Zakon o začasnem zatočišču (ZZZat) ‡

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o začasnem zatočišču obsega:

-        Zakon o začasnem zatočišču – ZZZat (Uradni list RS, št. 20/97 z dne 10. 4. 1997),

-        Odločbo o razveljavitvi 30. člena zakona o začasnem zatočišču in odpravi uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine (Uradni list RS, št. 94/00 z dne 13. 10. 2000),

-        Zakon o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču – ZZZat-A (Uradni list RS, št. 67/02 z dne 26. 7. 2002),

-        Zakon o prenosu nalog nekaterih vladnih služb na ministrstva – ZPNNVSM (Uradni list RS, št. 2/04 z dne 15. 1. 2004).

ZAKON

O ZAČASNEM ZATOČIŠČU (ZZZat)

(neuradno prečiščeno besedilo št. 3)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Republika Slovenija daje začasno zatočišče pod pogoji in na način, določen s tem zakonom.

2. člen

Če Vlada Republike Slovenije ugotovi, da so nastale v tuji državi takšne razmere, kot na primer vojna ali njej podobne razmere, okupacija, množične kršitve človekovih pravic in podobno, bo osebam, ki prihajajo iz te države, nudila začasno zatočišče.

Upoštevaje ekonomske in druge zmožnosti Republike Slovenije, razloge nacionalne varnosti, javnega reda in miru in podobno Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije določi število oseb, ki jim bo Republika Slovenija nudila začasno zatočišče, ter pogoje, zaradi katerih je lahko določeno število preseženo.

3. člen

Začasno zatočišče lahko pridobijo osebe, ki so državljani države iz prejšnjega člena tega zakona, in osebe brez državljanstva:

-        in so imele ob nastanku razmer iz prvega odstavka prejšnjega člena v taki državi stalno ali začasno prebivališče ter so zaradi njih neposredno prišle v Republiko Slovenijo,

-        ali pa so bile ob nastanku teh razmer zakonito v Republiki Sloveniji, po preteku zakonitega bivanja pa jim je vrnitev v matično državo začasno onemogočena.

Začasno zatočišče lahko pridobijo tudi osebe, ki so imele ob nastanku razmer iz prvega odstavka prejšnjega člena v tej državi stalno ali začasno prebivališče:

-        in so ožji družinski člani oseb iz prve alinee prejšnjega odstavka ter so skupaj z njimi neposredno prišle v Republiko Slovenijo,

-        ali so ožji družinski člani oseb iz druge alinee prvega odstavka tega člena ter so neposredno prišle v Republiko Slovenijo.

Za ožjega družinskega člana po tem zakonu se štejejo zakonec in mladoletni otroci in starši mladoletnih otrok. Pri mladoletnih otrocih brez staršev, se za ožjega družinskega člana šteje oseba, ki je pooblaščena da skrbi za otroka.

4. člen

Začasnega zatočišča ne more pridobiti oseba, ki:

-        je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo,

-        je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana zaporna kazen najmanj tri leta, ki še ni bila izbrisana,

-        ima status begunca ali dovoljenje za bivanje v Republiki Sloveniji,

-        ima status begunca, začasno zatočišče ali dovoljenje za bivanje v tretji državi,

-        je začasno zatočišče v Republiki Sloveniji po tem zakonu že pridobila, pa ji je le-to po njeni volji prenehalo.

5. člen

Začasno zatočišče preneha:

-        kadar prenehajo razmere, zaradi katerih ga je oseba pridobila,

-        če oseba pridobi državljanstvo tretje države,

-        če oseba pridobi status begunca, začasno zatočišče ali dovoljenje za bivanje v tretji državi,

-        če se oseba prostovoljno vrne v matično državo,

-        če oseba pridobi drugačen status v Republiki Sloveniji v skladu z zakonom,

-        z odvzemom.

6. člen

Če se ugotovi eno izmed dejstev, navedenih v 4. členu tega zakona, ko je oseba že pridobila začasno zatočišče, se ji le-to odvzame.

Začasno zatočišče se lahko odvzame tudi:

-        če oseba trikrat ne prijavi bivališča v skladu s 15. členom tega zakona,

-        če opravlja delo v nasprotju s 24. členom tega zakona,

-        če to terjajo razlogi javnega reda ali če oseba zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov.

