Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij)

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) obsega:

-        Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26/73 z dne 25. 7. 1973),

-        Popravek Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 29/73 z dne 23. 8. 1973),

-        Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 1/86 z dne 17. 1. 1986).

ZAKON

o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij)

(neuradno prečiščeno besedilo št. 1)

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

S tem zakonom se ureja dedovanje kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: kmetije), po katerem se omejuje prehod kmetijskega zemljišča v last tistih, ki zemlje ne obdelujejo, se preprečujejo drobitev določenih kmetij kot kmetijskih gospodarskih enot ter se omogoča prevzem kmetij pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo.

Z dedovanjem po tem zakonu se ustvarjajo možnosti za smotrno uporabljanje kmetijskih zemljišč in za krepitev proizvodnega sodelovanja med tistimi, ki jim kmetijsko zemljišče rabi za osebno delo ter organizacijami združenega dela.

2. člen

Določbe tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za dedovanje gozdov.

3. člen

Kmetija po tem zakonu je tista kmetijska in gozdnogospodarska enota, ki zagotavlja ali bi lahko zagotavljala lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost. Šteje se, da je lastniku zagotovljena primerna ekonomska varnost, če na kmetijskih zemljiščih in v gozdu skupaj dosega najmanj 50.000 din katastrskega dohodka.

V primeru valorizacije ali novega izračuna katastrskega dohodka se znesek iz prejšnjega odstavka valorizira v skladu s predpisi o ugotovitvi katastrskega dohodka z enotnim povprečnim količnikom, ki ga ugotovi Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.

Kmetijo po prvem odstavku tega člena določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, tiste občine, v kateri leži pretežni del kmetijskih zemljišč in gozda, ki sestavljajo kmetijo.

Poleg kmetije po prvem odstavku tega člena se za kmetijo po tem zakonu šteje tudi kmetija, ki jo v upravnem postopku na predlog lastnika, kmetijske zemljiške skupnosti ali krajevne skupnosti določi občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo tiste občine, v kateri leži pretežni del kmetijskih zemljišč in gozda, ki kmetijo sestavljajo. Kmetijska zemljišča skupnost da v postopku za določitev kmetje po tem odstavku predhodno mnenje, razen če je sama predlagatelj postopka.

Pri določitvi kmetije po prejšnjem odstavku upošteva občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, zlasti:

-        razvrstitev kmetijskih zemljišč v družbenem planu občine;

-        ogroženost smotrnega izkoriščanja kmetijskih zemljišč in gozda, ki bi nastala zaradi drobitve kmetije;

-        možnost proizvodnega sodelovanja z organizacijami združenega dela;

-        družbeni interes za ohranitev določeni kmetijskih in gozdnogospodarskih enot zlasti zaradi varstva krajine, njihove pomembnosti za splošni ljudski odpor ali zaradi varstva naravne in kulturne dediščine.

Občinska skupščina lahko z odlokom podrobneje opredeli pogoje iz prejšnjega odstavka.

Kmetija po tem zakonu se zaznamuje v zemljiški knjigi.

Na predlog lastnika, kmetijske zemljiške skupnosti ali krajevne skupnosti oziroma po uradni dolžnosti lahko občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, v upravnem postopku ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev po tem členu in o tem izda odločbo.

4. člen

Kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo ter z njo povezano dejavnost.

V kmetijo spadajo poleg kmetijskih zemljišč zlasti gospodarska in stanovanjska poslopja skupaj z zemljišči, ki so potrebna ali namenjena za redno uporabo stavbe (funkcionalna zemljišča), s kmetijo povezane služnosti in njim podobne pravice, kmetijske priprave, orodja in živina, pravice in dolžnosti iz trajnega gospodarskega sodelovanja z zadrugo ali organizacijo združenega dela ter pravice in dolžnosti, ki izvirajo iz skupnosti na podlagi pogodbe po predpisih o združevanju kmetov, objekti kmečkega turizma ter terjatve in dolgovi, ki so nastali v zvezi s kmetijsko proizvodnjo ali z njo povezano dejavnostjo.

