Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)

Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.

Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih:

-        Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 z dne 8. 2. 1980),

-        Popravek zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 20/80 z dne 25. 4. 1980),

-        Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 36/90 z dne 29. 6. 1990),

-        Ustavni zakon o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/91 z dne 31. 1. 1991).

ZAKON

O TEMELJNIH LASTNINSKOPRAVNIH RAZMERJIH

(neuradno prečiščeno besedilo št. 1)

I. poglavje
TEMELJNA NAČELA

1. člen

Občani, društva in druge civilne pravne osebe imajo lahko lastninsko pravico v skladu z ustavo in zakonom. (delno se preneha uporabljati)

Tuje fizične in pravne osebe imajo lahko lastninsko pravico pod pogoji, ki jih predpisujeta ustava SFRJ in zvezni zakon. (delno se preneha uporabljati)

2. člen

Lastninska pravica lahko obstaja na premičnih in nepremičnih stvareh.

Lastninska pravica ne more obstajati na stvareh, ki so lahko le družbena lastnina. (črtan)

3. člen

Lastnik ima pravico imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon.

Vsak se mora vzdrževati kršitve lastninske pravice drugega.

4. člen

Lastnik uresničuje lastninsko pravico v skladu z naravo in namenom stvari, ter v skladu z družbenim interesom, ki ga določa zakon, za tuje fizične in pravne osebe pa zvezni zakon. (delno se preneha uporabljati)

Prepovedano je izvrševanje lastninske pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega je z zakonom ustanovljena ali priznana, ali v nasprotju z moralo socialistične samoupravne družbe.

5. člen

Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin (dim, neprijetni vonji, toplota, saje, tresljaji, ropot, odplake in podobno) čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo.

Brez posebnega pravnega naslova je prepovedano motenje iz prvega odstavka tega člena s posebnimi napravami.

6. člen

Na stvari, na kateri ima kdo lastninsko pravico, se lahko ustanovi pod pogoji, ki jih določa zakon, za tuje fizične in pravne osebe pa zvezni zakon, služnostna pravica, pravica stvarnega bremena in zastavna pravica. (delno se preneha uporabljati)

Prepovedano je izvrševanje pravic iz prvega odstavka tega člena v nasprotju z namenom, zaradi katerega so bile z zakonom ustanovljene ali priznane, ali v nasprotju z moralo socialistične samoupravne družbe.

7. člen

Pridobivanje, varstvo in prenehanje lastninske pravice, služnostne pravice, pravice stvarnega bremena in zastavne pravice ureja zakon, za tuje fizične in pravne osebe pa zvezni zakon. (delno se preneha uporabljati)

8. člen

Lastninska pravica se sme odvzeti ali omejiti v skladu z ustavo samo pod pogoji, predpisanimi z zakonom, za tuje fizične in pravne osebe pa z zveznim zakonom. (delno se preneha uporabljati)

II. poglavje
LASTNINSKA PRAVICA

1. Imetniki in predmet lastninske pravice

9. člen

Občan ima lahko lastninsko pravico na stvareh, ki so namenjene za zadovoljevanje njegovih osebnih potreb in interesov ter osebnih potreb in interesov njegovih družinskih članov.

Občan ima lahko lastninsko pravico na stanovanjskih hišah in stanovanjih, poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in delovnih sredstvih.

Občan sme uporabljati stvari iz drugega odstavka tega člena za pridobivanje dohodka na način in pod pogoji, ki jih določa zakon.

10. člen

Pod pogoji, ki jih določa zakon, ima lahko občan lastninsko pravico na kmetijskem in drugem zemljišču, na gozdovih in gozdnem zemljišču.

11. člen

Društvo in druga civilna pravna oseba imata lahko lastninsko pravico na premičnih stvareh, ki so namenjene za uresničevanje skupnih interesov njunih članov in ciljev, zaradi katerih sta bila ustanovljena.

Imetniki lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena imajo lahko lastninsko pravico na poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki so namenjeni za uresničevanje skupnih interesov njihovih članov in ciljev, zaradi katerih so bili ustanovljeni, kot tudi na stanovanjskih hišah in stanovanjih kot posameznih delih stavb, ki so namenjena za zadovoljevanje stanovanjskih potreb delavcev, ki v njih delajo.

Imetniki lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena imajo lahko v mejah, ki jih določa zakon, lastninsko pravico tudi na zemljišču, ki je namenjeno za zadovoljevanje skupnih interesov njihovih članov in za doseganje ciljev, zaradi katerih so bili ustanovljeni.

