Opozorilo: Neuradno
prečiščeno besedilo predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček,
glede katerega organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Zakona o invalidskih
organizacijah obsega:
-
Zakon o invalidskih organizacijah – ZInvO (Uradni list RS, št. 108/02 z
dne 12. 12. 2002),
-
Zakon o društvih – ZDru-1 (Uradni list RS, št. 61/06 z dne 13. 6. 2006).
ZAKON
O INVALIDSKIH ORGANIZACIJAH (ZInvO)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 1)
I. UVODNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
Ta zakon ureja status, področje delovanja,
financiranje in lastnino invalidskih organizacij.
Določbe tega zakona, ki se nanašajo na
fizične osebe, veljajo enako za ženske in za moške.
2. člen
(invalidska organizacija)
Invalidska organizacija je društvo ali
zveza društev, ki deluje v javnem interesu na področju invalidskega varstva (v
nadaljnjem besedilu: invalidska organizacija) v skladu s tem zakonom.
Za invalidske organizacije veljajo
predpisi, ki urejajo društva, če ta zakon ne določa drugače.
3. člen
(namen)
Namen invalidske organizacije je
prostovoljno in neodvisno združevanje interesno povezanih invalidov in njihovih
zakonitih zastopnikov, da ugotavljajo, zagovarjajo in zadovoljujejo posebne
potrebe invalidov ter zastopajo interese invalidov.
Invalidska organizacija pri svojem
delovanju upošteva načela državne strategije razvoja invalidskega varstva in
mednarodne standarde na področju invalidskega varstva.
Invalidska organizacija lahko deluje na
državni ali lokalni ravni.
4. člen
(obveznost posvetovanja z invalidskimi
organizacijami)
Invalidske organizacije sodelujejo pri
oblikovanju nacionalnih politik in ukrepov za zagotavljanje enakih možnosti in
enake obravnave invalidov.
Državni organi se o vseh zadevah iz
prejšnjega odstavka posvetujejo z invalidskimi organizacijami.
5. člen
(članstvo)
Člani invalidske organizacije so invalidi
in njihovi zakoniti zastopniki.
Člani invalidske organizacije so lahko tudi
druge fizične osebe, ki na različne načine podpirajo delovanje invalidske
organizacije.
Invalid po tem zakonu je posameznik, ki
zaradi prirojenih ali pridobljenih okvar in oviranosti, ki jo pogojuje oziroma
ustvarja fizično in družbeno okolje, ne more sam delno ali v celoti
zadovoljevati potreb osebnega, družinskega in družbenega življenja v okolju, v
katerem živi, v skladu z mednarodno klasifikacijo.
6. člen
(javnost)
Delovanje in poslovanje invalidske
organizacije je javno.
Podatki, vpisani v register invalidskih
organizacij, so javni.
II. DEJAVNOST
7. člen
(pridobitna in nepridobitna dejavnost)
Dejavnost, ki jo opravlja invalidska
organizacija, je nepridobitna.
Ne glede na načelo nepridobitnosti, lahko
invalidska organizacija opravlja tudi pridobitno dejavnost v skladu s predpisi,
ki urejajo društva.
Invalidska organizacija ne sme opravljati
pridobitne dejavnosti kot svojo pretežno dejavnost.
8. člen
(ustanavljanje novih organizacijskih
oblik)
Invalidska organizacija lahko ustanovi
invalidsko podjetje, ustanovo ali zavod, če je ustanovitev povezana z namenom
delovanja invalidske organizacije in opredeljena v temeljnem aktu invalidske
organizacije.
Invalidska organizacija lahko ustanovi ali
vlaga sredstva v podjetje, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, izključno iz
sredstev, ki so mu dodeljena izrecno za tak namen.
9. člen
(cilji)
Cilji delovanja invalidske organizacije za
doseganje kakovosti življenja invalidov so zlasti:
-
uveljavljanje človekovih pravic invalidov,
-
vključenost v družbo in sodelovanje v vsakdanjem življenju,
-
nediskriminacija invalidov,
-
vzpodbujanje invalidov za opiranje na lastne moči in sposobnosti,
-
avtonomnost invalidov kot uporabnikov storitev,
-
ekonomsko, socialno, zdravstveno in pravno varstvo invalidov,
-
socialna pravičnost in enake možnosti.