7. člen

Osebe,

-        ki niso zaprosile za začasno zatočišče,

-        katerih vloga za začasno zatočišče je bila zavržena ali zavrnjena,

-        ki so prišle v Republiko Slovenijo, ko je bilo število določeno v drugem odstavku 2. člena tega zakona, že doseženo,

-        ki so izgubile začasno zatočišče z odvzemom, in katerih takojšnja vrnitev v matično državo ni možna, se namestijo v Prehodni dom Republike Slovenije za tujce.

V Prehodnem domu Republike Slovenije za tujce sta tem osebam zagotovljeni prehrana in nastanitev, gibanje pa jim je lahko omejeno v naslednjih primerih:

-        zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni,

-        če se skušajo izogniti ukrepu prisilne odstranitve iz države,

-        če ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih ali povzročajo premoženjsko škodo.

Gibanje se lahko omeji:

-        s prepovedjo gibanja izven prostorov Prehodnega doma Republike Slovenije za tujce ali,

-        s prepovedjo gibanja izven določenega območja.

V odločbi o omejitvi gibanja se lahko odredi tudi kontrola prisotnosti osebe, ki ji je gibanje omejeno, vendar ne več kot dvakrat dnevno.

O omejitvi gibanja odloča Prehodni dom Republike Slovenije za tujce po uradni dolžnosti in po določbah predpisov o upravnem postopku. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za tri mesece. Omejitev gibanja iz razlogov preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni traja dokler so za to podani razlogi.

Zoper odločbo o omejitvi gibanja je dovoljena pritožba na pristojno sodišče v roku treh dni po njeni vročitvi. Sodišče mora o pritožbi odločiti v roku petih dni.

8. člen

Osebe z začasnim zatočiščem lahko zaprosijo za dovoljenje za začasno prebivanje.

Čas, v katerem se v Republiki Sloveniji osebam daje začasno zatočišče, se ne šteje za bivanje, ki je potrebno za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca po zakonu o tujcih in tudi ne za prebivanje, predpisano za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

II. POSTOPEK

9. člen

Postopki po tem zakonu se vodijo po določbah zakona o splošnem upravnem postopku.

10. člen

Osebe iz prve alinee prvega odstavka ter drugega odstavka 3. člena tega zakona, ki želijo začasno zatočišče, morajo zaprositi zanj ob prihodu v Republiko Slovenijo pri organu, pristojnem za nadzor prehajanja čez državno mejo.

Prosilec mora pri pristojnem organu iz prejšnjega odstavka izpolniti vlogo. Če prosilec ne razume slovensko, se vloga prevede v njemu razumljiv jezik. Obrazec in vsebino vloge predpiše minister pristojen za notranje zadeve.

Pooblaščena uradna oseba organa iz prvega odstavka tega člena opravi osebno preiskavo in preiskavo prtljage prosilca. Kako se lahko opravijo ta dejanja, podrobneje predpiše minister pristojen za notranje zadeve.

Uradna oseba na podlagi tako zbranih podatkov organizira prevoz prosilca s spremstvom v najbližji sprejemni center, kjer se nadaljujejo postopki ugotavljanja identitete in nadalje zbirajo podatki, potrebni za priznanje začasnega zatočišča.

Organ, ki sprejme vlogo, prosilcu o tem izda potrdilo in vlogo odstopi pristojnemu organu iz 12. člena tega zakona.

Osebe iz druge alinee prvega odstavka 3. člena tega zakona morajo zaprositi za začasno zatočišče pred potekom dovoljenega prebivanja pri pristojnem organu iz 12. člena tega zakona.

V primerih, ko je število oseb, ki jim bo Republika Slovenija nudila začasno zatočišče preseženo, lahko prosilci ob izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 2. člena tega zakona vloge za pridobitev začasnega zatočišča vložijo tudi na predstavništvih (misijah in konzulatih) Republike Slovenije v tujini.

11. člen

Osebe, ki zaprosijo za začasno zatočišče, se do odločitve o njihovi vlogi namestijo v sprejemne centre.

Centre iz prejšnjega odstavka kot svoje notranje organizacijske enote ustanovi in za njih skrbi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

V sprejemnih centrih so te osebe zdravstveno pregledane. Po potrebi se za njih odredijo ukrepi, ki zagotavljajo zaščito javnega zdravja.

12. člen

O priznanju začasnega zatočišča odloča za področje notranjih zadev pristojna notranja organizacijska enota v upravni enoti z območja sedeža sprejemnega centra.

