Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo
predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega
organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno
besedilo Zakona o davku na dodano vrednost obsega:
- Zakon o
davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni
list RS, št. 117/06 z dne 16. 11. 2006),
- Zakon o spremembi Zakona o davku na dodano vrednost –
ZDDV-1A (Uradni list RS, št. 33/09 z dne 30. 4. 2009),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1B (Uradni list RS, št. 85/09 z dne 30. 10. 2009),
- Zakon o
davku na dodano vrednost – uradno prečiščeno besedilo – ZDDV-1-UPB2 (Uradni list RS, št. 10/10 z dne 12. 2.
2010),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1C (Uradni list RS, št. 85/10 z dne 29. 10. 2010),
- Zakon o davku na dodano vrednost – uradno prečiščeno
besedilo – ZDDV-1-UPB3 (Uradni list RS, št. 13/11 z dne 28. 2. 2011),
- Zakon o dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost –
ZDDV-1D (Uradni list RS, št. 18/11 z dne 15. 3. 2011),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1E (Uradni list RS, št. 78/11 z dne 5. 10. 2011),
- Zakon o spremembah Zakona o davku na dodano vrednost –
ZDDV-1F (Uradni list RS, št. 38/12 z dne 25. 5. 2012),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1G (Uradni list RS, št. 83/12 z dne 6. 11. 2012),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1H (Uradni list RS, št. 86/14 z dne 1. 12. 2014),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1I (Uradni list RS, št. 90/15 z dne 27. 11. 2015),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1J (Uradni list RS, št. 77/18 z dne 30. 11. 2018),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1K (Uradni list RS, št. 59/19 z dne 4. 10. 2019),
- Zakon o spremembah in dopolnitvi Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1L (Uradni list RS, št. 72/19 z dne 4. 12. 2019),
- Zakon
o dolgotrajni oskrbi – ZDOsk (Uradni list RS, št. 196/21 z dne 17. 12. 2021),
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1M (Uradni list RS, št. 3/22 z dne 7. 1. 2022),
- Zakon
o ukrepih za omilitev posledic dviga cen energentov v gospodarstvu in
kmetijstvu – ZUOPDCE (Uradni list RS, št. 29/22 z dne
4. 3. 2022).
ZAKON
o davku na dodano
vrednost (ZDDV-1)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 17)
I. VSEBINA IN OBSEG ZAKONA
1. člen
(vsebina zakona)
(1) S tem zakonom se
ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na dodano vrednost (v
nadaljnjem besedilu: DDV) na ozemlju Republike Slovenije v skladu z:
-
Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28.
novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne
11. 12. 2006, str. 1), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta (EU)
2021/1159 z dne 13. julija 2021 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede
začasnih oprostitev pri uvozu in nekaterih dobavah v odziv na pandemijo
COVID-19 (UL L št. 250 z dne 15. 7. 2021, str. 1), (v nadaljnjem besedilu:
Direktiva Sveta 2006/112/ES);
-
Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12.
februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost,
opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v
državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L št. 44 z dne 20. 2.
2009, str. 23), in
-
Trinajsto direktivo Sveta 86/560/EGS z
dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih
davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki
nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (UL L št. 326 z
dne 21. 11. 1986, str. 40).
(2) Pojmi, uporabljeni
v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
-
»ozemlje Slovenije« je ozemlje pod
suverenostjo Republike Slovenije, vključno z zračnim prostorom in morskim
območjem, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v
skladu z notranjim in mednarodnim pravom;
-
»ozemlje države članice«, »država
članica« in »Unija« je ozemlje držav članic in ozemlje Unije, ki je kot tako
definirano v predpisih Evropske unije;
-
»tretja država« je katero koli drugo
ozemlje, razen ozemlje Slovenije in ozemlja drugih držav članic oziroma Unije;
-
»tretje ozemlje« je del državnega
ozemlja države članice, ki pa ni sestavni del »ozemlja države članice« v smislu
druge alineje tega odstavka, in sicer:
a)
ozemlja, ki so del carinskega območja Unije:
- v Helenski republiki: ‘A‘Oo (gora Atos);
- v Kraljevini Španiji: Kanarski otoki;
- v Francoski republiki: francoska ozemlja iz 349. in prvega odstavka 355. člena Pogodbe o
delovanju Evropske unije;
- v Republiki Finski: Alandski otoki;
- v Združenem kraljestvu Velika Britanija in
Severna Irska: Kanalski otoki;
- v Italijanski republiki: Campione d'Italia, italijanske vode
Luganskega jezera.
b)
ozemlja, ki niso del carinskega območja Unije:
- v Zvezni republiki Nemčiji: otok Heligoland,
ozemlje Büsingen;
- v Kraljevini Španiji: Ceuta, Melilla;
- v Italijanski republiki: Livigno.
(3) Po tem zakonu se:
-
transakcije v Kneževino Monako ali iz
nje obravnavajo kot transakcije v Francosko republiko oziroma iz nje;
-
transakcije na otok Man ali z njega
obravnavajo kot transakcije v Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne
Irske oziroma iz njega in
-
transakcije v suverene cone Združenega
kraljestva Akrotiri in Dhekelia ali iz njih obravnavajo kot transakcije na
Ciper oziroma z njega.
2. člen
(pripadnost DDV)
Prihodki od DDV
pripadajo proračunu Republike Slovenije.
3. člen
(predmet obdavčitve)
(1) Predmet DDV so
naslednje transakcije:
1.
dobave blaga, ki jih davčni zavezanec
oziroma zavezanka (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec) opravi v
okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije (v
nadaljnjem besedilu: Slovenija) za plačilo;
2.
pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih
na ozemlju Slovenije, opravi za plačilo:
a)
davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti
ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v
drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen
obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ga ne zajema ureditev iz
tretjega ali petega odstavka 20. člena tega zakona;
b)
v primeru pridobitve novih prevoznih
sredstev, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih
druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka
4. člena tega zakona, ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec;
c)
v primeru pridobitve trošarinskih izdelkov,
pri katerih nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji v skladu z
zakonom, ki ureja trošarine, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko
d) prvega odstavka 4. člena tega zakona;
3.
opravljanje storitev, ki jih davčni
zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju
Slovenije za plačilo;
4.
uvoz blaga.
(2) Za namene 2.
b) točke prvega odstavka tega člena se za »prevozna sredstva« štejejo
naslednja prevozna sredstva, namenjena za prevoz oseb ali blaga:
-
kopenska motorna vozila s prostornino
motorja nad 48 kubičnih centimetrov ali močjo motorja nad 7,2 kilovata;
-
plovila, daljša od 7,5 metrov, razen plovil za plovbo na odprtem morju, ki prevažajo potnike za plačilo in plovil za
namene opravljanja komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti ali za
reševanje ali pomoč na morju ali za priobalni ribolov;
-
zrakoplovi, katerih vzletna teža
presega 1550 kilogramov, razen zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe
predvsem na mednarodnih poteh za plačilo.
(3) Prevozna
sredstva iz drugega odstavka tega člena se štejejo za nova, če je izpolnjen
eden od naslednjih pogojev:
-
plovila in zrakoplovi so dobavljeni
pred potekom treh mesecev po datumu, ko so bili prvič dani v uporabo, kopenska
motorna vozila pa pred potekom šestih mesecev po datumu, ko so bila prvič dana
v uporabo, in
-
da s kopenskimi motornimi vozili ni
prevoženih več kot 6000 kilometrov, s plovili ni preplutih več kot 100 ur in z
zrakoplovi ni preletenih več kot 40 ur.
(4) Za namene 2.c)
točke prvega odstavka tega člena se za »trošarinske izdelke« štejejo energenti,
alkohol in alkoholne pijače ter tobačni izdelki, kot so določeni z veljavno
zakonodajo Unije, ne pa tudi plin, dobavljen po sistemu za zemeljski plin,
vzpostavljenem na ozemlju Unije, ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim
sistemom.
4. člen
(transakcije, ki niso
predmet obdavčitve)
(1) Ne glede na 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona, predmet DDV niso naslednje transakcije:
a)
pridobitev blaga, ki jo
opravi davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če bi bila
dobava takšnega blaga na ozemlju Slovenije oproščena v skladu s 53. členom
ali točkami a) do d) prvega odstavka 54. člena tega zakona;
b)
pridobitev rabljenega
blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin znotraj Unije, če prodajalec
deluje kot obdavčljivi preprodajalec in je bilo to blago v državi članici, iz
katere je bilo odposlano ali odpeljano, predmet DDV v skladu s posebno
ureditvijo za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine;
c)
pridobitev rabljenega
blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin znotraj Unije, če je prodajalec
tega blaga organizator prodaje na javni dražbi, in je bilo to blago v državi
članici, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano, predmet DDV v skladu s
posebno ureditvijo za prodajo na javni dražbi;
d)
pridobitev blaga, razen
blaga iz točk a) do c) in razen novih prevoznih sredstev ali
trošarinskih izdelkov, ki jo opravi davčni zavezanec iz drugega odstavka
94. člena tega zakona za namene opravljanja dejavnosti kmetijstva in
gozdarstva, ki se obdavčuje v skladu s posebno ureditvijo za kmete, ali davčni
zavezanec, ki opravlja le dobave blaga ali storitev, za katere nima pravice do
odbitka DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec.
(2) Točka
d) prvega odstavka tega člena se uporabi le, če sta izpolnjena naslednja
pogoja:
a)
da skupna vrednost
pridobitev blaga znotraj Unije v tekočem koledarskem letu ne preseže zneska
10.000 eurov in
b)
da skupna vrednost
pridobitev blaga znotraj Unije v preteklem koledarskem letu ni presegla zneska
iz prejšnje točke.
(3) Znesek iz
drugega odstavka tega člena pomeni skupno vrednost pridobitev blaga znotraj Unije,
brez DDV, ki ga je treba plačati ali je bil plačan za blago v državi članici,
iz katere je bilo blago odposlano ali odpeljano.
(4) Ne glede na
točko d) prvega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec ali pravna
oseba, ki ni davčni zavezanec, odloči za obračunavanje DDV v skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona. Davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni
davčni zavezanec, mora izbiro vnaprej prijaviti Finančni
upravi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: davčni organ) in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti,
in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu prijave.
II. DAVČNI ZAVEZANCI
5. člen
(definicija)
(1) »Davčni
zavezanec« je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko
dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.
(2) »Ekonomska
dejavnost« iz prvega odstavka tega člena obsega vsako proizvodno, predelovalno,
trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno
dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in
premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
(3) Za davčnega
zavezanca se poleg oseb iz prvega odstavka tega člena šteje tudi vsaka oseba,
ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo, ki ga kupcu odpošlje ali odpelje
prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun na ozemlje Unije.
(4) Pogoj iz
prvega odstavka tega člena, da se ekonomska dejavnost opravlja neodvisno,
izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o
zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v
zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih
odgovornosti delodajalca kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem.
(5) Državni organi
in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava se ne
štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih
opravljajo kot organi oblasti, tudi če pobirajo takse, prispevke in druge
dajatve ter plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami. Pri
opravljanju dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi
s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava, kot da niso
davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.
III. OBDAVČLJIVE TRANSAKCIJE
1. Dobava blaga
6. člen
(splošno)
(1) »Dobava blaga«
pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi kot da bi bil
prejemnik lastnik.
(2) Za dobavo
blaga se štejejo tudi:
a)
prenos lastninske pravice
na blagu, proti plačilu odškodnine, na podlagi zakona ali odločbe državnega organa;
b)
dejanska izročitev blaga na
podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje ali o prodaji blaga z
odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo
prenese najpozneje ob plačilu zadnjega obroka;
c)
prenos blaga po pogodbi, na
podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.
(3) Električna
energija, plin, energija za ogrevanje ali hlajenje in podobno se štejejo za
blago.
(4) »Prodaja blaga na daljavo znotraj
Unije« pomeni dobavo blaga, pri kateri dobavitelj ali druga oseba za njegov
račun to blago odpošlje ali odpelje iz države članice, ki ni država članica, v
kateri se odpošiljanje ali prevoz tega blaga kupcu konča, tudi kadar dobavitelj
posredno sodeluje pri tem prevozu ali odpošiljanju, če sta izpolnjena naslednja
pogoja:
a)
dobava blaga je opravljena
davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katere pridobitve
blaga znotraj Unije niso predmet DDV v skladu s prvim odstavkom 3. člena
Direktive Sveta 2006/112/ES, ali kateri koli drugi osebi, ki ni davčni
zavezanec, in
b)
dobavljeno blago niso niti
nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za
njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali
brez njega.
(5) »Prodaja na daljavo s tretjih ozemelj
ali iz tretjih držav uvoženega blaga« pomeni dobavo blaga, pri kateri
dobavitelj ali druga oseba za njegov račun to blago odpošlje ali prevaža s
tretjega ozemlja ali iz tretje države kupcu v državi članici, tudi kadar
dobavitelj posredno sodeluje pri prevozu ali odpošiljanju tega blaga, če sta
izpolnjena naslednja pogoja:
a)
dobava blaga je opravljena
davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katere pridobitve
blaga znotraj Unije niso predmet DDV v skladu s prvim odstavkom 3. člena
Direktive Sveta 2006/112/ES, ali kateri koli drugi osebi, ki ni davčni
zavezanec, in
b)
dobavljeno blago niso niti
nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za
njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom
ali brez njega.
6.a člen
(davčni zavezanec, ki omogoča dobavo blaga
z uporabo elektronskega vmesnika)
(1) Kadar davčni zavezanec z uporabo
elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo,
omogoča prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega
blaga v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 eurov, se šteje, da to blago
prejme in dobavi sam davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.
(2) Kadar davčni zavezanec z uporabo
elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča
dobavo blaga znotraj Unije, ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v
Uniji, osebi, ki ni davčni zavezanec, se šteje, da to blago prejme in dobavi
sam davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.
7. člen
(uporaba blaga za
neposlovne namene)
(1) Za dobavo
blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih
sredstev davčnega zavezanca, za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih
zaposlenih, brezplačna odtujitev tega blaga ali kakršnakoli uporaba blaga za
druge namene, kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, če je za to blago
ali sestavine tega blaga izkoristil pravico do celotnega ali delnega odbitka
DDV.
(2) Ne glede na
prvi odstavek tega člena, se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, ne šteje:
a)
brezplačno dajanje
poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem ali bodočim kupcem, če jih ti ne
dajo v prodajo oziroma so v takšni obliki, da ni mogoče, da se prodajajo;
b)
dajanje daril manjših
vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, če se dajejo le
občasno in če se ne dajejo istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo
darila, pri katerih vrednost posameznega darila ne preseže 20 eurov.
8. člen
(uporaba blaga za
namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob
prenehanju opravljanja dejavnosti)
Za dobavo blaga,
opravljeno za plačilo, se štejejo tudi naslednje transakcije:
a)
uporaba blaga, ki ga davčni
zavezanec proizvede, zgradi, nabavi, predela ali uvozi v okviru opravljanja
dejavnosti, za namene opravljanja njegove dejavnosti, če od takega blaga, če bi
ga nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do celotnega
odbitka DDV;
b)
uporaba blaga s strani
davčnega zavezanca za namene neobdavčljivih transakcij, če je bila za to blago
dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi ali pri
uporabi blaga v skladu s prejšnjo točko;
c)
zadržanje blaga s strani
davčnega zavezanca ali njegovih pravnih naslednikov (razen v primerih iz
10. člena tega zakona), ko preneha opravljati obdavčljivo ekonomsko
dejavnost, če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka
DDV pri pridobitvi ali pri uporabi blaga v skladu s točko a) tega člena.
9. člen
(prenos blaga v drugo
državo članico)
(1) Za dobavo
blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi prenos blaga, ki je del poslovnih
sredstev davčnega zavezanca, ki ga opravi davčni zavezanec v drugo državo članico.
(2) Šteje se, da je bil opravljen prenos blaga v
drugo državo članico v skladu s prvim odstavkom tega člena, če davčni zavezanec
ali druga oseba za njegov račun, odpošlje ali odpelje blago v drugo državo
članico za namene svojega podjetja, razen za namene naslednjih transakcij:
a)
dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni
zavezanec na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča,
pod pogoji iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona;
b)
dobave tega blaga zaradi instalacije ali
montaže, ki jo opravi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun na ozemlju
države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz petega
odstavka 20. člena tega zakona;
c)
dobave tega blaga, ki jo
opravi davčni zavezanec na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku med prevozom
potnikov, pod pogoji iz 21. člena tega zakona;
d)
dobave plina po sistemu za
zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju,
povezanem s takim sistemom, dobave električne energije ali dobave energije za
ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja pod
pogoji iz 22. člena tega zakona;
e)
dobave tega blaga, ki jo
opravi davčni zavezanec pod pogoji iz 46., 52., 53. in 54. člena tega zakona;
f)
opravljanja storitev, ki se
nanašajo na cenitev blaga ali delo na njem, dejansko opravljenih na ozemlju
države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če se blago po
cenitvi ali opravljenem delu na njem vrne temu davčnemu zavezancu v Slovenijo;
g)
začasne rabe tega blaga na
ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, zaradi
opravljanja storitev v tej državi članici, ki jih opravlja davčni zavezanec s
sedežem v Sloveniji;
h)
začasne rabe tega blaga na
ozemlju druge države članice za obdobje, ki ne presega 24 mesecev, če bi se za
začasni uvoz enakega blaga iz tretje države lahko uporabil postopek začasnega
uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev.
(3) Če eden od
pogojev iz drugega odstavka tega člena ni več izpolnjen, se šteje, da je bilo
blago preneseno v drugo državo članico. V tem primeru se šteje, da je prenos
opravljen v trenutku, ko ta pogoj ni več izpolnjen.
9.a člen
(posebna ureditev skladiščenja na odpoklic)
(1) Ne glede na prejšnji člen se za dobavo
blaga, opravljeno za plačilo, ne šteje prenos blaga, ki je del poslovnih
sredstev davčnega zavezanca, iz Slovenije v drugo državo članico, če se prenos
opravi v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu s tem členom.
(2) Šteje se, da je prenos v drugo državo
članico opravljen v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic, kadar so
izpolnjeni naslednji pogoji:
a)
davčni zavezanec ali druga
oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje blago iz Slovenije v drugo državo
članico z namenom, da to blago tam pozneje dobavi drugemu davčnemu zavezancu,
na katerega v skladu s pogodbo med davčnima zavezancema preide pravica do razpolaganja
z blagom kot lastnika,
b)
davčni zavezanec, ki
odpošilja ali prevaža blago oziroma za račun katerega se odpošilja ali prevaža
blago (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec – dobavitelj blaga), nima niti
sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote v državi članici, v katero
je blago odposlano ali odpeljano,
c)
davčni zavezanec, kateremu
je namenjena dobava blaga (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec – prejemnik
blaga), je identificiran za DDV v državi članici, v katero je blago odposlano
ali odpeljano, njegova identiteta in identifikacijska številka za DDV, ki mu jo
je dodelila ta država članica, pa sta v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali
prevoz blaga, znani davčnemu zavezancu – dobavitelju blaga, in
d)
davčni zavezanec –
dobavitelj blaga prenos blaga iz Slovenije v drugo državo članico evidentira v
evidenci iz četrtega odstavka 85. člena tega zakona, identiteto davčnega
zavezanca – prejemnika blaga in njegovo identifikacijsko številko za DDV, ki mu
jo je dodelila država članica, v katero se blago odpošilja ali prevaža, pa
navede v rekapitulacijskem poročilu v skladu s četrtim odstavkom 90. člena
tega zakona.
(3) Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega
odstavka in se pravica do razpolaganja z blagom kot lastnik prenese na davčnega
zavezanca – prejemnika blaga v roku iz četrtega odstavka tega člena, se šteje,
da je v trenutku prenosa pravice do razpolaganja z blagom kot lastnik na
davčnega zavezanca – prejemnika blaga:
a)
davčni zavezanec –
dobavitelj blaga v Sloveniji opravil oproščeno dobavo blaga v skladu s 1. točko
46. člena tega zakona;
b)
davčni zavezanec –
prejemnik blaga opravil pridobitev blaga znotraj Unije v državi članici, v
katero je bilo blago odposlano ali odpeljano.
(4) Če v 12 mesecih po prihodu blaga v
drugo državo članico v smislu prvega odstavka tega člena blago ni dobavljeno
davčnemu zavezancu – prejemniku blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena
ali osebi iz šestega odstavka tega člena in če ne nastopi nobena od okoliščin
iz sedmega do desetega odstavka tega člena, se šteje, da je bil na dan po
izteku obdobja 12 mesecev opravljen prenos blaga v skladu z 9. členom tega
zakona.
(5) Ne glede na prejšnji odstavek se šteje,
da prenos v skladu z 9. členom tega zakona ni bil opravljen, če:
a)
pravica do razpolaganja z
blagom kot lastnik ni bila prenesena in je bilo zato blago v roku iz prejšnjega
odstavka vrnjeno v državo članico, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano,
in
b)
davčni zavezanec –
dobavitelj blaga vračilo blaga iz prejšnje točke evidentira v evidenci iz
četrtega odstavka 85. člena tega zakona.
(6) Če davčnega zavezanca – prejemnika
blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena v roku iz četrtega odstavka
tega člena kot prejemnik blaga nadomesti drug davčni zavezanec, se šteje, da
prenos v skladu z 9. členom tega zakona v trenutku zamenjave prejemnika
blaga ni bil opravljen, če:
a)
so izpolnjeni vsi drugi
pogoji iz drugega odstavka tega člena in
b)
je davčni zavezanec –
dobavitelj blaga iz b) točke drugega odstavka tega člena zamenjavo evidentiral
v evidenci iz četrtega odstavka 85. člena tega zakona.
(7) Če v roku iz četrtega odstavka tega
člena kateri koli od pogojev iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena ni
več izpolnjen, se šteje, da je bil prenos blaga v skladu z 9. členom
tega zakona opravljen v trenutku, ko ta pogoj ni bil več izpolnjen.
(8) Če se v roku iz četrtega odstavka tega
člena blago dobavi kateri koli drugi osebi, razen davčnemu zavezancu –
prejemniku blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena ali davčnemu zavezancu
iz šestega odstavka tega člena, se šteje, da pogoji iz drugega oziroma šestega
odstavka tega člena tik pred to dobavo niso več izpolnjeni.
(9) Če se blago v roku iz četrtega odstavka
tega člena ne vrne v Slovenijo, ampak odpošlje ali odpelje v drugo državo, se
šteje, da pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena, tik preden se
tako odpošiljanje ali prevoz začne, niso več izpolnjeni.
(10) V primeru uničenja, izgube ali tatvine
blaga se šteje, da pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena niso
več izpolnjeni na dan, ko je bilo blago dejansko uničeno, izgubljeno ali
ukradeno, če tega dneva ni mogoče določiti, pa na dan, ko je bilo ugotovljeno,
da je blago uničeno, izgubljeno ali ukradeno.
(11) Ta člen se smiselno uporablja tudi v
primeru, če se ureditev skladiščenja na odpoklic izvaja v Sloveniji in je
davčni zavezanec – dobavitelj blaga oseba s sedežem v drugi državi članici,
davčni zavezanec – prejemnik blaga pa davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji.
10. člen
(prenos podjetja)
(1) Pri prenosu
podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca, ne glede na to, ali
gre za odplačni ali neodplačni prenos ali kot vložek v podjetje, se šteje, da
dobava blaga ni bila opravljena.
(2) V primeru iz
prvega odstavka tega člena se za potrebe DDV prevzemnik šteje za pravnega
naslednika prenosnika.
(3) Ne glede na
prvi odstavek tega člena, mora prevzemnik, ki uporablja prevzeta sredstva za
druge namene kot za tiste, za katere ima pravico do odbitka DDV, plačati DDV v
skladu z določbami tega zakona, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in
storitev za zasebne namene.
2. Pridobitev blaga
znotraj Unije
11. člen
(splošno)
(1) »Pridobitev
blaga znotraj Unije« pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot
da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v
Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga
oseba za račun enega od njiju.
(2) Če je uvoznik
blaga pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, in opravi pridobitev blaga znotraj Unije
v drugi državi članici, ima pravico do vračila DDV, ki ga je plačala v zvezi z
uvozom blaga v Slovenijo, če dokaže, da je bil obračunan DDV od pridobitve
blaga znotraj Unije v namembni državi članici.
(3) Vračilo DDV iz
drugega odstavka tega člena se izvrši na način, ki ga predpiše minister oziroma
ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za finance), pristojna
za finance.
12. člen
(transakcije, ki se
obravnavajo kot pridobitev blaga znotraj Unije)
Za pridobitev blaga
znotraj Unije, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki ga davčni
zavezanec za namene svojega podjetja ali druga oseba za njegov račun odpošlje
ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice, na ozemlju katere je bilo
blago izdelano, črpano, predelano, kupljeno, pridobljeno, ali kamor ga je
davčni zavezanec uvozil v okviru opravljanja dejavnosti.
13. člen
(NATO in SVOP)
Za pridobitev blaga znotraj Unije, opravljeno
za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki ga oborožene sile Severnoatlantske
zveze ali države članice Unije, ki sodeluje pri obrambnih prizadevanjih za
izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike:
-
uporabljajo v Sloveniji za svoje potrebe ali potrebe svojega civilnega
osebja;
-
tega blaga niso kupile po splošnih pravilih obdavčevanja na domačem trgu
ene od držav članic in
-
pri uvozu tega blaga ne bi bile upravičene do oprostitve iz 8.
ali 8.a točke prvega odstavka 50. člena tega zakona.
3. Opravljanje
storitev
14. člen
(splošno)
(1) »Opravljanje
storitev« pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga.
(2) Opravljanje
storitev lahko med drugim vključuje naslednje transakcije:
a) odstop premoženjskih pravic;
b) obveznost opustitve dejanja ali dopustitve dejanja ali
stanja;
c) opravljanje storitev na podlagi zakona ali odločbe
državnega organa.
15. člen
(opravljanje storitev
za neposlovne namene)
Za opravljanje storitev
za plačilo, se šteje tudi:
a)
uporaba blaga, ki je del
poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne namene ali za zasebne namene
njegovih zaposlenih ali kakršnakoli uporaba za druge namene kot za namene
opravljanja njegove dejavnosti, če je bila za to blago dana pravica do
celotnega ali delnega odbitka DDV;
b)
opravljanje storitev, ki
jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svoje zasebne namene ali za zasebne
namene njegovih zaposlenih ali za druge namene kot za namene opravljanja
njegove dejavnosti.
16. člen
(opravljanje storitev
v svojem imenu in za račun druge osebe)
Kadar davčni zavezanec
pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, se
šteje, da prejme in dobavi te storitve sam.
17. člen
(posebna določba)
Določbe 10. člena
tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za storitve.
4. Uvoz blaga
18. člen
(definicija)
Uvoz blaga pomeni:
1.
vsak vnos blaga v Unijo, ki v skladu s
carinskimi predpisi nima statusa blaga Unije ali blaga, ki je uvoženo iz tretje
države, pa znotraj Unije ni sproščeno v prost promet v skladu s carinskimi
predpisi;
2.
vsak vnos drugega blaga, kot je blago
iz prejšnje točke, v Unijo s tretjega ozemlja.
5. Kuponi
18.a člen
(definicija)
(1) Za namene tega zakona je »kupon«
instrument, v zvezi s katerim obstaja obveznost, da se sprejme kot plačilo ali
delno plačilo za dobavo blaga ali opravljanje storitev, pri čemer so blago, ki
bo dobavljeno, ali storitve, ki bodo opravljene, ali identiteta njihovih
morebitnih dobaviteljev navedeni na samem instrumentu ali v pripadajoči
dokumentaciji, vključno s pogoji uporabe takšnega instrumenta.
(2) Vrste kuponov:
a) »enonamenski kupon« pomeni kupon, za katerega sta ob njegovi izdaji
znana kraj dobave blaga ali opravljanja storitev, na katere se nanaša kupon, in
DDV, ki ga je treba plačati za navedeno blago ali storitev;
b) »večnamenski
kupon« pomeni kupon, ki ni enonamenski kupon.
18.b člen
(enonamenski kuponi)
(1) Za dobavo blaga ali opravljanje
storitev, na katero se kupon nanaša, se šteje vsak prenos enonamenskega kupona,
ki ga opravi davčni zavezanec, ki deluje v svojem imenu. Dejanska izročitev
blaga ali dejansko opravljanje storitev v zameno za enonamenski kupon, ki ga
dobavitelj sprejme kot plačilo ali delno plačilo, se ne šteje za ločeno
transakcijo.
(2) Če prenos enonamenskega kupona opravi
davčni zavezanec, ki deluje v imenu drugega davčnega zavezanca, se šteje, da je
dobavo blaga ali storitev, na katero se kupon nanaša, opravil davčni zavezanec,
v imenu katerega davčni zavezanec deluje.
(3) Če dobavo blaga ali storitev opravi
dobavitelj, ki ni davčni zavezanec, ki je v svojem imenu izdal enonamenski
kupon, se šteje, da je ta dobavitelj opravil dobavo blaga ali storitev, na
katero se kupon nanaša, davčnemu zavezancu, ki je v svojem imenu izdal
enonamenski kupon.
18.c člen
(večnamenski kuponi)
(1) Dejanska izročitev blaga ali dejansko
opravljanje storitev v zameno za večnamenski kupon, ki ga dobavitelj sprejme
kot plačilo ali delno plačilo, je predmet DDV v skladu s 3. členom tega
zakona, pri čemer vsak predhodni prenos tega večnamenskega kupona ni predmet
DDV.
(2) Če prenos večnamenskega kupona opravi
drug davčni zavezanec in ne davčni zavezanec, ki opravlja transakcijo, ki je
predmet DDV v skladu s prejšnjim odstavkom, je vsako opravljanje storitev, ki
jih je mogoče identificirati za storitve distribucije ali promocije, predmet
DDV.
IV. KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ
1. Kraj dobave
blaga
19. člen
(dobava blaga brez
prevoza)
Če se blago ne
odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago
nahaja, ko se opravi dobava blaga.
20. člen
(dobava blaga s
prevozom)
(1) Kadar blago odpošlje ali odpelje
dobavitelj, kupec ali tretja oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se
blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.
(2) Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga
začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da sta kraj dobave, ki
jo opravi uvoznik, in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza
blaga.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega
člena se šteje, da je kraj dobave blaga kraj, kjer se blago nahaja v trenutku,
ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča, pri naslednjih dobavah:
a) prodaji blaga na daljavo znotraj Unije;
b) prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega
blaga v državo članico, ki ni država članica, v kateri se konča odpošiljanje
ali prevoz blaga kupcu;
c) prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega
blaga v državo članico, v kateri se konča odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu,
kadar se za obračun DDV uporabi posebna ureditev iz 6.c podpoglavja XI.
poglavja tega zakona.
(4) Prejšnji odstavek se ne uporablja za
dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin iz 1. do
4. točke prvega odstavka 101. člena tega zakona, ki so predmet DDV v
skladu s posebno ureditvijo.
(5) Kadar blago, ki ga odpošlje ali odpelje
dobavitelj, kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga
oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave
šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.
(6) Kadar se šteje, da je davčni zavezanec
prejel in dobavil blago v skladu s 6.a členom tega zakona, se odpošiljanje
ali prevoz blaga pripiše dobavi, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča
dobavo blaga z uporabo elektronskega vmesnika.
(7) Davčni zavezanec, ki opravlja prodaje
blaga na daljavo znotraj Unije, pri katerih se kraj dobave blaga določi v
skladu s točko a) tretjega odstavka tega člena, in za te dobave blaga ne
uporablja posebne ureditve v skladu s 6.b podpoglavjem XI. poglavja tega
zakona, mora davčnemu organu najpozneje do 31. januarja leta po preteku
leta, v katerem so opravljene te dobave, v elektronski obliki poročati o letnem
prometu, ki ga je dosegel v posamezni državi članici, o obdobju poročanja in
identifikacijski številki za DDV v namembni državi članici ter o datumu začetka
oziroma konca identifikacije za DDV v tej državi članici.
20.a člen
(zaporedne dobave)
(1) Če se isto blago dobavlja zaporedno in
je to blago iz Slovenije odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, ali
obratno, neposredno od prvega dobavitelja do zadnje stranke v verigi, se
odpošiljanje ali prevoz za namene uveljavljanja oprostitve plačila DDV zaradi
dobave v drugo državo članico pripiše samo dobavi, ki se opravi vmesnemu
dobavitelju.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se
odpošiljanje ali prevoz za namene iz prejšnjega odstavka pripiše dobavi blaga,
ki jo opravi vmesni dobavitelj, če je vmesni dobavitelj svojemu dobavitelju
sporočil identifikacijsko številko za DDV, ki mu jo je izdala Slovenija.
(3) Za namene tega člena »vmesni
dobavitelj« pomeni dobavitelja v verigi, ki ni prvi dobavitelj in ki odpošilja
ali prevaža blago oziroma za račun katerega se blago odpošilja ali prevaža.
(4) Ta člen se ne uporablja za dobave blaga
v skladu s 6.a členom tega zakona.
21. člen
(dobava blaga na krovu
plovil, zrakoplovov ali na vlakih)
(1) Če se dobava
blaga opravi na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku med delom prevoza
potnikov v Uniji, se za kraj te dobave šteje kraj, kjer se prevoz potnikov začne.
(2) Za namene
prvega odstavka tega člena »del prevoza potnikov v Uniji« pomeni del prevoza,
ki se brez postanka zunaj Unije opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov
začne, in krajem, v katerem se prevoz potnikov konča.
(3) »Kraj, v
katerem se prevoz potnikov začne,« pomeni prvi predvideni kraj, v katerem bodo
potniki znotraj Unije vstopili, po potrebi po delu poti zunaj Unije.
(4) »Kraj, v
katerem se prevoz potnikov konča,« pomeni zadnji predvideni kraj znotraj Unije,
kjer potniki, ki so vstopili v Unijo, izstopijo, po potrebi pred postankom
zunaj Unije.
(5) V primeru
povratnega potovanja se povratna vožnja šteje za ločen prevoz.
22. člen
(dobava plina po sistemu za zemeljski plin,
dobava električne energije in energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih
daljinskega ogrevanja in hlajenja)
(1) Pri dobavi plina,
po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Unije ali po
kateremkoli omrežju, povezanim s takim sistemom, dobavi električne energije ali
energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali
hlajenja, davčnemu zavezancu preprodajalcu se za kraj dobave šteje kraj, kjer
ima davčni zavezanec preprodajalec sedež ali stalno poslovno enoto, za katero
je blago dobavljeno, ali če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče
ali običajno prebiva.
(2) Za namene
prejšnjega odstavka »davčni zavezanec preprodajalec« pomeni davčnega zavezanca,
čigar osnovna dejavnost v zvezi z nabavo plina, električne energije, energije
za ogrevanje ali hlajenje je preprodaja takega blaga in čigar lastna poraba
tega blaga je neznatna.
(3) Pri dobavi plina po
sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Unije ali po kateremkoli
omrežju, povezanim s takim sistemom, dobavi električne energije ali energije za
ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja, ki ni
zajeta v prvem odstavku tega člena, se za kraj dobave šteje kraj, kjer naročnik
dejansko rabi in porabi plin, električno energijo ali energijo za ogrevanje ali
hlajenje.
(4) Kadar naročnik iz
prejšnjega odstavka ne porabi vsega ali dela plina, električne energije ali
energije za ogrevanje ali hlajenje, se šteje, da je bilo neporabljeno blago
rabljeno in porabljeno v kraju, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali
stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno. Če takega kraja ni, se
šteje, da je naročnik blago rabil in porabil v kraju, kjer ima stalno
prebivališče ali običajno prebiva.
2. Kraj pridobitve
blaga znotraj Unije
23. člen
(kraj pridobitve blaga
znotraj Unije)
(1) Za kraj
pridobitve blaga znotraj Unije se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča
odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je pridobila.
(2) Ne glede na
prvi odstavek tega člena se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj Unije na
ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod
katero oseba, ki pridobiva blago, opravi to pridobitev, razen če dokaže, da je
bila pridobitev blaga predmet DDV v drugi državi članici v skladu s prvim
odstavkom tega člena.
(3) Če je bila
pridobitev blaga predmet DDV v skladu z drugim odstavkom tega člena in pozneje
v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, se davčna
osnova ustrezno zmanjša v državi članici, ki je izdala identifikacijsko
številko za DDV, pod katero je pridobitelj opravil to pridobitev.
(4) Ne glede na
drugi odstavek tega člena se šteje, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v
skladu s prvim odstavkom tega člena, če pridobitelj:
a)
dokaže, da je opravil to
pridobitev za namene poznejše dobave na ozemlju druge države članice, določene
v skladu s prvim odstavkom tega člena, za katero je bil določen prejemnik blaga
kot oseba, ki mora plačati DDV, in
b)
če je izpolnil obveznosti v
zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega poročila.
