Neuradno prečiščeno besedilo, ki vsebuje to spremembo:
Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo
predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega
organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o nalezljivih boleznih
obsega:
-
Zakon o nalezljivih boleznih – ZNB (Uradni list RS, št. 69/95 z dne 1.
12. 1995),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah določenih zakonov na področju zdravja
– ZdZPZ (Uradni list RS, št. 47/04 z dne 30. 4. 2004),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih – ZNB-A
(Uradni list RS, št. 119/05 z dne 28. 12. 2005),
-
Zakon o nalezljivih boleznih – uradno prečiščeno besedilo – ZNB-UPB1
(Uradni list RS, št. 33/06 z dne 30. 3. 2006).
ZAKON
O NALEZLJIVIH BOLEZNIH (ZNB)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 3)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon določa nalezljive bolezni, ki
ogrožajo zdravje prebivalcev Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu:
nalezljive bolezni) in bolnišnične ali nozokomialne okužbe, ki nastanejo v
vzročni zvezi z opravljanjem zdravstvene dejavnosti (v nadaljnjem besedilu:
bolnišnične okužbe) ter predpisuje ukrepe za njihovo preprečevanje in
obvladovanje.
2. člen
Varstvo prebivalstva pred nalezljivimi
boleznimi in bolnišničnimi okužbami obsega sistem družbenih, skupinskih in
posamičnih aktivnosti in ukrepov za njihovo preprečevanje, obvladovanje,
zdravljenje in odstranjevanje njihovih posledic.
Varstvo prebivalcev pred vnosom nalezljivih
bolezni iz tujine obsega ukrepe, ki jih določajo ta zakon ter mednarodne
zdravstvene in sanitarne konvencije in druge mednarodne pogodbe, ki jih je
sklenila oziroma ratificirala Republika Slovenija.
3. člen
Varstvo prebivalcev pred nalezljivimi
boleznimi obsega splošne in posebne ukrepe za njihovo preprečevanje in
obvladovanje.
Splošne ukrepe iz prejšnjega odstavka
izvajajo fizične in pravne osebe ter nosilci družbene skrbi za zdravje.
Posebne ukrepe iz prvega odstavka tega
člena izvajajo fizične in pravne osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost,
pri nalezljivih boleznih, ki se prenašajo med živalmi (vretenčarji) in človekom
- zoonozah, pa tudi fizične in pravne osebe, ki opravljajo veterinarsko
dejavnost.
4. člen
Vsakdo ima pravico do varstva pred
nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje
zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi.
Vse fizične in pravne osebe morajo
omogočiti opravljanje zdravstveno higienskih pregledov s svetovanjem in
predhodnih zdravstvenih pregledov ter nadzorstva, kot tudi odvzem potrebnega
materiala in izvajanje drugih ukrepov za varstvo pred nalezljivimi boleznimi in
bolnišničnimi okužbami, določenimi s tem zakonom.
5. člen
Naloge Republike Slovenije na področju
varstva pred nalezljivimi boleznimi izvajajo ministrstvo, pristojno za zdravje, Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni
zavodi za zdravstveno varstvo v skladu z zakonom o zdravstveni dejavnosti
(Uradni list RS, št.9/92), v primeru naravnih in drugih nesreč ter v vojni pa
tudi organi in enote za zaščito, reševanje in pomoč v skladu s posebnim
zakonom.
Ministrstvo, pristojno za zdravje, spremlja gibanje nalezljivih bolezni v državi in v tujini in o tem
obvešča pristojne organe ter sprejema programe, usklajuje delo in določa ukrepe
za izvajanje programov na področju obvladovanja in preprečevanja širjenja
nalezljivih bolezni in epidemij.
Inštitut za varovanje zdravja Republike
Slovenije in območni zavodi za zdravstveno varstvo spremljajo in proučujejo
epidemiološke razmere nalezljivih bolezni v skladu z obveznostmi, sprejetimi z
mednarodnimi sporazumi in v skladu s programi Svetovne zdravstvene organizacije
ter na tej podlagi in v skladu s planom zdravstvenega varstva Republike
Slovenije pripravijo programe za preprečevanje, obvladovanje, odstranitev
(eliminacijo) in izkoreninjenje (eradikacijo) nalezljivih bolezni.
Programe iz prejšnjega odstavka določi
minister, pristojen za zdravje, za posamezno leto ali
za daljše obdobje. Program mora določati ukrepe, njihove izvajalce, roke za
izvršitev posameznih nalog ter potrebna finančna sredstva.
6. člen
Ukrepe za preprečevanje in obvladovanje
zoonoz izvajajo pooblaščeni zdravstveni zavodi v sodelovanju s pristojnimi
organi in organizacijami s področja veterinarstva, obsegajo pa obvezno vzajemno
obveščanje o pojavu in gibanju teh bolezni ter usklajeno organiziranje in
izvajanje epidemioloških, higienskih in drugih ukrepov za njihovo preprečevanje
oziroma zatiranje.
Kratkoročne in dolgoročne preventivne
ukrepe in programe za varstvo prebivalstva pred zoonozami sprejme minister,
pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom,
pristojnim za veterinarstvo. V programih se določijo ukrepi, izvajalci, roki in
sredstva za njihovo izvedbo.
7. člen
Epidemija nalezljive bolezni je pojav
nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb
presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje.
Za okuženo območje se po tem zakonu šteje
območje, na katerem je ugotovljen eden ali več virov okužbe in na katerem so
možnosti za širjenje okužbe.
Za ogroženo območje se po tem zakonu šteje
območje, na katero se lahko prenese nalezljiva bolezen z okuženega območja in
na katerem so možnosti za širjenje okužbe.
Epidemijo nalezljive bolezni ter okuženo
ali ogroženo območje razglasi oziroma določi minister, pristojen za zdravje.
