Neuradno prečiščeno besedilo, ki vsebuje to spremembo:
Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja
zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči
odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o ohranjanju narave
obsega:
-
Zakon o ohranjanju narave – ZON (Uradni list RS, št. 56/99 z dne 13. 7.
1999),
-
Popravek zakona o ohranjanju narave – ZON (Uradni list RS, št. 31/00 z
dne 7. 4. 2000),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave – ZON-A
(Uradni list RS, št. 119/02 z dne 30. 12. 2002),
-
Zakon o ohranjanju narave – uradno prečiščeno besedilo – ZON-UPB1
(Uradni list RS, št. 22/03 z dne 3. 3. 2003),
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave – ZON-B
(Uradni list RS, št. 41/04 z dne 22. 4. 2004).
ZAKON
O OHRANJANJU NARAVE (ZON)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 3)
I. TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
(namen zakona)
(1) Ta zakon določa ukrepe ohranjanja biotske
raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k
ohranjanju narave.
(2) Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti so ukrepi, s
katerimi se ureja varstvo prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst (v
nadaljnjem besedilu: rastlinske in živalske vrste), vključno z njihovim genskim
materialom in habitati ter ekosistemi, in omogoča trajnostno rabo sestavin
biotske raznovrstnosti ter zagotavlja ohranjanje naravnega ravnovesja.
(3) Sistem varstva naravnih vrednot je sistem, ki določa
postopke in načine podeljevanja statusa naravnih vrednot ter izvajanje
njihovega varstva.
2. člen
(biotska raznovrstnost)
(1) Biotska raznovrstnost je raznovrstnost živih
organizmov.
(2) Raznovrstnost živih organizmov vključuje
raznovrstnost znotraj vrst in med različnimi vrstami, gensko raznovrstnost ter
raznovrstnost ekosistemov.
(3) Biotska raznovrstnost se v naravi ohranja z
ohranjanjem naravnega ravnovesja.
3. člen
(naravno ravnovesje)
(1) Naravno ravnovesje je stanje medsebojno uravnoteženih
odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati.
(2) Naravno ravnovesje je porušeno, ko poseg uniči številčno
ali kakovostno strukturo življenjske združbe rastlinskih ali živalskih vrst,
okrni ali uniči njihove habitate, uniči ali spremeni sposobnosti delovanja
ekosistemov, prekine medsebojno povezanost posameznih ekosistemov ali povzroči precejšnjo
osamitev posameznih populacij.
4. člen
(naravne vrednote)
(1) Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na
območju Republike Slovenije.
(2) Naravna vrednota je poleg redkega, dragocenega ali
znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, sestavina oziroma del žive
ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem,
krajina ali oblikovana narava.
(3) Naravne vrednote iz prejšnjega odstavka so zlasti geološki
pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški
pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi,
ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera,
barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste,
njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in
oblikovana narava.
(4) S sistemom varstva naravnih vrednot se zagotavljajo pogoji
za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma naravnih procesov, ki te
lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo, ter pogoji za ponovno vzpostavitev
naravnih vrednot.
5. člen
(skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti)
Politike, programi, strategije in načrti razvoja na
posameznih področjih, ki lahko prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti,
morajo na svojih področjih izkazovati in zagotavljati izvajanje ukrepov, s katerimi
prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti.
6. člen
(obveznost vključevanja ukrepov)
Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva
naravnih vrednot po tem zakonu se vključujejo v urejanje prostora ter rabo in
izkoriščanje naravnih dobrin ter ukrepe varstva kulturne dediščine na način, ki
ga določa zakon.
7. člen
(subjekti ohranjanja in varstva)
(1) Fizične in pravne osebe morajo ravnati tako, da prispevajo
k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote.
(2) Država, lokalne skupnosti ter druge osebe javnega prava
so pri izvajanju nalog iz svojih pristojnosti dolžne upoštevati načela, cilje
in ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter pri
tem medsebojno sodelovati.
8. člen
(pristojnosti države in lokalnih skupnosti)
(1) Urejanje zadev ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva
naravnih vrednot je v pristojnosti države, razen zadev lokalnega pomena na
področju varstva naravnih vrednot, ki so v pristojnosti lokalne skupnosti.
(2) Zadeve lokalnega pomena iz prejšnjega odstavka so:
-
programiranje in planiranje na področju varstva naravnih vrednot
lokalnega pomena,
-
sprejemanje ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena,
-
zagotavljanje lokalnih javnih služb ohranjanja narave,
-
popularizacija varstva naravnih vrednot lokalnega pomena.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka mora država
ukrepati, če je v nevarnosti obstoj naravne vrednote lokalnega pomena.
9. člen
(ekološka in socialna funkcija lastnine)
(1) Lastnik zemljišča mora dopustiti na svojih zemljiščih
neškodljiv prehod drugim osebam in drugo splošno rabo v skladu z zakonom ter
dopustiti na svoji lastnini opravljanje nalog ohranjanja biotske raznovrstnosti
in ukrepov varstva naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu: naravovarstvene naloge).
(2) Pri izvajanju določb tega zakona so z lastniki izenačeni
tudi drugi uporabniki nepremičnin.
(3) Določba prvega odstavka tega člena ne velja za zemljišča,
ki jih je dovoljeno ograditi v skladu z zakonom, razen za izvajanje tistih
naravovarstvenih nalog, ki so nujne za preprečitev poškodovanja ali uničenja
naravne vrednote.
10. člen
(izključitev veljavnosti)
(1) Določbe tega zakona glede dolžnosti ohranjanja biotske
raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot se ne uporabljajo pri ukrepih za:
-
odvrnitev neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali premoženja,
-
reševanje ljudi in premoženja,
-
izvajanje nujnih ukrepov obrambe države.
(2) Določba prejšnjega odstavka velja le za čas trajanja
neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali premoženje.
(3) Nujni ukrepi obrambe države iz tretje alinee prvega odstavka
tega člena so tisti, katerih opustitev bi lahko bistveno zmanjšala bojno
pripravljenost Slovenske vojske oziroma ogrozila izvajanje ukrepov za
pripravljenost ali mobilizacijo.
(4) Izbere se tisti ukrep iz prvega odstavka tega člena,
ki ob doseganju enakih učinkov najmanj poškoduje naravo.
11. člen
(določitev pojmov)
V tem zakonu uporabljeni pojmi imajo naslednji pomen:
1.
Domorodna (avtohtona) živalska ali rastlinska vrsta je tista, ki je v
določenem ekosistemu naravno prisotna; od vrst, ki so bile iztrebljene, se za
domorodne štejejo tiste, za katere v ekosistemu še obstajajo približno enaki
biotopski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.
2.
Doselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem rastline ali
živali te vrste že živijo.
3.
Ekosistem je funkcionalna celota življenjskega prostora (biotop) in življenjske
združbe (biocenoza), katerega sestavine so v dinamičnem ravnovesju.
4.
Geotop je del geosfere geološkega, geomorfološkega ali hidrološkega
pomena.
5.
Gojitev rastlin je gojenje rastlin domorodnih ali tujerodnih vrst z
namenom pridobivanja hrane, prodaje, za okras, za industrijske ali zdravilne
namene, namene učno-vzgojnega ali znanstvenoraziskovalnega dela ter zaradi
ohranitve vrste.
6.
Gojena žival je tista, ki je potomka staršev vzgojenih v ujetništvu.
7.
Gojitev živali je gojenje (hranjenje, omogočanje razmnoževanja, križanje)
živali domorodnih ali tujerodnih vrst v prostoru, ločenem od narave (ogradi,
obori, kletki, bazenih, koritih in v podobnih prostorih), zlasti z namenom
pridobivanja hrane, lova, prodaje, učno-vzgojnega ali znanstvenoraziskovalnega dela
ter zaradi ohranitve vrste.
8.
Habitat (življenjski prostor) je s specifičnimi neživimi in živimi
dejavniki opredeljen prostor vrste oziroma geografsko opredeljen prostor osebka
ali populacije vrste.
9.
Naselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem rastline ali
živali te vrste niso bile nikoli prisotne. Naselitev je lahko izvedena z
namenom, da rastline ali živali v novem ekosistemu živijo, ali je nezavedna in
je posledica človekovega malomarnega ravnanja, npr. odmetavanje akvarijskih ali
terarijskih živali v naravo ali omogočanje pobega živali iz ograjenih
prostorov. Vnos živali v prostor za gojitev živali ni naselitev.
10.
Izvoz je vsak iznos blaga s carinskega območja Evropske unije.
11.
Oblikovana narava je del narave, ki ga človek preoblikuje z namenom
vzgoje, izobraževanja, oblikovanja krajinskih elementov ali katerim drugim
namenom in je pomemben zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti. Za oblikovano naravo
se štejejo zlasti: drevoredi, botanični vrtovi, alpinetumi in drugi oblikovani
ekosistemi.
12.
Odvzem rastline ali živali iz narave je odvzem žive ali mrtve rastline
ali živali iz habitata.
13.
Ohranjanje narave je vsako ravnanje, ki se opravlja zaradi ohranitve
biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot.
14.
Okrnitev narave je stanje narave, ko so zaradi človekove dejavnosti
spremenjeni naravni procesi tako, da je porušeno naravno ravnovesje ali so uničene
naravne vrednote.
15.
Poseg v naravo je poseg v okolje po predpisih o varstvu okolja.
16.
Ponovna naselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem so
bile rastline ali živali te vrste iztrebljene, v ekosistemu pa še obstajajo
približno enaki abiotski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.
17.
Populacija je skupina prostorsko in časovno povezanih rastlin ali živali
iste vrste, v kateri se te med seboj križajo.
18.
Rastlinska ali živalska vrsta ali podvrsta ali varieteta je tista,
katere osebki - vse razvojne oblike (v nadaljnjem besedilu: rastline ali živali) lahko
živijo prosto v naravi, neodvisno od človeka in niso nastali z umetnim izborom
(odbiranje in gojenje osebkov z namenom pridobivanja ras domačih živali ali
sort kulturnih rastlin) ali biotehnološkim poseganjem v dedne zasnove.
Cepljivke, glive in lišaji se obravnavajo kot rastlinska vrsta.
19.
Sestavine biotske raznovrstnosti so rastlinske in živalske vrste, njihov
genski material in ekosistemi.
20.
Tranzit je vsak prenos blaga preko carinskega območja Evropske unije pod
carinskim nadzorom.
21.
Tujerodna (alohtona) živalska vrsta je tista, ki jo naseli človek
in v biocenozi določenega ekosistema pred naselitvijo ni bila prisotna; od
vrst, ki so bile iztrebljene, se za tujerodne štejejo tiste, za katere v ekosistemu
ne obstajajo več približno enaki biotopski in biotski dejavniki, kot so bili pred
iztrebitvijo.
22.
Tujerodna (alohtona) rastlinska vrsta je tista, ki jo naseli človek
in pred naselitvijo ni bila prisotna na ozemlju Slovenije.
23.
Ugodno stanje rastlinske ali živalske vrste je stanje, ki v predvidljivi
prihodnosti zagotavlja obstoj vrste.
24.
Uvoz je vsak vnos na carinsko območje Evropske unije.
25.
Zatočišče za živali je prostor, namenjen za začasno oskrbo oziroma
zdravljenje bolnih ali ranjenih živali, zapuščenih mladičev, ki sami še niso
sposobni preživeti v naravi, ter živali, ki so bile odvzete imetniku zaradi
protipravnega zadrževanja v ujetništvu, nedovoljene trgovine, izvoza, uvoza in
zaradi drugih z zakonom določenih razlogov.
II. OHRANJANJE BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI
2.1. Rastlinske
in živalske vrste
12. člen
(posebno varstvo države)
Rastline in živali so pod posebnim varstvom države.
13. člen
(pridobitev v lastnino)
Žival ali vodna rastlina, ki je odvzeta iz narave za namene in
pod pogoji, ki jih določa zakon, postane last tistega, ki jo odvzame iz narave.
14. člen
(splošni varstveni režim)
(1) Rastlinsko ali živalsko vrsto je prepovedano
iztrebiti.
(2) Zniževati število rastlin ali živali posameznih
populacij, ožati njihove habitate ali slabšati njihove življenjske razmere do
take mere, da je vrsta ogrožena, je prepovedano.
(3) Rastline ali živali je prepovedano namerno, brez opravičljivega
razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati.
(4) Habitate populacij rastlinskih ali živalskih vrst je
prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga uničiti ali poškodovati.
(5) Ne glede na določbo tretjega odstavka tega člena je
dovoljeno loviti živali lovnih in ribolovnih vrst v skladu s predpisi, ki
urejajo lov in ribolov, ter opravljati kmetijsko in gozdarsko dejavnost v
skladu s predpisi, ki urejajo kmetijstvo in gozdarstvo, ter odvzemati iz narave
rastline ali živali za namene, dovoljene z zakonom.
(6) Razlog za dejanje iz tretjega in četrtega odstavka tega
člena je opravičljiv, če ima dejanje koristno posledico in je družbeno
sprejemljivo.
15. člen
(posegi in dejavnosti)
(1) Vsakdo, ki posega v naravo oziroma v habitat
populacij rastlinskih ali živalskih vrst, mora uporabljati načine, metode in
tehnične pripomočke, ki prispevajo k ohranjanju ugodnega stanja vrste.
(2) Minister, pristojen za ohranjanje narave (v
nadaljnjem besedilu: minister), lahko predpiše v soglasju s pristojnim ministrom
za rastlinske ali živalske vrste ali za habitate njihovih populacij najmanj
moteč način in pogoje poseganje v naravo iz prejšnjega odstavka ter časovno
omeji posege v habitate populacij živalskih vrst v času, ki sovpada z njihovimi
življenjsko pomembnimi obdobji.
16. člen
(trajnostno gospodarjenje z rastlinskimi in živalskimi vrstami)
(1) Če se raba rastlin ali živali odvija na podlagi načrtov,
se trajnostno gospodarjenje z rastlinskimi in živalskimi vrstami zagotavlja ob
upoštevanju gospodarske in socialne funkcije tako, da se v načrtih upoštevajo
ekosistemske in biogeografske značilnosti vrste ali populacije, ki so pomembne za
ohranitev ugodnega stanja vrste.
(2) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) lahko
predpiše pogoje rabe rastlin ali živali, ki se ne odvija na podlagi načrtov iz
prejšnjega odstavka.
(3) Če način ali obseg rabe z rastlinami ali živalmi
neposredno ogroža ugodno stanje vrste, ministrstvo, pristojno za ohranjanje
narave (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), rabo omeji ali začasno prepove.
(4) Odločba iz prejšnjega odstavka se izda v soglasju z ministrstvom,
pristojnim za gospodarjenje s posamezno rastlinsko ali živalsko vrsto.
(5) Organ, ki je sprejel načrt gospodarjenja mora
preveriti njegovo izvajanje in ga uskladiti s spremenjenimi razmerami.
17. člen
(naselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst)
(1) Naseljevanje rastlin ali živali tujerodnih vrst je
prepovedano.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko ministrstvo
izjemoma dovoli naselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst, če se v postopku
presoje tveganja za naravo ugotovi, da poseg v naravo ne bo ogrozil naravnega
ravnovesja ali sestavin biotske raznovrstnosti.
(3) Naseljevanje živali tujerodnih vrst, ki jih je
dovoljeno loviti, in rastlin, ki se uporabljajo pri opravljanju kmetijske in gozdarske
dejavnosti, dovoli pristojno ministrstvo s soglasjem ministrstva ob pogoju iz
prejšnjega odstavka.
18. člen
(doselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst)
(1) Doseljevanje rastlin ali živali tujerodnih vrst mora
biti spremljano in nadzorovano.
(2) Fizična ali pravna oseba mora obvestiti ministrstvo
o nameravani doselitvi rastlin ali živali tujerodnih vrst.
(3) Vlogi mora predlagatelj priložiti tudi ugotovitve
izvedenega postopka presoje tveganja za naravo.
(4) Odločba, s katero se doselitev prepove, se izda na podlagi
izvedenega postopka presoje tveganja za naravo.
(5) Če ministrstvo v 30 dneh od prejema popolne vloge o
zahtevi ne odloči, se šteje, da z doselitvijo ne soglaša.
(6) Za doseljevanje rastlin, ki se uporabljajo pri
opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti, se določbe tega člena ne
uporabljajo.
(7) Za spremljanje in nadzorovanje doseljevanja živali, ki
jih je dovoljeno loviti, skrbi pristojno ministrstvo na način iz tega člena.
19. člen
(zadrževanje v ujetništvu)
(1) Živali domorodnih in tujerodnih vrst je prepovedano zadrževati
v ujetništvu v neustreznih bivalnih razmerah in brez ustrezne oskrbe.
(2) Fizične ali pravne osebe, ki pridobijo velike
sesalce, ptiče in plazilce ter živali vrst, ki so določene v ratificiranih mednarodnih
pogodbah, z namenom zadrževanja v ujetništvu, so dolžne o tem obvestiti ministrstvo
v 30 dneh po pridobitvi živali.
(3) Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za
veterinarstvo, predpiše bivalne razmere in oskrbo iz prvega odstavka tega člena
ter živalske vrste, za katere velja obveznost iz prejšnjega odstavka.
20. člen
(zadrževanje v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki namerava zadrževati živali
domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskih
vrtovih, akvarijih, terarijih ali podobnih prostorih, mora pridobiti dovoljenje
ministrstva.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda, če
prosilec dokaže, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka prejšnjega člena
in da se bodo osebki prikazovali v okolju, ki je prilagojeno naravnim razmeram
v habitatu in ne izkrivlja dejstev o biologiji živalske vrste.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko ministrstvo
dovoli začasno zadrževanje živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu z
namenom prikazovanja javnosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka prejšnjega
člena.
21. člen
(gojitev živali)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki namerava gojiti živali domorodnih
ali tujerodnih vrst, mora pridobiti dovoljenje ministrstva.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka določi minister
živalske vrste, za katere ni treba pridobiti dovoljenja za gojitev živali, ker
ne ogrožajo domorodnih živalskih vrst.
(3) Če je za gojitev živali iz prvega odstavka tega člena
treba pridobiti dovoljenje tudi po drugem zakonu, se ne glede na določbo prvega
odstavka tega člena to dovoljenje izda po drugem zakonu in ob soglasju
ministrstva.
(4) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena za živali tujerodnih
vrst se izda po izvedenem postopku presoje tveganja za naravo.
(5) Fizična ali pravna oseba lahko pridobi dovoljenje iz
prvega in četrtega odstavka tega člena, če izkaže, da so izpolnjeni pogoji
osamitve prostora za gojitev živali od stičnega ekosistema, in če je prostor za
gojitev povezan s stičnim ekosistemom prek naprav, ki blažijo negativne vplive.
22. člen
(gojitelj živali)
(1) Gojena žival je v lasti osebe, ki jo goji v skladu z
zakonom.
(2) Gojena žival, za katero je treba pridobiti
dovoljenje za gojitev iz prejšnjega člena, mora biti označena na predpisan način.
(3) Lastnik gojene živali mora skrbeti, da živali ne pobegnejo
v naravo.
(4) Za škodo, ki jo povzročijo gojene živali, je lastnik
odgovoren ne glede na krivdo.
(5) Pobeg gojenih živali v naravo se glede možnih škodljivih
posledic šteje kot okrnitev narave.
(6) Minister v soglasju s pristojnim ministrom iz tretjega
odstavka prejšnjega člena predpiše način označevanja živali iz drugega odstavka
tega člena.
23. člen
(trgovina z živimi živalmi)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki opravlja trgovinsko
dejavnost z živimi živalmi domorodnih ali tujerodnih vrst, mora zagotoviti
ustrezne bivalne razmere in ustrezno oskrbo za živali ter voditi evidenco o
trgovini z živalmi.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka ni treba voditi
evidence o trgovini z živalmi, če trgovina s posameznimi osebki ne ogroža
obstoja živalske vrste.
(3) Živalske vrste iz prejšnjega odstavka določi
minister.
(4) Bivalne razmere in oskrba se določijo v predpisu iz tretjega
odstavka 19. člena tega zakona.
(5) Evidenca o trgovini z živalmi iz prvega odstavka
tega člena vsebuje ime in priimek ter naslov stalnega prebivališča fizične
osebe ali firmo in sedež pravne osebe, od katere je bila žival pridobljena,
izvor živali, čas nakupa in prodaje ter ime, priimek in naslov stalnega
prebivališča fizične osebe ali firmo in sedež pravne osebe, ki je žival kupila.
(6) Evidenca iz prejšnjega odstavka se lahko uporablja samo
zaradi nadzora nad opravljanjem trgovinske dejavnosti z živimi živalmi.
(7) Minister predpiše podrobnejšo vsebino evidence o trgovini
z živalmi iz prvega odstavka tega člena ter določi časovno obveznost vodenja
evidenc.
(8) Določbe tega člena se ne nanašajo na trgovino z živimi
živalmi, ki so namenjene prehrani.
24. člen
(pravila varstva)
Vlada predpiše podrobnejši način varstva rastlinskih ali živalskih
vrst ter varstvo drugih vrst živih organizmov in pri tem uredi zlasti:
1.
ravnanje v zvezi z odvzemom živali iz narave, gojenjem, prenašanjem,
naseljevanjem, ponovnim naseljevanjem in doseljevanjem, zadrževanjem živali v
ujetništvu, trgovino, raziskovanjem živali, ravnanjem z mrtvimi živalmi ter preparatorstvom;
2.
ravnanje v zvezi z odvzemom rastlin iz narave, gojenjem, naseljevanjem,
ponovnim naseljevanjem in doseljevanjem, trgovino, raziskovanjem in načinom
nabiranja rastlin ter dovoljenimi količinami nabiranja;
3.
ravnanje v zvezi s trgovino, uvozom, izvozom ali tranzitom rastlin ali živali,
njihovih delov, izdelkov iz njih ali izdelkov, v katerih so ti vsebovani;
4.
postopek odvzema rastlin ali živali tujerodnih vrst, ki ogrožajo
domorodne vrste.
25. člen
(dovoljenja, potrdila in druge listine)
Ministrstvo izdaja dovoljenja, potrdila in druge listine (v
nadaljnjem besedilu: odločbe) za izvoz, uvoz, tranzit ali druga ravnanja z
rastlinami ali živalmi, njihovimi deli ter izdelki iz rastlin ali živali po
predpisih Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), ki urejajo varstvo
rastlinskih in živalskih vrst ali za izvajanje ratificiranih in objavljenih
mednarodnih pogodb s področja varstva rastlinskih in živalskih vrst.
25.a člen
(veljavnost izdanih odločb)
(1) Pogoji v odločbi izdani na podlagi prejšnjega člena,
morajo biti izpolnjeni ves čas veljavnosti odločbe.
(2) Vsakdo mora nemudoma sporočiti ministrstvu vsa dejstva,
spremembe ali okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na veljavnost
odločbe.
(3) Dejstva, spremembe in okoliščine iz prejšnjega odstavka
so:
-
neizpolnjeni pogoji na podlagi katerih je bila izdana odločba,
-
smrt živali ali propad rastlin,
-
uničenje živali ali rastlin,
-
pobeg živali,
-
druge okoliščine, zaradi katerih se vsebina odločbe razlikuje od
dejanskega stanja.
(4) Izpolnjevanje pogojev določenih v odločbi iz prvega
odstavka tega člena in dejstev, sprememb in okoliščin iz prejšnjega odstavka,
preverja ministrstvo ves čas veljavnosti odločbe.
26. člen
(varstvo mednarodno varovanih vrst)
(1) Ugodno stanje rastlinskih ali živalskih vrst, ki so varovane
na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, se zagotavlja z varstvom njihovih
habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi vlada s predpisom iz 81. člena
tega zakona.
(2) Vrsta je v ugodnem stanju, če podatki o populacijski
dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina
ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v
predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij
vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno
dovolj veliki tudi v prihodnje.
(3) Vlada predpiše smernice za ohranitev ugodnega stanja
habitatov vrst iz prvega odstavka tega člena, ki se morajo upoštevati pri
urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
27. člen
(črtan)
28. člen
(postopek presoje tveganja za naravo)
(1) Dovoljenje iz drugega in tretjega odstavka 17. člena,
četrtega odstavka 18. člena in prvega in tretjega odstavka 21. člena tega
zakona se izda na podlagi opravljenega postopka presoje tveganja za naravo, s
katerim se ugotovi, da poseg v naravo ne bo ogrozil naravnega ravnovesja ali sestavin
biotske raznovrstnosti.