3. Kraj opravljanja
storitev
3.1. Opredelitve
24. člen
(opredelitev davčnega
zavezanca za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev)
Za namene uporabe
pravil o kraju opravljanja storitev se za davčnega zavezanca šteje tudi:
-
davčni zavezanec, ki opravlja tudi
dejavnosti ali transakcije, ki v skladu s prvim odstavkom 3. člena tega zakona
niso opredeljene kot obdavčljive dobave blaga ali storitev, in sicer za vse
storitve, ki so mu bile opravljene;
-
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec,
je pa identificirana za namene DDV.
3.2. Splošna pravila
25. člen
(splošna pravila)
(1) Kraj
opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, je
kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve
opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima
sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta
davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne
poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni
zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče.
(2) Kraj
opravljanja storitev, ki jih prejme oseba, ki ni davčni zavezanec, je kraj,
kjer ima izvajalec storitev sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve
opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca, ki ni v kraju, kjer ima
izvajalec sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer
ima izvajalec storitev stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne
poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec
storitev stalno oziroma običajno prebivališče.
3.3. Posebna pravila
26. člen
(storitve posrednikov)
Kraj opravljanja
storitev, ki jih osebi, ki ni davčni zavezanec, opravi posrednik, ki deluje v
imenu in za račun druge osebe, je kraj, kjer je v skladu s tem zakonom
opravljena glavna transakcija.
27. člen
(storitve v zvezi z
nepremičninami)
Kraj opravljanja
storitev v zvezi z nepremičninami, vključno s storitvami strokovnjakov in
nepremičninskih posrednikov, nastanitvijo v hotelih ali podobnih nastanitvenih
obratih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali
na prostorih, namenjenih kampiranju, dodeljevanjem pravic do uporabe
nepremičnin in storitvami za pripravo in koordinacijo gradbenih del, kot so
storitve arhitektov in podjetij, ki zagotavljajo nadzor na kraju samem, je
kraj, kjer se nepremičnina nahaja.
28. člen
(opravljanje prevoza)
(1) Kraj
opravljanja prevoza potnikov je kraj, kjer se opravlja prevoz, pri čemer se
upošteva prevožena razdalja.
(2) Kraj
opravljanja prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj Unije, osebam, ki niso
davčni zavezanci, je kraj, kjer se opravlja prevoz, pri čemer se upošteva
prevožena razdalja.
(3) Kraj
opravljanja prevoza blaga znotraj Unije osebam, ki niso davčni zavezanci, je
kraj začetka prevoza.
(4) »Prevoz blaga
znotraj Unije« pomeni prevoz blaga, pri katerem sta kraj začetka prevoza in
namembni kraj na ozemlju dveh različnih držav članic.
(5) »Kraj začetka
prevoza« pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko začne, ne glede na
prevoženo razdaljo do kraja, kjer se blago nahaja, »namembni kraj« pa je kraj,
kjer se prevoz blaga dejansko konča.
(6) DDV se ne obračunava
za tisti del prevoza blaga znotraj Unije, ki se opravi osebam, ki niso davčni
zavezanci in se nanaša na vodne poti, ki niso del ozemlja Unije.
29. člen
(storitve s področja
kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev,
pomožne prevozne storitve ter cenitve in dela na premičninah)
(1) Kraj opravljanja
storitev v zvezi z vstopninami za kulturne, umetnostne, športne, znanstvene,
izobraževalne, zabavne ali podobne prireditve, kot so sejmi in razstave,
vključno s pomožnimi storitvami, povezanimi z vstopninami, ki se opravijo
davčnemu zavezancu, je kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo.
(2) Kraj opravljanja
storitev, vključno s pomožnimi, s področja kulture, umetnosti, športa,
znanosti, izobraževanja, zabavnih ali podobnih prireditev, kot so sejmi in
razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki se opravijo
osebam, ki niso davčni zavezanec, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko
izvajajo.
(3) Kraj
opravljanja pomožnih prevoznih storitev, kot so nakladanje, razkladanje,
pretovarjanje in podobne dejavnosti, ter cenitve in delo na premičninah, ki se
opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer so te storitve
dejansko opravljene.
30. člen
(restavracijske
storitve ter storitve cateringa)
Kraj opravljanja
restavracijskih storitev ter storitev cateringa, razen storitev, ki se dejansko
opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov
znotraj Unije, je kraj, kjer se te storitve dejansko opravijo.
30.a člen
(restavracijske
storitve ter storitve cateringa za potrošnjo na krovu ladij, zrakoplovov ali na
vlakih)
(1) Kraj
opravljanja restavracijskih storitev in storitev cateringa, ki se dejansko
opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov
znotraj Unije, je kraj, kjer se prevoz potnikov začne.
(2) Za namene
prejšnjega odstavka »del prevoza potnikov znotraj Unije« pomeni del prevoza, ki
se brez postanka zunaj Unije opravi med krajem, kjer se prevoz potnikov začne,
in krajem, kjer se prevoz potnikov konča.
(3) »Kraj, kjer se
prevoz potnikov začne« je prvi kraj v Uniji, kjer lahko potniki vstopijo v
prevozno sredstvo, tudi po postanku zunaj Unije.
(4) »Kraj, kjer se
prevoz potnikov konča« je zadnji kraj v Uniji, kjer lahko potniki, ki so
vstopili znotraj Unije, izstopijo iz prevoznega sredstva, tudi pred postankom
zunaj Unije.
(5) Pri povratnem
potovanju se povratna pot šteje za ločen prevoz.
30.b člen
(najem prevoznih
sredstev)
(1) Kraj dajanja
prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj, kjer je prevozno sredstvo
dejansko dano na razpolago najemniku.
(2) Kraj dajanja
prevoznega sredstva v najem, razen kratkoročnega najema, osebi, ki ni davčni
zavezanec, je kraj, kjer ima najemnik sedež, stalno oziroma običajno
prebivališče.
(3) Ne glede na
prejšnji odstavek je kraj dajanja čolna za razvedrilo v najem, razen
kratkoročnega najema, osebi, ki ni davčni zavezanec, kraj, kjer je čoln za
razvedrilo dejansko dan na razpolago najemniku, če izvajalec to storitev
dejansko opravi s sedeža svoje dejavnosti ali stalne poslovne enote v tem
kraju.
(4) Za namene tega
člena »kratkoročni najem« pomeni stalno posest ali uporabo prevoznega sredstva
v obdobju, ki ni daljše od trideset dni, in pri plovilih v obdobju, ki ni
daljše od devetdeset dni.
30.c člen
(telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske
storitve osebam, ki niso davčni zavezanci)
(1) Kadar so telekomunikacijske storitve,
storitve radijskega in televizijskega oddajanja ali elektronske storitve,
zlasti tiste iz Priloge I a tega zakona, opravljene osebi, ki ni davčni
zavezanec, je kraj opravljene storitve kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno
ali običajno prebivališče.
(2) Kadar izvajalec storitve in naročnik
komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena
storitev elektronsko opravljena storitev.
30.d člen
(opravljanje storitev
osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež zunaj Unije)
(1) Kraj
opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež ali
stalno oziroma običajno prebivališče zunaj Unije, je kraj, kjer ima ta oseba
sedež, stalno oziroma običajno prebivališče:
a)
storitve prenosa in odstopa
avtorskih pravic, patentov, licenc, blagovnih znamk in podobnih pravic;
b)
storitve oglaševanja;
c)
storitve svetovalcev,
inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov, računovodij in druge podobne
storitve ter obdelava podatkov in dajanja informacij;
d)
obveznosti v zvezi s
prenehanjem ali opustitvijo, v celoti ali deloma, poslovne dejavnosti ali
pravice iz tega člena;
e)
bančne, finančne in
zavarovalne transakcije, vključno s pozavarovanjem, razen najema sefov;
f)
storitve posredovanja
osebja;
g)
storitve dajanja premičnin
v najem, razen vseh vrst prevoznih sredstev;
h)
storitve zagotavljanja
dostopa do sistema za zemeljski plin na ozemlju Unije ali do kateregakoli
omrežja, povezanega s takim sistemom, do sistema električne energije ali
omrežij daljinskega ogrevanja ali hlajenja ali prenos ali distribucija po teh
sistemih ali omrežjih in opravljanje drugih s tem neposredno povezanih storitev.
30.e člen
(1) Minister,
pristojen za finance, lahko z namenom izogibanja dvojnemu obdavčevanju,
neobdavčevanju ali izkrivljanju konkurence določi, da se za storitve iz 25.,
30.b, 30.c in 30.d člena tega zakona šteje, da je kraj opravljanja
storitev, ki bi bil v skladu z navedenimi členi:
-
v Sloveniji, zunaj Unije, če se te
storitve dejansko uporabijo in uživajo zunaj Unije;
-
zunaj Unije, v Sloveniji, če se
storitve dejansko uporabijo in uživajo v Sloveniji.
3.a Prag za davčne zavezance, ki
dobavljajo blago v skladu s točko a) tretjega odstavka 20. člena in
opravljajo storitve v skladu s 30.c členom
30.f člen
(prag za določitev kraja dobave blaga in
opravljanja storitev)
(1) Ne glede na točko a) tretjega odstavka
20. člena in prvi odstavek 30.c člena tega zakona je kraj dobave blaga pri
prodaji blaga na daljavo znotraj Unije in kraj opravljanja storitev, ki so
opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, kraj, v katerem ima dobavitelj ali
izvajalec sedež ali, če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče, če so
izpolnjeni naslednji pogoji:
a) dobavitelj ali izvajalec ima sedež, ali če sedeža nima, stalno ali
običajno prebivališče samo v eni državi članici,
b) storitev je opravljena osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež,
stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi članici, ki ni država članica
iz prejšnje točke, ali je blago odposlano ali prepeljano v državo članico, ki
ni država članica iz prejšnje točke, in
c) skupna vrednost opravljenih storitev ali dobavljenega blaga iz
prejšnje točke brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega zneska 10.000
eurov in tega zneska ni presegla niti v predhodnem koledarskem letu.
(2) Dobavitelj in izvajalec, ki uporabljata
prejšnji odstavek, pošljeta davčnemu organu poročilo o skupni vrednosti dobav
blaga in opravljenih storitev iz točke b) prejšnjega odstavka brez DDV v
predhodnem koledarskem letu po posamezni državi članici in izjavo o
izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka v elektronski obliki do konca
januarja tekočega leta.
(3) Kadar je v koledarskem letu presežen
prag iz točke c) prvega odstavka tega člena, se od takrat naprej za določitev
kraja dobave blaga ali opravljene storitve po tem členu uporabljata točka a)
tretjega odstavka 20. člena in prvi odstavek 30.c člena tega zakona.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena se
lahko dobavitelj blaga ali izvajalec storitve, ki izpolnjuje pogoje iz prvega
odstavka tega člena, odloči za določitev kraja dobave blaga v skladu s točko a)
tretjega odstavka 20. člena tega zakona ali kraja opravljene storitve v skladu
prvim odstavkom 30.c člena tega zakona. V tem primeru mora davčni zavezanec
izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu v elektronski obliki ter ta pravila
uporabljati najmanj v tekočem koledarskem letu in dveh naslednjih koledarskih
letih.
4. Kraj uvoza blaga
31. člen
(kraj uvoza blaga)
(1) Kraj uvoza
blaga je država članica, na ozemlju katere je bilo blago vneseno v Unijo.
(2) Če je za blago
iz 1. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v Unijo začet eden od postopkov
iz prvega odstavka 57. člena tega zakona, postopek začasnega uvoza s
popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali zunanji tranzitni postopek, je ne
glede na prvi odstavek tega člena kraj uvoza takega blaga v državi članici, na
ozemlju katere se ti postopki končajo.
(3) Če je za blago
iz 2. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v Unijo začet eden od postopkov
iz tretjega ali četrtega odstavka 93. člena tega zakona, je ne glede na
prvi odstavek tega člena kraj uvoza v državi članici, na ozemlju katere se ti
postopki končajo.
V. OBDAVČLJIVI DOGODEK IN OBVEZNOST
OBRAČUNA DDV
32. člen
(splošne določbe)
(1) »Obdavčljivi
dogodek« pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za
nastanek obveznosti obračuna DDV.
(2) »Obveznost
obračuna DDV« nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od
osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo.
33. člen
(dobave blaga ali
storitev)
(1) Obdavčljivi dogodek
in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve
opravljene.
(2) Če se za dobave
blaga, razen iz točke b) drugega odstavka 6. člena tega zakona, in opravljanje
storitev izdajajo zaporedni računi ali se izvršijo zaporedna plačila, se šteje,
da so opravljene v trenutku, ko poteče obdobje, na katero se taki računi ali
plačila nanašajo, vendar to obdobje ne sme biti daljše od enega leta.
(3) Za storitve, za
katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev v skladu s 3. točko prvega
odstavka 76. člena tega zakona in ki se neprekinjeno opravljajo v obdobju,
daljšem od enega leta, ter za katere se v tem obdobju ne izdajajo računi in ne
vršijo plačila, se šteje, da so končane ob izteku vsakega koledarskega leta, dokler
storitve niso dokončane.
(4) Zaporedne dobave
blaga v obdobju daljšem od enega koledarskega meseca, ki so odposlane ali
odpeljane iz Slovenije v drugo državo članico in v katero jih davčni zavezanec
za namene svojega podjetja dobavi ali prenese z oprostitvijo DDV, se v skladu s
pogoji iz 46. člena tega zakona štejejo za zaključene zadnji dan vsakega
koledarskega meseca, dokler dobava ni končana.
(5) Če je plačilo
izvršeno preden je blago dobavljeno ali preden so storitve opravljene, nastane
obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila.
(6) Če račun ni izdan,
blago pa je bilo dobavljeno oziroma storitev opravljena, se DDV obračuna
najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi
dogodek. Prejšnji stavek se ne nanaša na storitve, za katere je DDV dolžan
plačati prejemnik storitev v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega
zakona, ali na dobave blaga ali prenose blaga iz osmega odstavka tega člena.
(7) Pri dobavi blaga
oziroma storitev po 7., 8. in 15. členu tega zakona nastane obveznost obračuna
DDV v davčnem obdobju, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.
(8) Za dobave blaga,
opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena tega zakona in za
prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec za namene svojega podjetja v drugo
državo članico z oprostitvijo DDV, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje
računa, ali če račun ni bil izdan, 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem
nastane obdavčljivi dogodek.
(9) Drugi in peti
odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave blaga, opravljene v drugo
državo članico pod pogoji iz 46. člena tega zakona in za prenose blaga, ki jih
opravi davčni zavezanec za namene svojega podjetja v drugo državo članico z
oprostitvijo DDV.
(10) Ne glede na prvi do peti odstavek tega
člena nastaneta obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV pri dobavi blaga,
ki jo opravi davčni zavezanec, za katerega se šteje, da je prejel in dobavil
blago v skladu s 6.a členom tega zakona, ob prejemu plačila.
33.a člen
(predplačila pri
opravljanju dobav blaga in storitev po 76.a členu ZDDV-1)
(1) Davčni zavezanec,
ki je identificiran za namene DDV in je določen kot plačnik DDV na podlagi 76.a
člena tega zakona, mora obračunati DDV tudi od danih predplačil na dan
izvršitve predplačila.
(2) Za primere, ko je
na podlagi prejšnjega odstavka DDV dolžna obračunati oseba, ki predplačilo da,
prejemnik tega predplačila ni dolžan obračunati DDV po petem odstavku
33. člena tega zakona.
34. člen
(pridobitev blaga
znotraj Unije)
(1) Obdavčljivi
dogodek nastane, ko je opravljena pridobitev blaga znotraj Unije. Šteje se, da
je bila pridobitev blaga znotraj Unije opravljena, kadar se za dobavo podobnega
blaga šteje, da je bila opravljena na ozemlju Slovenije.
(2) Pri pridobitvah blaga znotraj Unije obveznost
obračuna DDV nastane na dan izdaje računa. Če račun ni izdan, nastane obveznost
obračuna DDV najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane
obdavčljivi dogodek.
(3) (črtan)
35. člen
(uvoz blaga)
(1) Obdavčljivi
dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago uvoženo.
(2) Če je za blago
ob vnosu v Unijo začet eden od postopkov iz drugega in tretjega odstavka
31. člena tega zakona, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna
davka nastane, ko se za to blago ti postopki končajo.
(3) Ne glede na
drugi odstavek tega člena nastane obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV
za uvoženo blago, ki je zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z
enakim učinkom, določenim v okviru skupne politike Unije, takrat, ko nastane
obdavčljiv dogodek za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh dajatev.
(4) Za blago, ki
ni zavezano plačilu katerihkoli dajatev iz drugega odstavka tega člena, nastane
obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV takrat, ko bi v skladu s
carinskimi predpisi nastala obveznost za obračun carine, če bi bila predpisana.
VI. DAVČNA OSNOVA
36. člen
(dobave blaga ali
storitev)
(1) Pri dobavah
blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v
denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel
dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave,
vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s
tem zakonom drugače določeno.
(2) Pri dobavah
blaga iz 7. in 8. člena tega zakona, davčno osnovo predstavlja nabavna
cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku
uporabe, razpolaganja ali zadržanja blaga.
(3) Pri
opravljenih storitvah iz 15. člena tega zakona davčno osnovo sestavljajo
celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve.
(4) Pri dobavah
blaga v obliki prenosa blaga v drugo državo članico, davčno osnovo predstavlja
nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v
trenutku prenosa.
(5) V davčno
osnovo se vštevajo, če že niso všteti:
a)
trošarine in drugi davki,
takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV;
b)
postranski stroški, kot so
provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj ali
izvajalec zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve.
(6) V davčno
osnovo se ne vštevajo:
a)
cenovni popusti za
predčasno plačilo;
b)
cenovni popusti in rabati,
odobreni naročniku in obračunani v trenutku dobave;
c)
zneski, ki jih davčni
zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je
plačal v imenu in za račun naročnika in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot
prehodne postavke. Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku
teh izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh transakcij.
(7) Pri dobavi
blaga oziroma storitev, ki jo opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima
sedeža, je davčna osnova vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo
prejemnik blaga oziroma storitev moral izvršiti dobavitelju.
(8) Če plačilo za
opravljeno dobavo blaga oziroma storitev preseže znesek, do katerega bi bil
davčni zavezanec upravičen, je davčna osnova prejeto plačilo, v katero ni
vključen DDV.
(9) Ne glede na prvi odstavek tega člena je
davčna osnova za dobavo blaga ali storitev v zvezi z večnamenskim kuponom enaka
plačilu, plačanemu za kupon, oziroma če ni teh informacij, denarni vrednosti,
ki je navedena na samem večnamenskem kuponu, ali v pripadajoči dokumentaciji,
zmanjšani za znesek DDV, ki se nanaša na dobavljeno blago ali storitve.
36.a člen
(tržna vrednost)
(1) Ne glede na
določbe prejšnjega člena je pri dobavah blaga ali storitev, ki se opravijo med
povezanimi osebami, davčna osnova enaka tržni vrednosti, če je plačilo za dobavo:
-
nižje od tržne vrednosti in naročnik
nima pravice do celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i členom tega zakona;
-
nižje od tržne vrednosti in dobavitelj
te dobave nima pravice do celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i členom tega zakona ter za dobavo velja oprostitev po prvem odstavku 42. člena, 44. členu
in drugem odstavku 49. člena tega zakona;
-
višje od tržne vrednosti in dobavitelj
nima pravice do celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i členom tega zakona.
(2) Za namene tega
člena so povezane osebe, osebe iz petega odstavka 94. člena tega zakona.
(3) Tržna vrednost
iz prvega odstavka tega člena pomeni celoten znesek, ki bi ga kupec ali
naročnik v trenutku pridobitve blaga ali storitve pod pogoji lojalne konkurence
moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali izvajalcu za primerljivo dobavo blaga
ali storitev na ozemlju Slovenije.
(4) Če primerljive
dobave blaga ali storitev iz prejšnjega odstavka ni mogoče ugotoviti, pomeni
tržna vrednost:
-
v zvezi z blagom znesek, ki ni manjši
od nabavne cene blaga ali podobnega blaga, ali če ni nabavne cene, od lastne
cene, ki se določi v trenutku dobave;
-
v zvezi s storitvami znesek, ki ni
manjši od celotnih stroškov, ki jih mora davčni zavezanec plačati za opravljene
storitve.
37. člen
(pridobitev blaga
znotraj Unije)
(1) Pri pridobitvi
blaga znotraj Unije se davčna osnova določi na podlagi istih elementov, kot se
uporabljajo v skladu s 36. členom tega zakona za dobave enakega blaga na
ozemlju Slovenije. Pri transakcijah, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga
znotraj Unije iz 12. in 13. člena tega zakona, davčno osnovo sestavlja
nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v
trenutku dobave.
(2) V skladu s
točko a) petega odstavka 36. člena tega zakona se v davčno osnovo
vključi trošarina, ki jo dolguje ali jo je plačala oseba, ki je znotraj Unije
pridobila trošarinski izdelek. Če je po opravljeni pridobitvi blaga znotraj Unije
kupcu vrnjena trošarina, ki jo je plačal v državi članici, v kateri se je
odpošiljanje ali prevoz blaga začel, se davčna osnova ustrezno zmanjša.
38. člen
(uvoz blaga)
(1) Davčna osnova
pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi
predpisi Unije.
(2) V davčno
osnovo iz prvega in petega
odstavka tega člena se vštevajo, če niso že všteti:
a)
trošarine in drugi davki,
prelevmani in druge dajatve, ki se plačajo zunaj države članice uvoza, in
tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV;
b)
postranski stroški, kot so
provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo do prvega
namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, kot tudi postranski stroški,
ki nastanejo pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Unije, če je ta kraj
znan v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.
(3) »Prvi namembni
kraj« iz točke b) drugega odstavka tega člena pomeni kraj, naveden na
tovornem listu ali drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v državo članico
uvoza. Če tak kraj ni naveden, se za prvi namembni kraj šteje kraj prvega
pretovora blaga v državi članici uvoza.
(4) V davčno
osnovo se ne vštevajo:
a)
cenovni popusti za
predčasno plačilo;
b)
cenovni popusti in rabati,
odobreni naročniku in obračunani v trenutku uvoza.
(5) Pri ponovnem uvozu
blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Unije na oplemenitenje na podlagi pogodbe
o oplemenitenju, potem, ko je bilo zunaj Unije popravljeno, predelano, obdelano
oziroma obnovljeno za račun izvoznika, je davčna osnova vrednost popravila,
predelave, obdelave oziroma obnove, če je prejemnik blaga oseba, ki je začasno
izvozila blago. V ostalih primerih je davčna osnova določena v skladu s prvim
odstavkom tega člena.
39. člen
(druge določbe)
(1) V davčno
osnovo se ne vštevajo stroški vračljive embalaže, ki se pri dobavitelju blaga v
vračljivi embalaži vodijo evidenčno.
(2) Pri preklicu
naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi se davčna osnova
ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec
lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o
znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka.
(3) Davčni
zavezanec lahko tudi popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na
podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o
uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil
poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi
pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo
listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil
poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil
poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz
sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če
davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo
blaga oziroma storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove v
skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV.
(4) Ne glede na
prejšnji odstavek lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega
in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku
prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.
(5) Če davčni zavezanec
naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga ali
storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove v skladu s
prejšnjim odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV.
(6) Če so elementi
za določitev davčne osnove pri uvozu blaga izraženi v tuji valuti, se menjalni
tečaj določi v skladu s predpisi Unije za izračun carinske vrednosti blaga.
(7) Če je
vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove, razen pri uvozu blaga,
določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo valuto upošteva
referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki velja na dan nastanka davčne
obveznosti in ga objavlja Banka Slovenije.
(8) Minister,
pristojen za finance, lahko določi poenostavitve glede preračuna vrednosti tuje
valute v domačo valuto v skladu s prejšnjim odstavkom.
VII. STOPNJA DDV
40. člen
(uporaba stopnje)
(1) DDV se
obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.
(2) Ne glede na
prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava po stopnji, ki velja ob nastanku
obveznosti obračuna DDV, v naslednjih primerih:
a)
v primerih iz petega
odstavka 33. člena tega zakona;
b)
v primeru pridobitve blaga
znotraj Unije;
c)
v primerih uvoza blaga iz
tretjega in četrtega odstavka 35. člena tega zakona.
(3) Stopnja, ki se
uporablja za pridobitev blaga znotraj Unije, je stopnja, ki se uporablja za
dobavo enakega blaga na ozemlju Slovenije.
41. člen
(stopnja DDV)
(1) DDV se
obračunava in plačuje po splošni stopnji 22% od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga
in storitev.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava in plačuje
po nižji stopnji 9,5 % od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz
Priloge I in po posebni nižji stopnji 5 % od davčne osnove za dobave blaga
in storitev iz Priloge IV. Priloga I in Priloga IV sta prilogi tega zakona in
njegov sestavni del.
VIII. OPROSTITVE DDV
1. Oprostitve za določene
dejavnosti, ki so v javnem interesu
42. člen
(oproščene dejavnosti
v javnem interesu)
(1) Plačila DDV so
oproščeni:
1.
bolnišnična in izvenbolnišnična
zdravstvena oskrba in z njo neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno
službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi
koncesije;
2.
zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni
delavci opravljajo v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti;
3.
oskrba s krvjo in krvnimi pripravki,
materinim mlekom ter človeškimi organi za presajanje;
4.
storitve zobnih tehnikov in zobna
protetika, ki jo izdela zobni tehnik oziroma zobozdravnik;
5.
storitve, ki jih za svoje člane
opravljajo neodvisne skupine oseb, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV
ali so neobdavčljive, in so neposredno namenjene za opravljanje njihove
dejavnosti, če te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo njihovega
deleža skupnih stroškov in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju
konkurence;
6.
socialno varstvene storitve, vključno s
storitvami domov za starejše oziroma storitve dolgotrajne oskrbe, in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana, ki
jih kot javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi ali druge osebe
na podlagi koncesije ali, ki jih opravljajo druge nepridobitne organizacije, ki
se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije
za samopomoč;
7.
storitve varstva otrok in mladostnikov
ter dobava blaga in storitev, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot
javno službo opravljajo javni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali
druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije;
8.
predšolska vzgoja, šolsko
izobraževanje, poklicno usposabljanje in prekvalifikacije, vključno z dobavami
blaga in storitev, ki so neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem,
poklicnim usposabljanjem oziroma prekvalifikacijami, ki jih v skladu s predpisi
opravljajo javni zavodi ali druge organizacije, pod pogoji, predpisanimi za
opravljanje teh storitev, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju
konkurence;
9.
zasebno poučevanje, ki ga opravljajo
osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za učitelja v javni šoli, in se nanaša
na šolsko izobraževanje;
10.
zagotavljanje osebja s strani verskih
skupnosti ali filozofskih združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb;
11.
storitve, ki jih svojim članom kot
povračilo za članarino, določeno v skladu z njihovimi pravili, opravijo
nepridobitne organizacije s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne,
filozofske, humanitarne ali državljanske narave, in dobava blaga, ki je
neposredno povezana s temi storitvami, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi
k izkrivljanju konkurence;
12.
storitve, neposredno povezane s športom
ali športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo osebam, ki se
ukvarjajo s športom ali se udeležujejo športne vzgoje;
13.
kulturne storitve in z njimi neposredno
povezano blago, ki jih opravljajo javni zavodi in druge, od države priznane
kulturne institucije;
14.
dobava blaga in storitev s strani
organizacij, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7.,
8., 11., 12. in 13. točko tega odstavka, v zvezi z dogodki za zbiranje denarnih
sredstev, ki jih te organizacije organizirajo priložnostno ter izključno v
svojo lastno korist, in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju
konkurence;
15.
reševalni prevozi bolnih ali
poškodovanih oseb v, za te namene, posebej prirejenih vozilih in plovilih, ki
jih upravljajo pooblaščene osebe;
16.
prispevek za opravljanje radijske in
televizijske dejavnosti po zakonu, ki ureja RTV Slovenije;
17.
izvajanje univerzalne poštne storitve,
v celoti ali delno, kot je opredeljena v zakonu, ki ureja poštne storitve, ter
dobava blaga, ki je z njo neposredno povezana. Oprostitev se ne nanaša na
storitve in z njimi neposredno povezane dobave blaga, ki jih izvajalci
univerzalne poštne storitve opravijo v skladu s pogoji, o katerih je bilo z
uporabniki teh storitev posebej dogovorjeno.
(2) Dobava blaga
in storitev ni oproščena plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko prvega odstavka tega člena, če:
-
ni nujna za transakcije, ki so
oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te
dobave, ali
-
je osnovni namen dobave, da
organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno
konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.
43. člen
(oprostitve za določene dejavnosti v javnem
interesu, ki jih opravijo osebe, ki niso osebe javnega prava)
(1) Dobave blaga
in storitev, za katere je oprostitev DDV določena v 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točki prvega odstavka 42. člena tega zakona, so oproščene plačila DDV tudi, če jih opravijo osebe, ki niso osebe javnega
prava, če je v vsakem posameznem primeru dobave izpolnjen eden ali več naslednjih
pogojev:
-
njihov cilj ni doseganje dobička, če pa
dobiček vseeno dosežejo, ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za
nadaljnje opravljanje ali izboljšanje storitev;
-
jih upravljajo in vodijo večinoma
prostovoljci, ki sami ali preko drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi
v rezultatih teh dejavnosti;
-
zaračunavajo cene, ki jih odobrijo
pristojni organi, ali cene, ki niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za
storitve, za katere ni potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za
podobne storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV;
-
ni verjetno, da oprostitev DDV za te
storitve izkrivlja konkurenco, na primer postavlja v slabši položaj davčne
zavezance, ki obračunavajo DDV.
2. Oprostitve za
določene druge dejavnosti
44. člen
(druge oproščene
dejavnosti)
Plačila DDV so
oproščene tudi naslednje transakcije:
1.
zavarovalne in pozavarovalne
transakcije, vključno s povezanimi storitvami zavarovalnih posrednikov in
zastopnikov;
2.
najem oziroma zakup nepremičnin
(vključno z leasingom), razen:
- nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih
zmogljivostih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških
kampih ali na prostorih, namenjenih kampiranju;
- dajanja v najem garaž in površin za parkiranje
vozil;
- dajanja v najem trajno instalirane opreme in
strojev;
- najema sefov;
3.
dobava blaga, ki se je v celoti
uporabljalo za namene oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz
42. člena tega zakona in tega člena, če davčni zavezanec ni imel pravice
do odbitka vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma uporabi katerega ni imel pravice do odbitka DDV v skladu s
66. členom tega zakona;
4.
finančne transakcije, in sicer:
a)
dajanje kreditov oziroma posojil v denarni
obliki in posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov
oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec
oziroma posojilodajalec;
b)
izdajanje kreditnih garancij in drugih
denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca;
c)
transakcije, vključno s posredovanjem,
v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili,
nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave
dolgov in factoringa;
d)
transakcije, vključno s posredovanjem,
v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo, razen
bankovcev in kovancev, katerih prodajna cena je določena na podlagi njihove
vrednosti kot zbirateljskega predmeta ali na podlagi vrednosti kovine, iz
katere so izdelani;
e)
transakcije, vključno s posredovanjem
(razen upravljanja, hrambe, investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s
prevzemi), z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in
drugimi vrednostnimi papirji, razen z dokumenti o lastninski pravici na blagu
in pravicami in deleži;
f)
upravljanje investicijskih skladov;
5.
dobava kolkov, poštnih znamk po
nominalni vrednosti, ki se uporabljajo za poštne storitve na ozemlju Slovenije
ter drugih podobnih znamk;
6.
igre na srečo;
7.
dobava objektov ali delov objektov in
zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena,
preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če
je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma
prve vselitve;
8.
dobava zemljišč, razen stavbnih
zemljišč;
9.
dobava zlata Banki Slovenije;
10.
dobava blaga davčnemu zavezancu, za katerega se šteje, da je
prejel in dobavil blago v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona.
45. člen
(pravica do izbire za
obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami)
(1) Davčni
zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena tega zakona, se lahko dogovori z najemnikom, zakupnikom,
leasingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima
pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale
biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji.
(2) Davčna zavezanca morata na zahtevo davčnega organa dokazati obstoj
pisnega dogovora o obdavčitvi transakcije v zvezi z nepremičnino, sklenjenega
za namene prvega odstavka tega člena pred opravljeno dobavo.
3. Oprostitve za
transakcije znotraj Unije
46. člen
(oprostitve v zvezi z
dobavami blaga)
Plačila DDV so
oproščene:
1.
dobave blaga, ki ga prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali
druga oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja Slovenije v drugo
državo članico, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a)
blago se dobavi drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni
davčni zavezanec, ki deluje kot taka v drugi državi članici,
b)
davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, kateremu se
dobavi blago, je identificiran za DDV v drugi državi članici in je to
identifikacijsko številko za DDV sporočil dobavitelju, in
c)
davčni zavezanec, ki je dobavil blago v drugo državo članico, je
predložil rekapitulacijsko poročilo v skladu s prvim in četrtim odstavkom
90. člena in 92. členom tega zakona, v katero je vključil tudi
popolne in pravilne podatke v skladu z drugim in tretjim odstavkom 90. člena
tega zakona v zvezi z dobavo iz te točke. Izjemoma lahko davčni organ dovoli
uveljavitev oprostitve tudi, če je davčni zavezanec opustil obveznost iz te
točke in neizpolnjevanje oziroma zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti
utemeljil z opravičljivimi razlogi, hkrati pa tudi predložil manjkajoče podatke
oziroma dokumente;
2.
dobave novih prevoznih sredstev, ki jih
odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun z
ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali
pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije
niso predmet DDV, ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec;
3.
dobave trošarinskih izdelkov, ki jih
odpošlje ali odpelje prodajalec, kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja
Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim
osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije, razen
trošarinskih izdelkov, niso predmet DDV, če je za odpošiljanje ali prevoz
izdelkov izdan spremni dokument, trošarina plačana v Sloveniji in zavarovano
njeno plačilo v namembni državi članici v skladu s predpisi, ki urejajo
trošarine;
4.
dobave blaga v obliki prenosa blaga v
smislu 9. člena tega zakona v drugo državo članico, za katere bi se priznavale
oprostitve v skladu s 1. do 3. točko tega člena, če bi bile opravljene za račun
drugega davčnega zavezanca.
47. člen
(dobave blaga, za
katere ne velja oprostitev)
(1) Oprostitev iz
1. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave blaga, ki jih opravijo
davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV v skladu s 94. členom
tega zakona, ter na dobave blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne
osebe, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso
predmet DDV.
(2) Oprostitev iz
3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave trošarinskih
izdelkov, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV v
skladu s 94. členom tega zakona.
(3) Oprostitev iz 1. in 3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave blaga, ki so predmet DDV v skladu s
posebno ureditvijo za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine ali
posebno ureditvijo za prodaje na javni dražbi.
48. člen
(oprostitve pri
pridobitvah blaga znotraj Unije)
(1) Plačila DDV je
oproščena pridobitev blaga znotraj Unije:
a)
katerega dobava bi bila, če
bi jo opravil davčni zavezanec v Sloveniji, v vsakem primeru oproščena plačila
DDV;
b)
katerega uvoz bi bil v
vsakem primeru oproščen plačila DDV v skladu s 1., 2., 3. in 5. do 12. točko prvega odstavka 50. člena
tega zakona;
c)
pri katerem bi v skladu s
74. členom tega zakona oseba, ki pridobi blago, v vsakem primeru imela
pravico do vračila celotnega DDV, dolgovanega na podlagi 2. točke prvega
odstavka 3. člena tega zakona.
(2) Od pridobitve
blaga znotraj Unije, ki je v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega
zakona opravljena na ozemlju Slovenije, se DDV ne obračuna, kadar so izpolnjeni
naslednji pogoji:
a)
pridobitev blaga opravi
davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, vendar je identificiran za DDV v
drugi državi članici;
b)
pridobitev blaga je
opravljena za namene nadaljnje dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec
iz točke a) tega odstavka na ozemlju Slovenije;
c)
blago, ki ga davčni
zavezanec iz točke a) tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz
druge države članice, kot je država, v kateri je identificiran za DDV, in je
namenjeno osebi, ki je prejemnik nadaljnje dobave;
d)
prejemnik nadaljnje dobave
blaga je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je
identificirana za DDV v Sloveniji, in
e)
od nadaljnje dobave blaga,
ki jo na ozemlju Slovenije opravi davčni zavezanec iz točke a) tega
odstavka, mora, v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona,
plačati DDV prejemnik blaga.
49. člen
(oprostitve za
določene prevozne storitve)
(1) Plačila DDV so
oproščene prevozne storitve znotraj Unije pri pošiljanju ali prevozu blaga na
otoke, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire, ali z njih, kot tudi
pošiljanje ali prevoz blaga med temi otoki.