10. člen
(naloge)
Invalidske organizacije opravljajo v okviru
svoje dejavnosti naslednje naloge:
1.
ugotavljajo interese in zagovarjajo potrebe invalidov na vseh področjih,
ki zadevajo življenje invalidov, prispevajo k osveščanju javnosti in vplivajo
na spremembe v prid invalidom;
2.
načrtujejo, organizirajo in izvajajo programe, ki posameznim skupinam
invalidov omogočijo bolj aktivno sodelovanje in pripomorejo k odstranjevanju
ovir in bolj neodvisnemu življenju (usposabljanje za aktivno življenje in delo,
prevozi, oskrba s tehničnimi pripomočki, osebna asistenca, nega, fizična pomoč,
dnevni centri, klubi, programi za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami,
programi za starše in svojce, tolmačenje in spremljanje, programi za
ohranjevanje zdravja in drugi rehabilitacijski programi, informativna,
založniška in kulturna dejavnost, rekreacija in šport ter podobno);
3.
sodelujejo pri preprečevanju in odpravljanju ovir v fizičnem in
socialnem okolju;
4.
nudijo pomoč pri uveljavljanju potreb invalidov na področju varovanja
zdravja, medicinske in socialne rehabilitacije, vzgoje, izobraževanja,
usposabljanja, zaposlovanja, bivanja (stanovanja, domovi), socialne varnosti,
kulture, športa in rekreacije;
5.
preprečujejo in blažijo socialne ter psihične posledice invalidnosti;
6.
usposabljajo invalide za samopomoč ter svojce in prostovoljce za
življenje in delo z invalidi;
7.
razvijajo socialne spretnosti invalidov in njihovo informiranost na
različnih področjih življenja;
8.
vzpodbujajo aktivnosti pristojnih organov in organizacij za čim
uspešnejše reševanje vprašanj invalidov;
9.
sodelujejo pri oblikovanju državnih ukrepov in predlagajo sprejem
predpisov in ukrepov na področju invalidskega varstva;
10. predstavljajo,
varujejo in uveljavljajo pravice in interese invalidov na državni ali lokalni
ravni;
11. zagotavljajo
zagovorništvo, ustvarjajo možnosti za razvijanje samopomoči in dobrodelnosti;
12. se
povezujejo z drugimi invalidskimi organizacijami doma in v tujini.
Za izvajanje nalog iz 2., 5., 6. in 7.
točke prejšnjega odstavka lahko invalidske organizacije oblikujejo posebne
socialne programe, ki dopolnjujejo javno službo in pravice, ki jih določajo
zakoni na področju invalidskega varstva.
Invalidske organizacije lahko izvajajo tudi
druge naloge, ki so kot skupni interesi opredeljene v temeljnem aktu invalidske
organizacije.
III. STATUS INVALIDSKE ORGANIZACIJE
11. člen
(merila za podelitev statusa invalidske
organizacije)
Društvu ali zvezi društev se podeli status
invalidske organizacije, če:
1.
ima v temeljnem aktu opredeljene in opravlja posamezne naloge iz 2., 4.,
5., 6., 7. in 10. točke 10. člena tega zakona na državni ali lokalni ravni;
2.
so redni člani društva invalidi in njihovi zakoniti zastopniki;
3.
uspešno izvaja vsaj en posebni socialni program, ki podpira neodvisno
življenje določene skupine invalidov;
4.
ima strokovno usposobljen kader za vodenje posebnih socialnih programov;
5.
izvaja posebne socialne programe za včlanjene in nevčlanjene invalide.
12. člen
(vloga za pridobitev statusa invalidske
organizacije)
Vlogo za pridobitev statusa invalidske
organizacije lahko vloži društvo ali zveza društev na ministrstvo, pristojno za
invalidsko varstvo.
13. člen
(dokazila za pridobitev statusa invalidske
organizacije)
Vlogi za pridobitev statusa invalidske
organizacije je treba priložiti:
1.
dokazila o registraciji, nazivu, sedežu in zastopniku društva ali zveze
društev;
2.
temeljni akt društva ali zveze društev, potrjen na pristojni upravni
enoti;
3.
poročilo o delovanju in materialno finančnem poslovanju društva ali
zveze društev v preteklem letu;
4.
poročilo o izvajanju posebnih socialnih programov za invalide v
preteklem letu;
5.
dokazilo o pridobljeni strokovni izobrazbi, opravljenem ustreznem
strokovnem izpitu in referencah za vodenje posebnih socialnih programov.