Če je predmet dedovanja solastninski delež kmetije ali kmetijsko zemljišče oziroma gozd, ki je v sestavi kmetije, le-tega dedujejo dediči po določbah tega zakona.

5. člen

Kmetijo deduje praviloma samo en dedič. Samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, lahko deduje kmetijo več dedičev.

6. člen

Če noben dedič ne izpolnjuje pogojev, ki jih za dedovanje kmetij določa ta zakon, se dedovanje odloži, dokler kmetijska zemljiška skupnost ne dobi prevzemnika v skladu z načeli 60. člen zakona o kmetijskih zemljiščih, vendar najdalj za eno leto. V tem primeru plača prevzemnik prevzemno ceno v višini in v rokih, za katere se dogovori z dediči. Če se prevzemnik in dediči ne sporazumejo o višini prevzemne cene in o rokih, v katerih jo je treba plačati, odloči o tem sodišče po pravičnem preudarku glede na prevzemnikove možnosti, gospodarsko zmožnost kmetije in višino bremen, vendar pa rok za plačilo prevzemne cene ne sme biti daljši od petih let. Prevzemno ceno dedujejo dediči po splošnih predpisih o dedovanju.

V primeru iz prejšnjega odstavka se lahko prevzemnik in dediči dogovorijo, da se iz kmetije izločijo stanovanjska in gospodarska poslopja, kmetijsko neobdelovalno zemljišče, kmetijske priprave, orodja in živina ter objekti kmečkega turizma.

7. člen

Če ne pride do prevzema kmetijskega zemljišča oziroma kmetije po prejšnjem členu, če se s tem strinja kmetijska zemljiška skupnost in če je to v skladu z občinskim prostorskim in drugimi plani občine, dedujejo dediči, ki ne izpolnjujejo pogojev za dedovanje kmetij, po splošnih predpisih o dedovanju:

-        stanovanjska in gospodarska poslopja skupaj z zemljiščem, ki je potrebno ali namenjeno za redno uporabo stavbe;

-        kmetijska neobdelovalna zemljišča, ki niso pomembna za kmetijsko proizvodnjo ter se nahajajo v takem območju, v katerem se lahko po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih spremeni namembnost kmetijskih zemljišč;

-        kmetijske priprave, orodja in živino ter objekte kmečkega turizma.

Izjemoma dedujejo dediči, ki ne izpolnjujejo pogojev za dedovanje kmetij po splošnih predpisih o dedovanju, tudi vse kar spada v kmetijo po 4. členu tega zakona, če tako v skladu z občinskim prostorskim planom in drugimi plani občine odloči občinska skupščina na predlog kmetijske zemljiške skupnosti.

Kmetijska zemljišča in predmeti iz 4. člena tega zakona, ki jih ne dedujejo dediči po prejšnjih odstavkih, postanejo družbena lastnina. Odškodnino, ki jo za ta kmetijska zemljišča in predmete plača kmetijska zemljiška skupnost po načelih prevzemne cene iz prejšnjega člena, dedujejo dediči po splošnih predpisih o dedovanju.

8. člen

S sklepom, s katerim sodišče ugotovi pravice dedičev, ki ne izpolnjujejo pogojev za dedovanje kmetij, pridobi prevzemnik iz 6. člena tega zakona tudi kmetijo, oziroma postane kmetija ali njen del v primeru iz zadnjega odstavka prejšnjega člena družbena lastnina.

Do izdaje sklepa iz prejšnjega odstavka upravlja kmetijo začasni upravitelj, ki ga imenuje na predlog kmetijske zemljiške skupnosti sodišče, pred katerim teče zapuščinski postopek.

9. člen

Splošni predpisi o dedovanju se uporabljajo tudi pri dedovanju kmetijskih zemljišč oziroma kmetij, če ta zakon ne določa drugače.

II. DEDOVANJE NA PODLAGI ZAKONA

10. člen

Kmetijska zemljišča dedujejo na podlagi zakona dediči po splošnih predpisih o dedovanju, če izpolnjujejo pogoje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih.