(2) Postopek presoje tveganja za naravo iz prejšnjega odstavka
opravi usposobljena pravna ali fizična oseba, ki jo za to pooblasti minister.
(3) Minister predpiše podrobnejše pogoje in način
izvedbe presoje tveganja za naravo ter pogoje za pridobitev in način
pridobivanja pooblastila.
(4) Stroške opravljanja postopka presoje tveganja za naravo
krije oseba, ki želi pridobiti dovoljenje iz prvega odstavka tega člena.
(5) S predpisom iz tretjega odstavka tega člena se določi
tudi, kdaj so izpolnjeni pogoji osamitve prostora za gojitev živali iz petega
odstavka 21. člena tega zakona.
2.2. Genski
material
29. člen
(genske banke)
(1) Genske banke so nadzorovane ali gojene populacije ali
deli živali in rastlin, zlasti semena, trosi, spolne celice in drugi biološki
materiali, ki se upravljajo za namene ohranjanja vrst oziroma njihovih genskih
skladov.
(2) Biološki material so mikroorganizmi, molekule in fragmenti
DNA, virusi, tkivne in celične kulture.
(3) Strokovno usposobljene pravne ali fizične osebe vzpostavljajo
in upravljajo genske banke na podlagi pooblastila.
(4) Minister predpiše merila za strokovno usposobljenost
iz prejšnjega odstavka in podeli pooblastilo po opravljenem javnem razpisu.
(5) Odvzem vzorcev biološkega materiala iz narave za genske
banke ne sme ogrožati obstoja ekosistemov ali populacij vrst v njihovih
habitatih.
(6) Vlada predpiše pravila ravnanja za odvzem biološkega
materiala iz narave za potrebe genskih bank ter ustrezne postopke za ravnanje z
njimi.
30. člen
(raba genskega materiala)
(1) Genski material je del rastline, živali ali
mikroorganizma, ki vsebuje enote dednosti.
(2) Genski material se rabi skladno s predpisi o rabi naravnih
dobrin, če zakon ne določa drugače.
(3) Odvzem genskega materiala iz narave zaradi rabe ne
sme ogrožati obstoja ekosistemov ali populacij vrst v njihovih habitatih.
(4) Vlada predpiše pravila ravnanja pri odvzemu genskega
materiala iz narave.
2.3. Ekosistemi
31. člen
(ohranitev habitatnih tipov)
(1) Habitatni tip je biotopsko ali biotsko značilna in prostorsko
zaključena enota ekosistema.
(2) Ohranjanje habitatnih tipov v ugodnem stanju
prispeva k ohranjanju ekosistemov.
(3) Habitatni tip je v ugodnem stanju, če je naravna
razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezen habitatni tip
znotraj te razširjenosti pokriva, stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v
predvidljivi prihodnosti verjetno še obstajali specifična struktura habitatnega
tipa in naravni procesi ali ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno
ohranitev, in če je zagotovljeno ugodno stanje značilnih vrst habitatnega tipa.
(4) Vlada določi habitatne tipe, ki se prednostno
ohranjajo v ugodnem stanju, in predpiše usmeritve za njihovo ohranjanje, ki se morajo
upoštevati pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin. Ohranitev prednostnih
habitatnih tipov se zagotavlja tudi v okviru varstva ekološko pomembnih
območij.
32. člen
(ekološko pomembno območje)
(1) Ekološko pomembno območje je območje habitatnega tipa,
dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k
ohranjanju biotske raznovrstnosti.
(2) Ekološko pomembna območja iz prejšnjega odstavka so:
1.
območja habitatnih tipov, ki so biotsko izjemno raznovrstni ali dobro
ohranjeni, kjer so habitati ogroženih ali endemičnih rastlinskih ali živalskih
vrst in habitati vrst, ki so mednarodno pomembni po merilih ratificiranih
mednarodnih pogodb ali ki drugače prispevajo k ohranjanju biotske
raznovrstnosti,
2.
območja habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno
prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja s tem, da so glede na druga ekološko
pomembna območja uravnoteženo biogeografsko razporejena in sestavljajo ekološko
omrežje,
3.
habitati vrst iz 26. člena tega zakona,
4.
selitvene poti živali in
5.
območja, ki bistveno prispevajo h genski povezanosti populacij
rastlinskih ali živalskih vrst.
(3) Ekološko omrežje je sistem med seboj povezanih ali
približanih ekološko pomembnih območij, ki z uravnoteženo biogeografsko
razporejenostjo pomembno prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja in s tem
biotske raznovrstnosti.
(4) Vlada določi ekološko pomembna območja, predpiše
varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja habitatnih
tipov, rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov, ter zagotavlja
varstvo ekološko pomembnih območij z ukrepi varstva naravnih vrednot na podlagi
tega zakona. Varstvo ekološko pomembnih območij se zagotavlja tudi z ukrepi po
drugih predpisih, ki lahko prispevajo k njihovi ohranitvi.
(5) Pravila ravnanja, varstveni režimi ali razvojne
usmeritve, določene v aktu iz prejšnjega odstavka in v aktih, izdanih na
podlagi tega zakona, se upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih
dobrin.
33. člen
(posebno varstveno območje-območje Natura 2000)
(1) Posebno varstveno območje (območje Natura 2000) je
ekološko pomembno območje, ki je na ozemlju EU pomembno za ohranitev ali
doseganje ugodnega stanja ptic (v nadaljnjem besedilu: posebno območje varstva)
in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih
tipov (v nadaljnjem besedilu: posebno ohranitveno območje). Posebna varstvena
območja tvorijo evropsko ekološko omrežje, imenovano Natura 2000.
(2) Vlada po predhodnem mnenju samoupravnih lokalnih skupnosti,
na katerih ozemlju leži predlagano posebno varstveno območje, določi posebna
varstvena območja na območju države in varstvene cilje na teh območjih ter
predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst,
njihovih habitatov in habitatnih tipov ter zagotavlja njihovo varstvo z ukrepi
varstva naravnih vrednot na podlagi tega zakona. Ohranjanje posebnih varstvenih
območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, ki lahko prispevajo k
njihovi ohranitvi, kamor se uvrščajo tudi načrti trajnostnega gospodarjenja
oziroma upravljanja naravnih dobrin. Ukrepi se določijo s posebnim programom
upravljanja, ki ga sprejme vlada v skladu s petim odstavkom 94. člena tega
zakona.
(3) S predpisom iz prejšnjega odstavka se določijo tudi območja,
ki izpolnjujejo strokovne kriterije, določene s predpisi EU, za določitev
posebnih ohranitvenih območij (v nadaljnjem besedilu: potencialno posebno
ohranitveno območje), skladno s postopkom, predpisanim s predpisi EU, ter
varstvene cilje in varstvene usmeritve za varstvo teh območij.
(4) Za potrditev potencialnih posebnih ohranitvenih območij
pošlje vlada podatke o teh območjih pristojnim organom EU v obsegu, določenem s
predpisi EU, in sodeluje skupaj s predstavniki samoupravnih lokalnih skupnosti
v postopku potrditve teh območij v skladu s predpisi EU.
(5) Ko pristojni organi EU potrdijo potencialna posebna
ohranitvena območja, se s predpisom izdanim na podlagi drugega odstavka tega
člena, ta območja določijo za posebna ohranitvena območja.
(6) Pravila ravnanja, varstvene usmeritve, varstveni režimi
ali razvojne usmeritve, določene v aktu, izdanem na podlagi drugega odstavka
tega člena, in v aktih, izdanih na podlagi tega zakona, se upoštevajo pri
urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
(7) Zaradi varstva območij, določenih na podlagi tega člena,
in izboljšave povezanosti evropskega ekološkega omrežja, se ohranjajo oziroma
razvijajo tiste značilnosti krajine, ki so najpomembnejše za ohranitev ugodnega
stanja vrst iz 26. člena tega zakona.
(8) Na način iz drugega odstavka tega člena se zagotavlja
tudi varstvo drugih območij, pomembnih za ohranjanje narave, ki ga zahtevajo
ratificirane mednarodne pogodbe.
(9) Zaradi vpliva posebnih varstvenih območij in potencialnih
posebnih ohranitvenih območij, določenih na podlagi tega člena na samoupravne
lokalne skupnosti, kjer se ta območja nahajajo, sprejme vlada načrt, s katerim
se ugotovijo posledice na socialne in gospodarske razmere ter določijo ustrezni
razvojni ukrepi.
(10) Načrt iz prejšnjega odstavka mora biti sprejet pred
določitvijo posebnih varstvenih območij, v primerih potencialnih posebnih
ohranitvenih območij pa pred potrditvijo s strani pristojnega organa EU.
33.a člen
(presoje sprejemljivosti planov, programov, načrtov,
prostorskih ali drugih aktov in posegov v naravo)
(1) Zaradi ohranitve ugodnega stanja in preprečitve slabšanja
ugodnega stanja ptic in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih
habitatov in habitatnih tipov je treba na posebnih varstvenih območjih in
potencialnih posebnih ohranitvenih območjih izvesti presojo sprejemljivosti
planov, programov, načrtov, prostorskih ali drugih aktov (v nadaljnjem
besedilu: planov) in presojo sprejemljivosti posegov v naravo.
(2) Presoja sprejemljivosti planov se izvaja skladno s 101.,
101.a, 101.b in 101.c členom tega zakona.
(3) Presoja sprejemljivosti posegov v naravo se izvaja
skladno s 101.d, 101.e, 101.f, 104.a in 105.a členom tega zakona.
(4) Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov presoja
sprejemljivosti planov ali posegov v naravo ni potrebna, če je v predpisu,
izdanem na podlagi prejšnjega člena tako določeno. Izjema se lahko nanaša na
vrsto ali obseg posega v naravo v povezavi z delom posebnega varstvenega
območja ali potencialnega posebnega ohranitvenega območja.
(5) Minister predpiše vsebino in podrobnejšo metodologijo za
izvedbo presoj sprejemljivosti planov in posegov v naravo.
(6) Odločba, s katero se dovoli poseg v naravo, je nična, če
niso bile upoštevane določbe tretjega odstavka tega člena.
34. člen
(evidenca)
(1) Na podlagi aktov, ki se nanašajo na ohranjanje
ekosistemov in so izdani na podlagi 32. in 33. člena tega zakona, se vodi
evidenca območij, ki so pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
(2) Podatki, ki so v evidenci, so dostopni javnosti.
(3) V evidenci so vsi podatki, razen tistih, za katere
ta zakon določi, da niso dostopni javnosti zaradi ohranjanja biotske
raznovrstnosti.
(4) Evidenco iz prvega odstavka tega člena vzpostavi in vodi
ministrstvo.
(5) Minister podrobneje določi vsebino in način vodenja evidence.
35. člen
(krajina)
(1) Krajina je prostorsko zaključen del narave, ki ima zaradi
značilnosti žive in nežive narave ter človekovega delovanja določeno
razporeditev krajinskih struktur.
(2) Krajinska pestrost je prostorska strukturiranost
naravnih in antropogenih krajinskih elementov.
(3) Ohranjajo, razvijajo in ponovno vzpostavljajo se
krajinska pestrost in tiste značilnosti krajine, ki so pomembne za ohranjanje
biotske raznovrstnosti.
(4) Posegi v prostor se načrtujejo in izvajajo tako, da
se prednostno ohranjajo značilnosti krajine iz prejšnjega odstavka in krajinska
pestrost.
(5) Vlada določi značilnosti krajine in krajinsko
pestrost, ki je pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ter smernice za
ohranjanje biotske raznovrstnosti v krajini, ki se obvezno upoštevajo pri
urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
36. člen
(območja strnjene poselitve)
(1) Na območjih strnjene poselitve se biotska
raznovrstnost ohranja tako, da se:
-
omogoča povezanost habitatov na območjih strnjene poselitve z naravo
zunaj teh območij, če je to tehnično izvedljivo in ne zahteva nesorazmernih
stroškov,
-
ohranjajo zelene površine, drevesa, skupine dreves, stoječe in tekoče
vode in drugi življenjski prostori,
-
ob gradnji objektov in naprav uporabljajo takšne tehnične rešitve, ki
niso past ali ovira za živali oziroma se po gradnji, če se kot take izkažejo, z
dodatnimi ukrepi odpravljajo.
(2) Minister v soglasju s pristojnim ministrom predpiše za
rastlinske ali živalske vrste ali za habitate njihovih populacij na območjih
strnjene poselitve načine in pogoje poseganja v naravo, ki ustrezajo zahtevam
iz prejšnjega odstavka.
III. VARSTVO NARAVNIH VREDNOT
3.1. Pridobitev
statusa
37. člen
(pridobitev statusa)
(1) Naravne vrednote so državnega ali lokalnega pomena.
(2) Naravne vrednote državnega pomena so tiste, ki imajo
mednarodni ali velik narodni pomen. Ta se ugotavlja na podlagi strokovnih meril
vrednotenja primerjalno za celo državo.
(3) Vlada določi vrste naravnih vrednot in varstvene ter
razvojne usmeritve za njihovo varstvo ter predpiše podrobnejše kriterije za
razvrstitev naravnih vrednot na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena.
(4) Po opravljenem evidentiranju in vrednotenju delov narave
organizacija, pristojna za ohranjanje narave, pripravi strokovni predlog za določitev
naravnih vrednot in njihovo razvrstitev na naravne vrednote državnega ali
lokalnega pomena.
(5) Strokovna merila vrednotenja so: izjemnost, tipičnost,
kompleksna povezanost, ohranjenost, redkost ter ekosistemska, znanstveno-raziskovalna
ali pričevalna pomembnost.
(6) Minister določi naravne vrednote in jih razvrsti na naravne
vrednote državnega ali lokalnega pomena ter predpiše podrobnejše varstvene in
razvojne usmeritve za varstvo naravne vrednote.
(7) Pred določitvijo iz prejšnjega odstavka seznani
minister lokalne skupnosti s predvideno razvrstitvijo naravnih vrednot na
naravne vrednote državnega in lokalnega pomena. Lokalna skupnost lahko poda
mnenje k predlagani razvrstitvi naravnih vrednot na naravne vrednote državnega
in lokalnega pomena.
(8) Če se vsebina predpisa iz šestega odstavka tega člena
nanaša na kulturno krajino ali spomenike oblikovane narave, varovane na podlagi
zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine, se varstvene in razvojne usmeritve
naravnih vrednot določijo v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturno dediščino.
38. člen
(vsebina predpisa)
(1) Minister določi s predpisom iz šestega odstavka prejšnjega
člena za vsako naravno vrednoto:
1.
ime naravne vrednote;
2.
razvrstitev na naravno vrednoto državnega (mednarodnega ali velikega
narodnega) ali lokalnega pomena;
3.
kratko oznako naravne vrednote;
4.
opredelitev zvrsti;
5.
geografsko opredelitev lokacije naravne vrednote prikazano na
kartografski prilogi;
6.
varstvene in razvojne usmeritve.
(2) Varstvene in razvojne usmeritve iz prejšnjega odstavka
se upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
(3) Naravne vrednote so sestavni del prostorskega državnega
plana in prostorskih planov lokalnih skupnosti.
39. člen
(register naravnih vrednot)
(1) Register naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu: register) je
zbirka podatkov o naravnih vrednotah.
(2) Poleg podatkov o naravnih vrednotah se v register
vpisujejo tudi podatki o zavarovanju naravnih vrednot in podatki o lastnikih
zemljišč na zavarovanih območjih.
(3) Podatki o lastniku iz prejšnjega odstavka vsebujejo:
ime in priimek lastnika, rojstne podatke ter podatke o njegovem stalnem
prebivališču.
(4) Register vodi ministrstvo.
(5) Podatki iz registra so dostopni javnosti, razen če
se v predpisu iz šestega odstavka 37. člena tega zakona, določi, da podatki o
legi naravne vrednote zaradi njenega varovanja niso dostopni javnosti.
(6) Minister predpiše podrobnejše podatke, ki se vodijo o
naravnih vrednotah, in način vodenja registra.
40. člen
(lastnina in obveznost splošnega varstva)
(1) Naravne vrednote so lahko v lasti fizičnih ali
pravnih oseb ter v lasti države ali lokalne skupnosti.
(2) Nihče ne sme ravnati z naravnimi vrednotami tako, da
ogrozi njihov obstoj.
41. člen
(ogledovanje in obiskovanje)
(1) Naravna vrednota se sme ogledovati in obiskovati na
način, ki ne ogroža obstoja naravne vrednote in izvajanja varstva.
(2) Ogledovanje in obiskovanje naravne vrednote sta dovoljeni
vsem pod enakimi pogoji v skladu s tem zakonom.
(3) Če bi ogledovanje ali obiskovanje naravne vrednote lahko
povzročilo nevarnost za ohranjanje naravne vrednote, se ne glede na določbo
prejšnjega odstavka v predpisu ministra iz šestega odstavka 37. člena tega
zakona določi prepoved ali omejitev ogledovanja ali obiskovanja naravne vrednote
ali njenega dela.
(4) Minister predpiše podrobnejše pogoje in način
ureditve naravnih vrednot za ogledovanje in obiskovanje.
42. člen
(dovoljenje)
(1) Ministrstvo dovoli ureditev naravne vrednote za
ogledovanje in obiskovanje.
(2) Fizična ali pravna oseba mora vlogi za pridobitev dovoljenja
iz prejšnjega odstavka priložiti dokazilo o pravnem naslovu za uporabo zemljišč,
potrebnih za ureditev ogledovanja in obiskovanja naravne vrednote.
(3) V dovoljenju se na podlagi predpisa iz četrtega odstavka
prejšnjega člena določijo pogoji, pod katerimi sta ogledovanje in obiskovanje
naravne vrednote dovoljeni, ter način ureditve ogledovanja in obiskovanja naravne
vrednote.
43. člen
(koncesija)
(1) Za rabo naravne vrednote, ki je v lasti države ali lokalne
skupnosti, se podeli koncesija.
(2) Koncesijo za rabo naravne vrednote, ki je v lasti države,
podeli država.
(3) Koncesijo za rabo naravne vrednote, ki je v lasti lokalne
skupnosti, podeli lokalna skupnost.
(4) Za podelitev koncesije se uporabljajo določbe
zakona, ki ureja podelitev koncesije na naravnih dobrinah.
(5) Usposobljenost fizične ali pravne osebe za rabo naravne
vrednote, ki je predmet koncesije iz prvega odstavka tega člena, se ugotavlja
tudi na podlagi mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
(6) V aktu o podelitvi koncesije se določi tudi način ureditve
naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje.
(7) Če je naravna vrednota kot naravna dobrina predmet
koncesije, ki se podeli po drugih predpisih za rabo, izkoriščanje ali
upravljanje naravnih dobrin, se koncesija za rabo naravne vrednote po tem
zakonu ne podeli.
44. člen
(splošna in posebna raba po drugih predpisih)
(1) Splošna raba naravnega vira ali naravnega javnega dobra,
ki je hkrati tudi naravna vrednota, se lahko izvaja tako, da ne ogroža obstoja
naravne vrednote in ne ovira izvajanja njenega varstva.
(2) Varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režimi
naravnih vrednot so sestavni del pogojev za posebno rabo naravnih virov ali
naravnega javnega dobra in so sestavni del dovoljenj ali koncesij za posebno
rabo.
(3) Dovoljenje za posebno rabo ali akt o podelitvi
koncesije, ki ni izdan v skladu s prejšnjim odstavkom, je ničen.
3.2. Ukrepi
varstva naravnih vrednot
45. člen
(ukrepi varstva naravnih vrednot)
(1) Zaradi varstva naravnih vrednot ali zaradi ohranitve
naravnih procesov ter določitve načina izvajanja varstva naravnih vrednot
izvajajo država in lokalne skupnosti ukrepe varstva naravnih vrednot.
(2) Ukrepi varstva naravnih vrednot so pogodbeno varstvo,
zavarovanje, začasno zavarovanje in obnovitev.
(3) Država izvaja ukrepe iz prejšnjega odstavka za varstvo
naravnih vrednot državnega pomena.
(4) Lokalna skupnost izvaja ukrepe varstva iz drugega odstavka
tega člena za varstvo naravnih vrednot lokalnega pomena.
(5) Vrsto ukrepa iz drugega odstavka tega člena, ki naj se
izvede, predlaga državi ali lokalni skupnosti organizacija, pristojna za
ohranjanje narave.
46. člen
(nadomestno ukrepanje države)
(1) Ne glede na določbo četrtega odstavka prejšnjega člena
lahko država izvede ukrep varstva za naravno vrednoto lokalnega pomena namesto
lokalne skupnosti, če je naravna vrednota ogrožena.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka krije morebitne stroške
ukrepa varstva za naravno vrednoto lokalnega pomena lokalna skupnost.
(3) Če lokalna skupnost ne zagotovi sredstev za plačilo stroškov
iz prejšnjega odstavka, se sredstva zagotovijo iz tekoče rezerve občinskega
proračuna.
47. člen
(pogodba o varstvu)
(1) Če se varstvo naravne vrednote lahko zagotovi s sklenitvijo
pogodbe, se sklene pogodba o varstvu naravne vrednote z lastnikom naravne
vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju.
(2) V pogodbi iz prejšnjega odstavka se določijo zlasti:
-
naravna vrednota, ki je predmet pogodbenega varstva,
-
opustitve ali aktivnosti lastnika, s katerimi se doseže namen varstva
naravne vrednote, in
-
višina sredstev za opustitve ali aktivnosti lastnika iz prejšnje alinee.
(3) Pogodbo iz prvega odstavka tega člena sklene
ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnosti.
48. člen
(pogodba o skrbništvu)
(1) Na podlagi opravljenega javnega razpisa se sklene pogodba
o skrbništvu naravne vrednote z osebo, ki ni lastnik naravne vrednote ali
nepremičnine na zavarovanem območju. Skrbništvo naravne vrednote je izvajanje
posameznih nalog varstva naravne vrednote.
(2) Fizična ali pravna oseba, ki izpolnjuje razpisne
pogoje in sklene pogodbo iz prejšnjega odstavka, je skrbnik naravne vrednote.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko
ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnosti sklene pogodbo brez javnega
razpisa z osebo javnega prava, ki je ustanovljena z namenom varstva naravnih
dobrin.
49. člen
(zavarovanje)
(1) Naravne vrednote se zavarujejo z aktom o zavarovanju
naravne vrednote (v nadaljnjem besedilu: akt o zavarovanju).
(2) Akt o zavarovanju določa zlasti:
1.
naravno vrednoto z njenim obsegom in sestavinami;
2.
namen zavarovanja;
3.
pravila ravnanja oziroma varstveni režim in razvojne usmeritve;
4.
določitev načina opravljanja nalog, potrebnih za zagotovitev namena
zavarovanja.
(3) Pravila ravnanja, varstveni režimi in razvojne
usmeritve iz 3. točke prejšnjega odstavka se določijo ob upoštevanju uveljavljenih
mednarodnih standardov varstva narave.
(4) Z aktom iz prvega odstavka tega člena se lahko ustanovi
tudi zavarovano območje ene ali več naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu:
zavarovano območje).
(5) Akt o zavarovanju naravne vrednote iz prvega
odstavka tega člena sprejme vlada ali pristojni organ lokalne skupnosti.
50. člen
(začasno zavarovanje)
(1) Za dele narave, za katere se upravičeno domneva, da
imajo lastnosti, zaradi katerih bodo določeni za naravne vrednote, lahko vsakdo
predlaga začasno zavarovanje.
(2) Akt o začasnem zavarovanju se sprejme zlasti takrat,
ko obstaja nevarnost, da bo del narave, ki ima lastnosti iz prejšnjega
odstavka, poškodovan ali uničen.
(3) Z aktom iz prejšnjega odstavka se ob smiselni
uporabi določb 49. in 53. člena tega zakona poleg obsega, pogojev in ukrepov
zavarovanja določi tudi obdobje, v katerem velja začasno zavarovanje, ki ne sme
biti daljše od dveh let.
