Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo
predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega
organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Ustave Republike Slovenije
obsega:
-
Ustavo Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I z dne 28. 12.
1991),
-
Ustavni zakon o spremembi 68. člena ustave Republike Slovenije – UZS68
(Uradni list RS, št. 42/97 z dne 17. 7. 1997),
-
Ustavni zakon o dopolnitvi 80. člena ustave Republike Slovenije – UZ80
(Uradni list RS, št. 66/00 z dne 26. 7. 2000),
-
Ustavni zakon o spremembah I. poglavja ter 47. in 68. člena ustave
Republike Slovenije – UZ3a, 47, 68 (Uradni list RS, št. 24/03 z dne 7. 3.
2003),
-
Ustavni zakon o spremembi 14. člena Ustave Republike Slovenije – UZ14
(Uradni list RS, št. 69/04 z dne 24. 6. 2004),
-
Ustavni zakon o spremembi 43. člena Ustave Republike Slovenije – UZ43
(Uradni list RS, št. 69/04 z dne 24. 6. 2004),
-
Ustavni zakon o spremembi 50. člena Ustave Republike Slovenije – UZ50
(Uradni list RS, št. 69/04 z dne 24. 6. 2004),
-
Ustavni zakon o spremembah 121., 140. in 143. člena Ustave Republike
Slovenije – UZ121, 140, 143 (Uradni list RS, št. 68/06 z dne 30. 6. 2006),
-
Ustavni zakon o spremembi 148. člena Ustave Republike Slovenije – UZ148
(Uradni list RS, št. 47/13 z dne 31. 5. 2013),
-
Ustavni zakon o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike
Slovenije – UZ90,97,99 (Uradni list RS, št. 47/13 z dne 31. 5. 2013),
-
Ustavni zakon o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije –
UZ70a (Uradni list RS, št. 75/16 z dne 30. 11. 2016),
-
Ustavni zakon o dopolnitvi II. poglavja Ustave Republike Slovenije –
UZ62a (Uradni list RS, št. 92/21 z dne 8. 6. 2021).
USTAVA
REPUBLIKE SLOVENIJE
(neuradno prečiščeno besedilo št. 11)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Slovenija je demokratična republika.
2. člen
Slovenija je pravna in socialna država.
3. člen
Slovenija je država vseh svojih državljank
in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda
do samoodločbe.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke
in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve
oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.
3.a člen
Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo
ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese
izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na
spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel
pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na
spoštovanju teh vrednot.
Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz
prejšnjega odstavka lahko državni zbor razpiše referendum. Predlog je na
referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali.
Državni zbor je vezan na izid referenduma. Če je bil referendum izveden, glede
zakona o ratifikaciji take mednarodne pogodbe referenduma ni dopustno
razpisati.
Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru
mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih
pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh
organizacij.
V postopkih sprejemanja pravnih aktov in
odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje
dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča državni zbor o predlogih takih
aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema
stališča, vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Razmerja med državnim
zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z
dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
4. člen
Slovenija je ozemeljsko enotna in nedeljiva
država.
5. člen
Država na svojem ozemlju varuje človekove
pravice in temeljne svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone
italijanske in madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske
narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter
pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in
kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni
razvoj Slovenije.
Slovenci brez slovenskega državljanstva
lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh
pravic in ugodnosti določa zakon.
6. člen
Grb Slovenije ima obliko ščita. V sredini
ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti
modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol
obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob
stranicah rdeče obrobljen. Grb se oblikuje po določenem geometrijskem in
barvnem pravilu.
Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča
slovenska narodna zastava z grbom Slovenije. Razmerje med širino in dolžino
zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu: bela, modra,
rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Grb je v levem
gornjem delu zastave tako, da sega z eno polovico v belo polje, z drugo pa v
modro.
Himna Slovenije je Zdravljica.
Uporabo grba, zastave in himne ureja zakon.
7. člen
Država in verske skupnosti so ločene.
Verske skupnosti so enakopravne; njihovo
delovanje je svobodno.
8. člen
Zakoni in drugi predpisi morajo biti v
skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi
pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne
pogodbe se uporabljajo neposredno.
9. člen
V Sloveniji je zagotovljena lokalna
samouprava.
10. člen
Glavno mesto Slovenije je Ljubljana.
11. člen
Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na
območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je
uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.
12. člen
Državljanstvo Slovenije ureja zakon.
13. člen
Tujci imajo v Sloveniji v skladu z
mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen
tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije.
II. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE
14. člen
(enakost pred zakonom)
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake
človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol,
jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo,
izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali
katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.
15. člen
(uresničevanje in omejevanje pravic)
Človekove pravice in temeljne svoboščine se
uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
Z zakonom je mogoče predpisati način
uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa
ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so
omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.
Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih
pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.
Nobene človekove pravice ali temeljne
svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno
omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši
meri.
16. člen
(začasna razveljavitev in omejitev pravic)
S to ustavo določene človekove pravice in
temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v
vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo
razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja,
vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo
neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu,
jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu,
izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Določba prejšnjega odstavka ne dopušča
nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18.,
21., 27., 28., 29. in 41. členu.
17. člen
(nedotakljivost človekovega življenja)
Človekovo življenje je nedotakljivo. V
Sloveniji ni smrtne kazni.
18. člen
(prepoved mučenja)
Nihče ne sme biti podvržen mučenju,
nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je
prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove
svobodne privolitve.
19. člen
(varstvo osebne svobode)
Vsakdo ima pravico do osebne svobode.
Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v
primerih in po postopku, ki ga določa zakon.
Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora
biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih
za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno,
zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan
ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si
ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o
odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.
20. člen
(odreditev in trajanje pripora)
Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da
je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča,
kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost
ljudi.
Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po
njem, mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Proti tej odločbi
ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah.
Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to
dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti.
Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.
Če do izteka teh rokov obtožnica ni
vložena, se obdolženec izpusti.
21. člen
(varstvo človekove osebnosti in
dostojanstva)
Zagotovljeno je spoštovanje človekove
osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih
postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.
Prepovedano je vsakršno nasilje nad
osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje
priznanj in izjav.
22. člen
(enako varstvo pravic)
Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo
njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi
lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih
pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
23. člen
(pravica do sodnega varstva)
Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah
in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča
neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po
pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.