Če pristojni organ že iz vloge ugotovi vse potrebne podatke, odloči o začasnem zatočišču v skrajšanem postopku.

O odvzemu začasnega zatočišča odloča za področje notranjih zadev pristojna notranja organizacijska enota upravne enote z območja kraja prebivanja osebe z začasnim zatočiščem.

Osebi, ki ji je priznano začasno zatočišče, se izda posebna izkaznica. Obrazec in vsebino izkaznice predpiše minister pristojen za notranje zadeve.

13. člen

Zoper sklep, s katerim je bila vloga za pridobitev začasnega zatočišča zavržena, zoper odločbo, s katero je bila vloga za pridobitev začasnega zatočišča zavrnjena, oziroma zoper odločbo, s katero je bila začasno zatočišče odvzeto, je dopustna pritožba v petnajstih dneh od vročitve.

O pritožbi odloča ministrstvo pristojno za notranje zadeve.

14. člen

V odločbi, s katero je bila začasno zatočišče osebi zavrnjeno ali odvzeto, in v sklepu, s katerim je bila vloga za pridobitev začasnega zatočišča zavržena, mora biti določen rok, v katerem mora oseba državo zapustiti.

Če oseba v določenem roku države ne zapusti, se odstrani po določbah zakona o tujcih, razen v primerih iz 7. člena tega zakona.

15. člen

Osebe z začasnim zatočiščem morajo notranji organizacijski enoti za področje notranjih zadev v upravni enoti po kraju prebivanja, v treh dneh prijaviti vsako spremembo kraja prebivanja.

16. člen

Osebe, ki prosijo za začasno zatočišče, in osebe, ki so začasno zatočišče že pridobile:

-        morajo biti seznanjene s svojimi pravicami in obveznostmi,

-        imajo pri komunikaciji z državnimi organi pravico do prevajalca, če to zahtevajo,

-        morajo biti seznanjene z naslovi humanitarnih in drugih nevladnih organizacij, ki nudijo pravno in drugo pomoč.

III. VARSTVO OSEBNIH PODATKOV

17. člen

Organ iz 12. člena tega zakona zbira in obdeluje tele podatke o osebah, ki zaprosijo za začasno zatočišče:

-        ime in priimek,

-        dekliški priimek,

-        spol,

-        stan,

-        rojstni datum in kraj,

-        državljanstvo,

-        izobrazba in poklic,

-        zadnje prebivališče zunaj Republike Slovenije,

-        datum prihoda v Republiko Slovenijo,

-        podatke o dokumentu, ki je bil podlaga za pridobitev začasnega zatočišča,

-        številka in datum izdaje odločbe o začasnem zatočišču,

-        kraj prebivanja v Republiki Sloveniji.

Organ iz prejšnjega odstavka mora podatke sporočiti ministrstvu pristojnemu za notranje zadeve.

18. člen

Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, za opravljanje nalog določenih s tem zakonom zbira in obdeluje naslednje zbirke osebnih podatkov:

o oskrbi in nastanitvi, ki vsebujejo:

-        podatke iz prvega odstavka 17. člena,

-        podatke o dohodkih,

o zdravstvenem varstvu, ki vsebujejo:

-        podatke iz prvega odstavka 17. člena,

-        podatke o zdravstvenih storitvah,

o izobraževanju, ki vsebujejo:

-        podatke iz prvega odstavka 17. člena,

-        podatke o izobrazbi pridobljeni v Republiki Sloveniji,

o začasnem in občasnem delu, ki vsebujejo:

-        podatke iz prvega odstavka 17. člena,

-        podatke o zaposlitvi,

-        podatke o zaslužku,

o izgubi oziroma prenehanju začasnega zatočišča, ki vsebujejo:

-        podatke iz prvega odstavka 17. člena,

-        podatke o razlogih izgube oziroma prenehanja,

o vračanju v domovino, ki vsebujejo:

-        podatke iz prvega odstavka 17. člena,

-        podatke o načinu in kraju vračanja.

Podatke iz prvega odstavka 17. člena tega zakona ter podatke o izgubi oziroma prenehanju začasnega zatočišča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, pridobiva ob njihovem nastanku iz lastnih evidenc in od posameznikov, na katere se podatki nanašajo. Podatke o zdravstvenemu varstvu in izobraževanju ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, lahko pridobiva iz evidenc pristojnih organov in služb.