(4) Predlog iz prvega odstavka tega člena se vloži pri ministru,
ki začasno zavaruje dele narave, za katere se upravičeno domneva, da imajo
lastnosti, zaradi katerih bodo določeni za naravne vrednote državnega pomena,
ko pridobi strokovno mnenje organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
(5) Če je iz strokovnega mnenja razvidno, da ima del narave
lastnosti iz prvega odstavka tega člena in da gre za naravne vrednote lokalnega
pomena, sprejme akt o začasnem zavarovanju pristojni organ lokalne skupnosti.
(6) Če se akt o začasnem zavarovanju nanaša na kulturno krajino
ali spomenike oblikovane narave, zavarovane na podlagi zakona, ki ureja varstvo
kulturne dediščine, se varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režimi
določijo v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturno dediščino.
51. člen
(omejitev dejavnosti ali rabe)
(1) Z aktom o zavarovanju in z aktom o začasnem
zavarovanju se lahko omeji dejavnost ali raba v zvezi z naravno vrednoto ali
nepremičnino na zavarovanem območju.
(2) Dejavnost ali raba iz prejšnjega odstavka se lahko omeji
le v taki meri, kot je to nujno potrebno zaradi ohranitve naravne vrednote,
izvajanja njenega varstva ali obnovitve naravne vrednote, v obsegu in na način,
ki je določen v 64., 65., 66. in 68. členu.
(3) Strokovni predlog izbire načina in obsega omejitve dejavnosti
ali rabe pripravi organizacija, pristojna za ohranjanje narave, pred sprejetjem
akta o zavarovanju.
(4) Če je zaradi omejitev iz prvega odstavka tega člena lastnik
naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju oškodovan, je upravičen
do odškodnine v skladu z 89. členom tega zakona.
52. člen
(obnovitev)
(1) Poškodovane ali uničene naravne vrednote se lahko obnovijo.
(2) Vlada sprejme odločitev o obnovitvi naravne vrednote
državnega pomena, določi potrebne ukrepe in vire financiranja.
(3) Pristojni organ lokalne skupnosti sprejme odločitev iz
prejšnjega odstavka za obnovitev naravne vrednote lokalnega pomena.
(4) Za izvedbo obnovitve se smiselno uporabijo določbe o
sanaciji iz zakona, ki ureja varstvo okolja.
3.3. Zavarovana
območja
53. člen
(zavarovana območja)
(1) Akt o zavarovanju, s katerim se ustanovi zavarovano območje,
določa poleg vsebin iz drugega odstavka 49. člena tega zakona tudi:
1.
meje zavarovanega območja na preglednem topografskem načrtu v merilu
1:25000 oziroma v drugem ustreznem merilu, ki omogoča določitev meje na parcelo
natančno;
2.
vrsto zavarovanega območja;
3.
določitev načina izvajanja javne službe za upravljanje zavarovanega območja;
4.
morebitno obveznost sprejema načrta upravljanja;
5.
finančne vire za izvajanje zavarovanja in razvoj lokalnega prebivalstva.
(2) Pri določanju vrste zavarovanega območja iz 2. točke
prejšnjega odstavka se upoštevajo tudi merila mednarodnih organizacij za
ohranjanje narave, katerih članica je Republika Slovenija.
(3) Z aktom o zavarovanju se lahko določi, da izvaja upravljavec
poleg nalog iz 133. člena tega zakona tudi naloge upravljanja območij, ki so na
zavarovanem območju in so varovana na podlagi drugih predpisov.
(4) Zavarovana območja so ožja zavarovana območja in širša
zavarovana območja.
(5) Ožja zavarovana območja so: naravni spomenik, strogi
naravni rezervat in naravni rezervat.
(6) Širša zavarovana območja so: narodni, regijski in krajinski
park.
(7) Narodni in regijski park morata imeti načrt
upravljanja.
(8) Z aktom iz prvega odstavka tega člena se lahko določi
vplivno območje, ki je zunaj zavarovanega območja, in predpišejo varstvene
usmeritve za tako rabo tega območja, ki ne ogroža zavarovanega območja.
(9) Zavarovana območja in vplivna območja so sestavni del
prostorskih državnih planov in prostorskih planov lokalnih skupnosti.
54. člen
(posegi in dejavnosti)
(1) Posegi in dejavnosti na zavarovanem območju se morajo
izvajati v skladu s predpisanimi pravili ravnanja iz prvega odstavka prejšnjega
člena in z načrtom upravljanja, če je le-ta predpisan.
(2) Varstveni režim, razvojne usmeritve in druge vsebine
iz akta o zavarovanju se podrobneje opredelijo v načrtu upravljanja iz 60. člena
tega zakona.
55. člen
(ustanovitelj zavarovanega območja)
(1) Zavarovano območje ustanovi vlada ali pristojni
organ ene ali več lokalnih skupnosti skupaj ali skupaj vlada in pristojni organ
ene ali več lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: ustanovitelj).
(2) Če več ustanoviteljev skupaj ustanovi zavarovano
območje, začne akt o zavarovanju veljati, ko ga sprejmejo vsi ustanovitelji v
enakem besedilu.
(3) Z aktom o zavarovanju se v primeru iz prejšnjega odstavka
določi tudi način izvajanja ustanoviteljskih pravic in obveznosti.
(4) Na podlagi akta o zavarovanju ustanoviteljice s pogodbo
podrobneje uredijo medsebojna razmerja.
(5) Če ustanovijo zavarovano območje skupaj vlada in
pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti, se akt o zavarovanju glede
pravnih posledic, ki jih vzpostavlja, obravnava kot akt o zavarovanju naravne
vrednote državnega pomena, če ni s tem zakonom določeno drugače.
(6) V aktu o zavarovanju iz prejšnjega odstavka se lahko
zlasti določi, da:
-
lokalna skupnost sofinancira delovanje zavarovanega območja,
-
lokalna skupnost zagotovi upravljanje zavarovanega območja,
-
lokalna skupnost sodeluje pri izvajanju nadzora.
(7) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena ustanovi
narodni park iz 69. člena tega zakona in zavarovano območje, ki je izjemnega
pomena za državo ali velikega mednarodnega pomena, Državni zbor Republike
Slovenije z zakonom.
56. člen
(odnos med zavarovanimi območji)
(1) Zavarovana območja, ki jih ustanovi država, in
zavarovana območja, ki jih ustanovi lokalna skupnost, se lahko prekrivajo.
(2) Če se zavarovana območja iz prejšnjega odstavka med
seboj prekrivajo, ukrepi varstva ne smejo biti med seboj v nasprotju.
(3) Na zavarovanih območjih, ki se med seboj prekrivajo,
skrbi za upravljanje zavarovanih območij država, v soglasju z lokalno
skupnostjo.
(4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko država
in lokalna skupnost glede na velikost zavarovanih območij, ki se prekrivajo,
dogovorita drugače.
57. člen
(seznanitev javnosti)
(1) Ustanovitelj mora pred sprejemom akta o zavarovanju seznaniti
javnost z vsebino osnutka akta o ustanovitvi ožjega zavarovanega območja.
(2) Osnutek akta o zavarovanju se objavi vsaj v enem javnem
glasilu, ki vsebuje tudi naznanilo o tem, kje si lahko zainteresirani ogledajo
kartografsko in drugo dokumentacijo v zvezi s predlaganim zavarovanjem, koliko časa
bo dokumentacija na vpogled, rok za sprejemanje pripomb ter navedbo organa, ki
sprejema pripombe.
(3) Rok iz prejšnjega odstavka ne sme biti krajši od 30 dni.
58. člen
(javna predstavitev)
(1) Ustanovitelj seznani javnost z osnutkom akta o
zavarovanju, s katerim se ustanavlja širše zavarovano območje, na javni
predstavitvi.
(2) Javna predstavitev se opravi z javno obravnavo in z javno
predstavitvijo razlogov za zavarovanje, osnutka akta o zavarovanju in
kartografske dokumentacije.
(3) Javna obravnava in javna predstavitev se opravita v lokalnih
skupnostih, v katerih so predvidena zavarovana območja. V soglasju z vsemi
lokalnimi skupnostmi se lahko javna predstavitev opravi za vse lokalne
skupnosti na enem mestu.
(4) Javna predstavitev mora trajati najmanj 60 dni.
(5) Iz gradiva, na podlagi katerega se ustanovitelj odloči
za sprejem akta o zavarovanju, morajo biti razvidni potek javne obravnave, dane
pripombe na javni obravnavi in med javno predstavitvijo ter strokovna stališča
do danih pripomb.
58.a člen
(način seznanitve javnosti pri spremembah akta o
zavarovanju)
Ustanovitelj seznani javnost s predlagano spremembo akta o
ustanovitvi ožjega oziroma širšega zavarovanega območja samo, če se sprememba
nanaša na meje zavarovanega območja ter predpisane varstvene režime, s katerimi
se posega v lastninska upravičenja pravnih ali fizičnih oseb na zavarovanem
območju. Seznanitev se izvede na način iz 57. oziroma 58. člena tega zakona.
59. člen
(upravljanje)
(1) Upravljanje zavarovanega območja je opravljanje
nalog varstva naravnih vrednot in nalog, ki so potrebne za izpolnitev namena,
zaradi katerega je bilo območje zavarovano, in so določene v aktu o
zavarovanju.
(2) V skladu z aktom o zavarovanju lahko ustanovitelj sam
neposredno upravlja zavarovano območje v režijskem obratu, ustanovi v ta namen
javni zavod, poveri upravljanje javnemu zavodu, ki je ustanovljen z namenom
usmerjanja trajnostnega gospodarjenja naravnih dobrin, ali podeli koncesijo za
upravljanje.
(3) Upravljanje zavarovanega območja se izvaja na
podlagi načrta upravljanja zavarovanega območja, če je v aktu o zavarovanju
tako določeno.
60. člen
(načrt upravljanja)
(1) Načrt upravljanja zavarovanega območja je programski
akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in
upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih
vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva.
(2) Na podlagi akta o zavarovanju sprejme načrt
upravljanja zavarovanega območja organ, ki je sprejel akt o zavarovanju.
(3) Načrt upravljanja zavarovanega območja, ki ga je ustanovila
država, sprejme vlada z uredbo.
(4) Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v
postopku sprejemanja načrta upravljanja iz prejšnjega odstavka z mnenjem.
(5) Predlog načrta upravljanja zavarovanega območja
pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči
organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
61. člen
(vsebina načrta upravljanja zavarovanega območja)
(1) Načrt upravljanja zavarovanega območja ima naslednje
nujne sestavine:
-
celovita ocena stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske in
socialne strukture prebivalstva,
-
ocena stanja naravnih vrednot na zavarovanem območju,
-
ocena stanja na vplivnem območju,
-
določitev načinov uresničevanja nalog varstva na zavarovanem območju in
ukrepov za izboljšanje in preprečevanje škodljivih vplivov na vplivnem območju,
-
določitev podrobnejših razvojnih usmeritev in načini njihovega uresničevanja
s prednostnim upoštevanjem tradicionalnih načinov rabe in opravljanja
dejavnosti,
-
smernice za povezovanje sektorskih načrtov gospodarjenja z naravnimi
dobrinami,
-
določitev varstvenih usmeritev za trajnostni razvoj dejavnosti,
-
določitev načinov financiranja za zagotavljanje namenov varstva in
razvoja,
-
umestitev in konkretizacija varstvenih režimov v prostor,
-
program izvajanja načrta upravljanja.
(2) Za čas do sprejetja prvega upravljavskega načrta lahko
ustanovitelj določi začasne upravljavske smernice.
(3) Načrt upravljanja je tudi podlaga za urejanje prostora
in rabo naravnih dobrin.
62. člen
(označevanje)
(1) Zavarovano območje se označi v naravi.
(2) Zavarovano območje, ki ga ustanovi država, je lahko označeno
tudi z državnimi simboli.
(3) Način označevanja zavarovanih območij iz prvega odstavka
tega člena, obliko ter vsebino znaka predpiše minister.
(4) Zavarovano območje, ki ga ustanovi lokalna skupnost,
je lahko v skladu s predpisi lokalne skupnosti označeno z javnimi simboli ali
grbi lokalne skupnosti.
63. člen
(vpis v zemljiško knjigo)
(1) Pristojna upravna enota izda na podlagi akta o
zavarovanju lastnikom zemljišč na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila država,
ugotovitvene odločbe.
(2) Obstoj pravnega dejstva iz prejšnjega odstavka vpiše
v zemljiško knjigo sodišče po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe
iz prejšnjega odstavka.
(3) Lokalna skupnost izda odločbo iz prvega odstavka tega
člena za zemljišča na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila, in predlaga
vpis v zemljiško knjigo.
3.3.1. Ožja
zavarovana območja
64. člen
(naravni spomenik)
(1) Naravni spomenik je območje, ki vsebuje eno ali več
naravnih vrednot, ki imajo izjemno obliko, velikost, vsebino ali lego ali so
redek primer naravne vrednote.
(2) Na zavarovanem območju je prepovedano izvajati posege
v naravo na način, ki lahko poslabša stanje, spremeni, poškoduje ali uniči
naravno vrednoto, in spreminjati razmere ali stanje tako, da se spremeni, poškoduje
ali uniči naravna vrednota ali pa zmanjša njen estetski pomen.
(3) Z aktom o zavarovanju se na zavarovanem območju lahko
prepovejo ali omejijo:
1.
izvajanje posegov v prostor;
2.
odkopavanje ali zasipavanje terena;
3.
odkopavanje ali odnašanje kamnin, mineralov ali fosilov;
4.
odlaganje odpadkov in odvajanje odpadnih voda;
5.
spreminjanje vodnega režima;
6.
odvzemanje naplavin;
7.
povzročanje vibracij in eksplozij;
8.
gospodarsko izkoriščanje naravnih virov;
9.
plovba in sidranje;
10.
promet z motornimi vozili in plovili;
11.
letanje pod določeno višino, vzletanje ali pristajanje zrakoplovov;
12.
lov in ribolov ter nabiranje rastlin ali živali;
13.
spreminjanje vegetacije;
14.
raziskovanje in odnašanje raziskovalnega materiala iz narave;
15.
športnorekreativne dejavnosti;
16.
postavljanje reklamnih in drugih označb;
17.
obiskovanje in ogledovanje;
18.
kurjenje;
19.
opravljanje vojaških dejavnosti;
20.
vse druge dejavnosti, ki lahko bistveno ogrozijo zavarovano območje.
(4) Pri določitvi prepovedi ali omejitev dejavnosti in
posegov iz prejšnjega odstavka se upoštevajo značilnosti zavarovanega območja
in namen zavarovanja.
65. člen
(strogi naravni rezervat)
(1) Strogi naravni rezervat je območje naravno
ohranjenih geotopov, življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih
rastlinskih ali živalskih vrst ali območje, pomembno za ohranjanje biotske
raznovrstnosti, kjer potekajo naravni procesi brez človekovega vpliva.
(2) Na zavarovanem območju je prepovedano izvajati posege
ali opravljati dejavnosti, ki ogrožajo ohranitev zavarovanega območja, namerno
uničevati rastline in živali in zadrževanje oseb, razen oseb, ki izvajajo
nadzor.
(3) Ne glede na prepoved iz prejšnjega odstavka lahko ministrstvo
izjemoma dovoli zadrževanje na zavarovanem območju zaradi izvajanja
znanstvenoraziskovalnega in učno-vzgojnega dela.
(4) Z aktom o zavarovanju se določijo podrobnejša
pravila ravnanja na območju naravnega rezervata.
66. člen
(naravni rezervat)
(1) Naravni rezervat je območje geotopov, življenjskih prostorov
ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst ali območje,
pomembno za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki se z uravnoteženim delovanjem
človeka v naravi tudi vzdržuje.
(2) Na zavarovanem območju je prepovedano opravljati dejavnosti
s sredstvi in na način, ki bi lahko povzročil bistvene spremembe biotske
raznovrstnosti, strukture in funkcije ekosistemov, in opravljati dejavnosti v času,
ko je lahko ogrožen obstoj rastlin ali živali.
(3) Z aktom o zavarovanju se na zavarovanem območju lahko
prepovejo ali omejijo:
1.
izvajanje posegov v prostor;
2.
odkopavanje ali zasipavanje zemljišč;
3.
spreminjanje vodnega režima;
4.
odvzemanje naplavin;
5.
povzročanje hrupa, eksplozij in vibracij;
6.
gospodarsko izkoriščanje naravnih virov;
7.
plovba in sidranje;
8.
promet z motornimi vozili in plovili;
9.
letanje pod določeno višino, vzletanje ali pristajanje zrakoplovov;
10.
izvajanje agro- in hidromelioracij;
11.
spreminjanje kemičnih značilnosti tal;
12.
spreminjanje vegetacije;
13.
odstranjevanje živih meja, posameznih dreves in drugih drobnih naravnih
struktur;
14.
zasajanje monokultur;
15.
nabiranje plodov, gob ali rastlin ter njihovih delov;
16.
vznemirjanje, ubijanje ali jemanje živali iz narave;
17.
naseljevanje in doseljevanje živali prosto živečih vrst;
18.
lov in ribolov ter nabiranje rastlin ali živali;
19.
umetno zasneževanje in dosneževanje;
20.
raziskovanje in odnašanje raziskovalnega materiala iz narave;
21.
športnorekreativne dejavnosti;
22.
obiskovanje in ogledovanje;
23.
opravljanje vojaških dejavnosti;
24.
kurjenje;
25.
vse druge dejavnosti, ki lahko bistveno ogrozijo zavarovano območje.
(4) Pri določitvi prepovedi ali omejitev dejavnosti in
posegov iz prejšnjega odstavka se upoštevajo značilnosti zavarovanega območja
in namen zavarovanja.
3.3.2. Širša
zavarovana območja
67. člen
(širša zavarovana območja)
(1) Širša zavarovana območja so območje narave, kjer je
velika abiotska, biotska in krajinska raznovrstnost ter velika gostota in
raznolikost naravnih vrednot, ki so lahko tudi kompleksno in funkcionalno med
seboj povezane.
(2) Pri ustanavljanju širših zavarovanih območij se upoštevajo
in omogočajo tudi razvojne možnosti pebivalstva ter duhovna sprostitev in
bogatitev človeka.
(3) Širša zavarovana območja se ustanavljajo tudi za uresničevanja
mednarodno priznanih oblik varstva območij narave.
(4) V širših zavarovanih območjih se lahko ustanovijo tudi
ožja zavarovana območja.
(5) V širših zavarovanih območjih se lahko določijo varstvena
območja ali pasovi, s katerimi se podrobneje uredi varstveni režim zavarovanega
območja.
68. člen
(splošni varstveni režim)
(1) Z aktom o zavarovanju širšega zavarovanega območja
se na zavarovanem območju glede na vrsto širšega zavarovanega območja lahko
prepovejo, omejijo ali drugače uredijo:
1.
izvajanje posegov in dejavnosti, s katerimi se ogroža prvobitnost
narave;
2.
gradnja infrastrukturnih objektov, namenjenih bivanju, lovu, ribolovu,
turizmu in športu, razen na za to določenih krajih;
3.
gradnja novih tranzitnih komunalnih, energetskih in prometnih objektov;
4.
gradnja sekundarnih bivališč;
5.
gradnja novih objektov;
6.
odkopavanje ali zasipavanje zemljišč;
7.
povzročanje eksplozij ali vibracij;
8.
gospodarska raba naravnih virov, razen za gradnjo na zavarovanem območju;
9.
odvzemanje naplavin;
10.
spreminjanje vodnega režima, razen pri nujnih vzdrževalnih delih;
11.
promet z vozili in plovili;
12.
letenje pod določeno višino, vzletanje ali pristajanje zrakoplovov;
13.
letenje z jadralnimi padali, jadralnimi zmaji ali drugimi toplozračnimi
ladjami ali ultralahkimi jadralnimi napravami zunaj za to določenih območij;
14.
vožnja z zrakoplovi pod 300 m od najvišje točke zavarovanega območja;
15.
kmetijsko obdelovanje zemljišč z načini in sredstvi, ki bi lahko povzročili
bistvene spremembe biotske raznovrstnosti, strukture in vrste ekosistemov ali
bistveno spremenili površinsko plast prsti;
16.
vznemirjanje, ubijanje ali odvzem živali iz narave, razen zaradi ekoloških
in drugih opravičljivih razlogov;
17.
lov in izvajanje lovskogojitvenih ukrepov;
18.
ribolov in izvajanje ribogojnih ukrepov;
19.
nabiranje rastlin in njihovih delov;
20.
postavljanje obor in objektov za rejo živali;
21.
vnašanje rastlin ali živali tujerodnih vrst;
22.
spreminjanje vegetacije;
23.
umetno zasneževanje in dosneževanje;
24.
odlaganje odpadkov, ki ne izvirajo iz zavarovanega območja;
25.
šotorjenje in kurjenje zunaj določenih mest;
26.
raziskovanje in odnašanje raziskovalnega materiala iz narave;
27.
prirejanje množičnih športnih, turističnih ali drugih javnih prireditev;
28.
izvajanje vodnih in drugih športov zunaj za to določenih območij;
29.
opravljanje vojaških dejavnosti;
30.
vse druge dejavnosti, ki lahko bistveno ogrozijo zavarovano območje.
(2) Pri določitvi prepovedi ali omejitev dejavnosti in
posegov iz prejšnjega odstavka se upoštevajo značilnosti zavarovanega območja
in namen zavarovanja.
69. člen
(narodni park)
(1) Narodni park je veliko območje s številnimi
naravnimi vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V pretežnem delu
narodnega parka je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in
naravnimi procesi, v manjšem delu narodnega parka so lahko tudi območja večjega
človekovega vpliva, ki pa je z naravo skladno povezan.
(2) V narodnem parku morata biti opredeljeni najmanj dve
varstveni območji tako, da je v pretežnem, povečini sklenjenem delu opredeljeno
varstveno območje s strožjim varstvenim režimom ob upoštevanju mednarodnih
varstvenih standardov in kriterijev.
(3) Narodni park, namen zavarovanja, razvojne usmeritve,
varstvena območja, varstveni režimi, upravljavec in drugo se določijo z
zakonom.
70. člen
(regijski park)
(1) Regijski park je obsežno območje regijsko značilnih ekosistemov
in krajine z večjimi deli prvobitne narave in območji naravnih vrednot, ki se
prepletajo z deli narave, kjer je človekov vpliv večji, vendarle pa z naravo
uravnotežen.
(2) V regijskem parku morata biti opredeljeni najmanj dve
varstveni območji tako, da je varstveno območje s strožjim varstvenim režimom
opredeljeno v manjšem obsegu in točkovno.
(3) Z aktom o zavarovanju se določijo podrobnejša
pravila ravnanja na območju regijskega parka.
71. člen
(krajinski park)
(1) Krajinski park je območje s poudarjenim kakovostnim in
dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali
krajinsko vrednost.
(2) Z aktom o zavarovanju se določijo podrobnejša
pravila ravnanja na območju krajinskega parka.
3.4. Minerali
in fosili
72. člen
(pojem in lastnina)
(1) Fosili so okameneli ostanki živali ali rastlin ali
njihovi sledovi, ki so stvaren dokaz življenja iz geološke preteklosti.
(2) Minerali so elementi ali spojine, ki sestavljajo
kamnine. Če imajo prostor za rast, se razvijejo kristali z značilno zunanjo
obliko. Minerali po tem zakonu niso mineralna surovina.
(3) Minerali in fosili v naravi so v lasti države.
(4) Mineral ali fosil, ki je odvzet iz narave za namene
in pod pogoji, ki jih določa ta zakon, postane last tistega, ki ga odvzame.
73. člen
(varstvo)
(1) Minerali ali fosili, ki so na podlagi predpisa iz šestega
odstavka 37. člena tega zakona določeni za naravno vrednoto (v nadaljnjem
besedilu: minerali ali fosili), se ohranjajo na mestu nahajališča, razen če s
tem zakonom ni določeno drugače.
(2) Če na nahajališču ni mogoče zagotoviti učinkovitega varstva
mineralov ali fosilov, se minerali ali fosili oddajo v varstvo pravni ali fizični
osebi, ki bo zagotovila strokovno varstvo mineralov ali fosilov ter omogočila
njihovo uporabo v izobraževalne, znanstvene in naravovarstvene namene.
(3) Fizična ali pravna oseba mora biti za varstvo
mineralov ali fosilov strokovno usposobljena.
(4) Strokovna usposobljenost iz prejšnjega odstavka se
izkazuje s pooblastilom ministra.