24. člen
(javnost sojenja)
Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo
javno. Izjeme določa zakon.
25. člen
(pravica do pravnega sredstva)
Vsakomur je zagotovljena pravica do
pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih
organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi
ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
26. člen
(pravica do povračila škode)
Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki
mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega
organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim
protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost
opravlja.
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z
zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.
27. člen
(domneva nedolžnosti)
Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja
za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
28. člen
(načelo zakonitosti v kazenskem pravu)
Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za
katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden
je bilo dejanje storjeno.
Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in
kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je
novi zakon za storilca milejši.
29. člen
(pravna jamstva v kazenskem postopku)
Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja,
morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
-
da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
-
da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
-
da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
-
da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati
krivdo.
30. člen
(pravica do rehabilitacije in odškodnine)
Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo
dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do
rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.
31. člen
(prepoved ponovnega sojenja o isti stvari)
Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali
kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper
njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno
zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.
32. člen
(svoboda gibanja)
Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in
si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.
Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar
samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se
preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to
zahtevajo interesi obrambe države.
Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji
vstop v državo in čas bivanja v njej.
33. člen
(pravica do zasebne lastnine in dedovanja)
Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine
in dedovanja.
34. člen
(pravica do osebnega dostojanstva in
varnosti)
Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva
in varnosti.
35. člen
(varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih
pravic)
Zagotovljena je nedotakljivost človekove
telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
36. člen
(nedotakljivost stanovanja)
Stanovanje je nedotakljivo.
Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti
volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih
ne sme preiskovati.
Pri preiskavi ima pravico biti navzoč
tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.
Preiskava se sme opraviti samo v
navzočnosti dveh prič.
Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna
oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in
izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno,
da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo
ljudje in premoženje.
37. člen
(varstvo tajnosti pisem in drugih občil)
Zagotovljena je tajnost pisem in drugih
občil.
Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi
odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih
občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali
potek kazenskega postopka ali za varnost države.
38. člen
(varstvo osebnih podatkov)
Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov.
Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega
zbiranja.
Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe,
nadzor, in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.
Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi
osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi
zlorabi.
39. člen
(svoboda izražanja)
Zagotovljena je svoboda izražanja misli,
govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.
Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo
javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v
primerih, ki jih določa zakon.
40. člen
(pravica do popravka in odgovora)
Zagotovljena je pravica do popravka
objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika,
organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na
objavljeno informacijo.
41. člen
(svoboda vesti)
Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v
zasebnem in javnem življenju je svobodno.
Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega
verskega ali drugega prepričanja.
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim
prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje
otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in
zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali
prepričanja.
42. člen
(pravica do zbiranja in združevanja)
Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja
in do javnih zborovanj.
Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje
z drugimi.
Zakonske omejitve teh pravic so dopustne,
če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem
nalezljivih bolezni.
Poklicni pripadniki obrambnih sil in
policije ne morejo biti člani političnih strank.
43. člen
(volilna pravica)
Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima
pravico voliti in biti voljen.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod
katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.
Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih
možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in
organe lokalnih skupnosti.
44. člen
(sodelovanje pri upravljanju javnih zadev)
Vsak državljan ima pravico, da v skladu z
zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju
javnih zadev.
45. člen
(pravica do peticije)
Vsak državljan ima pravico do vlaganja
peticij in do drugih pobud splošnega pomena.
46. člen
(pravica do ugovora vesti)
Ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih
določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.
47. člen
(izročitev)
Državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti
ali predati, razen če obveznost izročitve ali predaje izhaja iz mednarodne pogodbe,
s katero Slovenija v skladu z določbo prvega odstavka 3.a člena prenaša
izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodno organizacijo.
48. člen
(pribežališče)
V mejah zakona je priznana pravica
pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane
zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine.
49. člen
(svoboda dela)
Zagotovljena je svoboda dela.
Vsakdo prosto izbira zaposlitev.
Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno
vsako delovno mesto.
Prisilno delo je prepovedano.
50. člen
(pravica do socialne varnosti)
Državljani imajo pod pogoji, določenimi z
zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine.
Država ureja obvezno zdravstveno,
pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo
delovanje.
Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja
je zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom.
51. člen
(pravica do zdravstvenega varstva)
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva
pod pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon določa pravice do zdravstvenega
varstva iz javnih sredstev.
Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju,
razen v primerih, ki jih določa zakon.
52. člen
(pravice invalidov)
Invalidom je v skladu z zakonom
zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo.
Otroci z motnjami v telesnem ali duševnem
razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do izobraževanja in
usposabljanja za dejavno življenje v družbi.
Izobraževanje in usposabljanje iz
prejšnjega odstavka se financira iz javnih sredstev.
53. člen
(zakonska zveza in družina)
Zakonska zveza temelji na enakopravnosti
zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnim organom.
Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v
družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon.
Država varuje družino, materinstvo,
očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.
54. člen
(pravice in dolžnosti staršev)
Starši imajo pravico in dolžnost
vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se
staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja
otrokovih koristi določa zakon.
Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo
enake pravice kakor otroci, rojeni v njej.
55. člen
(svobodno odločanje o rojstvih otrok)
Odločanje o rojstvih svojih otrok je
svobodno.
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje
te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za
rojstva svojih otrok.
56. člen
(pravice otrok)
Otroci uživajo posebno varstvo in skrb.
Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo
starostjo in zrelostjo.
Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred
gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in
zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon.
Otroci in mladoletniki, za katere starši ne
skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo
posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.
57. člen
(izobrazba in šolanje)
Izobraževanje je svobodno.
Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in
se financira iz javnih sredstev.
Država ustvarja možnosti, da si državljani
lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.
58. člen
(avtonomnost univerze in drugih visokih
šol)
Državne univerze in državne visoke šole so
avtonomne.
Način njihovega financiranja ureja zakon.
59. člen
(svoboda znanosti in umetnosti)
Zagotovljena je svoboda znanstvenega in
umetniškega ustvarjanja.
60. člen
(pravice iz ustvarjalnosti)
Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih
pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske
dejavnosti.
61. člen
(izražanje narodne pripadnosti)
Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža
pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo
kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo.
62. člen
(pravica do uporabe svojega jezika in
pisave)
Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju
svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki
opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi
zakon.