19. člen

Posameznika, na katerega se nanašajo podatki iz 17. in 18. člena tega zakona ni treba obveščati o pridobivanju podatkov o njem.

Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, mora arhivirati podatke o posamezniku v roku treh mesecev po njegovem odhodu iz Republike Slovenije. Dostop do arhiviranih podatkov, ki se zbrišejo iz zbirke podatkov po 10 letih, je dopusten za potrebe dela ministrstva, pristojnega za notranje zadeve in organa iz 12. člena tega zakona, mednarodno priznanih človekoljubnih organizacij in za potrebe posameznika, na katerega se podatki nanašajo.

Organ iz 12. člena tega zakona zbriše podatke o posamezniku po treh mesecih od odhoda iz Republike Slovenije.

IV. PRAVICE IN OBVEZNOSTI

20. člen

Osebe z začasnim zatočiščem imajo naslednje pravice do:

-        bivanja in oskrbe v Republiki Sloveniji za čas začasnega zatočišča v skladu z možnostmi,

-        zdravstvenega varstva,

-        izobraževanja,

-        dela pod pogoji iz tega zakona,

-        prejema človekoljubne pomoči v skladu z možnostmi,

-        pomoči pri uveljavljanju pravic po tem zakonu.

21. člen

Osebe z začasnim zatočiščem se lahko nastanijo v nastanitvenih centrih ali zunaj njih.

Za oskrbo in nastanitev oseb z začasnim zatočiščem se lahko ustanovijo nastanitveni centri. Nastanitvene centre ustanavljajo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, kot svoje notranje organizacijske enote ali v soglasju z njim človekoljubne in druge organizacije. Pravila bivanja v nastanitvenih centrih določa hišni red. O nastanitvi (vselitvi in izselitvi, obsegu oskrbe in drugih pogojih nastanitve) v nastanitvenem centru odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, z dokončno odločbo.

Osebe z začasnim zatočiščem morajo v skladu z možnostmi prispevati sredstva za oskrbo in nastanitev sebe in svoje družine v nastanitvenem centru.

Osebe z začasnim zatočiščem, ki ne bivajo v nastanitvenih centrih prejemajo človekoljubno pomoč v skladu z možnostmi.

Prispevek oseb z začasnim zatočiščem k oskrbi in nastanitvi v nastanitvenih centrih in višino prejete človekoljubne pomoči določi Vlada Republike Slovenije.

22. člen

Osebam z začasnim zatočiščem je zagotovljeno zdravstveno varstvo. Obseg, oblike in načine zdravstvenega varstva, v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona predpiše minister pristojen za zdravstvo.

23. člen

Ministrstvo pristojno za šolstvo organizira osnovnošolsko izobraževanje za šoloobvezne osebe z začasnim zatočiščem.

Ministrstvo pristojno za šolstvo organizira izobraževanje oseb z začasnim zatočiščem na sekundarni in post sekundarni stopnji v skladu s finančnimi, prostorskimi in drugimi možnostmi Republike Slovenije.

24. člen

Osebe, ki uživajo začasno zatočišče lahko pod pogoji, določenimi v zakonu, opravljajo začasna in občasna dela.

Naloge posredovanja dela za osebe z začasnim zatočiščem opravlja ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v sodelovanju z Republiškim zavodom za zaposlovanje.

Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, izda osebi z začasnim zatočiščem napotnico. Na podlagi napotnice sklenejo osebe z začasnim zatočiščem in delodajalec pogodbo o delu.

Delodajalec je dolžan en izvod pogodbe o delu poslati ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve,.

Za opravljanje dela iz prvega odstavka tega člena oseba z začasnim zatočiščem ne potrebuje delovnega dovoljenja.

24.a člen

Osebe z začasnim zatočiščem v Republiki Sloveniji lahko pridobijo status tujca z dovoljenjem za stalno prebivanje, ne glede na določbe zakona o tujcih.

Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložijo osebe iz prejšnjega odstavka na upravni enoti, na območju katere je nastanitveni center oziroma kjer prebivajo. Vlogi morajo priložiti dokazilo o priznanem statusu začasnega zatočišča in potrdilo ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, o naslovu prebivališča za osebe, ki bivajo v nastanitvenih centrih.

O izdaji dovoljenja za stalno prebivanje odloča Ministrstvo za notranje zadeve po skrajšanem postopku.