(2) Plačila DDV je
oproščen tudi mednarodni prevoz potnikov, razen mednarodnega cestnega prometa.
4. Oprostitve pri
uvozu
50. člen
(oproščene
transakcije)
(1) Plačila DDV so
oproščene naslednje transakcije:
1.
sprostitev blaga v prost promet, če bi
dobava takega blaga, ki bi jo na ozemlju Slovenije opravil davčni zavezanec,
bila v vsakem primeru oproščena plačila DDV;
2.
uvoz blaga iz 51. člena tega
zakona;
3.
uvoz blaga s tretjega ozemlja, ki je
del carinskega območja Unije, za katerega bi se lahko uporabila oprostitev iz
2. točke tega člena;
4.
uvoz blaga, odposlanega ali odpeljanega
s tretjega ozemlja ali iz tretje države in uvoženega v državo članico, ki ni
namembna država članica, če je dobava takega blaga, ki jo opravi uvoznik, kot
je opredeljen v 6. točki prvega odstavka 76. člena tega zakona, oproščena
v skladu s 46. členom tega zakona;
5.
uvoz blaga, ki ga v stanju, kakor je
bilo izvoženo, ponovno uvaža oseba, ki ga je izvozila, če je blago v skladu s
carinskimi predpisi oproščeno plačila carine;
6.
uvoz blaga v okviru diplomatskih in
konzularnih odnosov, ki je oproščeno plačila carine;
6.a uvoz blaga s strani Evropske unije, Evropske skupnosti
za atomsko energijo, Evropske centralne banke, Evropske investicijske banke ali
organov, ki jih je ustanovila Unija, za katere se uporablja Protokol z dne
8. aprila 1965 o privilegijih in imunitetah Evropske skupnosti, in sicer v
okvirih in pod pogoji iz navedenega protokola in sporazumov o njegovem
izvajanju ali sporazumov o sedežu ter predvsem le do obsega, ki ne povzroča
izkrivljanja konkurence;
6.b uvoz
blaga, ki ga opravi Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: komisija) ali
agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, kadar komisija ali
agencija ali organ uvozi to blago pri opravljanju nalog, dodeljenih s pravom
Unije, pri odzivanju na pandemijo COVID-19, razen kadar komisija ali agencija
ali organ uvoženo blago takoj ali pozneje uporabi za nadaljnje dobave za
plačilo;
7.
uvoz blaga s strani mednarodnih
organizacij, ki niso navedene v 6.a točki tega odstavka, in članov takih organizacij, z omejitvami in pod pogoji,
ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali sporazumi o
sedežu teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo;
8.
blago, ki ga na ozemlje držav članic
pogodbenic Severnoatlantske zveze uvozijo oborožene sile drugih držav
pogodbenic te zveze za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za
oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi;
8.a blago, ki ga na ozemlje držav članic uvozijo
oborožene sile drugih držav članic za potrebe teh sil ali spremnega civilnega
osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri
obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne
in obrambne politike;
9.
uvoz ulova, nepredelanega ali
obdelanega po postopkih za ohranitev kakovosti, vendar še nedobavljenega, ki ga
davčni zavezanci, ki opravljajo dejavnost ribištva, pripeljejo v pristanišče;
10.
zlato in druge plemenite kovine,
bankovci in kovanci, ki jih uvaža Banka Slovenije;
11.
uvoz plina po sistemu za zemeljski plin
ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim sistemom, ali dovajanje plina v
sistem za zemeljski plin s plovila, namenjenega za prevoz plina, ali po
pridobivalnem plinovodnem omrežju, električne energije ali energije za
ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja;
12.
storitve v zvezi z uvozom blaga, če je
vrednost teh storitev vključena v davčno osnovo v skladu s točko
b) drugega odstavka 38. člena tega zakona;
13.
uvoz blaga, za katerega se DDV prijavi v skladu s posebno ureditvijo
za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga in
za katero je bila davčnemu organu v državi članici uvoza najpozneje ob vložitvi
carinske deklaracije predložena individualna identifikacijska številka za DDV
za uporabo posebne ureditve dobavitelja ali posrednika, ki deluje za njegov
račun, dodeljena v skladu s 130.l členom tega zakona.
(2) Uvoz blaga iz 4.
točke prejšnjega odstavka je oproščen plačila DDV, če uvozu blaga sledi
oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena tega zakona, le če
uvoznik v trenutku uvoza pristojnemu davčnemu organu zagotovi vsaj naslednje informacije:
a)
svojo identifikacijsko
številko za DDV, ki jo izda davčni organ v Sloveniji ali identifikacijsko
številko za DDV svojega davčnega zastopnika, ki je dolžan plačati DDV, ki jo
izda davčni organ v Sloveniji;
b)
identifikacijsko številko
za DDV prejemnika blaga, ki mu je blago dobavljeno v skladu s 1. točko 46.
člena tega zakona, izdano v drugi državi članici, ali svojo identifikacijsko
številko za DDV, izdano v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz
blaga konča, če je blago predmet prenosa v skladu s 4. točko 46. člena tega
zakona;
c)
dokaz, da je uvoženo blago
namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico.
(3) Komisija, agencija ali organ,
ustanovljen v skladu s pravom Unije, ki uporablja oprostitev iz 6.b točke
prvega odstavka tega člena, obvesti davčni organ, kadar pogoji za oprostitev
prenehajo veljati. Po prenehanju veljavnosti oprostitve se za to blago obračuna
DDV na dan, ko se blago tako uporabi, in na podlagi podatkov o davčni osnovi,
ki jo na ta dan ugotovi pristojni davčni organ.
(4) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in
način uveljavljanja oprostitev po tem členu ter določi količinske ali
vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katere upravičenci iz 6., 6.a,
7., 8. in 8.a točke prvega
odstavka tega člena lahko uveljavijo oprostitev.
51. člen
(blago iz 2. točke
50. člena)
(1) Na podlagi 2.
točke prvega odstavka 50. člena tega zakona se plačila DDV oprostijo:
1.
(črtana)
2.
rabljeno osebno premoženje, ki pripada
fizični osebi, ki je prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki
se seli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in
tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje dejavnosti;
3.
predmeti, ki pripadajo osebi, ki je
prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo
zaradi sklenitve zakonske zveze. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače,
tobak in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje dejavnosti;
4.
predmeti, ki jih fizična oseba, ki
stalno živi v Sloveniji, pridobi z dedovanjem. Oprostitev se ne nanaša na
alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, prevozna sredstva, opremo, zaloge
surovin, polizdelkov in končnih izdelkov, živino in kmetijske pridelke, ki
presegajo običajne družinske potrebe;
5.
učni pripomočki, ki jih za lastne
potrebe prinesejo s seboj dijaki in študenti, ki prihajajo v Slovenijo z
namenom šolanja;
6.
blago v osebni prtljagi potnika, ki se
uvaža v nekomercialne namene in je v skladu s carinskimi predpisi oproščeno
plačila carine;
7.
nekomercialno blago v pošiljkah, ki jih
fizična oseba s prebivališčem v tujini brezplačno pošilja fizični osebi na
carinskem območju do vrednosti, za tobak in tobačne izdelke, alkohol in
alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode pa do količin, ki jih predpiše
minister, pristojen za finance;
8.
častna odlikovanja in nagrade, če
njihova narava ali posamična vrednost kaže na to, da niso uvožene za
komercialne namene; priložnostna darila, prejeta v okviru mednarodnih odnosov,
če ne odražajo komercialnega namena; ob pogoju vzajemnosti predmeti, namenjeni
šefom tujih držav oziroma njihovim predstavnikom za njihove potrebe v času
uradnega obiska v Sloveniji. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače ter
tobak in tobačne izdelke;
9.
terapevtske substance človeškega izvora
in reagenti za določanje krvnih skupin ter tipov tkiv, ki se uporabljajo za
nekomercialne medicinske ali znanstvene namene; farmacevtski izdelki za
zdravstveno oziroma veterinarsko uporabo na mednarodnih športnih prireditvah;
laboratorijske živali, živalske, biološke in kemične substance, poslane brezplačno,
ki so namenjene znanstvenim raziskavam, ter vzorci referenčnih substanc, namenjenih
kontroli kvalitete medicinskih proizvodov, ki jih je odobrila Svetovna zdravstvena
organizacija;
10.
blago, ki ga brezplačno pridobijo
državni organi, dobrodelne in človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za
brezplačno razdelitev osebam, potrebnim pomoči, ali blago, poslano brezplačno
in brez vsakih komercialnih namenov, z namenom, da se uporabi izključno zaradi
zadovoljitve njihovih delovnih potreb ali izvrševanja njihovih nalog.
Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, kavo in
pravi čaj ter motorna vozila (razen na reševalna vozila). Oprostitev se nanaša
le na organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom
omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje
plačila DDV;
11.
blago, ki ga uvozijo državni organi in
organizacije, dobrodelne in človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za
brezplačno razdelitev med žrtve naravnih in drugih nesreč in vojn, ali blago,
ki ostane last teh organizacij, dano pa je na razpolago prej omenjenim žrtvam.
Oprostitev se ne nanaša na material in opremo, namenjeno za obnovo območij, ki
jih je prizadela naravna in druga nesreča. Oprostitev se nanaša le na
organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo
nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila DDV;
12.
predmeti, ki so posebej izdelani za
izobraževanje, usposabljanje ali zaposlovanje gibalno in senzorno oviranih oseb
ter oseb z motnjo v duševnem razvoju, če so bili pridobljeni brezplačno ter uvoženi
s strani ustanov oziroma organizacij, katerih dejavnost je izobraževanje
oziroma nudenje pomoči tem osebam, in če pri donatorjih ni izražen komercialni
namen;
13.
oprema, ki jo imetnik uporablja za
opravljanje svoje dejavnosti, pa to preseli v Slovenijo. Oprostitev se ne
nanaša na prevozna sredstva, gorivo, zaloge blaga, izdelkov in polizdelkov ter
živino, katere imetniki so trgovci;
14.
rastlinski in živinorejski proizvodi,
ki jih pridobijo kmetje – državljani Republike Slovenije na svojih posestvih v
obmejnem območju sosednje države, ter naraščaj in drugi proizvodi, pridobljeni
od živine, ki jo imajo na teh posestvih zaradi poljskih del, paše ali
prezimovanja; semena, gnojiva in podobni izdelki za obdelavo tal, ki jo
uporabljajo kmetje – tuji državljani na svojih posestvih v Sloveniji;
15.
vzorci blaga neznatne vrednosti, ki so
namenjeni za pridobivanje naročil tovrstnega blaga in ki so glede videza in
količine neuporabni za kakršnekoli druge namene;
16.
tiskovine in reklamni material, ki ga
pošilja oseba s sedežem poslovanja zunaj Slovenije;
17.
blago, namenjeno uporabi na sejmu,
razstavi ali podobni prireditvi. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače,
tobak in tobačne izdelke ter goriva in kuriva;
18.
blago, ki je zaradi določitve svoje
sestave, kvalitete ali drugih tehničnih značilnosti, namenjeno preizkušanju,
preiskovanju ali testiranju in ki se v celoti porabi oziroma uniči. Oprostitev
se ne nanaša na blago, uporabljeno pri preizkušanju, analiziranju ali
testiranju zaradi pospeševanja prodaje;
19.
predmeti in spremljajoči dokumenti, ki
se v zvezi s pridobitvijo ali varstvom blagovnih znamk, patentov in modelov
pošiljajo organizacijam za varstvo pravic intelektualne lastnine;
20.
turistično informativna dokumentacija,
ki je namenjena za brezplačno razdelitev in katere glavni namen je predstaviti
tujo turistično ponudbo;
21.
dokumenti, ki se pošiljajo državnim
organom; publikacije tujih državnih organov ter mednarodnih organov in
organizacij; obrazci za izvajanje pooblastil državnih organov; dokazni predmeti
v sodnih postopkih; tiskane okrožnice, ki se pošiljajo kot del običajne
izmenjave informacij med javnimi službami ali bančnimi ustanovami; uradne
tiskovine, ki jih prejema Banka Slovenije; dokumenti, arhivi, ter obrazci za
uporabo na mednarodnih srečanjih, konferencah ali kongresih; načrti, tehnične
slike, modeli in podobni dokumenti za namene sodelovanja na mednarodnem
natečaju, ki se organizira v Sloveniji; tiskani obrazci, ki se v skladu z
mednarodnimi konvencijami uporabljajo kot uradni dokumenti v mednarodnem
prometu vozil in blaga; fotografije in diapozitivi, ki se pošiljajo tiskovnim
agencijam ali časopisnim hišam; zbirateljski predmeti in umetniška dela, ki
niso namenjeni prodaji in so uvoženi brezplačno s strani muzejev, galerij in
drugih inštitucij ter so namenjeni za brezplačne oglede; zidni zemljevidi,
filmi (razen kinematografskih) in drugi avdiovizualni izdelki
vzgojno-izobraževalnega značaja, ki jih izdela OZN ali njene specializirane
agencije;
22.
material, potreben za natovarjanje ter
zavarovanje blaga med transportom; stelja in krma za živali med transportom,
naložena na prevozno sredstvo, ki se uporablja za prevoz živali iz tuje države
v Slovenijo ali čez Slovenijo;
23.
goriva in maziva v rezervoarjih, ki so
tovarniško vdelani v motorna vozila;
24.
material za postavitev, vzdrževanje ali
okrasitev spominskih obeležij, grobov ali pokopališč vojnih žrtev iz drugih
držav; krste s posmrtnimi ostanki in žare s pepelom pokojnika ter pogrebni
artikli, ki običajno spremljajo krste in žare.
(2) Minister,
pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja
oprostitev po tem členu.
5. Oprostitve pri
izvozu
52. člen
(oproščene
transakcije)
(1) Plačila DDV so
oproščene naslednje transakcije:
a)
dobava blaga, ki ga iz
Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni kraj zunaj Unije prodajalec ali druga
oseba za njegov račun;
b)
dobava blaga, ki ga iz
Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni kraj zunaj Unije kupec, ki nima
sedeža na ozemlju Slovenije, ali druga oseba za njegov račun, razen blaga, ki
ga prevaža kupec sam in je namenjeno za opremljanje, oskrbovanje z gorivom ali
druge vrste oskrbovanja zasebnih čolnov, zasebnih zrakoplovov ali katerihkoli
drugih prevoznih sredstev za zasebno rabo;
c)
blago, dobavljeno
pooblaščenim organizacijam, ki ga te izvozijo iz Unije kot del svojih človekoljubnih,
dobrodelnih dejavnosti ali dejavnosti poučevanja, ki jih izvajajo zunaj Unije;
d)
storitve dodelave blaga
(premičnin), ki so bile pridobljene ali uvožene z namenom, da se na tem blagu
opravi taka dodelava, vendar le v primeru, če naročnik nima sedeža na ozemlju
Slovenije in če blago odpošlje ali odpelje zunaj Unije izvajalec ali naročnik
ali druga oseba za račun enega od njiju;
e)
opravljanje storitev,
vključno s prevoznimi storitvami in pomožnimi storitvami, razen storitev, ki so
oproščene v skladu z 42. in 44. členom tega zakona, če so neposredno
povezane z izvozom ali uvozom blaga v smislu drugega in tretjega odstavka 31.
ter uvozom blaga v skladu s prvim odstavkom 58. člena tega zakona.
(2) Pri dobavi
blaga iz točke b) prvega odstavka tega člena, ki ga potnik prenaša v svoji
osebni prtljagi, se oprostitev plačila davka uveljavlja na način vračila DDV,
če so izpolnjeni pogoji iz 75. člena tega zakona.
(3) Pri dobavi
blaga iz točke c) prvega odstavka tega člena se oprostitev plačila davka
uveljavi tako, da se pooblaščenim organizacijam vrne plačani DDV.
6. Oprostitve v
zvezi z mednarodnim prevozom
53. člen
(dobava, najem in
popravila plovil in zrakoplovov, oskrbovanje in opravljanje storitev za
neposredne potrebe plovil in zrakoplovov)
Plačila DDV so
oproščene naslednje transakcije v zvezi z mednarodnim prevozom:
a)
dobava blaga za oskrbovanje
z gorivom in drugo oskrbovanje plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo
prevoz potnikov za plačilo ali so namenjena za opravljanje komercialne,
industrijske ali ribiške dejavnosti, ter plovil za reševanje ali pomoč na morju
ali za priobalni ribolov, razen za oskrbovanje plovil za priobalni ribolov;
b)
dobava blaga za oskrbovanje
vojaških plovil iz oznake 89.06 10 00 kombinirane nomenklature, ki zapustijo
ozemlje Slovenije in so namenjena v tuja pristanišča oziroma sidrišča;
c)
dobava, izboljšave,
popravilo, vzdrževanje, zakup in najem plovil iz točke a) tega člena ter
dobava, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, vključno z ribiško opremo, ki
je vgrajena ali se pri tem uporablja;
d)
opravljanje storitev, razen
storitev iz točke c) tega člena, za neposredne potrebe plovil iz točke
a) ali njihovega tovora;
e)
dobava blaga za oskrbovanje
z gorivom in drugo oskrbovanje zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe
za polete na mednarodnih zračnih poteh za plačilo;
f)
dobava, izboljšave,
popravilo, vzdrževanje, zakup in najem zrakoplovov iz točke e) tega člena
ter dobava, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri
tem uporablja;
g)
opravljanje storitev, razen
storitev iz f) točke tega člena, za neposredne potrebe zrakoplovov iz
e) točke tega člena ali njihovega tovora.
7. Oprostitve v
zvezi z nekaterimi transakcijami, ki se obravnavajo kot izvoz
54. člen
(oprostitve v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, COVID-19
ukrepov, NATO, SVOP, dobava zlata centralnim bankam)
(1) Plačila DDV so
oproščene naslednje transakcije:
a)
dobave blaga ali storitev v
okviru diplomatskih in konzularnih odnosov;
aa) dobave blaga ali storitev Evropski uniji,
Evropski skupnosti za atomsko energijo, Evropski centralni banki, Evropski
investicijski banki ali organom, ki jih je ustanovila Unija, za katere se
uporablja Protokol z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in imunitetah
Evropske skupnosti, in sicer v okvirih in pod pogoji iz navedenega protokola in
sporazumov o njegovem izvajanju ali sporazumov o sedežu ter predvsem le do
obsega, ki ne povzroča izkrivljanja konkurence;
ab) dobave blaga in storitev komisiji ali
agenciji ali organu, ustanovljenemu v skladu s pravom Unije, kadar komisija ali
agencija ali organ kupi to blago ali storitve pri opravljanju nalog, ki so jim
dodeljene s pravom Unije, pri odzivanju na pandemijo COVID-19, razen kadar
komisija ali agencija ali organ kupljeno blago ali storitve takoj ali pozneje
uporabi za nadaljnje dobave za plačilo;
b)
dobave blaga ali storitev
mednarodnim organizacijam, ki niso navedene v točki
aa) tega odstavka, in članom teh
organizacij z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o
ustanovitvi organizacij ali sporazumi o sedežu teh organizacij, ki veljajo za
Slovenijo;
c)
dobave blaga ali storitev,
opravljene na ozemlju Slovenije, za potrebe oboroženih sil drugih držav, pogodbenic
Severnoatlantske zveze, ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih
menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi;
d)
dobave blaga ali storitev, opravljene na
ozemlju Slovenije, za potrebe oboroženih sil drugih držav članic ali spremnega
civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile
sodelujejo pri obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru
skupne varnostne in obrambne politike;
e)
dobave blaga ali storitev v
drugo državo članico, namenjene za oborožene sile katerekoli države, ki je pogodbenica
Severnoatlantske zveze, razen same namembne države članice, za potrebe teh
oboroženih sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali
kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi;
f)
dobave blaga ali storitev v drugo državo
članico, namenjene za oborožene sile katere koli države članice, razen same
namembne države članice, za potrebe teh oboroženih sil ali spremnega civilnega
osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri
obrambnih prizadevanjih za izvajanje dejavnosti Unije v okviru skupne varnostne
in obrambne politike;
g)
dobave zlata centralnim
bankam.
(2) Komisija, agencija ali organ,
ustanovljen v skladu s pravom Unije, ki je sprejel oproščeno dobavo iz točke
ab) prejšnjega odstavka, obvesti davčni organ, kadar pogoji za oprostitev
prenehajo veljati. Po prenehanju veljavnosti oprostitve se za blago ali
storitve obračuna DDV na dan, ko se blago oziroma storitve tako uporabi.
Komisija, agencija ali organ, ustanovljen v skladu s pravom Unije, ki ni
identificiran za namene DDV v Sloveniji, plača DDV na podlagi odločbe davčnega
organa.
(3) Minister,
pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja
oprostitev po tem členu, ter določi količinske ali vrednostne omejitve za
posamezne vrste blaga, za katero upravičenci iz a),
aa) ter b) do f) točke prvega
odstavka tega člena lahko uveljavijo oprostitev.
8. Oprostitve za
storitve posrednikov
55. člen
(oprostitve za
storitve posrednikov)
(1) Plačila DDV so
oproščene storitve, ki jih opravijo posredniki, ki delujejo v imenu in za račun
druge osebe, če so te storitve del transakcij iz 52. do vključno 54. člena
tega zakona, ali transakcij, opravljenih zunaj Unije.
(2) Oprostitev iz
prvega odstavka tega člena se ne nanaša na storitve potovalnih agentov, ki
delujejo v imenu in za račun potnika, za storitve, ki se opravijo v drugih
državah članicah.
9. Oprostitve za
transakcije, povezane z mednarodnim trgovanjem
56. člen
(pogoji za oprostitev)
Oprostitev plačila DDV
v skladu s tem podpoglavjem se lahko uveljavi le, če blago oziroma storitve
niso namenjeni za končno potrošnjo in če je znesek DDV, ki se obračuna ob
zaključku postopkov ali možnosti iz tega podpoglavja, enak znesku DDV, ki bi ga
bilo treba obračunati, če bi bila vsaka od teh transakcij obdavčena v
Sloveniji.
57. člen
(oprostitve za dobave
blaga in storitve v carinskih postopkih)
(1) Plačila DDV so
oproščene naslednje transakcije:
a)
dobava blaga, ki se predloži davčnemu organu in
je v skladu s carinskimi predpisi v začasni hrambi;
b)
dobava blaga, ki se v skladu s carinskimi
predpisi vnese v prosto cono;
c)
dobava blaga, za katero se v skladu s
carinskimi predpisi začne postopek carinskega skladiščenja ali postopek
aktivnega oplemenitenja.
(2) Plačila DDV so oproščene tudi storitve, ki so povezane z dobavami
blaga po prvem odstavku tega člena.
(3) Plačila DDV so oproščene tudi dobave blaga iz prvega odstavka tega
člena v prostih conah, carinskih skladiščih in opravljanje storitev na tem
blagu, vendar le, dokler je blago v prosti coni ali v postopku carinskega
skladiščenja v skladu s carinskimi predpisi.
58. člen
(oprostitve za dobave
določenega blaga in storitev v davčnih skladiščih)
(1) Plačila DDV
sta oproščena tudi dobava in uvoz blaga iz Priloge II tega zakona, ki se vnese
v davčno skladišče v Sloveniji.
(2) Za namene tega
zakona je »davčno skladišče«:
-
v primeru mineralnih olj: prostor, ki
je opredeljen kot trošarinsko skladišče v skladu z zakonom, ki ureja trošarine;
-
pri drugem blagu: prostor, ki je
opredeljen kot davčno skladišče v skladu s tem zakonom in predpisom, ki ga izda
minister, pristojen za finance.
(3) V davčnem
skladišču ne sme biti skladiščeno blago, ki je namenjeno prodaji na drobno,
razen v naslednjih primerih:
a)
če je blago namenjeno davka
prosti prodajalni, ki se nahaja za izstopno mejno carinsko kontrolo na
letališču ali pristanišču, za prodajo blaga, ki se iznese v potnikovi osebni
prtljagi pri poletih ali ladijskih prevozih na tretje ozemlje ali v tretjo
državo, kadar je taka prodaja oproščena v skladu s točko b) prvega odstavka 52. člena
tega zakona;
b)
če je blago namenjeno
davčnim zavezancem za dobave potnikom na krovu zrakoplova ali plovila med poletom
ali ladijskim prevozom, kadar je namembni kraj zunaj Unije;
c)
če je blago namenjeno
davčnim zavezancem za dobave, ki so oproščene plačila DDV v skladu s
54. členom tega zakona.
(4) Plačila DDV so
oproščene tudi storitve, ki so povezane z dobavami blaga po prvem odstavku tega
člena.
(5) Plačila DDV so
oproščene tudi dobave blaga iz Priloge II, ki je priloga tega zakona in njegov
sestavni del, in storitev na tem blagu, dokler je blago v postopku davčnega
skladiščenja.
59. člen
(davčno skladišče)
(1) Skladiščenje
izdelkov iz Priloge II tega zakona, za katere se lahko uveljavlja oprostitev
plačila DDV, dokler so v postopku skladiščenja, se lahko opravlja le v davčnem
skladišču, za katerega delovanje je davčni organ izdal dovoljenje.
(2) Davčni organ
lahko izda dovoljenje osebi, za katero oceni, da je glede finančnih in drugih
okoliščin primerna za imetnika davčnega skladišča, in ki v velikem obsegu
skladišči blago, navedeno v Prilogi II tega zakona.
(3) Za ustanovitev
in delovanje davčnega skladišča se smiselno uporabljajo določbe carinskih
predpisov, ki opredeljujejo carinska skladišča.
(4) Podrobnejše
predpise o pogojih, ki jih mora izpolnjevati imetnik skladišča, da lahko
pridobi dovoljenje za ustanovitev in delovanje davčnega skladišča, načinu zavarovanja
plačila DDV, vsebini vloge za izdajo dovoljenja, prenehanju veljavnosti
dovoljenja, dokumentaciji, ki jo mora voditi in hraniti imetnik dovoljenja,
predpiše minister, pristojen za finance.
60. člen
(pridobitev blaga
znotraj Unije)
Oprostitev plačila DDV
v skladu s tem podpoglavjem se, pod enakimi pogoji, kot so predpisani za dobave
blaga, ki se opravijo na ozemlju Slovenije, nanaša tudi na pridobitve blaga
znotraj Unije.
61. člen
(znesek dolgovanega
DDV)
(1) Od blaga, ki
je v enem od postopkov ali možnosti iz tega podpoglavja, se DDV obračuna
takrat, ko se za to blago ti postopki oziroma možnosti končajo.
(2) Če medtem ko
je bilo blago v enem od postopkov ali možnosti iz tega podpoglavja ni bila
opravljena dobava tega blaga, znesek dolgovanega DDV ustreza davku, ki bi bil
obračunan ob uvozu, ob dobavi blaga ali ob pridobitvi blaga znotraj Unije,
povečanem za znesek davka, ki bi bil obračunan od storitev.
(3) Če je bila
medtem ko je bilo blago v enem od postopkov ali možnosti iz tega podpoglavja
opravljena dobava tega blaga, znesek dolgovanega DDV ustreza davku, ki bi bil
obračunan od zadnje od teh dobav, povečanem za davek, ki bi bil obračunan od
storitev, opravljenih po opravljeni zadnji dobavi blaga.
IX. ODBITEK DDV
1. Nastanek in
obseg pravice do odbitka
62. člen
(nastanek pravice do
odbitka DDV)
Pravica do odbitka DDV
nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV.
63. člen
(obseg pravice)
(1) Davčni
zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je
dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to
blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih
obdavčenih transakcij, in sicer:
a)
DDV, ki ga je dolžan
plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu
jih bo dobavil drug davčni zavezanec;
b)
DDV, ki ga je dolžan
plačati za transakcije, ki se obravnavajo kot dobave blaga ali storitev v
skladu s točko a) 8. člena tega zakona;
c)
DDV, ki ga je dolžan
plačati za pridobitve blaga znotraj Unije v skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona;
d)
DDV, ki ga je dolžan
plačati za transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Unije v
skladu z 12. in 13. členom tega zakona;
e)
DDV, ki ga je dolžan
plačati ali ga je plačal v Sloveniji v zvezi z uvozom blaga.
(2) Ne glede na
prvi odstavek tega člena, ima davčni zavezanec tudi pravico do odbitka DDV, če
se blago in storitve uporabijo za namene:
a)
transakcij, ki jih je v
zvezi z dejavnostjo iz drugega odstavka 5. člena tega zakona opravil zunaj
Slovenije, če bi bil upravičen do odbitka DDV, če bi bile opravljene v Sloveniji;
b)
transakcije, ki so oproščene DDV v skladu z 10.
točko 44. člena, 46. ali 49. členom, 12. točko prvega odstavka 50. člena ter
52. do 58. členom tega zakona;
c)
transakcij, ki so oproščene
v skladu s točkami 1 in 4 (a) do (e) 44. člena tega zakona, če
ima naročnik sedež zunaj Unije ali če so te transakcije neposredno povezane z
blagom, namenjenim za izvoz iz Unije.
(3) Davčni zavezanec,
ki nima sedeža v Sloveniji in ni identificiran za namene DDV v Sloveniji, ima
pravico do vračila DDV od blaga in storitev, nabavljenih v Sloveniji, ali od
uvoza blaga v Slovenijo, pod pogojem, da blago in storitve uporabi za:
a)
transakcije iz drugega
odstavka tega člena;
b)
transakcije, za katere je
plačnik DDV v skladu s 76. členom tega zakona izključno prejemnik.
(4) Vračilo DDV
davčnemu zavezancu, ki ima sedež v drugi državi članici, se opravi v skladu s
74. do 74.g členom tega zakona.
(5) Vračilo DDV
davčnemu zavezancu, ki ima sedež zunaj Unije, se opravi v skladu s 74.i členom
tega zakona.
63.a člen
(nepremičnine)
(1) Davčni zavezanec,
ki nepremičnino, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, uporablja za
opravljanje njegove dejavnosti in tudi za njegove zasebne namene ali za zasebne
namene njegovih zaposlenih ali za druge namene, kot za namene opravljanja
njegove dejavnosti, ima pravico da od DDV, ki ga je dolžan plačati za izdatke v
zvezi s to nepremičnino, odbije DDV v skladu z 62. členom, prvim in drugim
odstavkom 63. člena in prvim in sedmim odstavkom 65. člena tega zakona, samo za
del nepremičnine, ki se uporablja za opravljanje njegove dejavnosti.
(2) Ne glede na 15.
člen tega zakona se popravek odbitka zaradi spremembe v deležu uporabe
nepremičnine iz prejšnjega odstavka opravi v skladu z načeli iz 68., 69. in 70. člena tega zakona.
64. člen
(nova prevozna
sredstva)
(1) Davčni
zavezanec iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona, ki priložnostno
dobavi novo prevozno sredstvo pod pogoji iz 2. točke 46. člena tega
zakona, ima pravico, da odbije DDV, ki je vključen v nabavni ceni ali plačan
pri uvozu ali pri pridobitvi prevoznega sredstva znotraj Unije, do zneska, ki
ne presega zneska DDV, ki bi ga moral plačati, če dobava ne bi bila oproščena.
(2) Pravica do
odbitka nastane in se lahko uveljavi samo v trenutku dobave novega prevoznega
sredstva. Davčni zavezanec lahko
uveljavlja odbitek DDV v obliki vračila DDV na podlagi zahtevka, ki ga v
elektronski obliki predloži davčnemu organu v 15 dneh od dneva dobave.
(3) Podrobnejša
pravila za izvajanje tega člena predpiše minister, pristojen za finance.
65. člen
(odbitni delež)
(1) Za blago in
storitve, ki jih davčni zavezanec potrebuje tako za transakcije, pri katerih
DDV lahko odbije v skladu s 63. členom tega zakona, kot za transakcije,
pri katerih DDV ne sme odbiti, se lahko odbije samo tak delež DDV, ki se
pripiše prvim transakcijam. Ta delež se določi v skladu s tem členom za vse
transakcije, ki jih opravi davčni zavezanec.
(2) Odbitni delež
se določi tako, da se navede:
a)
v števcu: skupni znesek
letnega prometa, brez DDV, ki se nanaša na transakcije, pri katerih je DDV odbiten
po 63. členu tega zakona;
b)
v imenovalcu: skupni znesek
letnega prometa, brez DDV, ki se nanaša na transakcije, vključene v števcu, in
na transakcije, pri katerih DDV ni odbiten, vključno s subvencijami, razen
tistih, ki so neposredno povezane s ceno blaga ali storitev iz prvega odstavka
36. člena tega zakona.
(3) Pri izračunu
odbitnega deleža iz drugega odstavka tega člena se ne upoštevajo naslednji
zneski:
a)
znesek prometa, ki se
nanaša na dobave osnovnih sredstev, ki jih je davčni zavezanec uporabljal za
namene svoje dejavnosti;
b)
znesek prometa, ki se
nanaša na priložnostne transakcije z nepremičninami;
c)
znesek prometa, ki se
nanaša na priložnostne finančne transakcije.
(4) Odbitni delež
se določi na letni podlagi kot odstotek in se zaokroži navzgor na celo število.
(5) Odbitni delež za tekoče leto določi davčni zavezanec sam na podlagi
podatkov o transakcijah v preteklem letu. Če v preteklem letu ni bilo
transakcij ali če so te transakcije v znesku neznatne, se odbitni delež začasno
določi na podlagi podatkov o predvidenih transakcijah.
(6) Odbitki,
opravljeni na podlagi takega začasnega deleža, se morajo popraviti, ko se v naslednjem
letu ugotovi oziroma določi končni odbitni delež za preteklo leto.
(7) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko davčni zavezanec določi
odbitni delež ločeno za vsako področje svoje dejavnosti, če vodi ločeno
knjigovodstvo za vsako področje svoje dejavnosti. Davčni zavezanec mora
izračunavati odbitni delež v skladu z načinom, ki ga je izbral v skladu s tem
odstavkom, najmanj 12 mesecev.
(8) Davčni organ lahko prepove davčnemu zavezancu uporabo izbranega
načina določanja odbitnega deleža, če davčni zavezanec z izbranim načinom ne
omogoči izvajanja nadzora nad obračunavanjem in plačevanjem DDV v skladu s tem
zakonom.
66. člen
(omejitev pravice do
odbitka)
Davčni zavezanec ne sme
odbiti DDV od:
a)
jaht in čolnov, namenjenih
za šport in razvedrilo, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev,
tesno povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti
prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo;
b)
zrakoplovov, goriv in maziv
ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od
zrakoplovov, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in
blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo;
c)
osebnih avtomobilov ter
motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev tesno
povezanih s tem, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti
prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo,
vozil, ki se uporabljajo v avtošolah za izvajanje programa usposabljanja iz vožnje
v skladu z veljavnimi predpisi, kombiniranih vozil za opravljanje dejavnosti
javnega linijskega in posebnega linijskega prevoza ter osebnih specialnih
vozil, prilagojenih izključno za prevoz pokojnikov;
d)
stroškov reprezentance (pri
čemer se kot stroški reprezentance štejejo zgolj stroški pogostitve in zabave
ob poslovnih in družabnih stikih);
e)
stroškov prehrane (vključno
s pijačo) in stroškov nastanitve, razen stroškov, ki so davčnemu zavezancu
nastali pri teh dobavah v okviru opravljanja njegove dejavnosti.
66.a člen
(črtan)
66.b člen
(izjema od omejitve pravice do odbitka)
(1) Davčni zavezanec, ki ne sme odbiti DDV
v skladu s točko c) 66. člena tega zakona, sme odbiti DDV, ki ga je dolžan
plačati ali ga je plačal pri nabavah osebnih avtomobilov, motornih koles, koles
in podobnih vozil s pomožnim motorjem (v nadaljnjem besedilu: motorno vozilo),
namenjenih za opravljanje dejavnosti davčnega zavezanca, če je pogon motornega
vozila brez izpusta ogljikovega dioksida ter vrednost vozila z vključenim
obračunanim DDV in drugimi dajatvami ne presega 80.000 eurov.
(2) Davčni zavezanec, ki ima na podlagi
prejšnjega odstavka pravico do odbitka DDV od nabave motornega vozila, ima
pravico do odbitka DDV tudi od nabave goriv in maziv ter nadomestnih delov in
storitev vezanih na ta motorna vozila.
(3) Minister, pristojen za finance,
predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja pravice do odbitka po tem
členu.