12. člen

Če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja.

Pravico uporabe iz prvega odstavka tega člena je mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi.

13. člen

Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je del vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni del).

Če solastniški deli niso določeni, se domneva, da so enaki.

14. člen

Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.

Solastnik lahko razpolaga s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov.

Pri prodaji solastniškega dela imajo drugi solastniki predkupno pravico samo če tako določa zakon.

15. člen

Solastniki imajo pravico skupno upravljati stvar.

Za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari je potrebno soglasje solastnikov, katerih deli sestavljajo skupaj več kot polovico njene vrednosti.

Če se v primerih iz drugega odstavka tega člena solastniki ne morejo sporazumeti, posel pa je nujen za redno vzdrževanje stvari, odloči o tem sodišče.

Za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja (odtujitev cele stvari, sprememba namena stvari, oddaja cele stvari v zakup, ustanovitev hipoteke na celi stvari, ustanovitev stvarnih služnosti, večja popravila in podobno), je potrebno soglasje vseh solastnikov.

Solastniki lahko zaupajo upravljanje stvari enemu ali več solastnikom ali komu drugemu.

Stroške uporabe, upravljanja in vzdrževanja stvari in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih delov.

16. člen

Solastnik ima pravico ob vsakem času zahtevati delitev stvari, razen ob času, ko bi bila ta delitev v škodo drugih solastnikov, če ni z zakonom določeno drugače.

Pravica iz prvega odstavka tega člena ne zastara.

Pogodba, s katero se solastnik za vselej odreka pravici do delitve stvari, je nična.

Solastniki sporazumno določijo način delitve stvari; če se ne morejo sporazumeti, odloči sodišče.

Če fizična delitev stvari ni mogoča ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju njene vrednosti, odloči sodišče, naj se delitev stvari opravi s prodajo.

Solastniku, ki je z delitvijo dobil stvar ali del stvari, jamčijo drugi solastniki za pravne in fizične napake stvari v mejah vrednosti svojih solastniških delov.

Pravica iz šestega odstavka tega člena ugasne v treh letih po razdelitvi stvari.

17. člen

V primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, obstaja solastnina tudi na nerazdeljeni stvari, katere en del je družbena lastnina, na drugem delu pa ima kdo drug lastninsko pravico.

18. člen

V primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, ima lahko več oseb na stvari skupno lastnino.

Skupna lastnin je lastnina več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar se dajo njihovi deli določiti, vendar niso vnaprej določeni.

19. člen

V primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon,ima lahko nekdo lastninsko pravico na stanovanju in na poslovnem prostoru kot posameznem delu stavbe.

2. Pridobitev lastninske pravice

20. člen

Lastninska pravica se pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem.

Lastninska pravica se pridobi tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon.

21. člen

Po samem zakonu se lastninska pravica pridobi z ustvaritvijo nove stvari, s spojitvijo, mešanjem, z zgraditvijo na tujem zemljišču, z ločitvijo plodov, s priposestvovanjem, pridobitvijo lastnine od nelastnika, s prilastitvijo (okupacijo) in v drugih primerih, ki jih določa zakon.

22. člen

Kdor iz svojega materiala s svojim delom izdela novo stvar, pridobi na njej lastninsko pravico.

Lastninska pravica na novi stvari pripada lastniku materiala, iz katerega je na podlagi pravnega posla to stvar izdelal kdo drug.

Če je nekdo iz tujega materiala s svojim delom izdelal novo stvar, pripada ta njemu, če je dobroveren in če je vrednost dela večja od vrednosti materiala; če pa sta vrednosti enaki, nastane solastnina.

23. člen

Če so stvari, ki pripadajo različnim lastnikom, tako spojene ali pomešane, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov, in sicer v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele posamezne stvari ob spojitvi ali pomešanju.

Če kdo izmed lastnikov ni bil dobroveren, lahko dobroverni lastnik zahteva v enem letu od spojitve ali pomešanja stvari, naj cela stvar pripade njemu v last, ali naj cela stvar pripade nedobrovernemu lastniku, ta pa naj mu nadomesti vrednost njegove stvari.

Če ima ena izmed dveh spojenih ali pomešanih stvari neznatno vrednost v primerjavi z drugo, pridobi lastnik druge stvari lastninsko pravico na novi stvari, tistemu, ki je s tem izgubil lastninsko pravico na svoji stvari, pa mora nadomestiti njeno vrednost.