11. člen

Kmetijo deduje tisti zakoniti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom, pri tem ima prednost tisti, ki je ta svoj namen izkazal tako, da je bodisi na kmetiji delal oziroma se usposobil za obdelovanje kmetijskih zemljišč bodisi je s svojim trudom, zaslužkom ali kako drugače prispeval k ohranitvi oziroma zboljšanju proizvodnih zmogljivosti kmetije.

Če noben od zakonitih dedičev iz dednega reda, ki je po splošnih predpisih o dedovanju pozvan k dedovanju, ne izpolnjuje pogojev iz prejšnjega odstavka, lahko deduje kmetijo dedič iz dednega reda, ki sicer ni bil pozvan k dedovanju, če izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka.

12. člen

Če več dedičev izpolnjuje pogoje za dedovanje kmetije po prvem odstavku prejšnjega člena (upravičeni dediči), deduje kmetijo zapustnikov zakonec.

Če zapustnikovega zakonca ni ali če se dedovanju odpove, deduje kmetijo tisti upravičeni dedič, ki ga soglasno določijo vsi upravičeni dediči.

Če se upravičeni dediči v roku, ki ga določi sodišče in ki ne sme biti daljši od treh mesecev, ne sporazumejo, kdo izmed njih naj deduje kmetijo, jo deduje tisti izmed njih, ki ga določi sodišče. Pri svoji odločitvi upošteva sodišče vse okoliščine, ki so za to pomembne.

13. člen

Če kmetije ne deduje zapustnikov zakonec in bi po splošnih predpisih o dedovanju dedovali kmetijo tudi mladoletni otroci in posvojenci zapustnika, se lahko določitev dediča kmetije odloži, dokler ne postanejo vsi otroci in posvojenci polnoletni. Odložitev določitve dediča kmetije lahko predlagajo zapustnikov zakonec, njegov otrok ali posvojenec ter skrbstveni organ.

Pri odločanju o odložitvi določitve dediča kmetije upošteva sodišče koristi mladoletnih in drugih dedičev ter druge okoliščine, ki so za to pomembne.

Kmetija, pri kateri je določitev dediča odložena, je skupna last vseh dedičev, ki bi dedovali po splošnih predpisih o dedovanju, dokler se po polnoletnosti najmlajšega med njimi ne določi dedič kmetije po določbah tega zakona (11. in 12. člen). Ko se v takem primeru določi dedič kmetije, se določijo tudi dedni deleži po prvem odstavku 15. člena tega zakona.

14. člen

Če ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje kmetije po 11. členu tega zakona, lahko deduje kmetijo tudi tisti zakoniti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki je kmet po zakonu o kmetijskih zemljiščih. Če je takih dedičev več, dedujejo kmetijo vsi v skladu s. splošnimi predpisi o dedovanju. V tem primeru se sme kmetija razdeliti po fizičnih delih.

15. člen

Zakonec, zapustnikovi otroci in posvojenci ter zapustnikovi starši, ki ne dedujejo kmetije, dedujejo denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju (v nadaljnjem besedilu: dedni delež). Tem dedičem se ne glede na zapustnikovo voljo všteje v dedni delež vse, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju, ki urejajo vračunanje daril in volil v dedni delež.

Dedni delež lahko sodišče na zahtevo dediča iz prejšnjega odstavka poveča, če ta nima potrebnih sredstev za življenje. Sodišče lahko dedni delež na zahtevo dediča, ki je dedoval kmetijo, tudi zmanjša, če bi dedni deleži, in obveznosti iz 17. člena tega zakona prekoračili vrednost vseh dednih deležev po prejšnjem odstavku ali pa bi bila znatno ogrožena gospodarska zmožnost kmetije. Pri odločanju o povečanju ali zmanjšanju dednih deležev upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev ter gospodarsko zmožnost kmetije.

16. člen

Dedni delež izplača dedič, ki je dedoval kmetijo. Rok za izplačilo dednega deleža določi sodišče glede na gospodarsko zmožnost kmetije in socialne razmere dediča. Ta rok lahko praviloma traja največ pet let; v izjemnih primerih lahko sodišče na zahtevo dediča, ki je dedoval kmetijo, določi tudi daljši rok, in sicer največ do desetih let.