62.a člen
(znakovni jezik in jezik gluhoslepih)
Zagotovljena sta svobodna uporaba in razvoj
slovenskega znakovnega jezika. Na območjih občin, kjer sta uradna jezika tudi
italijanščina ali madžarščina, je zagotovljena svobodna uporaba italijanskega
in madžarskega znakovnega jezika. Uporabo teh jezikov in položaj njihovih
uporabnikov ureja zakon.
Svobodno uporabo in razvoj jezika
gluhoslepih ureja zakon.
63. člen
(prepoved spodbujanja k neenakopravnosti
in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni)
Protiustavno je vsakršno spodbujanje k
narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega,
rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.
Protiustavno je vsakršno spodbujanje k
nasilju in vojni.
64. člen
(posebne pravice avtohtone italijanske in
madžarske narodne skupnosti v Sloveniji)
Avtohtoni italijanski in madžarski narodni
skupnosti ter njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da svobodno
uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne identitete
ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in znanstvenoraziskovalne
dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva. V
skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico do
vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja te
vzgoje in izobraževanja. Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo
obvezno. Narodnima skupnostima in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica,
da gojijo odnose s svojima matičnima narodoma in njunima državama. Država
gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic.
Na območjih, kjer ti skupnosti živita,
ustanovijo njuni pripadniki za uresničevanje svojih pravic svoje samoupravne
skupnosti. Na njihov predlog lahko država pooblasti samoupravne narodne
skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti ter zagotavlja
sredstva za njihovo uresničevanje.
Narodni skupnosti sta neposredno zastopani
v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru.
Zakon ureja položaj in način uresničevanja
pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na območjih, kjer
živita, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za uresničevanje teh pravic,
ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti uresničujejo tudi
zunaj teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov so
zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh skupnosti.
Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki
zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih
skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih skupnosti.
65. člen
(položaj in posebne pravice romske
skupnosti v Sloveniji)
Položaj in posebne pravice romske
skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon.
III. GOSPODARSKA IN SOCIALNA RAZMERJA
66. člen
(varstvo dela)
Država ustvarja možnosti za zaposlovanje in
za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo.
67. člen
(lastnina)
Zakon določa način pridobivanja in uživanja
lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka
funkcija.
Zakon določa način in pogoje dedovanja.
68. člen
(lastninska pravica tujcev)
Tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na
nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo
ratificira državni zbor.
69. člen
(razlastitev)
Lastninska pravica na nepremičnini se lahko
v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti
odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.
70. člen
(javno dobro in naravna bogastva)
Na javnem dobru se lahko pridobi posebna
pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon določa pogoje, pod katerimi se smejo
izkoriščati naravna bogastva.
Zakon lahko določi, da smejo naravna
bogastva izkoriščati tudi tuje osebe, in določi pogoje za izkoriščanje.
70.a člen
(pravica do pitne vode)
Vsakdo ima pravico do pitne vode.
Vodni viri so javno dobro v upravljanju države.
Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi
prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso
tržno blago.
Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo
gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti
neposredno in neprofitno.
71. člen
(varstvo zemljišč)
Zakon določa zaradi smotrnega izkoriščanja
posebne pogoje za uporabo zemljišč.
Zakon določa posebno varstvo kmetijskih
zemljišč.
Država skrbi za gospodarski, kulturni in
socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.
72. člen
(zdravo življenjsko okolje)
Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do
zdravega življenjskega okolja.
Država skrbi za zdravo življenjsko okolje.
V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih
dejavnosti.
Zakon določa, ob katerih pogojih in v
kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati
škodo. Varstvo živali pred mučenjem ureja zakon.
73. člen
(varovanje naravne in kulturne dediščine)
Vsakdo je dolžan v skladu z zakonom
varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike.
Država in lokalne skupnosti skrbijo za
ohranjanje naravne in kulturne dediščine.
74. člen
(podjetništvo)
Gospodarska pobuda je svobodna.
Zakon določa pogoje za ustanavljanje
gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju
z javno koristjo.
Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence
in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.
75. člen
(soodločanje)
Delavci sodelujejo pri upravljanju v
gospodarskih organizacijah in zavodih na način in pod pogoji, ki jih določa
zakon.
76. člen
(sindikalna svoboda)
Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter
včlanjevanje vanje je svobodno.
77. člen
(pravica do stavke)
Delavci imajo pravico do stavke.
Če to zahteva javna korist, se lahko
pravica do stavke, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti, z zakonom omeji.
78. člen
(primerno stanovanje)
Država ustvarja možnosti, da si državljani
lahko pridobijo primerno stanovanje.
79. člen
(v Sloveniji zaposleni tujci)
V Sloveniji zaposleni tujci in člani
njihovih družin imajo posebne pravice, določene z zakonom.
IV. DRŽAVNA UREDITEV
a) Državni zbor
80. člen
(sestava in volitve)
Državni zbor sestavljajo poslanci
državljanov Slovenije in šteje 90 poslancev.
Poslanci se volijo s splošnim, enakim,
neposrednim in tajnim glasovanjem.
V državni zbor se vedno izvoli po en
poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme
državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Poslanci, razen poslancev narodnih
skupnosti, se volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem
volilnem pragu za vstop v Državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv
na dodelitev mandatov kandidatom.
81. člen
(mandatna doba državnega zbora)
Državni zbor se voli za štiri leta.
Če bi se mandatna doba državnega zbora
iztekla med vojno ali v času trajanja izrednega stanja, preneha njegov mandat
šest mesecev po prenehanju vojne ali izrednega stanja, lahko pa tudi prej, če
sam tako sklene.
Volitve v državni zbor razpiše predsednik
republike. Nov državni zbor se izvoli najprej dva meseca in najkasneje 15 dni
pred potekom štirih let od prve seje prejšnjega državnega zbora. Če se državni
zbor razpusti, se izvoli nov najkasneje dva meseca po razpustu prejšnjega.
Mandatna doba prejšnjega državnega zbora se konča s prvo sejo novega državnega
zbora, ki jo skliče predsednik republike najkasneje 20 dni po njegovi
izvolitvi.
82. člen
(poslanci)
Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in
niso vezani na kakršnakoli navodila.
Zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za
poslanca, ter nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in
dejavnostmi.
