Opozorilo: Neuradno prečiščeno
besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede
katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o humanitarnih
organizacijah obsega:
-
Zakon o humanitarnih organizacijah – ZHO (Uradni list RS, št. 98/03 z
dne 13. 10. 2003),
-
Zakon o društvih – ZDru-1 (Uradni list RS, št. 61/06 z dne 13. 6. 2006).
ZAKON
O HUMANITARNIH ORGANIZACIJAH (ZHO)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 1)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
(1) Ta zakon določa pravne subjekte, ki lahko pridobijo
status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področjih
socialnega in zdravstvenega varstva (v nadaljnjem besedilu: humanitarna
organizacija), opredeljuje humanitarno dejavnost na področjih socialnega in
zdravstvenega varstva, določa pogoje in merila ter postopek za pridobitev in
prenehanje tega statusa ter ureja financiranje in lastnino humanitarnih
organizacij.
(2) Določbe tega zakona, ki se nanašajo na fizične osebe,
veljajo enako za ženske in moške.
2. člen
(upravičenci do pridobitve statusa)
(1) Status humanitarne organizacije po tem zakonu lahko
pridobijo društva in zveze društev, v katerih njihovi člani po načelih
nepridobitnosti in prostovoljnosti v javnem interesu opravljajo humanitarno
dejavnost na področjih socialnega in zdravstvenega varstva v skladu s tem
zakonom.
(2) Kolikor ta zakon ne določa drugače, se za organizacijo in
delovanje humanitarne organizacije, ki ta status pridobi kot društvo ali zveza
društev, uporabljajo predpisi, ki urejajo društva.
(3) Statusa humanitarne organizacije po tem zakonu ne morejo
pridobiti društva in zveze društev, ki imajo status invalidske organizacije po
zakonu o invalidskih organizacijah. Društva in zveze društev, ki pridobijo status
humanitarne organizacije po tem zakonu, ne morejo pridobiti statusa invalidske
organizacije po zakonu o invalidskih organizacijah.
(4) V skladu s tem zakonom lahko pridobijo status humanitarne
organizacije tudi tiste organizacije, ki jih za opravljanje humanitarne
dejavnosti ustanovijo verske skupnosti in druge organizacije, ki so po
dejavnosti in organiziranosti sestavni del širše mednarodne humanitarne
organizacije, ustanovljene po tujem pravu.
3. člen
(načelo odprtosti)
Humanitarna organizacija izvaja svojo dejavnost pomoči
potrebnim, ne glede na to, ali so njeni člani ali ne.
4. člen
(načelo javnosti)
(1) Delovanje in poslovanje humanitarne organizacije je
javno.
(2) Podatki, vpisani v razvid humanitarnih organizacij, so
javni.
II. HUMANITARNA DEJAVNOST NA PODROČJIH SOCIALNEGA IN
ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
5. člen
(človekoljubni cilji dejavnosti)
(1) Kot humanitarna dejavnost na področjih socialnega in
zdravstvenega varstva se šteje dejavnost za doseganje plemenitih človekoljubnih
ciljev (v nadaljnjem besedilu: humanitarna dejavnost), ki jih izvajajo
humanitarne organizacije v obliki programov in storitev v neposredno korist
posameznikov, in so namenjeni zlasti:
-
reševanju ogroženih ljudi in življenj,
-
lajšanju socialnih in psihosocialnih stisk in težav,
-
izboljšanju socialnega položaja,
-
krepitvi zdravja,
-
preprečevanju poslabšanja socialnega položaja,
-
preprečevanju poslabšanja zdravstvenega stanja oseb s kronično
boleznijo,
-
ustvarjanju možnosti za čimbolj kakovostno in samostojno življenje oseb
s kronično boleznijo.
(2) Humanitarne organizacije izvajajo svojo dejavnost tudi za
druge človekoljubne cilje v skladu s svojimi pravili in programi.