67. člen
(uveljavljanje pravice
do odbitka)
(1) Za
uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec izpolnjevati
naslednje pogoje:
a)
za odbitke v skladu s točko
a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali
storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 80.a do 84.a členom tega zakona;
b)
za odbitke v skladu s točko
b) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s transakcijami, ki
se obravnavajo kot dobava blaga ali storitev, mora izpolnjevati formalnosti, ki
jih predpiše minister, pristojen za finance;
c)
za odbitke v skladu s točko
c) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s pridobitvami blaga znotraj
Unije, v obračunu DDV iz 87. člena tega zakona mora navesti vse podatke, ki so
potrebni za izračun zneska DDV, ki ga je dolžan plačati za svoje pridobitve, in
imeti račun;
d)
za odbitke v skladu s točko
d) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s transakcijami, ki
se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Unije, mora izpolnjevati
formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;
e)
za odbitke v skladu s točko
e) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z uvozom blaga,
mora imeti uvozni dokument, na katerem je naveden kot prejemnik ali uvoznik in
na katerem je naveden znesek DDV, ki ga je dolžan plačati oziroma omogoča
izračun tega zneska;
f)
če je dolžan plačati DDV
kot naročnik ali kupec v skladu z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 76. člena ali 76.a členom tega zakona,
mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Davčni
zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano
davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju
nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu s prvim odstavkom
tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju,
lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje
kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je
pridobil pravico do odbitka DDV.
(3) Davčni
zavezanec iz četrtega odstavka 95.
člena tega zakona lahko odbije znesek pavšalnega nadomestila v davčnem obdobju,
v katerem je pavšalno nadomestilo plačal.
(4) Če davčni
zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu
ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV, ne glede na to, ali nepooblaščena
oseba ta DDV plača.
(5) Če davčni zavezanec
prejme račun, na katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi moral biti po
zakonu, ne sme odbiti tega višjega zneska, ne glede na to, da je bil DDV
plačan.
(6) Davčni zavezanec lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV ne prej
kot v davčnem obdobju, v katerem je nastala obveznost za obračun DDV, če do
poteka roka za predložitev obračuna DDV za to davčno obdobje razpolaga z
dokumenti oziroma izpolnjuje formalnosti iz prvega odstavka tega člena.
68. člen
(popravek odbitka DDV)
(1) Davčni
zavezanec mora prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od
odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen.
(2) Popravek mora
davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki,
ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer odpovedi
nakupov in znižanja cen.
(3) Ne glede na
drugi odstavek tega člena, davčni zavezanec ne popravi prvotnega odbitka v
primeru uradno dokazanega uničenja, izgube ali tatvine premoženja ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti
ali dajanja vzorcev iz 7. člena tega zakona.
69. člen
(popravek odbitka DDV
pri osnovnih sredstvih)
(1) Za osnovna
sredstva se popravek odbitka DDV razporedi na obdobje 5 let, razen za
nepremičnine, ki so bile pridobljene kot osnovna sredstva, za katere se popravek
razporedi na obdobje 20 let.
(2) Obdobje iz
prvega odstavka tega člena začne teči z začetkom uporabe osnovnega sredstva.
(3) Za začetek
uporabe po drugem odstavku tega člena se šteje davčno obdobje, v katerem je
izvršen (oziroma ni izvršen) odbitek DDV.
(4) Letni popravek
znaša 1/5 oziroma 1/20 zneska DDV, ki je bil zaračunan na osnovna sredstva.
Popravek se izvede na podlagi sprememb v upravičenosti do odbitka v naslednjih
letih glede na upravičenost v letu, v katerem je bilo blago prvič uporabljeno.
(5) Popravek
odbitka DDV se ne izvrši, če znaša razlika do 10 eurov.
70. člen
(dobava osnovnih sredstev v obdobju popravkov)
(1) Če davčni zavezanec opravi dobavo osnovnega
sredstva v obdobju popravka, se
šteje, kakor da se osnovno sredstvo uporabi za njegovo ekonomsko dejavnost do
konca obdobja popravka.
(2) Šteje se, da
je ekonomska dejavnost v celoti obdavčena, če je dobava osnovnih sredstev
obdavčena.
(3) Šteje se, da
je ekonomska dejavnost v celoti oproščena, če je dobava osnovnih sredstev
oproščena.
(4) Popravek
odbitka iz prvega odstavka tega člena se izvede le enkrat za celotno preostalo
obdobje popravka.
71. člen
(črtan)
72. člen
(popravek odbitka DDV
na podlagi odločitve davčnega organa)
(1) Če se na podlagi odločitve davčnega organa
spremeni (poveča) znesek DDV, ki ga je davčni zavezanec obračunal pri dobavi
blaga in storitev, lahko ta davčni zavezanec na podlagi odločbe davčnega organa
izstavi popravljen račun s pravilno obračunanim zneskom DDV, na podlagi
katerega lahko prejemnik blaga in storitev za nastalo razliko uveljavi pravico
do odbitka DDV v skladu z določili tega zakona v davčnem obdobju, ko prejme
takšen račun.
(2) Če se spremeni znesek DDV, obračunan pri uvozu
blaga, ki ga je davčni zavezanec upošteval kot odbitek vstopnega DDV, se na
podlagi carinskega dokumenta ali odločbe davčnega organa lahko popravi odbitek vstopnega DDV za
nastalo razliko.
(3) Minister, pristojen
za finance, podrobneje predpiše vsebino računa iz prvega odstavka tega člena.
2. Vračilo DDV
2.1. Vračilo DDV na
podlagi obračuna DDV
73. člen
(vračilo DDV na
podlagi obračuna DDV)
(1) Če za dano
davčno obdobje znesek odbitkov presega znesek dolgovanega DDV, se presežek
prenese v naslednje davčno obdobje.
(2) Ne glede na
prvi odstavek tega člena se davčnemu zavezancu na njegovo zahtevo presežek DDV
vrne v 21 dneh po predložitvi obračuna DDV.
(3) Davčnemu zavezancu, ki presežka DDV ne prejme v
roku iz drugega odstavka tega člena, pripadajo zamudne obresti po obrestni
meri, določeni z zakonom, ki ureja davčni postopek, od prvega dne po poteku 21
dni od predložitve obračuna DDV.
(4) Če je davčnemu
zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu
davčnega dolga.
73.a člen
(vračilo DDV v
posebnih primerih)
(1) V primeru
dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV lahko
davčni organ, pred izvršitvijo vračila DDV, zahteva, da davčni zavezanec
predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v
skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.
(2) Šteje se, da
je predloženi instrument zavarovanja ustrezen, če zagotavlja izpolnitev
obveznosti v višini zahtevka za vračilo.
(3) Če davčni
organ ugotovi, da zahteva za vračilo DDV ni upravičena, pa je bil DDV že
vrnjen, za vračilo neupravičeno vrnjenega DDV unovči predloženo zavarovanje.
(4) Če davčni
organ ugotovi, da je zahteva za vračilo DDV upravičena, nemudoma sprosti
zavarovanje in vrne predloženi instrument zavarovanja davčnemu zavezancu.
2.2. Vračilo DDV
davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici
74. člen
(pogoji za vračilo)
(1) Davčni
zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji ampak v drugi državi članici (v
nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici), ima
pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili, ali za
storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za
uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje naslednje pogoje:
a)
v obdobju vračila v
Sloveniji ni imel sedeža svoje ekonomske dejavnosti ali stalne poslovne enote,
iz katere so se opravljale poslovne transakcije, ali če ni imel takšnega sedeža
ali poslovne enote ali stalnega oziroma običajnega prebivališča;
b)
v obdobju vračila ni
dobavil nobenega blaga ali opravil storitev, za katere bi se lahko štelo, da je
bilo dobavljeno ali so bile opravljene v Sloveniji, razen naslednjih
transakcij:
- prevoznih storitev in s tem povezanih pomožnih
storitev, ki so oproščene v skladu z 12. točko 50. člena, 52., 53. členom, točkami a),
b), c) in d) prvega odstavka 54. člena, 55. členom ali 57. in 58. členom tega zakona;
- dobave blaga in opravljanje storitev prejemniku, ki je v skladu z
2., 3. in 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona
dolžan plačati DDV.
(2) Davčni
zavezanec s sedežem v drugi državi članici ima pravico do vračila DDV, če se
blago in storitve iz prejšnjega odstavka uporabijo za naslednje transakcije:
-
transakcije iz točk a) in b) drugega
odstavka 63. člena tega zakona;
-
transakcije, katerih prejemnik je v skladu z 2., 3. in
4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan
plačati DDV.
(3) Davčni
zavezanec s sedežem v drugi državi članici ima pravico do vračila tistih
zneskov DDV, za katere bi lahko davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji
uveljavljal odbitek DDV v skladu s tem zakonom.
(4) Davčni
zavezanec s sedežem v drugi državi članici nima pravice do vračila:
-
DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom
nepravilno zaračunan;
-
DDV za dobavo blaga, ki je oproščena
ali ki se lahko oprosti v skladu s 46. členom ali točko b) prvega odstavka 52.
člena tega zakona.
74.a člen
(omejitev pravice do
vračila zaradi omejitve pravice do odbitka DDV v državi članici sedeža)
(1) Da je davčni
zavezanec s sedežem v drugi državi članici upravičen do vračila DDV v Sloveniji
mora v državi članici, v kateri ima sedež, opravljati transakcije, za katere
ima pravico do odbitka DDV.
(2) Če davčni
zavezanec v državi članici sedeža opravlja transakcije, za katere ima pravico
do odbitka DDV, in transakcije, za katere nima pravice do odbitka DDV, se v
Sloveniji vrne le tak delež DDV, ki se v skladu s pravili o odbitnem deležu v
državi članici sedeža lahko pripiše transakcijam, za katere ima pravico do
odbitka DDV.
74.b člen
(zahtevek za vračilo)
(1) »Zahtevek za
vračilo« je zahtevek za vračilo DDV, ki je bil v Sloveniji zaračunan davčnemu
zavezancu s sedežem v drugi državi članici, za blago, ki so mu ga dobavili, ali
za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za
uvoz blaga v Slovenijo.
(2) Davčni
zavezanec s sedežem v drugi državi članici uveljavlja vračilo DDV v Sloveniji
tako, da zahtevek za vračilo DDV vloži prek elektronskega portala v državi
članici, v kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno
sklicno številko, na podlagi katere zahteva vračilo (v nadaljnjem besedilu:
vložnik).
(3) Vložnik mora v
zahtevku navesti naslednje podatke:
-
svoje ime in polni naslov;
-
svoj elektronski naslov;
-
opis svoje poslovne dejavnosti, za
katero je pridobil blago in storitve;
-
obdobje vračila, za katero vlaga
zahtevek;
-
izjavo, da v obdobju vračila ni opravil
dobav blaga ali storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno
ali so bile opravljene v Sloveniji, razen transakcij iz točke b) prvega
odstavka 74. člena tega zakona;
-
svojo identifikacijsko številko za DDV
ali davčno sklicno številko;
-
podatke o bančnem računu, vključno s
kodo enotnega standarda za zapis transakcijskega računa (IBAN) in bančno
identifikacijsko kodo (BIC).
(4) Vložnik mora k zahtevku predložiti tudi
kopije računov ali uvoznih dokumentov, če je davčna osnova na računu ali
uvoznem dokumentu v višini najmanj 1.000 eurov oziroma na računu za gorivo
najmanj 250 eurov.
(5) Za
vsak račun ali uvozni dokument mora poleg podatkov iz prejšnjega odstavka,
zahtevek vsebovati tudi:
-
ime in polni naslov dobavitelja;
-
identifikacijsko številko DDV
dobavitelja, ki mu jo je dodelila Slovenija, razen pri uvozu;
-
datum in številko računa ali uvoznega
dokumenta;
-
davčno osnovo in znesek DDV, izražen v
eurih;
-
znesek odbitnega DDV, izračunanega v
skladu z drugim in tretjim odstavkom 74. člena in drugim odstavkom 74.a člena
tega zakona, izražen v eurih;
-
morebitni odbitni delež, izračunan v
skladu s 74.a členom tega zakona in izražen v odstotkih;
-
vrsto pridobljenega blaga ali storitev,
označeno s predpisanimi oznakami.
(6) Oznake
za opis vrste pridobljenega blaga in storitev iz prejšnjega odstavka predpiše
minister, pristojen za finance.
74.c člen
(popravek prvotnega
odbitnega deleža)
(1) Vložnik mora
popraviti znesek DDV, ki je predmet zahtevka ali ki je že povrnjen, če je po
predložitvi zahtevka za vračilo popravil prvotni odbitni delež DDV. Popravek se
vključi v zahtevek za vračilo v koledarskem letu, ki sledi koledarskemu letu, v
katerem je bil DDV zaračunan, oziroma v poseben zahtevek, poslan prek
elektronskega portala v državi članici, v kateri ima vložnik sedež, če vložnik
v tem koledarskem letu ne vloži nobenega zahtevka za vračilo.
(2) Davčni organ
upošteva popravek predhodnega zahtevka za vračilo iz prejšnjega odstavka s
povišanjem ali znižanjem vrnjenega zneska oziroma s samostojnim plačilom ali
povračilom, če je bil vložen poseben zahtevek.
74.d člen
(obdobje vračila)
(1) Zahtevek za
vračilo se nanaša na:
a)
nakupe blaga in storitev,
za katere so bili v obdobju vračila izdani računi, pod pogojem, da je obveznost
obračuna DDV nastala pred ali ob izdaji računa, oziroma za katere je obveznost
obračuna DDV nastala v obdobju vračila pod pogojem, da je bil račun izdan pred
nastankom obveznosti obračuna davka;
b)
uvoz blaga v obdobju
vračila;
c)
račune ali uvozne listine,
ki niso bile sestavni del prejšnjih zahtevkov za vračilo in se nanašajo na
transakcije, končane v zadevnem koledarskem letu.
(2) Zahtevek za
vračilo, ki ga vložnik vloži v državi članici, v kateri je pridobil
identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na podlagi katere
zahteva vračilo, je treba v Republiki Sloveniji, kadar je država članica
vračila, predložiti najpozneje do 30. septembra po poteku koledarskega
leta, v katerem je bil DDV zaračunan. Šteje se, da je zahtevek predložen, če je
vložnik v njem navedel vse podatke iz tretjega, četrtega in petega odstavka
74.b člena tega zakona.
(3) Zahtevek za
vračilo se lahko vloži za obdobje vračila, ki ne sme biti krajše od treh
mesecev koledarskega leta in ne daljše od koledarskega leta. Zahtevek se lahko
nanaša tudi na obdobje krajše od treh koledarskih mesecev, če to obdobje pomeni
preostanek koledarskega leta.
(4) Če se zahtevek
nanaša na obdobje vračila, krajše od enega koledarskega leta in ne krajše od
treh mesecev, znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 400
eurov. Če se zahtevek nanaša na obdobje koledarskega leta ali na preostanek
koledarskega leta, znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji
od 50 eurov.
74.e člen
(rok za odločitev o
zahtevku in rok za vračilo DDV)
(1) Davčni organ v
elektronski obliki nemudoma obvesti vložnika o datumu prejema zahtevka, ki ga
je prejel od države članice njegovega sedeža. O zahtevku mora odločiti v štirih
mesecih od prejema zahtevka.
(2) Če davčni
organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih
bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema
zahtevka za vračilo zahteva od vložnika ali pristojnega organa države članice
sedeža dodatne informacije v elektronski obliki. Če dodatne informacije zahteva
od druge osebe, zahtevek pošlje v elektronski obliki le, če je ta naslovniku
zahtevka na voljo. Zahtevek za dodatne informacije pošlje na elektronski naslov
vložnika, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega
zakona naveden na zahtevku za vračilo, ali na elektronski naslov pristojnega
davčnega organa države članice sedeža. Šteje se, da je zahtevek za dodatne
informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o
prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil
odposlan. Če davčni organ
utemeljeno dvomi o veljavnosti in pravilnosti določenega zahtevka za vračilo,
lahko zahteva tudi predložitev izvirnika ali kopije računa ali uvoznega
dokumenta. Dodatne informacije mora naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah
davčnemu organu zagotoviti v enem mesecu po prejemu zahtevka.
(3) Če davčni
organ zahteva dodatne informacije v skladu s prejšnjim odstavkom, odloči o
zahtevku za vračilo v dveh mesecih od datuma, ko je prejel zahtevane dodatne
informacije, oziroma v dveh mesecih od datuma, ko naslovnik zahtevka po
dodatnih informacijah zahtevek prejme, če odgovora na svojo zahtevo ni prejel.
Rok za odločitev glede celotnega zahtevka ali dela zahtevka iz prejšnjega
odstavka je v vsakem primeru najmanj šest mesecev od datuma, ko davčni organ
prejme zahtevek za vračilo.
(4) Če davčni
organ, poleg informacij iz prejšnjega odstavka, zahteva še druge nadaljnje
informacije, odloči o zahtevku za vračilo najpozneje v osmih mesecih od prejema
zahtevka.
(5) Odločba se vroči prek elektronskega
portala države, v kateri ima vložnik sedež, razen če država članica sedeža
vlagatelja ne zagotavlja vročanja odločb iz elektronskega portala davčnemu
zavezancu. Šteje se, da je odločba vročena 15. dan od dneva, ko je bila
odposlana v elektronski portal države sedeža. Če država članica davčnemu
zavezancu ne zagotavlja vročanja odločb iz elektronskega portala, se odločba
pošlje na elektronski naslov, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka
74.b člena tega zakona naveden v zahtevku. Odločba se šteje za vročeno 15. dan
od dneva, ko je bila odposlana na ta elektronski naslov.
(6) Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v
30 dneh od dneva, ko se šteje, da je bila odločba vročena.
(7) Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v
drugi državi članici lahko vsebuje samo kratko obrazložitev zavezančeve vloge,
pravno podlago ter ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi razlog za zavrnitev in
oznako razloga za zavrnitev.
(8) Minister, pristojen za finance,
predpiše oznake razlogov za zavrnitev ali delno zavrnitev zahtevka za vračilo.
(9) Če davčni
organ zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede najpozneje v 10 delovnih
dneh po poteku roka iz prvega odstavka tega člena, oziroma če je zahteval
dodatne informacije, po poteku rokov iz tretjega in četrtega odstavka tega
člena. Znesek vračila se izvede na račun vložnika v Sloveniji ali na zahtevo
vložnika na njegove stroške na račun v drugo državo članico.
74.f člen
(vračilo DDV,
pridobljeno z goljufijo)
(1) Če je bilo
vračilo pridobljeno z goljufijo ali na kakšen drug nepošten način, davčni organ
brez poseganja v določbe o vzajemni pomoči, za izterjavo DDV nemudoma začne
postopek povračila zneskov, ki so bili izplačani neupravičeno, vključno z
morebitnimi denarnimi kaznimi, globo ali zamudnimi obrestmi.
(2) Če so bile
naložene denarna kazen, globa ali zamudne obresti in ta kazen, globa ali
obresti niso bile plačane, davčni organ pri naslednjih vračilih vrne vložniku
znesek DDV, zmanjšan za znesek denarne kazni, globe in zamudnih obresti, ki
tečejo od dneva vračila do dneva povračila neupravičeno plačanih zneskov.
74.g člen
(obresti za prepozno
vračilo)
(1) Če se vračilo
izvede po poteku roka iz devetega odstavka 74.e člena tega zakona, vložniku
pripadajo obresti na znesek vračila.
(2) Ne glede na
prejšnji odstavek vložniku ne pripadajo obresti, če v skladu z drugim in
četrtim odstavkom 74.e člena tega zakona v predpisanem roku ne predloži
dodatnih informacij.
(3) Obresti se
obračunajo od dneva, ki sledi zadnjemu dnevu za plačilo, določenemu v devetem
odstavku 74.e člena tega zakona, do dneva, ko je bilo vračilo dejansko
izvedeno, in sicer v višini, ki jo za zamudne obresti določa zakon, ki ureja
davčni postopek.
2.3. Vračilo DDV
davčnim zavezancem s sedežem v Sloveniji v drugi državi članici
74.h člen
(uveljavljanje vračila
DDV v drugi državi članici)
(1) Davčni
zavezanec s sedežem v Sloveniji, ki ima pravico do vračila DDV v drugi državi
članici, vloži zahtevek za vračilo pri davčnem organu v elektronski obliki.
(2) Zahtevek iz
prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec vložiti najpozneje do
30. septembra po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV zaračunan.
Šteje se, da je zahtevek vložen, če je davčni zavezanec v zahtevku navedel vse
podatke, ki jih zahteva država članica vračila.
(3) Država članica
vračila iz prejšnjega odstavka je država članica, v kateri je bil davčnemu
zavezancu s sedežem v Sloveniji zaračunan DDV za blago, ki so mu ga dobavili
ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi
članici, ali za uvoz blaga v to državo članico.
(4) Davčni organ
po prejemu zahtevka za vračilo, vložniku nemudoma pošlje elektronsko potrdilo o
prejemu zahtevka za vračilo.
(5) Davčni organ
prejeti zahtevek za vračilo v elektronski obliki pošlje pristojnemu organu
države članice vračila, razen če vložnik zahtevka v obdobju vračila:
-
ni davčni zavezanec, identificiran za
namene DDV v Sloveniji;
-
dobavlja le blago ali opravlja le
storitve, za katere v skladu s prvim odstavkom 42. člena, 44. členom in drugim
odstavkom 49. člena tega zakona velja oprostitev plačila DDV brez pravice do
odbitka;
-
uveljavlja oprostitev plačila DDV za
male davčne zavezance v skladu s prvim odstavkom 94. člena tega zakona;
-
uveljavlja le pravico do posebne
ureditve za kmete iz drugega odstavka 94. člena, 95. in 96. člena tega zakona.
(6) O tem, da
zahtevek za vračilo ne bo poslan državi članici vračila v skladu s prejšnjim
odstavkom, davčni organ v elektronski obliki obvesti vložnika zahtevka.
2.4. Vračilo DDV
davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi
74.i člen
(pogoji za vračilo)
(1) Davčni
zavezanec, ki v Uniji nima sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote,
iz katere so opravljene poslovne transakcije, niti stalnega ali običajnega
prebivališča (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v tretji
državi), ima ob pogojih, določenih s tem zakonom, pravico do vračila DDV,
zaračunanega za blago ali storitve, ki so mu jih dobavili drugi davčni
zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu blaga v Slovenijo.
(2) Davčni
zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do vračila DDV, če:
a)
v predpisanem obdobju ni
opravil dobav blaga oziroma storitev, za katere se šteje, da so bile opravljene
v Sloveniji, razen:
- prevoznih in s prevozom povezanih storitev, za
katere velja oprostitev v skladu z 12. točko 50. člena, 52. do 57. členom ali 58.
členom tega zakona;
- storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko
prvega odstavka 76. člena tega zakona plačati DDV izključno oseba, kateri so
bile storitve opravljene;
- transakcij, od katerih mora v skladu s tretjim odstavkom 76. člena
tega zakona plačati DDV izključno oseba, ki so ji transakcije opravljene;
b)
se blago oziroma storitve
iz prvega odstavka tega člena uporabljajo za namene:
- transakcij iz točke a) drugega odstavka 63.
člena tega zakona;
- transakcij, ki so oproščene plačila DDV v
skladu s 13. točko 50. člena, 52. do 57. členom ali 58. členom tega zakona;
- opravljanja storitev, od katerih mora v skladu
s 3. točko prvega odstavka ter drugim odstavkom 76. člena tega zakona DDV
plačati izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene;
- transakcij, od katerih mora v skladu s tretjim odstavkom 76. člena
tega zakona DDV plačati izključno oseba, ki so ji bile transakcije opravljene;
c)
so izpolnjeni drugi pogoji
iz 62., 63. ter 66. in 67. člena tega zakona, ki se nanašajo na pravico do
odbitka DDV.
(3) Davčni
zavezanec s sedežem v tretji državi nima pravice do vračila:
-
DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom
nepravilno zaračunan;
-
DDV za dobavo blaga, ki je oproščena
ali ki se lahko oprosti v skladu s točko b) prvega odstavka 52. člena tega
zakona.
(4) Davčni
zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do vračila DDV, če:
-
davčnemu organu predloži zahtevek za
vračilo DDV najpozneje do 30. junija po poteku koledarskega leta, v katerem je
bil DDV zaračunan;
-
zahtevku kot priloge predloži račune
oziroma elektronske uvozne carinske deklaracije;
-
zahtevku kot prilogo predloži potrdilo
pristojnega organa države, v kateri ima sedež, da je zavezanec za DDV v tej
državi, ki ne sme biti starejše od enega leta;
-
z izjavo potrdi, da v obdobju, za
katero prosi za vračilo DDV, ni opravil dobave blaga oziroma storitev, ki bi se
štela za dobavo, opravljeno v Sloveniji, razen opravljanja storitev iz točke a)
drugega odstavka tega člena;
-
se zaveže, da bo povrnil kateri koli
neupravičeno pridobljen (vrnjen) znesek DDV.
(5) Davčni
zavezanec s sedežem v tretji državi lahko predloži zahtevek za vračilo:
-
za obdobje, ki je krajše od enega
koledarskega leta in ne krajše od šestih mesecev, vendar znesek DDV, katerega
vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 400 eurov;
-
za obdobje koledarskega leta ali na
preostanek koledarskega leta. Ta zahtevek se lahko nanaša tudi na račune ali
uvozne dokumente, ki niso bili sestavni del prejšnjih zahtevkov, in se nanašajo
na transakcije, končane v tekočem koledarskem letu, vendar znesek DDV, katerega
vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 50 eurov.
(6) Vračilo DDV
davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi se prizna samo, če je zagotovljena
vzajemnost.
(7) Če davčni organ presodi, da nima na
voljo ustreznih informacij iz drugega oziroma četrtega odstavka tega člena, na
podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko zahteva od
vložnika te dodatne informacije po elektronski poti.
(8) Davčni
organ mora o zahtevku odločiti v osmih mesecih od vložitve zahtevka.
Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi
lahko vsebuje samo kratko obrazložitev zavezančeve vloge, pravno podlago, ter
ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi razlog za zavrnitev.
(9) Če davčni
organ zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede najpozneje v 10 delovnih
dneh po poteku roka iz prejšnjega odstavka na račun vložnika v Sloveniji ali,
na zahtevo vložnika na njegove stroške, na račun v tujino.
(10) Minister,
pristojen za finance, predpiše obliko in vsebino zahtevka za vračilo.
(11) Davčni
zavezanec s sedežem v tretji državi predloži zahtevek za vračilo in priloge
davčnemu organu v elektronski obliki.
(12) Odločbe, sklepi in drugi dokumenti se
lahko vročajo po elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni
postopek. Kot varen elektronski predal se uporablja informacijski sistem
eDavki.
75. člen
(vračilo DDV v
potniškem prometu)
(1) Pri dobavi
blaga iz b) točke prvega odstavka 52. člena tega zakona, ki se
prenaša v osebni prtljagi potnikov, se oprostitev uveljavlja na način vračila
DDV in velja le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a)
potnik nima prebivališča v Uniji,
b)
blago je izneseno iz Unije
pred potekom tretjega meseca, ki sledi mesecu, v katerem se opravi dobava in
c)
skupna vrednost
dobavljenega blaga, z DDV, je višja od 50 eurov.
(2) Za namene
prvega odstavka tega člena potnik, ki nima prebivališča v Uniji, pomeni
potnika, čigar stalno ali običajno prebivališče ni v Uniji. »Stalno ali
običajno prebivališče« pomeni kraj, ki je kot tak naveden v potnem listu,
osebni izkaznici ali v drugem identifikacijskem dokumentu, ki ga kot veljavnega
priznava Slovenija.
(3) Pravica do
vračila DDV po tem členu se ne nanaša na mineralna olja, alkohol in alkoholne pijače
ter na tobačne izdelke.
(4) Davčni zavezanec
predloži zahtevek za vračilo v elektronski obliki.
(5) Minister,
pristojen za finance, predpiše način vračila, vsebino zahtevka za vračilo,
obveznosti prodajalca pri vračilu DDV ter način in pogoje za povrnitev
vrnjenega DDV prodajalcu.
X. OBVEZNOSTI DAVČNIH ZAVEZANCEV IN
DOLOČENIH OSEB, KI NISO DAVČNI ZAVEZANCI
1. Obveznost
plačila
76. člen
(osebe, ki morajo
plačati DDV)
(1) DDV mora
plačati:
1.
vsak davčni zavezanec, ki opravi
obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu
s tem členom DDV dolžna plačati druga oseba;
2.
vsaka oseba, identificirana za DDV v
Sloveniji, kateri je dobavljeno blago pod pogoji iz 22. člena tega zakona,
če to dobavo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji;
3.
vsak davčni zavezanec ali pravna oseba,
ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV, katerima se
opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena tega zakona, če te storitve
opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji;
4.
oseba, kateri se opravi dobava blaga,
če so izpolnjeni naslednji pogoji:
- obdavčljiva transakcija je dobava blaga,
opravljena pod pogoji iz drugega odstavka 48. člena tega zakona,
- oseba, kateri se opravi dobava, je drug davčni
zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki sta identificirana za
DDV v Sloveniji in
- račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki nima
sedeža v Sloveniji, je izdan v skladu s tem zakonom;
5.
vsaka oseba, ki opravi obdavčljivo
pridobitev blaga znotraj Unije;
6.
pri uvozu blaga carinski dolžnik,
določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga;
7.
oseba, ki povzroči, da se za blago
zaključijo postopki ali možnosti iz 57. in 58. člena tega zakona;
8.
davčni zavezanec iz 76.b člena tega
zakona;
9.
vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV.
(2) Če je v skladu s 1. do 5. točko prejšnjega odstavka plačnik DDV
davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v drugi državi
članici, lahko ta davčni zavezanec imenuje davčnega zastopnika kot osebo, ki
mora plačati DDV. Če je v skladu s 1. do 5. točko prejšnjega odstavka plačnik
DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v tretji državi
ali na tretjem ozemlju, mora tak davčni zavezanec imenovati davčnega zastopnika
kot osebo, ki mora plačati DDV, razen kadar tak davčni zavezanec uporablja
posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo
sedeža v Uniji, ali posebno ureditev za opravljanje storitev mednarodnega
občasnega cestnega prevoza potnikov ali ko ima tak davčni zavezanec sedež v
tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči,
katerega področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta
2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v
zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z dne 31. 3. 2010,
str. 1) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem
sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L
št. 268 z dne 12. 10. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta
(EU) 2020/1108 z dne 20. julija 2020 o spremembi Uredbe (EU) 2017/2454
glede datumov začetka uporabe v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 244 z dne
29. 7. 2020, str. 1).
(3) Če obdavčljivo dobavo blaga ali storitev opravi davčni zavezanec,
ki nima sedeža v Sloveniji in ni identificiran za namene DDV v skladu z 78.
členom tega zakona, mora DDV plačati davčni zavezanec, identificiran za namene
DDV, ki mu je opravljena dobava blaga ali storitev. Za plačnika DDV po
prejšnjem stavku pa se ne šteje davčni zavezanec, ki je identificiran za namene
DDV na podlagi tretjega in četrtega odstavka 78. člena, drugega odstavka 130.c
člena in šestega odstavka 137.b člena tega zakona.
(4) Za namene uporabe
tega člena se davčni zavezanec, ki ima stalno poslovno enoto v Sloveniji, šteje
za davčnega zavezanca, ki v Sloveniji nima sedeža, če so izpolnjeni naslednji
pogoji:
a)
davčni zavezanec opravlja
obdavčljivo dobavo blaga ali storitev na ozemlju Slovenije;
b)
poslovna enota, ki jo ima
davčni zavezanec na ozemlju Slovenije, ne sodeluje pri dobavi tega blaga ali
opravljanju teh storitev.
76.a člen
(prejemniki blaga ali
storitev kot plačniki DDV)
DDV mora plačati davčni
zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu se opravijo
naslednje dobave:
a)
gradbena dela, vključno s
popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z
nepremičninami;
b)
posredovanje osebja,
vključenega v dejavnosti iz prejšnje točke;
c)
dobava nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena tega zakona, če se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom
tega zakona;
d)
dobava odpadkov, ostankov
in rabljenega materiala ter storitev iz Priloge III a tega zakona in
e)
prenos pravic do emisije
toplogrednih plinov, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja varstvo okolja.
76.b člen
(solidarna odgovornost
za plačilo DDV)
(1) Vsak davčni
zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, je solidarno odgovoren za
plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral
vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.
(2) Če davčni organ
ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen
je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah,
obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo
DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila
davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje
pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.
(3) Ne glede na
določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ
davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje
informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.
77. člen
(plačilo DDV v državni
proračun)
(1) Davčni zavezanec
mora plačati DDV v državni proračun najpozneje v roku, v katerem mora
predložiti obračun DDV iz 88. člena tega zakona.
(2) Ne glede na prvi
odstavek tega člena mora davčni zavezanec v primerih iz tretjega odstavka 88.
člena tega zakona plačati DDV najpozneje zadnji delovni dan naslednjega meseca
po poteku davčnega obdobja, v primerih iz 88.a člena tega zakona pa v 8 dneh po
poteku roka za predložitev obračuna DDV.
(3) V roku iz
prvega odstavka tega člena mora plačati DDV tudi:
a)
vsaka oseba iz 2. do 4.
točke prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 76. člena tega
zakona;
b)
pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec, za pridobitve blaga znotraj Unije iz 2. a) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.
(4) V roku iz
prvega odstavka tega člena mora plačati DDV tudi:
-
oseba, ki je identificirana za namene
DDV in pridobi novo prevozno sredstvo znotraj Unije iz 2. b) točke prvega
odstavka 3. člena tega zakona;
-
oseba, ki pridobi trošarinske izdelke
znotraj Unije iz 2. c) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.
(5) Oseba, ki ni
identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo, plača DDV na
podlagi odločbe davčnega organa.
(6) Pri uvozu blaga se DDV plačuje, kot da
bi bil uvozna dajatev, razen če je kot plačnik DDV določen davčni zavezanec, ki
je prejemnik blaga in je identificiran za namene DDV v Sloveniji. Davčni
zavezanec izkaže obračunani DDV od uvoza blaga v obračunu DDV in plača DDV v
roku iz prvega odstavka tega člena, če kot prejemnik blaga v trenutku uvoza
davčnemu organu v carinski deklaraciji zagotovi vsaj naslednje informacije:
-
svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ v
Sloveniji;
-
davčno osnovo kot je določena v 38. členu tega zakona;
-
stopnjo DDV;
-
znesek DDV.
(7) Ne glede na prejšnji odstavek prejemnik
blaga, ki nima sedeža v Sloveniji in je identificiran za namene DDV v
Sloveniji, izkaže obračunani DDV od uvoza blaga v obračunu DDV, če imenuje
davčnega zastopnika, identificiranega za namene DDV v Sloveniji, ki je
solidarno odgovoren za plačilo DDV od uvoza blaga. Prejemnik blaga v carinski
deklaraciji poleg podatkov iz prejšnjega odstavka navede tudi identifikacijsko
številko za DDV davčnega zastopnika. Davčni organ vodi evidenco o teh davčnih
zastopnikih, ki vsebuje naslednje podatke:
-
naziv in identifikacijsko številko za namene DDV davčnega zastopnika;
-
naziv, naslov, državo sedeža in identifikacijsko številko za namene DDV
prejemnika blaga;
-
registracijsko in identifikacijsko številko, ki je prejemniku blaga
dodeljena v skladu s carinskimi predpisi (EORI številka);
-
veljavnost pooblastila za zastopanje;
-
veljavni transakcijski račun davčnega zastopnika.
(8) Minister, pristojen za finance,
predpiše podrobnejša pravila za izvajanje šestega in sedmega odstavka tega
člena.
77.a člen
(posebni primeri predložitve
instrumenta zavarovanja izpolnitve DDV)
(1) Če davčni
organ dvomi o upravičenosti dodelitve identifikacijske številke za DDV lahko od
davčnega zavezanca, ki zahteva, da se mu dodeli identifikacijska številka za
DDV oziroma kadar koli po dodelitvi te številke, zahteva predložitev
instrumenta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti iz naslova DDV, v skladu z
zakonom, ki ureja davčni postopek. Davčni organ lahko zahteva predložitev
instrumenta zavarovanja največ za obdobje 12 mesecev. Če davčni zavezanec ne
ravna v skladu s sklepom o zavarovanju, lahko davčni organ zavrne dodelitev
identifikacijske številke za DDV, oziroma če je ta številka že izdana, po
uradni dolžnosti odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV.
(2) Pritožba zoper
odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži njene izvršitve.
(3) Davčni organ
lahko od davčnega zavezanca, ki opravi pridobitev prevoznega sredstva iz druge
države članice, pred vpisom motornega vozila v evidenco davčnega organa,
zahteva zavarovanje izpolnitve DDV obveznosti iz naslova pridobitve prevoznega
sredstva.
2. Identifikacija
78. člen
(obveznost
prijavljanja)
(1) Vsaka oseba
mora davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni
zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.
Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi
z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti.
(2) Obveznost
predložitve zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV iz prejšnjega
odstavka se ne nanaša na:
a)
davčnega zavezanca iz
prvega odstavka 94. člena tega zakona, ki utemeljeno pričakuje, da v
obdobju 12 mesecev ne bo presegel prometa v znesku 50.000 eurov;
b)
davčnega zavezanca iz
drugega odstavka 94. člena tega zakona;
c)
davčnega zavezanca, ki na
ozemlju Slovenije opravlja le oproščene dobave blaga in storitev, od katerih se
DDV ne sme odbiti;
d)
davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji
in na ozemlju Slovenije opravlja le obdavčljive dobave blaga in storitev
prejemniku, ki je v skladu s tretjim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan
plačati DDV.