Državni zbor potrdi poslanske mandate. Proti
odločitvi državnega zbora je v skladu z zakonom mogoča pritožba na ustavno
sodišče.
83. člen
(poslanska imuniteta)
Poslanec državnega zbora ni kazensko
odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali
njegovih delovnih teles.
Poslanec ne sme biti priprt niti se zoper
njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez
dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za
katero je predpisana kazen zapora nad pet let.
Državni zbor lahko prizna imuniteto tudi
poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju
iz prejšnjega odstavka.
84. člen
(predsednik državnega zbora)
Državni zbor ima predsednika, ki ga izvoli
z večino glasov vseh poslancev.
85. člen
(zasedanja državnega zbora)
Državni zbor dela na rednih in izrednih
sejah.
Redne in izredne seje sklicuje predsednik
državnega zbora; izredno sejo mora sklicati, če to zahteva najmanj četrtina
poslancev državnega zbora ali predsednik republike.
86. člen
(odločanje)
Državni zbor sklepa, če je na seji navzoča večina
poslancev. Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne
pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali
z zakonom določena drugačna večina.
87. člen
(zakonska pristojnost državnega zbora)
Pravice in obveznosti državljanov ter
drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom.
88. člen
(zakonska iniciativa)
Zakone lahko predlaga vlada ali vsak
poslanec. Zakon lahko predloži tudi najmanj pet tisoč volilcev.
89. člen
(zakonodajni postopek)
Državni zbor sprejema zakone v večfaznem
postopku, če ni s poslovnikom drugače določeno.
90. člen
(zakonodajni referendum)
Državni zbor razpiše referendum o
uveljavitvi zakona, ki ga je sprejel, če to zahteva najmanj štirideset tisoč
volivcev.
Referenduma ni dopustno razpisati:
-
o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali
odprave posledic naravnih nesreč,
-
o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki
se sprejema za izvrševanje državnega proračuna,
-
o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb,
-
o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic
in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.
Pravico glasovanja na referendumu imajo vsi
državljani, ki imajo volilno pravico.
Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti
njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti
zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev.
Referendum se ureja z zakonom, ki ga
sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
91. člen
(razglasitev zakona)
Zakone razglaša predsednik republike
najkasneje 8 dni po njihovem sprejemu.
Državni svet lahko v sedmih dneh od
sprejetja zakona in še pred njegovo razglasitvijo zahteva, da državni zbor o
njem še enkrat odloča. Pri ponovnem odločanju mora za sprejem zakona glasovati
večina vseh poslancev, razen če ustava za sprejem obravnavanega zakona
predvideva večje število glasov. Ponovna odločitev državnega zbora je dokončna.
92. člen
(vojno in izredno stanje)
Izredno stanje se razglasi, kadar velika in
splošna nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi vojnega ali izrednega
stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade državni zbor.
Državni zbor odloči o uporabi obrambnih
sil.
Kadar se državni zbor ne more sestati,
odloča o zadevah iz prvega in drugega odstavka predsednik republike. Odločitve
mora dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
93. člen
(parlamentarna preiskava)
Državni zbor lahko odredi preiskavo o
zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev
državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki
ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor
pravosodni organi.
94. člen
(poslovnik državnega zbora)
Državni zbor ima poslovnik, ki ga sprejme z
dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
95. člen
(nagrajevanje poslancev)
Poslanci državnega zbora dobivajo plačo ali
nadomestilo, ki sta določeni z zakonom.
b) Državni svet
96. člen
(sestava)
Državni svet je zastopstvo nosilcev
socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Državni svet ima 40
članov.
Sestavljajo ga:
-
štirje predstavniki delodajalcev;
-
štirje predstavniki delojemalcev;
-
štirje predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev;
-
šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti;
-
dvaindvajset predstavnikov lokalnih interesov.
Organizacijo državnega sveta ureja zakon.
97. člen
(pristojnosti državnega sveta)
Državni svet lahko:
-
predlaga državnemu zboru sprejem zakonov;
-
daje državnemu zboru mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti;
-
zahteva, da državni zbor pred razglasitvijo kakega zakona o njem še
enkrat odloča;
-
(črtana);
-
zahteva preiskavo o zadevah javnega pomena iz 93. člena.
Na zahtevo državnega zbora mora državni
svet izreči mnenje o posamezni zadevi.
98. člen
(volitve)
Volitve v državni svet ureja zakon, ki ga
sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Člani državnega sveta se volijo za dobo
petih let.
99. člen
(odločanje)
Državni svet sklepa, če je na seji navzoča
večina članov.
Državni svet odloča z večino opredeljenih
glasov navzočih članov.
100. člen
(nezdružljivost funkcije in imuniteta)
Član državnega sveta ne sme biti hkrati
poslanec v državnem zboru.
Člani državnega sveta uživajo enako
imuniteto kakor poslanci. O imuniteti odloča državni svet.
101. člen
(poslovnik državnega sveta)
Državni svet ima poslovnik, ki ga sprejme z
večino glasov vseh članov.
c) Predsednik republike
102. člen
(funkcija predsednika republike)
Predsednik republike predstavlja Republiko
Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.
103. člen
(volitve predsednika republike)
Predsednik republike se izvoli na
neposrednih, splošnih in tajnih volitvah.
Za predsednika republike je kandidat
izvoljen z večino veljavnih glasov.
Predsednik republike je izvoljen za dobo
petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Če se mandatna doba predsednika
republike izteče med vojno ali med trajanjem izrednega stanja, mu mandat
preneha šest mesecev po prenehanju vojnega ali izrednega stanja.
Za predsednika republike je lahko izvoljen
le državljan Slovenije.
Volitve za predsednika republike razpiše
predsednik državnega zbora. Predsednik republike mora biti izvoljen najkasneje
15 dni pred potekom mandatne dobe prejšnjega predsednika.
104. člen
(prisega predsednika republike)
Pred nastopom funkcije izreče predsednik
republike pred državnim zborom naslednjo prisego:
"Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni
red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za
blaginjo Slovenije."
105. člen
(nezdružljivost funkcije predsednika
republike)
Funkcija predsednika republike je
nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica.
