci neposrednega nadzora)
(1) Neposredni nadzor na zavarovanih
območjih zagotavljajo upravljavci zavarovanih območij.
(2) Neposredni nadzor zunaj zavarovanih območij
zagotavlja ministrstvo.
(3) Osebe javnega prava, ki so ustanovljene
z namenom usmerjanja trajnostnega gospodarjenja naravnih dobrin, zagotavljajo
neposredni nadzor na območjih teh dobrin.
(4) Osebe iz prejšnjih treh odstavkov
zagotavljajo izvajanje naravovarstvenega nadzora s sklenitvijo delovnih ali
drugih ustreznih pogodb z naravovarstvenimi nadzorniki v skladu z zakonom.
(5) Ministrstvo predpiše načine in pogoje
za organizacijsko, vsebinsko ter teritorialno usklajeno izvajanje
naravovarstvenega nadzora.
157. člen
(pogoji za naravovarstvene nadzornike)
(1) Naravovarstveni nadzornik je lahko
vsak polnoleten državljan Republike Slovenije, ki ima pooblastilo po tem zakonu.
(2) Pooblastilo iz prejšnjega odstavka
izdaja naravovarstvenim nadzornikom in prostovoljnim nadzornikom po opravljenem
preizkusu znanja minister.
(3) Preizkus znanja iz prejšnjega
odstavka se izvede na podlagi predpisanega programa preverjanja strokovnega znanja,
ki zajema poznavanje predpisov s področja ohranjanja narave in splošnega
upravnega postopka v delu, ki se nanaša na izvajanje njihovih pooblastil.
(4) Ministrstvo vodi evidenco izdanih
pooblastil za naravovarstvene in prostovoljne nadzornike, ki vsebuje naslednje podatke:
-
ime in priimek;
-
rojstne podatke;
-
podatke o strokovni izobrazbi;
-
prebivališče (stalno bivališče);
-
podatke o opravljenem preizkusu znanja.
(5) Vlada predpiše program strokovnega
usposabljanja in preverjanja znanja, podrobnejši način in postopek za izdajo pooblastil
po tem zakonu ter način vodenja evidence iz tega člena.
(6) Minister predpiše podrobnejše določbe
o službenem znaku in izkaznici naravovarstvenih nadzornikov ter v soglasju z
ministrom, pristojnim za notranje zadeve, uniformo.
158. člen
(črtan)
159. člen
(prostovoljni nadzorniki)
(1) Naloge neposrednega nadzora lahko
kot prostovoljno dolžnost opravlja tudi vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje
iz tega zakona (v nadaljnjem besedilu: prostovoljni nadzornik).
(2) Prostovoljni nadzornik je lahko
vsak polnoleten državljan Republike Slovenije, ki ima pooblastilo po tem zakonu.
(3) Določbe od drugega do sedmega
odstavka 155. člena tega zakona se uporabljajo tudi za prostovoljne nadzornike.
XI. KAZENSKE DOLOČBE
160. člen
(hujši prekrški)
(1) Z globo od 10.000 do 50.000 evrov se
kaznuje za prekršek pravna oseba:
1.
če iztrebi rastlinsko ali živalsko vrsto (prvi odstavek 14. člena);
2.
če zmanjša število rastlin ali živali posameznih populacij, zoži njihove
habitate ali poslabša življenjske razmere do take mere, da postane vrsta
ogrožena (drugi odstavek 14. člena);
3.
če namerno, brez opravičljivega razloga uniči ali poškoduje rastline,
ubije ali poškoduje živali (tretji odstavek 14. člena);
4.
če namerno, brez opravičljivega razloga uniči ali poškoduje habitate
populacij rastlinskih ali živalskih vrst (četrti odstavek 14. člena);
5.
če ravna z naravno vrednoto tako, da ogrozi njen obstoj (drugi odstavek
40. člena).
(2) Z globo od 4.000 do 20.000 evrov se za
prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali
posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 1.000 do 2.000 evrov se za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne
osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, odgovorna oseba
posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ali odgovorna oseba v državnem
organu ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti.
(4) Z globo od 200 do 1.000 evrov se
kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena posameznik.
160.a člen
(prekrški)
(1) Z globo od 2.000 do 10.000 evrov se kaznuje
za prekršek pravna oseba:
1.
če namerno, brez opravičljivega razloga, vznemiri živali (tretji
odstavek 14. člena);
2.
če posega v naravo v nasprotju s predpisanim načinom in pogoji (drugi
odstavek 15. člena);
3.
če ne rabi rastlin ali živali v skladu s predpisanimi pogoji (drugi
odstavek 16. člena);
4.
če rabi rastline ali živali, ki jih je prepovedano rabiti, ali jih rabi
v nasprotju s predpisano omejitvijo rabe (tretji odstavek 16. člena);
5.
če naseli rastline ali živali tujerodnih vrst brez dovoljenja (drugi in
tretji odstavek 17. člena);
6.
če goji živali domorodnih ali tujerodnih vrst brez dovoljenja (prvi odstavek
21. člena);
7.
če zadržuje živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu v
neustreznih bivalnih razmerah in brez ustrezne oskrbe (prvi odstavek 19.
člena);
8.