(5) Minerali in fosili iz drugega odstavka tega člena se
oddajo v varstvo pravni ali fizični osebi, ki je izbrana na podlagi javnega
razpisa.
(6) Vlada določi pravila ravnanja v zvezi z
raziskovanjem nahajališč, načinom varstva mineralov ali fosilov na mestu nahajališča
ter vsebino, način in pogoje strokovnega varstva mineralov ali fosilov, ki se
varujejo zunaj nahajališča.
(7) Minister podrobneje predpiše merila za strokovno usposobljenost,
postopek ugotavljanja ter podeljevanja pooblastila.
(8) Ministrstvo vodi seznam fizičnih ali pravnih oseb,
ki so pooblaščene za varovanje mineralov ali fosilov ter raziskovanje nahajališč.
74. člen
(najdbe mineralov ali fosilov)
(1) Najdbe mineralov ali fosilov mora najditelj
prijaviti ministrstvu. Hkrati mora najdbo zaščititi pred uničenjem, poškodbo
ali krajo.
(2) Ministrstvo odloči o raziskavi nahajališča mineralov
ali fosilov iz prejšnjega odstavka v desetih dneh.
(3) Če ministrstvo ne odloči v roku iz prejšnjega
odstavka, se šteje, da raziskava ni potrebna.
(4) V obdobju iz drugega odstavka tega člena, razen če se
ministrstvo in najditelj ne dogovorita drugače, ne sme najditelj na mestu
najdbe opravljati nobenih dejavnosti, ki bi lahko privedle do uničenja ali poškodovanja
najdbe.
(5) Lastnik zemljišča, na katerem je bil najden mineral ali
fosil, ali fizična ali pravna oseba, ki izvaja dejavnost, med katero je prišlo
do najdbe, mora omogočiti raziskavo nahajališča v skladu z odločbo iz drugega
odstavka tega člena.
(6) Pritožba zoper odločbo iz drugega odstavka tega člena
ne zadrži izvršitve.
(7) Raziskavo nahajališča iz drugega odstavka tega člena
opravi strokovno usposobljena fizična ali pravna oseba, ki jo s seznama iz
osmega odstavka prejšnjega člena izbere ministrstvo.
(8) Če obstaja verjetnost nadaljnjih najdb mineralov in fosilov,
mora oseba iz petega odstavka tega člena po dokončanju raziskovalnih del omogočiti
organizaciji, pristojni za ohranjanje narave, nadzor nad nadaljevanjem del, med
katerimi je prišlo do najdbe.
75. člen
(prepovedan odvzem iz narave)
(1) Prepovedano je jemati iz narave minerale ali fosile,
ki so zavarovani na podlagi 49. člena tega zakona.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko ministrstvo
izjemoma dovoli odvzem iz narave za minerale ali fosile, ki so zavarovani na
podlagi 49. člena tega zakona, zaradi raziskovanih, izobraževalnih ali
razstavnih namenov.
76. člen
(dovoljen odvzem iz narave)
(1) Fizična oseba lahko odvzame minerale ali fosile iz narave
zaradi uporabe v lastne zbirateljske namene.
(2) Pravna oseba lahko odvzame minerale ali fosile iz narave
zaradi opravljanja raziskovalne, izobraževalne ali muzejske dejavnosti.
(3) Ministrstvo dovoli odvzem mineralov ali fosilov iz narave
zaradi dajanja v promet.
(4) Fizična ali pravna oseba, ki daje minerala ali
fosile v promet, mora imeti za vsak mineral ali fosil, ki ga ima v posesti,
dokazilo o izvoru oziroma dovoljenje o odvzemu. Dokumentacijo je dolžna hraniti
in jo ob prodaji izročiti kupcu.
(5) Oseba iz prejšnjega odstavka je dolžna voditi
evidenco o trgovanju z minerali ali fosili, ki vsebuje zlasti ime in priimek
fizične osebe oziroma firmo pravne osebe, od katere je mineral ali fosil
pridobila, njegov izvor, čas nakupa in prodaje ter ime in naslov kupca.
(6) Minister predpiše obliko in podrobnejšo vsebino evidence
o trgovanju z minerali ali fosili.
77. člen
(prepovedani načini odvzema iz narave)
(1) Pri odvzemu mineralov ali fosilov iz narave je
prepovedano uporabljati stroje, razstreliva, potisne pline ali druga kemična
sredstva.
(2) Ministrstvo lahko izjemoma dovoli uporabo sredstev iz
prejšnjega odstavka zaradi znanstvenoraziskovalnih ali izobraževalnih namenov.
78. člen
(prijava raziskovanja)
(1) Fizična ali pravna oseba mora raziskovanje nahajališč
mineralov ali fosilov prijaviti ministrstvu trideset dni pred nameravanim začetkom
raziskovanja.
(2) Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za raziskave,
ki se izvajajo na podlagi 74. člena tega zakona.
(3) Če se raziskava nanaša na nahajališča mineralov ali fosilov,
ki so zavarovani na podlagi tretjega odstavka 49. člena tega zakona,
ministrstvo raziskovanje z odločbo prepove ali določi posebna pravila ravnanja
pri raziskovanju.
(4) Če ministrstvo v tridesetih dneh od prejema popolne prijave
raziskovanja ne izda odločbe iz prejšnjega odstavka, se šteje, da z
raziskovanjem soglaša.
(5) Oseba iz prvega odstavka tega člena mora po
opravljenem raziskovanju oziroma najkasneje v 30 dneh predložiti ministrstvu
poročilo o opravljenem raziskovanju, ki mora v primeru iz tretjega odstavka
tega člena vsebovati podatke, zahtevane v dovoljenju.
79. člen
(izvoz)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki želi izvoziti mineral
ali fosil, mora pridobiti dovoljenje ministrstva.
(2) Izvoz mineralov ali fosilov, ki so zavarovani na
podlagi 49. člena tega zakona, je prepovedan.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko ministrstvo
dovoli začasen izvoz mineralov ali fosilov iz prejšnjega odstavka zaradi
razstavnih ali izobraževalnih namenov.
3.5. Ogrožene
rastlinske in živalske vrste
80. člen
(ugotovitev ogroženosti)
(1) Ogrožena rastlinska ali živalska vrsta je tista
vrsta, katere obstoj je v nevarnosti in ki je kot taka opredeljena v rdečem
seznamu ogroženih rastlinskih ali živalskih vrst.
(2) Rdeči seznam ogroženih vrst je seznam rastlinskih in
živalskih vrst, razporejenih po kategorijah ogroženosti.
(3) Minister določi ogrožene rastlinske in živalske
vrste in jih uvrsti v rdeče sezname s predpisom.
(4) V predpisu iz prejšnjega odstavka se določi tudi stanju
ogroženosti vrste ustrezen ukrep za izboljšanje stanja vrste.
(5) Ukrepi iz prejšnjega odstavka so: fizična zaščita, omogočanje
in vzpostavljanje primernih mest za reprodukcijo, prehranjevanje in
prezimovanje, gojenje, doseljevanje in ponovno naseljevanje.
(6) Ukrepe iz prejšnjega odstavka izvaja pravna ali fizična
oseba s sklenitvijo pogodbe o skrbništvu iz 48. člena tega zakona.
81. člen
(zavarovanje vrste)
(1) Zaradi dejanske ali možne ogroženosti, ki je
ugotovljena na podlagi predpisa iz prejšnjega člena, sprejme vlada akt o
zavarovanju rastlinskih ali živalskih vrst, določi ukrepe varstva njihovih
habitatov, predpiše pravila ravnanja in poseben varstveni režim.
(2) Z varstvenim režimom iz prejšnjega odstavka se določijo
zlasti pravila varstva za mrtve in žive živali v vseh razvojnih oblikah živali
(jajca, ličinke, bube, mladiči in odrasle živali), za dele mrtvih živali ali
izdelke iz živali. Nanašajo se zlasti na omejitve in prepovedi ubijanja, lova
ali vznemirjanja živali, zlasti v tistih obdobjih življenja, ki so pomembna za preživetje,
omejitve in prepovedi trgovine z živalmi in njihovimi deli ter izdelki iz njih
in prepovedane načine prevoza.
(3) Živali vrst, ki so zavarovane na podlagi tega
zakona, se ne lovijo ne glede na uvrstitev vrst med lovne ali ribolovne v
skladu z zakonom.
(4) Z varstvenim režimom iz prvega odstavka tega člena se
določijo zlasti pravila varstva vseh razvojnih oblik rastlin. Nanašajo se
zlasti na omejitve in prepovedi trganja, nabiranja, zbiranja, rezanja, ruvanja
ali uničevanja rastlin ter gojenja, prodaje ali izmenjave ter prepovedane načine
prevoza.
82. člen
(zavarovanje izjemne živali ali populacije)
(1) Izjemna žival je tista, ki izstopa po svojih
telesnih lastnostih, po vodilnem položaju v socialni hierarhiji populacije ali
po kakšnih drugih izstopajočih značilnostih ali zaradi pomena v ekosistemu.
(2) Vlada sprejme akt o zavarovanju izjemne živali ali izjemno
pomembne populacije živalske vrste.
(3) Z aktom iz prejšnjega odstavka se določijo pravila ravnanja,
poseben varstveni režim ter varstvo habitatov izjemnih živali ali izjemne populacije.
83. člen
(naloge lokalne skupnosti)
Lokalna skupnost zagotavlja varstvo rastlinskih ali živalskih
vrst ter vrst drugih živih organizmov, ki so lokalno ogroženi ali pomembni, in
izvaja ukrepe varstva iz četrtega odstavka 80., 81. in tretjega odstavka 82. člena
tega zakona na podlagi strokovnega predloga organizacije, pristojne za ohranjanje
narave.
3.6. Drugi
ukrepi varstva naravnih vrednot
3.6.1. Zakonita
predkupna pravica
84. člen
(zakonita predkupna pravica)
(1) Država je predkupni upravičenec pri nakupu zemljišč na
zavarovanih območjih, za katere je sprejela akt o zavarovanju, ne glede na
določbe drugih zakonov, ki urejajo predkupno pravico na kmetijskih, gozdnih in
vodnih zemljiščih.
(2) Lastnik zemljišča iz prejšnjega odstavka mora o nameravani
prodaji obvestiti upravljavca zavarovanega območja in ministrstvo. Ponudba mora
vsebovati podatke o zemljišču, ceno in druge prodajne pogoje.
(3) Če država ne uveljavi prednostne predkupne pravice tako,
da v 60 dneh od prejema obvestila iz prejšnjega odstavka pisno sporoči lastniku
zemljišča, da ponudbo sprejema, jo lahko uveljavljajo prednostni upravičenci po
vrstnem redu, ki je določen v zakonih iz prvega odstavka tega člena tako, da
ima v isti kategoriji prednostnih upravičencev prednost tisti, ki je že lastnik
istovrstnega zemljišča na zavarovanem območju.
(4) Če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja
predkupne pravice, lahko prodajalec proda zemljišče iz tega člena drugemu
kupcu, ki je njegovo ponudbo sprejel pravočasno, in na način, določen s
predpisi o kmetijskih zemljiščih, in če s pogodbo soglaša upravna enota. Za
postopke in roke uveljavljanja predkupne pravice po tem členu se smiselno
uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek uveljavljanja zakonite predkupne
pravice na kmetijskih zemljiščih, če ta zakon ne določa drugače.
(5) Določbe tega člena se uporabljajo tudi, če je prodajalec
zemljišča na zavarovanem območju lokalna skupnost.
(6) Lokalna skupnost je predkupni upravičenec pri nakupu
zemljišč, razen vodnih zemljišč, na zavarovanih območjih, za katere je sprejela
akt o zavarovanju. Predkupno pravico uveljavlja na način iz tega zakona.
(7) Prvi predkupni upravičenec glede zemljišč, ki sta jih
zavarovali skupaj država in lokalna skupnost, je država. Če država v roku iz
tretjega odstavka tega člena ne uveljavi predkupne pravice, jo lahko uveljavi
lokalna skupnost, na katere območju se zemljišče nahaja, v roku 30 dni od dne
poteka roka države za uveljavitev predkupne pravice. Kadar država lokalno
skupnost pred potekom roka iz tretjega odstavka tega člena obvesti, da
predkupne pravice ne bo uveljavljala, začne teči rok iz prejšnjega stavka od
dneva, ko lokalna skupnost prejme obvestilo.
3.6.2. Omejitve
v pravnem prometu
85. člen
(omejitve pravnega prometa z državno lastnino)
(1) Nepremičnine na zavarovanih območjih in zemljišča, na
katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu,
razen v primerih določenih s tem zakonom.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko ministrstvo
dovoli:
1.
menjavo zemljišča, ki je v lasti države, na zavarovanem območju za drugo
zemljišče na zavarovanem območju, ki je v lasti fizične ali pravne osebe,
zaradi pridobitve zemljišča, ki je za varstvo naravnih vrednot ali za doseganje
namenov zavarovanja pomembnejše,
2.
prodajo objekta s pripadajočim zemljiščem, ki je v lasti države na
zavarovanem območju in ne služi za namene varstva ali upravljanja zavarovanega
območja, s tem, da se polovica dobljene kupnine nameni za pridobitev
nepremičnin na zavarovanih območjih v last države.
(3) Dovoljenje ministrstva v primeru iz 2. točke prejšnjega
odstavka ni potrebno, če se prodaja izvede na podlagi programa, načrta oziroma
drugega akta, ki ga sprejme oziroma potrdi vlada, in če s tem predhodno soglaša
ministrstvo.
(4) Upravljavci nepremičnin na zavarovanih območjih in
zemljišč, na katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, si morajo k
pravnim poslom v zvezi z upravljanjem s temi nepremičninami, ki jih lahko
sklepajo v skladu s predpisi, pridobiti predhodno soglasje ministrstva.
(5) Upravljavci nepremičnin in zemljišč, na katerih so
naravne vrednote, ki so v lasti države, in se nahajajo na območjih, ki so s
programi iz 94. člena tega zakona in prostorskimi akti predvidena za
zavarovanje na podlagi tega zakona, in ministrstvo sporazumno določijo tak
način gospodarjenja s temi nepremičninami in naravnimi vrednotami, ki je v
skladu z namenom ustanovitve zavarovanega območja.
86. člen
(promet z nepremičninami na zavarovanih območjih)
(1) Pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli na nepremičninah
na zavarovanih območjih je možna le s soglasjem upravne enote.
(2) Soglasje iz prejšnjega odstavka ni potrebno, če gre za
pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja in s pravnim poslom, ki se
sklepa med lastnikom in državo oziroma lokalno skupnostjo, na katere območju leži
nepremičnina, ki se prodaja.
(3) Odločba o soglasju iz prvega odstavka tega člena se
ne izda:
-
če niso bile upoštevane določbe o predkupni pravici iz 84. člena tega
zakona;
-
če pridobitelj nepremičnine ne da izjave, da soglaša z varstvenimi režimi
in razvojnimi usmeritvami na zavarovanem območju.
87. člen
(vloga za soglasje)
(1) Vlogo za izdajo soglasja iz prvega odstavka prejšnjega
člena vloži pridobitelj nepremičnine pri upravni enoti, na območju katere leži
nepremičnina oziroma njen pretežni del. Vlogi je treba priložiti dokazilo o
pravnem poslu.
(2) Stranke v postopku izdaje odobritve so pogodbene stranke
razen v delu, ki se nanaša na izvajanje določb tega zakona o predkupni pravici,
kjer je stranka v postopku vsak izmed predkupnih upravičencev.
(3) Če za pravni posel soglasje ni potrebno v primerih
iz drugega odstavka prejšnjega člena, to upravna enota v pisno potrdi.
(4) Upravna enota izda odločbo o soglasju ali soglasje zavrne
v upravnem postopku v 30 dneh od prejema popolne vloge.
(5) Če odločba oziroma potrdilo ni izdano v 30 dneh, se šteje,
da odobritev oziroma potrdilo ni dano.
(6) Overitev podpisov na pogodbi o odtujitvi nepremičnine
na zavarovanem območju ter zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sta mogoča
le na podlagi soglasja oziroma potrdila iz tega člena.
(7) Pravni posli, sklenjeni brez soglasja ali potrdila
ali v nasprotju z njim, so nični.
3.6.3. Razlastitev,
omejitve lastninske pravice in odškodnina
88. člen
(razlastitev v interesu ohranjanja narave)
(1) Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičninah
se v javno korist lahko odvzame ali omeji, kadar je to potrebno zaradi varstva
naravnih vrednot ali doseganja namena ustanovitve zavarovanega območja.
(2) Javna korist je izkazana, če je razlastitev nepremičnine
potrebna zaradi izvajanja varstvenih in razvojnih usmeritev naravnih vrednot,
dostopnosti ali uživanja lastnosti naravnih vrednot, varstva in razvoja
zavarovanega območja ali obnovitve naravnih vrednot, kadar je tako določeno v
aktu o zavarovanju iz tretjega odstavka 53. člena tega zakona.
(3) Lastninska ali druga stvarna pravica se odvzame ali omeji
po postopku in na način, ki ga določa zakon, ki ureja razlastitev nepremičnin, če
ta zakon ne določa drugače.
(4) Na zavarovanem območju, ki ga zavaruje država, sproži
razlastitveni postopek ministrstvo. Na zavarovanem območju, ki ga zavaruje
lokalna skupnost pa pristojen organ lokalne skupnosti.
(5) Ministrstvo ali pristojen organ lokalne skupnosti
mora najmanj tri mesece pred vložitvijo predloga za razlastitev poslati
lastnikom pisno ponudbo za odkup nepremičnin.
(6) Za odvzeto nepremičnino mora ministrstvo ali
pristojen organ lokalne skupnosti zagotoviti lastniku drugo enakovredno nepremičnino
zunaj zavarovanega območja ali plačati odškodnino.
(7) Višina odškodnine za odvzeto nepremičnino se določi
po vrednosti nepremičnine ob pridobitvi nepremičnine z upoštevanjem njene
vrednosti ob razlastitvi.
89. člen
(odškodnine zaradi omejitev in prepovedi)
(1) Fizične in pravne osebe, ki se jim zaradi omejitev
in prepovedi iz tega zakona ali na njegovi podlagi izdanih aktov o zavarovanju
bistveno poslabšajo obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka in tega ni mogoče
nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru varstvenih režimov oziroma
razvojnih usmeritev na zavarovanih območjih, so upravičene do odškodnine.
(2) Odškodnina iz prejšnjega odstavka obsega izgubo ali
zmanjšanje dohodka od nepremičnine in se določi po postopku, ki ga določa
zakon, ki ureja razlastitev nepremičnin.
(3) Oseba iz prvega odstavka tega člena uveljavlja
pravico do odškodnine v postopku, ki ga za določitev višine odškodnine zaradi
omejitve lastninske ali druge stvarne pravice določa zakon, ki ureja
razlastitev nepremičnin.
(4) Oseba iz prvega odstavka tega člena ima pravico vložiti
zahtevo za odškodnino v enem letu po prejemu odločbe izdane na podlagi
predpisa, ki je povzročil spremembo razmer.
(5) Pravna oseba, ki upravlja nepremičnino, ki je v
lasti države, ni upravičena do odškodnine na podlagi tega člena.
90. člen
(odkup zaradi omejitev lastninske pravice)
(1) Država je dolžna na zahtevo fizične ali pravne
osebe, ki ima v lasti nepremičnino na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila
država, odkupiti za primerno plačilo nepremičnino, ki je zaradi omejitev in
prepovedi iz tega zakona ni več mogoče rabiti za dejavnost, kot se je rabila
pred zavarovanjem ali pa se lahko rabi le v neznatni meri.
(2) Če je zavarovano območje, na katerem leži nepremičnina
iz prejšnjega odstavka, zavarovala lokalna skupnost, je lokalna skupnost dolžna
odkupiti nepremičnino na zahtevo osebe iz prejšnjega odstavka.
(3) Lastnik uveljavlja pravico iz tega člena v postopku,
ki ga za odvzem lastninske pravice določa zakon, ki ureja razlastitev.
(4) Lastnik ima pravico vložiti zahtevo za odkup nepremičnine
v dveh letih po pravnomočnosti odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega
odstavka tega člena, ki je povzročil spremembo razmer.
91. člen
(odgovornost države)
Država ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo rastline ali živali,
razen v primerih, določenih z zakonom.
92. člen
(škoda, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki ji živali zavarovanih
vrst iz 81. člena tega zakona lahko povzročijo škodo na premoženju (v
nadaljnjem besedilu: oškodovanec), mora na primeren način kot dober gospodar in
na svoje stroške narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred
nastankom škode.
(2) Če nastanka škode ni mogoče preprečiti na način iz
prejšnjega odstavka, lahko oškodovanec od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih
ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Oškodovanec in ministrstvo se
sporazumeta o vrstah ukrepov in o načinu zagotovitve sredstev za izvedbo
ukrepov.
(3) Ukrepi iz prejšnjega odstavka so odvračanje, postavljanje
ograd, ulov posameznih osebkov in redčenje populacij zavarovanih živalskih
vrst.
(4) Minister določi primerne načine varovanja premoženja
in vrste ukrepov za preprečitev škode za posamezne živalske vrste.
93. člen
(odškodnina zaradi škode povzročene po živalih zavarovanih
vrst)
(1) Oškodovanec je upravičen do povrnitve odškodnine v
višini dejanske škode, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst iz 81. člena
tega zakona, če so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena.
(2) Oškodovanec uveljavlja odškodninski zahtevek za
škodo, povzročeno po živalih zavarovanih vrst na način in po postopku s
smiselno uporabo določb predpisov o divjadi in lovstvu, ki urejajo
uveljavljanje škode od države.
(3) Naloge pooblaščenca ministrstva v primerih iz
prejšnjega odstavka izvaja Zavod za gozdove Slovenije.
(4) Ministrstvo je pristojno za odločitev o višini
odškodnine za škodo, povzročeno po živalih zavarovanih vrst.
(5) Oškodovanec, ki se ne strinja z odločitvijo ministrstva,
lahko s tožbo zahteva, da o odškodnini odloči pristojno sodišče. Tožbo mora
vložiti najkasneje v treh letih od dneva, ko je škoda nastala.
(6) Z varstvenim režimom iz prvega odstavka 81. člena tega
zakona se lahko določi tudi omejitev ali prepoved imeti v posesti ali lasti
žival ali rastlino, zavarovano skladno z 81. členom tega zakona, če prisotnost
živali ali rastline na območju države neposredno ogroža obstoj domorodne
rastlinske ali živalske vrste.
IV. PROGRAMIRANJE
94. člen
(nacionalni program)
(1) Nacionalni program varstva narave, ki zajema
ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot, sprejme Državni
zbor Republike Slovenije.
(2) Z nacionalnim programom iz prejšnjega odstavka se
opredeli obseg javnega interesa pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in
varstvu naravnih vrednot za najmanj 10 let tako, da se na podlagi ocene stanja
ohranjenosti narave določijo cilji in usmeritve za:
1.
ohranitev biotske raznovrstnosti s programom ukrepov varstva rastlinskih
in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov;
2.
varstvo naravnih vrednot s programom ustanavljanja zavarovanih območij
in obnovitve naravnih vrednot;
3.
način izpolnjevanja mednarodnih obveznosti;
4.
vzgojo in izobraževanje na področju ohranjanja narave;
5.
ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave;
6.
zagotavljanje finančnih virov za izvajanje varstva narave.
(3) Program iz prejšnjega odstavka ima kartografsko prilogo,
kjer so prostorsko prikazani načrtovani ukrepi ohranjanja biotske
raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot.
(4) Sestavine programa iz drugega odstavka tega člena se
obvezno upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
(5) Naloge iz drugega odstavka tega člena se podrobneje
razčlenijo v operativnih programih, ki jih sprejme vlada.
(6) Nacionalni program in državni prostorski plan morata
biti usklajena.
95. člen
(lokalna skupnost)
(1) Lokalne skupnosti sprejemajo programe varstva
naravnih vrednot lokalnega pomena na svojem območju.
(2) Programi iz prejšnjega odstavka ne smejo biti v nasprotju
z nacionalnim programom iz prejšnjega člena.
V. USMERJANJE IN DOVOLJEVANJE
5.1. Naravovarstvene
smernice
96. člen
(ohranjanje narave)
(1) Posegi v naravo se morajo planirati, načrtovati in izvajati
tako, da ne okrnijo narave.