24. člen

Če zgradi nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice, stavbo ali drugo zgradbo (gradbeni objekt) na zemljišču, na katerem ima nekdo drug lastninsko pravico (graditelj), pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je zgradil gradbeni objekt, ter na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl.

V primeru iz prvega odstavka tega člena ima lastnik zemljišča v treh letih od dneva, ko je zvedel za končano gradnjo, vendar najpozneje v desetih letih od končane gradnje, pravico zahtevati, naj mu graditelj nadomesti vrednost zemljišča, enako njegovi prometni ceni ob izdaji sodne odločbe.

25. člen

Če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča.

Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko sodišče odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo.

V primerih iz prvega odstavka tega člena ima lastnik zemljišča tudi pravico do odškodnine.

Če lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, mora graditelju nadomestiti vrednost objekta, enako povprečni gradbeni ceni, ki jo je imel objekt ob izdaji sodne odločbe v kraju, v katerem je.

Pravico izbire iz prvega odstavka tega člena more lastnik zemljišča uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. Po preteku tega roka lahko zahteva izplačilo prometne cene za zemljišče.

26. člen

Če je graditelj dobroveren, lastnik zemljišča pa za gradnjo ni vedel, pripade v primeru, ko je gradbeni objekt vreden precej več kot zemljišče, objekt skupaj z zemljiščem graditelju, ta pa dolguje lastniku za zemljišče nadomestilo po njegovi prometni ceni.

Če je vrednost zemljišča znatno večja, prisodi sodišče na lastnikovo zahtevo gradbeni objekt njemu in mu naloži, da mora graditelju nadomestiti gradbeno vrednost objekta, enako povprečni gradbeni ceni objekta v kraju, v katerem je. Lastnik lahko to zahteva v treh letih od dneva, ko je bila gradnja gradbenega objekta končana.

Če je graditelj dobroveren, lastnik zemljišča pa za gradnjo ni vedel, prisodi sodišče v primeru, ko sta vrednost gradbenega objekta in vrednost zemljišča približno enaki, gradbeni objekt oziroma gradbeni objekt in zemljišče lastniku zemljišča ali graditelju; pri tem upošteva njune potrebe, zlasti pa njune stanovanjske razmere.

Lastniku zemljišča oziroma graditelju pripada nadomestilo za zemljišče oziroma za gradbeni objekt po prvem odstavku tega člena.

27. člen

Lastninska pravica na plodovih, ki jih daje stvar, pripada lastniku stvari.

Dobroverni posestnik, uživalec in zakupnik stvari, ki daje plodove, pridobi lastninsko pravico na plodovih v trenutku njihove ločitve od glavne stvari.

Plodovi iz drugega odstavka tega člena so do njihove ločitve sestavni del stvari in pripadajo njenemu lastniku.

28. člen

Dobroverni in zakoniti posestnik premične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku treh let.

Dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let.

Dobroverni posestnik premične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let.

Dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let.

Dedič postane dobroverni posestnik od trenutka, ko se uvede dedovanje, tudi v primeru, če je bil zapustnik nedobroveren posestnik, dedič pa tega ni vedel in tudi ni mogel vedeti; priposestvovalna doba začne teči od trenutka, ko se uvede dedovanje.

29. člen

Na stvari, ki je družbena lastnina, se lastninska pravica ne more priposestvovati.

30. člen

Priposestvovalna doba začne teči isti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, konča pa z iztekom zadnjega dne te dobe.

V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma kot dobroverni posestniki.

Glede pretrganja oziroma zadržanja priposestvovanja se smiselno uporabljajo določbe o pretrganju oziroma zadržanju zastaranja terjatev.

31. člen

Dobroverna oseba pridobi lastninsko pravico na premični stvari, pridobljeni odplačno od nelastnika, ki v okviru svoje dejavnosti daje take stvari v promet, od nelastnika, kateremu je lastnik izročil stvar v posest na podlagi pravnega posla, ki ni podlaga za pridobitev lastninske pravice, ali na javni dražbi.

Prejšnji lastnik lahko zahteva od dobrovernega pridobitelja, naj mu stvar vrne proti plačilu po prometni ceni, če ima stvar zanj poseben pomen.

Zahteva iz drugega odstavka tega člena ni več mogoča po preteku enega leta, odkar je bila pridobljena lastninska pravica na taki stvari.