če trgovec z živalmi ne zagotovi predpisanih bivalnih razmer in ustrezne
oskrbe in ne vodi predpisanih evidenc (prvi odstavek 23. člena);
9.
če ravna v nasprotju z varstvenim režimom, ki ga za rastlinske ali
živalske vrste, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb,
predpiše vlada (prvi odstavek 26. člena);
10.
če organizira vožnjo z vozili na motorni pogon v naravnem okolju (prvi
odstavek 28.b člena);
11.
če po končani javni prireditvi ne približa stanja prireditvenega
prostora stanju, v kakaršnem je bil pred prireditvijo (sedmi odstavek 28.c
člena);
12.
če upravlja gensko banko brez pooblastila ministra (tretji odstavek 29.
člena);
13.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja pri odvzemu
biološkega materiala iz narave ali z biološkim materialom v genskih bankah
(šesti odstavek 29. člena);
14.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja pri odvzemu
genskega materiala iz narave (četrti odstavek 30. člena);
15.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja za ohranitev
ekološko pomembnih območij (peti odstavek 32. člena);
16.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja za ohranitev
posebnih varstvenih območij (tretji odstavek 33. člena);
17.
če brez koncesije rabi naravno vrednoto (prvi odstavek 43. člena);
18.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja ali varstvenimi
režimi zavarovane naravne vrednote (drugi odstavek 49. člena);
19.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja ali varstvenimi
režimi začasno zavarovane naravne vrednote (tretji odstavek 50. člena);
20.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja in varstvenimi
režimi na zavarovanem območju (prvi odstavek 53. člena);
21.
če izvaja posege in dejavnosti v nasprotju s predpisanimi pravili
ravnanja ali načrtom upravljanja (prvi odstavek 54. člena);
22.
če odvzame minerale ali fosile na nahajališčih, ki so določena za
naravno vrednoto, na nedovoljen način (drugi odstavek 73. člena) ali brez
dovoljenja ministrstva ali v nasprotju s tem dovoljenjem (tretji odstavek 73.
člena);
23.
če odvzame minerale ali fosile na nahajališčih, ki so zavarovana ali jih
odvzame v nasprotju z aktom o zavarovanju (četrti odstavek 73. člena);
24.
če daje mineral ali fosil, ki je naravna vrednota, v nedovoljeni promet
(četrti odstavek 75. člena);
25.
če izvozi ali iznosi mineral ali fosil, ki je naravna vrednota (peti
odstavek 75. člena);
26.
če ravna v nasprotju s predpisanim varstvenim režimom za ogrožene
rastlinske ali živalske vrste (prvi odstavek 81. člena);
27.
če ravna v nasprotju s predpisanim varstvenim režimom za varstvo
izjemnega osebka, populacije ali habitata (82. člen);
28.
če izvaja poseg v naravo brez predpisanega dovoljenja (prvi odstavek
104. člena);
29.
če izvaja poseg v naravo v nasprotju z dovoljenjem za poseg v naravo
(prvi odstavek 104. člena);
30.
če izvaja poseg v prostor v nasprotju z naravovarstvenimi pogoji ali
naravovarstvenim soglasjem (prvi odstavek 105. člena);
31.
če izvaja poseg v prostor, za katerega ni pridobil naravovarstvenega
soglasja oziroma rabi objekt, za katerega je bilo pridobljeno naravovarstveno
soglasje, v nasprotju s tem soglasjem (prvi odstavek 105. člena);
32.
če izvaja poseg v prostor ali rabi objekt v nasprotju s pogoji iz
naravovarstvenega soglasja (šesti odstavek 105. člena).
(2) Z globo od 1.000 do 4.000 evrov se za
prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali
posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 400 do 1.000 evrov se za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne
osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, odgovorna oseba
posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ali odgovorna oseba v državnem
organu ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti.
(4) Z globo od 100 do 300 evrov se kaznuje
za prekršek iz prvega odstavka tega člena posameznik.
161. člen
(lažji prekrški)
(1) Z globo od 1.000 do 2.000 eurov se kaznuje
za prekršek pravna oseba:
1.
če ne obvesti ministrstva o nameravani doselitvi rastlin ali živali
tujerodnih vrst (drugi odstavek 18. člena);
2.
če doseli rastline ali živali tujerodnih vrst, ki jih je prepovedano
doseliti (četrti odstavek 18. člena);
3.
če zadržuje živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu z namenom
prikazovanja javnosti brez dovoljenja (prvi dostavek 20. člena);
4.
če ravna v nasprotju z obveznimi pravili varstva rastlinskih in
živalskih vrst, ki jih predpiše vlada (24. člen);
5.
če vozi, ustavi ali parkira vozilo na motorni pogon v naravnem okolju in
vozilo ne stoji ali ni parkirano v petmetrskem pasu izven vozišča (prvi
odstavek 28.b člena);
6.
če je kraj dogodka oziroma območje opravljanja dejavnosti ali posega v
primerljivem času dostopno po javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se
uporabljajo za javni cestni promet, pa se vozi, ustavi ali parkira in ne gre za
zaščito, reševanje oziroma pomoč ob naravnih in drugih nesrečah (11. točka
četrtega odstavka 28.b člena) ali za izvajanje nalog Slovenske vojske (12.
točka četrtega odstavka 28.b člena);
7.