8. člen
Nalezljive bolezni, zaradi katerih se
izvajajo splošni in posebni ukrepi iz 3. člena tega zakona, so:
Slovensko strokovno ime:
|
Tuje strokovno ime:
|
AIDS (SINDROM PRIDOBLJENE IMUNSKE
|
AIDS/HIV
|
POMANJKLJIVOSTI)
|
|
AKTIVNA TUBERKULOZA
|
TUBERCULOSIS ACTIVA
|
AMEBIOZA
|
AMOEBIASIS
|
AKUTNA INFEKCIJA DIHAL PO LOKA-
|
INFECTIO RESPIRATORIA ACUTA
|
LIZACIJI IN PO POVZROČITELJIH
|
|
BORELIOZA LYME
|
LYME DISEASE
|
BOTULIZEM
|
BOTULISMUS
|
BRILL-ZINSERJEVA BOLEZEN
|
MORBUS BRILL-ZINSSER
|
BRUCELOZA
|
BRUCELLOSIS
|
DAVICA
|
DIPHTHERIA
|
EHINOKOKOZA
|
ECHINOCOCCOSIS
|
ENTEROBIOZA
|
ENTEROBIASIS
|
GARJE SCABIES
|
|
ENTEROKOLITIS PO POVZROČITELJIH
|
ENTEROCOLITIS
|
GOBAVOST LEPRA
|
|
GONOREJA IN GONOKOKNE OKUŽBE
|
GONORRHOEA
|
GRIPA
|
INFLUENZA
|
GRIŽA PO POVZROČITELJIH
|
DYSENTERIA
|
HEMORAGIČNA MRZLICA PO POVZRO-
|
FEBRIS HAEMORRHAGICA VIROSA
|
ČITELJIH
|
|
INFEKCIJSKA MONONUKLEOZA
|
MONONUCLEOSIS INFECTIOSA
|
KLAMIDIJSKA OKUŽBA PO LOKALIZACIJI
|
CHLAMYDIASIS
|
IN PO POVZROČITELJIH
|
|
KOLERA
|
CHOLERA
|
KONGENITALNE RDEČKE
|
CONGENITALIS RUBELLA
|
SYNDROM
|
|
KUGA
|
PESTIS
|
LAMBLIOZA
|
LAMBLIASIS-GIARDIASIS
|
LEGIONELOZA
|
LEGIONELLOSIS
|
LEPTOSPIROZA
|
LEPTOSPIROSIS
|
LISTERIOZA
|
LISTERIOSIS
|
LIŠMENIOZA
|
LEISHMANIASIS
|
MALARIJA
|
MALARIA
|
MENINGITIS PO POVZROČITELJIH
|
MENINGITIS
|
MENINGOENCEFALITIS PO POVZRO-
|
MENINGOENCEPHALITIS
|
ČITELJIH
|
|
MIKROSPORIJA PO LOKALIZACIJI
|
MICROSPORIASIS
|
MRTVIČNI KRČ
|
TETANUS
|
MUMPS PAROTITIS
|
EPIDEMICA
|
NORICE
|
VARICELLA
|
OKUŽBA S HRANO PO POVZROČITELJIH
|
TOXICOINFECTIO ALIMENTARIS
|
OSLOVSKI KAŠELJ
|
PERTUSSIS
|
OŠPICE
|
MORBILLI
|
OTROŠKA PARALIZA
|
POLIOMYELITIS
|
PARATIFUS A, B, C
|
PARATYPHUS A, B, C
|
PASAVEC
|
ZOSTER
|
PSITAKOZA
|
PSITACOSIS-ORNITOSIS
|
PEGAVICA
|
TYPHUS EXANTHEMATICUS
|
RDEČKE
|
RUBELLA
|
RUMENA MRZLICA
|
FEBRIS FLAVA
|
SEPSA PO POVZROČITELJIH
|
SEPSIS
|
SIFILIS
|
SYPHILIS
|
SMRKAVOST
|
MALLEUS
|
SPOLNO PRENESENE BOLEZNI (DRUGE)
|
SEXUALLY TRANSMITTED
|
|
DISEASES
|
|
|
PO SINDROMIH IN/ALI PO POVZROČITELJIH
|
|
|
|
STEKLINA
|
RABIES
|
STREPTOKOKNA ANGINA
|
ANGINA STREPTOCOCCICA
|
ŠEN
|
ERYSIPELAS
|
ŠKRLATINKA
|
SCARLATINA
|
TRAKULJAVOST
|
TAENIASIS
|
TOKSOKARIOZA
|
TOXOCARIASIS
|
TOKSOPLAZMOZA
|
TOXOPLASMOSIS
|
TRAHOM
|
TRACHOMA
|
TREBUŠNI TIFUS
|
TYPHUS ABDOMINALIS
|
TRIHINOZA
|
TRICHINOSIS
|
TRIHOFITIJA
|
TRICHOPHYTIA
|
TULAREMIJA
|
TULAREMIA
|
VIRUSNI HEPATITIS PO POVZROČI-
|
|
TELJIH
|
HEPATITIS VIROSA
|
VRANIČNI PRISAD
|
ANTRAX
|
VROČICA Q
|
FEBRIS Q
|
Nalezljive bolezni iz prejšnjega odstavka
se glede na njihovo naravo in ukrepe, potrebne za njihovo preprečevanje in
obvladovanje, razvrstijo v skupine s pravilnikom, ki ga izda minister,
pristojen za zdravje.
Če se pojavi nevarnost drugih nalezljivih
bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje prebivalcev, lahko Vlada Republike
Slovenije odloči, da se zanje uporabijo ukrepi, določeni s tem zakonom. O
odločitvi mora nemudoma obvestiti Državni zbor Republike Slovenije.
II. UKREPI ZA PREPREČEVANJE IN OBVLADOVANJE NALEZLJIVIH
BOLEZNI
9. člen
Lastniki, upravljalci oziroma najemniki
stanovanjskih in drugih objektov ter fizične in pravne osebe, ki izdelujejo
oziroma prodajajo živila in predmete splošne uporabe, izvajajo splošne ukrepe,
s katerimi v skladu s posebnimi predpisi zagotavljajo:
1.
zdravstveno ustreznost pitne vode ter živil in predmetov splošne
uporabe;
2.
ustrezno kakovost zraka v zaprtih prostorih;
3.
sanitarno tehnično in sanitarno higiensko vzdrževanje javnih objektov,
sredstev javnega prometa in javnih površin vključno s preventivno dezinfekcijo,
dezinsekcijo in deratizacijo;
4.
ravnanje z odpadki na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne povzroča
čezmerne obremenitve okolja.
Obvezni program preventivne dezinfekcije,
dezinsekcije in deratizacije iz 3. točke prejšnjega odstavka določi minister,
pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom,
pristojnim za kmetijstvo in ministrom, pristojnim za okolje. Program mora določati
ukrepe, njihove izvajalce, roke za izvršitev posameznih nalog ter potrebna
sredstva.
10. člen
Posebni ukrepi za preprečevanje in
obvladovanje nalezljivih bolezni so:
1.
usmerjena zdravstvena vzgoja in svetovanje;
2.
zgodnje odkrivanje virov okužbe in bolnikov z nalezljivimi boleznimi ter
postavitev diagnoze;
3.
prijavljanje nalezljivih bolezni in epidemij;
4.
epidemiološka preiskava;
5.
osamitev (izolacija), karantena, obvezno zdravljenje ter poseben prevoz
bolnikov;
6.
cepljenje (imunizacija in imunoprofilaksa) ter zaščita z zdravili
(kemoprofilaksa);
7.
dezinfekcija, dezinsekcija, deratizacija;
8.
obvezni zdravstveno higienski pregledi s svetovanjem;
9.
drugi posebni ukrepi.
1. Usmerjena zdravstvena vzgoja in
svetovanje
11. člen
Usmerjena zdravstvena vzgoja in svetovanje
kot ukrep za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni je usmerjena na
trenutno pomembne epidemiološke razmere na posameznem območju in v določenem
okolju in se izvaja po programu. Program določi Inštitut za varovanje zdravja
Republike Slovenije in opredeli prednostna področja.
2. Zgodnje odkrivanje virov okužbe in
bolnikov z nalezljivimi boleznimi ter postavitev diagnoze
12. člen
Vsak zdravnik, ki odkrije ali posumi na
nalezljivo bolezen na podlagi anamnestičnih podatkov, kliničnega pregleda in
epidemioloških razmer, mora nemudoma izvesti ustrezne ukrepe, določene s tem
zakonom.
V primerih, določenih s pravilnikom iz
drugega odstavka 8. člena tega zakona, je treba diagnozo nalezljive bolezni
potrditi z mikrobiološko diagnostiko povzročitelja.
Mikrobiološko diagnostiko in identifikacijo
opravljajo pooblaščeni oziroma referenčni mikrobiološki laboratoriji, ki jih
določi minister, pristojen za zdravje.
13. člen
Osebo, ki jo je poškodovala stekla žival
ali je bila v stiku s steklo živaljo ali z živaljo, za katero se sumi, da je
stekla, mora zdravnik takoj napotiti v specializirano (antirabično) ambulanto
pristojnega zavoda za zdravstveno varstvo.
3. Prijavljanje nalezljivih bolezni in
epidemij
14. člen
Zdravnik mora takoj po postavljeni diagnozi
oziroma sumu nalezljive bolezni prijaviti pristojnemu zavodu za zdravstveno
varstvo:
1.
vsak pojav nalezljive bolezni iz 8. člena tega zakona ali smrt zaradi
nje;
2.
vsak sum na davico, gnojni meningitis, virusno hemoragično mrzlico,
kolero, kugo, ošpice, otroško paralizo, pljučni antraks in steklino;
3.
vsako epidemijo ali sum na epidemijo nalezljive bolezni;
4.
vsako izločanje povzročitelja trebušnega tifusa, drugih salmonel, šigel,
kampilobaktra, jersinije in lamblije;
5.
vsako nosilstvo virusov hepatitisa B in C, povzročiteljev aidsa in
povzročiteljev malarije;
6.
vsak ugriz in stik s steklo živaljo ali na steklino sumljivo živaljo.