6. člen
(vrste humanitarnih organizacij)
(1) Humanitarne organizacije delujejo kot splošne dobrodelne
organizacije, organizacije za kronične bolnike in organizacije za samopomoč.
(2) Splošne dobrodelne organizacije in organizacije za
samopomoč delujejo na področju socialnega ali zdravstvenega varstva glede na
pretežni del humanitarne dejavnosti, ki jo organizacija izvaja. Organizacija
področje, na katerem opravlja pretežni del dejavnosti, kot področje socialnega
ali zdravstvenega varstva določi v svojem temeljnem aktu glede na programe
oziroma storitve, ki jih pretežno izvaja kot humanitarno dejavnost.
(3) Šteje se, da organizacije za kronične bolnike delujejo na
področju zdravstvenega varstva.
7. člen
(namen in cilji)
(1) Splošne dobrodelne organizacije so namenjene reševanju in
lajšanju socialnih stisk in težav prebivalcev, zagovorništvu socialno ogroženih
posameznikov in družbenih skupin, nudenju pomoči ljudem in reševanju ljudi,
katerih zdravje ali življenje je ogroženo, in krepitvi zdravja prebivalstva.
(2) Organizacije za kronične bolnike s svojo dejavnostjo
skrbijo za enakopravno vključevanje kroničnih bolnikov v življenje z zdravimi,
za ohranjanje in izboljšanje kakovosti življenja s kronično boleznijo ter za
preprečevanje napredovanja kronične bolezni v invalidnost in se zavzemajo za
ukrepe, s katerimi se preprečuje nastajanje invalidnosti.
(3) Organizacije za samopomoč so namenjene predvsem skupnemu
medsebojnemu reševanju psihosocialnih težav članov organizacije in nečlanov s
podobnimi psihosocialnimi težavami, kot jih imajo njeni člani ali pa so
namenjene reševanju njihovih zdravstvenih težav in ohranjanju ter izboljšanju
kakovosti njihovega življenja, pri tem pa ne gre za osebe s kronično boleznijo.
(4) Člani organizacij za kronične bolnike so osebe s kronično
boleznijo same ali njihovi zakoniti zastopniki in drugi zainteresirani. Člani
organizacij za samopomoč so osebe s posebnimi psihosocialnimi oziroma
zdravstvenimi potrebami ali njihovi zakoniti zastopniki in drugi
zainteresirani. Zaradi pomoči tem osebam se v te organizacije vključujejo tudi
njihovi svojci in drugi prostovoljci.
8. člen
(osebe potrebne dobrodelne pomoči)
Osebe potrebne dobrodelne pomoči po tem zakonu so ljudje, ki
živijo v pomanjkanju ali socialni stiski in ljudje, katerih življenje je
ogroženo zaradi vojnih spopadov, naravnih in drugih nesreč, bolezni ali drugih
dogodkov.
9. člen
(oblike in način dejavnosti dobrodelne organizacije)
Splošne dobrodelne organizacije uresničujejo cilje iz prvega
odstavka 7. člena tega zakona z naslednjimi oblikami in načini:
-
z odkrivanjem, spremljanjem in lajšanjem socialnih stisk prebivalcev;
-
z zagovorništvom ogroženih posameznikov in družbenih skupin, z
opozarjanjem in vzpodbujanjem javnosti in države za načrtovanje in
uresničevanje skupnih programov reševanja socialnih stisk prebivalcev;
-
z zbiranjem in razdeljevanjem sredstev pomoči potrebnim;
-
z organiziranjem in izvajanjem reševanja ljudi, katerih zdravje ali
življenje je ogroženo, pa si sami ne morejo ustrezno pomagati;
-
z izvajanjem drugih programov za ohranitev ali izboljšanje socialnega
položaja ali zdravja prebivalcev.
10. člen
(osebe s kronično boleznijo)
Osebe s kronično boleznijo so po tem zakonu osebe s posebnimi
anatomskimi, fiziološkimi, genetskimi in psihičnimi značilnostmi organizma, ki
so možni vzrok ali posledica prirojene ali pridobljene neozdravljive bolezni
oziroma stanja, zaradi katerih so te osebe lahko ovirane pri polni
samouresničitvi v življenju.