Kadar vlogo za pridobitev statusa
invalidske organizacije vloži zveza društev, mora vlogi priložiti tudi dokazila
o izpolnjevanju meril za pridobitev statusa invalidske organizacije za društva,
ki so povezana v zvezo društev.
14. člen
(postopek za podelitev statusa invalidske
organizacije)
Minister, pristojen za invalidsko varstvo,
z odločbo ugotovi, ali so izpolnjena merila za pridobitev statusa invalidske
organizacije in odloči o vpisu v register.
Zoper odločbo je možno sprožiti upravni
spor.
Na podlagi pravnomočne odločbe o vpisu v
register invalidskih organizacij, pridobi društvo oziroma zveza društev status
invalidske organizacije.
Društva, ki so povezana v zvezo društev in
izpolnjujejo merila za podelitev statusa invalidske organizacije, se na podlagi
skupne odločbe o podelitvi statusa invalidske organizacije zvezi društev,
vpišejo v register invalidskih organizacij.
15. člen
(odvzem statusa invalidske organizacije)
Minister, pristojen za invalidsko varstvo,
odvzame status invalidske organizacije, če:
-
invalidska organizacija zaprosi za odvzem statusa;
-
invalidska organizacija ne izpolnjuje več meril za pridobitev statusa
invalidske organizacije po tem zakonu;
-
invalidska organizacija ne deluje v skladu s 3. členom tega zakona;
-
je bilo društvo ali zveza društev izbrisana iz registra društev;
-
invalidska organizacija izstopi ali je izključena iz invalidske
organizacije, ki je kot zveza društev pridobila status invalidske organizacije.
16. člen
(postopek odvzema statusa invalidske
organizacije)
Minister, pristojen za invalidsko varstvo,
z odločbo odvzame status invalidske organizacije in odloči o izbrisu iz
registra invalidskih organizacij.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je
možno sprožiti upravni spor.
Na podlagi pravnomočne odločbe o izbrisu iz
registra invalidskih organizacij, društvu ali zvezi društev preneha status
invalidske organizacije.
17. člen
(register invalidskih organizacij)
Ministrstvo, pristojno za invalidsko
varstvo, vodi register invalidskih organizacij.
Register invalidskih organizacij vsebuje
naslednje podatke:
1.
zaporedno številko vpisa;
2.
datum vpisa;
3.
ime invalidske organizacije;
4.
sedež invalidske organizacije;
5.
osebno ime zastopnika invalidske organizacije;
6.
številko in datum odločbe o podelitvi statusa invalidske organizacije;
7.
datum prenehanja statusa invalidske organizacije.
Invalidske organizacije so dolžne
ministrstvu, pristojnemu za invalidsko varstvo, sporočiti spremembe vseh
podatkov, ki se vodijo v registru invalidskih organizacij, najkasneje v 30 dneh
od nastale spremembe.
IV. REPREZENTATIVNE INVALIDSKE ORGANIZACIJE
18. člen
(vloga reprezentativnih invalidskih
organizacij)
Reprezentativne invalidske organizacije:
-
predstavljajo in zastopajo invalide in njihove interese v dialogu z
organi na državni in mednarodni ravni;
-
predlagajo v skladu s predpisi predstavnike invalidov v delovna telesa
pri državnih in drugih organih, ki obravnavajo vprašanja invalidov;
-
predlagajo ali imenujejo predstavnike invalidov v organe istovrstnih
mednarodnih organizacij in združenj;
-
povezujejo in usklajujejo interese z drugimi invalidskimi
organizacijami.
Državni organi in druge javne institucije
so dolžni tudi invalidskim organizacijam, ki nimajo statusa reprezentativnosti,
zagotoviti možnost, da predstavijo interese in mnenja invalidov.
19. člen
(merila za priznanje reprezentativnosti
invalidske
organizacije)
Invalidski organizaciji se prizna
reprezentativnost, če:
1.
ima podeljen status invalidske organizacije in deluje na območju celotne
države;
2.
poleg nalog iz 1. točke 11. člena tega zakona opravlja še naloge iz 1.,
9. in 12. točke 10. člena tega zakona in
3.
vključuje več kot 33% invalidov z enako vrsto invalidnosti v Republiki
Sloveniji ali 33% invalidov z različno vrsto invalidnosti, vendar z enakim
pravnim ali družbenim statusom.