če uporablja vozilo na motorni pogon, ki ni vpisano v evidenco in ni
označeno (prvi odstavek 28.č člena);
8.
če izvozi ali uvozi rastline ali živali, njihove dele ali izdelke iz
njih brez dovoljenja ministrstva (25. člen);
9.
če izvaja tranzit ali druga ravnanja z rastlinami ali živalmi, njihovimi
deli ali izdelki iz njih brez dovoljenja ministrstva, če je dovoljenje
predpisano (25. člen);
10.
če ravna v nasprotju s predpisanimi smernicami za ohranitev ugodnega
stanja habitatnih tipov (četrti odstavek 31. člena);
11.
če ravna v nasprotju s predpisanimi smernicami za ohranitev biotske
raznovrstnosti (peti odstavek 35. člena);
12.
če ravna v nasprotju s predpisanimi načini in pogoji poseganja v naravo
(drugi odstavek 36. člena);
13.
če uredi naravno vrednoto za ogledovanje in obiskovanje brez dovoljenja
(prvi odstavek 42. člena);
14.
če začasno ne ustavi del, ne zaščiti najdbe ali o najdbi ne obvesti
organizacije, pristojne za ohranjanje narave (prvi odstavek 74. člena);
15.
če nadaljuje z deli pred izdajo varstvenih usmeritev za nadaljnja
ravnanja v zvezi z najdbo minerala ali fosila (drugi odstavek 74. člena);
16.
če ne zagotovi izvedbe varstvenih usmeritev za nadaljnja ravnanja v
zvezi z najdbo minerala ali fosila (peti odstavek 74. člena);
17.
če o najdbi minerala ali fosila, ki je naravna vrednota, ne obvesti
organizacije, pristojne za ohranjanje narave (drugi odstavek 75. člena);
18.
če ne hrani minerala ali fosila na ustrezen način oziroma ga, če
ustrezne hrambe ne more zagotoviti, ne ponudi v hrambo strokovno usposobljeni
organizaciji (tretji odstavek 75. člena).
(2) Z globo od 200 do 1.000 eurov se za
prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali
posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 200 do 400 eurov se za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne
osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, odgovorna oseba
posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ali odgovorna oseba v državnem
organu ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti.
(4) Z globo od 40 do 100 eurov se kaznuje
za prekršek iz prvega odstavka tega člena posameznik.
(5) Če je prekršek iz 5. in 6. točke prvega
odstavka tega člena storjen z vozilom na motorni pogon, pa ni mogoče ugotoviti,
kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik rabe pravice
uporabe vozila na motorni pogon, s katerim je bil prekršek storjen, razen če
dokaže, da tega prekrška ni storil. Če je lastnik ali imetnik pravice uporabe
vozila, s katerim je storjen prekršek iz 5. in 6. točke prvega odstavka tega
člena, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje
za prekršek njihova odgovorna oseba.
161.a člen
(najlažji prekrški)
(1) Z globo 1.500 eurov se kaznuje za
prekršek pravna oseba:
1.
če organizira vožnjo s kolesi v naravnem okolju brez dovoljenja za javno
prireditev ali če izvede javno prireditev v nasprotju z izdanim dovoljenjem
(tretji odstavek 28.d člena);
2.
če po končani javni prireditvi ne približa stanja prireditvenega
prostora stanju, v kakršnem je bil pred prireditvijo (tretji odstavek 28.d
člena).
(2) Z globo 1.250 eurov se za prekršek iz
prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki
samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo 500 eurov se za prekršek iz
prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna
oseba samostojnega podjetnika posameznika, odgovorna oseba posameznika, ki
samostojno opravlja dejavnost, ali odgovorna oseba v državnem organu ali
odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti.
(4) Z globo 100 eurov se kaznuje za
prekršek posameznik:
1.
če se vozi s kolesom v naravnem okolju zunaj utrjenih poti ali po poteh,
ki niso utrjene (prvi odstavek 28.d člena);
2.
če se vozi s kolesom v naravnem okolju po utrjenih poteh in temu
nasprotuje lastnik ali upravljavec poti (prvi odstavek 28.d člena);
3.
če se vozi s kolesom v naravnem okolju zunaj utrjenih poti in ne gre za
dovoljene primere vožnje s kolesom v naravnem okolju iz petega odstavka 28.b
člena tega zakona (prvi odstavek 28.d člena);
4.
če organizira vožnjo s kolesi v naravnem okolju brez dovoljenja za javno
prireditev ali če izvede javno prireditev v nasprotju z izdanim dovoljenjem
(tretji odstavek 28.d člena);
5.
če po končani javni prireditvi ne približa stanja prireditvenega
prostora stanju, v kakršnem je bil pred prireditvijo (tretji odstavek 28.d
člena).
161.b člen
(izrekanje globe)
Za prekrške iz 160. in 160.a člena tega
zakona se sme v hitrem postopku izreči globa tudi v znesku, ki je višji od
najnižje predpisane globe, določene s tem zakonom. Pri odločanju o višini globe
se upošteva teža prekrška in njegove posledice za ohranitev biotske
raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot.