11. člen
(oblike in način dejavnosti organizacij za kronične bolnike)
Organizacije za kronične bolnike uresničujejo cilje iz
drugega odstavka 7. člena tega zakona z naslednjimi oblikami in načini
dejavnosti:
-
z oblikovanjem pobud za celostno ohranjanje ali izboljšanje kakovosti
življenja s kronično boleznijo na področju zdravstvenega varstva, socialnega
varstva, izobraževanja in raziskovanja;
-
z zagovorništvom kot posebno obliko pomoči posamezniku s kronično
boleznijo na vseh področjih, ki so s kronično boleznijo povezana, zlasti pri
zdravstveni obravnavi in rehabilitaciji, pri pridobivanju in varovanju pravic
iz zdravstvenega varstva, pri izvajanju pravice do dela, pri uveljavljanju socialnega
varstva in pri pravnem varstvu nasploh v skladu z veljavno zakonodajo;
-
s predlaganjem in sprejemanjem ukrepov za enakopravno vključevanje oseb
s kronično boleznijo v vsa področja družbenega življenja;
-
z izobraževalnimi programi za seznanjanje s kronično boleznijo za osebe
s kronično boleznijo, za strokovnjake, ki se ukvarjajo s kronično boleznijo, in
za širšo javnost, vključujoč medicinske, socialne, izobraževalne in druge
vidike življenja s kronično boleznijo;
-
z izvajanjem preventivnih programov za preprečevanje poslabšanja
kakovosti življenja s kronično boleznijo, zlasti za preprečevanje preprečljive
invalidnosti;
-
z izvajanjem programov za preprečevanje posameznih vrst kronične bolezni
za celotno populacijo;
-
z načrtovanjem, organiziranjem in izvajanjem obnovitvene rehabilitacije
za osebe s kronično boleznijo;
-
z izvajanjem posebnih socialnih programov za osebe s kronično boleznijo,
da bi zagotavljali enakopravno vključevanje teh oseb v življenje;
-
z organiziranjem posebnih in izrednih oblik izobraževanja in
samoizobraževanja, ki naj mladim osebam s kronično boleznijo omogočijo
pridobiti izobrazbo, s pomočjo katere se bodo samostojno preživljali;
-
z organiziranjem posebnih pogojev na delovnem mestu, ki zagotavljajo
osebam s kronično boleznijo trajno ohranitev delovnega mesta;
-
z izvajanjem dejavnosti, ki zagotavljajo osebam s kronično boleznijo v
posameznih kritičnih fazah ali v končni fazi bolezni dostojanstvo in človeka
vredno življenje;
-
z izvajanjem drugih programov za ohranjanje izboljšanja kakovosti
življenja oseb s kronično boleznijo.
12. člen
(osebe s psihosocialnimi težavami)
Osebe s psihosocialnimi težavami so po tem zakonu osebe, ki
se nahajajo v psihični stiski zaradi stresnih razmer, neurejenih pogojev
življenja ali dela ali zaradi slabih medčloveških odnosov okolja, v katerem
živijo ali delajo. To so tudi osebe, ki jih je osebno nagnjenje ali so jih
vplivi okolja privedli v psihično bolezensko stanje ali pa obstaja nevarnost,
da bi se ponovno znašle v takem stanju.
13. člen
(oblike in način dejavnosti organizacij za samopomoč)
Organizacije za samopomoč uresničujejo cilje iz tretjega
odstavka 7. člena tega zakona z naslednjimi oblikami in načini dejavnosti:
-
s svetovanjem osebam v stiski;
-
z organiziranjem, vodenjem in vzdrževanjem terapevtskih skupin;
-
z izobraževalnimi programi za osebe v stiski, za sodelavce in za
javnost;
-
z odkrivanjem, analiziranjem in razreševanjem oziroma s predlaganjem
načina razreševanja delovnih ali življenjskih okoliščin, ki so najverjetnejši
vzrok psihosocialnih težav;
-
z izvajanjem preventivnih programov za preprečevanje psihičnih
bolezenskih stanj;
-
z izvajanjem drugih programov za ohranjanje oziroma izboljšanje
kakovosti življenja oseb, ki imajo ali so imele psihosocialne težave.