(2) V postopkih načrtovanja rabe ali izkoriščanja
naravnih dobrin in urejanja prostora mora pristojni državni ali lokalni organ
izbrati tisto odločitev, ki ob približno enakih učinkih izpolnjuje merilo
najmanjšega možnega poseganja v naravo in v primeru obstoja alternativnih tehničnih
možnosti za izvedbo posega ne okrni narave.
(3) Pristojni državni ali lokalni organ lahko sprejme
odločitev o širitvi stavbnih zemljišč:
-
če so v naselju izkoriščene vse možnosti za racionalno pozidavo in
ugotovljenih potreb ni mogoče zadovoljiti drugače,
-
če za graditev infrastrukturnih povezav zunaj naselij ni mogoče
izkoristiti že obstoječih koridorjev.
(4) Nosilec posega v naravo ali izvajalec dejavnosti
mora delovati tako, da v čim manjši meri posega v naravo ter po zaključku
posega ali dejavnosti približa stanje v naravi tistemu stanju, ki je bilo pred
posegom oziroma dejavnostjo.
97. člen
(naravovarstvene smernice)
(1) Državni in lokalni organi ter druge osebe javnega prava,
ki so pristojne za pripravo prostorskih aktov in drugih aktov rabe naravnih
dobrin, si morajo v postopku priprave teh aktov pridobiti naravovarstvene
smernice. Naravovarstvene smernice je treba pridobiti tudi v postopku
sprejemanja aktov razglasitve nepremičnega kulturnega spomenika, ki se nanašajo
na območja, ki so na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave določena za
zavarovana območja, ekološko pomembna območja in posebna varstvena območja ter
naravne vrednote, razen območij kulturne krajine in spomenikov oblikovane
narave.
(2) Naravovarstvene smernice so strokovno gradivo, s katerim
se za območje, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben
status, opredelijo usmeritve, izhodišča in pogoji za varstvo naravnih vrednot
in zavarovanih območij ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. V
naravovarstvenih smernicah se k načrtom rabe naravnih dobrin navedejo tudi
usmeritve, izhodišča oziroma pogoji za trajnostno rabo sestavin biotske
raznovrstnosti.
(3) Če se ob pripravi naravovarstvenih smernic k predlogom
aktov iz prvega odstavka tega člena ugotovi, da bodo v te akte poleg območij s
posebnim statusom iz prejšnjega odstavka vključena tudi območja, na katera se
nanašajo sprejeti programi s področja ohranjanja narave, oziroma območja, za
katera je predpis za pridobitev posebnega statusa že v postopku sprejemanja, se
lahko strokovno gradivo izdela tudi za takšna območja, pri čemer pa se po tem,
ko so naravovarstvene smernice izdelane, takšno strokovno gradivo šteje samo
kot neobvezno strokovno priporočilo pripravljavcem takšnih aktov.
(4) Naravovarstvene smernice izdela organizacija, pristojna
za ohranjanje narave, ko od osebe iz prvega odstavka tega člena oziroma osebe,
ki je pooblaščena za pripravo akta iz prvega odstavka tega člena, prejme
zahtevo za njihovo pripravo. Naravovarstvene smernice se pripravijo v roku 30
dni, razen če strokovna priprava zaradi obsežnosti preverjanja, ki so potrebna
za izdelavo naravovarstvenih smernic, ni možna v predpisanem roku, vendar
najkasneje v roku 60 dni, o čemer obvesti osebe iz prvega odstavka tega člena.
(5) Če pripravljavec naravovarstvenih smernic ugotovi, da
izdelava naravovarstvenih smernic ni potrebna, o tem najkasneje v 15 dneh
obvesti osebo iz prejšnjega odstavka.
(6) V postopku sprejemanja aktov iz prvega odstavka tega
člena je treba pridobiti mnenje o sprejemljivosti prostorske ureditve z vidika
varstva narave (v nadaljnjem besedilu: naravovarstveno mnenje). Brez
naravovarstvenega mnenja ali obvestila iz prejšnjega odstavka ni mogoče
sprejeti akta iz prvega odstavka tega člena.
(7) Naravovarstveno mnenje izda organizacija, pristojna za
ohranjanje narave, ko prejme zahtevo osebe iz prvega odstavka tega člena
oziroma osebe, ki je pooblaščena za pripravo akta iz prvega odstavka tega
člena. Tej zahtevi je treba priložiti predlog tega akta ter ustrezno
obrazložitev, kako je pripravljavec ob pripravi akta upošteval naravovarstvene
smernice.
(8) Organizacija, pristojna za ohranjanje narave, mora izdati
naravovarstveno mnenje najpozneje v 30 dneh po prejemu zahteve iz prejšnjega
odstavka. V primeru molka te organizacije se šteje, da na predvideno prostorsko
ureditev nima pripomb.
(9) Določbe šestega, sedmega in osmega odstavka tega člena se
ne uporabljajo v postopku sprejema aktov razglasitve nepremičnih kulturnih
spomenikov in v postopku sprejema načrtov rabe naravnih dobrin, če je soglasje
ali mnenje ministrstva v tem postopku že določeno z drugimi predpisi.
98. člen
(vsebina naravovarstvenih smernic)
(1) Naravovarstvene smernice imajo splošni in posebni del
ter kartografsko prilogo.
(2) V splošnem delu vsebujejo naravovarstvene smernice zlasti:
1.
pregled ekološko pomembnih območij in posebnih varstvenih območij in
prikaz ter oceno stanja na teh območjih z njihovimi značilnostmi;
2.
pregled območij, kjer se pričakuje ugotovitev obstoja naravnih vrednot,
ter priporočila za ravnanje ob odkritju;
3.
pregled tistih delov narave, ki so spoznani za naravne vrednote, in
zavarovanih območij ter tistih delov narave, ki naj se zavarujejo, ter oceno
stanja na teh območjih z njihovimi značilnostmi;
4.
pregled delov narave in območij, za katera je predpis za pridobitev
posebnega statusa že v postopku sprejemanja, ter usmeritve in izhodišča za
njihovo varstvo.
(3) V posebnem delu vsebujejo naravovarstvene smernice zlasti:
1.
varstvene usmeritve za tako rabo ali izkoriščanje naravnih dobrin, ki
ohranja biotsko raznovrstnost, naravno ravnovesje in varuje ekosisteme;
2.
varstvene smernice za ohranitev habitatnih tipov in habitatov vrst v
ugodnem stanju;
3.
varstvene smernice za ohranjanje biotske raznovrstnosti v krajini;
4.
ukrepe varstva, varstvene režime in razvojne usmeritve za varstvo ekološko
pomembnih območij in posebnih varstvenih območij;
5.
ukrepe varstva, varstvene režime in razvojne usmeritve za varstvo
naravnih vrednot in zavarovanih območij.
(4) V posebnem delu naravovarstvenih smernic se lahko
navedejo tudi podrobnejši pogoji za varstvo naravnih vrednot, zavarovanih
območij in ohranjanje biotske raznovrstnosti.
99. člen
(okoljska izhodišča)
Naravovarstvene smernice, ki so pripravljene za območje
celotne države, so podlaga s področja ohranjanja narave za izdelavo okoljskih
izhodišč skladno z določili zakona, ki ureja varstvo okolja.
100. člen
(vključevanje v akte razglasitve nepremičnih kulturnih
spomenikov)
Vsebina naravovarstvenih smernic se v aktih razglasitve
nepremičnih kulturnih spomenikov upošteva tako, da varstveni režimi nepremičnih
kulturnih spomenikov ne ogrožajo naravnih vrednot, zavarovanih območij,
ekološko pomembnih območij in posebnih varstvenih območij.
101. člen
(presoja sprejemljivosti planov)
(1) Za vsak plan ali spremembo plana, ki ga na podlagi
zakona sprejme pristojni državni organ ali pristojni organ samoupravne lokalne
skupnosti za področje urejanja prostora, upravljanja voda, gospodarjenja z
gozdovi, lova, ribištva, rudarstva, kmetijstva, energetike, industrije,
transporta, ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami, oskrbe prebivalstva s pitno
vodo, telekomunikacij in turizma in bi lahko pomembno vplival na zavarovano
območje, posebno varstveno območje ali potencialno posebno ohranitveno območje
sam po sebi ali v povezavi z drugimi plani, je treba izvesti presojo
sprejemljivosti njegovih vplivov oziroma posledic glede na varstvene cilje teh
območij. Presoje sprejemljivosti ni treba izvesti za tiste plane, ki so
neposredno povezani ali potrebni za varstvo teh območij.
(2) Oceno o sprejemljivosti vpliva oziroma posledicah
plana na območja iz prejšnjega odstavka da ministrstvo v postopku celovite
presoje vplivov na okolje. Ta postopek se vodi skladno z določbami zakona, ki
ureja varstvo okolja, kolikor ta zakon ne določa drugače.
101.a člen
(posebne določbe o izvedbi postopka celovite presoje vplivov
na okolje)
(1) V postopku preverjanja planov, za katere je treba izvesti
celovito presojo vplivov na okolje, ministrstvo določi plane, za katere je
treba izvesti presojo sprejemljivosti na podlagi tega zakona.
(2) Za plane, ki so neposredno povezani ali potrebni za
varstvo območij iz prvega odstavka prejšnjega člena, se štejejo načrti
upravljanja zavarovanih območjih. V postopku iz prejšnjega odstavka se za take
plane lahko določijo tudi plani trajnostnega gospodarjenja oziroma upravljanja
z naravnimi dobrinami, ki so potrebni za ohranjanje ugodnega stanja habitatnih
tipov in habitatov vrst na teh območjih, skladno s programom vlade iz drugega
odstavka 33. člena tega zakona in plani, ki so namenjeni izključno varstvu teh
območij vendar le, če ne vsebujejo posegov v naravo, za katere je treba izvesti
presojo vplivov na okolje.
(3) Za plane, ki lahko pomembno vplivajo na območja iz prvega
odstavka prejšnjega člena, se štejejo plani:
-
ki obsegajo ta območja ali bi izvedba plana lahko na njih vplivala,
-
s katerimi se določajo ali načrtujejo posegi v naravo iz prve in druge
alinee prvega odstavka 101.d člena tega zakona.
(4) Če iz obvestila pripravljavca plana o nameri izdelave
plana niso razvidni podatki, ki omogočajo uporabo določb druge alinee
prejšnjega odstavka, in se plan nanaša na območja iz prvega odstavka prejšnjega
člena hkrati pa je ta plan tudi neposredna pravna podlaga za izdajo dovoljenj
za poseg v naravo, je presojo sprejemljivosti tega plana treba izvesti.
(5) Ministrstvo sprejme odločitev o obveznosti izdelave
presoje sprejemljivosti planov in sprejema druge odločitve v postopku celovite
presoje vplivov na okolje na podlagi mnenj organizacije, pristojne za
ohranjanje narave.
(6) V postopku celovite presoje vplivov na okolje se
upoštevajo določbe predpisa izdanega na podlagi petega odstavka 33.a člena tega
zakona.
101.b člen
(posebne določbe o potrditvi plana v postopku celovite
presoje vplivov na okolje)
(1) Ministrstvo potrdi plan na podlagi izvedene celovite
presoje vplivov na okolje, če ugotovi, da plan ne bo škodljivo vplival na
varstvene cilje posameznih območij iz prvega odstavka 101. člena tega zakona in
njihovo celovitost ter na povezanost evropskega ekološkega omrežja.
(2) Če je potrditev plana pogojena z izvedbo omilitvenih
ukrepov, se njihovo izvajanje podrobneje preveri oziroma določi z
okoljevarstvenim soglasjem skladno s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ali
naravovarstvenim soglasjem na podlagi 105. člena tega zakona.
(3) Če ministrstvo potrdi plan, ga pristojni državni ali
lokalni organ lahko sprejme.
101.c člen
(postopek prevlade javne koristi)
(1) Če je potrditev plana dokončno zavrnjena, ker je
ugotovljeno, da bo škodljivo vplival na območje iz prvega odstavka 101. člena
tega zakona, ga pristojni državni organ ali pristojni organ samoupravne lokalne
skupnosti lahko sprejme, če po izpeljanem postopku prevlade javne koristi druga
javna korist prevlada nad javno koristjo ohranjanja narave.
(2) V postopku prevlade javne koristi je treba na podlagi
ugotovitve, da se plan nanaša na uresničevanje javne koristi, določene z
zakonom, in ni drugih ustreznih rešitev za uresničitev te javne koristi,
presoditi, katera javna korist bo v konkretni zadevi prevladala.
(3) Postopek prevlade javne koristi vodi ministrstvo, na
predlog pristojnega državnega organa ali pristojnega organa samoupravne lokalne
skupnosti. Predlog je treba vložiti v 90 dneh po dokončnosti zavrnitve
potrditve plana.
(4) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena in
prejšnjega odstavka lahko ministrstvo začne postopek prevlade druge javne
koristi pred dokončnostjo odločbe iz prvega odstavka tega člena, če se drug
javni interes nanaša na druga delovna področja ministrstva.
(5) Ministrstvo pripravi predlog odločitve o prevladi javne
koristi ob upoštevanju mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave. To
odločitev sprejme vlada v 60 dnevih od takrat, ko ministrstvo prejme predlog,
iz katerega je razvidno izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka tega člena.
(6) Organizacija, pristojna za ohranjanje narave, mora podati
mnenje iz prejšnjega odstavka v 30 dneh, ko s strani ministrstva prejme predlog
uvedbe postopka prevlade javne koristi v obsegu iz prejšnjega odstavka.
(7) Če prevlada druga javna korist nad javno koristijo
ohranjanja narave, se hkrati sprejme tudi odločitev o nujnih izravnalnih
ukrepih, ki morajo v primeru posebnih varstvenih območij in predlogov posebnih
ohranitvenih območij zagotoviti celovitost in povezanost teh območij. O teh
ukrepih se obvesti pristojne organe EU, skladno s predpisi EU.
(8) Pristojni državni organ ali pristojni organ samoupravne
lokalne skupnosti mora poskrbeti za podrobnejšo določitev izravnalnih ukrepov v
ustreznem planu in za njihovo izvedbo.
(9) Če je na posebnem varstvenem območju ali predlogu
posebnega ohranitvenega območja, prednostni habitatni tip ali habitat
prednostne rastlinske ali živalske vrste, skladno s predpisi EU, se lahko javna
korist, ki prevlada nad javno koristjo ohranjanja narave, nanaša samo na
varstvo zdravja ali življenja človeka ali javno varnost ali ima koristne
posledice bistvenega pomena za okolje ali na druge nujne razloge prevladovanja
javne koristi, po predhodnem posvetovanju s pristojnimi organi EU.
(10) Pred odločitvijo o prevladi javne koristi iz prejšnjega
odstavka, je treba pridobiti mnenje pristojnega organa EU.
(11) Rok iz petega odstavka tega člena ne teče v času
pridobivanja mnenj iz šestega in desetega odstavka tega člena in v času
trajanja posvetovanja iz devetega odstavka tega člena.
(12) Ministrstvo izvaja obveznosti poročanja in pridobivanja
mnenj v skladu s predpisi EU v postopkih, ki jih vodi na podlagi tega člena.
101.d člen
(posegi v naravo, ki so predmet presoje sprejemljivosti)
(1) Zaradi določitve planov in posegov v naravo, ki lahko
pomembno vplivajo na območja iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, določi
minister posege v naravo,
-
ki lahko pomembno vplivajo na varstvene cilje teh območij,
-
za katere je treba še preveriti, če lahko pomembno vplivajo na varstvene
cilje teh območij,
-
ki ne morejo pomembno vplivati na varstvene cilje teh območij.
(2) Če se v okviru presoje sprejemljivosti plana ocenijo
vplivi posegov v naravo iz prve in druge alinee prejšnjega odstavka na območja
iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, presoja sprejemljivosti takega
posega v naravo ni potrebna, razen v primeru posegov v naravo iz 101.e člena
tega zakona. Pogoji izvedbe posega v naravo, za katerega ni potrebna presoja
sprejemljivosti, se določijo skladno s 105. členom tega zakona.
(3) Če se v okviru presoje sprejemljivosti plana ne ocenijo
vplivi posegov v naravo iz prve in druge alinee prvega odstavka tega člena na
območja iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, je treba izvesti presojo
sprejemljivosti teh posegov v naravo.
(4) Ne glede na določbi prejšnjih dveh odstavkov presoje
sprejemljivosti ni treba izvesti, če je poseg v naravo potreben za varstvo
območij iz prvega odstavka 101. člena tega zakona.
101.e člen
(posegi v naravo, za katere je treba izvesti presojo vplivov
na okolje)
(1) V postopku presoje sprejemljivosti posegov v naravo je
treba ugotoviti in ustrezno presoditi vplive oziroma posledice teh posegov v
naravo glede na varstvene cilje posebnega varstvenega območja ali potencialnega
posebnega ohranitvenega območja.
(2) Vplivi oziroma posledice posegov v naravo iz prejšnjega
odstavka, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje skladno z
določili zakona, ki ureja varstvo okolja in tega zakona, se ugotovijo v
postopku presoje vplivov na okolje. Ta postopek se vodi skladno z določbami
zakona, ki ureja varstvo okolja, kolikor ta zakon ne določa drugače.
(3) Ministrstvo sprejema odločitve v postopku presoje vplivov
na okolje na podlagi mnenj organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
(4) V postopku presoje vplivov na okolje se upoštevajo
določbe predpisa izdanega na podlagi petega odstavka 33.a člena tega zakona.
(5) Ocena sprejemljivosti posega v naravo je ugodna, če se
ugotovi, da poseg v naravo ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje območij
iz prvega odstavka tega člena, njihovo celovitost in povezanost. Pri ugodni
oceni se lahko upoštevajo tudi sprejemljivi omilitveni ukrepi.
(6) Če je poseg v naravo ugodno ocenjen, ministrstvo izda
okoljevarstveno soglasje. Če je ugodna ocena vplivov posega v naravo pogojena z
izvedbo omilitvenih ukrepov, so le-ti obvezna vsebina okoljevarstvenega
soglasja.
(7) Če je poseg v naravo neugodno ocenjen, ministrstvo zavrne
izdajo okoljevarstvenega soglasja.
101.f člen
(prevlada javne koristi)
(1) Če ministrstvo zavrne izdajo okoljevarstvenega soglasja,
lahko nosilec posega v naravo v 90 dnevih po dokončnosti okoljevarstvenega
soglasja predlaga ministrstvu uvedbo postopka prevlade druge javne koristi nad
javno koristjo ohranjanja narave.
(2) Postopek prevlade javne koristi na podlagi tega člena se
vodi ob upoštevanju drugega, šestega, sedmega, devetega, desetega in
dvanajstega odstavka 101.c člena tega zakona.
(3) Ministrstvo sprejme odločitev o prevladi javne koristi ob
upoštevanju predhodno pridobljenega mnenja organizacije, pristojne za
ohranjanje narave, v 60 dnevih po prejemu predloga, iz katerega je razvidno
izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 101.c člena tega zakona.
(4) Z odločitvijo o prevladi druge javne koristi nad javno
koristjo ohranjanja narave se odpravi odločba o zavrnitvi izdaje
okoljevarstvenega soglasja iz prvega odstavka tega člena.
(5) Nosilec posega v naravo mora poskrbeti za izvedbo
določenih izravnalnih ukrepov.
102. člen
(izravnalni in omilitveni ukrepi)
(1) Izravnalni ukrepi so dejavnosti, posegi ali ravnanja
s katerimi se nadomesti predvidena ali povzročena okrnitev narave. Omilitveni
ukrepi so posegi ali ravnanja s katerimi se omili izvajanje posega v naravo ali
njegove posledice.
(2) Oblika izravnalnega ukrepa oziroma omilitvenega
ukrepa, s katerim bo nosilec posega omilil ali nadomestil posledice posega, se
določi na podlagi naravovarstvenih smernic, glede na predvideno ali povzročeno
okrnitev narave ter možnosti njene nadomestitve. Pri izboru ukrepa ima prednost
vzpostavitev nadomestnega območja, ki ima enake naravovarstvene značilnosti.
(3) Oblike izravnalnih ukrepov so:
-
vzpostavitev nadomestnega območja, ki ima enake naravovarstvene značilnosti,
-
vzpostavitev drugega območja, pomembnega za ohranjanje biotske
raznovrstnosti oziroma varstvo naravnih vrednot,
-
plačilo denarnega zneska v vrednosti povzročene okrnitve narave, ki se
nameni za ohranjanje biotske raznovrstnosti oziroma varstvo naravnih vrednot.
(4) Način določitve višine denarnega zneska iz prejšnjega
odstavka predpiše minister, ob upoštevanju vrednosti, ki je potrebna za
vzpostavitev nadomestnega območja, ki ima enake naravovarstvene značilnosti,
oziroma vrednosti uničenja osebka ali populacije zavarovane vrste.
(5) Oblika izravnalnega ukrepa ter posegi in ravnanja iz
drugega odstavka tega člena se v primeru iz 101.c člena tega zakona določijo v
postopku sprejema planov, skladno z ugotovitvami presoje sprejemljivosti plana
na podlagi tega zakona.
(6) Oblika in način izvedbe izravnalnega oziroma
omilitvenega ukrepa ter način in pogoji izvedbe posega ali dejavnosti po
opravljenem posegu so sestavni del okoljevarstvenega soglasja,
naravovarstvenega soglasja, dovoljenja za poseg v naravo ter gradbenega ali
drugega ustreznega dovoljenja.
103. člen
(odprava škodljivih posledic)
(1) Če pri posegu v naravo pride do okrnitve narave, mora
nosilec posega ali dejavnosti nemudoma odpraviti škodljive posledice svojega
delovanja ter kriti vse stroške za njihovo odpravo.
(2) Če nosilec posega v naravo ne more odpraviti škodljivih
posledic svojega delovanja in je prišlo do okrnitve narave na ekološko
pomembnih območjih in posebnih varstvenih območjih, na naravnih vrednotah ali
na zavarovanih območjih, mu ministrstvo odredi izravnalni ukrep.
5.2. Dovoljenja
in soglasja
104. člen
(dovoljenje za poseg v naravo)
(1) Posegi v naravo, ki lahko ogrozijo biotsko
raznovrstnost, naravno vrednoto ali zavarovano območje in za katere ni treba
pridobiti dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in po drugih predpisih,
se opravljajo na podlagi dovoljenja za poseg v naravo na podlagi tega zakona.
(2) Posegi v naravo iz prejšnjega odstavka se nanašajo na:
1.
opravljanje dejavnosti in izvajanje posegov v naravo na naravnih
vrednotah, zavarovanih območjih, ekološko pomembnih območjih in posebnih
varstvenih območjih,
2.
varstvo rastlinskih ali živalskih vrst,
3.
varstvo genskega materiala,
4.
varstvo naravnih vrednot.
(3) Minister podrobneje določi posege v naravo iz prejšnjega
odstavka in predpiše, kakšna dokumentacija je potrebna za pridobitev
dovoljenja.
(4) Dovoljenja za posege v naravo iz prvega odstavka tega
člena izdaja pristojna upravna enota, razen v primerih, ko ta zakon določa, da
dovoljenja izdaja ministrstvo.
(5) O pritožbi zoper dovoljenje za poseg v naravo odloči
ministrstvo.
(6) Dovoljenje za poseg v naravo se izda na podlagi pozitivnega
mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
104.a člen
(presoja sprejemljivosti posegov v naravo, ki se izvajajo na
podlagi dovoljenja za poseg v naravo)
(1) Če je za poseg v naravo iz prejšnjega člena treba izvesti
presojo sprejemljivosti, se ta izvede v postopku izdaje dovoljenja za poseg v
naravo iz prejšnjega člena.
(2) Mnenje iz šestega odstavka prejšnjega člena, mora
vsebovati oceno o vplivih oziroma posledicah posega v naravo na varstvene cilje
območij iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, in navedbo morebitnih
omilitvenih ukrepov za izvedbo posega.
(3) Pri izdelavi ocene o vplivih posega v naravo iz
prejšnjega odstavka se smiselno upoštevajo določbe predpisa izdanega na podlagi
petega odstavka 33.a člena tega zakona.
(4) Ocena posega v naravo je ugodna, če se ugotovi, da poseg
v naravo ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje posameznih območij, njihovo
celovitost ter povezanost. Pri ugodni oceni se lahko upoštevajo tudi
sprejemljivi omilitveni ukrepi.