Če nobena invalidska organizacija v
Republiki Sloveniji ne izpolnjuje merila iz 3. točke prejšnjega odstavka, se
reprezentativnost lahko prizna tisti invalidski organizaciji, ki vključuje
največ invalidov z enako vrsto invalidnosti oziroma invalidov z različno vrsto
invalidnosti, vendar z enakim pravnim ali družbenim statusom.
Za enako vrsto invalidnosti se štejejo
stanja, ki izhajajo iz omejitev posameznika zaradi enakih telesnih,
intelektualnih ali senzornih okvar, povezanih z enakimi boleznimi, motnjami ali
poškodbami, v odnosu z okoljem.
Za enak pravni status invalidov se šteje z
odločbo priznan status invalida na podlagi zakona.
Za enak družbeni status invalidov se šteje
družbeno priznanje enakih aktivnosti, ki jih opravljajo invalidi kot pripadniki
družbenih skupin, v katere se vključujejo. Kot merilo za ugotavljanje
reprezentativnosti invalidskih organizacij se upoštevajo le tisti družbeni
statusi, za katere se vodijo uradne zbirke podatkov ali evidence.
20. člen
(vloga za priznanje reprezentativnosti)
Vlogo za priznanje reprezentativnosti lahko
vloži invalidska organizacija na ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.
21. člen
(dokazila za priznanje reprezentativnosti)
Vlogi za priznanje reprezentativnosti je
potrebno priložiti:
1.
odločbo o pridobitvi statusa invalidske organizacije,
2.
poročilo o izvajanju nalog iz 1., 9. in 12. točke 10. člena tega zakona
in
3.
izjavo o številu včlanjenih invalidov z enako vrsto invalidnosti in
njihovih zakonitih zastopnikov ali
4.
izjavo o številu včlanjenih invalidov z enakim pravnim ali družbenim
statusom.
22. člen
(postopek za priznanje reprezentativnosti)
Minister, pristojen za invalidsko varstvo,
z odločbo ugotovi, ali so izpolnjena merila za priznanje reprezentativnosti
invalidske organizacije in odloči o vpisu v register.
Zoper odločbo je možno sprožiti upravni
spor.
Na podlagi pravnomočne odločbe o vpisu v
register reprezentativnih invalidskih organizacij se invalidski organizaciji
prizna reprezentativnost.
Podatke o številu invalidov z enako vrsto
invalidnosti ali enakim pravnim ali družbenim statusom so ministrstvu,
pristojnemu za invalidsko varstvo, dolžni brezplačno posredovati upravljavci,
ki vodijo zbirko podatkov ali evidenco, iz katere je mogoče pridobiti podatke o
vrsti invalidnosti ali pravnem ali družbenem statusu invalidov.
23. člen
(prenehanje reprezentativnosti)
Reprezentativnost invalidske organizacije
preneha z odvzemom reprezentativnosti.
Minister, pristojen za invalidsko varstvo,
izda odločbo o prenehanju reprezentativnosti invalidski organizaciji, če le-ta
ne izpolnjuje več meril iz 19. člena tega zakona.
24. člen
(register reprezentativnih invalidskih organizacij)
Ministrstvo, pristojno za invalidsko
varstvo, vodi register reprezentativnih invalidskih organizacij.
Register reprezentativnih invalidskih
organizacij vsebuje naslednje podatke:
-
zaporedno številko vpisa;
-
datum vpisa;
-
ime reprezentativne invalidske organizacije;
-
številko in datum odločbe o priznanju reprezentativnosti;
-
datum prenehanja reprezentativnosti invalidske organizacije.
25. člen
(nacionalni svet invalidskih organizacij)
Reprezentativne in druge invalidske
organizacije, ki delujejo na državni ravni, se lahko povezujejo v nacionalni
svet invalidskih organizacij (v nadaljnjem besedilu: nacionalni svet).
Nacionalni svet se ustanovi s pogodbo med
invalidskimi organizacijami iz prejšnjega odstavka, s katero se določijo naloge
nacionalnega sveta in razmerja med povezanimi invalidskimi organizacijami.