Način prijavljanja je določen s pravilnikom
iz drugega odstavka 8. člena tega zakona.
15. člen
Zavod za zdravstveno varstvo mora o vsakem
pojavu ali sumu na zoonozo takoj obvestiti krajevno pristojno veterinarsko
inšpekcijo.
Fizične in pravne osebe, ki opravljajo
veterinarsko dejavnost, morajo takoj obvestiti pristojni zavod za zdravstveno
varstvo o vsaki bolezni ali poginu živali zaradi zoonoz.
16. člen
Na podlagi prijav iz 14. člena tega zakona
ter podatkov laboratorijskih preiskav o povzročiteljih nalezljivih bolezni
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavodi za
zdravstveno varstvo spremljajo gibanje nalezljivih bolezni in vodijo evidence v
skladu s posebnim zakonom ter o tem obveščajo ministrstvo, pristojno za zdravje.
4. Epidemiološka preiskava
17. člen
Epidemiološka preiskava odkriva vire okužbe
in poti prenašanja ter obsega epidemiološko anketiranje, poizvedovanje in
mikrobiološko diagnostiko.
Epidemiološko preiskavo odredi zdravnik iz
prvega odstavka 12. člena tega zakona ali pristojni zavod za zdravstveno
varstvo na podlagi prijave iz 14. člena tega zakona.
Z ugotovitvami epidemiološke preiskave
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in pristojni zavodi za
zdravstveno varstvo seznanijo zdravstveno inšpekcijo.
5. Osamitev, karantena, obvezno zdravljenje
in prevoz bolnikov
18. člen
Osamitev (izolacija) je ukrep, s katerim
lečeči zdravnik, območni zavod za zdravstveno varstvo ali Inštitut za varovanje
zdravja Republike Slovenije zbolelemu za nalezljivo boleznijo, omeji svobodno
gibanje, kadar to lahko povzroči direkten ali indirekten prenos bolezni na
druge osebe.
Glede na način prenosa nalezljive bolezni
in stanje kužnosti bolnika se določi vrsta osamitve, ki lahko poteka na
bolnikovem domu, v zdravstvenem zavodu (hospitalizacija) ali v za ta namen
posebej določenem prostoru.
Popolna osamitev je obvezna za bolnike s
pljučno kugo, pljučnim vraničnim prisadom, diseminiranim pasavcem, steklino ali
z virusnimi hemoragičnimi mrzlicami (Ebola, Lassa, Marburg).
Osamitev lahko traja največ toliko časa,
kolikor traja kužnost.
Način in trajanje osamitve določa pravilnik
iz drugega odstavka 8. člena tega zakona.
19. člen
Karantena je ukrep, s katerim se omeji
svobodno gibanje in določi obvezne zdravstvene preglede zdravim osebam, ki so
bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za kugo
ali virusno hemoragično mrzlico (Ebola, Lassa, Marburg) v času njegove kužnosti.
Karanteno odredi minister, pristojen za zdravje na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Zoper odločbo o odreditvi karantene ni
pritožbe.
20. člen
Osebe, ki zbolijo ali za katere se sumi, da
so zbolele za nalezljivo boleznijo se morajo zdraviti v skladu s pravilnikom iz
drugega odstavka 8. člena tega zakona v vsakem primeru, ko bi opustitev
zdravljenja ogrozila zdravje drugih ljudi ali povzročila širjenje nalezljive
bolezni.
21. člen
Osebe, za katere sta odrejeni osamitev ali
karantena, se smejo prevažati samo na način in pod pogoji, ki onemogočajo
širjenje okužbe.
Način in pogoje prevoza določi minister,
pristojen za zdravje.
6. Cepljenje (imunizacija in
imunoprofilaksa) ter zaščita z zdravili (kemoprofilaksa)
22. člen
Obvezno je cepljenje:
-
proti hemofilusu influence b, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju,
otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B;
-
proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu
meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim, če
obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa program iz 25. člena
tega zakona.
O opravljenem cepljenju je treba izdati
potrdilo, voditi evidenco in poročati območnim zavodom za zdravstveno varstvo
oziroma Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije v skladu s
predpisom, ki ga izda minister, pristojen za zdravje.
22.a člen
Zdravnik, ki opravlja cepljenje, mora s
pregledom osebe, ki se cepi, in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo
ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se
zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo.
Med razloge za opustitev cepljenja se
štejejo:
-
alergija na sestavine cepiva,
-
resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva,
-
bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem.
Ne glede na tretjo alineo prejšnjega
odstavka se med razloge za opustitev cepljenja po tem zakonu ne štejejo akutne
bolezni ali vročinska stanja, zaradi katerih se cepljenje začasno odloži.
Če zdravnik, ki opravlja cepljenje,
ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja iz prvega odstavka tega
člena, mora dati predlog za opustitev cepljenja, ki mora biti strokovno
utemeljen in obrazložen. Zdravstvena dokumentacija osebe iz prvega odstavka
tega člena je sestavni del predloga za opustitev cepljenja.
Poleg zdravnika, ki opravlja cepljenje,
predlog iz prejšnjega odstavka lahko da tudi oseba iz prvega odstavka tega
člena ali njeni starši oziroma skrbniki.
Predlog za opustitev cepljenja se pošlje
ministrstvu, pristojnemu za zdravje.
22.b člen
Ministrstvo, pristojno za zdravje, pošlje
predlog za opustitev cepljenja Komisiji za cepljenje (v nadaljnjem besedilu:
komisija).
Tričlansko komisijo iz prejšnjega odstavka
imenuje minister, pristojen za zdravje. Sredstva za delo komisije se zagotavljajo
iz državnega proračuna.
Minister, pristojen za zdravje, podrobneje
določi način dela komisije.
22.c člen
Komisija mora pri ugotavljanju razlogov za
opustitev cepljenja proučiti predlog za opustitev cepljenja. Če oceni za
potrebno, zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede.
Zahtevo za razgovor pred komisijo lahko
poda oseba oziroma njeni starši, skrbniki ali zakoniti zastopniki.
Po opravljenem postopku iz prvega in
drugega odstavka tega člena komisija da strokovno mnenje o tem, ali obstajajo
ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, in ga pošlje ministru,
pristojnemu za zdravje, najpozneje 90 dni od prejema predloga za opustitev
cepljenja.
Strokovno mnenje iz prejšnjega odstavka
mora vsebovati:
-
navedbo nalezljive bolezni, zoper katero naj se opusti oziroma naj se ne
opusti cepljenje,
-
razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo,
-
časovno obdobje, za katero naj se opusti cepljenje,
-
navedbo lastniškega imena cepiva, s katerim bi se oseba morala cepiti.
Strokovno mnenje iz prejšnjega odstavka
lahko vsebuje tudi druge predloge v zvezi s cepljenjem.
22.č člen
Na podlagi strokovnega mnenja komisije
minister, pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi
oziroma neopustitvi cepljenja v 30 dneh od prejema strokovnega mnenja iz
prejšnjega člena. Odločba mora vsebovati:
-
navedbo nalezljive bolezni, zoper katero se opušča ali ne opušča
cepljenje,
-
razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo,
-
časovno obdobje, za katero velja opustitev cepljenja,
-
navedbo lastniškega imena cepiva, s katerim bi se oseba morala cepiti.