106. člen
(nadomeščanje predsednika republike)
V primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa
ali drugega prenehanja predsednikove funkcije do izvolitve novega predsednika
funkcijo predsednika republike začasno opravlja predsednik državnega zbora. V
tem primeru je treba razpisati volitve za novega predsednika republike
najkasneje v 15 dneh po prenehanju funkcije prejšnjega.
Predsednik državnega zbora začasno opravlja
funkcijo predsednika republike tudi med zadržanostjo predsednika republike.
107. člen
(pristojnosti predsednika republike)
Predsednik republike:
-
razpisuje volitve v državni zbor;
-
razglaša zakone;
-
imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom;
-
postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in
sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov;
-
izdaja listine o ratifikaciji;
-
odloča o pomilostitvah;
-
podeljuje odlikovanja in častne naslove;
-
opravlja druge zadeve, določene s to ustavo.
Na zahtevo državnega zbora mora predsednik
republike izreči mnenje o posameznem vprašanju.
108. člen
(uredbe z zakonsko močjo)
Kadar se državni zbor zaradi izrednega
stanja ali vojne ne more sestati, lahko predsednik republike na predlog vlade
izdaja uredbe z zakonsko močjo.
Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma
omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen te
ustave.
Predsednik republike mora uredbe z zakonsko
močjo predložiti v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
109. člen
(odgovornost predsednika republike)
Če predsednik republike pri opravljanju
svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži
pred ustavnim sodiščem. Le-to ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega
oprosti, z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa lahko odloči o odvzemu
funkcije. Potem ko ustavno sodišče dobi sklep državnega zbora o obtožbi, lahko
odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne more
opravljati svoje funkcije.
č) Vlada
110. člen
(sestava vlade)
Vlado sestavljajo predsednik in ministri.
Vlada in posamezni ministri so v okviru svojih pristojnosti samostojni in
odgovorni državnemu zboru.
111. člen
(volitve predsednika vlade)
Predsednik republike po posvetovanjih z
vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika
vlade.
Predsednika vlade voli državni zbor z
večino glasov vseh poslancev, če ni s to ustavo drugače določeno. Glasovanje je
tajno.
Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov,
lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh
predloži drugega ali ponovno istega, kandidata, prav tako pa lahko predlagajo
kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če je bilo v tem
roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in sicer najprej o
kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o drugih kandidatih
po vrstnem redu vložitve predlogov.
Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik
republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve, razen če državni zbor
v oseminštiridesetih urah z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev ne
sklene izvesti ponovne volitve predsednika vlade, kjer zadošča za izvolitev
večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Na ponovnih volitvah se glasuje
o posameznih kandidatih po vrstnem redu števila glasov, dobljenih pri prejšnjih
glasovanjih, nato pa o novih, do volitev vloženih kandidaturah, med katerimi
ima prednost morebitni kandidat predsednika republike.
Če tudi pri teh volitvah noben kandidat ne
dobi potrebne večine glasov, predsednik republike razpusti državni zbor in
razpiše nove volitve.
112. člen
(imenovanje ministrov)
Ministre imenuje in razrešuje državni zbor
na predlog predsednika vlade.
Predlagani minister se mora pred
imenovanjem predstaviti pristojni komisiji državnega zbora in odgovarjati na
njena vprašanja.
113. člen
(prisega vlade)
Predsednik vlade in ministri izrečejo po
izvolitvi oziroma po imenovanju pred državnim zborom prisego, določeno s 104.
členom.
114. člen
(organizacija vlade)
Predsednik vlade skrbi za enotnost
politične in upravne usmeritve vlade ter usklajuje delo ministrov. Ministri so
skupno odgovorni za delo vlade, vsak minister pa za delo svojega ministrstva.
Sestavo in delovanje vlade, število,
pristojnosti in organizacijo ministrstev ureja zakon.
115. člen
(prenehanje funkcije predsednika in
ministrov vlade)
Funkcija predsednika vlade in ministrov
preneha, ko se po volitvah sestane nov državni zbor, funkcija ministrov pa tudi
z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika vlade ter z razrešitvijo ali
odstopom ministra, morajo pa opravljati tekoče posle do izvolitve novega
predsednika vlade oziroma do imenovanja novih ministrov.
116. člen
(nezaupnica vladi)
Državni zbor lahko izglasuje nezaupnico
vladi le tako, da na predlog najmanj desetih poslancev z večino glasov vseh
poslancev izvoli novega predsednika vlade. S tem je dotedanji predsednik vlade
razrešen, mora pa skupaj s svojimi ministri opravljati tekoče posle do prisege
nove vlade.
Med vložitvijo predloga za izvolitev novega
predsednika vlade in volitvami mora poteči najmanj oseminštirideset ur, razen
če državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev ne sklene drugače,
ali če je država v vojnem ali izrednem stanju.
Če je bil predsednik vlade izvoljen na
temelju četrtega odstavka 111. člena, mu je izrečena nezaupnica, če državni
zbor na predlog najmanj desetih poslancev izvoli novega predsednika vlade z
večino opredeljenih glasov.
117. člen
(zaupnica vladi)
Predsednik vlade lahko zahteva glasovanje o
zaupnici vladi. Če vlada ne dobi podpore večine glasov vseh poslancev, mora
državni zbor v tridesetih dneh izvoliti novega predsednika vlade ali
dotedanjemu predsedniku pri ponovljenem glasovanju izglasovati zaupnico, sicer
predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve. Predsednik
vlade lahko vprašanje zaupnice veže tudi na sprejem zakona ali druge odločitve
v državnem zboru. Če odločitev ni sprejeta, se šteje, da je bila vladi izglasovana
nezaupnica.
Med zahtevo za glasovanje o zaupnici in
glasovanjem mora poteči najmanj oseminštirideset ur.
118. člen
(interpelacija)
Najmanj deset poslancev lahko sproži v
državnem zboru interpelacijo o delu vlade ali posameznega ministra.
Če po razpravi o interpelaciji večina vseh
poslancev izreče nezaupnico vladi ali posameznemu ministru, državni zbor vlado
ali ministre razreši.
119. člen
(obtožba zoper predsednika vlade in
ministre)
Predsednika vlade ali ministre lahko
državni zbor pred ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene
pri opravljanju njihovih funkcij. Ustavno sodišče obravnava obtožbo na način,
kakor je določen v 109. členu.
d) Uprava
120. člen
(organizacija in delo uprave)
Organizacijo uprave, njene pristojnosti in
način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon.