(3) Ne glede na
prvi odstavek tega člena, mora vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni
davčni zavezanec in opravlja pridobitve blaga znotraj Unije, ki v skladu z
a) in d) točko prvega odstavka 4. člena tega zakona niso predmet
DDV, davčnemu organu prijaviti, da take pridobitve opravlja, če pogoji iz
navedenega člena, ki določajo, da te transakcije niso predmet DDV, niso več
izpolnjeni, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.
(4) Ne glede na drugi
odstavek tega člena mora vsak davčni zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji in
opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV v
skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev
in vsak davčni zavezanec, za katerega se na ozemlju Republike Slovenije
opravijo storitve, za katere je v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena
dolžan plačati DDV, predložiti davčnemu organu zahtevek za izdajo
identifikacijske številke za DDV.
(5) Davčni zavezanec
ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, mora predložiti prijavo oziroma
zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV v elektronski obliki.
(6) Vsebino in
natančnejše pogoje za predložitev zahtevka za izdajo identifikacijske številke
za DDV predpiše minister, pristojen za finance.
78.a člen
(črtan)
79. člen
(identifikacijska
številka za DDV)
(1) Davčni organ
mora s posamično identifikacijsko številko za DDV identificirati naslednje
osebe:
a)
vsakega davčnega zavezanca,
razen davčnih zavezancev iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona, ki na
ozemlju Slovenije opravlja dobave blaga ali storitev, od katerih se DDV lahko
odbije, razen davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve, za
katere je, v skladu z 2. do 4. točko prvega odstavka 76. člena tega
zakona, plačnik DDV izključno kupec oziroma naročnik ali oseba, kateri je blago
ali so storitve namenjene;
b)
vsakega davčnega zavezanca
ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki opravi pridobitev blaga, ki je predmet
DDV v skladu z 2. točko prvega odstavka 3. člena tega zakona, in vsakega
davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki se v skladu s
tretjim odstavkom 4. člena tega zakona odloči, da so njegove pridobitve
znotraj Unije predmet DDV;
c)
vsakega davčnega zavezanca,
ki na ozemlju Slovenije opravi pridobitev blaga znotraj Unije za namene
transakcij v zvezi z dejavnostmi iz drugega odstavka 5. člena tega zakona,
ki jih je opravil zunaj ozemlja Slovenije;
d)
vsakega davčnega zavezanca,
ki v Sloveniji prejme storitve, za katere je dolžan plačati DDV v skladu s 3.
točko prvega odstavka 76. člena tega zakona;
e)
vsakega davčnega zavezanca,
ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju druge države članice,
za katere je plačnik DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES
izključno prejemnik storitev.
(2) Identifikacijska
številka za DDV je davčna številka s predpono SI.
(3) Davčni organ v skladu z zakonom, ki
ureja davčni postopek, na svoji spletni strani objavlja naslednje podatke o
davčnih zavezancih, ki so potrebni za preverjanje identifikacije za namene DDV:
a)
osebno ime, prebivališče
ter davčno številko;
b)
ime oziroma naziv osebe, ki ni fizična oseba,
njen sedež in naslov ter davčno številko;
c)
identifikacijsko številko za DDV, datum vpisa
oziroma izbrisa zavezanosti za DDV.
80. člen
(prenehanje
identifikacije za namene DDV)
(1) O prenehanju
identifikacije za namene DDV davčni organ odloči po prejemu zahtevka davčnega
zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, za prenehanje identifikacije
za namene DDV oziroma po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več
razlogi za identifikacijo za namene DDV. Davčni zavezanec predloži zahtevek za prenehanje
identifikacije za namene DDV davčnemu organu v elektronski obliki.
(2) Če davčni organ
ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma če
ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacijo za namene DDV uporabljal tako,
da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, lahko odloči
o prenehanju identifikacije za namene DDV.
(3) Pritožba zoper
odločbo o prenehanju identifikacije za namene DDV ne zadrži njene izvršitve.
3. Izdaja računov
80.a člen
(pravila za izdajanje
računov)
(1) Za izdajanje
računov veljajo pravila po tem zakonu, če se račun nanaša na dobave blaga in
storitev, za katere se v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da
so opravljene v Sloveniji.
(2) Če dobavitelj nima
sedeža oziroma stalne poslovne enote v Sloveniji oziroma če njegova stalna
poslovna enota, ki jo ima v Sloveniji ne sodeluje pri dobavi, opravi pa dobavo
blaga in storitev, za katere se v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona
šteje, da so opravljene v Sloveniji, osebi, ki mora kot prejemnik v skladu s
76. členom tega zakona plačati DDV, se ne glede na prejšnji odstavek za
izdajanje računov glede teh dobav uporabljajo pravila, ki veljajo v državi
članici, v kateri ima dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno
enoto, iz katere je dobava opravljena, oziroma če takšnega sedeža dejavnosti
ali stalne poslovne enote ni, v državi članici, v kateri ima stalno ali
običajno prebivališče. Če v primeru iz tega odstavka račun izda prejemnik
(samofakturiranje), se uporabi prvi odstavek tega člena.
(3) Če ima dobavitelj
sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere je dobava opravljena,
oziroma če takšnega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, stalno ali
običajno prebivališče v Sloveniji in opravi dobavo blaga in storitev, za katere
v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da ni opravljena v Uniji,
se za izdajanje računov glede teh dobav uporabljajo pravila v skladu s tem
zakonom.
(4) Če dobavitelj uporablja eno od posebnih
ureditev iz 6. podpoglavja XI. poglavja tega zakona, se za izdajanje računov
glede dobav blaga in storitev, ki so zajete v teh posebnih ureditvah,
uporabljajo pravila v skladu s tem zakonom.
81. člen
(obveznost izdajanja
računov)
(1) Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti, da sam,
prejemnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun izda račun za:
1.
dobave blaga ali storitev, ki jih je
opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec;
2.
dobave blaga iz točke a) tretjega odstavka 20. člena tega zakona,
razen kadar davčni zavezanec uporablja posebno ureditev iz 6.b podpoglavja XI.
poglavja tega zakona;
3.
dobave blaga, opravljene pod pogoji iz
46. člena tega zakona;
4.
vsako predplačilo, ki ga prejme, preden
je opravljena katera od dobav blaga iz 1. in 2. točke tega odstavka;
5.
vsako predplačilo za storitve, ki ga
prejme od drugega davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec,
preden so storitve dokončane.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora
davčni zavezanec izdati račun tudi za druge dobave blaga in storitev, ki jih je
opravil na ozemlju Slovenije. Minister, pristojen za finance, lahko določi izjeme
od obveznosti izdajanja računov za te dobave, če se podatki o prodaji blaga
oziroma opravljenih storitvah lahko zagotovijo na drug način in če ni ogrožen
nadzor nad izvajanjem tega zakona.
(3) Račun iz prvega
odstavka tega člena lahko izda kupec blaga ali naročnik storitev za njemu
opravljeno dobavo blaga ali storitev (samofakturiranje), ki mu jo je davčni
zavezanec dobavil le, če se obe stranki o tem predhodno dogovorita in če se še
posebej dogovorita o načinu sprejema vsakega računa s strani davčnega
zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve. Kupec blaga ali naročnik
storitev mora na računu navesti, da ga izdaja v imenu in za račun davčnega
zavezanca, ki mu je dobavil blago ali opravil storitev.
(4) Ne glede na prvi
odstavek tega člena davčnemu zavezancu ni treba izdati računa za storitve iz 1.
in 4. točke 44. člena tega zakona, če so storitve, ki jih opravi davčnemu
zavezancu v drugi državi članici, oproščene v tej državi članici.
(5) Minister, pristojen
za finance, lahko določi izjeme od obveznosti izdajanja računov za posamezne
storitve iz 1. in 4. točke 44. člena tega zakona, če so opravljene na ozemlju
Slovenije ali če se opravijo zunaj Unije.
(6) Davčni zavezanec,
ki na ozemlju Slovenije opravi več posameznih dobav blaga ali storitev, lahko
izda skupni račun, če obveznost obračuna DDV za dobavljeno blago ali opravljene
storitve, navedena v skupnem računu, nastane v istem davčnem obdobju.
(7) Za dobave blaga,
opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena tega zakona, in za
opravljene storitve, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev v
skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES, nastane obveznost izdaje
računa najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane
obdavčljivi dogodek.
(8) Za namene tega
zakona so računi vsi dokumenti na papirju ali v elektronski obliki, ki
izpolnjujejo pogoje iz 80.a do 84.a člena tega zakona.
(9) Kot račun se šteje
tudi vsak dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvoten račun in se nanj
nedvoumno nanaša.
(10) Davčni zavezanec, ki mora izdati račun
v skladu z drugim odstavkom tega člena izroči kupcu račun v papirni obliki le
na njegovo zahtevo.
82. člen
(obvezni podatki na
računu)
(1) Davčni zavezanec,
ki izda račun v skladu z 81. členom tega zakona, mora na računu navesti
naslednje podatke:
1.
datum izdaje računa;
2.
zaporedno številko, ki omogoča
identifikacijo računa;
3.
identifikacijsko številko za DDV, pod
katero je davčni zavezanec dobavil blago ali storitev;
4.
identifikacijsko številko za DDV kupca
oziroma naročnika, pod katero je kupec ali naročnik prejel dobavo blaga ali
storitev, za katero je dolžan plačati DDV, ali je prejel dobavo blaga v skladu
s 46. členom tega zakona;
5.
ime in naslov davčnega zavezanca in
njegovega kupca ali naročnika;
6.
količino in vrsto dobavljenega blaga
oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev;
7.
datum, ko je bila opravljena dobava
blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana, ali datum, ko
je bilo opravljeno predplačilo iz 4. in 5. točke prvega odstavka 81. člena tega
zakona, če se ta datum lahko določi in je različen od datuma izdaje računa;
8.
davčno osnovo, od katere se obračuna
DDV po posamezni stopnji oziroma na katero se nanaša oprostitev, ceno na enoto
brez DDV ter kakršna koli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na
enoto;
9.
stopnjo DDV;
10.
znesek DDV, razen v primerih, kjer se
uporablja posebna ureditev, za katero ta zakon ta podatek izključuje;
11.
v primeru izdaje računa s strani kupca
blaga ali naročnika storitev v imenu in za račun davčnega zavezanca navedbo
»Samofakturiranje«;
12.
v primeru oprostitve DDV veljavno
določbo Direktive Sveta 2006/112/ES ali ustrezni člen tega zakona ali drugo
sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga ali storitev oproščena DDV;
13.
v primeru, če je plačnik DDV kupec
blaga ali naročnik storitve, navedbo »Obrnjena davčna obveznost«;
14.
v primeru dobave novega prevoznega
sredstva, opravljene v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona,
značilnosti, kot so opredeljene v tretjem odstavku 3. člena tega zakona;
15.
v primeru uporabe posebne ureditve za
potovalne agencije navedbo »Posebna ureditev – Potovalne agencije«;
16.
v primeru uporabe ene od posebnih
ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine navedbo
»Posebna ureditev – rabljeno blago«, »Posebna ureditev – umetniški predmeti«
ali »Posebna ureditev – zbirke in starine«;
17.
če je oseba, ki je dolžna plačati DDV,
davčni zastopnik za namene drugega odstavka 76. člena tega zakona,
identifikacijsko številko za DDV davčnega zastopnika, skupaj z njegovim imenom
in naslovom.
(2) Davčni zavezanec,
ki v drugi državi članici, v kateri je treba plačati DDV, nima sedeža ali
njegova poslovna enota v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi v smislu
192.a člena Direktive Sveta 2006/112/ES, opravi pa dobavo blaga ali storitev
prejemniku, ki je dolžan plačati DDV, na računu namesto vseh podatkov iz 8., 9.
in 10. točke prvega odstavka tega člena navede le davčno osnovo.
83. člen
(poenostavljeni
računi)
(1) Davčni zavezanec izda poenostavljeni račun za
opravljeno dobavo blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, če:
1.
izda račun v skladu s 1., 4. ali 5.
točko prvega odstavka 81. člena tega zakona in znesek na računu, brez DDV, ni
višji od 100 eurov ali
2.
izda račun v skladu s prvim stavkom
drugega odstavka 81. člena tega zakona ali
3.
izda dokument oziroma sporočilo iz
devetega odstavka 81. člena tega zakona.
(2) Na poenostavljenem
računu davčni zavezanec navede najmanj naslednje podatke:
1.
datum izdaje računa;
2.
zaporedno številko, ki omogoča
identifikacijo računa;
3.
ime in naslov davčnega zavezanca in
identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil dobavo blaga ali
storitev;
4.
količino in vrsto dobavljenega blaga
oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev;
5.
znesek DDV, ki se plača, ali
informacije, ki so potrebne za njegov izračun;
6.
jasno in nedvoumno navedbo o prvotnem
računu in konkretnih podrobnosti, ki so spremenjene, če je račun dokument iz
devetega odstavka 81. člena tega zakona.
(3) Davčni zavezanec,
ki izda poenostavljeni račun iz prvega odstavka tega člena drugemu davčnemu
zavezancu, ki takšen račun potrebuje za uveljavljanje odbitka DDV, mora na
računu navesti še ime in naslov svojega kupca ali naročnika.
(4) Davčni zavezanec ne
sme izdati poenostavljenega računa za dobave blaga ali storitev, ki jih opravi
v drugo državo članico, v kateri je treba plačati DDV, ali njegova poslovna
enota v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena
Direktive Sveta 2006/112/ES, in je oseba, ki je dolžna plačati DDV, oseba,
kateri je bilo blago dobavljeno oziroma storitev opravljena.
(5) Davčni zavezanec,
ki opravi dobavo blaga in storitev v skladu s 76.a členom tega zakona, mora na
poenostavljenem računu navesti, da gre za obrnjeno davčno obveznost.
(6) Če davčni zavezanec
opravlja dobavo blaga ali storitev po različnih davčnih stopnjah, mora znesek
DDV na poenostavljenem računu izkazati ločeno po davčnih stopnjah.
(7) Če davčni zavezanec
opravi dobavo blaga oziroma storitev, za katero je predpisana oprostitev
plačila DDV, mora na računu navesti veljavno določbo Direktive Sveta
2006/112/ES ali ustrezni člen tega zakona oziroma drugo sklicevanje, ki kaže na
to, da je dobava blaga ali storitev oproščena DDV.
(8) Ne glede na prvi
odstavek tega člena lahko prejemnik blaga oziroma storitev, ki ni zavezanec za
DDV, zahteva, da mu davčni zavezanec izda račun v skladu z 82. členom tega
zakona, če prejemnik potrebuje tak račun zaradi uveljavljanja ugodnosti v
skladu s tem zakonom (na primer po 54. členu tega zakona).
84. člen
(papirnati in elektronski računi)
(1) Račun se lahko izda
v papirnati ali elektronski obliki.
(2) Elektronski račun
je za namene tega zakona račun, ki vsebuje predpisane podatke v skladu s tem
zakonom in ki je bil izdan in prejet v kateri koli elektronski obliki.
(3) Prejemnik računa se
mora strinjati z uporabo elektronskega računa.
(4) Pristnost izvora,
celovitost vsebine in čitljivost računa v papirnati ali v elektronski obliki
morajo biti zagotovljene od trenutka izdaje do konca obdobja hrambe računa.
Vsak davčni zavezanec določi način zagotovitve pristnosti izvora, celovitosti
vsebine in čitljivosti računa. Ta se lahko zagotavlja s postopki za nadzor
poslovanja, ki ustvarijo zanesljivo revizijsko sled med računom in dobavo blaga
ali opravljeno storitvijo. Pristnost izvora in celovitost vsebine elektronskega
računa se lahko zagotavljata tudi z naprednim elektronskim podpisom ali z
elektronsko izmenjavo podatkov (EDI).
(5) »Pristnost izvora«
računa pomeni zagotovitev identitete dobavitelja ali izdajatelja računa.
(6) »Celovitost
vsebine« računa pomeni, da vsebina računa, ki je zahtevana v skladu s tem
zakonom, po izdaji računa ni bila spremenjena.
(7) Davčni zavezanec,
ki istemu prejemniku pošlje ali dá na razpolago sveženj z več elektronskimi
računi, lahko podatke, ki so skupni posameznim računom, navede samo enkrat, če
so za vsak račun dostopne vse informacije.
84.a člen
(valuta na računu)
Znesek na računu je
lahko izkazan v kateri koli valuti, s tem da mora davčni zavezanec znesek DDV,
ki ga je treba plačati ali popraviti, izraziti v eurih.
4. Knjigovodstvo
85. člen
(splošne obveznosti)
(1) Vsak davčni
zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da
omogočijo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa
nad obračunavanjem in plačevanjem DDV.
(2) Vsak davčni
zavezanec mora voditi evidenco o blagu, ki ga je odposlal ali odpeljal, sam ali
druga oseba za njegov račun, z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, za
namene transakcij iz točk f), g) in h) drugega odstavka 9. člena
tega zakona.
(3) Vsak davčni
zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da
omogočijo identifikacijo blaga, ki mu ga odpošlje iz druge države članice
davčni zavezanec, identificiran za DDV v tej drugi državi članici, ali druga
oseba za njegov račun, v zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na
tem blagu.
(4) Vsak davčni zavezanec – dobavitelj
blaga, ki prenese blago v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu z
9.a členom tega zakona, mora voditi evidenco, na podlagi katere lahko davčni
organi preverijo skladnost prenosa in dobav z ureditvijo skladiščenja na
odpoklic iz 9.a člena tega zakona.
(5) Vsak davčni zavezanec – prejemnik blaga
mora v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu z 9.a členom tega
zakona voditi evidenco o tem blagu.
85.a člen
(obveznosti davčnih zavezancev, ki
omogočajo dobavo blaga ali storitev z uporabo elektronskega vmesnika)
(1) Davčni zavezanec, ki z uporabo
elektronskega vmesnika omogoča dobavo blaga ali opravljanje storitev znotraj
Unije osebi, ki ni davčni zavezanec, mora v skladu z določbami IV. poglavja
tega zakona voditi evidence o teh dobavah blaga ali storitev. Evidence morajo
biti dovolj podrobne, da lahko davčni organi držav članic, v katerih so te
dobave blaga ali storitev obdavčljive, ugotovijo, ali je bil DDV pravilno
obračunan.
(2) Davčni zavezanec mora dati evidenco iz
prejšnjega odstavka na voljo državam članicam, v katerih so dobave blaga ali
storitev obdavčljive, na njihovo zahtevo v elektronski obliki.
(3) Davčni zavezanec mora hraniti evidenco
iz prvega odstavka tega člena deset let po poteku leta, v katerem je bila
opravljena transakcija.
86. člen
(posebne obveznosti v
zvezi s hrambo računov)
(1) Vsak davčni
zavezanec mora zagotoviti hrambo kopij računov, ki jih izda sam, ali njegov
kupec ali naročnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun, ter
vseh računov, ki jih je prejel.
(2) Če se davčni
zavezanec, ki ima sedež na ozemlju Slovenije odloči, da kopije računov, ki jih
je izdal, in račune, ki jih je prejel, hrani zunaj ozemlja Slovenije, mora
predhodno o tem obvestiti davčni organ.
(3) Za zagotovitev pogojev iz četrtega odstavka 84.
člena tega zakona mora davčni zavezanec račune hraniti v svoji izvirni,
papirnati ali elektronski obliki, v kateri so bili poslani ali dani na
razpolago. Davčni zavezanec lahko račune, ne glede na njihovo izvirno obliko
hrani tudi na mikrofilmu, drugem mediju ali v elektronski obliki, če ti načini
hrambe onemogočajo spremembo ali izbris podatkov oziroma omogočajo
reproduciranje računov v izvirni obliki. Če se računi hranijo z elektronskimi
sredstvi, se morajo z elektronskimi sredstvi hraniti tudi podatki, ki jamčijo
pristnost izvora in celovitost vsebine, v skladu s 84. členom tega zakona.
(4) Če davčni zavezanec račune, ki jih izda ali
prejme, shrani z elektronskimi sredstvi, ki zagotavljajo on-line dostop do
zadevnih podatkov, ima davčni organ zaradi nadzora pravico do dostopa, prenosa
in uporabe navedenih računov oziroma mora biti pravica do dostopa, prenosa in
uporabe navedenih računov omogočena tudi pristojnemu organu druge države članice,
če je treba DDV plačati v tej drugi državi članici.
(5) Davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo
računov, ki se nanašajo na dobave blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, ter
računov, ki jih prejme davčni zavezanec s sedežem na ozemlju Slovenije, deset
let po poteku leta, na katero se računi nanašajo.
(6) Ne glede na
peti odstavek tega člena, mora davčni zavezanec zagotoviti hrambo računov, ki
se nanašajo na nepremičnine, 20 let po poteku leta, na katero se nanašajo.
(7) Določbe tega
člena se nanašajo tudi na račune, ki jih davčni zavezanec prejme od oseb iz
prvega in drugega odstavka 94. člena tega zakona.
5. Obračun DDV
87. člen
(vsebina obračuna)
(1) Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun DDV,
ki mora poleg identifikacijskih podatkov davčnega zavezanca vsebovati vse
podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna,
in za izračun odbitkov, ter vse podatke v zvezi s popravki obračunanega DDV in
odbitka DDV ter skupno vrednost transakcij v zvezi z obračunanim davkom in
opravljenimi odbitki ter vrednost vseh oproščenih transakcij.
(2) Poleg podatkov
iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec v obračun DDV za posamično
davčno obdobje izkazati še naslednje podatke:
a)
skupno vrednost dobav
blaga, brez DDV, iz 46. člena tega zakona, za katere je nastala obveznost
obračuna DDV v tem davčnem obdobju:
b)
vrednost dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in
b) tretjega odstavka in petega odstavka 20. člena tega zakona, opravljenih na
ozemlju druge države članice, za katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem
davčnem obdobju, če se blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije;
c)
skupno vrednost pridobitev
blaga znotraj Unije ali transakcij, ki se tako obravnavajo, brez DDV, iz 12. in 13. člena tega zakona, ki so bile opravljene v Sloveniji in za katere je v tem davčnem
obdobju nastala obveznost obračuna DDV;
d)
vrednost dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in
točke b) tretjega odstavka in petega odstavka 20. člena tega zakona, ki so bile
opravljene v Sloveniji in za katere je v tem davčnem obdobju nastala obveznost
obračuna DDV, če se blago odpošlje ali odpelje iz druge države članice;
e)
skupno vrednost dobav
blaga, brez DDV, opravljenih v Sloveniji, za katere je plačnik DDV davčni
zavezanec v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona in za
katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem obdobju;
f)
skupno vrednost opravljenih
storitev, brez DDV iz prvega odstavka 25. člena tega zakona, za katere je
nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem obdobju;
g)
skupno vrednost opravljenih
dobav blaga in storitev, za katere je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a
členom tega zakona.
(3) Obliko in vsebino obračuna DDV predpiše
minister, pristojen za finance.
88. člen
(predložitev obračuna
DDV)
(1) Če ni s tem zakonom
drugače določeno, mora davčni zavezanec obračun DDV predložiti davčnemu organu
do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
(2) Davčni
zavezanec mora predložiti obračun DDV ne glede na to, ali je za davčno obdobje,
za katero predloži obračun, dolžan plačati DDV.
(3) Davčni
zavezanec, ki opravlja transakcije znotraj Unije, in je dolžan predložiti
rekapitulacijsko poročilo iz 90. člena tega zakona, mora predložiti obračun DDV
do 20. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
(4) V roku iz
prvega odstavka tega člena mora obračun DDV predložiti tudi:
a)
oseba, ki mora v skladu z
2. do 4. točko prvega odstavka, drugim in tretjim odstavkom 76. člena tega
zakona plačati DDV namesto davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji;
b)
pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec in mora plačati DDV za pridobitve blaga znotraj Unije iz točke 2. a) prvega odstavka 3. člena tega zakona;
c)
oseba, ki je identificirana
za namene DDV, in pridobi novo prevozno sredstvo znotraj Unije iz točke 2. b)
prvega odstavka 3. člena tega zakona;
d)
oseba, ki pridobi
trošarinske izdelke znotraj Unije iz točke 2.c) prvega odstavka 3. člena tega
zakona.
(5) V primeru
prenehanja identifikacije za namene DDV je davčni zavezanec dolžan predložiti
obračun DDV do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v
katerem je prenehala identifikacija za namene DDV.
(6) Davčni
zavezanec, ki mu preneha status podjetnika ali zasebnika z dnem začetka
postopka osebnega stečaja, mora predložiti obračun DDV na način in v roku iz drugega
stavka sedmega odstavka tega člena.
(7) Davčni
zavezanec, nad katerim je bil začet postopek prisilne poravnave oziroma
postopek likvidacije, mora predložiti obračun DDV davčnemu organu v 20 dneh po
poteku davčnega obdobja. Davčni zavezanec, nad katerim je bil začet stečajni
postopek, je dolžan predložiti obračun DDV davčnemu organu najpozneje v 60 dneh
po poteku davčnega obdobja.
(8) Ob končanju
postopka likvidacije oziroma stečajnega postopka mora davčni zavezanec
predložiti obračun DDV na dan poteka davčnega obdobja.
(9) V primeru
smrti davčnega zavezanca mora pooblaščenec za zastopanje ali pravni naslednik
davčnega zavezanca ali skrbnik njegovega premoženja, kot je določen v skladu z
zakonom, ki ureja davčni postopek, obračun DDV predložiti davčnemu organu v 60
dneh po smrti davčnega zavezanca.
(10) Davčni
zavezanec mora obračun DDV predložiti v elektronski obliki.
88.a člen
(rok predložitve
obračuna DDV na podlagi odločitve davčnega organa)
(1) Davčni
zavezanec mora predložiti obračun DDV za davčno obdobje in v roku, ki ga s
sklepom določi davčni organ, če v inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da obstaja utemeljen
sum, da obračunani DDV od določene dobave ne bo plačan. Ta rok ne sme biti
krajši od 2 dni od dneva, ko je davčni organ vročil sklep zavezancu.
(2) Pritožba zoper
sklep iz prejšnjega odstavka ne zadrži njegove izvršitve.
(3) Davčni
zavezanec, kateremu je davčni organ s sklepom iz prvega odstavka tega člena
naložil krajše davčno obdobje, kot je določeno v 89. členu tega zakona, mora v
roku iz prvega odstavka 88. člena tega zakona predložiti obračun DDV za
preostanek davčnega obdobja.
88.b člen
(popravljanje napak v obračunu DDV na podlagi samoprijave)
(1) Davčni zavezanec lahko najpozneje do začetka davčnega
inšpekcijskega nadzora oziroma do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka
postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vključi popravke napak iz
preteklih davčnih obdobij v tekoči obračun DDV. Popravljanje napak v obračunu
DDV na podlagi samoprijave ni več mogoče, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin
iz prejšnjega stavka.
(2) Davčni zavezanec v primeru popravka napak iz preteklih obdobij v
tekočem obračunu DDV, zaradi prenizko obračunanega DDV ali previsokega odbitka
DDV, od zneska DDV, ki je predmet popravka, obračuna in plača obresti v višini
3 % letno.
(3) Davčni zavezanec obračuna obresti iz prejšnjega
odstavka za obdobje od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu
naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, v katerem bi moral davčni
zavezanec vključiti pravilen znesek DDV, do poteka roka za plačilo DDV po
obračunu, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za povečanje davčne
obveznosti, oziroma do dneva predložitve obračuna, v katerem je vključen
pravilen znesek DDV, če gre za zmanjšanje presežka DDV.
(4) Davčni zavezanec,
ki je že predložil obračun DDV, lahko do izteka roka za predložitev tega
obračuna že vloženi obračun nadomesti z novim, razen če je po tem obračunu
zahteval vračilo DDV. Če vloženi obračun vključuje tudi popravke za pretekla
obdobja, se upoštevata drugi in tretji odstavek tega člena.
88.c člen
(predložitev obračuna
DDV na podlagi samoprijave)
(1) Davčni zavezanec lahko najpozneje do
začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do vročitve odmerne odločbe
oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka predloži
obračun DDV, ki ga ni predložil v predpisanem roku. Predložitev obračuna DDV na
podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz
prejšnjega stavka.
(2) Davčni zavezanec v primeru predloženega
obračuna DDV na podlagi samoprijave od zneska izkazane obveznosti obračuna
obresti v višini 3 % letno. Davčni zavezanec mora izkazano obveznost in
obresti plačati hkrati s predložitvijo obračuna DDV.
(3) Davčni zavezanec obračuna obresti iz
prejšnjega odstavka za obdobje od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu
naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, za katerega bi moral biti
predložen obračun DDV, do dneva predložitve obračuna DDV.
(4) Davčni zavezanec obračuna DDV,
predloženega v skladu s tem členom, ne sme nadomestiti z novim.
(5) Če po predložitvi obračuna DDV na
podlagi samoprijave davčni organ ugotovi, da pogoji za samoprijavo iz prvega do
tretjega odstavka tega člena niso izpolnjeni, s sklepom zavrne obračun v delu,
ki se nanaša na obresti, predložen obračun DDV pa obravnava kot obračun DDV,
predložen po izteku predpisanega roka. V tem primeru se za čas od poteka roka
za plačilo davka do plačila davka obračunajo zamudne obresti v skladu z
zakonom, ki ureja davčni postopek.
89. člen
(davčno obdobje)
(1) Če ni s tem zakonom
drugače določeno, je davčno obdobje koledarski mesec.
(2) Za davčnega
zavezanca, ki je v preteklem koledarskem letu dosegel obdavčljiv promet blaga
oziroma storitev v vrednosti do vključno 210.000 eurov, je davčno obdobje koledarsko
trimesečje, razen če opravlja transakcije znotraj Unije in je dolžan predložiti
rekapitulacijsko poročilo iz 90. člena tega zakona.
(3) Za davčnega
zavezanca, ki pridobi identifikacijsko številko za DDV je, ne glede na vrednost
pričakovanega prometa, prvih 12 mesecev davčno obdobje koledarski mesec.
(4) Za davčnega
zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, in za osebe iz četrtega odstavka 88.
člena tega zakona je davčno obdobje koledarski mesec.
(5) Za davčnega
zavezanca nad katerim se začne postopek prisilne poravnave, postopek
likvidacije ali stečajni postopek, se davčno obdobje konča na dan pred začetkom
postopka prisilne poravnave, postopka likvidacije ali stečajnega postopka.
(6) Ob končanju
postopka likvidacije se davčno obdobje konča na dan pred sprejetjem sklepa o
razdelitvi premoženja oziroma na dan pred sprejetjem sklepa o končanju postopka
prisilne likvidacije.
(7) Ob končanju
stečajnega postopka se davčno obdobje konča na dan pred sprejetjem sklepa o
končanju stečajnega postopka.
(8) V primeru smrti
davčnega zavezanca se davčno obdobje konča z dnem smrti davčnega zavezanca. Če
se opravljanje dejavnosti po smrti davčnega zavezanca nadaljuje, se davčno
obdobje konča z dnem prenehanja opravljanja dejavnosti tega davčnega zavezanca.
(9) Promet blaga
oziroma storitev iz drugega odstavka tega člena je promet, ki je izkazan v
obračunih DDV za preteklo koledarsko leto.
6. Rekapitulacijsko
poročilo
90. člen
(obveznost predložitve
rekapitulacijskega poročila)
(1) Vsak davčni
zavezanec, identificiran za DDV, mora davčnemu organu predložiti
rekapitulacijsko poročilo o:
a)
pridobiteljih blaga,
identificiranih za DDV, katerim je dobavil blago pod pogoji iz 1. in 4. točke 46. člena tega zakona;
b)
osebah, identificiranih za
DDV, katerim je dobavil blago, ki mu je bilo dobavljeno na način pridobitve
blaga znotraj Unije v skladu s četrtim odstavkom 23. člena tega zakona;
c)
davčnih zavezancih in
pravnih osebah, ki niso davčni zavezanci, so pa identificirane za DDV, katerim
je opravil storitve, ki niso storitve, ki bi bile oproščene plačila DDV v
državi članici, v kateri je transakcija obdavčljiva, in za katere je prejemnik
storitev dolžan plačati DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES.
(2) V
rekapitulacijskem poročilu mora davčni zavezanec navesti naslednje podatke:
a)
identifikacijsko številko
za DDV, pod katero je opravil dobavo blaga pod pogoji iz 1. točke 46. člena
tega zakona in pod katero je opravil obdavčljive storitve v skladu s prvim
odstavkom 25. člena tega zakona;
b)
identifikacijsko številko
za DDV osebe, ki pridobiva blago ali prejema storitve v drugi državi članici,
in pod katero ji je bilo blago dobavljeno oziroma so ji bile storitve opravljene;
c)
identifikacijsko številko
za DDV, pod katero je opravil prenos blaga iz 4. točke 46. člena tega
zakona v drugo državo članico, in številko, pod katero je identificiran v tej
drugi državi članici, v kateri se je odpošiljanje ali prevoz blaga končal;
d)
za vsako osebo, ki
pridobiva blago ali prejema storitve, skupno vrednost dobav blaga in skupno
vrednost storitev, ki jih je opravil;
e)
za dobave, ki vključujejo
prenos blaga v drugo državo članico iz 4. točke 46. člena tega zakona,
skupno vrednost teh dobav, določeno v skladu s četrtim odstavkom 36. člena
tega zakona;
f)
vrednost popravkov,
opravljenih na podlagi drugega in tretjega odstavka 39. člena tega zakona.
(3) Vrednost iz točke
d) prejšnjega odstavka se prijavi za koledarski mesec, v katerem je nastala
obveznost obračuna DDV, vrednost iz točke f) prejšnjega odstavka se prijavi za
koledarski mesec, v katerem je pridobitelj obveščen o popravku.
(4) Poleg informacij iz prvega in drugega
odstavka tega člena mora vsak davčni zavezanec – dobavitelj blaga v
rekapitulacijsko poročilo vključiti tudi podatke o identifikacijski številki za
DDV tistih davčnih zavezancev, ki jim je namenjeno blago, ki se odpošlje ali
odpelje v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu z 9.a členom tega
zakona, in o vseh spremembah predloženih informacij.
91. člen
(posebni podatki v
rekapitulacijskem poročilu)
(1) Pri
pridobitvah blaga znotraj Unije iz četrtega odstavka 23. člena tega zakona
mora davčni zavezanec v rekapitulacijskem poročilu jasno izkazati naslednje
podatke:
a)
številko, pod katero je
identificiran za DDV v Sloveniji in pod katero je opravil pridobitev in
nadaljnjo dobavo blaga;
b)
številko, pod katero je
identificirana oseba, kateri je opravil nadaljnjo dobavo v drugi državi
članici;
c)
za vsako osebo, kateri je
bila opravljena nadaljnja dobava, skupno vrednost, brez DDV, opravljenih dobav
blaga v drugi državi članici.
(2) Vrednost iz
c) točke prvega odstavka tega člena se prijavi za koledarski mesec, v katerem je nastala obveznost
obračuna DDV.
92. člen
(obdobje poročanja in
predložitev rekapitulacijskega poročila)
(1) Rekapitulacijsko
poročilo se sestavi za koledarski mesec. Davčni zavezanec predloži
rekapitulacijsko poročilo za koledarski mesec, v katerem je opravil transakcijo
znotraj Unije ali v katerem mora izvršiti popravek za pretekla obdobja
poročanja.
(2) Poročilo iz
prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu do 20. dne
naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
(3) Rekapitulacijsko
poročilo davčni zavezanec predloži v elektronski obliki oziroma z elektronskim
prenosom datoteke.
92.a člen
(obdobje poročanja,
predložitev in vsebina poročila o dobavi blaga in storitev po 76.a členu tega
zakona)
(1) Davčni
zavezanec, ki opravlja dobave blaga ali storitev, za katere je prejemnik
plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona sestavi poročilo o teh dobavah
za koledarski mesec.
(2) Davčni
zavezanec iz prejšnjega odstavka mora davčnemu organu predložiti poročilo o
dobavah do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku koledarskega
meseca. Davčni zavezanec mora predložiti poročilo za koledarski mesec, v
katerem je opravil zadevne dobave, ali v katerem mora popraviti podatke o
zadevnih dobavah iz preteklih obdobij.
(3) V poročilu iz
prvega odstavka tega člena mora izkazati naslednje podatke:
a)
številko, pod katero je
identificiran za namene DDV in pod katero je opravil dobavo blaga ali storitev,
za katero je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona;
b)
številko, pod katero je
identificiran prejemnik teh dobav;
c)
za vsakega prejemnika,
kateremu je bila opravljena taka dobava, skupno vrednost teh dobav, brez DDV.
(4) Poročilo iz
prvega odstavka tega člena davčni zavezanec predloži v elektronski obliki.