V primeru iz petega odstavka prejšnjega
člena mora odločba vsebovati tudi predloge v zvezi s cepljenjem.
Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena
ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor.
Odločba se vroči zdravniku, ki cepi, in
osebi, ki naj se cepi, oziroma njenim staršem, skrbnikom ali zakonitim zastopnikom,
če je ta oseba mladoletna ali opravilno nesposobna.
Odločitev o opustitvi cepljenja se vpiše v
zdravstveno dokumentacijo in knjižico o cepljenju osebe iz 22.a člena tega
zakona.
23. člen
V primeru, ko obstaja nevarnost nastanka bolezni,
preden učinkuje cepivo, je obvezna zaščita s specifičnimi imunoglobulini
(imunoprofilaksa) proti steklini in tetanusu, v določenih primerih pa tudi
proti hepatitisu B in drugim boleznim, če to zahtevajo epidemiološke razmere.
24. člen
Če z drugimi ukrepi ni mogoče zagotoviti
varnosti pred okužbo, je zaščita z zdravili (kemoprofilaksa) obvezna za osebe,
ki so izpostavljene okužbi s tuberkulozo, davico, kolero, pljučno kugo,
invazivno meningokokno okužbo, meningitisom, katerega povzročitelj je H.influenzae
ter v določenih primerih za osebe, ki so bile v stiku z bolnikom z oslovskim
kašljem, škrlatinko ali streptokokno angino.
Zaščita z zdravili je obvezna tudi za
osebe, ki odhajajo na območja, kjer je malarija oziroma določene nalezljive
bolezni, pri katerih obstajajo epidemiološki razlogi za zaščito z zdravili, in
za osebe, ki prihajajo s teh območij.
25. člen
Letni program cepljenja in zaščite z
zdravili ter pogoje in način izvedbe letnega programa določi minister,
pristojen za zdravje, na predlog Inštitut za varovanje
zdravja Republike Slovenije. Letni program določi tudi izvajalce ter način
nabave in razdeljevanja cepiv ter specifičnih imunoglobulinov.
V postopku priprave programa iz prejšnjega
odstavka je potrebno pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje
Slovenije glede njegovih finančnih posledic.
7. Dezinfekcija, dezinsekcija in
deratizacija
26. člen
Dezinfekcija ali razkuževanje je
odstranitev in uničevanje bolezenskih klic s predmetov, snovi in okolja.
Obvezna je dezinfekcija izločkov, osebnih
in drugih predmetov ter prostorov, kjer je bila oseba, ki je zbolela za
nalezljivo boleznijo, pri kateri obstaja neposredna nevarnost za širjenje
bolezni.
27. člen
Dezinsekcija je zatiranje in uničevanje
mrčesa (insektov).
Obvezna je dezinsekcija oseb in osebnih
predmetov, stanovanjskih, poslovnih in drugih prostorov ter vozil v primeru
zbolelih za nalezljivo boleznijo, katere prenašalec je mrčes, kakor tudi
naseljenih krajev, kjer so komarji, ki prenašajo povzročitelje nalezljivih
bolezni in obstaja nevarnost za širjenje bolezni.
Obvezno je razuševanje (depedikulacija)
ušivih oseb.
28. člen
Deratizacija je zatiranje podgan, miši in
drugih škodljivih glodalcev.
Obvezna je deratizacija v naseljenih
krajih, pristaniščih, letališčih, na ladjah in drugih sredstvih javnega prometa
ter v skladiščih in delovnih prostorih, kadar se pojavi ali obstaja nevarnost,
da se pojavi nalezljiva bolezen, katere vir okužbe ali prenašalci so glodalci.
29. člen
Inštitut za varovanje zdravja Republike
Slovenije spremlja učinkovitost in ugotavlja ustreznost posameznih sredstev za
dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo po tem zakonu ter vodi njihovo
evidenco.
30. člen
Pogoje, način in sredstva za izvajanje
dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije po tem zakonu predpiše minister,
pristojen za zdravje.
8. Obvezni zdravstveno higienski pregledi s
svetovanjem
31. člen
Zdravstveno higienski pregledi s
svetovanjem zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni obsegajo usmerjene
preglede objektov in prostorov, predmetov in oseb, svetovanje, vključno z
odvzemom materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo.
Pregledi iz prejšnjega odstavka so obvezni
za:
1.
osebe, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno, vzgojno-varstveno in
zdravstveno dejavnost, ter za objekte in prostore, kjer se ta dejavnost
opravlja;
2.
osebe, ki opravljajo dejavnost higienske nege in rekreacije
prebivalstva, ter za objekte in prostore, kjer se ta dejavnost opravlja;
3.
osebe, ki pridejo v stik z živili, pitno vodo ali zdravili pri izdelavi
in prometu živil in zdravil, pri oskrbi prebivalstva s pitno vodo, ter za
objekte in prostore, kjer se te dejavnosti opravljajo.
Delodajalci morajo omogočiti preglede iz
prejšnjega odstavka v delovnih prostorih in v času, ko poteka delovni proces,
razen predhodnih zdravstvenih pregledov oseb, ki se opravijo pred sklenitvijo
delovnega razmerja in v sodelovanju z medicino dela.
32. člen
Če obstaja neposredna nevarnost za širjenje
nalezljive bolezni, se obvezni pregledi lahko odredijo tudi za:
-
osebe, ki so prebolele nalezljivo bolezen ter zdrave nosilce
povzročiteljev nalezljivih bolezni;
-
potnike in njihove predmete ter sredstva v mednarodnem prometu;
-
druge osebe, ki s svojim delom in ravnanjem lahko prenesejo nalezljivo
bolezen.
Kriterije za obstoj neposredne nevarnosti
za širjenje nalezljivih bolezni določi minister, pristojen za zdravje, s posebnim pravilnikom.
33. člen
Prepovedano je opravljanje dela osebam pri
predelavi in prometu z živili, pri oskrbi prebivalstva s pitno vodo, pri
izdelavi zdravil, v vzgojno-varstvenem in vzgojno-izobraževalnem delu, pri negi
in zdravljenju ljudi in v zvezi z higiensko nego in rekreacijo prebivalstva z
ugotovljeno nalezljivo boleznijo, ki se lahko prenaša z živili, predmeti
splošne uporabe, vodo, neposrednim ali posrednim stikom.
Prepoved iz prejšnjega odstavka velja tudi
za zdrave nosilce povzročiteljev nalezljivih bolezni, če s higienskimi ukrepi
ni mogoče preprečiti širjenja nalezljive bolezni.
Prepoved iz prejšnjih odstavkov velja,
dokler zdravnik ne ugotovi prenehanja razlogov.
34. člen
Za osebe iz drugega odstavka 31. in iz 32.
člena tega zakona, ki so vir okužbe in zato obstaja nevarnost za širjenje
bolezni, so zdravstveni pregledi obvezni, dokler ne prenehajo epidemiološki
razlogi.
35. člen
Oseba, ki potuje v države, kjer je
nevarnost okužbe z nalezljivo boleznijo, se mora pred potovanjem, med njim in
po vrnitvi iz teh držav zaščititi oziroma opraviti zdravstveni pregled v skladu
s tem zakonom.
36. člen
Način in obseg obveznih zdravstveno
higienskih pregledov s svetovanjem ter predhodnih zdravstvenih pregledov oseb
določa pravilnik iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Izvajalce določi
minister, pristojen za zdravje.
9. Drugi posebni ukrepi
37. člen
Ob večji epidemiji ter ob naravnih in
drugih nesrečah, ki lahko povzročijo hujšo epidemijo nalezljive bolezni, lahko
minister, pristojen za zdravje, odredi naslednje
začasne ukrepe:
1.
dolžnost zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, da opravljajo
zdravstveno dejavnost v posebnih delovnih pogojih in omejitev njihove pravice
do stavke;
2.
prepustitev v uporabo poslovnih in drugih prostorov, opreme, zdravil in
prevoznih sredstev za zdravstvene potrebe (materialna dolžnost);
3.
določitev posebnih nalog fizičnim in pravnim osebam, ki opravljajo
zdravstveno dejavnost.