Izjemoma lahko iz upravičenih razlogov deduje dedič, iz, prvega odstavka prejšnjega člena tudi kmetijsko neobdelovalno zemljišče, ki ni pomembno za kmetijsko proizvodnjo ter leži v takem območju, v katerem se lahko po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih spremeni namembnost kmetijskih zemljišč. Tako zemljišče lahko deduje dedič v višini vrednosti svojega dednega deleža.

17. člen

Če v primeru iz 13. člena tega zakona ne pride do odložitve določitve dediča, mora dedič, ki je dedoval kmetijo, zagotoviti mladoletnim dedičem, da se usposobijo za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti kmetije. Ti izdatki se vštejejo v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju.

Izdatki iz prejšnjega odstavka in dedni delež se valorizirajo vsako leto glede na splošno gibanje cen.

18. člen

Dedne nevrednosti ni mogoče odpustiti dediču iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, ki je dedno nevreden zato, ker se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, in tudi ne tistemu, ki ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči.

19. člen

Če dedič odtuji podedovano kmetijo ali njen znatni del pred potekom desetih let potem, ko je kmetijo prevzel, ter ne pridobi drugega kmetijskega zemljišča oziroma ne intenzivira proizvodnje na preostalih zemljiščih najpozneje v enem letu od odtujitve podedovane kmetije ali njenega znatnega dela, mora na njihovo zahtevo izplačati vse zakonite sodediče oziroma jim doplačati razliko tako, da niso prikrajšani glede dednih deležev, ki bi jih dobili po splošnih predpisih o dedovanju. Enake obveznosti ima na zahtevo zakonitih sodedičev tudi dedič, ki podedovano kmetijo ali njen znatni del odda v zakup ali jo kako drugače preneha namensko uporabljati pred potekom desetih let potem, ko je kmetijo prevzel, razen če gre za nakup med kmeti, ki se sklene zaradi posebnih razlogov (na primer: odhod k vojakom, delo v tujini).

V primeru prodaje ali zakupa kmetije oziroma njenega dela imajo sodediči, ki so kmetje po zakonu o kmetijskih zemljiščih, prednostno pravico.

20. člen

Vrednost dela, ki se izloči iz zapuščine na zahtevo zapustnikovega zakonca in ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju vrednosti kmetije, ter vrednost dela, ki se izloči iz zapuščine na zahtevo zapustnikovih potomcev, ki so živeli skupaj z zapustnikom ter mu s svojim trudom, zaslužkom ali kako drugače pomagali k pridobivanju, se ne dodeli v naravi, temveč jo izplača dedič, ki je dedoval kmetijo. Rok za izplačilo te vrednosti, ki ne sme biti daljši od dveh let, določi sodišče.

Na zahtevo upravičencev iz prejšnjega odstavka ali dediča, ki je dedoval kmetijo, lahko sodišče zaradi zdravstvenih, socialnih in drugih razlogov (npr. gospodarska zmožnost kmetije in pod.) spremeni to pravico v pravico do dosmrtnega preživljanja na breme dediča, ki deduje kmetijo. Obseg pravice do dosmrtnega preživljanja se lahko spremeni zaradi okoliščin, ki so v zvezi s premoženjskim stanjem dediča, ki je dedoval kmetijo ali pa iz osebnih razlogov upravičencev iz prejšnjega odstavka.

III. DEDOVANJE NA PODLAGI OPOROKE

21. člen

Oporočitelj lahko z oporoko razpolaga s kmetijskimi zemljišči po splošnih predpisih o dedovanju in v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih.

Oporočitelj lahko z oporoko zapusti kmetijo le osebi, ki izpolnjuje pogoje iz 11. člena tega zakona.

Če ni takega dediča, lahko oporočitelj z oporoko zapusti kmetijo tudi drugi osebi, ki je kmet po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih. Kmetijo lahko oporočitelj z oporoko zapusti samo enemu dediču. Izjemoma sme oporočitelj zapustiti kmetijo več dedičem; če jo zapusti zakoncema, in v primeru iz 14. člena tega zakona. Kmetija, ki jo z oporoko zapusti zapustnik zakoncema, se ne sme deliti po fizičnih delih.