161.c člen
(zaseg predmetov)
Naravovarstveni nadzornik, pristojni
inšpektor, carinik ali policist v okviru pristojnosti za nadzor po tem zakonu
lahko zasežejo predmete, ki so uporabljeni za prekršek ali namenjeni za
prekršek ali so nastali s prekrškom, kadar uradno izvedo za prekršek. Z
zaseženimi predmeti se ravna skladno z zakonom o prekrških.
Priloga:
Seznam naravnih znamenitosti
Zakon o ohranjanju narave – ZON (Uradni list
RS, št. 56/99)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
»XII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
162. člen
Šteje se, da zakoni in podzakonski predpisi,
ki urejajo naravno dediščino in naravne znamenitosti, urejajo naravne vrednote
po tem zakonu.
163. člen
(1) Akti o razglasitvi naravne
znamenitosti oziroma redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so bili izdani
na podlagi zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v
Ljudski republiki Sloveniji (Uradni list LRS, št. 23/48), zakona o varstvu
kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Uradni list LRS, št. 22/58),
zakona o varstvu narave (Uradni list SRS, št. 7/70) in zakona o naravni in
kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, 8/90 in Uradni list RS, št.
26/92) ostanejo v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih
vrednot po tem zakonu.
(2) Akte o zavarovanju naravnih
vrednot po tem zakonu izdajo pristojni državni ali lokalni organi, glede na
razvrstitev naravnih vrednot na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena
po tem zakonu.
164. člen
(1) Kulturni spomeniki, ki so
pridobili varstveni status na podlagi zakonov iz prejšnjega člena in zakona o
varstvu kulturnih spomenikov v LR Sloveniji (Uradni list LRS, št. 26/61) in
izpolnjujejo pogoje za pridobitev statusa naravne vrednote po tem zakonu,
pridobijo status naravne vrednote ob soglasju ministra za kulturo.
(2) Seznam naravnih vrednot iz prejšnjega
odstavka določi minister za okolje in prostor v soglasju z ministrom za kulturo.
(3) Seznam iz prejšnjega odstavka se
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
165. člen
(1) Vlada Republike Slovenije sprejme
v enem letu od uveljavitve tega zakona predpis iz tretjega odstavka 37. člena tega
zakona.
(2) Minister za okolje in prostor izda
v enem letu od uveljavitve predpisa iz prejšnjega odstavka predpis iz šestega odstavka
37. člena tega zakona.
166. člen
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona se:
-
Naravni rezervat Škocjanski zatok po zakonu o naravnem rezervatu Škocjanski
zatok (Uradni list RS, št. 20/98) šteje za naravni rezervat iz 66. člena
tega zakona,
-
Spominski park Trebče po zakonu o spominskem parku Trebče (Uradni list
SRS, št. 1/81 in 42/86) šteje za regijski park z imenom Kozjanski park iz
70. člena tega zakona.
(2) Za akte o zavarovanju naravnih
vrednot državnega pomena se štejejo naslednji občinski odloki o razglasitvi naravnih
znamenitosti:
1.
odlok o razglasitvi naravnega spomenika Debeli rtič (Primorske novice -
Uradne objave, št. 33/91);
2.
odlok o razglasitvi posameznih naravnih spomenikov in spomenikov
oblikovane narave v Občini Piran (Primorske novice - Uradne objave, št.
5/90), v delu, ki se nanaša na naravni spomenik Rt Madona;
3.
odlok o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline (Primorske
novice, Uradne objave, št. 5/90);
4.
odlok o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan (Primorske novice, Uradne
objave, št. 5/90, popr. 26/90, 3/90, popr. 6/90 in 16/92);
5.
odlok o razglasitvi Krajinskega parka Kolpa (Uradni list RS, št. 82/98);
6.
odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih
znamenitosti na območju občine Postojna (Primorske novice, Uradne objave, št.
29/84), v delu, ki se nanaša na Postojnski jamski sistem;
7.
odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih
znamenitosti na območju občine Postojna (Primorske novice, Uradne objave, št.
29/84), v delu, ki se nanaša na Predjamski jamski sistem.
167. člen
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona
postanejo javni zavodi Triglavski narodni park, Spominski park Trebče in Park Škocjanske
jame upravljavci zavarovanih območij in nadaljujejo z upravljanjem zavarovanih
območij v skladu z določbami tega zakona in določbami aktov o zavarovanju, če
niso v nasprotju s tem zakonom.
(2) Z dnem uveljavitve tega zakona
postane koncesionar v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok upravljavec
zavarovanega območja in nadaljuje z upravljanjem zavarovanega območja v skladu
z določbami tega zakona, določbami akta o zavarovanju in akta o podelitvi
koncesije, če niso v nasprotju s tem zakonom.
(3) Vlada Republike Slovenije uskladi
akte o ustanovitvi javnih zavodov iz prvega odstavka tega člena z določili tega
zakona v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena
je javni zavod Triglavski narodni park na podlagi javnega pooblastila pristojen
dajati oceno ogroženosti in naravovarstveno soglasje iz 105. člena tega zakona
za posege na območju Triglavskega narodnega parka in opravljati kot javno službo
naloge organiziranja, izvajanja, usklajevanja in spremljanja raziskovalnih nalog
v zvezi z območjem Triglavskega narodnega parka, za čas do uskladitve zakona o
Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81 in 42/86) z
določili tega zakona.