Ukrepi iz prejšnjega odstavka lahko trajajo
največ, dokler obstajajo razlogi za širjenje epidemije.
O ukrepih iz prvega odstavka tega člena
minister, pristojen za zdravje, nemudoma obvesti Vlado
Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije.
38. člen
Glede materialne dolžnosti, nadomestila plače,
varstva pri izvrševanju dolžnosti, povračila škode in odgovornosti za
povzročeno škodo se smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo varstvo pred
naravnimi in drugimi nesrečami.
39. člen
Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom,
ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo
določene nalezljive bolezni, lahko minister, pristojen za zdravje, odredi tudi naslednje ukrepe:
1.
določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z
nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav;
2.
prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno
ogroženih območjih;
3.
prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih
javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;
4.
omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov.
O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora
minister, pristojen za zdravje, nemudoma obvestiti
Vlado Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije in javnost.
40. člen
Obvezna je preiskava krvodajalcev in
dajalcev drugih tkiv in organov pri vsakem odvzemu človeškega materiala za
presajanje, umetno inseminacijo in fertilizacijo in vitro na prisotnost
povzročiteljev sifilisa, hepatitisov, aidsa in drugih bolezni, ki se prenašajo
s človeškim materialom.
Preiskave človeškega materiala iz
prejšnjega odstavka so obvezne tudi pred posegom v primerih, ko odvzem ni bil
opravljen v Republiki Sloveniji oziroma če ni izkazano, da je bila opravljena
preiskava negativna.
41. člen
Obvezna je preiskava krvi nosečnic na
navzočnost povzročiteljev hepatitisov, ki se prenašajo vertikalno,
toksoplazmoze in sifilisa.
Minister, pristojen za zdravje, odredi na predlog Zdravstvenega sveta obvezno preiskavo nosečnic
tudi v drugih primerih, ko to terjajo epidemiološke razmere.
V postopku priprave odredbe iz prejšnjega
odstavka je potrebno pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje
Slovenije glede njenih finančnih posledic.
42. člen
Pokop, izkop, prekop ali prevoz trupla
umrlega za nalezljivo boleznijo se opravi na način in pod pogoji, ki
onemogočajo širjenje okužbe in jih podrobneje določi minister, pristojen za zdravje.
III. PREPREČEVANJE IN OBVLADOVANJE BOLNIŠNIČNIH OKUŽB
43. člen
Bolnišnične okužbe so okužbe, ki so v
neposredni vzročni zvezi z izpostavljenostjo pri postopkih diagnostike,
zdravljenja, zdravstvene nege, rehabilitacije ali pri drugih postopkih v
zdravstveni dejavnosti.
44. člen
Vsaka fizična ali pravna oseba, ki opravlja
zdravstveno dejavnost izvaja program preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih
okužb.
Program iz prejšnjega odstavka pripravi
strokovni vodja organizacije, ki opravlja zdravstveno dejavnost, izvajajo pa ga
za to dejavnost usposobljeni zdravstveni delavci oziroma zdravstveni sodelavci,
po njihovih navodilih pa vsi drugi zaposleni.
Program iz prvega odstavka tega člena mora
obsegati:
-
epidemiološko spremljanje bolnišničnih okužb,
-
doktrino izvajanja vseh diagnostičnih, terapevtskih, negovalnih in
ostalih postopkov,
-
doktrino sterilizacije, dezinfekcije, čiščenja in rokovanja z odpadki,
-
doktrino ravnanja z bolniki, zdravstvenimi delavci in sodelavci z
okužbami,
-
program zaščite zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na
delovnih mestih,
-
program usposabljanja zdravstvenih delavcev in drugih zaposlenih.
45. člen
Minister, pristojen za zdravje, na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije
predpiše minimalne strokovne, organizacijske in tehnične pogoje za pripravo in
izvajanje programa iz prejšnjega člena.
IV. SPREMLJANJE IN NADZORSTVO NAD IZVAJANJEM UKREPOV
46. člen
Spremljanje izvajanja splošnih in posebnih
ukrepov iz tega zakona ter preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb
opravljajo Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavodi
za zdravstveno varstvo, zdravstveno nadzorstvo pa zdravstvena inšpekcija.
Zdravstvena inšpekcija preverja, ali
fizične in pravne osebe, ki izvajajo zdravstveno dejavnost, imajo in izvajajo
program preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb.
Inštitut za varovanje zdravja Republike
Slovenije in območni zavodi za zdravstveno varstvo ter zdravstvena inšpekcija
se morajo medsebojno obveščati o ugotovitvah in ukrepih.
47. člen
Pri izvajanju nadzorstva nad preprečevanjem
in obvladovanjem nalezljivih bolezni ima zdravstvena inšpekcija pravico in
dolžnost:
1.
prepovedati osebam, ki so zbolele za določenimi nalezljivimi boleznimi
ali so zdravi nosilci povzročiteljev nalezljivih bolezni, opravljati določena
dela in delovne naloge, kjer lahko ogrozijo zdravje drugih oseb;
2.
prepovedati gibanje osebam, za katere se ugotovi ali sumi, da so zbolele
za določeno nalezljivo boleznijo;
3.
odrediti dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo ter druge sanitarne
ukrepe;
4.
odrediti osamitev oseb, ki so zbolele za določenimi nalezljivimi
boleznimi, in njihovo zdravljenje;
5.
prepovedati delo osebam, ki delajo na delovnih mestih, za katera je
predpisan obvezen predhodni zdravstveni pregled, pa pregled ni bil opravljen;
6.
prepovedati delo osebam, pri katerih je bil pri zdravstveno higienskem
pregledu odrejen zdravstveni pregled, pa pregled ni bil opravljen;
7.
odrediti zdravstveni pregled oseb in materiala, če je podan sum na
nalezljivo bolezen;
8.
odrediti druge predpisane splošne ali posebne ukrepe.
48. člen
Pri izvajanju zdravstvenega nadzorstva ima zdravstvena inšpekcija na mejnih prehodih iz 1. člena zakona,
ki ureja zdravstveno inšpekcijo poleg ukrepov iz
prejšnjega člena pravico in dolžnost tudi:
1.
prepovedati gibanje osebam, za katere se ugotovi ali sumi, da so okužene
s kolero, kugo ali virusnimi hemoragičnimi mrzlicami (Ebola, Lassa, Marburg);
2.
odrediti druge predpisane sanitarno-tehnične in sanitarno-higienske
ukrepe v skladu z zakonom, mednarodnimi konvencijami ter drugimi mednarodnimi
pogodbami.
O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora
zdravstvena inšpekcija nemudoma obvestiti ministra, pristojnega za zdravje, in ministra, pristojnega za notranje zadeve.
49. člen
Ukrepe iz 47. in 48. člena tega zakona
odredi sanitarni inšpektor z odločbo, izdano v upravnem postopku. Pritožba
zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.
V. FINANCIRANJE
50. člen
Dejavnost Inštituta za varovanje zdravja
Republike Slovenije in zavodov za zdravstveno varstvo na podlagi tega zakona se
financira iz državnega proračuna v skladu z letnimi programi dela.
Stroške splošnih ukrepov iz 9. člena tega
zakona plačajo lastniki, upravljalci in najemniki stanovanjskih in drugih
objektov ter fizične in pravne osebe, ki izdelujejo oziroma prodajajo živila
oziroma predmete splošne uporabe.