14. člen
(ustanavljanje drugih pravnih oseb)
Humanitarna organizacija lahko ustanovi ustanovo, zavod ali
invalidsko podjetje le za izvajanje dejavnosti, ki je najožje povezana s cilji
in nalogami humanitarne organizacije. Brez soglasja financerja pa ne more v ta
namen uporabiti javnih sredstev, ki so bila dodeljena humanitarni organizaciji.
III. SPLOŠNI POGOJ IN MERILA ZA PRIDOBITEV STATUSA
HUMANITARNE ORGANIZACIJE
15. člen
(splošni pogoj)
Za pridobitev statusa humanitarne organizacije po tem zakonu
lahko zaprosijo le tista društva in organizacije iz 2. člena tega zakona (v
nadaljnjem besedilu: organizacije), ki že najmanj eno leto pred vložitvijo
vloge opravljajo humanitarno dejavnost na področju socialnega oziroma
zdravstvenega varstva.
16. člen
(merila javnega interesa)
(1) Organizacija, ki izkaže izpolnjevanje splošnega pogoja iz
prejšnjega člena, lahko pridobi status humanitarne organizacije po tem zakonu,
če izpolnjuje s tem zakonom predpisana splošna ter posebna merila za delovanje
v javnem interesu.
(2) Splošna merila so odprtost delovanja, strokovnost,
prostovoljnost in neplačljivost. Posebni merili za organizacije za kronične
bolnike sta merilo specifičnosti in merilo številčnosti.
(3) Ne glede na izpolnjevanje posameznih meril tega zakona
lahko status humanitarne organizacije pridobijo tudi tiste organizacije, ki so
na podlagi ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb del mednarodnih
humanitarnih organizacij oziroma njihov pooblaščen predstavnik.
17. člen
(odprtost delovanja in strokovnost)
(1) Merilo odprtosti delovanja izpolnjuje organizacija, ki
pri svojem delovanju ne omejuje nudenja pomoči le v korist svojih članov in
včlanjevanja ne omejuje na območje delovanja.
(2) Merilo strokovnosti izpolnjuje organizacija, pri kateri
deluje posvetovalno telo, ki daje mnenje k programom, jih spremlja in strokovno
vodi. Organizacije za kronične bolnike pridobijo o strokovni ustreznosti tudi
pozitivno mnenje pristojnega Razširjenega strokovnega kolegija.
(3) Posvetovalno telo sestavljajo priznani strokovnjaki za
področje delovanja organizacije, in sicer pri splošnih dobrodelnih
organizacijah strokovnjaki s področja socialnega varstva, pri organizacijah,
namenjenih osebam s kronično boleznijo, strokovnjaki za to področje, pri
organizacijah za samopomoč pa strokovnjaki za posamezni vidik samopomoči, za
katerega so ustanovljene.
18. člen
(prostovoljnost in neplačljivost)
(1) Merilo prostovoljnosti izpolnjuje organizacija, ki svojo
dejavnost v celoti ali pretežno opravlja s prostovoljci, ki delo opravljajo po
svobodni odločitvi in brez plačila. Za plačilo se ne šteje nadomestilo
materialnih stroškov prostovoljcu. Šteje se, da organizacija dejavnost izvaja s
prostovoljci, če je večina izvajalcev prostovoljcev.
(2) Merilo neplačljivosti izpolnjuje organizacija, ki usluge
in storitve pomoči potrebnim nudi brez plačila. Za plačilo se ne šteje
prispevek k materialnim stroškom izvajanja programa ali storitev.