(6) Če je poseg v naravo ugodno ocenjen, pristojni upravni
organ izda dovoljenje za poseg v naravo. Če je izdaja dovoljenja za poseg v
naravo pogojena z izvedbo omilitvenih ukrepov, so le-ti obvezna vsebina
dovoljenja za poseg v naravo.
(7) Če je poseg v naravo neugodno ocenjen, se izdaja
dovoljenja za poseg v naravo zavrne.
105. člen
(naravovarstveno soglasje)
(1) Za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi
predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, je treba pridobiti
naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje na način in po postopku,
kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s predpisi s
področja graditve objektov.
(2) Naravovarstveno soglasje je treba pridobiti tudi, če za
gradnjo enostavnega objekta v skladu s predpisi s področja graditve objektov
gradbeno dovoljenje ni potrebno, če je tako določeno v predpisih s področja
ohranjanja narave iz prejšnjega odstavka, pri čemer je treba vlogi za izdajo
naravovarstvenega soglasja priložiti idejno zasnovo nameravane gradnje objekta
ali če za gradnjo objekta v skladu s predpisi s področja graditve objektov ni
treba pridobiti projektnih pogojev in soglasja, če gre za posege v naravo, za
katere je treba skladno s predpisi s področja ohranjanja narave izvesti presojo
sprejemljivosti ali določiti pogoje izvedbe.
(3) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov naravovarstvenega
soglasja ni treba pridobiti, če je tako določeno v predpisih s področja ohranjanje
narave iz prvega odstavka tega člena, in sicer glede na vrsto ali obseg objekta
v povezavi z delom obravnavanega območja.
(4) Naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje daje
ministrstvo.
105.a člen
(presoja sprejemljivosti posegov v okviru naravovarstvenega
soglasja)
(1) Če se vloga za izdajo naravovarstvenih pogojev za gradnjo
objekta nanaša na poseg v naravo, za katerega je treba izvesti presojo
sprejemljivosti, se ta izvede v postopku izdaje naravovarstvenega soglasja.
(2) Ministrstvo odloči o sprejemljivosti posega v naravo na
podlagi mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
(3) Mnenje iz prejšnjega odstavka mora vsebovati oceno o
vplivih oziroma posledicah nameravane gradnje objekta na varstvene cilje
območij iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, in navedbo morebitnih
omilitvenih ukrepov za izvedbo posega. Za enostavne in manj zahtevne objekte
mora biti mnenje dano v 15 dneh, za zahtevne objekte pa v 30 dneh po prejemu
poziva, razen če strokovna priprava zaradi obsežnosti preverjanj, ki so
potrebna za izdelavo mnenja, ni možna v predpisanem roku, vendar najkasneje v
roku 30 dni za manj zahtevne objekte in 60 dni za zahtevne objekte o čemer se
nemudoma obvesti ministrstvo.
(4) Naravovarstveno soglasje je treba izdati oziroma njegovo
izdajo z odločbo zavrniti v roku osmih dni od izdaje mnenja iz drugega odstavka
tega člena.
(5) Pri izdelavi ocene o vplivih gradnje objekta iz tretjega
odstavka tega člena se smiselno upoštevajo določbe predpisa izdanega na podlagi
petega odstavka 33.a člena tega zakona.
(6) Ocena vplivov gradnje objekta je ugodna, če se ugotovi,
da gradnja objekta ne bo škodljivo vplivala na varstvene cilje posameznih
območij, njihovo celovitost ter povezanost. Pri ugodni oceni se lahko
upoštevajo tudi sprejemljivi omilitveni ukrepi.
(7) Če je gradnja objekta ugodno ocenjena in omilitveni
ukrepi niso potrebni, se vloga za izdajo naravovarstvenih pogojev šteje kot
vloga za izdajo naravovarstvenega soglasja in se nemudoma izda naravovarstveno
soglasje.
(8) Če je gradnja objekta pogojena z izvedbo omilitvenih
ukrepov, se način izvedbe omilitvenih ukrepov in drugi pogoji za gradnjo
objekta določijo v naravovarstvenih pogojih.
(9) Če je gradnja objekta neugodno ocenjena, se vloga za
izdajo naravovarstvenih pogojev šteje kot vloga za izdajo naravovarstvenega
soglasja in se izdaja naravovarstvenega soglasja zavrne.
106. člen
(varščina)
(1) V odločbi, s katero se dovoljuje poseg v naravo iz 104.
člena tega zakona, se nosilcu posega določi obveznost plačila varščine do višine
predvidenih stroškov, potrebnih za odpravo posledic posega na naravo.
(2) Odločba iz prejšnjega odstavka neha veljati, če v roku
iz odločbe varščina ni plačana.
107. člen
(seznanitev javnosti)
(1) Javnost se seznani z vsebino vloge in odločbe, izdane
v upravni stvari, ki se nanaša na izdajo dovoljenja iz 104. člena tega zakona,
kadar izhaja obveznost seznanitve javnosti s potekom upravne zadeve iz zakona.
(2) Seznanitev javnosti poteka v skladu z drugim in tretjim
odstavkom 57. člena tega zakona.
(3) Javnost nima pravice vpogleda v podatke, ki se varujejo
na podlagi zakona.
(4) Minister podrobneje predpiše način seznanjanja
javnosti s postopki odločanja o posegih v naravo.
VI. SPREMLJANJE STANJA
108. člen
(spremljanje stanja ohranjenosti narave)
(1) Spremljanje stanja ohranjenosti narave (v nadaljnjem
besedilu: monitoring ohranjenosti narave) obsega:
1.
spremljanje stanja rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov,
habitatnih tipov, ekološko pomembnih območij, posebnih varstvenih območij in
ekosistemov,
2.
spremljanje stanja na področju varstva naravnih vrednot.
(2) Monitoring ohranjenosti narave je del sistema
monitoringa stanja okolja in se izvaja skladno s tem zakonom in s predpisi, ki
urejajo varstvo okolja.
109. člen
(poročilo o stanju na področju ohranjanja narave)
Poročilo o stanju na področju ohranjanja narave je sestavni
del poročila o stanju okolja skladno z zakonom in vsebuje zlasti podatke o:
1.
stanju rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov, habitatnih
tipov, ekološko pomembnih območij, posebnih varstvenih območij in ekosistemov;
2.
stanju na področju varstva naravnih vrednot;
3.
izvajanju programa ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih
vrednot.
110. člen
(baze podatkov)
Minister predpiše obvezne vsebine in način vodenja baz podatkov,
potrebnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot, v
soglasju s pristojnim ministrom.
VII. ORGANIZACIJA
7.1. Organiziranost
upravnih nalog
111. člen
(upravne naloge)
(1) Upravne naloge v zvezi z ohranjanjem biotske raznovrstnosti
in varstvom naravnih vrednot na podlagi tega zakona opravlja ministrstvo.
(2) Organ iz prejšnjega odstavka opravlja zlasti naslednje
naloge:
1.
pripravlja predloge programov ohranjanja biotske raznovrstnosti,
2.
pripravlja predloge programov varstva naravnih vrednot državnega pomena,
3.
pripravlja predloge operativnih programov,
4.
pripravlja pravne, upravne in projektne rešitve za ohranjanje biotske
raznovrstnosti,
5.
pripravlja pravne, upravne in projektne rešitve za izvajanje ukrepov
varstva naravnih vrednot državnega pomena,
6.
nadzira izvajanje ukrepov varstva naravnih vrednot in ohranjanja biotske
raznovrstnosti,
7.
izdaja dovoljenja in soglasja v skladu s tem zakonom in na njegovi
podlagi izdanimi predpisi,
8.
vodi javne zbirke podatkov,
9.
skrbi za opravljanje javne službe ohranjanja narave,
10.
sklepa pogodbe o varstvu naravnih vrednot državnega pomena iz 47. člena
tega zakona, razen v primeru iz 8. točke drugega odstavka 133. člena tega
zakona,
11.
sklepa pogodbe o skrbništvu naravnih vrednot državnega pomena iz 48.
člena tega zakona, razen v primeru iz 9. točke drugega odstavka 133. člena tega
zakona,
12.
sklepa sporazume o višini odškodnin iz 93. člena tega zakona,
13.
izvaja predkupno pravico države iz 84. člena tega zakona,
14.
skrbi za izvajanje nalog zatočišča,
15.
skrbi za izobraževanje delavcev, ki izvajajo naloge ohranjanja narave,
16.
skrbi za usposabljanje naravovarstvenih in prostovoljnih nadzornikov in
preverjanje strokovnega znanja ter vodi evidenco izdanih pooblastil,
17.
izvaja neposredni nadzor na zavarovanih območjih, ki jih je ustanovila
država in nimajo svojega upravljavca, ter neposredni nadzor zunaj zavarovanih
območij,
18.
usklajuje izvajanje naravovarstvenega nadzora,
19.
upravlja naravne vrednote, nepremičnine na zavarovanih območjih in
stvari, ki jim služijo in so v lasti države, če upravljanje z njimi ni urejeno
z drugimi predpisi.
112. člen
(upravna enota)
Krajevno pristojna upravna enota opravlja naslednje naloge:
1.
izdaja odločbe o statusu zavarovanega območja državnega pomena lastnikom
nepremičnin,
2.
izdaja soglasja za promet z nepremičninami na podlagi 86. člena tega
zakona,
3.
izdaja dovoljenja za posege v naravo na podlagi 104. člena tega zakona.
7.2. Javna
služba ohranjanja narave
113. člen
(javna služba ohranjanja narave)
(1) Dejavnost javne službe ohranjanja narave je
ohranjanje sestavin biotske raznovrstnosti, varstvo naravnih vrednot in
upravljanje zavarovanih območij.
(2) Dejavnosti javne službe ohranjanja narave opravljajo
organizacija, pristojna za ohranjanje narave, in upravljavci zavarovanih območij.
114. člen
(strokovni nazivi)
(1) Zaposleni, ki na področju varstva narave opravlja
ali se pripravlja na strokovno delo, za katerega je potrebna srednja, višja ali
visoka strokovna izobrazba, mora izpolnjevati pogoje, ki jih določi minister.
(2) Izpolnjevanje pogojev se preveri z opravljanjem izpita.
(3) Minister predpiše program, pogoje ter način
opravljanja izpita ter strokovne nazive na podlagi opravljenega izpita.
7.2.1. Zavod
za varstvo narave
115. člen
(ustanovitev)
(1) S tem zakonom se ustanovi zavod za varstvo narave, ki
opravlja naloge organizacije, pristojne za ohranjanje narave (v nadaljnjem
besedilu: zavod).
(2) Ustanoviteljske pravice izvaja vlada.
(3) Zavod je oseba javnega prava s statusom javnega zavoda.
116. člen
(ime in sedež)
(1) Ime zavoda je Zavod Republike Slovenije za varstvo narave.
(2) Sedež zavoda je v Ljubljani.
117. člen
(naloge)
(1) Zavod opravlja kot javno službo naslednje naloge:
1.
spremlja stanje ohranjenosti narave,
2.
zbira podatke o rastlinskih in živalskih vrstah, njihovih življenjskih
prostorih in ekosistemih v sodelovanju z izvajalci javnih služb na področju
usmerjanja gospodarjenja z naravnimi viri,
3.
spremlja stanje biotske raznovrstnosti,
4.
pripravlja strokovne predloge ukrepov varstva sestavin biotske
raznovrstnosti,
5.
evidentira in vrednoti dele narave,
6.
pripravlja strokovne predloge za določitev statusa naravnih vrednot in
razvrstitve naravnih vrednot v naravne vrednote državnega in naravne vrednote
lokalnega pomena,
7.
spremlja stanje naravnih vrednot,
8.
pripravlja strokovne predloge za ukrepe varstva naravnih vrednot
lokalnega in državnega pomena,
9.
pripravlja strokovne predloge za zavarovanje,
10.
sodeluje pri izvajanju in izvaja ukrepe varstva naravnih vrednot
državnega pomena,
11.
sodeluje pri pripravi načrtov upravljanja zavarovanih območij,
12.
upravlja z zavarovanimi območji, ki jih je ustanovila država, če je v aktu
o zavarovanju tako določeno,
13.
sodeluje v postopku izbire koncesionarja iz 43. člena tega zakona,
14.
pripravlja strokovne predloge rdečih seznamov,
15.
izvaja strokovne naloge na področju ohranjanja narave v skladu s tem
zakonom in drugimi predpisi,
16.
daje strokovna mnenja in soglasja s področja ohranjanja narave,
17.
sodeluje pri izvajanju in izvaja ukrepe varstva sestavin biotske
raznovrstnosti na ekološko pomembnih območjih in posebnih varstvenih območjih.
(2) Zavod opravlja na podlagi javnega pooblastila te naloge:
1.
pripravlja naravovarstvene smernice,
2.
upravlja baze podatkov o naravnih vrednotah in sestavinah biotske
raznovrstnosti,
3.
daje mnenje iz 97., 104. in 153. člena tega zakona,
4.
skrbi za enotnost strokovnih metod in postopkov na področju ohranjanja
narave,
5.
izvaja strokovni nadzor nad izvajanjem naravovarstvenih nalog.
(3) Poleg nalog iz prejšnjih odstavkov opravlja zavod tudi te
naloge:
1.
strokovno pomaga lastnikom naravnih vrednot in lastnikom zemljišč na
zavarovanih območjih,
2.
sodeluje pri pripravi izobraževalnih programov o ohranjanju narave na
vseh ravneh izobraževanja,
3.
skrbi za ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave.
(4) S soglasjem ustanovitelja lahko opravlja zavod tudi druge
naloge.
118. člen
(zastopanje interesov ohranjanja narave)
Zavod ima pravico in dolžnost zastopati interese ohranjanja biotske
raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot v vseh upravnih in sodnih postopkih,
katerih predmet so sestavine biotske raznovrstnosti, naravne vrednote ali zavarovana
območja.
119. člen
(organiziranost zavoda)
Zavod ima organizacijske enote, s katerimi pokriva celotno območje
države.
120. člen
(organi)
Organi zavoda so svet zavoda, direktor zavoda, strokovni svet
zavoda in strokovni vodja zavoda.
121. člen
(svet zavoda)
(1) Svet zavoda sestavljajo predstavniki ustanovitelja, delavcev
zavoda in uporabnikov.
(2) Svet zavoda sprejema statut zavoda, programe dela, finančni
načrt in zaključni račun ter splošne akte, za katere je tako določeno v
statutu, in opravlja nadzor nad upravljanjem in poslovanjem zavoda.
(3) Statut zavoda se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(4) Podrobnejše naloge in sestava sveta zavoda se določijo
s statutom.
122. člen
(direktor zavoda)
(1) Direktor zavoda organizira in vodi delo ter poslovanje
zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.
(2) Direktorja zavoda imenuje in razrešuje vlada.
123. člen
(strokovni svet)
(1) Strokovni svet zavoda je kolegijski strokovni organ zavoda,
ki obravnava strokovna vprašanja in predlaga rešitve in priporočila.
(2) Strokovni svet vodi strokovni vodja.
(3) Število članov, podrobnejša sestava sveta, način oblikovanja
in naloge se določijo s statutom zavoda v skladu s tem zakonom.
124. člen
(strokovni vodja)
(1) Strokovni vodja vodi strokovno delo zavoda in
odgovarja za strokovnost dela zavoda.
(2) Strokovnega vodjo imenuje svet zavoda na podlagi javnega
razpisa in po predhodno pridobljenem mnenju ministrstva.
125. člen
(vodja organizacijske enote)
(1) Vodja organizacijske enote organizira in strokovno vodi
delo organizacijske enote.
(2) Podrobnejše naloge in pooblastila vodje
organizacijske enote se določijo s statutom.
126. člen
(pravice, obveznosti in odgovornosti zavoda v pravnem prometu)
(1) Premoženje zavoda je last države.
(2) Za upravljanje premoženja je zavod odgovoren državi.
(3) Zavod uporablja in upravlja premoženje s skrbnostjo dobrega
gospodarja.
(4) Zavod samostojno upravlja premično premoženje, nepremično
premoženje pa samo po predhodnem soglasju ustanovitelja.
(5) Zavod nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za
svoj račun.
(6) Zavod odgovarja za svoje obveznosti z vsemi sredstvi,
ki jih upravlja.
127. člen
(sredstva za delo zavoda)
(1) Zavod pridobiva sredstva za opravljanje dejavnosti iz
državnega proračuna, s prodajo storitev ter z dotacijami, donacijami in iz
drugih virov.
(2) Presežek prihodkov nad odhodki uporablja zavod za
izvajanje in razvoj svoje dejavnosti.
(3) O načinu razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki
odloča svet zavoda na predlog direktorja in v soglasju z ustanoviteljem.
128. člen
(odgovornosti ustanovitelja za obveznosti zavoda)
(1) Ustanovitelj odgovarja za obveznosti zavoda, ki jih zavod
prevzema v skladu z letnim programom dela in finančnim načrtom, do višine
vrednosti nepremičnega premoženja, ki ga upravlja zavod.
(2) Zavod vsako leto pripravi program dela, finančni načrt
in zaključni račun zavoda ter jih predloži ustanovitelju v soglasje.
129. člen
(ustanoviteljske pravice in subsidiarna uporaba)
(1) Ustanoviteljske pravice in obveznosti izvaja vlada.
(2) Za delovanje javnega zavoda se uporabljajo določbe
zakona, ki ureja zavode, če ni s tem zakonom določeno drugače.
7.2.2. Upravljavci
zavarovanih območij
130. člen
(upravljavci)
(1) Zavarovano območje upravljajo upravljavci zavarovanega
območja v skladu s tem zakonom in z aktom o zavarovanju.
(2) S širšim zavarovanim območjem lahko upravlja javni zavod
ali se za upravljanje podeli koncesija.
(3) Za upravljanje ožjega zavarovanega območja se lahko podeli
koncesija ali ga upravlja ustanovitelj neposredno.
(4) Koncesija se podeli fizični ali pravni osebi na
podlagi določb o podeljevanju koncesij iz zakona, ki ureja gospodarske javne
službe.
(5) Za ustanovitev in delovanje javnega zavoda se
uporabljajo določbe zakona, ki ureja zavode, če ni s tem zakonom določeno drugače.
131. člen
(sodelovanje lokalnih skupnosti pri upravljanju)
(1) Lokalne skupnosti, ki so na zavarovanem območju, ki ga je
ustanovila država, sodelujejo pri upravljanju zavarovanega območja in dajejo
mnenje k izboru koncesionarja za upravljanje zavarovanega območja.
(2) Če upravlja zavarovano območje javni zavod, imajo lokalne
skupnosti v svetu javnega zavoda svoje predstavnike.
(3) Število predstavnikov lokalnih skupnosti se določi v
aktu o ustanovitvi javnega zavoda.
(4) Če upravlja zavarovano območje koncesionar, se sodelovanje
lokalnih skupnosti pri upravljanju zavarovanega območja zagotovi z
ustanovitvijo posebnega odbora za zavarovano območje.
(5) Odbor iz prejšnjega odstavka ustanovi minister, ki določi
število članov odbora, ki mora biti liho, in imenuje predsednika odbora ter
polovico članov odbora. Polovico članov odbora imenujejo lokalne skupnosti, ki
so na zavarovanem območju.
(6) Odbor spremlja upravljanje zavarovanega območja, obravnava
upravljavski načrt in letne načrte uravljavca ter daje mnenja in predloge v
zvezi z upravljanjem zavarovanega območja.
(7) Koncesionar zagotavlja administrativne in druge
pogoje za delo odbora.
132. člen
(lokalna javna služba)
(1) Upravljanje zavarovanih območij, ki jih je ustanovila
lokalna skupnost, je obvezna lokalna javna služba.
(2) Lokalna skupnost zagotovi opravljanje javne službe iz
prejšnjega odstavka na način iz 130. člena tega zakona.
133. člen
(naloge upravljanja zavarovanih območij)
(1) Upravljavec zavarovanega območja opravlja varstvene,
strokovne, nadzorne in upravljavske naloge na zavarovanem območju.
(2) Upravljavec opravlja kot javno službo te naloge:
1.
pripravlja predlog načrta upravljanja;
2.
sprejema letni program dela na podlagi načrta upravljanja in opravlja oziroma
skrbi za opravljanje v načrtu določenih nalog;
3.
sodeluje z lokalnimi skupnostmi pri doseganju namena zavarovanja in
zastavljenih ciljev varstva in razvoja zavarovanih območij;
4.
stalno spremlja in analizira stanje narave in naravnih vrednot na
zavarovanem območju;
5.
upravlja nepremičnine, ki so v lasti ustanovitelja na zavarovanem območju,
za potrebe upravljanja, če je v aktu o zavarovanju tako določeno;
6.
sodeluje z zavodom pri pripravi naravovarstvenih smernic za del, ki se
nanaša na zavarovano območje;
7.
izvaja varstvene ukrepe na zavarovanem območju;
8.
sklepa pogodbe za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju iz 47.
člena tega zakona;
9.
sklepa pogodbe o skrbništvu nad naravnimi vrednotami na zavarovanem območju
iz 48. člena tega zakona;
10.
usklajuje in spremlja izvajanje raziskovalnih nalog v zvezi z
zavarovanim območjem;
11.
skrbi za vzdrževanje, obnavljanje in varovanje naravnih vrednot na
zavarovanem območju;
12.
skrbi za predstavljanje zavarovanega območja;
13.
sodeluje z lastniki zemljišč na zavarovanem območju, jim strokovno
pomaga in svetuje;
14.
pripravlja in vzdržuje poti in označbe ter drugo infrastrukturo, ki je
namenjena obisku zavarovanega območja;
15.
vodi obiskovalce po zavarovanem območju;
16.
zagotavlja dostop do informacij o zavarovanem območju.
(3) Na podlagi javnega pooblastila izvaja upravljavec neposredni
nadzor na zavarovanem območju in upravlja z bazami podatkov, ki se nanašajo na
zavarovano območje, v skladu s tem zakonom.
(4) Ne glede na določbi drugega in tretjega odstavka tega
člena se lahko v aktu o zavarovanju določi, da opravlja upravljavec samo
nekatere naloge iz drugega in tretjega odstavka tega člena, če je s tem
izpolnjen namen, zaradi katerega je bilo območje zavarovano.
134. člen
(izvajanje upravljanja)
(1) Upravljavci lahko uredijo naravne vrednote za
ogledovanje in obiskovanje v skladu z aktom o zavarovanju.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka se ne uporabljajo določbe
iz 43. člena tega zakona.
(3) Javni zavod lahko opravlja tudi druge dejavnosti, določene
z aktom o zavarovanju in statutom, ki niso v nasprotju z dejavnostmi iz drugega
odstavka prejšnjega člena.
135. člen
(sredstva)
(1) Presežek prihodkov nad odhodki, ki nastane pri delovanju
upravljavca, se nameni za opravljanje dejavnosti varstva zavarovanega območja.
(2) Upravljavec pridobiva sredstva za opravljanje
dejavnosti iz državnega proračuna, s prodajo storitev ter z dotacijami, donacijami
in iz drugih virov.
136. člen
(upravljanje naravnih vrednot v lasti države)
(1) Naravne vrednote, nepremičnine na zavarovanih območjih
in stvari, ki jim služijo in so v lasti države, upravlja upravni organ,
pristojen za ohranjanje narave, v primerih, ko z drugimi predpisi ni drugače
določeno.
(2) Upravljanje iz prejšnjega odstavka zajema:
-
skrb za tako rabo naravnih vrednot in nepremičnin na zavarovanih območjih,
ki zagotavlja varstvo naravnih vrednot in izvajanje namenov, zaradi katerih je
bilo ustanovljeno zavarovano območje,
-
sklepanje pravnih poslov v zvezi z rabo nepremičnin na zavarovanih območjih
in s stvarmi, ki jim služijo, v skladu z zakonom.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena upravlja
v skladu z aktom o zavarovanju zavarovanega območja, ki ga je ustanovila država,
naravne vrednote, nepremičnine na zavarovanih območjih in stvari, ki jim služijo
in so v lasti države, upravljavec zavarovanega območja.