Stroške posebnih ukrepov, ki se opravijo
pri posamezniku v obliki zdravstvenih storitev ali po posebnih programih v
skladu s tem zakonom, plačuje
-
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za zavarovane osebe iz 15.
člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list
RS, št. 9/92 in 13/93),
-
državni proračun za osebe iz 7. člena zakona o zdravstvenem varstvu in
zdravstvenem zavarovanju, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno,
-
posameznik ali njegov delodajalec za storitve iz drugega odstavka 24.
člena tega zakona in storitve, določene s programom iz 25. člena tega zakona,
ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja (neobvezna cepljenja,
cepljenja v mednarodnem prometu),
-
fizična ali pravna oseba za storitve iz drugega odstavka 24. člena tega
zakona in storitve, določene s programom iz 25. člena tega zakona, ki niso
predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja (neobvezna cepljenja, cepljenja v
mednarodnem prometu),
-
delodajalec za storitve iz 31. člena tega zakona, ki niso predmet
obveznega zdravstvenega zavarovanja.
VI. POSEBNE DOLOČBE
51. člen
Organi za notranje zadeve morajo v okviru
svojih pravic in dolžnosti sodelovati pri izvajanju ukrepov, ki so določeni v
37., 39., 47. in 48. členu tega zakona.
Pri izvajanju ukrepov iz 37. in 39. člena
tega zakona sodelujejo tudi organi in enote za zaščito, reševanje in pomoč v
skladu s posebnim zakonom.
52. člen
Zdravnik oziroma zdravstveni zavod, ki je
sprejel na obvezno zdravljenje tujca ali mu odredil osamitev oziroma izvršil
odločbo o karanteni, mora o tem nemudoma obvestiti pristojni organ za notranje
zadeve.
53. člen
Minister, pristojen za zdravje, in minister, pristojen za veterinarstvo, ustanovita kot stalno
strokovno in svetovalno telo skupno komisijo za zoonoze, določita število
članov, sestavo in imenujeta člane komisije.
Skupna komisija se ustanovi pri
ministrstvu, pristojnem za zdravje.
VI.A ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZA ŠKODO, KI NASTANE OSEBI
ZARADI OBVEZNEGA CEPLJENJA
53.a člen
Oseba, ki ji je z obveznim cepljenjem po
tem zakonu nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju
življenjskih funkcij, ima pravico do odškodnine.
Če oseba iz prejšnjega odstavka umre zaradi
posledic obveznega cepljenja, imajo pravico do odškodnine pod pogoji,
določenimi v tem zakonu, njen zakonec oziroma partner, s katerim je živela v
zunajzakonski skupnosti, njeni otroci in starši.
Kot škoda iz prvega odstavka tega člena se
ne šteje škoda, ki je posledica strokovne nepravilnosti pri opravljanju
cepljenja ali ki je posledica neustrezne kakovosti cepiva v skladu s predpisom,
ki ureja zdravila.
Kadar je škoda na zdravju ali smrt osebe,
ki se je cepila, nastala kot posledica nepravilnega ravnanja strokovnih oseb
pri cepljenju ali neustrezne kakovosti cepiva, se za odškodninsko odgovornost
oziroma odgovornosti proizvajalca cepiva uporabljajo predpisi civilnega prava.
53.b člen
Oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena
ima pravico do odškodnine po tem zakonu v enkratnem znesku v višini 15
milijonov tolarjev.
Zakonec oziroma partner, ki je živel v
zunajzakonski skupnosti z osebo iz prvega odstavka prejšnjega člena, ali, če
gre za mladoletno osebo, njeni starši imajo v primeru njene smrti pravico do
odškodnine po tem zakonu v enkratnem skupnem znesku v višini 3 milijonov
tolarjev.
Otroci osebe iz prvega odstavka prejšnjega
člena do 18. leta starosti imajo v primeru njene smrti pravico do odškodnine po
tem zakonu v enkratnem skupnem znesku v višini 5 milijonov tolarjev.
53.c člen
Zneske odškodnin po tem zakonu enkrat letno
valorizira ministrstvo, pristojno za zdravje, v skladu s podatki Statističnega
urada Republike Slovenije o višini letne inflacije.
53.č člen
Postopek za pridobitev pravice do
odškodnine po tem zakonu se začne z vlogo, ki se vloži pri ministrstvu, pristojnem
za zdravje.
Vloga se lahko vloži najpozneje v šestih
letih od dneva cepljenja osebe, kolikor je bila cepljena na ozemlju Republike Slovenije.
Vloga mora vsebovati:
-
ime in priimek osebe, ki je cepljena,
-
ime in priimek osebe, ki uveljavlja pravico do odškodnine,
-
naziv in sedež zdravstvenega zavoda oziroma druge pravne ali fizične
osebe, kjer je bilo cepljenje opravljeno,
-
podatke in dokumentacijo o cepljenju in domnevnih posledicah cepljenja
(npr. o datumu cepljenja, nalezljivi bolezni, zoper katero je bilo cepljenje
opravljeno, domnevnih posledicah cepljenja, dokumentacijo o zdravljenju
domnevnih posledic cepljenja ipd.).
Ministrstvo, pristojno za zdravje, zaradi
odločanja o vlogi lahko samo pridobi ali preveri podatke iz zdravstvene dokumentacije
osebe, ki je bila cepljena. Podatki v vlogi so zaupni.
53.d člen
O pravici do odškodnine v skladu s tem
zakonom odloči minister, pristojen za zdravje, na podlagi strokovnega mnenja
Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med obveznim cepljenjem in nastalo škodo
(v nadaljnjem besedilu: komisija za ugotavljanje vzročne zveze) in mnenja
invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljnjem
besedilu: invalidska komisija).
Komisijo za ugotavljanje vzročne zveze
imenuje minister, pristojen za zdravje, med strokovnjaki ustrezne medicinske
stroke. Minister, pristojen za zdravje, podrobneje določi način dela komisije
za ugotavljanje vzročne zveze. Sredstva za delo komisije za ugotavljanje
vzročne zveze se zagotavljajo iz državnega proračuna.
Ministrstvo, pristojno za zdravje,
posreduje podatke in dokumentacijo iz prejšnjega člena komisiji za ugotavljanje
vzročne zveze in invalidski komisiji, ki dasta svoje strokovno mnenje
najpozneje v treh mesecih od prejema zaprosila za mnenje. Strokovno mnenje
invalidske komisije se v primeru smrti osebe iz 53.a člena tega zakona ne
zahteva.
Mnenje komisije za ugotavljanje vzročne
zveze mora vsebovati oceno o tem, ali je nastala škoda na zdravju osebe oziroma
smrt osebe iz 53.a člena tega zakona posledica obveznega cepljenja, oziroma
oceno, ali obstaja vzročna zveza med obveznim cepljenjem in škodo, povzročeno
na zdravju oziroma s smrtjo osebe iz 53.a člena tega zakona.
Invalidska komisija da mnenje o tem, ali
gre pri osebi iz 53.a člena tega zakona za resno in trajno zmanjšanje življenjskih
funkcij.
Minister, pristojen za zdravje, izda
odločbo iz prvega odstavka tega člena v upravnem postopku v 30 dneh od prejema
mnenj komisij iz tega člena. Če oseba, ki je dala vlogo za uveljavljanje
pravice do odškodnine po tem zakonu, med postopkom umre, se postopek s sklepom
ustavi.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ni
pritožbe, mogoč pa je upravni spor.
53.e člen
Odškodnine, ki se izplačujejo po tem
zakonu, se plačujejo iz sredstev državnega proračuna.
Sredstva iz prejšnjega odstavka se
zagotavljajo v finančnem načrtu ministrstva, pristojnega za zdravje.
53.f člen
Z izplačilom odškodnine po tem zakonu je
poravnana vsa škoda, za katero je po tem zakonu objektivno odgovorna država.