Upravni organi opravljajo svoje delo
samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov.
Proti odločitvam in dejanjem upravnih
organov in nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno sodno varstvo pravic in
zakonitih interesov državljanov in organizacij.
121. člen
(javno
pooblastilo)
Z zakonom ali na njegovi podlagi lahko
pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih
nalog državne uprave.
122. člen
(zaposlitev v upravnih službah)
Zaposlitev v upravnih službah je mogoča
samo na temelju javnega natečaja, razen v primerih, ki jih določa zakon.
e) Obramba države
123. člen
(dolžnost sodelovanja pri obrambi države)
Obramba države je za državljane obvezna v
mejah in na način, ki ga določa zakon.
Državljanom, ki zaradi svojih religioznih,
filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri
opravljanju vojaških obveznosti, je treba omogočiti, da sodelujejo pri obrambi
države na drug način.
124. člen
(obramba države)
Vrsto, obseg in organizacijo obrambe
nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejme
državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
Izvajanje obrambe nadzoruje državni zbor.
Pri zagotavljanju varnosti izhaja država
predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.
f) Sodstvo
125. člen
(neodvisnost sodnikov)
Sodniki so pri opravljanju sodniške
funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon.
126. člen
(ureditev in pristojnosti sodišč)
Ureditev in pristojnosti sodišč določa
zakon.
Izrednih sodišč ni dovoljeno ustanavljati,
v mirnem času pa tudi vojaških sodišč ne.
127. člen
(Vrhovno sodišče)
Vrhovno sodišče je najvišje sodišče v
državi.
Odloča o rednih in izrednih pravnih
sredstvih ter opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon.
128. člen
(udeležba, državljanov pri izvajanju sodne
oblasti)
Zakon ureja primere in oblike neposredne
udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti.
129. člen
(trajnost sodniške funkcije)
Funkcija sodnika je trajna. Zakon določa
starostno mejo in druge pogoje za izvolitev.
Zakon določa starostno mejo, pri kateri se
sodnik upokoji.
130. člen
(izvolitev sodnikov)
Sodnike voli državni zbor na predlog
sodnega sveta.
131. člen
(sodni svet)
Sodni svet sestavlja enajst članov. Pet
članov izvoli na predlog predsednika republike državni zbor izmed
univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov, šest članov
pa izmed sebe izvolijo sodniki, ki trajno opravljajo sodniško funkcijo.
Predsednika izberejo člani sveta izmed sebe.
132. člen
(prenehanje in odvzem sodniške funkcije)
Sodniku preneha sodniška funkcija, če
nastopijo razlogi, ki jih določa zakon.
Če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije
krši ustavo ali huje krši zakon, lahko državni zbor na predlog sodnega sveta
sodnika razreši.
V primeru naklepno storjenega kaznivega
dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo,
državni zbor sodnika razreši.
133. člen
(nezdružljivost sodniške funkcije)
Funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami
v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih
strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.
134. člen
(imuniteta sodnika)
Nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče
klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču.
Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski
postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije.
g) Državno tožilstvo
135. člen
(državni tožilec)
Državni tožilec vlaga in zastopa kazenske
obtožbe in ima druge z zakonom določene pristojnosti.
Ureditev in pristojnosti državnih tožilstev
določa zakon.
136. člen
(nezdružljivost funkcije državnega
tožilca)
Funkcija državnega tožilca ni združljiva s
funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih
političnih strank ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa
zakon.
h) Odvetništvo in notariat
137. člen
(odvetništvo in notariat)
Odvetništvo je kot del pravosodja
samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon.
Notariat je javna služba, ki jo ureja
zakon.
V. SAMOUPRAVA
a) Lokalna samouprava
138. člen
(uresničevanje lokalne samouprave)
Prebivalci Slovenije uresničujejo lokalno
samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih.
139. člen
(občina)
Občina je samoupravna lokalna skupnost.
Območje občine obsega naselje ali več
naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev.
Občina se ustanovi z zakonom po prej
opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem
območju. Zakon tudi določi območje občine.
140. člen
(delovno področje samoupravnih lokalnih
skupnosti)
V pristojnost občine spadajo lokalne
zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce
občine.
Država lahko z zakonom prenese na občine
opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi
potrebna sredstva.
V zadevah, ki jih je na organe lokalne
skupnosti prenesla država, opravljajo državni organi tudi nadzor nad
primernostjo in strokovnostjo njihovega dela.
141. člen
(mestna občina)
Mesto lahko dobi po postopku in ob pogojih,
ki jih določa zakon, status mestne občine.
Mestna občina opravlja kot svoje tudi z
zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest.
142. člen
(dohodki občine)
Občina se financira iz lastnih virov.
Občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti
opravljanja svojih nalog, država v skladu z zakonsko določenimi načeli in
merili zagotovi dodatna sredstva.
143. člen
(pokrajina)
Pokrajina je samoupravna lokalna skupnost,
ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve
regionalnega pomena.
Pokrajine se ustanovijo z zakonom, s
katerim se določi tudi njihovo območje, sedež in ime. Zakon sprejme državni
zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. V postopku za sprejem
zakona mora biti zagotovljeno sodelovanje občin.
Država z zakonom prenese na pokrajine
opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, mora pa jim za to
zagotoviti potrebna sredstva.
144. člen
(nadzor državnih organov)
Državni organi nadzorujejo zakonitost dela
organov lokalnih skupnosti.
b) Druga samouprava
145. člen
(samouprava na področju družbenih
dejavnosti)
Državljani se lahko za uveljavljanje svojih
interesov samoupravno združujejo.
Državljanom se lahko z zakonom prepusti
samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti.
VI. JAVNE FINANCE
146. člen
(financiranje države in lokalnih
skupnosti)
Država in lokalne skupnosti pridobivajo
sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in z drugimi obveznimi dajatvami
ter s prihodki od lastnega premoženja.
Država in lokalne skupnosti izkazujejo
vrednost svojega premoženja s premoženjskimi bilancami.
147. člen
(davki)
Država z zakonom predpisuje davke, carine
in druge dajatve. Lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob
pogojih, ki jih določata ustava in zakon.