7. Obveznosti glede
nekaterih transakcij pri uvozu in izvozu
93. člen
(uporaba tega zakona
za blago, uvoženo s tretjih ozemelj oziroma izvoženo na tretja ozemlja)
(1) Blago iz 2.
točke 18. člena tega zakona, ki se uvaža v Slovenijo s tretjega ozemlja,
ki je sicer sestavni del carinskega območja Unije, vendar zanj v skladu s
1. členom tega zakona ne veljajo splošna pravila obdavčevanja dobav in
nabav blaga znotraj Unije, se obravnava v Sloveniji v skladu z drugim do
četrtim odstavkom tega člena.
(2) Formalnosti,
ki se nanašajo na vnos blaga iz prvega odstavka tega člena v Unijo, so določene
z evropskimi carinskimi predpisi, ki urejajo uvoz blaga na carinsko območje Unije.
(3) Če je namembni
kraj pri prevozu ali pošiljanju blaga iz prvega odstavka tega člena v drugi
državi članici, kot je država članica, v kateri je blago vneseno v Unijo, se
blago prevaža znotraj Unije v skladu z določbami evropskih carinskih predpisov,
ki urejajo notranji tranzitni postopek, vendar le, če je v skladu s temi
predpisi za to blago ob vnosu v Unijo vložena tranzitna deklaracija.
(4) Če je za blago
iz prvega odstavka tega člena v trenutku vnosa v Unijo začet postopek, zaradi
katerega bi, če bi bilo blago uvoženo v smislu 1. točke 18. člena tega
zakona, zavezanec za blago lahko uveljavil oprostitev iz prvega odstavka
57. člena tega zakona, velja oprostitev iz prvega odstavka 57. člena
tega zakona tudi za blago iz prvega odstavka tega člena.
(5) Blago, razen
blaga iz 1. točke 18. člena tega zakona, ki se iz Slovenije pošlje na
tretje ozemlje, ki je sicer sestavni del carinskega območja Unije, vendar zanj
ne veljajo splošna pravila obdavčevanja dobav in nabav blaga znotraj Unije, se
obravnava v Sloveniji v skladu s šestim in sedmim odstavkom tega člena.
(6) Formalnosti v
zvezi z izvozom blaga iz petega odstavka tega člena na tretje ozemlje so
določene z evropskimi carinskimi predpisi, ki urejajo izvoz blaga iz carinskega
območja Unije.
(7) Če je bilo
blago začasno izvoženo na tretje ozemlje z namenom, da bo ponovno uvoženo v
Slovenijo, se za blago iz petega odstavka tega člena upoštevajo določbe, ki
sicer urejajo obdavčitev oziroma oprostitev plačila DDV za ponovni uvoz blaga,
ki je bilo prvotno začasno izvoženo iz carinskega območja Unije.
8. Obveznosti pri pridobitvi prevoznih
sredstev
93.a člen
(pridobitev prevoznega sredstva)
(1) Pridobitev novega prevoznega sredstva
iz tretjega odstavka 3. člena tega zakona mora davčnemu organu v
elektronski obliki v 15 dneh od pridobitve prijaviti:
-
davčni zavezanec iz 2.a) točke prvega odstavka 3. člena tega
zakona, ki novo prevozno sredstvo registrira v Sloveniji;
-
oseba iz 2.b) točke prvega odstavka 3. člena tega zakona, pri čemer
DDV odmeri davčni organ.
(2) Davčni zavezanec, identificiran za namene
DDV v Sloveniji, ki pridobi rabljeno prevozno sredstvo in ga registrira v
Sloveniji, od prodajalca, ki je rabljeno prevozno sredstvo dobavil pod pogoji,
ki so enaki pogojem iz 1. točke 46. člena tega zakona, mora davčnemu
organu prijaviti, v elektronski obliki, pridobitev rabljenega prevoznega
sredstva v 15 dneh od dneva pridobitve. Za rabljeno prevozno sredstvo se šteje
prevozno sredstvo, ki ne šteje za novo prevozno sredstvo v skladu s tretjim odstavkom
3. člena tega zakona.
(3) Davčni zavezanec mora pred registracijo
prevoznega sredstva, ki je bilo ob pridobitvi namenjeno nadaljnji prodaji,
davčnemu organu prijaviti pridobitev prevoznega sredstva v elektronski obliki.
(4) Organ, pristojen za registracijo,
oziroma za registracijo vozil pooblaščena organizacija prevoznega sredstva
davčnega zavezanca iz prve alineje prvega odstavka oziroma iz drugega ali iz
tretjega odstavka tega člena ne sme registrirati brez dokazila o prijavi
pridobitve davčnemu organu oziroma ko gre za prevozno sredstvo osebe iz druge
alineje prvega odstavka tega člena brez dokazila o plačilu DDV.
(5) Minister, pristojen za finance,
podrobneje uredi prijavo pridobitve prevoznega sredstva iz tega člena.
XI. POSEBNE UREDITVE
1. Posebna ureditev
za male davčne zavezance
94. člen
(oprostitev
obračunavanja DDV)
(1) Davčni
zavezanec je oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni
presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 eurov
obdavčljivega prometa.
(2) Obračunavanja DDV je oproščena tudi dobava blaga in storitev v
okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo
predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih
prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Za
osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost se za davčnega zavezanca za
namene tega zakona šteje eden od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za
dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki
ga člani kmečkega gospodinjstva, zavezanci za dohodnino iz te dejavnosti,
določijo za predstavnika.
(3) Ne glede na
določbe prvega in drugega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec odloči
za obračunavanje DDV v skladu s tem zakonom. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti davčnemu
organu v elektronski obliki in jo uporabljati najmanj 60 mesecev.
(4) Davčni
zavezanec, ki uveljavlja oprostitev obračunavanja DDV v skladu s tem členom,
nima pravice do odbitka DDV v skladu s 63. členom tega zakona, niti ga ne
sme izkazovati na izdanih računih.
(5) Če povezane
osebe opravljajo dobave blaga iste vrste oziroma storitve iste narave, se za
namene tega člena skupni znesek obdavčljivega prometa povezanih oseb v obdobju
12 mesecev šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama. Za
povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o
obdavčitvi dohodkov pravnih in fizičnih oseb.
(6) Iz posebne
ureditve po tem členu so izvzete naslednje transakcije:
a)
dobave novih prevoznih
sredstev, ki so opravljene pod pogoji iz 2. točke 46. člena tega zakona;
b)
dobave blaga in storitev,
ki jih v Sloveniji opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.
(7) Obdavčljivi
promet iz prvega odstavka tega člena obsega naslednje zneske, brez DDV:
-
znesek obdavčenih dobav blaga in
storitev;
-
znesek transakcij, ki so oproščene v
skladu z 52., 53., 54. in 55. členom tega zakona;
-
znesek transakcij z nepremičninami,
finančnih transakcij iz 4. točke 44. člena tega zakona ter zavarovalnih
storitev, razen če so te transakcije postranske transakcije.
(8) V obdavčljivi
promet iz prejšnjega odstavka se ne všteva odtujitev opredmetenih ali
neopredmetenih osnovnih sredstev.
(9) V obdavčljiv promet
iz prvega odstavka tega člena se pri fizični osebi všteva obdavčljiv promet, ki
ga fizična oseba dosega iz naslova opravljanja neodvisne gospodarske dejavnosti
(kot samostojni podjetnik, zasebnik oziroma fizična oseba).
(10) Za osnovno kmetijsko in osnovno
gozdarsko dejavnost, za katero se dohodek ugotavlja na podlagi dejanskih
prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, velja
določba prvega odstavka tega člena, za davčnega zavezanca pa se za tako
dejavnost šteje nosilec, kot je določen po predpisih o dohodnini.
2. Posebna ureditev
za kmete
95. člen
(pavšalno nadomestilo)
(1) Davčni
zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona ima ob dobavi
kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so
rezultat osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pravico do
pavšalnega nadomestila DDV (v nadaljnjem besedilu: pavšalno nadomestilo), pod
pogoji in na način, določen s tem členom.
(2) Pravico do
pavšalnega nadomestila imajo le tisti davčni zavezanci, ki opravijo dobave
blaga in storitev iz prvega odstavka tega člena davčnim zavezancem, ki morajo
obračunavati in plačevati DDV v skladu s tem zakonom.
(3) Davčni
zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega odstavka tega
člena, so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega
nadomestila v višini 8% od odkupne vrednosti.
(4) Davčni zavezanci
iz tretjega odstavka tega člena imajo pravico, da pavšalno nadomestilo odbijejo
kot DDV pod pogoji, določenimi s tem zakonom.
(5) Davčni
zavezanci imajo pravico do pavšalnega nadomestila, če so predhodno pridobili
dovoljenje davčnega organa. Imetnik dovoljenja mora za obdobje veljavnosti
dovoljenja sestaviti obračun pavšalnega nadomestila in ga v elektronski obliki predložiti davčnemu organu do
31. januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto.
(6) Podrobnejše
določbe o pogojih in načinu izvajanja tega člena izda minister, pristojen za
finance.
96. člen
(priznavanje
pavšalnega nadomestila v prometu z drugimi državami članicami)
(1) Ne glede na
prvi odstavek 95. člena tega zakona, ima davčni zavezanec iz drugega
odstavka 94. člena tega zakona, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka
95. člena tega zakona, pravico do pavšalnega nadomestila tudi za dobavo
blaga in storitev iz prvega odstavka 95. člena, ki jo opravi davčnim
zavezancem, identificiranim za namene DDV v drugi državi članici.
(2) Davčni zavezanci-kupci
blaga oziroma naročniki storitev iz prvega odstavka tega člena so dolžni
plačilu za opravljeno dobavo prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 8%
od odkupne vrednosti.
(3) Davčni
zavezanci iz prejšnjega odstavka imajo pravico do vračila pavšalnega
nadomestila, ki so ga plačali imetniku dovoljenja za uveljavljanje pravice do
pavšalnega nadomestila, pri čemer se za priznavanje pravice do vračila
pavšalnega nadomestila smiselno upošteva 74. do 74.g člen tega zakona.
(4) Minister,
pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega člena.
3. Posebna ureditev
za potovalne agencije
97. člen
(storitve potovalnih
agencij in organizatorjev potovanj)
(1) Če potovalna
agencija deluje v svojem imenu in če pri zagotavljanju potovalnih zmogljivosti
uporablja dobave blaga ali storitev drugih davčnih zavezancev, obračunava in
plačuje DDV v skladu s tem podpoglavjem.
(2) Določbe tega
člena se ne nanašajo na potovalno agencijo, ki deluje le kot posrednik (v imenu
in za račun potnika) in za katero se pri določanju davčne osnove uporablja
točka c) šestega odstavka 36. člena tega zakona.
(3) V tem
podpoglavju se organizatorji potovanj štejejo za potovalne agencije.
(4) Transakcije v
zvezi s potovanjem, ki jih opravi potovalna agencija pod pogoji iz tega člena,
se obravnavajo kot enotna storitev, ki jo potovalna agencija opravi potniku.
(5) Storitev
potovalne agencije je obdavčljiva v državi članici, v kateri ima potovalna
agencija sedež svoje dejavnosti ali poslovno enoto, iz katere je opravila
storitev.
98. člen
(davčna osnova)
Davčna osnova in cena
brez DDV, glede enotne storitve, ki jo opravi potovalna agencija, je razlika
med celotnim zneskom, brez DDV, ki ga plača potnik, in dejanskimi stroški
potovalne agencije za dobave blaga in storitev, ki jih opravijo drugi davčni
zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.
99. člen
(oproščene
transakcije)
(1) Če so
transakcije, ki jih potovalna agencija zaupa v izvedbo drugim davčnim
zavezancem, opravljene zunaj Unije, se storitev potovalne agencije šteje kot
oproščena storitev posredovanja v skladu s 55. členom tega zakona.
(2) Če so
transakcije iz prvega odstavka tega člena opravljene tako znotraj Unije kot
zunaj nje, je oproščen samo tisti del storitev potovalne agencije, ki se nanaša
na transakcije zunaj Unije.
100. člen
(odbitek in vračilo
DDV)
Potovalna agencija nima
v nobeni državi članici pravice do odbitka DDV niti do vračila DDV, ki ji ga
zaračunajo drugi davčni zavezanci od transakcij, ki so jih nudili neposredno
potniku.
4. Posebna ureditev
za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine
101. člen
(definicije)
(1) Za namene tega
podpoglavja se uporabljajo naslednje definicije:
1.
»rabljeno blago« pomeni premično stvar,
ki je primerna za nadaljnjo uporabo taka, kot je, ali po popravilu, razen
umetniških predmetov, zbirk ali starin in razen plemenitih kovin ali dragega
kamenja;
2.
»umetniški predmeti« pomenijo predmete
iz dela A Priloge III, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del;
3.
»zbirke« pomenijo predmete iz dela B
Priloge III tega zakona;
4.
»starine« pomenijo predmete iz dela C
Priloge III tega zakona;
5.
»plemenite kovine« so platina, zlato,
paladij in srebro ter zlitine plemenite kovine z drugo plemenito kovino;
6.
»drago kamenje« so diamanti, rubini,
safirji in smaragdi, obdelani ali neobdelani, če niso vdelani oziroma nanizani;
7.
»obdavčljivi preprodajalec« pomeni
kateregakoli davčnega zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti in z
namenom nadaljnje prodaje kupuje ali uvaža rabljeno blago, umetniške predmete,
zbirke ali starine, ne glede na to, ali ta davčni zavezanec deluje v svojem
imenu ali za račun druge osebe, v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača
provizija na nakup ali prodajo;
8.
»organizator prodaje na javni dražbi«
pomeni kateregakoli davčnega zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti
ponuja blago za prodajo na javni dražbi z namenom, da ga izroči najboljšemu
ponudniku;
9.
»principal organizatorja prodaje na
javni dražbi« pomeni katerokoli osebo, ki preda blago organizatorju prodaje na
javni dražbi po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na prodajo.
(2) Pogodba, na
podlagi katere se plača provizija na prodajo iz 9. točke prvega odstavka tega
člena, mora določati, da organizator prodaje ponudi blago za prodajo na javni
dražbi v svojem imenu, toda za račun svojega principala, in da mora on izročiti
blago v svojem imenu, toda za račun principala, najboljšemu ponudniku na javni
dražbi.
4.a) Posebna
ureditev za obdavčljive preprodajalce
102. člen
(splošno)
(1) Za dobave
rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ki jih opravijo
obdavčljivi preprodajalci, se uporablja posebna ureditev, po kateri se
obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to
ureditvijo.
(2) Ureditev iz
prvega odstavka tega člena se ne uporablja za dobavo novih prevoznih sredstev,
opravljeno v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona.
103. člen
(pogoji za uporabo
ureditve)
Za dobave blaga iz
prvega odstavka 102. člena tega zakona, ki jih opravi obdavčljivi
preprodajalec, se posebna ureditev uporablja, če mu je to blago v Uniji
dobavila ena od naslednjih oseb:
a)
oseba, ki ni davčni
zavezanec;
b)
drug davčni zavezanec,
kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega
zakona;
c)
drug davčni zavezanec, ki
je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance,
če gre za osnovna sredstva;
d)
drug obdavčljiv
preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni
ureditvi.
104. člen
(davčna osnova)
(1) Davčna osnova
za dobave blaga iz 102. člena tega zakona je razlika v ceni, ki jo doseže
obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v
ceni.
(2) Razlika v ceni
je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna obdavčljivi preprodajalec za
blago, in nabavno ceno.
(3) »Prodajna
cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo obdavčljivi
preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami,
neposredno povezanimi s transakcijo, davki, taksami in drugimi dajatvami ter
postranskimi stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in
zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV, razen zneskov
iz šestega odstavka 36. člena tega zakona.
(4) »Nabavna cena«
pomeni vse, kar predstavlja plačilo, opredeljeno v tretjem odstavku tega člena, ki ga je ali ga bo prejel
dobavitelj od obdavčljivega preprodajalca.
(5) Če je nabavna
cena večja od prodajne cene zadevnega blaga, se šteje, da je davčna osnova
enaka 0.
105. člen
(izbira posebne
ureditve)
(1) Ne glede na
103. člen tega zakona, se lahko obdavčljivi preprodajalec odloči, da bo
obračunaval DDV od dosežene razlike v ceni tudi od naslednjih transakcij:
a)
dobav umetniških predmetov,
zbirk ali starin, ki jih uvozi sam;
b)
dobav umetniških predmetov,
ki mu jih dobavijo njihovi avtorji ali njihovi pravni nasledniki;
c)
dobav umetniških predmetov,
ki mu jih dobavijo drugi davčni zavezanci, ki niso obdavčljivi preprodajalci,
če je bila dobava obdavčena po nižji stopnji DDV v skladu z drugim odstavkom
41. člena tega zakona.
(2) Obdavčljivi preprodajalec mora obračunavati DDV v skladu s tem
členom najmanj dve koledarski leti.
(3) Obdavčljivi
preprodajalec obračunava DDV po tem členu od davčne osnove, ki jo določi v
skladu s 104. členom tega zakona. Od dobav umetniških predmetov, zbirk
oziroma starin, ki jih je obdavčljivi preprodajalec uvozil sam, je nabavna
cena, ki se mora upoštevati pri izračunu razlike v ceni, enaka davčni osnovi
pri uvozu, določeni v skladu z 38. členom tega zakona, povečani za DDV, ki
ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu.
106. člen
(uporaba splošne
ureditve)
(1) Obdavčljivi
preprodajalec lahko uporablja splošno ureditev za vsako dobavo, za katero velja
posebna ureditev.
(2) Če obdavčljivi
preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo umetniškega predmeta, zbirateljskega
predmeta ali starine, ki jo je sam uvozil, ima pravico, da od DDV, ki ga je
dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu
tega blaga.
(3) Če obdavčljivi
preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo umetniškega predmeta, ki mu ga
dobavi avtor ali njegov pravni naslednik ali davčni zavezanec, ki ni
obdavčljivi preprodajalec, ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati,
odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v zvezi z umetniškim
predmetom, ki mu je bil dobavljen.
(4) Pravica do
odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka od dobave, za katero se
obdavčljivi preprodajalec odloči uporabiti splošno ureditev DDV.
107. člen
(oprostitve)
Kadar se dobave
rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ki so predmet posebne
ureditve, opravijo pod pogoji iz 52., 53., 54. ali 75. člena tega zakona,
so te dobave oproščene plačila DDV.
108. člen
(odbitek vstopnega
DDV)
(1) Obdavčljivi
preprodajalec, ki za dobave blaga uporablja posebno ureditev, ne sme od DDV, ki
ga je dolžan plačati, odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal:
a)
za umetniške predmete,
zbirke ali starine, ki jih je sam uvozil;
b)
za umetniške predmete, ki
so mu jih ali mu jih bodo dobavili avtorji ali njihovi pravni nasledniki;
c)
za umetniške predmete, ki
mu jih je ali mu jih bo dobavil davčni zavezanec, ki ni obdavčljivi
preprodajalec.
(2) Davčni
zavezanec od DDV, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti DDV, ki ga je dolžan
plačati ali ga je plačal za blago, ki mu ga je ali mu ga bo dobavil obdavčljivi
preprodajalec, če se za dobave tega blaga, ki jih opravi obdavčljivi
preprodajalec, uporabi posebna ureditev.
109. člen
(knjigovodstvo)
Obdavčljivi
preprodajalec, ki uporablja splošno ureditev in posebno ureditev, mora v svojem
knjigovodstvu ločeno izkazovati transakcije za vsako ureditev posebej.
110. člen
(izkazovanje DDV na
računih)
Obdavčljivi
preprodajalec na računih, ki jih izdaja, ne sme posebej izkazati DDV od dobav
blaga, za katere uporabi posebno ureditev.
4.b) Posebna
ureditev za prodajo na javni dražbi
111. člen
(splošno)
(1) Za dobave
rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih opravi
organizator prodaje na javni dražbi v svojem imenu in za račun oseb iz
112. člena tega zakona v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača
provizija od prodaje tega blaga na javni dražbi, se uporablja posebna ureditev,
po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže organizator prodaje na
javni dražbi.
(2) Ureditev iz
prvega odstavka tega člena se ne uporablja za dobavo novih prevoznih sredstev,
opravljeno v skladu s pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona.
112. člen
(pogoji za uporabo
posebne ureditve)
Ta posebna ureditev se
uporabi za dobave, ki jih organizator prodaje na javni dražbi opravi v svojem
imenu za račun naslednjih oseb:
a)
osebe, ki ni davčni
zavezanec;
b)
drugega davčnega zavezanca,
če je dobava blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec v skladu s pogodbo, na
podlagi katere se plača provizija od prodaje, oproščena v skladu s 3. točko
44. člena tega zakona;
c)
drugega davčnega zavezanca,
če dobava blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec v skladu s pogodbo, na podlagi
katere se plača provizija od prodaje, izpolnjuje pogoje za oprostitev za male
davčne zavezance, in vključuje osnovana sredstva;
d)
obdavčljivega
preprodajalca, če je dobava blaga, ki jo opravi ta obdavčljivi preprodajalec v
skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje, predmet DDV
po posebni ureditvi.
113. člen
(trenutek opravljene
dobave)
Šteje se, da je dobava
blaga davčnemu zavezancu, ki je organizator prodaje na javni dražbi, opravljena
takrat, ko se blago proda na javni dražbi.
114. člen
(davčna osnova)
(1) Davčna osnova
za vsako dobavo blaga po tej ureditvi je skupni znesek, ki ga organizator
prodaje na javni dražbi zaračuna kupcu v skladu s 116. členom tega zakona,
zmanjšan za:
a)
neto znesek, določen v
skladu z drugim odstavkom tega člena, ki ga je ali ga bo plačal organizator
prodaje na javni dražbi svojemu naročniku prodaje;
b)
znesek DDV, ki ga je dolžan
plačati organizator prodaje na javni dražbi od svoje provizije.
(2) Neto znesek,
ki ga je ali ga bo plačal organizator prodaje na javni dražbi svojemu naročniku
prodaje, je enak razliki med ceno blaga, doseženo na javni dražbi, in zneskom
provizije, ki jo pridobi ali jo bo pridobil organizator prodaje na javni dražbi
od svojega naročnika prodaje v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača
provizija od prodaje.
115. člen
(knjigovodstvo)
(1) Organizatorji
prodaje na javni dražbi, ki dobavljajo blago pod pogoji iz 111. in 112. člena tega zakona, morajo v svojem knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazati naslednje
zneske:
a)
zneske, ki so jih ali jih
bodo prejeli od kupcev blaga;
b)
zneske, ki so jih ali jih
bodo nakazali (plačali) naročnikom prodaje blaga.
(2) Zneski iz prvega
odstavka tega člena morajo biti ustrezno utemeljeni.
116. člen
(izdaja računa)
(1) Organizator
prodaje na javni dražbi mora kupcu izdati račun, na katerem mora izkazati
naslednje podatke:
a)
ceno blaga, doseženo na
dražbi;
b)
davke, takse in druge
dajatve;
c)
postranske stroške, kot so
provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih organizator
zaračuna kupcu blaga.
(2) Na računu iz
prvega odstavka tega člena ne sme ločeno izkazati DDV.
117. člen
(obveznost izdaje
obračuna)
(1) Organizator
prodaje na javni dražbi, kateremu je bilo blago izročeno po pogodbi, na podlagi
katere se plača provizija od prodaje na javni dražbi, mora svojemu naročniku
prodaje izdati obračun. Obračun mora izkazovati znesek transakcije, to je ceno
blaga, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije, ki jo je ali jo bo
prejel od naročnika prodaje.
(2) Obračun iz
prvega odstavka tega člena se prizna kot račun, ki ga mora naročnik prodaje, če
je davčni zavezanec, izdati organizatorju prodaje na javni dražbi v skladu z
81. členom tega zakona.
5. Posebna ureditev
za investicijsko zlato
118. člen
(definicije)
(1) Po tej
ureditvi izraz »investicijsko zlato« pomeni:
a)
zlato v obliki palic ali
ploščic z maso, ki jo sprejemajo trgi plemenitih kovin, čistine, ki je enaka
ali večja od 995 tisočink, predstavljeno z vrednostnimi papirji ali ne, razen
majhnih palic ali ploščic z maso manj kot 1 g;
b)
zlate kovance:
- s čistino, enako ali večjo od 900 tisočink,
- skovane po letu 1800,
- ki so ali so bili zakonito plačilno sredstvo v
državi porekla in
- ki se običajno prodajo po ceni, ki ne presega
za več kot 80% vrednosti zlata na odprtem trgu, vsebovanega v kovancih.
(2) Po tej
ureditvi se šteje, da se taki kovanci ne prodajajo v zbirateljske namene.
119. člen
(oprostitve)
Plačila DDV so
oproščene:
-
dobave, pridobitve znotraj Unije in
uvoz investicijskega zlata, vključno z investicijskim zlatom, ki ga
predstavljajo potrdila za alocirano ali nealocirano zlato ali s katerimi se
trguje na računih za zlato, predvsem posojila v zlatu in zamenjalni
(swap) posli, ki vključujejo lastninsko pravico ali terjatve v zvezi z
investicijskim zlatom, kot tudi transakcije z investicijskim zlatom, ki
vključujejo terminske posle in terminske pogodbe, ki pripeljejo do prenosa
lastninske pravice ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom;
-
storitve posrednikov, ki delujejo v
imenu in za račun drugega, kadar posredujejo pri dobavah investicijskega zlata
za svojega principala.
120. člen
(izbira obdavčitve)
(1) Ne glede na
119. člen tega zakona, imajo davčni zavezanci, ki proizvajajo
investicijsko zlato ali predelujejo kakršnokoli zlato v investicijsko zlato,
pravico, da se odločijo za obdavčitev investicijskega zlata, če ga dobavijo drugemu
davčnemu zavezancu.
(2) Pravico, da se
odločijo za obdavčitev investicijskega zlata iz točke a) prvega odstavka
118. člena tega zakona imajo tudi davčni zavezanci, ki v okviru svoje
dejavnosti običajno dobavljajo zlato drugemu davčnemu zavezancu za industrijske
namene.
(3) Če se
dobavitelj iz prvega ali drugega odstavka tega člena odloči za obdavčitev, ima
pravico do izbire za obdavčitev tudi posrednik za storitve iz druge alineje
119. člena tega zakona.
(4) Podrobnejša
pravila za izvajanje tega člena predpiše minister, pristojen za finance.
121. člen
(pravica do odbitka)
(1) Če je poznejša
dobava tega zlata oproščena po tej ureditvi, sme davčni zavezanec odbiti DDV,
ki ga je dolžan ali ga je plačal:
1.
za investicijsko zlato, ki mu ga je
dobavila oseba, ki je izbrala obdavčitev v skladu s 120. členom tega
zakona;
2.
za nabavo ali pridobitev znotraj Unije
ali za uvoz zlata, razen investicijskega zlata, ki ga pozneje sam ali druga
oseba za njegov račun predela v investicijsko zlato;
3.
za storitve, ki so mu bile opravljene,
kamor spadajo sprememba oblike, mase ali čistosti zlata, vključno z investicijskim
zlatom.
(2) Davčni
zavezanec, ki proizvaja investicijsko zlato ali predeluje zlato v investicijsko
zlato, sme odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal za nabavo ali
pridobitev znotraj Unije ali ob uvozu blaga ali za storitve v zvezi s proizvodnjo
ali predelavo tega zlata, kot da bi bila poznejša dobava zlata, ki je oproščeno
po tej ureditvi, obdavčena.
122. člen
(posebne obveznosti za
davčne zavezance, ki trgujejo z investicijskim zlatom)
(1) Davčni
zavezanci morajo voditi evidence o transakcijah z investicijskim zlatom in
hraniti dokumentacijo najmanj deset let po poteku leta, na katero se te listine
nanašajo.
(2) Minister,
pristojen za finance, predpiše evidence iz prvega odstavka tega člena.
6. Posebne ureditve za davčne zavezance, ki opravljajo storitve
osebam, ki niso davčni zavezanci, ali prodajajo blago na daljavo ali opravljajo
nekatere domače dobave blaga
122.a člen
(definicija)
Po posebnih ureditvah iz 6.a, 6.b in 6.c
podpoglavja XI. poglavja tega zakona je »poseben obračun DDV« obračun, ki
vsebuje podatke, potrebne za ugotovitev zneska DDV, ki ga je treba plačati v
posamezni državi članici.
122.b člen
(vročanje davčnim zavezancem iz 6.a, 6.b
in 6.c podpoglavja)
(1) Davčnim zavezancem iz 125., 130.c in
130.l člena tega zakona, ki prijavijo uporabo posebne ureditve iz 6.a,
6.b ali 6.c podpoglavja XI. poglavja tega zakona, se odločbe, sklepi in
drugi dokumenti vročajo osebno po elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja
davčni postopek.
(2) Davčnim zavezancem, ki prijavijo
uporabo posebne ureditve v skladu z 2., 3. ali 4. oddelkom 6. poglavja
XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v eni od držav članic znotraj
Unije, vendar ne v Sloveniji, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo na
elektronski naslov. Šteje se, da je bila odločba, sklep ali drug dokument
vročen davčnemu zavezancu 15. dan od dneva, ko je bil odposlan na elektronski
naslov davčnega zavezanca, ki ga je navedel na obrazcu za prijavo v posebno
ureditev.
(3) Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v
30 dneh od dneva, ko se šteje, da je bila odločba vročena.
122.c člen
(vodenje evidenc za potrebe posebnih
ureditev iz 6.a, 6.b in 6.c podpoglavja)
Davčni organ vodi posebne evidence davčnih
zavezancev, ki prijavijo uporabo posebne ureditve v skladu s prvim odstavkom
125. člena, prvim odstavkom 130.c člena in prvim odstavkom 130.l člena tega
zakona, ter posebno evidenco posrednikov, ki prijavijo uporabo posebne ureditve
v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 130.l člena tega zakona. Davčni organ
podatke iz posebne evidence obdeluje za potrebe posebne ureditve v skladu s
6.a, 6.b in 6.c podpoglavjem XI. poglavja tega zakona.
122.d člen
(predložitev posebnega obračuna DDV po
prenehanju uporabe posebnih ureditev iz 6.a, 6.b in 6.c podpoglavja)
(1) Davčni zavezanec, ki je prenehal
uporabljati posebno ureditev iz 6.a, 6.b ali 6.c podpoglavja XI. poglavja tega
zakona, izvede spremembe posebnih obračunov DDV v skladu z nacionalnimi pravili
države članice potrošnje.
(2) Davčni zavezanec, ki je prenehal
uporabljati posebno ureditev iz 2., 3. ali 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova
Direktive Sveta 2006/112/ES, vključi spremembe posebnih obračunov DDV, ko je
država članice potrošnje Slovenija, v posebni obračun DDV za zadnje davčno
obdobje pred izključitvijo iz posebne ureditve. Posebni obračun DDV predloži
davčnemu organu v elektronski ali papirni obliki.
122.e člen
(obračun zamudnih obresti DDV po posebnih
obračunih, predloženih pri uporabi posebnih ureditev iz 2., 3. ali 4. oddelka
9. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES)
V primerih, ko davčni organ izvaja ukrepe
oziroma vodi postopke za izterjavo DDV v skladu s tretjim odstavkom
63.a člena Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca
2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu
davka na dodano vrednost (prenovitev) (UL L št. 77 z dne 23. 3. 2011, str.
1), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2020/1112 z dne
20. julija 2020 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2019/2026 glede datumov
začetka uporabe v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 244/10 z dne
29. 7. 2020, str. 9), se od zneska DDV, ki ga davčni zavezanec ni plačal v
predpisanem roku, obračunajo zamudne obresti v skladu z zakonom, ki ureja
davčni postopek.
6.a Posebna ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci,
ki nimajo sedeža v Uniji
123. člen
(definicije)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja
imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
-
»davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni zavezanec, ki
znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote;
-
»država članica identifikacije« je država članica, ki jo davčni
zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, izbere kot državo, v kateri prijavi
opravljanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec znotraj Unije v skladu z 2.
oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES;
-
»država članica potrošnje« pomeni državo članico, za katero se
šteje, da je bila v njej opravljena storitev v skladu z določbami 3.
podpoglavja IV. poglavja tega zakona.
124. člen
(uporaba posebne
ureditve)
(1) Posebno ureditev iz tega podpoglavja
lahko uporablja davčni zavezanec iz 125. člena tega zakona, če opravlja
storitve osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež ali stalno oziroma
običajno prebivališče v kateri koli državi članici.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka
125. člena tega zakona, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja, uporablja to posebno ureditev za vse storitve iz prejšnjega
odstavka, ki jih opravi znotraj Unije.
125. člen
(prijava uporabe
posebne ureditve davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža
znotraj Unije, ki za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, mora
davčnemu organu prijaviti, kdaj se začne njegova dejavnost, ki jo opravlja kot
davčni zavezanec na podlagi posebne ureditve iz tega podpoglavja. Prijavo mora
predložiti v elektronski obliki.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža
znotraj Unije, mora v prijavi iz prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu
organu ob začetku opravljanja storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, navesti
naslednje podatke za identifikacijo: ime, poštni naslov, elektronski naslov,
vključno z naslovi spletnih strani, nacionalno davčno številko, če jo ima, in
izjavo, da znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote. Davčni
zavezanec je dolžan davčnemu organu sporočiti tudi vse spremembe predloženih
podatkov za identifikacijo.
(3) Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža
znotraj Unije, davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko DDV
za uporabo te posebne ureditve. O dodeljeni številki davčni organ davčnega
zavezanca, ki nima sedeža znotraj Unije, obvesti v elektronski obliki.
(4) Davčni zavezanec, ki nima sedeža
znotraj Unije, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu
organu v elektronski obliki sporočiti, kdaj se njegova dejavnost po tej ureditvi
preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več
uporabljati.
126. člen
(izključitev iz
posebne ureditve)
Davčni organ davčnega zavezanca, ki nima
sedeža znotraj Unije, izključi iz posebne ureditve, če:
a) ga ta obvesti, da ne opravlja več storitev, zajetih v tej posebni
ureditvi,
b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več
obdavčljivih dejavnosti,
c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve,
ali
d)
nenehno krši pravila te posebne ureditve.
127. člen
(predložitev posebnega
obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža
znotraj Unije, mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV za vsako
koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile storitve, zajete v tej
posebni ureditvi, opravljene ali ne. Posebni obračun DDV mora predložiti do
konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša.
Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega
odstavka mora davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti slovensko
individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve ter
za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo
DDV, skupno vrednost opravljenih storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, v
obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države
članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. V posebnem obračunu DDV mora davčni
zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti tudi uporabljene davčne
stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.
(3) V posebnem obračunu DDV mora davčni
zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, izkazovati zneske v eurih. Če so bile
opravljene storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki
uporablja to posebno ureditev, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj Evropske
centralne banke zadnjega dne obračunskega obdobja, ki ga na ta dan, ali če na
ta dan ni objave, na prvi naslednji dan, objavi Banka Slovenije.
(4) Davčni zavezanec lahko v obdobju treh
let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka
tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti.
Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem
se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za
katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.
128. člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj
Unije, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma
najpozneje na dan poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega
odstavka 127. člena tega zakona. Pri plačilu mora navesti ustrezen poseben
obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki
ga določi davčni organ.
129. člen
(odbitek ali vračilo
DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža
znotraj Unije in uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji,
nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega
zakona, lahko pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi
z opravljenimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i
členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i
člena tega zakona.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža
znotraj Unije in uporablja posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo
davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti, v skladu z 2. oddelkom 6.
poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko
uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi
storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega zakona
ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega
zakona.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega
člena davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v kateri koli državi
članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni
ureditvi in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV,
ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se
uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s
87. členom tega zakona.
(4) Minister, pristojen za finance,
predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom
in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV.
130. člen
(vodenje evidenc)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj
Unije, mora voditi dovolj natančne evidence o transakcijah v okviru te posebne
ureditve, tako da z njimi zagotovi vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni
organ države članice potrošnje izvaja davčni nadzor glede pravilnosti davčnega
obračuna v skladu z zakonom. Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski
obliki na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi
članici potrošnje. Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora
evidence hraniti deset let po koncu leta, ko je bila transakcija opravljena.
6.b Posebna ureditev za prodajo
blaga na daljavo znotraj Unije, za dobavo blaga v državi članici prek
elektronskih vmesnikov, ki omogočajo dobavo, in za storitve, ki jih opravljajo
davčni zavezanci, ki imajo sedež znotraj Unije, vendar ne v državi članici
potrošnje
130.a člen
(definicije)
(1) Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja
»davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje« pomeni davčnega
zavezanca, ki ima sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto znotraj
Unije, vendar pa na ozemlju države članice potrošnje nima niti sedeža svoje
dejavnosti niti stalne poslovne enote.