VII. KAZENSKE DOLOČBE
54. člen
Z globo od 10.000 do 100.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek fizična oseba in z globo od 100.000 do 10.000.000 tolarjev
se kaznuje za prekršek pravna oseba:
1.
če ne omogoči opravljanja higienskih pregledov s svetovanjem, predhodnih
zdravstvenih pregledov, kot tudi odvzema potrebnega materiala in izvajanja
drugih ukrepov za varstvo pred nalezljivimi boleznimi, določenimi s tem zakonom
(drugi odstavek 4. člena);
2.
če ravna v nasprotju z drugim odstavkom 15. člena tega zakona;
3.
če ne omogoči dezinfekcije iz 26. člena tega zakona;
4.
če ne omogoči dezinsekcije ali razuševanja iz 27. člena tega zakona;
5.
če ne omogoči deratizacije iz 28. člena tega zakona;
6.
če kot delodajalec ne omogoči obveznih zdravstvenih pregledov iz 31.
člena tega zakona;
7.
če zaposluje oziroma omogoča delo osebam v nasprotju s 33. členom tega
zakona;
8.
če ne izvaja materialne dolžnosti iz 2. točke prvega odstavka 37. člena
tega zakona;
9.
če ne izvaja posebnih nalog iz 3. točke prvega odstavka 37. člena tega
zakona;
10.
če opravlja promet posameznih vrst blaga in izdelkov v nasprotju s 4.
točko prvega odstavka 39. člena tega zakona;
11.
če opravi pokop, izkop, prekop ali prevoz trupla v nasprotju z 42.
členom tega zakona;
12.
če ne pripravi ali ne izvaja programa preprečevanja in obvladovanja
bolnišničnih okužb (44. člen);
13.
če se ne ravna ali onemogoča ukrepe zdravstvene inšpekcije iz 47. člena
tega zakona;
14.
če se ne ravna ali onemogoča ukrepe zdravstvene inšpekcije na državni
meji iz prvega odstavka 48. člena tega zakona.
Z globo od 10.000 do 100.000 tolarjev se
kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
55. člen
Z globo od 10.000 do 100.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec:
1.
če se v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 37. člena tega zakona
izmika ali ne odzove na opravljanje delovne dolžnosti;
2.
če ne izvaja programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb
(drugi odstavek 44. člena tega zakona).
56. člen
Z globo od 10.000 do 100.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek zdravnik:
1.
če odkrije ali posumi na nalezljivo bolezen na podlagi anamnestičnih
podatkov, kliničnega pregleda in epidemioloških razmer in ne izvede nemudoma
ustreznih ukrepov, določenih s tem zakonom (prvi odstavek 12. člena);
2.
če osebe, ki jo je poškodovala stekla žival ali je bila v stiku s steklo
živaljo ali živaljo za katero se sumi, da je stekla, ne napoti takoj v
specializirano (antirabično) ambulanto pristojnega zavoda za zdravstveno
varstvo (13. člen);
3.
če takoj po postavljeni diagnozi oziroma sumu nalezljive bolezni ne
prijavi pristojnemu zavodu za zdravstveno varstvo:
-
vsakega pojava nalezljive bolezni iz 8. člena tega zakona ali smrti
zaradi nje (1. točka 14. člena)
-
vsakega suma na davico, gnojni meningitis, virusno hemoragično mrzlico,
kolero, kugo, ošpice, otroško paralizo in steklino (2. točka 14. člena)
-
vsake epidemije ali suma na epidemijo nalezljive bolezni (3. točka 14.
člena)
-
vsakega izločanja povzročitelja trebušnega tifusa, drugih salmonel,
šigel, kampilobaktra, jersinije in lamblije (4. točka 14. člena)
-
vsakega nosilstva virusov hepatitisov B in C, povzročiteljev aidsa in
povzročiteljev malarije (5. točka 14. člena)
-
vsakega ugriza in stika s steklo živaljo ali na steklino sumljivo
živaljo (6. točka 14. člena);
4.
če ne odredi osamitve zbolelega ali osebe za katero se sumi, da je
zbolela za nalezljivo boleznijo, kadar bi njeno svobodno gibanje lahko
povzročilo direkten ali indirekten prenos bolezni na druge osebe (prvi odstavek
18. člena);
5.
če ravna v nasprotju z 22. in 23. členom tega zakona;
6.
če ravna v nasprotju z 22.a členom tega zakona;
7.
če ravna v nasprotju s prvim odstavkom 24. člena tega zakona;
8.
če v nasprotju s 40. členom ne opravi preiskave krvodajalcev in dajalcev
drugih tkiv in organov;
9.
če v nasprotju z 41. členom ne opravi preiskave krvi nosečnic;
10.
če sprejme na obvezno zdravljenje tujca ali mu odredi osamitev, pa o tem
ne obvesti nemudoma pristojnega organa za notranje zadeve (52. člen).
57. člen
Z globo od 10.000 do 100.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek posameznik:
1.
če ne ravna v skladu z ukrepom osamitve iz drugega odstavka 18. člena
tega zakona;
2.
če ne ravna v skladu z ukrepom karantene iz prvega odstavka 19. člena
tega zakona;
3.
če se ne zdravi oziroma ne ravna v skladu z 20. členom tega zakona;
4.
če se izmika ali onemogoča obvezno cepljenje iz prvega odstavka 22.
člena tega zakona;
5.
če zavrača ali se izmika zaščiti s specifičnimi imunoglobulini v
nasprotju s 23. členom tega zakona,
6.
če zavrača ali se izmika zaščiti z zdravili v nasprotju s 24. členom
tega zakona;
7.
če zavrača ali onemogoča dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo iz
26., 27. in 28. člena tega zakona;
8.
če zavrača ali se izmika obveznim higienskim pregledom s svetovanjem iz
31. člena tega zakona;
9.
če opravlja delo ali dejavnost brez obveznega predhodnega zdravstvenega
pregleda iz 31. člena tega zakona;
10.
če zavrača ali se izmika obveznim zdravstvenim pregledom iz 32. člena
tega zakona;
11.
če ne opravi zdravstvenega pregleda, ki mu je bil odrejen pri zdravstveno
higienskem pregledu;
12.
če opravlja delo v nasprotju s 33. členom tega zakona;
13.
če ravna v nasprotju s 35. členom tega zakona;
14.
če ravna v nasprotju s prvim odstavkom 39. člena tega zakona.
Za dejanje iz 1. do 6. točke prejšnjega
odstavka se kaznuje za prekršek z globo od 10.000 do 100.000 tolarjev roditelj
ali skrbnik mladoletnika, ki je storil prekršek, če je to neposredna posledica
opustitve dolžne vzgoje in skrbi za mladoletnika.
Zakon o nalezljivih boleznih – ZNB (Uradni
list RS, št. 69/95)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
»VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
58. člen
Minister, pristojen za zdravstvo, izda
izvršilne predpise iz tega zakona v osmih mesecih po njegovi uveljavitvi.
Do izdaje izvršilnih predpisov iz
prejšnjega odstavka se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom,
naslednji izvršilni predpisi:
1.
pravilnik o pogojih in načinu opravljanja obvezne imunizacije,
seroprofilakse in kemoprofilakse proti nalezljivim boleznim in osebah, za
katere velja ta obveznost (Uradni list SFRJ, št. 68/91);
2.
pravilnik o ukrepih za varstvo pred vnosom in zatiranje kolere, kuge,
virusnih hemoragičnih mrzlic, rumene mrzlice in malarije (Uradni list SFRJ, št.