19. člen
(merilo specifičnosti pri organizacijah za kronične bolnike)
Merilo specifičnosti izpolnjuje organizacija, ki jo
ustanovijo osebe s kronično boleznijo za konkretno področje, ki je opredeljeno
v mednarodni klasifikaciji bolezni Svetovne zdravstvene organizacije.
20. člen
(merilo številčnosti pri organizacijah za kronične bolnike)
(1) Merilo številčnosti izpolni organizacija glede na
epidemiološko pogostost kronične bolezni.
(2) Epidemiološko pogoste kronične bolezni so bolezni ali
stanja, ki jih ima več kot 200 oseb na 100.000 prebivalcev; epidemiološko
srednje pogoste kronične bolezni ima 80 do 200 oseb na 100.000 prebivalcev;
epidemiološko nepogoste pa ima manj kot 80 oseb na 100.000 prebivalcev.
(3) Merilu številčnosti za pogoste kronične bolezni zadosti
organizacija, ki med svojimi člani šteje vsaj 4 odstotke, za srednje pogoste
vsaj 10 odstotkov, za nepogoste pa vsaj 25 odstotkov vseh oseb, ki naj bi po
epidemioloških kazalcih s tovrstno kronično boleznijo živele v državi, ali
njihovih zakonitih zastopnikov, ali v absolutnem številu vsaj 200 takih oseb.
21. člen
(specifična stanja pri organizacijah za kronične bolnike)
Organizacije za kronične bolnike izpolnjujejo merilo specifičnosti
lahko tudi tako, da posvečajo svojo dejavnost specifičnim stanjem, ki so
posledica več različnih vrst kronične bolezni, opredeljenih v mednarodni
klasifikaciji bolezni Svetovne zdravstvene organizacije, merilo številčnosti pa
z dokazilom, da so v letu, preden zaprosijo za pridobitev statusa, svojo
dejavnost posvečale ustreznemu številu oseb s kronično boleznijo glede na
epidemiološko pogostost stanja v državi po merilih iz tretjega odstavka
prejšnjega člena.
IV. PRIDOBITEV IN PRENEHANJE STATUSA
22. člen
(postopek)
Za postopek pridobitve in prenehanja statusa humanitarne
organizacije se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek,
če ta zakon ne določa drugače.
23. člen
(pristojnost)
Za vodenje postopka v zvezi z dodelitvijo in prenehanjem
statusa humanitarne organizacije ter vodenje razvida humanitarnih organizacij
po tem zakonu sta pristojna:
-
za splošne dobrodelne organizacije in organizacije za samopomoč, ki
delujejo na področju zdravstvenega varstva, in za organizacije za kronične
bolnike minister oziroma ministrstvo, pristojno za zdravstveno varstvo;
-
za splošne dobrodelne organizacije in organizacije za samopomoč, ki
delujejo na področju socialnega varstva, minister oziroma ministrstvo,
pristojno za socialno varstvo, (v nadaljnjem besedilu: pristojni minister
oziroma pristojno ministrstvo).
24. člen
(vloga za pridobitev statusa)
Postopek za pridobitev statusa humanitarne organizacije se
začne z vlogo organizacije na pristojno ministrstvo. Vlogi je treba priložiti:
-
dokazila o tem, da je organizacija najmanj eno leto pred vložitvijo
vloge opravljala humanitarno dejavnost (letno poročilo o delu za preteklo leto;
podatki o programih in storitvah, ki jih je organizacija izvajala v preteklem
letu, in potrdilo oziroma akt, ki izkazuje datum ustanovitve organizacije);
-
dokazilo o vpisu v register društev in temeljni akt (za društva);
-
dokazilo, da je organizacija pravna oseba in da samostojno razpolaga s
sredstvi (za organizacije iz četrtega odstavka 2. člena);
-
dokazila o izpolnjevanju meril, ki jih določa ta zakon (15. do 21.
člen);
-
program dela.