Osebe z začasnim zatočiščem so v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje oproščene plačila upravne takse.

24.b člen

Osebe z začasnim zatočiščem od dneva pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje ne plačujejo šolnine v srednješolskem in visokošolskem izobraževanju.

25. člen

Pomoč pri uveljavljanju pravic po tem zakonu organizira ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi.

25.a člen

Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi zagotavlja pomoč pri vključevanju oseb, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje po tem zakonu, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem:

-        zagotavlja informacije o pravicah in dolžnostih, ki gredo osebam, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje po tem zakonu;

-        zagotavlja pomoč pri uveljavljanju pravic in obveznosti, ki gredo osebam, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje po tem zakonu;

-        organizira tečaje iz slovenskega jezika in seznanjanje s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo;

-        zagotavlja sredstva za opravljanje izpitov iz slovenskega jezika;

-        organizira tečaje in druge oblike strokovnega usposabljanja.

Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, zagotavlja sredstva za izvajanje integracijskih ukrepov iz prejšnjega odstavka. Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, lahko delno ali v celoti prepusti izvajanje posameznih integracijskih ukrepov človekoljubnim ali drugim organizacijam.

V. VRAČANJE V DOMOVINO

26. člen

Ko prenehajo razmere iz 2. člena tega zakona, Vlada Republike Slovenije določi rok za zapustitev države. Vrnitev oseb z začasnim zatočiščem organizira ministrstvo, pristojno za notranje zadeve,.

VI. KAZENSKE DOLOČBE

27. člen

Z denarno kaznijo najmanj 160.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če sklene pogodbo o delu z osebo z začasnim zatočiščem brez napotnice (tretji odstavek 24. člena).

Z denarno kaznijo najmanj 16.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.

Z denarno kaznijo najmanj 16.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec posameznik, če sklene pogodbo o delu z osebo z začasnim zatočiščem brez napotnice (tretji odstavek 24. člena).

28. člen

Z denarno kaznijo najmanj 6.000 tolarjev, se kaznuje za prekršek oseba z začasnim zatočiščem, ki ne prijavi vsake spremembe kraja prebivanja v skladu s 15. členom tega zakona.

29. člen

Z denarno kaznijo najmanj 2.000 tolarjev se kaznuje za prekršek oseba, ki ne upošteva omejitve gibanja v skladu s četrtim odstavkom 7. člena tega zakona.

Zakon o začasnem zatočišču – ZZZat (Uradni list RS, št. 20/97) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

»VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

30. člen

Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, kateri državljani Republike Bosne in Hercegovine, ki so bili zaradi razmer v Republiki Bosni in Hercegovini pred uveljavitvijo tega zakona evidentirani pri Rdečem križu Slovenije, lahko pridobijo začasno zatočišče po tem zakonu, po kakšnem postopku in za koliko časa.

31. člen

Obstoječe evidence evidentiranih oseb se posredujejo ministrstvu pristojnemu za notranje zadeve in uradu.

32. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Odločba o razveljavitvi 30. člena zakona o začasnem zatočišču in odpravi uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine (Uradni list RS, št. 94/00) spreminja 30. člen zakona tako, da se glasi:

»30. člen

(razveljavljen).«.

Zakon o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču – ZZZat-A (Uradni list RS, št. 67/02) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:

»3. člen

Osebe iz 24.a člena zakona, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in prebivajo v nastanitvenih centrih urada, imajo pravico do nadaljnjega prebivanja v nastanitvenih centrih največ 18 mesecev od uveljavitve tega zakona, razen v tistih, ki se deloma ali v celoti zapirajo.

Prejšnji odstavek se ne uporablja za mladoletne osebe, invalide, starejše osebe, nosečnice, samske ženske, starše samohranilce z mladoletnimi otroci, žrtve spolnih zlorab ter mučenja ali organiziranega nasilja, za katere zdravstvena komisija pri uradu, zaradi posebej utemeljenih razlogov, predlaga nadaljnje bivanje v nastanitvenih centrih, ki jih določi urad.

Osebe iz prejšnjega odstavka so po 18 mesecih od uveljavitve tega zakona, dolžne prispevati k nastanitvi in oskrbi v nastanitvenem centru. Merila za določitev prispevka k nastanitvi in oskrbi in način plačevanja prispevka določi Vlada Republike Slovenije.