168. člen
(1) Upravljavci obstoječih, z zakoni
predpisanih zbirk podatkov morajo na zahtevo ministrstva za okolje in prostor dopustiti
dostop do podatkov, ki so pomembni za vzpostavitev in vodenje baz podatkov in
evidenc po tem zakonu, in njihovo uporabo, pri čemer se varujejo osebni
podatki.
(2) Fizične in pravne osebe, ki imajo
podatke ali zbirke podatkov, ki so pomembne za vzpostavitev in vodenje evidenc po
tem zakonu, morajo dopustiti kopiranje podatkov Zavodu Republike Slovenije za
varstvo narave.
(3) Osebe iz prejšnjega odstavka so
upravičene do primernega povračila, če zbiranje podatkov ali njihova obdelava ni
bila financirana iz sredstev javne porabe ali sredstev samoupravnih interesnih
skupnosti.
(4) Višina zneska povračila iz prejšnjega
odstavka se določi s pogodbo, ki jo v imenu države sklene Zavod Republike Slovenije
za varstvo narave.
169. člen
(1) Z uveljavitvijo tega zakona
preidejo v sestavo Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave tisti delavci
iz Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine,
Ljubljana, Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine,
Piran, ter zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje, Kranj,
Maribor, Nova Gorica in Novo mesto, ki opravljajo naloge varstva naravnih vrednot.
(2) Zavod Republike Slovenije za
varstvo narave prevzame tudi sredstva za delo, inventar in opremo, ki jo
uporabljajo delavci iz prejšnjega odstavka, ter dokumentacijo, arhiv in nedokončane
zadeve, ki se nanašajo na opravljanje nalog varstva naravnih vrednot.
(3) Prevzem delavcev, sredstev, arhiva
in nalog iz prejšnjih odstavkov uredita sporazumno ministrstvo za okolje in prostor
in ministrstvo za kulturo v treh mesecih od uveljavitve tega zakona.
170. člen
(1) Vlada Republike Slovenije izda
izvršilne predpise po tem zakonu, razen predpisa iz tretjega odstavka 37. člena
tega zakona, v dveh letih od uveljavitve tega zakona.
(2) Minister za okolje in prostor izda
izvršilne predpise po tem zakonu, razen predpisa iz šestega odstavka 37. člena tega
zakona, v treh letih od uveljavitve tega zakona.
(3) Ne glede na določbo prvega
odstavka tega člena se izvajanje določb 33. člena tega zakona začne s
polnopravnim članstvom Republike Slovenije v Evropski skupnosti.
171. člen
(1) Deli naravne znamenitosti,
redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so navedene v seznamu, ki je priloga
tega zakona (v nadaljnjem besedilu: znamenitosti) in so v družbeni
lastnini v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, preidejo v last države.
(2) V last države preidejo tudi
stvari, ki služijo upravljanju, rabi vzdrževanju ali varstvu znamenitosti iz
prejšnjega odstavka (v nadaljnjem besedilu: stvari).
(3) Znamenitosti iz prvega odstavka
tega člena in stvari prejšnjega odstavka, ki preidejo v last države, določi
ministrstvo za okolje in prostor z ugotovitveno odločbo.
(4) Sredstva podjetij in drugih
pravnih oseb, ki so bila do prenosa v last države vložena v znamenitosti in
stvari iz prejšnjega odstavka, se določijo v pogodbi med državo ter podjetji in
drugimi pravnimi osebami, ki so upravljale z znamenitostmi na dan prenosa v državno
last na podlagi predpisa ali pravnomočnega akta.
(5) Pri določanju višine teh sredstev
na osnovi pogodbe, se upošteva tista vlaganja, ki so pomenila trajno povečanje vrednosti
in tista, ki so bila višja od pridobljene koristi iz gospodajenja oziroma iz
uporabe teh znamenitosti.
(6) Če do sklenitve pogodbe ne pride v
treh mesecih po pravnomočnosti odločbe o znamenitostih in stvareh, ki so prešle
v last države, odloči o višini sredstev iz četrtega odstavka tega člena
ministrstvo za okolje in prostor.
(7) Deli znamenitosti, ki niso
navedene v seznamu iz prvega odstavka tega člena in so v družbeni lastnini v sredstvih
podjetij in drugih pravnih oseb, preidejo v last občine, na katere območju se
nahajajo.
(8) Za prehod znamenitosti v last občine
se smiselno upoštevajo določbe četrtega, petega in šestega odstavka tega člena.
172. člen
(1) Oseba, ki rabi naravno vrednoto na
način, za katerega je po tem zakonu predpisana pridobitev dovoljenja ali koncesije,
mora vložiti vlogo za izdajo dovoljenja iz 42. člena tega zakona ali vlogo o
zainteresiranosti za podelitev koncesije iz 43. člena tega zakona v enem letu
od uveljavitve tega zakona.
(2) Osebe, ki so imele ob uveljavitvi
tega zakona pravico do upravljanja naravne vrednote, pridobljeno po dosedanjih predpisih,
pravico obdržijo do ureditve pravic po tem zakonu, izvajajo pa jo lahko v
obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v aktu o podelitvi pravice.