(2) Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja
»država članica identifikacije« pomeni:
a) državo članico, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje
dejavnosti ali, če nima sedeža dejavnosti znotraj Unije, v kateri ima stalno
poslovno enoto;
b) če davčni zavezanec nima sedeža poslovanja znotraj Unije, ima pa
več kot eno stalno poslovno enoto znotraj Unije, državo članico s stalno
poslovno enoto, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v
skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES;
c) kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje
dejavnosti niti stalne poslovne enote, državo članico, v kateri se začne
odpošiljanje ali prevoz blaga;
d) kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje
dejavnosti niti stalne poslovne enote, opravlja dobave blaga, pri katerih se
odpošiljanje ali prevoz začne v več kot eni državi članici, državo članico, v
kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu s
3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES.
(3) Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja
»država članica potrošnje« pomeni:
a) pri opravljanju storitev državo članico, v kateri se šteje, da je
bila opravljena storitev v skladu z določbami 3. podpoglavja IV. poglavja tega
zakona;
b) pri prodaji blaga na daljavo znotraj Unije državo članico, v kateri
se konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku;
c) pri dobavi blaga, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča tako
dobavo v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če se
odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, to državo
članico.
130.b člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v
državi članici potrošnje, ima pa sedež v Sloveniji ali, če nima sedeža znotraj
Unije, ima stalno poslovno enoto v Sloveniji, ali če nima niti sedeža niti
stalne poslovne enote znotraj Unije, opravlja dobave blaga, pri katerih se
odpošiljanje ali prevoz blaga začne v Sloveniji, in ki za državo članico
identifikacije izbere Slovenijo, lahko prijavi uporabo posebne ureditve po tem
podpoglavju, če:
a) prodaja blago na daljavo znotraj Unije;
b) opravlja dobavo blaga v skladu z drugim odstavkom 6.a člena
tega zakona, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi
članici, ali
c) opravlja storitve osebi, ki ni davčni zavezanec.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka
uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse dobave blaga in storitev,
ki jih opravlja znotraj Unije.
(3) Davčni zavezanec, ki skladno s točko b)
in d) drugega odstavka 130.a člena tega zakona za državo članico identifikacije
izbere Slovenijo, mora izpolnjevati obveznosti po posebni ureditvi iz tega
podpoglavja najmanj za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski
leti.
130.c člen
(prijava uporabe posebne ureditve davčnemu
organu)
(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje
iz 130.b člena tega zakona, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se začne
njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec na podlagi posebne
ureditve iz tega podpoglavja. Prijavo mora davčni zavezanec predložiti v
elektronski obliki.
(2) Davčni organ za identifikacijo davčnega
zavezanca, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporabi
identifikacijsko številko za DDV, ki mu je že bila dodeljena.
(3) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno
ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu v elektronski obliki
sporočiti, kdaj njegova dejavnost po tej ureditvi preneha ali se spremeni v
tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več uporabljati.
130.d člen
(izključitev iz posebne ureditve)
Davčni organ davčnega zavezanca, ki prijavi
uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, izključi iz posebne ureditve, če:
-
ga ta obvesti, da ne opravlja več dobave blaga in storitev, zajetih v
tej posebni ureditvi;
-
davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljivih
dejavnosti po tej posebni ureditvi, kot je opredeljeno v 58.a členu Izvedbene
uredbe;
-
ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve ali
-
nenehno krši pravila te posebne ureditve, kot je opredeljeno v drugem
odstavku 58.b člena Izvedbene uredbe.
130.e člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu predložiti poseben
obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile dobave
blaga ali storitev, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun
mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se
obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka
mora davčni zavezanec navesti slovensko identifikacijsko številko za DDV iz
drugega odstavka 130.c člena tega zakona ter za vsako državo članico potrošnje,
v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost brez DDV,
veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah
DDV, in skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, za naslednje dobave, zajete
v posebni ureditvi iz tega podpoglavja in izvedene v obračunskem obdobju:
a) prodaje blaga na daljavo znotraj Unije;
b) dobave blaga v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če
se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici;
c) opravljanje storitev.
Posebni obračun DDV vključuje tudi spremembe
podatkov iz preteklih davčnih obdobij.
(3) Če davčni zavezanec, ki prijavi uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja, blago odpošlje ali prevaža iz drugih
držav članic, mora v posebnem obračunu DDV poleg podatkov iz prejšnjega
odstavka navesti še skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni
znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, in skupni znesek DDV, ki
ga je treba plačati, za naslednje dobave, zajete v posebni ureditvi iz tega
podpoglavja, za vsako državo članico, iz katere se blago odpošlje ali odpelje:
a) prodaja blaga na daljavo znotraj Unije, razen blaga, ki ga je
prodal davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona;
b) prodaja blaga na daljavo znotraj Unije in dobave blaga, če se
odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, ki jo
opravi davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona.
(4) Davčni zavezanec, ki opravlja dobave iz
točke a) prejšnjega odstavka, mora v posebnem obračunu DDV navesti tudi
individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, ki jo
dodeli vsaka od držav članic, iz katere se blago odpošlje ali odpelje. Davčni
zavezanec, ki opravlja dobave iz točke b) prejšnjega odstavka, mora v posebnem
obračunu DDV navesti individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno
sklicno številko, ki mu je bila v državi članici, iz katere se blago odpošlje
ali odpelje, izdana.
(5) Podatki iz tretjega in četrtega
odstavka tega člena so v posebnem obračunu DDV razčlenjeni po državah članicah
potrošnje.
(6) Če ima davčni zavezanec, ki opravlja
storitve, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, poleg stalne poslovne
enote v Sloveniji eno ali več drugih poslovnih enot, iz katerih opravlja
storitve, mora v posebnem obračunu DDV navesti tudi skupno vrednost brez DDV,
veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah
DDV, ter skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, opravljenih storitev za
vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, in individualno
identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote,
razčlenjeno po državah članicah potrošnje.
(7) Davčni zavezanec lahko v obdobju treh
let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka
tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti.
Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem
se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za
katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.
(8) V posebnem obračunu DDV mora davčni
zavezanec zneske izkazovati v eurih. Če so bile dobave blaga ali opravljene
storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki uporablja to
posebno ureditev, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj Evropske centralne
banke zadnjega dne obračunskega obdobja, ki ga na ta dan, ali če na ta dan ni
objave, na prvi naslednji dan, objavi Banka Slovenije.
130.f člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega
obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz
130.e člena tega zakona. Pri plačilu mora navesti ustrezen obračun DDV. DDV
mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni
organ.
130.g člen
(odbitek ali vračilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja, nima pravice do odbitka DDV v skladu s
prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega
DDV.
(2) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja v Sloveniji, lahko ne glede na 1. točko 2.
člena, 3. člen in točko e) prvega odstavka 8. člena Direktive Sveta 2008/9/ES
uveljavlja vračilo plačanega DDV v drugi državi članici v skladu z 2.3. podpoglavjem
IX. poglavja tega zakona.
(3) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno
ureditev v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta
2006/112/ES v drugi državi članici, lahko ne glede na prvi odstavek 74. člena
in peto alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona uveljavlja vračilo
plačanega DDV v Sloveniji v skladu z 2.2. podpoglavjem IX. poglavja tega
zakona.
(4) Ne glede na prvi, drugi in tretji
odstavek tega člena davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v kateri
koli državi članici ter v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v
tej posebni ureditvi in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije
zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za
katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti
v skladu s 87. členom tega zakona.
(5) Minister, pristojen za finance,
predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom
in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV.
130.h člen
(vodenje evidenc)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v
okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko
davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.
(2) Na zahtevo morajo biti evidence v
elektronski obliki na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu
v državi članici potrošnje.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka
tega člena, mora evidence hraniti deset let od 31. decembra tistega leta, v katerem
je bila transakcija opravljena.
6.c Posebna ureditev za prodajo na daljavo s
tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga
130.i člen
(definicije)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja
imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
a) »davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni
zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote;
b) »posrednik« je oseba, ki ima sedež ali stalno poslovno enoto
znotraj Unije ter jo davčni zavezanec, ki prodaja na daljavo s tretjih ozemelj
ali iz tretjih držav uvoženo blago, imenuje za osebo, ki je dolžna plačati DDV
in izpolnjevati obveznosti iz posebne ureditve iz tega podpoglavja v imenu in
za račun davčnega zavezanca;
c) »država članica identifikacije« pomeni naslednje:
-
če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije,
državo članico, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v
skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta
2006/112/ES;
-
če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije,
ima pa eno ali več poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima
davčni zavezanec stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne
ureditve v skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova
Direktive Sveta 2006/112/ES;
-
če ima davčni zavezanec sedež v državi članici,
to državo članico;
-
če ima posrednik sedež v državi članici, to
državo članico;
-
če posrednik nima sedeža znotraj Unije, ima pa
eno ali več stalnih poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima
posrednik stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne ureditve v
skladu z določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta
2006/112/ES;
d) »država
članica potrošnje« je država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga
prejemniku konča.
130.j člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Davčni zavezanec lahko uporablja
posebno ureditev po tem podpoglavju, kadar prodaja na daljavo s tretjih ozemelj
ali iz tretjih držav uvoženo blago, če:
a) ima sedež v Sloveniji;
b) nima sedeža znotraj Unije, ima pa v Sloveniji stalno poslovno
enoto;
c) nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki ima sedež v
Sloveniji;
d) nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki nima sedeža
znotraj Unije, ima pa stalno poslovno enoto v Sloveniji;
e) ima sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o
medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe
Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri
izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z
dne 31. 3. 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne
7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na
področju davka na dodano vrednost (UL L št. 268 z dne 12. 10. 2010, str.
1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) 2018/1909 z dne 4. decembra
2018 o spremembi Uredbe (EU) št. 904/2010 glede izmenjave informacij za namene
spremljanja pravilne uporabe ureditev skladiščenja na odpoklic (UL L št. 311 z
dne 7. 12. 2018, str. 1), ter prodaja blago na daljavo iz te tretje
države.
(2) Davčni zavezanec za uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja ne more imenovati več kot enega posrednika hkrati.
(3) Kadar ima davčni zavezanec ali
posrednik več poslovnih enot znotraj Unije in za državo članico identifikacije
izbere Slovenijo, mora posebno ureditev iz tega podpoglavja uporabljati najmanj
za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.
(4) Davčni zavezanec iz prvega odstavka
tega člena uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse svoje prodaje
na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, razen
trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 eurov.
(5) Če je vrednost pošiljke iz prejšnjega
odstavka določena v nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v
eure za namene iz prejšnjega odstavka uporabi referenčni tečaj Evropske
centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi
delovni dan v oktobru, se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan
znesek v eurih se zaokroži na dve decimalki.
130.k člen
(obdavčljivi dogodek)
Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost
obračuna DDV za opravljene dobave blaga, zajete v posebni ureditvi iz tega
podpoglavja, nastane v trenutku dobave. Šteje se, da je blago dobavljeno, ko je
prejeto plačilo.
130.l člen
(prijava uporabe posebne ureditve davčnemu
organu)
(1) Davčni zavezanec ali posrednik, ki bo v
imenu in za račun davčnega zavezanca uporabljal posebno ureditev iz tega
podpoglavja, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost v okviru
posebne ureditve iz tega podpoglavja začne, preneha ali spremeni v tolikšni
meri, da se ta posebna ureditev ne more več uporabiti. Prijavo mora posredovati
v elektronski obliki.
(2) Davčni zavezanec, ki ne potrebuje
posrednika, mora v prijavi iz prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu
organu pred začetkom opravljanja prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz
tretjih držav uvoženega blaga, navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a) ime;
b) poštni naslov;
c) elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani, in
d) identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko.
(3) Posrednik mora v prijavi iz prvega
odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te
posebne ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a) ime;
b) poštni naslov;
c) elektronski naslov in
d) identifikacijsko številko za DDV.
(4) Posrednik iz prejšnjega odstavka mora
za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa, v prijavi iz prvega odstavka tega
člena, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne
ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a) ime;
b) poštni naslov;
c) elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani;
d) identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko in
e) svojo individualno identifikacijsko številko, dodeljeno v skladu s
prvim stavkom sedmega odstavka tega člena.
(5) Davčni zavezanec ali posrednik, ki
uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu sporočiti
vse spremembe posredovanih podatkov za identifikacijo.
(6) Davčnemu zavezancu iz drugega odstavka
tega člena davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za
uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja. O dodeljeni identifikacijski
številki davčni organ obvesti davčnega zavezanca v elektronski obliki.
(7) Posredniku iz tretjega odstavka tega
člena davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko in ga o tej
številki obvesti v elektronski obliki po elektronskih sredstvih. Za uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja davčni organ posredniku dodeli še
individualno identifikacijsko številko DDV za vsakega davčnega zavezanca, ki ga
zastopa. O dodeljeni identifikacijski številki davčni organ obvesti posrednika
v elektronski obliki po elektronskih sredstvih.
(8) Individualna identifikacijska številka
DDV iz šestega in sedmega odstavka tega člena se uporablja samo za posebno
ureditev iz tega podpoglavja.
130.m člen
(izključitev davčnega zavezanca iz posebne
ureditve in izbris posrednika iz posebne evidence)
(1) Davčni organ davčnega zavezanca iz
šestega odstavka prejšnjega člena izključi iz posebne ureditve iz tega
podpoglavja, če:
a) ga ta obvesti, da ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali
iz tretjih držav uvoženega blaga;
b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več
obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja;
c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve
ali
d) nenehno krši pravila te posebne ureditve.
(2) Davčni organ posrednika iz sedmega
odstavka prejšnjega člena izbriše iz posebne evidence, ki jo vodi v skladu s
122.c členom tega zakona, če:
a) dve zaporedni koledarski trimesečji ne deluje kot posrednik za
račun katerega od davčnih zavezancev, ki uporabljajo posebno ureditev iz tega
podpoglavja;
b) ne izpolnjuje več drugih potrebnih pogojev za delovanje kot
posrednik ali
c) nenehno krši pravila te posebne ureditve.
(3) Davčni organ davčnega zavezanca, ki ga
zastopa posrednik, izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če:
a) ga posrednik obvesti, da zadevni davčni zavezanec ne prodaja več na
daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga;
b) davčni organ kakor koli drugače domneva, da zadevni davčni
zavezanec ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega
podpoglavja;
c) ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve;
d) nenehno krši pravila te posebne ureditve ali
e) ga
posrednik obvesti, da ne zastopa več zadevnega davčnega zavezanca.
130.n člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora davčnemu organu
predložiti poseben obračun DDV za vsak koledarski mesec ne glede na to, ali je
bila prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga
opravljena ali ne. Obračun mora predložiti do konca meseca po poteku obračunskega
obdobja, na katerega se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v
elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega
odstavka mora davčni zavezanec ali njegov posrednik navesti slovensko
individualno identifikacijsko številko za DDV in za vsako državo članico
potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost
prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, za
katero je nastala obveznost obračuna DDV, v obračunskem obdobju brez DDV in
skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih
stopnjah. Davčni zavezanec ali njegov posrednik mora v posebnem obračunu
navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.
(3) Davčni zavezanec ali njegov posrednik
lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV
iz prvega odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje
ugotovi nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih
obračunov DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko
obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.
(4) V posebnem obračunu DDV mora davčni
zavezanec ali njegov posrednik zneske izkazovati v eurih.
130.o člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora plačati DDV ob
predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za
predložitev obračuna iz prejšnjega člena. Pri plačilu mora navesti ustrezen
obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki
ga določi davčni organ.
130.p člen
(odbitek ali vračilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža
znotraj Unije in uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji,
nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega
zakona, lahko pa uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v
zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu
s 74.i členom tega zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek
74.i člena tega zakona.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža
znotraj Unije in uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja
XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko
uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi
dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom tega
zakona ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega
zakona.
(3) Davčni zavezanec s sedežem v drugi
državi članici, ki uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom
6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, lahko ne glede na
prvi odstavek 74. člena tega zakona uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih
plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni
ureditvi, v skladu z 2.2. podpoglavjem IX. poglavja tega zakona.
(4) Ne glede na prvi, drugi in tretji
odstavek tega člena davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v
kateri koli državi članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki
niso zajete v tej posebni ureditvi, za katere se mora identificirati za namene
DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi
dejavnostmi, za katere se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga
mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.
(5) Minister, pristojen za finance,
predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom
in predpisano vsebino zahtevka za vračilo DDV.
130.r člen
(vodenje evidenc)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora voditi evidence
o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Posrednik mora voditi evidence
ločeno za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. Te evidence morajo biti
dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali
je obračun DDV pravilen.
(2) Na zahtevo morajo biti evidence v
elektronski obliki na voljo davčnemu organu v Sloveniji in davčnemu organu v
državi članici potrošnje.
(3) Davčni zavezanec ali njegov posrednik
iz prvega odstavka tega člena mora hraniti evidence deset let po poteku leta, v
katerem je bila opravljena transakcija.
6.d Posebna ureditev za prijavo in plačilo
DDV ob uvozu
130.s člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Kadar davčni zavezanec za uvoz blaga,
razen trošarinskih izdelkov, v pošiljki z realno vrednostjo največ
150 eurov, kot je določeno v 48. točki 1. člena Delegirane Uredbe Komisije
(EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013
Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi
določbami carinskega zakonika Unije (UL L št. 343 z dne 29. 12. 2015, str.
1), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2020/877 z dne
3. aprila 2020 o spremembi in popravku Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 o
dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 ter spremembi Delegirane uredbe (EU)
2016/341 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L
št. 203 z dne 26. 6. 2020, str. 1), ne uporabi posebne ureditve iz
prejšnjega podpoglavja, lahko oseba, ki ob uvozu predloži blago davčnemu organu
za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, uporabi posebno ureditev za prijavo
in plačilo DDV ob uvozu v zvezi z blagom, za katero se odpošiljanje ali prevoz
konča v Sloveniji. Ta oseba mora razpolagati z dovoljenjem za odloženo plačilo
uvoznih dajatev v skladu s carinskimi predpisi.
(2) Za namene posebne ureditve iz tega
podpoglavja se šteje, da je pogoj, da je blago predloženo davčnemu organu za
račun osebe, ki ji je blago namenjeno, izpolnjen, če oseba, ki predloži blago
davčnemu organu, prijavi s carinsko deklaracijo, da namerava uporabiti to
posebno ureditev in izterjati DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno.
(3) Če je vrednost blaga določena v
nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za namene iz
prvega odstavka tega člena uporabi referenčni tečaj Evropske centralne banke,
ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v oktobru,
se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se zaokroži
na dve decimalki.
130.t člen
(prijava in plačilo DDV ob uvozu)
(1) Oseba, ki ji je blago namenjeno,
mora plačati DDV ob uvozu.
(2) Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz
tega podpoglavja, pobere DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno, prijavi DDV v
mesečnem poročilu in plača DDV. V trenutku uvoza mora davčnemu organu v
carinski deklaraciji zagotoviti tudi informacijo o davčni osnovi, kot je
določena v 38. členu tega zakona in stopnji DDV.
(3) Mesečno poročilo mora vsebovati
naslednje podatke: za vsako pošiljko oznako pošiljke, davčno osnovo in skupni
znesek pripadajočega DDV po davčnih stopnjah, pobran v zadevnem koledarskem
mesecu v skladu s prejšnjim odstavkom, ter skupni znesek DDV za plačilo.
(4) Oseba, ki uporablja to posebno
ureditev, predloži mesečno poročilo v elektronski obliki in plača DDV ob uvozu
davčnemu organu do roka plačila, ki velja za odloženo plačilo v skladu z
dovoljenjem za odloženo plačilo iz prvega odstavka 130.s člena tega zakona.
Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora zneske v mesečnem poročilu
izkazati v eurih. DDV mora plačati na bančni račun, denominiran v eurih, ki ga
določi davčni organ.
(5) Če oseba, ki uporablja to posebno
ureditev, pozneje ugotovi nepravilnosti v predloženem mesečnem poročilu, pošlje
davčnemu organu v elektronski obliki za posamezno pošiljko spremembo
prijavljenih podatkov.
130.u člen
(vodenje evidenc)
(1) Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz
tega podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne
ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organ
ugotovi, ali je prijavljeni in plačani znesek DDV ob uvozu pravilen in morajo vsebovati
naslednje informacije:
a) državo članico potrošnje, v katero se uvaža blago;
b) opis in količino uvoženega blaga;
c) datum uvoza blaga;
d) davčno osnovo;
e) morebitno poznejše povečanje ali zmanjšanje davčne osnove;
f) uporabljeno stopnjo DDV;
g) znesek DDV, ki ga je treba plačati, z navedbo uporabljene valute;
h) informacije, uporabljene za določitev kraja, kjer se začne in konča
odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku;
i) dokaze o morebitnem vračilu blaga, vključno z uporabljeno davčno
osnovo in stopnjo DDV.
(2) Evidence morajo biti na voljo
davčnemu organu v elektronski obliki.
(3) Oseba, ki uporablja to posebno
ureditev, mora hraniti evidence deset let po poteku leta, v katerem je bila
opravljena transakcija.
7. Posebna ureditev
obračunavanja DDV po plačani realizaciji
131. člen
(splošno)
(1) Davčni
zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 400.000 eurov obdavčljivega prometa, brez DDV, in ni verjetno, da bo ta
znesek presegel v naslednjih 12 mesecih, sme obračunavati in plačevati DDV na
podlagi prejetih plačil za opravljene dobave blaga in storitev (v nadaljnjem
besedilu: posebna ureditev po plačani realizaciji) v skladu s tem
podpoglavjem na način, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Obdavčljivi promet iz prejšnjega odstavka je
obdavčljivi promet iz sedmega in osmega odstavka 94. člena tega zakona.
(3) Pri povezanih
osebah se, za namene tega podpoglavja, kot znesek iz prvega odstavka tega člena
šteje znesek, ki ga vse povezane osebe dosežejo skupaj. Za povezane osebe se
štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov
pravnih ali fizičnih oseb.
(4) Ne glede na
33. člen tega zakona, nastane obveznost obračuna DDV za davčnega
zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko
prejme plačilo.
(5) Ne glede na
62. člen tega zakona, nastane pravica do odbitka DDV za davčnega
zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko
izvrši plačilo.
132. člen
(izključitve iz
posebne ureditve po plačani realizaciji)
(1) Iz
obračunavanja DDV po posebni ureditvi po plačani realizaciji so izključene
naslednje transakcije: uvoz in izvoz blaga, pridobitve blaga znotraj Unije in
dobave blaga znotraj Unije.
(2) Posebna
ureditev po plačani realizaciji se tudi ne uporablja pri:
-
pogodbah o finančnem najemu (leasing),
pri katerem je opravljen prenos lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka;
-
pogodbah o prodaji oziroma nakupu blaga
s pridržkom lastninske pravice;
-
transakcijah na podlagi kreditne ali
posojilne pogodbe;
-
dobavah blaga oziroma storitev, kjer je
izdan račun z obračunanim DDV, in zneska, izkazanega na računu, ni treba
plačati v obdobju, ki presega 6 mesecev od datuma izdaje računa;
-
dobavah blaga oziroma storitev, v zvezi
s katerim je račun izdan, preden je bilo blago dobavljeno oziroma storitev
opravljena;
-
storitvah, za katere je prejemnik
storitev dolžan plačati davek v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena
tega zakona;
-
dobavah blaga ali storitev, za katere
je prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona.
133. člen
(pogoji za začetek
uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji)
(1) Davčni
zavezanec iz prvega odstavka 131. člena tega zakona sme začeti uporabljati
posebno ureditev po plačani realizaciji na prvi dan katerega koli svojega davčnega
obdobja, če:
-
je predložil vse obračune DDV, ki jih
je bil dolžan predložiti, in je plačal vse zapadle obveznosti iz naslova DDV;
-
pred prehodom na posebno ureditev po
plačani realizaciji ni bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega
dejanja ali bil kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV;
-
v obdobju 12 mesecev pred prehodom na
posebno ureditev po plačani realizaciji ni uporabljal te posebne ureditve;
-
v svojem knjigovodstvu zagotovi
izpolnjevanje pogojev za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji;
-
vsaj 15 dni pred začetkom uporabe
posebne ureditve po plačani realizaciji obvesti davčni
organ o davčnem obdobju, v katerem bo začel uporabljati to posebno ureditev. Davčni
zavezanec predloži obvestilo davčnemu organu v elektronski obliki.
(2) Davčni
zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno ureditev po
plačani realizaciji, mora v svojem knjigovodstvu ločeno izkazati kakršna koli
plačila, ki jih prejme ali izvrši v zvezi s transakcijami, od katerih mora
ugotoviti svojo davčno obveznost na podlagi izdanih in prejetih računov.
(3) Davčni
zavezanec, ki predloži zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV, sme
uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji od dneva identifikacije za
namene DDV, če:
-
ni verjetno, da bo v naslednjih 12
mesecih presegel znesek, določen v 131. členu tega zakona,
-
davčni organ obvesti o uporabi posebne
ureditve po plačani realizaciji ob predložitvi zahtevka za izdajo
identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec predloži obvestilo davčnemu
organu v elektronski obliki.
(4) Davčni
zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno ureditev po
plačani realizaciji, ne sme obračunati DDV od plačil, ki jih prejme za dobave
blaga oziroma storitve, ki jih je opravil pred identifikacijo za namene DDV,
ali uveljavljati odbitka DDV za plačila, ki jih izvrši v zvezi z dobavo blaga
in storitev, ki so mu bile opravljene pred identifikacijo za namene DDV.
(5) Posebna
ureditev po plačani realizaciji se ne sme uporabiti retroaktivno.
(6) Če davčni
organ iz obvestila davčnega zavezanca ali drugih podatkov, ki so mu na
razpolago, ugotovi, da obstaja sum zlorabe posebne ureditve po plačani
realizaciji, ali če mora preveriti točnost in popolnost podatkov v obvestilu,
lahko davčnemu zavezancu začasno, največ pa za 2 meseca, prepove uporabo
posebne ureditve po plačani realizaciji. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe
davčnega organa.
(7) Davčni organ
mora v roku iz prejšnjega odstavka izdati odločbo, s katero prepove uporabo
posebne ureditve po plačani realizaciji, če ugotovi, da je davčni zavezanec
želel uporabiti to posebno ureditev zaradi izognitve davku, ali če ugotovi, da
predpisani pogoji za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji niso bili
izpolnjeni. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega organa.
134. člen
(začetek in prenehanje
uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji)
(1) Davčni
zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za začetek uporabe posebne ureditve po plačani
realizaciji, lahko začne uporabljati to ureditev ne prej kot prvi dan svojega
naslednjega davčnega obdobja, ki sledi mesecu priglasitve.
(2) Davčni
zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji do zadnjega
dne tistega davčnega obdobja, v katerem vrednost obdavčljivih dobav blaga in storitev v zadnjih 12 mesecih preseže 400.000 eurov, brez DDV.
(3) Davčni
zavezanec lahko preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji
zadnji dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če obvesti davčni organ o davčnem obdobju, v katerem bo
prenehal uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji. Davčni zavezanec
predloži obvestilo davčnemu organu v elektronski obliki.
(4) Davčni
zavezanec, ki preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji v
skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, mora v obračunu DDV, ki ga predloži
za davčno obdobje, v katerem preneha uporabljati posebno ureditev po plačani
realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju
uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne
ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu
s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za znesek odbitka DDV.
135. člen
(posebni primeri o
prenehanju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji)
(1) Davčnemu
zavezancu preneha pravica do uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji,
če:
-
je bil med uporabo te ureditve obsojen
storitve kaznivega dejanja ali kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV,
-
je uveljavljal odbitek DDV, kot da ne
bi uporabljal posebne ureditve po plačani realizaciji,
-
davčni organ utemeljeno sumi, da je
davčni zavezanec zlorabil posebno ureditev po plačani realizaciji.
(2) Davčni
zavezanec iz prejšnjega odstavka mora v obračunu DDV, ki ga predloži za davčno
obdobje, v katerem mu je prenehala pravica do uporabe posebne ureditve po
plačani realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v
obdobju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te
posebne ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal
v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za znesek odbitka DDV.
136. člen
(dokazila o izvršenih
plačilih in poročanje o neplačanih računih na dan 31. decembra tekočega
leta)
(1) Davčni
zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, mora v roku iz
86. člena tega zakona hraniti račune, ki jih je plačal drugim davčnim
zavezancem, in dokazila o opravljenih plačilih.
(2) Davčni
zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, mora davčnemu
organu poročati o vseh izdanih in prejetih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega
leta. Popis neplačanih računov
mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu v elektronski obliki
najpozneje do 31. januarja naslednjega leta.
137. člen
(pooblastilo ministru)
Minister, pristojen za
finance, podrobneje določi izvajanje tega podpoglavja in določi način izvajanja
te posebne ureditve za posebne transakcije.
8. Posebna ureditev za
opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov
137.a člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Posebno ureditev iz tega podpoglavja
lahko uporablja davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža ali stalne
poslovne enote niti stalnega ali običajnega prebivališča, če izpolnjuje naslednje
pogoje:
a)
v Sloveniji občasno
opravlja storitve mednarodnega cestnega prevoza potnikov s prevoznimi sredstvi,
ki niso registrirana v Sloveniji;
b)
ne uveljavlja odbitka DDV v
skladu s 63. členom tega zakona ali vračila DDV v skladu s 74. do 74.i členom
tega zakona;
c)
ne opravlja nobenih drugih
transakcij, ki bi bile predmet DDV v Sloveniji.
(2) Za namene tega podpoglavja občasni
cestni prevoz potnikov pomeni občasni prevoz potnikov v cestnem prometu, kot je
opredeljen v zakonu, ki ureja prevoze v cestnem prometu.
(3) Za namene tega podpoglavja je
mednarodni cestni prevoz potnikov prevoz potnikov v cestnem prometu, pri katerem
je kraj odhoda oziroma prihoda prevoznega sredstva zunaj Slovenije.
(4) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje
iz prvega odstavka tega člena in se je odločil za uporabo posebne ureditve iz
tega podpoglavja, mora to posebno ureditev uporabljati najmanj eno davčno
obdobje iz prvega odstavka 137.e člena tega zakona oziroma celotno davčno
obdobje iz drugega odstavka 137.e člena tega zakona. Uporaba posebne ureditve
iz tega podpoglavja in obračunavanje DDV po splošnih pravilih v skladu s tem
zakonom se znotraj istega koledarskega leta izključujeta.
(5) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno
ureditev v skladu z 6.a ali 6.b podpoglavjem XI. poglavja tega zakona ali 2.
ali 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES, ne sme
hkrati uporabljati posebne ureditve iz tega podpoglavja tega zakona ali
poglavja Direktive Sveta 2006/112/ES.
137.b člen
(prijava davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec iz prvega odstavka
137.a člena tega zakona mora davčnemu organu predložiti zahtevek za izdajo
davčne številke, če mu še ni bila dodeljena, in identifikacijske številke za
DDV pred začetkom opravljanja storitev občasnega cestnega prevoza potnikov na
ozemlju Slovenije.
(2) Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora
davčni zavezanec poslati v elektronski obliki.
(3) Na zahtevku za pridobitev
identifikacijske številke za DDV mora davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a
člena tega zakona navesti naslednje podatke za identifikacijo: ime, naslov,
elektronski naslov, transakcijski račun, identifikacijsko številko za DDV v
državi, kjer ima sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere opravlja svoje
poslovne transakcije, ali če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno
prebivališče ali običajno prebiva, ali izpis iz sodnega ali drugega registra,
ki dokazuje, da opravlja dejavnost v državi, kjer ima sedež, in izjavo, da ne
opravlja transakcij znotraj Unije ali drugih dobav blaga in storitev, ki so
predmet obdavčitve v Sloveniji, za katere bi se moral identificirati za namene
DDV v skladu z 79. členom tega zakona, ime, priimek, datum rojstva, naslov ter
fotokopijo osebnega dokumenta odgovorne osebe, pooblaščene za zastopanje.
(4) Davčni zavezanec iz prvega odstavka
137.a člena tega zakona mora davčni organ obvestiti o spremembi podatkov iz
zahtevka iz prejšnjega odstavka v osmih dneh od dneva, ko se je taka sprememba
dogodila. Spremembe podatkov pošlje davčnemu organu v elektronski obliki.
(5) Davčni organ ob prejemu zahtevka
davčnemu zavezancu pošlje v elektronski obliki potrdilo o prejemu zahtevka, v
katerem so navedeni osnovni podatki iz zahtevka, na podlagi katerega lahko davčni
zavezanec opravi prevoz.
(6) Davčnega zavezanca, ki je predložil
zahtevek iz prvega odstavka tega člena, se o dodeljeni identifikacijski
številki za DDV obvesti v elektronski obliki v osmih dneh od prejema popolnega
zahtevka. Šteje se, da je obvestilo o dodeljeni identifikacijski številki za
DDV vročeno osmi dan po odpremi potrdila na elektronski naslov davčnega
zavezanca.
(7) Davčni organ vodi evidenco davčnih
zavezancev iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona, ki jim je bila dodeljena
identifikacijska številka za DDV, in registrskih oznak prevoznih sredstev ter
število potnikov po posameznem prevoznem sredstvu.
(8) Davčni zavezanec iz prvega odstavka
137.a člena tega zakona mora pri opravljanju občasnega prevoza v Sloveniji
imeti v vozilu potrdilo ali kopijo potrdila, da je identificiran za namene DDV
ali potrdilo davčnega organa, da je predložil zahtevek za izdajo
identifikacijske številke za DDV. Ko davčni zavezanec prejme potrdilo, da je
identificiran za namene DDV, mora s tem potrdilom nadomestiti potrdilo o
vloženem zahtevku.
137.c člen
(izključitev iz posebne ureditve)
(1) Davčni organ davčnega zavezanca iz
prvega odstavka 137.a člena tega zakona izključi iz posebne ureditve iz tega
podpoglavja, če:
a)
obvesti davčni organ o
prenehanju opravljanja storitev iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona;
b)
ne izpolnjuje pogojev iz
prvega ali
petega odstavka 137.a člena tega
zakona;
c)
ne predloži posebnega
obračuna DDV iz 137.e člena tega zakona;
d)
ne sporoči spremembe
podatkov v skladu s četrtim odstavkom 137.b člena tega zakona ali
e)
na posebnih obračunih DDV
ne prikaže vseh zahtevanih podatkov.
(2) Davčni organ odločbo o izključitvi iz
posebne ureditve iz tega podpoglavja davčnemu zavezancu pošlje na njegov
elektronski naslov.
137.d člen
(prijava prevozov)
Davčni zavezanec mora pred opravljanjem
prevoza v Sloveniji o tem v elektronski obliki obvestiti davčni organ tako, da
sporoči svojo identifikacijsko številko za DDV, registrsko številko prevoznega
sredstva, datum opravljanja prevoza po območju Republike Slovenije in
predvideno relacijo prevoza po območju Republike Slovenije.
137.e člen
(davčno obdobje in posebni obračun DDV)
(1) Davčno obdobje za posebno ureditev iz
tega podpoglavja je koledarsko leto.
(2) Ob prenehanju uporabe posebne ureditve
iz tega podpoglavja se davčno obdobje konča na dan prenehanja uporabe te
posebne ureditve.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka
137.a člena tega zakona mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV do
zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Posebni
obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(4) Posebni obračun DDV iz tretjega odstavka
tega člena mora vsebovati:
1.
identifikacijsko številko za DDV iz šestega odstavka 137.b člena tega zakona;
2.
registrsko številko prevoznega sredstva in število prepeljanih oseb s
tem prevoznim sredstvom ter datum opravljanja prevoza;
3.
vrednost opravljene storitve na ozemlju Slovenije po posameznem
prevoznem sredstvu brez DDV;
4.
stopnjo DDV;
5.
skupno vrednost opravljenih storitev na ozemlju Slovenije v davčnem
obdobju;
6.
skupni znesek DDV v davčnem obdobju.
137.f člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a
člena tega zakona mora plačati DDV v državni proračun najpozneje v roku, v
katerem mora predložiti posebni obračun DDV iz 137.e člena tega zakona.
137.g člen
(vodenje evidenc in hramba)
(1) Davčni zavezanec iz prvega odstavka
137.a člena tega zakona mora voditi evidenco o opravljenih storitvah po posebni
ureditvi iz tega podpoglavja, v kateri mora zagotoviti vse podatke, na podlagi
katerih lahko davčni organ izvaja nadzor nad pravilnostjo posebnega obračuna
DDV, zlasti podatke o vsaki posamezni vožnji, registrski številki prevoznega
sredstva na tej vožnji, številu potnikov, vrednosti opravljene storitve in
znesku davka.