25. člen
(komisija)
(1) Vlogo pregleda sedemčlanska komisija, ki jo imenujeta oba
pristojna ministra. Tri člane imenujeta izmed uglednih oseb, ki delujejo v
prostovoljnem delu na področju dobrodelnih organizacij in organizacij za
samopomoč, po enega člana na predlog Socialne zbornice Slovenije in Inštituta
za varovanje zdravja Republike Slovenije, ter po enega člana izmed strokovnih
delavcev obeh pristojnih ministrstev.
(2) Komisija najprej pregleda dokazila o tem, ali je
izpolnjen splošni pogoj iz 15. člena tega zakona. Če ugotovi, da ta splošni
pogoj ni izpolnjen, vlogo zavrže in sklep o tem pošlje vlagatelju vloge.
(3) Če ni zavrgla vloge po prejšnjem odstavku, komisija poda
pristojnemu‚ ministru mnenje o tem, ali so izpolnjena v tem zakonu določena
merila za podelitev statusa humanitarne organizacije.
26. člen
(odločba o podelitvi statusa)
(1) Po pridobitvi mnenja iz prejšnjega člena izda pristojni
minister odločbo o podelitvi statusa humanitarne organizacije, če so izpolnjena
merila po tem zakonu.
(2) Zoper odločbo je možno sprožiti upravni spor.
(3) Organizacija pridobi status humanitarne organizacije s
pravnomočnostjo odločbe o podelitvi statusa ter se vpiše v razvid humanitarnih
organizacij pri pristojnem ministrstvu.
27. člen
(zveze organizacij)
Status humanitarne organizacije lahko pridobijo tudi
istovrstne zveze organizacij, v katerih so združene članice s pridobljenim
statusom humanitarne organizacije. Enak status lahko pridobi tudi zveza
organizacij, namenjenih osebam s kronično boleznijo na posameznem specifičnem
področju iz 19. člena tega zakona, ki posamično ne izpolnjujejo merila
številčnosti iz 20. člena tega zakona, z združenjem v zvezo pa to merilo
izpolnjuje njihova zveza.
28. člen
(razvid humanitarnih organizacij)
(1) Razvid organizacij, ki so pridobile status humanitarne
organizacije, vodita pristojni ministrstvi, in sicer posebej za organizacije za
kronične bolnike ter posebej za splošne dobrodelne organizacije in organizacije
za samopomoč.
(2) Razvid humanitarnih organizacij vsebuje naslednje
podatke:
-
ime in sedež humanitarne organizacije,
-
dejavnost humanitarne organizacije,
-
osebno ime zastopnika humanitarne organizacije,
-
številka in datum odločbe o pridobitvi statusa humanitarne organizacije,
-
statusne spremembe,
-
datum prenehanja statusa.
(3) V razvidu humanitarnih organizacij se hranijo naslednje
listine:
-
odločba o pridobitvi statusa humanitarne organizacije,
-
odločba o prenehanju statusa humanitarne organizacije,
-
temeljni akt in spremembe temeljnega akta organizacije,
-
letna poročila o delovanju s številom uporabnikov.
29. člen
(dolžnost sporočanja sprememb)
Humanitarna organizacija je dolžna pristojnemu ministrstvu
sporočiti vse spremembe podatkov, ki se vodijo v razvidu humanitarnih
organizacij, in vsa dejstva, ki vplivajo na izpolnjevanje meril za pridobitev
statusa humanitarne organizacije, v 30 dneh od nastanka oziroma registracije
spremembe, če je registracija po predpisih potrebna.
30. člen
(razlogi za prenehanje statusa)
(1) Pristojni minister odloči o prenehanju statusa
humanitarne organizacije v naslednjih primerih:
-
če prenehanje statusa predlaga sama organizacija;
-
če organizacija ne izpolnjuje več meril in pogojev za pridobitev statusa
humanitarne organizacije;
-
če kljub opozorilu ne izpolni obveznosti iz 29. ali 37. člena tega
zakona;
-
če se ugotovi nenamenska uporaba dodeljenih javnih sredstev.