148. člen
(proračun)
Vsi prejemki in izdatki za financiranje
javne porabe morajo biti zajeti v proračunih države.
Prihodki in izdatki proračunov države
morajo biti srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja, ali pa morajo prihodki
presegati izdatke. Od tega načela se lahko začasno odstopi samo v izjemnih
okoliščinah za državo.
Z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z
dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, se določijo način in časovni okvir
izvajanja načela iz prejšnjega odstavka, merila za določitev izjemnih okoliščin
in način ravnanja ob njihovem nastopu.
Če proračun ni sprejet do prvega dne, ko ga
je potrebno začeti izvrševati, se upravičenci, ki se financirajo iz proračuna,
začasno financirajo po prejšnjem proračunu.
149. člen
(krediti v breme države)
Krediti v breme države in poroštvo države
za kredite so dovoljeni le na podlagi zakona.
150. člen
(računsko sodišče)
Računsko sodišče je najvišji organ kontrole
državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe.
Ureditev in pristojnosti računskega sodišča
določa zakon.
Računsko sodišče je pri svojem delu
neodvisno in vezano na ustavo in zakon.
151. člen
(imenovanje članov računskega sodišča)
Člane računskega sodišča imenuje državni
zbor.
152. člen
(centralna banka)
Slovenija ima centralno banko. V svojem
delovanju je ta banka samostojna in odgovarja neposredno državnemu zboru.
Centralna banka se ustanovi z zakonom.
Guvernerja centralne banke imenuje državni
zbor.
VII. USTAVNOST IN ZAKONITOST
153. člen
(usklajenost pravnih aktov)
Zakoni, podzakonski predpisi in drugi
splošni akti morajo biti v skladu z ustavo.
Zakoni morajo biti v skladu s splošno
veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki
jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa
tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.
Podzakonski predpisi in drugi splošni akti
morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni.
Posamični akti in dejanja državnih organov,
organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na
zakonu ali na zakonitem predpisu.
154. člen
(veljavnost predpisov in njihovo
objavljanje)
Predpisi morajo biti objavljeni, preden
začno veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem
drugače določeno.
Državni predpisi se objavljajo v državnem
uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v uradnem glasilu, ki ga te same
določijo.
155. člen
(prepoved povratne veljave pravnih aktov)
Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne
morejo imeti učinka za nazaj.
Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne
njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne
posega v pridobljene pravice.
156. člen
(postopek za oceno ustavnosti)
Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon,
ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti
postopek pred ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi
ustavnega sodišča.
157. člen
(upravni spor)
O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s
katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil
odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in
organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo
ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo.
Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo,
odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj
in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.
158. člen
(pravnomočnost)
Pravna razmerja, urejena s pravnomočno
odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v
primerih in po postopku, določenih z zakonom.
159. člen
(varuh človekovih pravic in temeljnih
svoboščin)
Za varovanje človekovih pravic in temeljnih
svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in
nosilcev javnih pooblastil se z zakonom določi varuh pravic državljanov.
Z zakonom se lahko za posamezna področja
določijo posebni varuhi pravic državljanov.
VIII. USTAVNO SODIŠČE
160. člen
(pristojnosti ustavnega sodišča)
Ustavno sodišče odloča:
-
o skladnosti zakonov z ustavo;
-
o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi
pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava;
-
o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in z zakoni;
-
o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni;
-
o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z
ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi;
-
o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih
svoboščin s posamičnimi akti;
-
o sporih glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, in med
samimi lokalnimi skupnostmi;
-
o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi;
-
o sporih o pristojnostih med državnim zborom, predsednikom republike in
vlado;
-
o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank;
-
in o drugih zadevah, ki so mu naložene s to ustavo ali z zakoni.
Na predlog predsednika republike, vlade ali
tretjine poslancev državnega zbora izreka ustavno sodišče v postopku
ratifikacije mednarodne pogodbe mnenje o njeni skladnosti z ustavo. Državni
zbor je vezan na mnenje ustavnega sodišča.
Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno
sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. O tem, ali
ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril
in postopka, določenih z zakonom.
161. člen
(razveljavitev zakona)
Če ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven,
ga v celoti ali delno razveljavi. Razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki
ga določi ustavno sodišče. Ta rok ne sme biti daljši od enega leta. Druge
protiustavne ali nezakonite predpise ali splošne akte ustavno sodišče odpravi
ali razveljavi. Ustavno sodišče lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, do
končne odločitve v celoti ali delno zadrži izvrševanje akta, katerega ustavnost
ali zakonitost presoja.
Če ustavno sodišče pri odločanju o ustavni
pritožbi ugotovi tudi protiustavnost predpisa ali splošnega akta, ga lahko, v
skladu z določbami prvega odstavka, odpravi ali razveljavi.
Pravne posledice odločitev ustavnega
sodišča ureja zakon.
162. člen
(postopek pred ustavnim sodiščem)
Postopek pred ustavnim sodiščem ureja
zakon.
Predlagatelje zahteve za začetek postopka
pred ustavnim sodiščem določa zakon. Vsakdo lahko da pobudo za začetek
postopka, če izkaže svoj pravni interes.
Ustavno sodišče odloča z večino glasov vseh
sodnikov, če ustava ali zakon za posamezne primere ne določata drugače. O tem,
ali bo začelo postopek na podlagi ustavne pritožbe, lahko ustavno sodišče
odloča v ožji sestavi, ki jo določa zakon.
163. člen
(sestava in volitve)
Ustavno sodišče je sestavljeno iz devetih
sodnikov, ki jih na predlog predsednika republike izvoli državni zbor, na
način, ki ga določa zakon.
Sodniki se izvolijo izmed pravnih
strokovnjakov.
Predsednika ustavnega sodišča izvolijo
sodniki izmed sebe za dobo treh let.
164. člen
(predčasna razrešitev ustavnega sodnika)
Sodnik ustavnega sodišča je lahko predčasno
razrešen na način, ki ga določa zakon, samo:
-
če to sam zahteva,
-
če je kaznovan za kaznivo dejanje s kaznijo odvzema prostosti, ali
-
zaradi trajne izgube delovne zmožnosti za opravljanje svoje funkcije.
165. člen
(mandat sodnikov)
Sodniki ustavnega sodišča so izvoljeni za
dobo devetih let. Ustavni sodniki ne morejo biti ponovno voljeni.