32. člen

Na premični stvari, ki jo je njen lastnik opustil, pridobi lastninsko pravico tisti, ki je stvar vzel v posest z namenom, da si jo prilasti (okupacija), če zakon ne določa drugače.

Na nepremičnini ni mogoče s prilastitvijo pridobiti lastninske pravice.

33. člen

Na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način.

34. člen

Na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na premični stvari z njeno izročitvijo v posest pridobitelja.

Izročitev premične stvari se šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s to stvarjo, kot tudi z izročitvijo kakšnega dela stvari, ali pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev.

Če je premična stvar že v posesti pridobitelja iz kakšnega pravnega naslova, pridobi ta lastninsko pravico na njej v trenutku, ko sklene z lastnikom pravni posel, na podlagi katerega se pridobi lastninska pravica.

Če pusti pridobitelj lastninske pravice na premični stvari to stvar še naprej v posesti prenosnika iz kakšnega drugega naslova, pridobi lastninsko pravico na njej v trenutku, ko sklene z lastnikom pravni posel, na podlagi katerega se pridobi lastninska pravica.

Lastninska pravica na premični stvari, ki jo ima v posesti nekdo tretji, preide na pridobitelja v trenutku sklenitve pravnega posla, s katerim mu je prenosnik prenesel pravico zahtevati vrnitev te stvari. Tretji pa ima pravico uveljavljati nasproti novemu lastniku vse ugovore, ki jih je imel nasproti prejšnjemu lastniku.

Izročitev premične stvari se šteje za opravljeno tudi tedaj, kadar iz konkretnih okoliščin izhaja, da je bila stvar izročena.

35. člen

Če je za pridobitev lastninske pravice na isti, individualno določeni premični stvari več oseb sklenilo vsaka svoj pravni posel, pridobi to pravico tisti, ki mu je stvar najprej izročena.

36. člen

Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica na stvari v trenutku, ko se uvede dedovanje za umrlim, če zakon ne določa drugače.

3. Varstvo lastninske pravice

37. člen

Lastnik lahko zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar.

Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca.

Pravica tožbe iz prvega odstavka tega člena ne zastara.

38. člen

Dobroverni posestnik izroči stvar lastniku s plodovi, ki še niso bili obrani.

Dobroverni posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.

Dobroverni posestnik ima pravico do povračila stroškov, potrebnih za vzdrževanje stvari.

Dobroverni posestnik lahko zahteva povrnitev koristnih stroškov v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala.

Potrebne in koristne stroške iz tretjega in četrtega odstavka tega člena je lastnik stvari dolžan povrniti dobrovernemu posestniku v tolikšni meri, kolikor ti stroški niso zajeti s koristmi, ki jih je dobil od stvari.

Dobroverni posestnik ima pravico do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi svojega zadovoljstva ali zaradi olepšanja stvari, le toliko, kolikor se je njena vrednost povečala. Če se da to, kar je storil za zadovoljstvo ali olepšanje stvari, ločiti od nje brez poškodbe, ima dobroverni posestnik pravico to ločiti in obdržati zase.

Dobroverni posestnik ima pravico pridržati stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški, ki jih je imel v zvezi z njenim vzdrževanjem.

Terjatev povračila potrebnih in koristnih stroškov zastara v treh letih od dneva izročitve stvari.

39. člen

Nedobroverni posestnik je dolžan izročiti lastniku stvari vse plodove.

Nedobroverni posestnik je dolžan povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, kot tudi vrednost plodov, ki jih je opustil obrati.

Nedobroverni posestnik je dolžan povrniti škodo, nastalo s poslabšanjem ali uničenjem stvari, razen če bi ta škoda nastala tudi tedaj, ko bi bila stvar pri lastniku.

Nedobroverni posestnik lahko zahteva povračilo potrebnih stroškov, ki bi jih imel tudi lastnik, če bi bila stvar pri njem.

Nedobroverni posestnik ima pravico do povračila koristnih stroškov samo, če so koristni osebno za lastnika.

Nedobroverni posestnik nima pravice do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi svojega zadovoljstva ali olepšanja stvari, lahko pa odnese stvar, ki jo je vgradil za svoje zadovoljstvo ali olepšanje stvari, če se da brez poškodbe ločiti od glavne stvari.

Dobroverni posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba; lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe.

40. člen

Lastnikova pravica, da zahteva od nedobrovernega posestnika izročitev obranih plodov in nadomestitev vrednosti plodov, ki jih je ta porabil, odtujil, jih opustil obrati ali jih je uničil, zastara v treh letih od dneva izročitve stvari.