(3) Osebe iz prejšnjega odstavka imajo
ob izpolnjevanju pogojev prednostno pravico pri pridobitvi pravic po tem zakonu.
Prednostno pravico izgubijo, če v enem letu ne vložijo vloge iz prvega odstavka
tega člena.
173. člen
Do izdelave naravovarstvenih smernic se za
določitev vsebine naravovarstvenih smernic uporabljajo strokovne podlage za
varstvo območij naravne in kulturne dediščine v delu, ki se nanaša na naravno
dediščino, in varstveni režimi, določeni v aktih o razglasitvah, izdanih na
podlagi zakonov iz 163. člena tega zakona, in zakonu o Triglavskem narodnem parku
(Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81 in 42/86), zakonu o Spominskem parku Trebče
(Uradni list SRS, št. 1/81 in 42/86), zakonu o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni
list RS, št. 57/96) in zakonu o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok
(Uradni list RS, št. 20/98).
174. člen
Upravne naloge po tem zakonu izvaja uprava
za varstvo narave kot organ v sestavi ministrstva za okolje in prostor.
175. člen
(1) Šteje se, da so za opravljanje
nalog neposrednega nadzora v naravi iz 155. člena tega zakona že usposobljeni naravovarstveni
nadzorniki, ki že vsaj tri leta opravljajo naloge neposrednega nadzora v naravi
v javnih zavodih Triglavski narodni park, Spominski park Trebče in Park Škocjanske
jame ter pri koncesionarju v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok.
(2) Osebe, ki so zaposlene v Zavodu za
gozdove Slovenije na delovnih mestih s strokovno izobrazbo s področja naravoslovja
in imajo najmanj tri leta delovnih izkušenj na tem področju ter delajo v
naravi, se na podlagi tega zakona štejejo usposobljene za naravovarstvene
nadzornike in izvajajo naloge neposrednega nadzora po tem zakonu na območjih,
za katera so pristojne.
(3) Osebe iz prejšnjih odstavkov se
vpišejo v evidenco iz 157. člena tega zakona po uradni dolžnosti.
176. člen
(1) Do uveljavitve izvršilnih
predpisov na podlagi tega zakona se še naprej uporabljajo predpisi izdani na
podlagi zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81,
42/86 in Uradni list RS, št. 8/90, 26/92), v delu, ki se nanaša na naravno dediščino
in naravne znamenitosti, kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona.
(2) Do uveljavitve predpisov, ki bodo
uredili delovanje društev v javnem interesu na področju varstva okolja, se za podelitev
statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja,
smiselno uporabljajo določbe 137. do 139. člena tega zakona.
177. člen
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona
prenehajo veljati:
1.
določbe zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št.
1/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 8/90, 26/92), ki urejajo varstvo naravne
dediščine;
2.
3.3. točka 5. člena in prvi odstavek 29. člena zakona o varstvu okolja
(Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96);
3.
četrti odstavek 44. člena zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93);
4.
določbe zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni
lastnini (Uradni list RS, št. 16/96), v delu, ki se nanaša na naravne
znamenitosti.
(2) Ne glede na 2. točko prejšnjega
odstavka se na podlagi tega zakona uporabljajo:
1.
uredba o varstvu samoniklih gliv (Uradni list RS, št. 57/98) in
2.
uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS, št.
16/95 in 28/95).
178. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan od
objave v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o
ohranjanju narave – ZON-A (Uradni list RS, št. 119/02)
vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:
»PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
43. člen
Zavod RS za varstvo narave in javni zavod
Triglavski narodni park končata postopke za izdajo naravovarstvenega soglasja,
ki sta jih uvedla do uveljavitve tega zakona.
44. člen
V treh mesecih po uveljavitvi tega zakona
ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, in Zavod RS za varstvo narave
sporazumno uredita morebiten prehod in prevzem delavcev, ki delajo na
ministrstvu, pristojnem za ohranjanje narave, oziroma na Zavodu RS za varstvo
narave, skladno z ureditvijo nalog iz 31. in 32. člena tega zakona. Pri tem se
upošteva zlasti dosežena stopnja izvajanja posameznih nalog na ministrstvu,
pristojnem za ohranjanje narave, oziroma v Zavodu RS za varstvo narave ob
uveljavitvi tega zakona, pretežnost dela, ki ga delavec opravlja na upravno
pravnih oziroma strokovnih nalogah, in pričakovan obseg dela na posameznih
nalogah, glede na določbe tega zakona.
45. člen
Za dovoljenja za posege v prostor se
štejejo dovoljenja, izdana po predpisih o graditvi objektov.
46. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona je Zavod za
gozdove Slovenije, kot oseba javnega prava iz 39. člena tega zakona, dolžan
zagotavljati neposredni nadzor v naravi.
47. člen
Postopki za izdajo naravovarstvenega
soglasja, začeti po dosedanjih predpisih, se nadaljujejo in končajo po določbah
teh predpisov.
Postopki za izdajo soglasja upravne enote v
postopku pridobitve lastninske pravice s pravnimi posli na nepremičninah na
zavarovanih območjih, začeti po dosedanjih predpisih, se nadaljujejo in končajo
po določbah teh predpisov.