7.3. Delovanje društev v javnem interesu
137. člen
(opravljanje dejavnosti v javnem interesu)
(1) Strokovna in ljubiteljska društva na področju
ohranjanja narave opravljajo dejavnost v javnem interesu v delu, v katerem
namen ustanovitve in samo delovanje društva presegata uresničevanje interesov članov
društva.
(2) Društvo lahko pridobi status društva, ki deluje v javnem
interesu, če izpolnjuje naslednje pogoje:
1.
opravlja dejavnosti s področja ohranjanja narave,
2.
društvo je za izvajanje teh dejavnosti že prejelo priznanje, nagrado ali
drugo ugodno oceno mednarodno priznanih strokovnjakov,
3.
društvo pridobiva del sredstev za svoje delovanje pri ohranjanju narave
tudi s članarino,
4.
izkazana je pretežna poraba sredstev društva za namene javnega interesa
ohranjanja narave in
5.
društvo s svojim delovanjem pomembno prispeva k ohranjanju narave s tem,
da dejavno sodeluje pri ohranjanju narave, izvaja promocijo ohranjanja narave
ali širi strokovno znanje na področju ohranjanja narave z izobraževanjem in vzgojo.
(3) Društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v
javnem interesu, ima pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh
upravnih in sodnih postopkih.
138. člen
(podelitev statusa)
(1) Minister podeli društvu, ki izpolnjuje pogoje iz
prejšnjega člena, status društva, ki deluje v javnem interesu, z odločbo.
(2) Pogodbo med državo in društvom iz prejšnjega
odstavka v zvezi z nadomestili za stroške opravljanja dejavnosti društva, ki je
v javnem interesu, sklene v imenu države ministrstvo.
(3) Ministrstvo preverja izpolnjevanje pogojev za
pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu, vsakih pet let.
(4) Društvu se ukine status društva, ki deluje v javnem interesu,
z odločbo ministra v primeru, ko ne izpolnjuje več predpisanih pogojev.
139. člen
(objava)
(1) Sklep o pridobitvi in ukinitvi statusa društva, ki
deluje v javnem interesu, se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(2) Ministrstvo vodi javno evidenco društev, ki so
pridobila status društva, ki deluje v javnem interesu.
(3) Minister predpiše podrobnejšo vsebino in način
vodenja evidence iz prejšnjega odstavka.
VIII. NAGRADE
140. člen
(nagrade na področju ohranjanja narave)
(1) Nagrade Republike Slovenije na področju ohranjanja narave
(v nadaljnjem besedilu: nagrade) se podeljujejo za najvišje dosežke, ki
pomembno prispevajo k razvoju stroke na področju ohranjanja narave in k
ohranjanju narave.
(2) Ime nagrade iz prejšnjega odstavka je Nagrada Rada
Smerduja.
141. člen
(postopek)
(1) Kandidate za nagrade lahko predlagajo fizične in pravne
osebe.
(2) Nagrado lahko prejme posameznik, skupina, društvo,
ustanova, zavod ali druga organizacija za izjemne dosežke pri ohranjanju
narave.
(3) Nagrade podeljuje Odbor za podeljevanje nagrad Republike
Slovenije na področju ohranjanja narave (v nadaljnjem besedilu: odbor).
(4) Odbor ima predsednika in osem članov, ki jih izmed priznanih
strokovnjakov s področja ohranjanja narave imenuje vlada na predlog ministra.
(5) Mandat predsednika in članov odbora traja štiri
leta.
(6) Odbor lahko oblikuje posebne strokovne komisije za
posamezna področja svojega dela, ki pripravijo strokovna mnenja o posameznih
predlogih.
(7) Odbor sprejme statut, s katerim uredi zlasti način ustanovitve
in pristojnosti strokovnih komisij, vsebino in čas trajanja javnega razpisa,
podrobnejša merila za podeljevanje nagrad ter način svojega dela in
zagotavljanja njegove javnosti.
(8) Statut začne veljati, ko z njim soglaša vlada.
(9) Statut se objavi v Uradnem listu Republike
Slovenije.
142. člen
(javni razpis)
Odbor vsako leto objavi javni razpis s pogoji, ki jih morajo
izpolnjevati kandidati za nagrade.
143. člen
(število nagrad)
Odbor lahko vsako leto podeli največ tri nagrade.
144. člen
(sredstva)
(1) Sredstva za delovanje odbora zagotavlja država.
(2) Strokovna in administrativno-tehnična opravila za odbor
opravlja ministrstvo.
145. člen
(denarna višina nagrad)
Glede na s proračunom Republike Slovenije zagotovljena sredstva
odbor vsako leto določi višino nagrad.
146. člen
(poročilo o delu odbora)
Odbor mora v 30 dneh po podelitvi nagrad izdelati poročilo o
svojem delu in ga predložiti vladi.
IX. FINANCIRANJE
147. člen
(plačilo stroškov izravnalnih ukrepov)
Za plačilo stroškov, ki jih krije povzročitelj okrnitve
narave v zvezi z izravnalnimi ukrepi, se uporabljajo določbe zakona o varstvu
okolja, ki urejajo obveznost povzročitelja obremenitve, da krije celotne stroške
zaradi obremenjevanja okolja.
148. člen
(naravovarstvena dajatev)
(1) Fizična in pravna oseba, ki rabi naravno vrednoto na
podlagi veljavnega pravnega naslova in katere lastnik je država ali lokalna
skupnost, plača za njeno rabo povračilo.
(2) Osnova za plačilo povračila je vrsta, količina in obseg
rabe naravne vrednote.
(3) Višino povračila, način izračunavanja, odmere ter
plačevanja in merila za znižanje in oprostitev predpiše vlada. Za naravne
vrednote lokalnega pomena določi povračilo lokalna skupnost.
(4) Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena
veljajo tudi za naravne dobrine, ki so v lasti države na zavarovanih območjih.
(5) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki v imenu države
gospodari s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v lasti države na zavarovanih
območjih, ki jih je ustanovila država, mora njihovim upravljavcem nakazovati
del presežka prihodkov nad odhodki sklada, ki ga letno določi vlada ob
upoštevanju razpoložljivih virov financiranja in programov dela upravljavcev
zavarovanih območij. Ta sredstva upravljavci zavarovanih območij uporabljajo za
izvedbo načrtovanih ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti kmetijskih
zemljišč in gozdov skladno s letnim programom upravljavca zavarovanega območja.
149. člen
(vstopnina)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki uredi naravno vrednoto,
zavarovano območje ali njegov del za ogledovanje in obiskovanje, ima pravico
zaračunavati vstopnino.
(2) Višina vstopnine zajema praviloma povrnitev stroškov
za ureditev naravne vrednote, zavarovanega območja ali njegovega dela za
ogledovanje in obiskovanje in jo na predlog osebe iz prvega odstavka tega člena
potrdi minister.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka potrdi višino
vstopnine za naravno vrednoto, zavarovano območje ali njegov del lokalnega
pomena pristojni občinski organ.
150. člen
(javni stroški ohranjanja narave)
(1) Država zagotavlja sredstva za ukrepe ohranjanja
biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot, opravljanje javne službe
ohranjanja narave ter za odškodnine po tem zakonu.
(2) Lokalna skupnost zagotavlja sredstva za ukrepe iz prejšnjega
odstavka, če se nanašajo na varstvo naravnih vrednot lokalnega pomena.
X. NADZOR
10.1. Inšpekcijski
nadzor
151. člen
(inšpekcijski nadzor)
(1) Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega
zakona in predpisov oziroma ukrepov, izdanih na njegovi podlagi, izvajajo inšpektorji,
pristojni za ohranjanje narave in lovski inšpektorji, če se določbe nanašajo na
živalske vrste.
(2) Uresničevanje določb tega zakona in predpisov ter ukrepov,
izdanih na njegovi podlagi, ki se nanašajo na delovna področja drugih
ministrstev, nadzorujejo tudi inšpektorji, pristojni za nadzor teh delovnih
področij, v skladu z zakonom.
(3) Za inšpektorja iz prvega odstavka tega člena je
lahko imenovana oseba, ki poleg splošnih pogojev za delo v državni upravi
izpolnjuje še naslednje pogoje: da ima ustrezno visokošolsko izobrazbo in
najmanj pet let delovnih izkušenj na področju varstva naravnih dobrin ali
varstva naravnih vrednot ter opravljen izpit za inšpektorja.
152. člen
(nadzor carinskih organov)
(1) Carinski organi imajo pri nadzoru izvajanja določb tega
zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov in ukrepov v zvezi z uvozom,
izvozom in tranzitom rastlin in živali ter drugega blaga na podlagi tega zakona
naslednja pooblastila:
1.
odrediti zaseg ali odvzem živali, če se z njimi ravna v nasprotju z
določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in njihovo
izročitev zatočišču,
2.
odrediti zaseg ali odvzem rastlin, če se z njimi ravna v nasprotju z
določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi,
3.
odrediti zaseg ali odvzem drugega blaga, če se z njim ravna v nasprotju
z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi,
4.
predlagati uvedbo postopka zaradi prekrška oziroma v skladu s 161.
členom tega zakona izreči mandatno kazen.
(2) Pritožba zoper odločbo, ki jo izda pristojni carinski
organ v primerih iz prejšnjega odstavka, ne zadrži njene izvršitve.
(3) Zasežene oziroma odvzete stvari iz prvega odstavka tega
člena so carinsko blago in se z njimi ravna v skladu s carinskimi predpisi.
153. člen
(ukrepi)
(1) Inšpektor iz 151. člena tega zakona ima poleg pooblastil,
ki jih ima po splošnih predpisih, če ugotovi, da so kršene določbe tega zakona,
predpisov oziroma aktov, izdanih na njihovi podlagi, še pooblastilo nadzirati
izkoriščanje ali rabo naravnih vrednot in sestavin biotske raznovrstnosti glede
njihove usklajenosti z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi
predpisi in pristojnosti:
1.
odrediti vzpostavitev naravnih vrednot ali sestavin biotske
raznovrstnosti v prejšnje stanje, odpravo škode oziroma sanacijo na stroške
povzročitelja, v skladu s predhodno pridobljenim strokovnim mnenjem zavoda;
2.
odrediti prepoved izvajanja posega ali opravljanja dejavnosti, ki se
izvaja v nasprotju z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi
predpisi;
3.
odrediti prepoved izvajanja posega, če se poseg izvaja brez
naravovarstvenega soglasja oziroma v nasprotju z naravovarstvenim soglasjem;
4.
odrediti zaseg predmetov, s katerimi je bil povzročen prekršek po tem
zakonu;
5.
odrediti zaseg predmetov, ki so nastali s storitvijo prekrška po tem
zakonu;
6.
odrediti zaseg ali odvzem živali, če se z njimi ravna v nasprotju z določbami
tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in njihovo izročitev
zatočišču;
7.
odrediti zaseg ali odvzem rastlin, če se z njimi ravna v nasprotju z
določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in njihovo uničenje,
izročitev ali prodajo;
8.
odrediti druge ukrepe v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi
izdanimi predpisi.
(2) Pritožba zoper odločbo, ki jo izda pristojni inšpektor v
primerih iz prejšnjega odstavka, ne zadrži njene izvršitve.
(3) Če inšpektor pri izvajanju inšpekcijskega nadzora po tem
zakonu naleti na fizični odpor ali če tak odpor lahko utemeljeno pričakuje,
lahko zahteva pomoč policije.
(4) Minister določi pogoje in način ravnanja s stvarmi iz 4.
do vključno 6. točke prvega odstavka tega člena.
154. člen
(ustna odločba)
(1) Pristojni carinski organ in inšpektor izdata ustno odločbo
in takoj odredita izvršitev odločbe, kadar je to potrebno zaradi preprečitve
dejavnosti, zaradi katere bi lahko nastala neposredna nevarnost za obstoj
naravne vrednote, biotsko raznovrstnost ali je neposredno ogroženo naravno ravnovesje.
(2) Pristojni carinski organ in inšpektor morata v osmih
dneh od izreka ustne odločbe izdelati odločbo tudi v pisni obliki.
10.2. Neposredni
nadzor
155. člen
(neposredni nadzor)
(1) Neposredni nadzor v naravi nad spoštovanjem
prepovedi tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov izvajajo poleg inšpektorjev
tudi naravovarstveni nadzorniki.
(2) Naloge neposrednega nadzora so:
1.
neposredno spremljanje stanja;
2.
nadzor nad izvajanjem varstvenih režimov;
3.
ugotavljanje dejanskega stanja pri kršitvah prepovedi iz tega zakona in
na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter obveščanje pristojnih inšpekcijskih
organov;
4.
opozarjanje oseb na varstvene režime zaradi preprečevanja kaznivih
ravnanj.
(3) Naloge iz 2., 3. in 4. točke prejšnjega odstavka se opravljajo
na podlagi javnega pooblastila.
(4) Naloge iz drugega odstavka tega člena opravljajo naravovarstveni
nadzorniki, ki so za to delo posebej usposobljeni in imajo pooblastilo po tem
zakonu.
(5) Naravovarstveni nadzornik ima službeni znak in
izkaznico ter predpisano uniformo.
(6) Naravovarstveni nadzornik ima pravico od osebe, ki ne
spoštuje določb tega zakona, zahtevati in dobiti na vpogled osebno izkaznico
ali javno listino, s katero se dokazuje istovetnost te osebe. Naravovarstveni
nadzornik lahko tudi fotodokumentira potek kršitve in kršilca pri storitvi
kaznivega ravnanja.
(7) O sumu kaznivega dejanja mora naravovarstveni nadzornik
takoj obvestiti policijo, navesti vsa znana dejstva in dokaze ter izročiti dokaze,
ki jih je pridobil.
(8) Naravovarstveni nadzornik ima pravico takoj na kraju
samem izreči, izterjati ali izdati plačilni nalog za denarno kazen od tistih,
ki jih zaloti pri prekršku iz 1., 4., 5., 6. in 7. točke prvega odstavka 161. člena
tega zakona.
156. člen
(izvajalci neposrednega nadzora)
(1) Neposredni nadzor na zavarovanih območjih zagotavljajo
upravljavci zavarovanih območij.
(2) Neposredni nadzor zunaj zavarovanih območij zagotavlja
ministrstvo.
(3) Osebe javnega prava, ki so ustanovljene z namenom
usmerjanja trajnostnega gospodarjenja naravnih dobrin, zagotavljajo neposredni
nadzor na območjih teh dobrin.
(4) Osebe iz prejšnjih treh odstavkov zagotavljajo izvajanje
naravovarstvenega nadzora s sklenitvijo delovnih ali drugih ustreznih pogodb z
naravovarstvenimi nadzorniki v skladu z zakonom.
(5) Ministrstvo predpiše načine in pogoje za organizacijsko,
vsebinsko ter teritorialno usklajeno izvajanje naravovarstvenega nadzora.
157. člen
(pogoji za naravovarstvene nadzornike)
(1) Naravovarstveni nadzornik je lahko vsak polnoleten državljan
Republike Slovenije, ki ima pooblastilo po tem zakonu.
(2) Pooblastilo iz prejšnjega odstavka izdaja
naravovarstvenim nadzornikom in prostovoljnim nadzornikom po opravljenem
preizkusu znanja minister.
(3) Preizkus znanja iz prejšnjega odstavka se izvede na podlagi
predpisanega programa preverjanja strokovnega znanja, ki zajema poznavanje
predpisov s področja ohranjanja narave in splošnega upravnega postopka v delu,
ki se nanaša na izvajanje njihovih pooblastil.
(4) Ministrstvo vodi evidenco izdanih pooblastil za
naravovarstvene in prostovoljne nadzornike, ki vsebuje naslednje podatke:
-
ime in priimek;
-
rojstne podatke;
-
podatke o strokovni izobrazbi;
-
prebivališče (stalno bivališče);
-
podatke o opravljenem preizkusu znanja.
(5) Vlada predpiše program strokovnega usposabljanja in
preverjanja znanja, podrobnejši način in postopek za izdajo pooblastil po tem
zakonu ter način vodenja evidence iz tega člena.
(6) Minister predpiše podrobnejše določbe o službenem znaku
in izkaznici naravovarstvenih nadzornikov ter v soglasju z ministrom,
pristojnim za notranje zadeve, uniformo.
158. člen
(črtan)
159. člen
(prostovoljni nadzorniki)
(1) Naloge neposrednega nadzora lahko kot prostovoljno dolžnost
opravlja tudi vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje iz tega zakona (v
nadaljnjem besedilu: prostovoljni nadzornik).
(2) Prostovoljni nadzornik je lahko vsak polnoleten državljan
Republike Slovenije, ki ima pooblastilo po tem zakonu.
(3) Določbe od drugega do sedmega odstavka 155. člena
tega zakona se uporabljajo tudi za prostovoljne nadzornike.
XI. KAZENSKE DOLOČBE
160. člen
(prekrški)
(1) Z denarno kaznijo od 1,000.000 do 10,000.000 tolarjev
se kaznuje za prekršek pravna oseba:
1.
če iztrebi rastlinsko ali živalsko vrsto (prvi odstavek 14. člena);
2.
če zniža število rastlin ali živali posameznih populacij, zoža njihove
habitate ali poslabša življenjske razmere do take mere, da postane vrsta ogrožena
(drugi odstavek 14. člena);
3.
če namerno, brez opravičljivega razloga uniči ali poškoduje habitate
populacij rastlinskih ali živalskih vrst (četrti odstavek 14. člena);
4.
če posega v naravo v nasprotju s predpisanim načinom in pogoji (drugi
odstavek 15. člena);
5.
če ne rabi rastlin ali živali v skladu s predpisanimi pogoji (drugi
odstavek 16. člena);
6.
če rabi rastline ali živali, ki jih je prepovedano rabiti, ali jih rabi
v nasprotju s predpisano omejitvijo rabe (tretji odstavek 16. člena);
7.
če naseli rastline ali živali tujerodnih vrst brez dovoljenja (drugi in
tretji odstavek 17. člena);
8.
če goji živali domorodnih ali tujerodnih vrst brez dovoljenja (prvi
odstavek 21. člena);
9.
če ravna v nasprotju z varstvenim režimom, ki ga za rastlinske ali živalske
vrste, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, predpiše
vlada (prvi odstavek 26. člena);
10.
če ravna v nasprotju s predpisanimi smernicami za ohranitev ugodnega
stanja vrste (tretji odstavek 26. člena);
11.
če upravlja gensko banko brez pooblastila ministra (tretji odstavek 29. člena);
12.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja pri odvzemu biološkega
materiala iz narave ali z biološkim materialom v genskih bankah (šesti odstavek
29. člena);
13.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja pri odvzemu
genskega materiala iz narave (četrti odstavek 30. člena);
14.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja, varstvenimi režimi
ali razvojnimi usmeritvami za ohranitev ekološko pomembnih območij (peti
odstavek 32. člena);
15.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja, varstvenimi režimi
ali razvojnimi usmeritvami za ohranitev posebnih varstvenih območij (tretji
odstavek 33. člena);
16.
če ravna z naravno vrednoto v nasprotju s predpisanimi varstvenimi ali
razvojnimi usmeritvami (tretji odstavek 37. člena);
17.
če ravna z naravno vrednoto tako, da ogrozi njen obstoj (drugi odstavek
40. člena);
18.
če uredi naravno vrednoto za ogledovanje in obiskovanje brez dovoljenja
(prvi odstavek 42. člena);
19.
če brez koncesije rabi naravno vrednoto (prvi odstavek 43. člena);
20.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja, varstvenimi režimi
ali razvojnimi usmeritvami zavarovane naravne vrednote (drugi odstavek 49. člena);
21.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja ali varstvenimi režimi
začasno zavarovane naravne vrednote (tretji odstavek 50. člena);
22.
če ravna v nasprotju s predpisanimi pravili ravnanja in varstvenimi režimi
na zavarovanem območju (prvi odstavek 53. člena);
23.
če izvaja posege in dejavnosti v nasprotju s predpisanimi pravili
ravnanja ali z načrtom upravljanja (prvi odstavek 54. člena);
24.
če ravna z minerali ali fosili v nasprotju s predpisanimi pravili
ravnanja (73. člen);
25.
če odvzame iz narave minerale ali fosile, ki so zavarovani, brez
dovoljenja (drugi odstavek 75. člena);
26.
če brez dovoljenja odvzame iz narave minerale ali fosile zaradi dajanja
v promet (tretji odstavek 76. člena);
27.
če uporablja pri odvzemu mineralov ali fosilov iz narave prepovedane načine
ali sredstva (prvi odstavek 77. člena);
28.
če uporabi prepovedane načine ali sredstva v nasprotju z dovoljenjem
(drugi odstavek 77. člena);
29.
če ne prijavi raziskovanja (prvi odstavek 78. člena);
30.
če raziskuje nahajališča mineralov in fosilov v nasprotju z dovoljenjem
(tretji odstavek 78. člena);
31.
če ravna v nasprotju s predpisanim varstvenim režimom za ogrožene
rastlinske ali živalske vrste (prvi odstavek 81. člena);
32.
če izvaja poseg v naravo brez predpisanega dovoljenja (tretji odstavek
104. člena);
33.
če izvaja poseg v naravo v nasprotju z dovoljenjem za poseg v naravo
(prvi odstavek 104. člena);
34.
če izvaja poseg v prostor v nasprotju z naravovarstvenim soglasjem
(tretji odstavek 105. člena);
35.
če izvaja poseg v prostor za katerega ni pridobil naravovarstvenega
soglasja (prvi odstavek 105. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 250.000 do 5,000.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek tudi posameznik, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka v
zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.
(3) Z denarno kaznijo od 50.000 do 500.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, če stori prekršek iz
prvega odstavka tega člena.
(4) Z denarno kaznijo od 30.000 do 150.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek tudi posameznik, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.
(5) Policist lahko takoj na kraju samem izreče, izterja
ali izda plačilni nalog za denarno kazen 50.000 tolarjev posamezniku, ki ga
zaloti pri dejanju samem, zaradi prekrška iz 3. in 29. točke prvega odstavka
tega člena.
(6) Naravovarstveni nadzornik, pristojni inšpektor,
carinik ali policist lahko v okviru pristojnosti za nadzor tega zakona pred
podajo predloga za uvedbo postopka o prekršku zasežejo oziroma odvzamejo
predmete, ki so uporabljeni za prekršek ali namenjeni za prekršek ali so
nastali s prekrškom.
(7) Naravne vrednote, ki jih posameznik pridobi s
storitvijo prekrška, se zasežejo in vrnejo lastniku ali upravljavcu zavarovanega
območja.
161. člen
(prekrški)
(1) Z denarno kaznijo od 600.000 do 8,000.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek pravna oseba:
1.
če namerno, brez opravičljivega razloga ubije, poškoduje ali vznemiri
rastline ali živali (tretji odstavek 14. člena);
2.
če ne obvesti ministrstva o nameravani doselitvi rastlin ali živali
tujerodnih vrst (drugi odstavek 18. člena);
3.
če doseli rastline ali živali tujerodnih vrst, ki jih je prepovedano
doseliti (četrti odstavek 18. člena);
4.
če zadržuje živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu v
neustreznih bivalnih razmerah in brez ustrezne oskrbe (prvi odstavek 19. člena);
5.
če ne obvesti ministrstva o pridobitvi živali v predpisanem roku (drugi
odstavek 19. člena);
6.
če zadržuje živali domorodnih ali tujerodnih v ujetništvu z namenom
prikazovanja javnosti brez dovoljenja (prvi odstavek 20. člena);
7.
če trgovec z živalmi ne zagotovi predpisanih bivalnih razmer in ustrezne
oskrbe ali ne vodi predpisanih evidenc (prvi odstavek 23. člena);
8.
če ravna v nasprotju s pravili varstva rastlinskih in živalskih vrst, ki
jih predpiše vlada (24. člen);
9.
če izvozi, uvozi ali poskuša uvoziti ali izvoziti rastline ali živali,
njihove dele ali izdelke iz njih brez dovoljenja ministra (prvi odstavek 25. člena);
10.
če izvaja ali poskuša izvajati tranzit rastlin ali živali, njihovih
delov ali izdelkov iz njih brez dovoljenja ministra, če je dovoljenje
predpisano (prvi odstavek 25. člena);
11.
če ravna v nasprotju s predpisanimi smernicami za ohranitev ugodnega
stanja habitatnih tipov (četrti odstavek 31. člena);
12.
če ravna v nasprotju s predpisanimi smernicami za ohranitev biotske
raznovrstnosti (peti odstavek 35. člena);
13.