(2) Evidenca iz prvega odstavka tega člena
mora biti na razpolago v elektronski obliki in jo mora davčni zavezanec dati na
razpolago davčnemu organu na njegovo zahtevo.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka
137.a člena tega zakona mora hraniti račune, iz katerih so razvidni predmet
obdavčitve, davčna osnova in DDV, ter druge dokumente, ki omogočajo pripravo
posebnega obračuna DDV v skladu s 137.e členom tega zakona.
(4) Davčni zavezanec mora račune in druge
dokumente ter evidence iz tega člena hraniti deset let po poteku leta, na
katero se računi in drugi dokumenti ter evidence nanašajo.
XII. NADZOR NAD OBRAČUNAVANJEM IN
PLAČEVANJEM DDV
138. člen
(nadzor nad
obračunavanjem in plačevanjem DDV)
Obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje
davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki
ureja finančno upravo.
139. člen
(uporaba drugih
predpisov)
(1) Glede vseh vprašanj postopka in pristojnosti davčnega organa, ki
niso urejena s tem zakonom, se uporablja zakon, ki ureja davčni postopek, in
zakon, ki ureja finančno upravo, glede vseh vprašanj v zvezi s carinskimi
formalnostmi pa tudi carinski predpisi.
(2) Ne glede na
prejšnji odstavek se pri popravljanju napak iz preteklih davčnih obdobij v
tekočem obračunu in naknadni predložitvi obračuna DDV po poteku predpisanega
roka za njegovo predložitev ne upoštevajo določbe zakona, ki ureja davčni
postopek, s katerimi so urejeni popravljanje pomanjkljivosti oziroma pomot v
davčnem obračunu, popravljanje davčnega obračuna, če je davčna obveznost
izkazana previsoko, ter predložitev davčnega obračuna na podlagi samoprijave.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena
se pri popravljanju napak iz preteklih davčnih obdobij iz 137.e člena tega
zakona upošteva prvi odstavek tega člena.
XIII. KAZENSKE DOLOČBE
140. člen
(davčni prekrški)
(1) Z globo od 1.200 do 15.000 eurov se
kaznuje za prekršek pravna oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja
gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa z globo
od 3.200 do 30.000 eurov, če:
1.
ne poroča davčnemu organu o dobavah blaga ali ne poroča o dobavah blaga
v predpisanem roku ali ne poroča o dobavah blaga na predpisan način oziroma o
dobavah blaga na daljavo poroča nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke
(sedmi odstavek 20. člena);
2.
ne predloži davčnemu organu poročila in izjave s podatki iz drugega
odstavka 30.f člena tega zakona ali ne predloži poročila in izjave v
predpisanem roku ali ne predloži poročila in izjave na predpisan način oziroma
v predloženem poročilu oziroma izjavi izkaže nepopolne, nepravilne ali
neresnične podatke (30.f člen);
3.
DDV ne obračuna oziroma ne obračuna DDV, ko nastane obveznost obračuna
DDV (33., 33.a, 34., 35., 39., prvi odstavek 61. in četrti odstavek
131. člena);
4.
DDV obračuna po nepravilni stopnji (40., 41. člen);
5.
uveljavlja oprostitve DDV v nasprotju z 42. do 44. členom ter 46. do
58. členom tega zakona;
6.
uveljavlja vračilo DDV v potniškem prometu, čeprav niso izpolnjeni
zakonski pogoji (75. člen);
7.
na računu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke ali
podatke, ki so v nasprotju z 82. členom, drugim in tretjim ter petim do
sedmim odstavkom 83. člena, 84.a, 110. ali 116. členom tega zakona;
8.
ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV za predpisano davčno obdobje
(89., 134. in 135. člen);
9.
ne prijavi davčnemu organu pridobitve prevoznega sredstva ali ne prijavi
pridobitve prevoznega sredstva v predpisanem roku ali ne prijavi pridobitve
prevoznega sredstva na predpisan način (93.a člen);
10. registrira
prevozno sredstvo v nasprotju s 93.a členom tega zakona;
11. davčnemu
organu ne prijavi, kdaj se njegova dejavnost iz 6.a oziroma 6.b oziroma 6.c
podpoglavja XI. poglavja tega zakona, ki jo opravlja kot davčni zavezanec,
začne, spremeni ali preneha, ali ne predloži izjave s podatki iz drugega odstavka
125. člena tega zakona, ali te prijave oziroma podatkov ne prijavi na predpisan
način ali pa navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke oziroma ne
sporoči sprememb posredovanih podatkov (prvi, drugi in četrti odstavek 125.
člena, prvi in tretji odstavek 130.c člena in prvi do peti odstavek 130.l
člena);
12. davčnemu
organu ne poroča o izdanih in neplačanih računih oziroma popisa neplačanih
računov ne predloži v zahtevanem roku (drugi odstavek 136. člena);
13. ne
predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV ali ne predloži
zahtevka na predpisan način ali v predloženem zahtevku navede nepopolne,
nepravilne ali neresnične podatke oziroma ne obvesti davčnega organa o
spremembah podatkov iz zahtevka (prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 137.b
člena);
14. ne
obvesti davčnega organa o predvidenem opravljanju prevoza ali ga ne obvesti na
predpisan način (137.d člen).
(2) Z globo od 800 do 10.000 eurov se za
prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali
posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 600 do 4.000 eurov se za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, če
se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali
veliko gospodarsko družbo, pa se odgovorna oseba pravne osebe kaznuje z globo
od 800 do 4.000 eurov.
(4) Z globo od 400 do 4.000 eurov se za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba samostojnega
podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja
dejavnost.
(5) Z globo od 200 do 1.200 eurov se za
prekršek kaznuje posameznik – imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo, če ne
predloži davčnemu organu obračuna pavšalnega nadomestila ali obračuna ne
predloži v predpisanem roku ali obračuna ne predloži na predpisan način ali v
predloženem obračunu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (peti
odstavek 95. člena).
(6) Z globo od 250 do 400 eurov se kaznuje
za prekršek posameznik, ki:
1.
stori prekršek iz prvega odstavka tega člena;
2.
pri izvozu blaga v potniškem prometu uveljavlja oprostitev
plačila DDV na podlagi nepopolnih, nepravilnih ali neresničnih podatkov ali
uveljavlja oprostitev plačila DDV za blago, ki ga ne iznese iz Unije (prvi
odstavek 75. člena).
141. člen
(hujši davčni prekrški)
(1) Z globo od 4.000 do 75.000 eurov se za
prekršek kaznuje pravna oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja
gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa z globo od
10.000 do 125.000 eurov, če:
1.
določi davčno osnovo v nasprotju s 36., 36.a, 37., 38. ali
39. členom tega zakona;
2.
ne predloži davčnemu organu obračuna DDV ali posebnega obračuna DDV ali
teh obračunov DDV ne predloži v predpisanem roku ali na predpisan način ali v
teh predloženih obračunih DDV navede nepopolne, nepravilne ali neresnične
podatke (63. do 70. člen, 87. člen, 88. člen, 88.a člen, drugi odstavek 122.d
člena, 137.e člen ter 63.b člen Izvedbene Uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne
15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 77 z dne 23. 3. 2011),
zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2019/2026 z dne
21. novembra 2019 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 v zvezi z
dobavo blaga ali opravljanjem storitev, ki jih omogočajo elektronski vmesniki,
in s posebnimi ureditvami za davčne zavezance, ki opravljajo storitve za osebe,
ki niso davčni zavezanci, ter prodajajo blago na daljavo in opravljajo nekatere
domače dobave blaga (UL L št. 313 z dne 4. 12. 2019, str. 14), (v
nadaljnjem besedilu: Izvedbena uredba (EU) št. 282/2011);
2.a ne predloži davčnemu organu mesečnega poročila ali ga
ne predloži v predpisanem roku ali na predpisan način ali v njem navede
nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke oziroma davčnemu organu ne
posreduje spremembe prijavljenih podatkov za posamezno pošiljko (130.t člen);
3.
ne plača DDV ali ne plača DDV v predpisanem roku ali ne plača DDV na
predpisan način (77. člen, 63.b člen Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011);
4.
ne izpolni obveznosti v zvezi s prijavo, spremembo ali prenehanjem
opravljanja dejavnosti oziroma davčnemu organu ne predloži zahtevka za izdajo
identifikacijske številke za DDV ali zahtevka ne predloži v predpisanem roku
ali na predpisan način (78. člen);
5.
ne zagotovi, da je račun izdan ali izda račun v nasprotju z 81., prvim
in četrtim odstavkom 83. člena, prvim do tretjim odstavkom 84. člena
ali 116. členom tega zakona;
6.
ne zagotovi v svojem knjigovodstvu predpisanih podatkov ali podatkov v
knjigovodstvu ne zagotovi za predpisano obdobje ali podatki knjigovodstva niso
dovolj podrobni za pravilno obračunavanje DDV oziroma za nadzor davčnega organa
(prvi in tretji odstavek 85. člena in 115. člen);
7.
ne vodi predpisane evidence ali je vodena evidenca nepopolna ali ne
zagotovi hrambe dokumentacije v predpisanem roku (drugi odstavek 85., 85.a,
122., 130, 130.h, 130.r, 130.u in 137.g člen);
8.
ne zagotovi hrambe računov ali kopij računov ali dokazil o opravljenih
plačilih v skladu z zakonom ali davčnemu organu v postopku nadzora ne omogoči dostopa
do računov, njihovega prenosa ali uporabe (86. člen, četrti odstavek
84. člena, prvi odstavek 136. člena);
9.
ne predloži davčnemu organu rekapitulacijskega poročila o dobavah blaga
in storitev znotraj Unije oziroma o prenosu blaga znotraj Unije v okviru
ureditve skladiščenja na odpoklic ali ne predloži rekapitulacijskega poročila v
predpisanem roku ali ne predloži rekapitulacijskega poročila na predpisan način
ali v predloženem poročilu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke
ali podatke, ki so v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 90. člena,
prvim odstavkom 91. člena ali 92. členom tega zakona;
10. ne
predloži davčnemu organu poročila o dobavah blaga ali storitev po 76.a členu
tega zakona ali ne predloži poročila v predpisanem roku ali ne predloži
poročila na predpisan način ali v predloženem poročilu navede nepopolne,
nepravilne ali neresnične podatke (92.a člen);
11. obračunava
DDV, na računih izkazuje DDV oziroma odbija DDV v nasprotju s 94. členom
tega zakona;
12. ne
izda naročniku prodaje obračuna ali v izdanem obračunu navede nepopolne,
nepravilne ali neresnične podatke (117. člen);
13. davčnemu
organu predloži napačne ali nepopolne podatke o izpolnjevanju pogojev iz
133. člena tega zakona;
14. uporablja
posebno ureditev po plačani realizaciji, ne da bi izpolnjeval predpisane
pogoje, oziroma začne uporabljati posebno ureditev pred začetkom davčnega
obdobja, ki ga je navedel v obvestilu davčnemu organu, oziroma uporablja
posebno ureditev tudi potem, ko ne izpolnjuje več pogojev za njeno uporabo
(133. in 134. člen).
(2) Z globo od 3.000 do 50.000 eurov se za
prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali
posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 1.000 do 10.000 eurov se za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, če
se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali
veliko gospodarsko družbo, pa se odgovorna oseba pravne osebe za prekrške iz
prvega odstavka tega člena kaznuje z globo od 1.200 do 10.000 eurov.
(4) Z globo v višini od 800 do 10.000 eurov
se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba
samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki
samostojno opravlja dejavnost.
(5) Z globo od 400 do 5.000 eurov se za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje posameznik.
141.a člen
(izjema od prekrška
pri predložitvi obračuna DDV)
Ne glede na 3., 4., 5., in 8. točko prvega
odstavka 140. člena in 1., 2., in 12. točko prvega odstavka
141. člena tega zakona se za prekršek ne kaznujejo pravna oseba,
samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja
dejavnost, in odgovorne osebe teh oseb, če predložijo obračun DDV v skladu z
88.b ali 88.c členom tega zakona ali če predložijo obračun DDV v okviru
davčnega inšpekcijskega nadzora v skladu s 140.a členom Zakona o davčnem
postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12,
94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B,
90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H in 36/19).
141.b člen
(črtan)
142. člen
(globa v primerih, ko
je narava prekrška posebno huda)
(1) V primerih, ko je narava prekrška iz
141. člena tega zakona posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma
višine pridobljene protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega
naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, se z globo od 2.500 do
15.000 eurov za prekršek kaznuje posameznik, z globo od 3.500 do 75.000 eurov
se za prekršek kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki
samostojno opravlja dejavnost, z globo od 4.500 do 100.000 eurov se za prekršek
kaznuje pravna oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske
družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se za prekršek
kaznuje z globo od 10.500 do 150.000 eurov.
(2) Z globo v višini od 1.000 do 20.000
eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba
samostojnega podjetnika posameznika oziroma odgovorna oseba posameznika, ki
samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo v višini od 1.200 do 20.000
eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba
pravne osebe, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje
za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se odgovorna oseba pravne osebe za
prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje z globo od 1.400 do 20.000
eurov.
(4) Za potrebe tega člena se šteje, da je
narava prekrška posebno huda zaradi višine pridobljene protipravne premoženjske
koristi, če se s prekrškom iz 141. člena tega zakona povzroči ali bi se
lahko povzročilo neplačilo DDV, ki v primeru storitve prekrška s strani
posameznika presega 5.000 eurov, v primeru storitve prekrška s strani
samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja
dejavnost, presega 8.000 eurov, v primeru storitve prekrška s strani pravne
osebe presega 10.000 eurov in v primeru storitve prekrška s strani pravne
osebe, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali
veliko gospodarsko družbo, presega 25.000 eurov.
143. člen
(pooblastilo za izrek
globe v razponu)
Za prekrške iz tega zakona se sme v hitrem
postopku o prekršku izreči globa tudi v znesku, ki je višji od najnižje
predpisane globe, določene s tem zakonom.
144. člen
(črtan)
XIV. POSEBNI DOLOČBI
145. člen
(pooblastilo vladi)
(1) Vlada
Republike Slovenije lahko spremeni pavšalno nadomestilo iz tretjega odstavka
95. člena tega zakona, če se pomembneje spremenijo pogoji gospodarjenja
ali če se spremeni stopnja DDV.
(2) Z zakonom o
izvrševanju proračuna se lahko stopnja DDV po tem zakonu poveča ali zmanjša za
do 15%.
146. člen
(natančnejši predpisi)
(1) Za razvrstitev
izdelkov po tem zakonu se uporablja kombinirana nomenklatura carinske tarife,
za razvrstitev dejavnosti pa standardna klasifikacija dejavnosti.
(2) Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona, vključno z
natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev DDV ter način
vlaganja vlog v elektronski obliki, izda minister, pristojen za finance.
Priloga
I: Seznam dobav blaga in storitev, za katere se uporablja nižja stopnja DDV
Priloga
Ia: Okvirni seznam elektronsko opravljenih storitev iz 30.c člena zakona
Priloga
II: Vrste blaga, ki je lahko skladiščeno v davčnih skladiščih
Priloga
III: Umetniški predmeti, zbirke in starine
Priloga
IIIa: Seznam dobav odpadkov, ostankov in rabljenega materiala ter storitev, v
zvezi s katerimi so plačniki DDV prejemniki tega blaga ali storitev
Priloga
IV: Seznam dobav blaga in storitev, za katere se uporablja
posebna nižja stopnja ddv
Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 117/06)
vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:
»XV. PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
147. člen
(nižja
stopnja DDV v prehodnem obdobju)
(1) Nižja stopnja
DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona se uporablja do konca
prehodnega obdobja iz Pristopne pogodbe Republike Slovenije k Evropski uniji
oziroma do konca prehodnega obdobja, ki je določen v pravnem aktu Sveta, s
katerim se Sloveniji dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV.
(2) Konec uporabe
nižje stopnje DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.
148. člen
(oprostitve
DDV v davčnih skladiščih)
(1) Določbe tega
zakona, ki se nanašajo na davčna skladišča, se začnejo uporabljati po objavi
potrditev ureditve po zaključenem postopku posvetovanj v skladu z
29. členom Šeste direktive Sveta 77/388/EGS.
(2) Potrditev iz
prvega odstavka tega člena objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister,
pristojen za finance.
149. člen
(prehodna
ureditev za 94. člen)
(1) Davčni
zavezanec, ki je na dan uveljavitve tega zakona identificiran za namene DDV,
ker je presegel znesek iz prvega odstavka 45. člena Zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 – uradno prečiščeno besedilo), in
izpolnjuje pogoje za oprostitev obračunavanja DDV v skladu s prvim odstavkom
94. člena tega zakona, predloži davčnemu organu zahtevek za prenehanje
identifikacije za namene DDV najpozneje do 31. decembra 2006.
(2) Davčni
zavezanec iz prvega odstavka tega člena se lahko odloči za obračunavanje DDV v
skladu s tem zakonom. O izbiri mora davčni organ obvestiti najpozneje do
31. decembra 2006.
(3) Če davčni
zavezanec iz prvega odstavka tega člena ne predloži zahtevka za prenehanje
identifikacije za namene DDV v predpisanem roku ali ne ravna v skladu z drugim
odstavkom tega člena, davčni organ o prenehanju identifikacije za namene DDV
odloči po uradni dolžnosti.
(4) Davčni
zavezanec iz prvega odstavka tega člena od 1. januarja 2007 ne sme
izkazovati DDV na svojih računih in od 1. januarja 2007 dalje ne sme več
uveljavljati odbitka DDV.
150. člen
(prenehanje
veljavnosti predpisov)
(1) Z dnem
uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
-
Zakon o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 21/06 – uradno prečiščeno besedilo),
-
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na
dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04, 60/05,
117/05, 1/06 in 10/06),
-
Pravilnik o uveljavljanju oprostitev
plačila davka na dodano vrednost in trošarin v mednarodnem potniškem prometu
(Uradni list RS, št. 43/04),
-
Pravilnik o pogojih in načinu
oprostitve dajatev za diplomatska predstavništva, konzulate ter mednarodne
organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo (Uradni
list RS, št. 45/04) in
-
Pravilnik o izvajanju 29. člena
Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 53/04, 34/06).
(2) Predpis iz
prve alineje prvega odstavka tega člena se uporablja do začetka uporabe tega
zakona.
151. člen
(izdaja
podzakonskih aktov)
(1) Minister,
pristojen za finance, izda podrobnejše predpise za izvajanje tega zakona v enem
mesecu po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do začetka
uporabe predpisov iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo predpisi iz druge
do pete alineje prvega odstavka 150. člena tega zakona.
152. člen
(začetek
veljavnosti in uporabe)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem
listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2007.«.
Zakon o spremembi Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1A (Uradni list RS, št. 33/09)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»2. člen
Ta zakon začne veljati
naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se za
obračune DDV, ki se nanašajo na davčna obdobja po 31. decembru 2009.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
davku na dodano vrednost – ZDDV-1B (Uradni list RS, št. 85/09) vsebuje
naslednje prehodne in končno določbo:
»PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
47. člen
(začetek
uporabe 73.a člena zakona)
73.a člen zakona se
uporablja za obračune DDV, ki se nanašajo na davčna obdobja po
31. decembru 2009.
48. člen
(začetek
uporabe novih pravil o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v državi
članici EU)
(1) Podpoglavji
2.2. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici in 2.3.
Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v Sloveniji v drugi državi članici iz
IX. poglavja se uporabljata za zahtevke za vračilo DDV, ki so predloženi po
31. decembru 2009.
(2) Za zahtevke za
vračilo DDV, predložene pred 1. januarjem 2010, se uporabljajo predpisi o
DDV, veljavni na dan 31. decembra 2009.
49. člen
(začetek
uporabe točke (11a) Priloge I)
Točka (11a) Priloge I
tega zakona se začne uporabljati 1. januarja 2011.
50. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati
1. januarja 2010.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
davku na dodano vrednost – ZDDV-1C (Uradni list RS, št. 85/10)
vsebuje naslednji končni določbi:
»KONČNI DOLOČBI
37. člen
(podaljšanje
roka za oddajo zahtevkov za vračilo iz drugega odstavka 74.d člena zakona in
prenehanje veljavnosti e) točke 76.a člena zakona)
(1) Ne glede na drugi
odstavek 74.d člena zakona lahko vložnik za leto 2009 zahtevek za vračilo
predloži do 31. marca 2011.
(2) Točka e) 76.a člena
zakona preneha veljati 30. junija 2015.
38. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati
1. januarja 2011.«.
Zakon o dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1D (Uradni list RS, št. 18/11)
vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
»PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
3. člen
(prehodna
določba)
Ta zakon se ne
uporablja za račune, izdane pred uveljavitvijo tega zakona.
4. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati
naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o
davku na dodano vrednost – ZDDV-1E (Uradni list RS, št. 78/11)
vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
»PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
34. člen
(začetek
uporabe posameznih določb)
(1) Določbe četrtega in
petega odstavka 39. člena se uporabljajo za priznane terjatve v postopkih
prisilne poravnave in stečajnih postopkih, za katere je bil sklep o začetku
postopka izdan po 1. januarju 2011.
(2) Določbe 88.b člena
zakona se uporabljajo za popravljanje napak iz preteklih obdobij v obračunih,
ki se nanašajo na davčna obdobja po 30. septembru 2011.
(3) Določbe 88.c, 139.,
141. in 141.a člena zakona se uporabljajo za obračune DDV, ki se nanašajo na
davčna obdobja po 30. septembru 2011.
(4) Določbe tretjega
odstavka 58. člena, drugega odstavka 64. člena, prvega odstavka 80. člena, pete
alineje prvega odstavka in druge alineje tretjega odstavka 133. člena in
tretjega odstavka 134. člena zakona se začnejo uporabljati 1. januarja 2012.
(5) Določbe drugega
odstavka 45. člena, desetega odstavka 74.i člena in petega odstavka 95. člena
zakona se začnejo uporabljati 1. julija 2012.
(6) Določbe drugega
odstavka 43. člena, petega in sedmega odstavka 65. člena, sedmega odstavka 77.
člena, drugega odstavka 105. člena, četrtega odstavka 120. člena in drugega
odstavka 136. člena zakona se začnejo uporabljati 1. januarja 2013.
(7) Do začetka uporabe
določb iz četrtega do šestega odstavka tega člena se uporabljajo določbe Zakona
o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno
besedilo in 18/11).
35. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati
petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1F (Uradni list RS, št. 38/12)
vsebuje naslednji prehodni in končno določbo:
»PREHODNI IN KONČNA DOLOČBA
3. člen
(1) Davčni zavezanec, ki v skladu s 66.a
členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno
prečiščeno besedilo, 18/11 in 78/11) še ni uveljavljal odbitka DDV, lahko DDV
odbije v skladu s 67. členom zakona.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka
odbitka DDV ne more uveljaviti prej kakor v obračunu DDV za davčno obdobje, v
katerem je ta zakon začel veljati.
(3) Davčni zavezanec mora davčnemu organu
zagotoviti informacijo o uveljavljanju odbitka DDV po tem členu v elektronski
obliki, ob predložitvi obračuna za zadevno davčno obdobje.
4. člen
Postopki o prekršku, ki so bili uvedeni na
podlagi 18. točke prvega odstavka 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11 in 78/11) do
uveljavitve tega zakona, odločba o prekršku pa do uveljavitve tega zakona še ni
bila izdana ali še ni pravnomočna, se ustavijo.
5. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku
na dodano vrednost – ZDDV-1G (Uradni list RS, št. 83/12)
vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
»PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
27. člen
(prehodna
ureditev za 94. člen)
(1) Določba
spremenjenega prvega odstavka 94. člena zakona se začne uporabljati prvi dan
drugega koledarskega meseca, ki sledi mesecu objave obvestila o objavi
Izvedbenega sklepa Sveta o dovoljenju Republiki Sloveniji za uporabo ukrepa, ki
odstopa od 287. člena Direktive Sveta 2006/112/ES v Uradnem listu Evropske
unije.
(2) Obvestilo iz prvega
odstavka tega člena objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister,
pristojen za finance.
(3) Davčni zavezanec,
ki je na dan objave obvestila iz prvega odstavka tega člena identificiran za
namene DDV, ker je presegel znesek iz prvega odstavka 94. člena Zakona o davku
na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo,
18/11, 78/11 in 38/12) in izpolnjuje pogoje za oprostitev obračunavanja DDV v
skladu s spremenjenim prvim odstavkom 94. člena zakona, lahko davčnemu organu
pred potekom 60 mesečnega roka iz tretjega odstavka 94. člena tega zakona,
predloži zahtevek za prenehanje identifikacije za namene DDV.
28. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati
1. januarja 2013.«.
Zakon o spremembah
in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1H (Uradni list RS, št.
86/14)
spreminja 37. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1C (Uradni list RS, št. 85/10) tako,
da se glasi:
»37. člen
(podaljšanje
roka za oddajo zahtevkov za vračilo iz drugega odstavka 74.d člena zakona in
prenehanje veljavnosti e) točke 76.a člena zakona)
(1) Ne glede na drugi
odstavek 74.d člena zakona lahko vložnik za leto 2009 zahtevek za vračilo
predloži do 31. marca 2011.
(2) Točka e) 76.a člena
zakona preneha veljati 31. decembra 2018.«;
ter vsebuje naslednjo prehodno in končni
določbi:
»PREHODNA IN KONČNI DOLOČBI
37. člen
(začetek
uporabe 137.a do 137.g člena)
Ne glede na 38. člen tega zakona se določbe
137.a do 137.g člena prvič uporabijo za obdobje od 1. aprila 2015 dalje. Davčni
zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena zakona predloži zahtevek iz prvega
odstavka 137.b člena zakona od 1. marca 2015 dalje.
38. člen
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja
2015, razen spremenjenega četrtega odstavka 4. člena, spremenjenega drugega
odstavka 72. člena, spremenjenega 125. člena, prvega odstavka 130.b člena in
130.c člena zakona, ki se uporabljajo od dneva uveljavitve tega zakona.
(2) Določbe 30.c, 30.d, 30.e, drugega
odstavka 50. člena, a) točke prvega odstavka 57. člena, prvega in drugega
odstavka 59. člena, drugega odstavka 76. člena, 123., 124., 126., 127., 128.,
129., 130., 140. in 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS,
št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/112 in 83/12) se
uporabljajo do 1. januarja 2015.«.
Zakon o spremembah
in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1I (Uradni list RS, št.
90/15)
vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
»PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
3. člen
(1) Spremenjeni šesti in sedmi odstavek 77.
člena zakona se uporabljata za uvoženo blago, za katerega je obveznost obračuna
DDV nastala po 30. juniju 2016.
(2) Do začetka uporabe spremenjenega
šestega in sedmega odstavka 77. člena zakona se uporabljata šesti in sedmi
odstavek 77. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11
– uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12 in 86/14).
4. člen
Ta zakon začne veljati 1. januarja
2016.«.
Zakon o spremembah
in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1J (Uradni list RS, št.
77/18)
spreminja 37. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost – ZDDV-1C (Uradni list RS, št. 85/10 in 86/14) tako,
da se glasi:
»37. člen
(podaljšanje
roka za oddajo zahtevkov za vračilo iz drugega odstavka 74.d člena zakona in
prenehanje veljavnosti e) točke 76.a člena zakona)
(1) Ne glede na drugi
odstavek 74.d člena zakona lahko vložnik za leto 2009 zahtevek za vračilo
predloži do 31. marca 2011.
(2) Točka e) 76.a člena
zakona preneha veljati 30. junija 2022.«;
ter vsebuje naslednje prehodne in končne
določbe:
»PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
18. člen
(začetek
uporabe posameznih določb, ki se uporabljajo za kupone)
Določbe 18.a, 18.b ter 18.c člena in
devetega odstavka 36. člena zakona se uporabljajo le za kupone, izdane po
31. decembru 2018.
19. člen
(prehodna
ureditev za 30.c člen zakona)
Ne glede na šesti odstavek spremenjenega
30.c člena zakona se za davčnega zavezanca, ki na dan 1. januarja 2019
uporablja posebno ureditev iz 6.b podpoglavja Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11,
38/12, 83/12, 86/14 in 90/15) in izpolnjuje pogoje za določitev kraja
opravljanja storitev iz tretjega odstavka spremenjenega 30.c člena zakona,
vendar davčnega organa najpozneje do 31. januarja 2019 ne obvesti, da
namerava prenehati uporabljati to posebno ureditev, niti mu ne pošlje poročila
in izjave, kot je to določeno s četrtim odstavkom spremenjenega 30.c člena
zakona, šteje, da se je odločil za določitev kraja opravljene storitve v skladu
s prvim odstavkom spremenjenega 30.c člena zakona.
20. člen
(začetek
veljavnosti in podaljšanje uporabe)
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja
2019, razen spremenjenega prvega odstavka 1. člena, spremenjenega drugega
odstavka 45. člena, spremenjenega tretjega odstavka 50. člena, spremenjenega
57. člena, spremenjenega drugega odstavka 105. člena, spremenjenega
četrtega in petega odstavka 120. člena in spremenjenega prvega odstavka
139. člena zakona ter spremenjenega 37. člena Zakona o spremembah in
dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list Republike Slovenije,
št. 85/10 in 86/14), ki se uporabljajo od dneva uveljavitve tega zakona.
(2) Določbe 30.c člena, petega, sedmega in
osmega odstavka 65. člena, prvega in drugega odstavka 88.b člena, 88.c
člena, prve alineje 123. člena in drugega odstavka 125. člena Zakona
o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno
besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14 in 90/15) se uporabljajo do
31. decembra 2018.«.
Zakon o spremembah
in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1K (Uradni list RS, št.
59/19)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»KONČNA DOLOČBA
20. člen
(začetek
veljavnosti in uporabe)
(1) Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne
1. januarja 2020, razen spremenjenega tretjega odstavka 68. člena,
spremenjenega prvega odstavka 74. člena in spremenjenega drugega odstavka
74.i člena zakona, ki se uporabljajo od dneva uveljavitve tega zakona.
(2) Določbe prvega in drugega odstavka
1. člena, 1. točke 46. člena, četrte alineje 126. člena,
140., 141., 141.a, 142., 143. in 144. člena ter točke (6) Priloge I Zakona
o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno
besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15 in 77/18) se uporabljajo do
31. decembra 2019.«.
Zakon o spremembah
in dopolnitvi Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1L (Uradni list RS, št. 72/19)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»KONČNA DOLOČBA
4. člen
Ta zakon začne veljati 1. januarja
2020.«.
Zakon o dolgotrajni oskrbi – ZDOsk (Uradni
list RS, št. 196/21)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»158. člen
(začetek
veljavnosti in uporabe)
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne en mesec po
uveljavitvi, razen 145., 146., 147., 148., 150., 151., 152., 153., 154., 155.
in 156. člen tega zakona, ki se začnejo uporabljati 1. januarja 2023,
in v primerih iz 130. člena tega zakona ter drugega, tretjega, četrtega,
petega, šestega, sedmega in osmega odstavka tega člena.
(2) Prva alineja 1. točke prvega odstavka
10. člena in tretji odstavek 15. člena tega zakona, ki urejata
pravico do DO v instituciji iz drugega odstavka 58. člena tega zakona, se
začneta uporabljati 1. januarja 2023.
(3) Tretja alineja 1. točke prvega odstavka
10. člena, 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29.,
30. člen, četrti odstavek 34. člena, peti odstavek 35. člena,
četrti odstavek 39. člena, tretji odstavek 57. člena, 6. točka
tretjega odstavka in peti odstavek 65. člena tega zakona, ki urejajo
pravico do oskrbovalca družinskega člana iz 5. oddelka tega zakona, se začnejo
uporabljati 1. januarja 2023.
(4) 34. člen tega zakona in četrta
alineja drugega odstavka 39. člena tega zakona, ki urejata možnost
alternativnega izvajanja pravice do DO, se začneta uporabljati 1. julija
2024.
(5) Druga alineja 1. točke prvega odstavka
10. člena, drugi in četrti odstavek 15. člena, drugi odstavek
34. člena tega zakona, ki urejajo pravico do DO na domu v skladu s petim
odstavkom 58. člena tega zakona, se začnejo uporabljati 1. julija
2024.
(6) 32. člen tega zakona se za
upravičence, ki pravico do DO koristijo v načinu:
-
DO v instituciji v skladu z drugim odstavkom 58. člena tega zakona,
začne uporabljati 1. januarja 2023;
-
DO na domu v skladu s petim odstavkom 58. člena tega zakona, začne
uporabljati 1. julija 2024;
-
denarnega prejemka v skladu z 18. členom tega zakona, začne
uporabljati 1. julija 2024;
-
oskrbovalca družinskega člana iz 19. člena tega zakona, začne
uporabljati 1. julija 2024.
(7) 33. člen tega zakona se za
upravičence, ki pravico do DO koristijo v skladu s petim odstavkom
58. člena, 18. členom in 19. členom tega zakona, začne
uporabljati 1. julija 2024.
(8) 84., 85., 86., 87. in 88. člen
tega zakona, ki urejajo delovanje ZZZS, se začnejo uporabljati 1. januarja
2023.«.
Zakon o spremembah
in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1M (Uradni list RS, št.
3/22)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
»PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
46. člen
(uveljavljanje
odbitka DDV od motornih vozil v skladu s 66.b členom ZDDV-1 v obdobju popravka
odbitka DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki je motorno vozilo
iz 66.b člena zakona nabavil pred uveljavitvijo 66.b člena zakona, pa obdobje
popravka odbitka DDV iz 69. člena ZDDV-1 še ni poteklo, lahko od preostanka
obdobja popravka izvede popravek odbitka DDV v naslednjih letih po uveljavitvi
66.b člena zakona v sorazmernem delu glede na upravičenost odbitka DDV v
preostanku obdobju popravka.
(2) Davčni zavezanec, ki je pri motornem
vozilu izkoristil popravek odbitka DDV od preostanka obdobja popravka iz
prejšnjega odstavka, mora od odtujitve oziroma dobave tega motornega vozila
obračunati DDV.
47. člen
(1) Nova 6.b točka prvega odstavka,
spremenjena 7. točka prvega odstavka in nov tretji odstavek 50. člena, ter
spremenjeni naslov, nova ab) točka prvega odstavka in nov drugi odstavek 54.
člena zakona se uporabljajo od 1. januarja 2021.
(2) Spremenjeni 13. člen, nova 8.a točka
prvega odstavka, nov četrti odstavek 50. člena, novi d) in f) točka prvega
odstavka in nov tretji odstavek 54. člena ter spremenjeni drugi odstavek in
novi deseti odstavek 94. člena zakona se začnejo uporabljati 1. julija
2022.
(3) Do začetka uporabe določb iz prejšnjega
odstavka se uporabljajo določbe 13. člena, prvega in tretjega odstavka 50.
člena, 54. člena in drugega odstavka 94. člena Zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11,
38/12, 83/12, 46/13, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19, 72/19 in 196/21 – ZDOsk).
48. člen
(prenehanje
veljavnosti pravilnika, ki ureja obveznosti glede prodaje blaga in storitev na
daljavo in 17. člena ZDavPR)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha
veljati Pravilnik o obveznostih glede davka na dodano vrednost v zvezi z
direktivami Sveta (EU), ki veljajo za opravljanje storitev in prodajo blaga na
daljavo (Uradni list RS, št. 102/21).
(2) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha
veljati 17. člen Zakona o davčnem potrjevanju računov (Uradni list RS, št.
57/15 in 69/17).
49. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o ukrepih za omilitev posledic dviga cen
energentov v gospodarstvu in kmetijstvu – ZUOPDCE (Uradni
list RS, št. 29/22)
spreminja 37. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS, št. 85/10, 86/14 in 77/18)
tako, da se glasi:
»37. člen
(podaljšanje
roka za oddajo zahtevkov za vračilo iz drugega odstavka 74.d člena zakona in
prenehanje veljavnosti e) točke 76.a člena zakona)
(1) Ne glede na drugi
odstavek 74.d člena zakona lahko vložnik za leto 2009 zahtevek za vračilo
predloži do 31. marca 2011.
(2) Točka e) 76.a člena
zakona preneha veljati 31. decembra 2025.«;
v zvezi s spremembo 37. člena Zakona o
spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS,
št. 85/10,
86/14 in 77/18)
določa:
»(2) Določba prejšnjega odstavka začne
veljati z uveljavitvijo spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne
11. 12. 2006, str. 1), zadnjič spremenjene z Direktivo Sveta (EU)
2021/1159 z dne 13. julija 2021 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede
začasnih oprostitev pri uvozu in nekaterih dobavah v odziv na pandemijo
COVID-19 (UL L št. 250 z dne 15. 7. 2021, str. 1–3; v nadaljnjem
besedilu: Direktiva 2006/112/ES), glede podaljšanja obdobja uporabe neobveznega
mehanizma obrnjene davčne obveznosti iz prvega odstavka člena 199a Direktive
2006/112/ES.
(3) Minister, pristojen za finance, objavi
dan uveljavitve spremembe Direktive 2006/112/ES iz prejšnjega odstavka v
Uradnem listu Republike Slovenije.«;
ter vsebuje naslednjo končno določbo:
»19. člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.