42/85);
3.
pravilnik o pogojih in načinu vodenja podatkov o laboratorijskih
preiskavah ter o dajanju obvestil o povzročiteljih posameznih nalezljivih
bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85);
4.
pravilnik o pogojih za opravljanje dezinfekcije, dezinsekcije in
deratizacije zaradi preprečevanja in zatiranja nalezljivih bolezni (Uradni list
SFRJ, št. 42/85);
5.
pravilnik o zdravstvenih pregledih oseb, ki so prebolele trebušni tifus,
bacilarno grižo ali salmoneloze (Uradni list SFRJ, št. 42/85);
6.
pravilnik o zdravstvenih pregledih oseb pod zdravstvenim nadzorstvom
zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85);
7.
pravilnik o izvrševanju varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja spolne
bolezni (Uradni list SRS, št. 23/75);
8.
odredba o obveznem zdravljenju tuberkuloznih bolnikov (Uradni list LRS,
št. 16/56);
9.
pravilnik o načinu prijavljanja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ,
št. 42/85);
10.
pravilnik o pogojih in načinu izkopavanja in prevoza trupel (Uradni list
SFRJ, št. 42/85);
11.
odlok o ukrepih za varstvo prebivalstva pred sindromom pridobljene
zmanjšane odpornosti (AIDS) (Uradni list SFRJ, št. 36/86);
12.
odlok o ukrepih za varstvo prebivalstva pred sindromom pridobljene
zmanjšane odpornosti (Uradni list SFRJ, št. 36/87 in 53/87);
13.
pravilnik o ukrepih za varstvo pred širjenjem okužbe znotraj
zdravstvenih organizacij (Uradni list SFRJ, št. 49/86);
14.
pravilnik o ukrepih za zatiranje in izkoreninjanje stekline pri živalih
(Uradni list SFRJ, št. 39/88);
15.
pravilnik o načinu odvzemanja vzorcev in metodah za laboratorijsko
analizo pitne vode (Uradni list SFRJ, št. 33/87);
16.
pravilnik o higienski neoporečnosti pitne vode (Uradni list SFRJ, št.
33/87);
17.
pravilnik o opravljanju zdravstvenih pregledov oseb, ki so pod
zdravstvenim nadzorom zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni (Uradni list
SRS, št. 1/88);
18.
pravilnik o minimalnih sanitarno-higienskih pogojih za opravljanje
dejavnosti frizerskih, kozmetičnih in podobnih storitev (Uradni list SRS, št.
1/88 in 33/93);
19.
pravilnik o posebnih ukrepih pri zastrupitvah in infekcijah oseb s hrano
in o njihovem preprečevanju (Uradni list SRS, št. 24/81 in 35/82).
Minister, pristojen za zdravstvo, izda
pooblastila za izvajanje nalog iz tega zakona najpozneje v 30 dneh po
uveljavitvi zakona.
59. člen
Organizacije, ki opravljajo zdravstveno
dejavnost in zasebni zdravstveni delavci morajo v šestih mesecih po uveljavitvi
predpisa iz 45. člena tega zakona sprejeti in začeti izvajati programe
preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb.
60. člen
Pravne osebe, ki so v skladu s predpisi
opravljale dejavnost dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije do uveljavitve
tega zakona, lahko to dejavnost opravljajo do sprejema predpisa iz 30. člena
tega zakona pod pogojem, da sklenejo pogodbo o strokovnem sodelovanju s
pristojnim zavodom za zdravstveno varstvo.
61. člen
Z uveljavitvijo tega zakona se preneha
uporabljati zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, ki
ogrožajo vso državo (Uradni list SFRJ, št. 51/84 in 63/90) in preneha veljati
zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi (Uradni list SRS, št.
18/87).
62. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah določenih
zakonov na področju zdravja – ZdZPZ (Uradni list RS, št. 47/04)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»36. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
nalezljivih boleznih – ZNB-A (Uradni list RS, št. 119/05)
spreminja 58. člen zakona tako, da se glasi:
»58. člen
Minister, pristojen za zdravje, izda izvršilne predpise iz tega zakona v osmih mesecih po njegovi
uveljavitvi.
Do izdaje izvršilnih predpisov iz
prejšnjega odstavka se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom,
naslednji izvršilni predpisi:
1.
pravilnik o pogojih in načinu opravljanja obvezne imunizacije,
seroprofilakse in kemoprofilakse proti nalezljivim boleznim in osebah, za
katere velja ta obveznost (Uradni list SFRJ, št. 68/91);
2.
pravilnik o ukrepih za varstvo pred vnosom in zatiranje kolere, kuge,
virusnih hemoragičnih mrzlic, rumene mrzlice in malarije (Uradni list SFRJ, št.
42/85);
3.
pravilnik o pogojih in načinu vodenja podatkov o laboratorijskih
preiskavah ter o dajanju obvestil o povzročiteljih posameznih nalezljivih
bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85);
4.
pravilnik o pogojih za opravljanje dezinfekcije, dezinsekcije in
deratizacije zaradi preprečevanja in zatiranja nalezljivih bolezni (Uradni list
SFRJ, št. 42/85);
5.
pravilnik o zdravstvenih pregledih oseb, ki so prebolele trebušni tifus,
bacilarno grižo ali salmoneloze (Uradni list SFRJ, št. 42/85);
6.
pravilnik o zdravstvenih pregledih oseb pod zdravstvenim nadzorstvom
zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85);
7.
pravilnik o izvrševanju varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja spolne
bolezni (Uradni list SRS, št. 23/75);
8.
odredba o obveznem zdravljenju tuberkuloznih bolnikov (Uradni list LRS,
št. 16/56);
9.
pravilnik o načinu prijavljanja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ,
št. 42/85);
10.
pravilnik o pogojih in načinu izkopavanja in prevoza trupel (Uradni list
SFRJ, št. 42/85);
11.
odlok o ukrepih za varstvo prebivalstva pred sindromom pridobljene
zmanjšane odpornosti (AIDS) (Uradni list SFRJ, št. 36/86);
12.
odlok o ukrepih za varstvo prebivalstva pred sindromom pridobljene
zmanjšane odpornosti (Uradni list SFRJ, št. 36/87 in 53/87);
13.
pravilnik o ukrepih za varstvo pred širjenjem okužbe znotraj zdravstvenih
organizacij (Uradni list SFRJ, št. 49/86);
14.
pravilnik o ukrepih za zatiranje in izkoreninjanje stekline pri živalih
(Uradni list SFRJ, št. 39/88);
15.
pravilnik o načinu odvzemanja vzorcev in metodah za laboratorijsko
analizo pitne vode (Uradni list SFRJ, št. 33/87);
16.
pravilnik o higienski neoporečnosti pitne vode (Uradni list SFRJ, št.
33/87);
17.
pravilnik o opravljanju zdravstvenih pregledov oseb, ki so pod
zdravstvenim nadzorom zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni (Uradni list
SRS, št. 1/88);
18.
pravilnik o minimalnih sanitarno-higienskih pogojih za opravljanje
dejavnosti frizerskih, kozmetičnih in podobnih storitev (Uradni list SRS, št.
1/88 in 33/93);
19.
pravilnik o posebnih ukrepih pri zastrupitvah in infekcijah oseb s hrano
in o njihovem preprečevanju (Uradni list SRS, št. 24/81 in 35/82).
Minister, pristojen za zdravje, izda pooblastila za izvajanje nalog iz tega zakona najpozneje v
30 dneh po uveljavitvi zakona.«;
ter vsebuje naslednje prehodne in končne
določbe:
»9. člen
Za postopke glede uveljavljanja odškodnine
za škodo po tem zakonu, ki so se začeli pred sodiščem pred uveljavitvijo tega
zakona, pa še niso zaključeni, se glede višine odškodnine uporabljajo določbe
53.b in 53.c člena zakona.
10. člen
Minister, pristojen za zdravje, izda
predpisa iz tretjega odstavka 22.b člena in drugega odstavka 53.d člena zakona
v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
11. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.