Pogodba se predloži ministrstvu, pristojnem za invalidsko varstvo, ki vodi
register invalidskih organizacij.
V nacionalnem svetu so vse članice
enakopravne. V nacionalni svet se lahko vključi vsaka invalidska organizacija,
ki to želi in deluje na državni ravni.
Nacionalni svet mora ministrstvu,
pristojnem za invalidsko varstvo, v 30 dneh posredovati vse spremembe pogodbe.
Nacionalni svet ne more pridobiti statusa
invalidske organizacije.
26. člen
(namen ustanovitve nacionalnega sveta)
Nacionalni svet usklajuje interese vseh
invalidov v državi ob upoštevanju avtonomnosti vsake invalidske organizacije in
jih zastopa v dialogu med invalidskimi organizacijami in v dialogu s
strokovnimi združenji, državnimi organi, javnimi institucijami ter drugimi
javnostmi.
Nacionalni svet predlaga v skladu s
predpisi skupne predstavnike invalidov v organe državnih in drugih javnih
institucij ter v organe mednarodnih organizacij in združenj in opravlja druge
skupno dogovorjene aktivnosti.
V. FINANCIRANJE IN LASTNINA INVALIDSKIH
ORGANIZACIJ
27. člen
(financiranje invalidske organizacije)
Invalidska organizacija lahko pridobiva
sredstva za svoje delovanje:
-
s članarino,
-
iz naslova materialnih pravic in dejavnosti invalidske organizacije,
-
z darili in volili,
-
s prispevki donatorjev,
-
iz proračunskih in drugih javnih sredstev in
-
iz drugih virov.
Poleg virov iz prejšnjega odstavka lahko
invalidska organizacija pridobiva sredstva za svoje delovanje in za naložbe v
osnovna sredstva tudi iz sredstev Fundacije za financiranje invalidskih in
humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu:
fundacija).
Invalidska organizacija lahko sredstva,
pridobljena na način iz prejšnjega odstavka, namenja tudi za sofinanciranje
posebnih socialnih programov in naložb v osnovna sredstva pravni osebi iz 8.
člena tega zakona, katero je invalidska organizacija sama ustanovila in je 100%
lastnica, če ji je fundacija odobrila sredstva v ta namen.
Invalidska organizacija pridobiva sredstva
iz proračunov in drugih javnih virov na enak način kot društva.
Reprezentativnost invalidske organizacije ne pomeni prednosti za pridobivanje
sredstev iz fundacije.
28. člen
(ekonomske olajšave)
Invalidske organizacije so po zakonih in
drugih predpisih deležne posebnih oprostitev in olajšav, kolikor področni
zakoni ne urejajo drugače.
29. člen
(finančna dokumentacija)
Invalidska organizacija mora finančno
dokumentacijo za planiranje, finančno poslovanje in letno poročanje sestavljati
tako, da so posebej razvidni finančni viri, stroški za delovanje, za izvajanje
posebnih socialnih programov in za naložbe.
Podatki se izkazujejo skladno z
računovodskimi standardi za invalidske organizacije, ki jih sprejme pooblaščena
organizacija.
Invalidska organizacija mora začasne
presežne prilive sredstev, ki jih še ne more uporabiti za uresničevanje
programa, nalagati izključno v banke, ki imajo dovoljenje Banke Slovenije za
poslovanje.
Osebni prejemki iz naslova delovanja
posameznikov v invalidskih organizacijah morajo biti opredeljeni v temeljnem
ali posebnem aktu invalidske organizacije in ne smejo biti višji, kot je to
določeno z zakoni in s kolektivno pogodbo za področje zdravstva in socialnega
varstva.
30. člen
(letno poročilo)
Letno poročilo o poslovanju invalidske
organizacije obravnava in sprejme pristojni organ invalidske organizacije.
Invalidska organizacija posreduje letno
poročilo o poslovanju organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje
podatkov, do zadnjega dne v mesecu februarju tekočega leta, pravnim in fizičnim
osebam, ki namenjajo sredstva invalidski organizaciji, pa o porabi teh sredstev
invalidska organizacija poroča v rokih, kot jih le-ti sami določijo. (delno
prenehal veljati)
31. člen
(nadzor)
Nadzor nad zakonitostjo, namembnostjo ter
gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev, ki jih invalidska organizacija
prejme za izvajanje svoje dejavnosti, opravljajo njeni pristojni organi in
računsko sodišče.