Terjatev nedobrovernega posestnika stvari glede povračila stroškov zastara v treh letih od dneva izročitve stvari.

41. člen

Tisti, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in na zakonit način, ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni postal lastnik stvari (domnevni lastnik), ima pravico zahtevati njeno vrnitev tudi od dobrovernega posestnika, pri katerem je stvar brez pravnega naslova ali s šibkejšim pravnim naslovom.

Če se dva štejeta za domnevna lastnika iste stvari, ima močnejši pravni naslov tisti, ki je stvar pridobil odplačno, od tistega, ki jo je pridobil neodplačno. Če pa sta njuna pravna naslova enako močna, ima prednost tisti, pri katerem je stvar.

Pravica tožbe iz prvega odstavka tega člena ne zastara.

42. člen

Če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha.

Če je bila z vznemirjanjem iz prvega odstavka tega člena povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode.

Pravica tožbe iz prvega odstavka tega člena ne zastara.

43. člen

Solastnik oziroma skupni lastnik ima pravico tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari.

Prenehanje lastninske pravice

44. člen

Lastninska pravica na stvari preneha, če preide stvar v družbeno lastnino.

45. člen

Lastninska pravica, ki jo ima nekdo na stvari, preneha, če kdo drug pridobi lastninsko pravico na njej.

46. člen

Lastninska pravica preneha z opustitvijo stvari.

Stvar se šteje za opuščeno, če njen lastnik na nedvoumen način izrazi voljo, da je ne želi več imeti v posesti.

Opuščena nepremičnina preide v trenutku opustitve v družbeno lastnino.

47. člen

Lastninska pravica preneha, če je stvar uničena.

Na ostankih uničene stvari obdrži lastnik lastninsko pravico.

48. člen

Lastninska pravica preneha tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon.

III. poglavje
SLUŽNOSTNA PRAVICA

49. člen

Stvarna služnost je pravica lastnika kakšne nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na nepremičnini drugega lastnika (služna stvar) ali zahtevati od lastnika služne stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini.

Stvarna služnost je lahko ustanovljena za določen čas ali za določen letni čas.

Če je gospodujoča ali služna stvar družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, imajo delavci in drugi delovni ljudje v tej družbeni pravni osebi enake pravice oziroma obveznosti, kot jih imajo imetniki pravic oziroma obveznosti, ki izvirajo iz stvarnih služnosti, če zakon ali pogodba ne določa drugače.

50. člen

Stvarna služnost se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar.

Če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna uporaba kakšne naprave ali je potrebno kakšno dejanje, trpi stroške za vzdrževanje take naprave in za tako dejanje lastnik gospodujoče stvari.

Če napravo uporablja tudi lastnik služne stvari ali dejanje služi tudi njegovim interesom, trpita stroške vzdrževanja take naprave in stroške takega dejanja lastnik gospodujoče in lastnik služne stvari v sorazmerju s koristjo, ki jo imata.

51. člen

Stvarna služnost se ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali pridobi s priposestvovanjem.

52. člen

Na podlagi pravnega posla se stvarna služnost pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon.

53. člen

S sodno odločbo ali z odločbo drugega državnega organa se stvarna služnost ustanovi, če lastnik gospodujoče stvari sploh ne more ali delno ne more uporabljati stvari brez ustrezne uporabe služne stvari, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih.

Služnost iz prvega odstavka tega člena se pridobi z dnem, ko postane odločba pravnomočna, če zakon ne določa drugače.

Na zahtevo lastnika služne stvari določi pristojni državni organ tudi ustrezno nadomestilo, ki ga mora lastnik gospodujoče stvari plačati lastniku služne stvari.

54. člen

Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval.

Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica.

55. člen

Na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, se stvarna služnost ne more priposestvovati.

56. člen

Lastnik gospodujoče stvari lahko zahteva, da se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti.

Za tožbo iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporablja drugi odstavek 37. člena tega zakona.

57. člen

Če kdo lastniku gospodujoče stvari neutemeljeno preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.

58. člen

Stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje.

Lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena.

Stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje, če postane ista oseba lastnik služne in gospodujoče stvari ali če je gospodujoča oziroma služna stvar uničena.

59. člen

Če se gospodujoča stvar razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom.

Lastnik služne stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost lastnika posameznega dela razdeljene gospodujoče stvari preneha, če za ta del ni potrebna.