48. člen
Do sprejema nacionalnega programa varstva
narave iz 94. člena zakona o ohranjanju narave se uporablja nacionalni program
varstva okolja (Uradni list RS, št. 83/99) v delu, ki ureja ohranjanje narave,
v skladu z zakonom o ohranjanju narave.
49. člen
Do sprejema predpisa, s katerim se bodo
določile naravne vrednote, se za opredelitev vsebine naravovarstvenih smernic
iz 24. člena tega zakona v delu, ki se v okviru naravnih vrednot nanaša na
naravno dediščino, uporabljajo strokovni predlogi za določitev naravnih
vrednot, ki jih je pripravil Zavod RS za varstvo narave. Če ti predlogi še niso
pripravljeni, se uporabijo strokovne podlage za varstvo območij naravne in
kulturne dediščine v delu, ki se nanaša na naravno dediščino.
50. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata
veljati zakon o naravnem rezervatu Škocjanski zatok (Uradni list RS, št. 20/98)
in zakon o spominskem parku Trebče (Uradni list SRS, št. 1/81 in 42/86),
uporabljata pa se do sprejema aktov o zavarovanju območja naravnega rezervata
Škocjanski zatok in območja Kozjanskega regijskega parka.
Izvršilni predpisi, izdani na podlagi
zakonov iz prejšnjega odstavka, veljajo do sprejema aktov o zavarovanju območja
naravnega rezervata Škocjanski zatok in območja Kozjanskega regijskega parka,
kolikor niso v nasprotju z zakonom o ohranjanju narave.
51. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o
ohranjanju narave – ZON-B (Uradni list RS, št. 41/04)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
»PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
21. člen
Vlada izda predpis o določitvi posebnih
varstvenih območij iz 5. člena tega zakona do dneva pristopa Republike
Slovenije k Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: dan pristopa k EU).
22. člen
(1) Presoje sprejemljivosti planov po tem
zakonu je treba na način določen s tem členom izvesti tudi za plane, za katere
se je postopek priprave začel pred uveljavitvijo tega zakona, pa z dnem
pristopa k EU še ni končan.
(2) Če pripravljavec plana do dneva
pristopa k EU v postopku prijave plana še ni pridobil naravovarstvenih smernic,
se šteje, da se postopek priprave plana še ni začel.
(3) Če je pripravljavec plana do dneva
pristopa k EU v postopku priprave plana že pridobil pozitivno naravovarstveno
mnenje ali je bilo dano k planu soglasje ministrstva, pristojnega za varstvo
narave skladno z zakonom, se šteje da je bil postopek sprejema plana končan do
roka iz prvega odstavka tega člena.
(4) V času od dneva pristopa k EU do
sprejema državne prostorske strategije vključi Zavod Republike Slovenije za
varstvo narave v naravovarstveno mnenje k prostorskim aktom, za katere so bile
do dneva pristopa k EU že dane naravovarstvene smernice, ni pa bilo še dano
pozitivno naravovarstveno mnenje, tudi oceno vpliva teh aktov na območja,
določena s predpisom o določitvi posebnih varstvenih območij na podlagi 5.
člena tega zakona. Naravovarstveno mnenje se vroči tudi ministrstvu,
pristojnemu za prostor.
(5) Če gre v primeru iz prejšnjega odstavka
za lokacijski načrt ali drug prostorski izvedbeni akt, je treba za nadaljevanje
postopka sprejema tudi po sprejemu državne prostorske strategije pridobiti
dopolnjene naravovarstvene smernice. Zavod Republike Slovenije za varstvo
narave mora preveriti vsebino danih naravovarstvenih smernic in jo dopolniti
skladno s predpisom o določitvi posebnih varstvenih območij, izdanim na podlagi
5. člena tega zakona. Dopolnitev naravovarstvenih smernic se izvede na podlagi
predpisa o določitvi posebnih varstvenih območij v roku 30 dni od njegove
uveljavitve, razen če strokovna priprava zaradi obsežnosti preverjanj, ki so
potrebna za izdelavo dopolnitve, ni možna v predpisanem roku, vendar najkasneje
v roku 60 dni o čemer se nemudoma obvesti pripravljavca lokacijskega načrta ali
drugega prostorskega izvedbenega akta in ministrstvo, pristojno za urejanje
prostora.
(6) Če pripravljavec plana v primerih iz
prejšnjih dveh odstavkov pridobi pozitivno naravovarstveno mnenje k planu,
presoja sprejemljivosti planov na podlagi tega zakona ni potrebna.
(7) Zavod Republike Slovenije za varstvo narave
zavrne izdajo pozitivnega naravovarstvenega mnenja z odločbo.
(8) Na podlagi dokončne odločbe iz
prejšnjega odstavka lahko pripravljavec plana predlaga uvedbo postopka prevlade
javne koristi na podlagi tega zakona skladno z določbami, ki urejajo postopek
prevlade javne koristi v primeru planov.
23. člen
Presoja sprejemljivosti posegov v naravo na
podlagi tega zakona se izvede tudi za posege v naravo, za katere se je postopek
pridobitve ustreznega dovoljenja že začel pred uveljavitvijo tega zakona, pa z
dnem pristopa k EU še ni končan, razen če so bili v tem postopku že dani
projektni pogoji, skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov in
zakona, ki ureja ohranjanje narave.