Če oporočitelj razpolaga s kmetijo v nasprotju z določbami prejšnjih odstavkov, pride do dedovanja na podlagi zakona.

22. člen

Če je predmet dedovanja kmetija, oporočitelj ne sme nakloniti volila, katerega predmet so kmetijska zemljišča, gospodarska in stanovanjska poslopja s pripadajočim zemljiščem, ki rabijo za redno kmetijsko proizvodnjo, druge predmete, ki se štejejo v kmetijo (4. člena tega zakona), pa lahko nakloni samo, če s tem znatno ne prizadene gospodarske zmožnosti kmetije.

Izjemoma sme oporočitelj iz upravičenih razlogov nakloniti tudi kmetijsko neobdelovalno zemljišče, ki ni pomembno za kmetijsko proizvodnjo ter leži v takem območju, v katerem se lahko po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih spremeni namembnost kmetijskih zemljišč.

Denarna in druga volila; ki bi dediča kmetije preveč obremenjevala, sme sodišče na njegovo zahtevo zmanjšati. Pri tem mora sodišče paziti na to; da dediči iz 15. člena tega zakona, niso prikrajšani glede svojega dednega deleža po tem zakonu.

23. člen

Zakonec, zapustnikovi otroci in posvojenci ter zapustnikovi starši, ki jih je oporočitelj v oporoki prezrl ali jim je naklonil manj, kot bi dobili, če bi prišlo do dedovanja na podlagi zakona, lahko zahtevajo, da se jim dodeli dedni delež po tem zakonu.

24. člen

S pogodbami o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, darilnimi pogodbami za primer smrti in pogodbami o dosmrtnem preživljanju ni mogoče razpolagati s kmetijami v nasprotju z določbami tega zakona.

Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26/73) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

»IV. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

25. člen

Ta zakon se uporablja za vse dediščine, katerih predmet je kmetijsko zemljišče oziroma kmetija, če dedovanje do dneva objave tega zakona še ni bilo uvedeno.

26. člen

Oporoka, s katero je oporočitelj razpolagal s kmetijskim zemljiščem oziroma kmetijo v nasprotju z določbami tega zakona, ne velja, če dedovanje do dneva objave tega zakona še ni bilo uvedeno.

Nerealizirane pogodbe iz 24. člena tega zakona, ki so v nasprotju z določbami tega zakona, ne veljajo od dneva objave tega zakona.

27. člen

Če v razdružitvenem postopku, katerega predmet je kmetija, ni bila izdana pravnomočna odločba do dneva objave tega zakona, imajo osebe, ki ne morejo dedovati kmetije po tem zakonu, pravico do denarne vrednosti svojega solastniškega deleža. Pravico do deleža v naravi imajo te osebe samo, če med njimi ni nobenega, ki bi bil lahko dedič kmetije po tem zakonu, ali če je to v skladu z določbami tega zakona.

28. člen

Dokler ne bodo občinske skupščine določile, kmetij po 3. členu tega zakona, določi kmetijo kmetijska zemljiška skupnost, če je to potrebno zaradi zapuščinskega postopka.

29. člen

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu SRS.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 1/86) spreminja 28. člen zakona tako, da se glasi:

»28. člen

(črtan)«;

ter vsebuje naslednje končne določbe:

»11. člen

Kmetije, ki so bile določene z odloki občinskih skupščin, ohranijo ta status ne glede na določbe tega zakona, razen, če lastnik, kmetijska zemljiška skupnost ali krajevna skupnost predlaga, da pogoje za določitev kmetije po tem zakonu v upravnem postopku preveri občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo.

12. člen

Zapuščinski postopki, katerih predmet je kmetija, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona in do njegove uveljavitve še niso končani na prvi stopnji, se nadaljujejo po določbah tega zakona.

Sodišča prve stopnje odločajo po tem zakonu, če je ob uvedbi dedovanja kmetija določena z odlokom oziroma z odločbo ter v primerih, ko je ob uvedbi dedovanja postopek za določitev kmetije že v teku. V tem primeru zapuščinsko sodišče prekine zapuščinski postopek do pravnomočnosti odločbe o določitvi kmetije.

13. člen

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS.«.