Če se razdeli služna stvar, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala.

60. člen

Pravico užitka, pravico rabe, pravico stanovanja in pravico stvarnega bremena ureja zakon.

IV. poglavje
ZASTAVNA PRAVICA

61. člen

Zastavna pravica lahko obstaja na premičnih stvareh, na nepremičninah in na pravicah.

Zastavna pravica nastane na podlagi pravnega posla, sodne odločbe in zakona.

62. člen

Za zastavno pravico na premičnih stvareh in za zastavno pravico na pravicah se uporabljajo določbe o zastavi, vsebovane v predpisih, s katerimi so urejena obligacijska razmerja.

63. člen

Nepremičnina sme biti za zavarovanje neke terjatve obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika (hipoteka); ta je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine pred upniki, ki na njej nimajo hipoteke, in pred upniki, ki so si pridobili hipoteko na njej za njim, in sicer ne glede na to, če se je lastnik obremenjene nepremičnine spremenil.

Hipoteka sega na vso nepremičnino, na njene plodove, dokler niso ločeni od nje, kot tudi na druge njene sestavne dele in pritikline.

Za zavarovanje iste terjatve je mogoča hipoteka na več nepremičninah (skupna hipoteka).

Zastavljena nepremičnina v celoti varuje upnikovo terjatev do njene popolne poravnave, ne glede na kasnejšo delitev nepremičnin (nedeljivost hipoteke).

64. člen

Na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe se pridobi hipoteka z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način.

Na podlagi zakona se pridobi hipoteka v trenutku, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

65. člen

Kadar je na isti nepremičnini več hipotek, je za njihov vrstni red odločilen trenutek njihovega nastanka, če zakon ne določa drugače.

66. člen

Hipoteka se lahko prenese na drugega samo skupaj s terjatvijo, ki je z njo zavarovana.

Hipotekarni upnik sme brez privolitve hipotekarnega dolžnika ustanoviti hipoteko na obstoječi hipoteki v dobro tretje osebe (nadhipoteka).

67. člen

Če hipotekarni dolžnik zmanjšuje vrednost s hipoteko obremenjene nepremičnine ali kako drugače slabša njeno stanje, lahko hipotekarni upnik zahteva od sodišča, naj naloži hipotekarnemu dolžniku, da opusti takšna dejanja; če pa dolžnik tega ne stori, lahko zahteva prisilno izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve še pred njeno zapadlostjo.

68. člen

Prenehanje hipoteke se lahko zahteva:

-        če hipotekarni dolžnik plača terjatev, ki je z njo zavarovana;

-        če se hipotekarni upnik odreče hipoteki s pismeno izjavo, podano pri pristojnem državnem organu, ki vodi javno knjigo, v katero je hipoteka vpisana;

-        (črtana)

-        če je ista oseba postala imetnik lastninske pravice in imetnik hipoteke na isti nepremičnini in

-        če je bila s hipoteko obremenjena nepremičnina uničena in ni bila obnovljena.

Če je s hipoteko obremenjena nepremičnina prešla v družbeno lastnino, je pridobitelj dolžan poravnati z njo zavarovano terjatev do višine prometne cene nepremičnine ob prehodu v družbeno lastnino, razen če ni za posamezne primere z zakonom drugače določeno. (črtan)

Če je dobil lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine, ki je prešla v družbeno lastnino, v nadomestilo drugo nepremičnino, preide hipoteka na to nepremičnino. (črtan)

69. člen

Nično je določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovarja pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev s tem, da bo pridobil lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini, da bo pobiral plodove, ki jih daje nepremičnina, ali da bo nepremičnino kako drugače izkoriščal.

V. poglavje
POSEST

70. člen

Posest stvari ima vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest).

Posest stvari ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, kateremu je iz naslova užitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakšnega drugega pravnega posla dal stvar v neposredno posest (posredna posest).

Posest stvarne služnosti ima, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti.

Posest stvari ali pravic ima lahko več oseb (soposest).

71. člen

Kdor iz naslova delovnega ali podobnega razmerja ali v gospodinjstvu izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti.

72. člen

Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, in če ni bila pridobljena s silo, z zvijačo ali z zlorabo zaupanja.

Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova.

Domneva se, da je posest dobroverna.

73. člen

Dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, na glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo.

74. člen

Posest se izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo.

Posest se ne izgubi, če posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti.