(2) Če organizacija preneha delovati, pristojni minister s
sklepom ugotovi njeno prenehanje in odredi izbris iz razvida humanitarnih
organizacij.
31. člen
(odločba o izbrisu iz razvida)
O prenehanju statusa iz razlogov po prvem odstavku prejšnjega
člena odloči pristojni minister v upravnem postopku. Po pravnomočnosti odločbe
o prenehanju statusa pristojni minister odredi izbris iz razvida.
V. FINANČNO POSLOVANJE IN LASTNINA
32. člen
(finančni viri)
(1) Humanitarna organizacija pridobiva sredstva za svoje
delovanje:
-
s članarino;
-
z darili in volili;
-
s prispevki donatorjev;
-
iz naslova materialnih pravic in dejavnosti humanitarne organizacije;
-
iz fundacij;
-
iz proračunskih in drugih javnih sredstev in
-
iz drugih virov v skladu z zakonom.
(2) S pridobljenimi sredstvi gospodari humanitarna
organizacija kot dober gospodar.
33. člen
(sredstva fundacije)
Humanitarne organizacije so upravičene do kandidiranja za
sredstva Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij ob
pogojih in merilih, ki jih določajo akti te fundacije.
34. člen
(prenos presežka prihodkov)
(1) Če humanitarna organizacija pri finančnem poslovanju v
koledarskem letu ustvari presežek prihodkov nad odhodki, ga obvezno prenese v
prihodnje leto za izvajanje dejavnosti in programov.
(2) Humanitarna organizacija mora začasne presežne prilive
sredstev, ki jih še ne more uporabiti za uresničevanje programa, nalagati
izključno v banke, ki imajo za poslovanje dovoljenje Banke Slovenije.
35. člen
(prejemki v zvezi z delom)
Osebni prejemki iz naslova delovanja posameznikov v
humanitarnih organizacijah morajo biti opredeljeni v temeljnem ali posebnem
aktu humanitarne organizacije in ne smejo biti višji, kot je to določeno z
zakoni in s kolektivno pogodbo za področje zdravstva in socialnega varstva.
36. člen
(finančno poslovanje)
Humanitarna organizacija vodi finančno poslovanje v skladu z
računovodskimi standardi, ki so predpisani za pravnoorganizacijsko obliko, v
katero je humanitarna organizacija organizirana, in na način, da so jasno
razvidni prihodki po posameznih namenih in odhodki za redno poslovanje, za
izvajanje posameznih programov, za storitve in za naložbe.
37. člen
(letno poročilo)
Humanitarna organizacija je dolžna vsako leto do konca
februarja za preteklo leto sprejeti letno poročilo o poslovanju in ga
predložiti organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov; v
roku enega meseca od sprejetja letnega poročila, pošlje letno poročilo o
poslovanju tudi pristojnemu ministru, financerjem pa v rokih, ki jih ti sami
določijo. (delno
prenehal veljati)
38. člen
(nadzor porabe javnih sredstev)
(1) Nadzor nad zakonitostjo, namembnostjo in učinkovitostjo
porabe javnih sredstev humanitarne organizacije opravljajo njeni pristojni
organi in Računsko sodišče Republike Slovenije.
(2) Če računsko sodišče ugotovi nepravilnosti v zvezi s
porabo javnih sredstev, ki jih prejme humanitarna organizacija za izvajanje
svojih dejavnosti, obvesti tudi pristojno ministrstvo.
(3) Nadzor nad porabo dodeljenih sredstev, izvajanjem
socialnih programov in naložb opravljajo poleg pristojnih organov humanitarne
organizacije tudi financerji, ki so namensko dodelili sredstva humanitarni
organizaciji.
39. člen
(prenos javnih sredstev po prenehanju statusa)
Če organizacija izgubi status humanitarne organizacije, se neporabljena
javna sredstva, ki jih je organizacija pridobila na podlagi tega statusa, v
ustreznih deležih prenesejo na financerje, ki so jih organizaciji dodelili.