24. člen
Postopki za izdajo naravovarstvenega
soglasja iz 15. člena tega zakona, začeti po dosedanjih predpisih, se
nadaljujejo in končajo po določbah teh predpisov.
25. člen
Postopki za izdajo dovoljenj, potrdil ali
listin iz 2. člena tega zakona, začeti po dosedanjih predpisih, se nadaljujejo
in končajo po določbah teh predpisov.
26. člen
Od uveljavitve tega zakona do 1. 1. 2005
izvaja naloge ministrstva, pristojnega za ohranjanje narave, določene v 7.
členu tega zakona, ministrstvo, pristojno za divjad.
27. člen
Do začetka izvajanja celovite presoje
vplivov na okolje za plane v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo
okolja, se v okviru postopka sprejemljivosti planov na podlagi tega zakona za
presojo sprejemljivosti vplivov plana smiselno uporabljajo določbe o celoviti
presoji vplivov na okolje v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo okolja
in tem zakonom.
28. člen
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(2) Določbe 1., 6., 10., 11., 14. in 16.
člena tega zakona se začnejo uporabljati z dnem pristopa k EU.
(3) S tem zakonom se povzema vsebina
Direktive Sveta št. 92/43/ES z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih
habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206 z vsemi
spremembami).«.
Zakon o društvih – ZDru-1 (Uradni list RS, št.
61/06)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»61. člen
(uveljavitev
zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije – ZSKZ-B (Uradni list
RS, št. 8/10)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»19. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
ohranjanju narave – ZON-C (Uradni list RS, št. 46/14)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
»PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
41. člen
Postopki, začeti na podlagi drugega
odstavka 19. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 –
uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1 in 8/10 – ZSKZ-B) pred uveljavitvijo
tega zakona, se ustavijo.
42. člen
(1) Evidenca vozil na motorni pogon iz
novega 28.č člena zakona se vzpostavi najpozneje do 31. decembra 2016.
(2) Evidenca o oškodovancih, izvedenih
zaščitah in ukrepih ter sklenjenih sporazumih o odškodninah iz novega 93.a člena
zakona se vzpostavi najpozneje do 31. decembra 2015.
(3) Določbe novega 28.č člena zakona, ki se
nanašajo na obveznost vpisa v evidenco vozil na motorni pogon, se začnejo
uporabljati, ko je evidenca vozil na motorni pogon vzpostavljena oziroma najpozneje
1. januarja 2017.
43. člen
Postopki za izdajo gradbenih dovoljenj, ki
so v teku ob uveljavitvi tega zakona in za izdajo katerih so potrebna
pravnomočna naravovarstvena soglasja, se prekinejo do pravnomočnosti odločitve
o naravovarstvenih soglasjih.
44. člen
(1) Minister za kmetijstvo in okolje izda
predpisa iz šestega odstavka spremenjenega 39. in šestega odstavka novega 93.a
člena zakona v treh mesecih od uveljavitve tega zakona.
(2) Minister za infrastrukturo in prostor
izda predpis iz šestega odstavka novega 28.č člena zakona v enem letu od
uveljavitve tega zakona.
(3) Zavod Republike Slovenije za varstvo
narave uskladi statut in druge splošne akte s tem zakonom v treh mesecih od
uveljavitve tega zakona.
45. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona se prenehajo
uporabljati določbe Uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju
(Uradni list RS, št. 16/95, 28/95, 56/99 – ZON in 35/01).
46. člen
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona
prenehajo veljati:
-
peti odstavek 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št.
16/04, 120/06 – odločba US, 17/08);
-
drugi do šesti odstavek 27. člena in tretji odstavek 34. člena Zakona o
Regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96, 7/99 – ZVKD in
110/02 – ZGO-1);
-
prvi odstavek 33. člena Zakona o varstvu podzemnih jam (Uradni list RS,
št. 2/04 in 61/06 – ZDru-1);
-
tretji odstavek 53. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni
list RS, št. 52/10).
(2) Z dnem uveljavitve tega zakona
prenehajo veljati:
-
drugi odstavek 1. člena, 8. člen in Priloga II Odredbe o bivalnih
razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu (Uradni list RS, št.
20/01);
-
četrti odstavek 16. člena Uredbe o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok
(Uradni list RS, št. 75/13);
-
tretji odstavek 26. člena Uredbe o Krajinskem parku Ljubljansko barje
(Uradni list RS, št. 112/08);
-
prvi in četrti odstavek 25. člena Uredbe o Krajinskem parku Kolpa
(Uradni list RS, št. 85/06);
-
tretji odstavek 22. člena Uredbe o Krajinskem parku Strunjan (Uradni
list RS, št. 107/04, 114/04 – popr., 83/06, 71/08 in 77/10);
-
prvi in tretji odstavek 17. člena Uredbe o Krajinskem parku Goričko
(Uradni list RS, št. 101/03);
-
prvi in četrti odstavek 21. člena Uredbe o Krajinskem parku Sečoveljske
soline (Uradni list RS, št. 29/01);
-
druga in šesta alineja prvega odstavka 8. člena, tretji in četrti
odstavek 12. člena in drugi odstavek 19. člena Sklepa o ustanovitvi javnega
zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (Uradni list RS, št. 68/96).
47. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.