75. člen

Vsak posestnik stvari in pravice (70. člen) ima pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti (motenje posesti).

76. člen

Posestnik ima pravico do samopomoči zoper tistega, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame; pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč nujna in da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.

77. člen

Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (spor zaradi motenja posesti).

78. člen

Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika.

Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če od nastanka motenja še ni pretekel rok iz 77. člena tega zakona.

79. člen

Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti in zagrozi z denarno kaznijo, oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem.

80. člen

Soposestnik uživa varstvo po 75. členu tega zakona v razmerju do tretjih oseb ter v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v njihovi posesti.

81. člen

Ne glede na spor zaradi motenja posesti (77. člen) je mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti.

VI. poglavje
PRAVICE TUJIH OSEB

82. člen

Tuje fizične osebe imajo lahko lastninsko pravico na premičnih stvareh enako kot državljani Socialistične federativne republike Jugoslavije, če zvezni zakon ne določa drugače.

Na območju Socialistične federativne republike Jugoslavije imajo lahko tuje fizične osebe ob vzajemnosti lastninsko pravico na zemljišču in stavbah, ki so jih podedovale, enako kot državljani Socialistične federativne republike Jugoslavije, če ne določa mednarodna pogodba drugače.

82.a člen

(delno se preneha uporabljati)

Tuja fizična in pravna oseba, ki opravljata dejavnost v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, imata lahko ob vzajemnosti lastninsko pravico na poslovnih stavbah, poslovnih prostorih, delovnih sredstvih, stanovanjih in stanovanjskih hišah ter na stavbnem zemljišču, na katerem lahko obstaja lastninska pravica za graditev takih stavb.

Osebi iz prvega odstavka tega člena se lahko da v uporabo pod pogoji iz 12. člena tega zakona tudi stavbno zemljišče v družbeni lastnini za graditev poslovnih stavb in stanovanjskih hiš.

Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko z zveznim zakonom predvidi, da tuja fizična in pravna oseba ne moreta imeti lastninske pravice na nepremičninah, ki so na določenih območjih v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

O pridobitvi pravice tujih fizičnih in pravnih oseb na nepremičninah iz prvega in drugega odstavka tega člena vodi evidenco zvezni upravni organ za pravosodje na podlagi podatkov, ki mu jih po uradni dolžnosti pošiljajo organi, pristojni za vpis pravic na nepremičninah.

82.b člen

(delno se preneha uporabljati)

Tuja fizična oseba, ki je stalno nastanjena v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ima lahko ob vzajemnosti lastninsko pravico na stanovanju in stanovanjski hiši.

82.c člen

(delno se preneha uporabljati)

Tuja fizična in pravna oseba lahko preneseta lastninsko pravico s pravnim poslom na domačo fizično in pravno osebo ter na tujo fizično in pravno osebo, ki imajo lahko lastninsko pravico."

83. člen

Tujim državam se smejo za potrebe njihovih diplomatskih in konzularnih predstavništev, ter organizacijam in specializiranim agencijam Organizacije združenih narodov za službene potrebe z vnaprejšnjim soglasjem zveznega upravnega organa, pristojnega za pravosodje, prodajati stavbe, na katerih obstaja lastninska pravica ali so družbena lastnina, kot tudi stavbna zemljišča, na katerih obstaja lastninska pravica, potrebna za zgraditev takih stavb.

84. člen

Tujim fizičnim osebam se smejo v skladu z urbanističnimi načrti oziroma odloki oddajati v dolgoročen najem za občasen ali trajen počitek in oddih ter za zadovoljevanje drugih njihovih osebnih potreb in osebnih potreb njihovih družinskih članov samo stanovanjske hiše z enim stanovanjem.

Stanovanjske hiše smejo oddajati v dolgoročni najem po prvem odstavku tega člena samo organizacije združenega dela in družbenopolitične skupnosti.

Dolgoročni najem je lahko sklenjen najmanj za pet let in največ za trideset let.

Po izteku pogodbenega roka se najem lahko podaljša.

Na zahtevo najemnika se dolgoročni najem vpiše v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način.

Dolgoročni najem, ki je vpisan, ima pravni učinek tudi nasproti poznejšemu pridobitelju stanovanjske hiše.

85. člen

Stanovanjsko hišo vzame tuja fizična oseba v dolgoročni najem s pismeno pogodbo, za katero pa je treba dobiti najprej soglasje organa, ki ga določa republiški oziroma pokrajinski zakon.