Sredstva za nastanitev in oskrbo iz prvega odstavka tega člena zagotavlja urad.

4. člen

Osebe z začasnim zatočiščem in osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje po tem zakonu in ki se odločijo za zasebno nastanitev, imajo pravico do denarnega nadomestila za nastanitev.

Višino, dobo in način izplačevanja denarnega nadomestila določi Vlada Republike Slovenije.

Sredstva za denarno nadomestilo iz prvega odstavka tega člena zagotavlja in izplačuje urad.

5. člen

Osebe iz 24.a člena zakona vložijo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona.

Za osebe z začasnim zatočiščem, ki so v postopku ugotavljanja nadaljnje upravičenosti do začasnega zatočišča, prične teči rok iz prejšnjega odstavka z dnem dokončnosti upravnega akta.

6. člen

Do vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje oseb iz 24.a člena zakona, krije stroške zdravstvenih storitev urad, vendar ne več kot tri mesece od dneva pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.

Do uveljavitve pravice do denarne socialne pomoči, imajo osebe iz 24.a člena zakona, ki so nastanjene izven nastanitvenih centrov, pravico do prejemanja človekoljubne pomoči v skladu z uredbo o prispevku oseb z začasnim zatočiščem k oskrbi in nastanitvi v nastanitvenem centru in višini človekoljubne pomoči, ki jo lahko prejemajo osebe z začasnim zatočiščem (Uradni list RS, št. 54/99 in 1/2000), vendar ne več kot tri mesece od dneva pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.

7. člen

Za osebe, ki pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje po tem zakonu, ne velja omejitev iz drugega odstavka 8. člena zakona glede predpisane dolžine bivanja v Republiki Sloveniji v primeru, če zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

8. člen

Dovoljenje za stalno prebivanje, pridobljeno na podlagi tega zakona se razveljavi:

-        če je tujec namenoma dal napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo dovoljenja.

Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko odpove:

-        če je bil s pravnomočno sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen, daljšo od petih let,

-        če obstaja sum, da bi lahko ogrožal varnost države, javno varnost ali mir.

Zoper odločbo o razveljavitvi in odpovedi prebivanja je dovoljena pritožba na Vlado Republike Slovenije v roku petnajstih dni od njene vročitve.

Dovoljenje za stalno prebivanje preneha veljati:

-        če je dovoljenje razveljavljeno,

-        če je dovoljenje odpovedano,

-        če je tujcu izrečena stranska kazen izgona tujca iz države ali varstveni ukrep odstranitve tujca iz države,

-        če se tujec odreče dovoljenju, in sicer z dnem podane izjave o odreku dovoljenja za stalno prebivanje,

-        če tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije,

-        če se tujec izseli ali ostane v tujini neprekinjeno eno leto in o tem ne obvesti organa, ki mu je izdal dovoljenje.

9. člen

Določbe tega zakona se uporabljajo samo za osebe, ki imajo na dan uveljavitve tega zakona začasno zatočišče.

10. člen

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.

Zakon o prenosu nalog nekaterih vladnih služb na ministrstva – ZPNNVSM (Uradni list RS, št. 2/04) določa tudi:

»3. člen

S 1. aprilom 2004 se spremenijo naslednje določbe:

1.      v zakonu o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, 94/2000 – odl. US in 67/2002):

-  v 11. členu se besedilo "Urad za priseljevanje in begunce Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: urad)" nadomesti z besedilom "ministrstvo, pristojno za notranje zadeve";

-  v 18. členu, v drugem odstavku 21. člena, v 24. členu, v drugem odstavku 24.a člena, v 25. členu, v 25.a členu in v 26. členu se beseda "urad" v ustreznih sklonih nadomesti z besedilom "ministrstvo, pristojno za notranje zadeve,";

-  v prvem stavku drugega odstavka 18. člena se besedilo "iz evidence organov za notranje zadeve" nadomesti z besedami "iz lastnih evidenc";

-  v drugem odstavku 19. člena se besedilo "Urad in ministrstvo, pristojno za notranje zadeve morata" nadomesti z besedilom "Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, mora", besedilo "za potrebe dela urada, ministrstva pristojnega za notranje zadeve" pa se nadomesti z besedilom "za potrebe dela ministrstva, pristojnega za notranje zadeve";

2.      […]

ter vsebuje naslednjo končno določbo:

»4. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.