če ravna v nasprotju s predpisanimi načini in pogoji poseganja v naravo
(drugi odstavek 36. člena);
14.
če ne prijavi najdbe minerala ali fosila (prvi odstavek 74. člena);
15.
če v zvezi z najdbo minerala ali fosila ne ravna na predpisan način (74.
člen);
16.
če ne vodi predpisanih evidenc ali jih ne vodi na predpisan način (četrti
in peti odstavek 76. člena);
17.
če oseba, ki je raziskovala, ne izroči zahtevane dokumentacije po končanem
raziskovanju (peti odstavek 78. člena);
18.
če izvozi ali poskuša izvoziti mineral ali fosil brez dovoljenja
ministra (prvi odstavek 79. člen);
19.
če izvozi ali poskuša izvoziti mineral ali fosil, ki ga je prepovedano
izvoziti (drugi odstavek 79. člena);
20.
če ravna v nasprotju s predpisanim varstvenim režimom za varstvo
izjemnega osebka, populacije ali njihovega habitata (82. člen).
(2) Z denarno kaznijo od 150.000 do 4,000.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek tudi posameznik, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka v
zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.
(3) Z denarno kaznijo od 40.000 do 400.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, če stori prekršek iz
prvega odstavka tega člena.
(4) Z denarno kaznijo od 20.000 do 140.000 tolarjev se
kaznuje za prekršek tudi posameznik, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.
(5) Pristojni inšpektor ali naravovarstveni nadzornik
lahko takoj na kraju samem izreče, izterja ali izda plačilni nalog za denarno
kazen 30.000 tolarjev posamezniku, ki ga zaloti pri dejanju samem, zaradi prekrška
iz 1., 4., 5., 6. in 7. točke prvega odstavka tega člena.
(6) Policist lahko takoj na kraju samem izreče, izterja
ali izda plačilni nalog za denarno kazen 30.000 tolarjev posamezniku, ki ga
zaloti pri dejanju samem, zaradi prekrška iz 1. točke prvega odstavka tega člena.
(7) Carinik lahko takoj na kraju samem izreče, izterja
ali izda plačilni nalog za denarno kazen 30.000 tolarjev posamezniku, ki ga
zaloti pri dejanju samem, zaradi prekrška iz 9., 10., 18. in 19. točke prvega
odstavka tega člena.
(8) Naravovarstveni nadzornik, pristojni inšpektor,
carinik ali policist lahko v okviru pristojnosti za nadzor tega zakona pred
podajo predloga za uvedbo postopka o prekršku zasežejo oziroma odvzamejo
predmete, ki so uporabljeni za prekršek ali namenjeni za prekršek ali so
nastali s prekrškom.
(9) Naravne vrednote, ki jih posameznik pridobi s
storitvijo prekrška, se zasežejo in vrnejo lastniku ali upravljavcu zavarovanega
območja.
Priloga:
Seznam naravnih znamenitosti
Zakon o ohranjanju narave – ZON
(Uradni list RS, št. 56/99)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
»XII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
162. člen
Šteje se, da zakoni in podzakonski predpisi, ki urejajo naravno
dediščino in naravne znamenitosti, urejajo naravne vrednote po tem zakonu.
163. člen
(1) Akti o razglasitvi naravne znamenitosti oziroma
redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so bili izdani na podlagi zakona o
varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki
Sloveniji (Uradni list LRS, št. 23/48), zakona o varstvu kulturnih spomenikov
in naravnih znamenitosti (Uradni list LRS, št. 22/58), zakona o varstvu narave
(Uradni list SRS, št. 7/70) in zakona o naravni in kulturni dediščini
(Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, 8/90 in Uradni list RS, št.
26/92) ostanejo v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih
vrednot po tem zakonu.
(2) Akte o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu izdajo
pristojni državni ali lokalni organi, glede na razvrstitev naravnih vrednot na
naravne vrednote državnega in lokalnega pomena po tem zakonu.
164. člen
(1) Kulturni spomeniki, ki so pridobili varstveni status
na podlagi zakonov iz prejšnjega člena in zakona o varstvu kulturnih spomenikov
v LR Sloveniji (Uradni list LRS, št. 26/61) in izpolnjujejo pogoje za
pridobitev statusa naravne vrednote po tem zakonu, pridobijo status naravne
vrednote ob soglasju ministra za kulturo.
(2) Seznam naravnih vrednot iz prejšnjega odstavka določi
minister za okolje in prostor v soglasju z ministrom za kulturo.
(3) Seznam iz prejšnjega odstavka se objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
165. člen
(1) Vlada Republike Slovenije sprejme v enem letu od uveljavitve
tega zakona predpis iz tretjega odstavka 37. člena tega zakona.
(2) Minister za okolje in prostor izda v enem letu od uveljavitve
predpisa iz prejšnjega odstavka predpis iz šestega odstavka 37. člena tega zakona.
166. člen
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona se:
-
Naravni rezervat Škocjanski zatok po zakonu o naravnem rezervatu Škocjanski
zatok (Uradni list RS, št. 20/98) šteje za naravni rezervat iz 66. člena
tega zakona,
-
Spominski park Trebče po zakonu o spominskem parku Trebče (Uradni list
SRS, št. 1/81 in 42/86) šteje za regijski park z imenom Kozjanski park iz
70. člena tega zakona.
(2) Za akte o zavarovanju naravnih vrednot državnega pomena
se štejejo naslednji občinski odloki o razglasitvi naravnih znamenitosti:
1.
odlok o razglasitvi naravnega spomenika Debeli rtič (Primorske novice -
Uradne objave, št. 33/91);
2.
odlok o razglasitvi posameznih naravnih spomenikov in spomenikov
oblikovane narave v Občini Piran (Primorske novice - Uradne objave, št.
5/90), v delu, ki se nanaša na naravni spomenik Rt Madona;
3.
odlok o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline (Primorske
novice, Uradne objave, št. 5/90);
4.
odlok o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan (Primorske novice, Uradne
objave, št. 5/90, popr. 26/90, 3/90, popr. 6/90 in 16/92);
5.
odlok o razglasitvi Krajinskega parka Kolpa (Uradni list RS, št. 82/98);
6.
odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih
znamenitosti na območju občine Postojna (Primorske novice, Uradne objave, št.
29/84), v delu, ki se nanaša na Postojnski jamski sistem;
7.
odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih
znamenitosti na območju občine Postojna (Primorske novice, Uradne objave, št.
29/84), v delu, ki se nanaša na Predjamski jamski sistem.
167. člen
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona postanejo javni
zavodi Triglavski narodni park, Spominski park Trebče in Park Škocjanske jame
upravljavci zavarovanih območij in nadaljujejo z upravljanjem zavarovanih območij
v skladu z določbami tega zakona in določbami aktov o zavarovanju, če niso v nasprotju
s tem zakonom.
(2) Z dnem uveljavitve tega zakona postane koncesionar v
Naravnem rezervatu Škocjanski zatok upravljavec zavarovanega območja in
nadaljuje z upravljanjem zavarovanega območja v skladu z določbami tega zakona,
določbami akta o zavarovanju in akta o podelitvi koncesije, če niso v nasprotju
s tem zakonom.
(3) Vlada Republike Slovenije uskladi akte o ustanovitvi
javnih zavodov iz prvega odstavka tega člena z določili tega zakona v šestih
mesecih od uveljavitve tega zakona.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena je javni zavod Triglavski
narodni park na podlagi javnega pooblastila pristojen dajati oceno ogroženosti
in naravovarstveno soglasje iz 105. člena tega zakona za posege na območju
Triglavskega narodnega parka in opravljati kot javno službo naloge
organiziranja, izvajanja, usklajevanja in spremljanja raziskovalnih nalog v
zvezi z območjem Triglavskega narodnega parka, za čas do uskladitve zakona o
Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81 in 42/86) z
določili tega zakona.
168. člen
(1) Upravljavci obstoječih, z zakoni predpisanih zbirk podatkov
morajo na zahtevo ministrstva za okolje in prostor dopustiti dostop do
podatkov, ki so pomembni za vzpostavitev in vodenje baz podatkov in evidenc po
tem zakonu, in njihovo uporabo, pri čemer se varujejo osebni podatki.
(2) Fizične in pravne osebe, ki imajo podatke ali zbirke
podatkov, ki so pomembne za vzpostavitev in vodenje evidenc po tem zakonu,
morajo dopustiti kopiranje podatkov Zavodu Republike Slovenije za varstvo
narave.
(3) Osebe iz prejšnjega odstavka so upravičene do primernega
povračila, če zbiranje podatkov ali njihova obdelava ni bila financirana iz
sredstev javne porabe ali sredstev samoupravnih interesnih skupnosti.
(4) Višina zneska povračila iz prejšnjega odstavka se določi
s pogodbo, ki jo v imenu države sklene Zavod Republike Slovenije za varstvo
narave.
169. člen
(1) Z uveljavitvijo tega zakona preidejo v sestavo
Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave tisti delavci iz Ljubljanskega regionalnega
zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana, Medobčinskega
zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, Piran, ter zavodov za varstvo naravne
in kulturne dediščine Celje, Kranj, Maribor, Nova Gorica in Novo mesto, ki
opravljajo naloge varstva naravnih vrednot.
(2) Zavod Republike Slovenije za varstvo narave prevzame
tudi sredstva za delo, inventar in opremo, ki jo uporabljajo delavci iz prejšnjega
odstavka, ter dokumentacijo, arhiv in nedokončane zadeve, ki se nanašajo na
opravljanje nalog varstva naravnih vrednot.
(3) Prevzem delavcev, sredstev, arhiva in nalog iz prejšnjih
odstavkov uredita sporazumno ministrstvo za okolje in prostor in ministrstvo za
kulturo v treh mesecih od uveljavitve tega zakona.
170. člen
(1) Vlada Republike Slovenije izda izvršilne predpise po
tem zakonu, razen predpisa iz tretjega odstavka 37. člena tega zakona, v dveh
letih od uveljavitve tega zakona.
(2) Minister za okolje in prostor izda izvršilne
predpise po tem zakonu, razen predpisa iz šestega odstavka 37. člena tega
zakona, v treh letih od uveljavitve tega zakona.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se izvajanje
določb 33. člena tega zakona začne s polnopravnim članstvom Republike Slovenije
v Evropski skupnosti.
171. člen
(1) Deli naravne znamenitosti, redkosti oziroma prirodne
znamenitosti, ki so navedene v seznamu, ki je priloga tega zakona (v nadaljnjem
besedilu: znamenitosti) in so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in
drugih pravnih oseb, preidejo v last države.
(2) V last države preidejo tudi stvari, ki služijo
upravljanju, rabi vzdrževanju ali varstvu znamenitosti iz prejšnjega odstavka
(v nadaljnjem besedilu: stvari).
(3) Znamenitosti iz prvega odstavka tega člena in stvari
prejšnjega odstavka, ki preidejo v last države, določi ministrstvo za okolje in
prostor z ugotovitveno odločbo.
(4) Sredstva podjetij in drugih pravnih oseb, ki so bila
do prenosa v last države vložena v znamenitosti in stvari iz prejšnjega
odstavka, se določijo v pogodbi med državo ter podjetji in drugimi pravnimi
osebami, ki so upravljale z znamenitostmi na dan prenosa v državno last na
podlagi predpisa ali pravnomočnega akta.
(5) Pri določanju višine teh sredstev na osnovi pogodbe,
se upošteva tista vlaganja, ki so pomenila trajno povečanje vrednosti in tista,
ki so bila višja od pridobljene koristi iz gospodajenja oziroma iz uporabe teh
znamenitosti.
(6) Če do sklenitve pogodbe ne pride v treh mesecih po
pravnomočnosti odločbe o znamenitostih in stvareh, ki so prešle v last države,
odloči o višini sredstev iz četrtega odstavka tega člena ministrstvo za okolje
in prostor.
(7) Deli znamenitosti, ki niso navedene v seznamu iz prvega
odstavka tega člena in so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih
pravnih oseb, preidejo v last občine, na katere območju se nahajajo.
(8) Za prehod znamenitosti v last občine se smiselno upoštevajo
določbe četrtega, petega in šestega odstavka tega člena.
172. člen
(1) Oseba, ki rabi naravno vrednoto na način, za
katerega je po tem zakonu predpisana pridobitev dovoljenja ali koncesije, mora
vložiti vlogo za izdajo dovoljenja iz 42. člena tega zakona ali vlogo o
zainteresiranosti za podelitev koncesije iz 43. člena tega zakona v enem letu
od uveljavitve tega zakona.
(2) Osebe, ki so imele ob uveljavitvi tega zakona
pravico do upravljanja naravne vrednote, pridobljeno po dosedanjih predpisih,
pravico obdržijo do ureditve pravic po tem zakonu, izvajajo pa jo lahko v
obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v aktu o podelitvi pravice.
(3) Osebe iz prejšnjega odstavka imajo ob izpolnjevanju pogojev
prednostno pravico pri pridobitvi pravic po tem zakonu. Prednostno pravico
izgubijo, če v enem letu ne vložijo vloge iz prvega odstavka tega člena.
173. člen
Do izdelave naravovarstvenih smernic se za določitev vsebine
naravovarstvenih smernic uporabljajo strokovne podlage za varstvo območij
naravne in kulturne dediščine v delu, ki se nanaša na naravno dediščino, in
varstveni režimi, določeni v aktih o razglasitvah, izdanih na podlagi zakonov
iz 163. člena tega zakona, in zakonu o Triglavskem narodnem parku (Uradni list
SRS, št. 17/81, 18/81 in 42/86), zakonu o Spominskem parku Trebče (Uradni list
SRS, št. 1/81 in 42/86), zakonu o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list
RS, št. 57/96) in zakonu o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok (Uradni
list RS, št. 20/98).
174. člen
Upravne naloge po tem zakonu izvaja uprava za varstvo narave
kot organ v sestavi ministrstva za okolje in prostor.
175. člen
(1) Šteje se, da so za opravljanje nalog neposrednega nadzora
v naravi iz 155. člena tega zakona že usposobljeni naravovarstveni nadzorniki,
ki že vsaj tri leta opravljajo naloge neposrednega nadzora v naravi v javnih
zavodih Triglavski narodni park, Spominski park Trebče in Park Škocjanske jame
ter pri koncesionarju v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok.
(2) Osebe, ki so zaposlene v Zavodu za gozdove Slovenije
na delovnih mestih s strokovno izobrazbo s področja naravoslovja in imajo
najmanj tri leta delovnih izkušenj na tem področju ter delajo v naravi, se na
podlagi tega zakona štejejo usposobljene za naravovarstvene nadzornike in
izvajajo naloge neposrednega nadzora po tem zakonu na območjih, za katera so
pristojne.
(3) Osebe iz prejšnjih odstavkov se vpišejo v evidenco iz
157. člena tega zakona po uradni dolžnosti.
176. člen
(1) Do uveljavitve izvršilnih predpisov na podlagi tega zakona
se še naprej uporabljajo predpisi izdani na podlagi zakona o naravni in
kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86 in Uradni list RS, št.
8/90, 26/92), v delu, ki se nanaša na naravno dediščino in naravne
znamenitosti, kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona.
(2) Do uveljavitve predpisov, ki bodo uredili delovanje društev
v javnem interesu na področju varstva okolja, se za podelitev statusa društva,
ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja, smiselno uporabljajo
določbe 137. do 139. člena tega zakona.
177. člen
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
1.
določbe zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št.
1/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 8/90, 26/92), ki urejajo varstvo naravne
dediščine;
2.
3.3. točka 5. člena in prvi odstavek 29. člena zakona o varstvu okolja
(Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96);
3.
četrti odstavek 44. člena zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93);
4.
določbe zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni
lastnini (Uradni list RS, št. 16/96), v delu, ki se nanaša na naravne
znamenitosti.
(2) Ne glede na 2. točko prejšnjega odstavka se na podlagi
tega zakona uporabljajo:
1.
uredba o varstvu samoniklih gliv (Uradni list RS, št. 57/98) in
2.
uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS, št.
16/95 in 28/95).
178. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan od objave v Uradnem listu
Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah
zakona o ohranjanju narave – ZON-A (Uradni list RS, št. 119/02)
vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:
»PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
43. člen
Zavod RS za varstvo narave in javni zavod Triglavski narodni
park končata postopke za izdajo naravovarstvenega soglasja, ki sta jih uvedla
do uveljavitve tega zakona.
44. člen
V treh mesecih po uveljavitvi tega zakona ministrstvo,
pristojno za ohranjanje narave, in Zavod RS za varstvo narave sporazumno
uredita morebiten prehod in prevzem delavcev, ki delajo na ministrstvu,
pristojnem za ohranjanje narave, oziroma na Zavodu RS za varstvo narave,
skladno z ureditvijo nalog iz 31. in 32. člena tega zakona. Pri tem se upošteva
zlasti dosežena stopnja izvajanja posameznih nalog na ministrstvu, pristojnem
za ohranjanje narave, oziroma v Zavodu RS za varstvo narave ob uveljavitvi tega
zakona, pretežnost dela, ki ga delavec opravlja na upravno pravnih oziroma
strokovnih nalogah, in pričakovan obseg dela na posameznih nalogah, glede na
določbe tega zakona.
45. člen
Za dovoljenja za posege v prostor se štejejo dovoljenja,
izdana po predpisih o graditvi objektov.
46. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona je Zavod za gozdove Slovenije,
kot oseba javnega prava iz 39. člena tega zakona, dolžan zagotavljati
neposredni nadzor v naravi.
47. člen
Postopki za izdajo naravovarstvenega soglasja, začeti po
dosedanjih predpisih, se nadaljujejo in končajo po določbah teh predpisov.
Postopki za izdajo soglasja upravne enote v postopku
pridobitve lastninske pravice s pravnimi posli na nepremičninah na zavarovanih
območjih, začeti po dosedanjih predpisih, se nadaljujejo in končajo po določbah
teh predpisov.
48. člen
Do sprejema nacionalnega programa varstva narave iz 94. člena
zakona o ohranjanju narave se uporablja nacionalni program varstva okolja
(Uradni list RS, št. 83/99) v delu, ki ureja ohranjanje narave, v skladu z
zakonom o ohranjanju narave.
49. člen
Do sprejema predpisa, s katerim se bodo določile naravne
vrednote, se za opredelitev vsebine naravovarstvenih smernic iz 24. člena tega
zakona v delu, ki se v okviru naravnih vrednot nanaša na naravno dediščino,
uporabljajo strokovni predlogi za določitev naravnih vrednot, ki jih je
pripravil Zavod RS za varstvo narave. Če ti predlogi še niso pripravljeni, se
uporabijo strokovne podlage za varstvo območij naravne in kulturne dediščine v
delu, ki se nanaša na naravno dediščino.
50. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata veljati zakon o
naravnem rezervatu Škocjanski zatok (Uradni list RS, št. 20/98) in zakon o
spominskem parku Trebče (Uradni list SRS, št. 1/81 in 42/86), uporabljata pa se
do sprejema aktov o zavarovanju območja naravnega rezervata Škocjanski zatok in
območja Kozjanskega regijskega parka.
Izvršilni predpisi, izdani na podlagi zakonov iz prejšnjega
odstavka, veljajo do sprejema aktov o zavarovanju območja naravnega rezervata
Škocjanski zatok in območja Kozjanskega regijskega parka, kolikor niso v
nasprotju z zakonom o ohranjanju narave.
51. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem
listu Republike Slovenije.«.
Zakon o spremembah in dopolnitvah
zakona o ohranjanju narave – ZON-B (Uradni list RS, št. 41/04)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
»PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
21. člen
Vlada izda predpis o določitvi posebnih varstvenih območij iz
5. člena tega zakona do dneva pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji (v
nadaljnjem besedilu: dan pristopa k EU).
22. člen
(1) Presoje sprejemljivosti planov po tem zakonu je treba na
način določen s tem členom izvesti tudi za plane, za katere se je postopek
priprave začel pred uveljavitvijo tega zakona, pa z dnem pristopa k EU še ni
končan.
(2) Če pripravljavec plana do dneva pristopa k EU v postopku
prijave plana še ni pridobil naravovarstvenih smernic, se šteje, da se postopek
priprave plana še ni začel.
(3) Če je pripravljavec plana do dneva pristopa k EU v
postopku priprave plana že pridobil pozitivno naravovarstveno mnenje ali je
bilo dano k planu soglasje ministrstva, pristojnega za varstvo narave skladno z
zakonom, se šteje da je bil postopek sprejema plana končan do roka iz prvega
odstavka tega člena.
(4) V času od dneva pristopa k EU do sprejema državne
prostorske strategije vključi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave v
naravovarstveno mnenje k prostorskim aktom, za katere so bile do dneva pristopa
k EU že dane naravovarstvene smernice, ni pa bilo še dano pozitivno naravovarstveno
mnenje, tudi oceno vpliva teh aktov na območja, določena s predpisom o
določitvi posebnih varstvenih območij na podlagi 5. člena tega zakona.
Naravovarstveno mnenje se vroči tudi ministrstvu, pristojnemu za prostor.
(5) Če gre v primeru iz prejšnjega odstavka za lokacijski
načrt ali drug prostorski izvedbeni akt, je treba za nadaljevanje postopka
sprejema tudi po sprejemu državne prostorske strategije pridobiti dopolnjene
naravovarstvene smernice. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave mora preveriti
vsebino danih naravovarstvenih smernic in jo dopolniti skladno s predpisom o
določitvi posebnih varstvenih območij, izdanim na podlagi 5. člena tega zakona.
Dopolnitev naravovarstvenih smernic se izvede na podlagi predpisa o določitvi
posebnih varstvenih območij v roku 30 dni od njegove uveljavitve, razen če
strokovna priprava zaradi obsežnosti preverjanj, ki so potrebna za izdelavo
dopolnitve, ni možna v predpisanem roku, vendar najkasneje v roku 60 dni o
čemer se nemudoma obvesti pripravljavca lokacijskega načrta ali drugega
prostorskega izvedbenega akta in ministrstvo, pristojno za urejanje prostora.
(6) Če pripravljavec plana v primerih iz prejšnjih dveh
odstavkov pridobi pozitivno naravovarstveno mnenje k planu, presoja
sprejemljivosti planov na podlagi tega zakona ni potrebna.
(7) Zavod Republike Slovenije za varstvo narave zavrne izdajo
pozitivnega naravovarstvenega mnenja z odločbo.
(8) Na podlagi dokončne odločbe iz prejšnjega odstavka lahko
pripravljavec plana predlaga uvedbo postopka prevlade javne koristi na podlagi
tega zakona skladno z določbami, ki urejajo postopek prevlade javne koristi v
primeru planov.
23. člen
Presoja sprejemljivosti posegov v naravo na podlagi tega
zakona se izvede tudi za posege v naravo, za katere se je postopek pridobitve
ustreznega dovoljenja že začel pred uveljavitvijo tega zakona, pa z dnem
pristopa k EU še ni končan, razen če so bili v tem postopku že dani projektni
pogoji, skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov in zakona, ki
ureja ohranjanje narave.
24. člen
Postopki za izdajo naravovarstvenega soglasja iz 15. člena
tega zakona, začeti po dosedanjih predpisih, se nadaljujejo in končajo po
določbah teh predpisov.
25. člen
Postopki za izdajo dovoljenj, potrdil ali listin iz 2. člena
tega zakona, začeti po dosedanjih predpisih, se nadaljujejo in končajo po
določbah teh predpisov.
26. člen
Od uveljavitve tega zakona do 1. 1. 2005 izvaja naloge
ministrstva, pristojnega za ohranjanje narave, določene v 7. členu tega zakona,
ministrstvo, pristojno za divjad.
27. člen
Do začetka izvajanja celovite presoje vplivov na okolje za
plane v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo okolja, se v okviru
postopka sprejemljivosti planov na podlagi tega zakona za presojo
sprejemljivosti vplivov plana smiselno uporabljajo določbe o celoviti presoji
vplivov na okolje v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo okolja in tem
zakonom.
28. člen
(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem
listu Republike Slovenije.
(2) Določbe 1., 6., 10., 11., 14. in 16. člena tega zakona se
začnejo uporabljati z dnem pristopa k EU.
(3) S tem zakonom se povzema vsebina Direktive Sveta št.
92/43/ES z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih
živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206 z vsemi spremembami).«.