O tem, ali daje ali odreka soglasje za najem, odloča pristojni organ po prostem preudarku, ne da bi navajal razloge; odločba je v upravnem postopku dokončna.

Tuja fizična oseba sme oddajati v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, hišo, ki jo je dobila v dolgoročni najem, tisti čas, ko je sama ne uporablja, v podnajem domačim gostinskim in turističnim organizacijam.

85.a člen

Podjetje, ki opravlja turistično ali gostinsko dejavnost, lahko da turistični in drug stranski objekt v dolgoročni zakup (najem) tuji fizični ali pravni osebi pod pogoji, določenimi s pisno pogodbo v skladu s tretjim do šestim odstavkom 84. člena tega zakona.

Podjetje iz prvega odstavka tega člena mora poslati izvod sklenjene pogodbe o dolgoročnem zakupu (najemu) zveznemu upravnemu organu za turizem, da ga evidentira.

85.b člen

Določbe tega zakona se uporabljajo za tuje fizične in pravne osebe, če z zveznim zakonom ni določeno drugače.".

VII. poglavje
PRISTOJNO PRAVO V PRIMERU KOLIZIJE REPUBLIŠKIH OZIROMA POKRAJINSKIH ZAKONOV

86. člen

Za obliko pravnega posla, ki se nanaša na lastninskopravna razmerja na nepremičninah, je pristojno pravo republike oziroma avtonomne pokrajine, v kateri je nepremičnina.

87. člen

Za pravice in obveznosti iz lastninskopravnih razmerij na nepremičninah je pristojno pravo republike oziroma avtonomne pokrajine, v kateri je nepremičnina.

Za pravice in obveznosti iz lastninskopravnih razmerij na premičnih stvareh je pristojno pravo republike oziroma avtonomne pokrajine, v kateri je stvar ob začetku spora.

Za pravice in obveznosti iz lastninskopravnih razmerij na premičnih stvareh, ki se vpisujejo v javno knjigo, je od trenutka vpisa pristojno pravo republike oziroma avtonomne pokrajine, v kateri se vodi taka javna knjiga.

88. člen

Če ima občan nepremičnine na območju več republik oziroma avtonomnih pokrajin, je za določitev maksimuma nepremičnin, na katerih ima lahko lastninsko pravico, pristojno pravo tiste republike oziroma avtonomne pokrajine, ki je zanj ugodnejše; pri tem pa na območju posamezne republike oziroma avtonomne pokrajine ne sme imeti takih nepremičnin več od maksimuma, predpisanega za to republiko oziroma avtonomno pokrajino.

Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi za društva in druge civilne pravne osebe ter za tuje fizične in pravne osebe.

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80) vsebuje naslednji končni določbi:

»VIII. poglavje
KONČNI DOLOČBI

89. člen

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, nehajo veljati določbe 40b, 40c, 40d in 41. člena zakona o prometu z zemljišči in stavbami (»Uradni list SFRJ« št. 43/65, 57/65, 17/67 in 11/74) ter določbe 439. člena, drugega in tretjega odstavka 441. člena in prvega odstavka 443. člena zakona o pravdnem postopku (»Uradni list SFRJ«, št. 4/77).

90. člen

Ta zakon začne veljati 1. septembra 1980.«.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 36/90) vsebuje naslednji prehodni in končno določbo:

»13. člen

Pogodbe o pravici do časovne uporabe turističnega objekta, ki so bile sklenjene in evidentirane v zveznem upravnem organu za turizem do uveljavitve tega zakona, se izvršujejo po predpisih, ki so veljali v času evidentiranja pogodb.

Pogodbenice lahko prej sklenjene in evidentirane pogodbe o pravici do časovne uporabe turističnega objekta uskladijo s tem zakonom, če je to zanje ugodneje.

14. člen

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, neha veljati zakon o pravici do časovne uporabe turističnega objekta (Uradni list SFRJ št. 24/86 in 61/88).

15. člen

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SFRJ.«.

Ustavni zakon o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/91) v zvezi z delnim prenehanjem veljavnosti določb zakona določa naslednje:

»[...]

V Republiki Sloveniji se ne uporabljajo določbe 1., 3., 4. in 9. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 36/90), če so pogoji za pridobitev in prenehanje lastninske pravice tujcev na nepremičninah z republiškim zakonom drugače urejeni.«.

ter vsebuje naslednjo končno določbo:

»7. člen

Ta ustavni zakon začne veljati z razglasitvijo.«.