40. člen
(prednost humanitarnih organizacij)
Pri odločanju o premoženju, ki zaradi prenehanja statusa
humanitarne organizacije pripade Fundaciji za financiranje invalidskih in
humanitarnih organizacij, se prednostno upoštevajo potrebe humanitarnih
organizacij.
VI. KAZENSKE DOLOČBE
41. člen
(globa)
(1) Z globo od 200.000 do 500.000 tolarjev se za prekršek
kaznuje humanitarna organizacija:
1.
če ne vodi finančnega poslovanja v skladu s predpisanimi računovodskimi
standardi in na način, kot je določen v 36. členu tega zakona;
2.
če ne predloži letnega poročila v skladu s 37. členom tega zakona;
3.
če pristojnemu ministrstvu v 30 dneh od nastale spremembe v skladu s 29.
členom tega zakona ne sporoči spremenjenih dejstev, ki vplivajo na
izpolnjevanje meril in pogojev za pridobitev statusa humanitarne organizacije.
(2) Z globo od 100.000 do 300.000 tolarjev se za prekršek iz
prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba humanitarne organizacije.
42. člen
(globa)
(1) Z globo od 100.000 do 300.000 tolarjev se za prekršek
kaznuje humanitarna organizacija:
1.
če ne sporoči pristojnemu ministrstvu, ki vodi razvid, spremembe imena
in sedeža humanitarne organizacije ali njenega uradnega zastopnika v 30 dneh od
nastanka spremembe v skladu s 29. členom tega zakona;
2.
če v roku 30 dni od spremembe temeljnega akta besedila spremembe ne
pošlje pristojnemu ministrstvu v skladu s 29. členom tega zakona.
(2) Z globo od 50.000 do 100.000 tolarjev se za prekršek
kaznuje tudi odgovorna oseba humanitarne organizacije.
Zakon o humanitarnih organizacijah – ZHO
(Uradni list RS, št. 98/03) vsebuje naslednje prehodne in
končne določbe:
»VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
43. člen
(rok za imenovanje
komisije)
Pristojna ministra najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi
tega zakona imenujeta komisijo iz 25. člena tega zakona ter zagotovita vse
potrebne strokovne in tehnične pogoje za vodenje postopkov o podelitvi statusa
humanitarne organizacije in vpisovanje v razvid.
44. člen
(javni interes po drugih
predpisih)
Pridobitev statusa humanitarne organizacije po tem zakonu ne
izključuje statusa društva, ki deluje v javnem interesu in je bilo društvu
podeljeno na podlagi drugih predpisov.
45. člen
(Rdeči križ Slovenije)
Razen določb III. in IV. poglavja se določbe tega zakona
uporabljajo tudi za Rdeči križ Slovenije, kolikor z zakonom o Rdečem križu
Slovenije (Uradni list RS, št. 7/93) posamezna vprašanja niso drugače urejena.
46. člen
(vpis Rdečega križa
Slovenije)
Rdeči križ Slovenije se vpiše v razvid humanitarnih
organizacij, v katerega se vpisujejo splošne dobrodelne organizacije, na
podlagi priglasitve, v kateri se navedejo osnovni podatki in predložijo listine
ob smiselni uporabi določb 24. in 28. člena tega zakona.
47. člen
(izrekanje sankcije za
prekrške)
Za prekrške iz 41. in 42. člena tega zakona se do 1. januarja
2005 globe izrekajo kot denarne kazni in sicer v razponu, kot je za pravno
osebo oziroma odgovorno osebo pravne osebe predpisano v teh dveh členih.
48. člen
(uveljavitev zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem
listu Republike Slovenije.«.
Zakon o društvih – ZDru-1 (Uradni list RS, št.
61/06) vsebuje naslednjo končno določbo:
»61. člen
(uveljavitev zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem
listu Republike Slovenije.«.