Nadzor nad izvajanjem posebnih socialnih
programov in naložb opravljajo poleg pristojnih organov invalidske organizacije
tudi strokovni organi, ki jih pooblastijo pravne in fizične osebe, ki namenjajo
sredstva invalidski organizaciji.
Nadzor nad izpolnjevanjem meril za status
invalidske organizacije in meril za reprezentativnost izvaja ministrstvo,
pristojno za invalidsko varstvo, najmanj vsakih pet let. Za nadzor se smiselno
uporabljajo določbe 11. in 18. člena tega zakona.
32. člen
(gospodarjenje z lastnino)
Invalidska organizacija kot dober gospodar
upravlja in gospodari z lastnino, s katero razpolaga.
Lastnine invalidske organizacije ni mogoče
deliti med člane invalidske organizacije. Taka delitev premoženja je nična.
Lastnino invalidske organizacije, pridobljeno
iz sredstev fundacije, je mogoče odtujiti le s soglasjem fundacije.
33. člen
(lastnina ob prenehanju delovanja)
Ob prenehanju delovanja invalidske
organizacije za ravnanje z njeno lastnino, pridobljeno v času, ko je imela
status invalidske organizacije, veljajo določbe zakona o društvih.
Lastnina invalidske organizacije,
pridobljena v času, ko je imela status invalidske organizacije, ob njenem
prenehanju, preide v deležu, ki ga je prispevala fundacija, v last fundacije.
Pri odločanju o premoženju iz prejšnjega
odstavka fundacija prednostno upošteva potrebe invalidov, katerim je bilo
premoženje prvotno namenjeno.
VI. KAZENSKE DOLOČBE
34. člen
(denarna kazen)
Z denarno kaznijo od 200.000 do 500.000
tolarjev se za prekršek kaznuje invalidska organizacija, ki:
-
deluje ali posluje v nasprotju s 6. členom tega zakona,
-
prekoračuje področje dejavnosti, določene s temeljnim aktom,
-
opravlja dejavnost v nasprotju s 7. členom tega zakona,
-
sredstva fundacije uporablja v nasprotju z določili tretjega odstavka
27. člena tega zakona,
-
finančno dokumentacijo sestavlja ali podatke izkazuje v nasprotju z 29.
členom tega zakona in
-
ministrstvu, pristojnem za invalidsko varstvo, ne posreduje sprememb
podatkov, ki se vodijo v registru iz 17. člena tega zakona.
Z denarno kaznijo od 100.000 do 300.000
tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba
invalidske organizacije.
35. člen
(denarna kazen)
Z denarno kaznijo od 100.000 do 300.000
tolarjev se za prekršek kaznuje invalidska organizacija, ki ministrstvu,
pristojnem za invalidsko varstvo, ne posreduje sprememb podatkov, ki se vodijo
v registru iz 17. člena tega zakona v predpisanem roku.
Z denarno kaznijo od 50.000 do 100.000
tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba
invalidske organizacije.
Zakon o invalidskih organizacijah – ZInvO
(Uradni list RS, št. 108/02) vsebuje naslednje prehodne in
končne določbe:
»VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
36. člen
(odlog
veljavnosti odločb o statusu invalidske organizacije in reprezentativnosti)
Ministrstvo, pristojno za invalidsko
varstvo, prične s postopki za podelitev statusa invalidske organizacije in
reprezentativnosti z dnem uveljavitve tega zakona. Pravnomočne odločbe, izdane
v postopkih po 14. in 22. členu tega zakona, začnejo veljati s 1. 7. 2003.
37. člen
(javni interes
po drugih predpisih)
Društvo ali zveza društev, ki po tem zakonu
pridobi status invalidske organizacije in ima na podlagi drugega predpisa
podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu, ta status obdrži.
38. člen
(sprejem
računovodskega standarda)
Računovodski standard za invalidske
organizacije iz drugega odstavka 29. člena tega zakona se sprejme v enem letu
po uveljavitvi tega zakona.
Do sprejema računovodskega standarda iz
prejšnjega odstavka se uporablja računovodski standard za društva.
39. člen
(uveljavitev
zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o društvih – ZDru-1 (Uradni list RS, št.
61/06) vsebuje naslednjo končno določbo:
»61. člen
(uveljavitev
zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.