Po izteku časa, za katerega je bil ustavni
sodnik izvoljen, opravlja funkcijo še do izvolitve novega sodnika.
166. člen
(nezdružljivost funkcije)
Funkcija sodnika ustavnega sodišča ni
združljiva s funkcijami v državnih organih, v organih lokalne samouprave in v
organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, ki po
zakonu niso združljive s funkcijo sodnika ustavnega sodišča.
167. člen
(imuniteta)
Sodniki ustavnega sodišča uživajo enako
imuniteto kakor poslanci državnega zbora. O imuniteti odloča državni zbor.
IX. POSTOPEK ZA SPREMEMBO USTAVE
168. člen
(predlog za začetek postopka)
Predlog za začetek postopka za spremembo
ustave lahko da dvajset poslancev državnega zbora, vlada ali najmanj trideset
tisoč volilcev.
O predlogu odloči državni zbor z
dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
169. člen
(akt o sprejemu ustave)
Državni zbor sprejme akt o spremembi ustave
z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
170. člen
(potrditev spremembe ustave na
referendumu)
Državni zbor mora predlagano spremembo
ustave predložiti v sprejem volilcem na referendumu, če to zahteva najmanj
trideset poslancev.
Sprememba ustave je na referendumu
sprejeta, če zanjo glasuje večina volilcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se
glasovanja udeleži večina vseh volilcev.
171. člen
(razglasitev spremembe ustave)
Sprememba ustave začne veljati z
razglasitvijo v državnem zboru.
Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS,
št. 33/91-I)
vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
»X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
172. člen
Ta ustava začne veljati z razglasitvijo.
173. člen
Določbe te ustave se uporabljajo z dnem
razglasitve, razen če v ustavnem zakonu za izvedbo te ustave ni drugače
določeno.
174. člen
Za izvedbo te ustave in za zagotovitev
prehoda k uporabi določb te ustave se sprejme ustavni zakon.
Ustavni zakon se sprejme z dvotretjinsko
večino glasov vseh poslancev v vseh zborih Skupščine Republike Slovenije.«.
Ustavni zakon o spremembi 68. člena ustave
Republike Slovenije – UZS68 (Uradni list RS, št. 42/97)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II
Ta ustavni zakon začne veljati z
razglasitvijo v Državnem zboru.«.
Ustavni zakon o dopolnitvi 80. člena ustave
Republike Slovenije – UZ80 (Uradni list RS, št. 66/00)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II
Volitve poslancev v državni zbor se v letu
2000 ter do uveljavitve sprememb zakona, ki ureja volitve v Državni zbor,
izvajajo po zakonu o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92, 60/95,
67/97 – odločba US), s tem, da se:
-
pri delitvi mandatov ne upoštevajo liste kandidatov, ki so v celi državi
dobile manj kot štiri odstotke glasov;
-
pri delitvi mandatov v volilni enoti po 90. členu zakona uporabi Droopov
količnik;
-
pri delitvi mandatov na ravni države po 92. členu zakona upoštevajo
seštevki glasov, oddanih za istoimenske liste, ki so bile vložene v dveh ali
več volilnih enotah, pri čemer se istoimenskim listam dodeli toliko mandatov,
kolikor znaša razlika med številom mandatov, ki bi jim pripadli na podlagi
seštevkov glasov na ravni države, in številom mandatov, ki so jih dobile v
volilnih enotah;
-
pri delitvi mandatov na ravni države ne uporabi drugi odstavek 93. člena
zakona.
Ta ustavni zakon začne veljati z
razglasitvijo v Državnem zboru Republike Slovenije.«.
Ustavni zakon o spremembah I. poglavja ter 47.
in 68. člena ustave Republike Slovenije – UZ3a, 47, 68 (Uradni list RS, št. 24/03)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II
Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi
(Uradni list RS, št. št. 15/94, 13/95 – odločba US, 34/96 – odločba US, 38/96,
43/96 – odločba US, 59/2001 in 11/2003 – odločba US) je treba uskladiti s tem
ustavnim zakonom v enem letu po njegovi uveljavitvi.
Do uskladitve zakona o referendumu in o
ljudski iniciativi se referendumi iz 1. člena tega ustavnega zakona (drugi
odstavek 3.a člena ustave) izvajajo na podlagi določb III. poglavja zakona o
referendumu in o ljudski iniciativi.
Za razpisana referenduma o pristopu
Slovenije k Evropski uniji in k Organizaciji Severnoatlantske pogodbe se
uporabljajo določbe 1. člena tega ustavnega zakona (drugi odstavek 3.a člena
ustave) in določbe III. poglavja zakona o referendumu in o ljudski iniciativi.
Ta ustavni zakon začne veljati z
razglasitvijo v Državnem zboru Republike Slovenije.«.
Ustavni zakon o spremembi 14. člena Ustave
Republike Slovenije – UZ14 (Uradni list RS, št. 69/04)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II
Ta Ustavni zakon
začne veljati z razglasitvijo v Državnem zboru Republike Slovenije.«.
Ustavni zakon o spremembi 43. člena Ustave
Republike Slovenije – UZ43 (Uradni list RS, št. 69/04)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II
Ta Ustavni zakon
začne veljati z razglasitvijo v Državnem zboru Republike Slovenije.«.
Ustavni zakon o spremembi 50. člena Ustave
Republike Slovenije – UZ50 (Uradni list RS, št. 69/04)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II
Ta Ustavni zakon
začne veljati z razglasitvijo v Državnem zboru Republike Slovenije.«.
Ustavni zakon o spremembah 121., 140. in 143.
člena Ustave Republike Slovenije – UZ121, 140, 143 (Uradni list RS, št. 68/06)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II
Ta ustavni zakon
začne veljati z razglasitvijo v Državnem zboru Republike Slovenije.«.
Ustavni zakon o spremembi 148. člena Ustave
Republike Slovenije – UZ148 (Uradni list RS, št. 47/13)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II.
Državni zbor sprejme zakon iz tretjega
odstavka spremenjenega 148. člena ustave v šestih mesecih od uveljavitve tega
ustavnega zakona.
Drugi odstavek in zakon iz tretjega
odstavka spremenjenega 148. člena ustave se prvič uporabijo za pripravo
proračunov države za leto 2015. Dolžnost postopnega prilagajanja, ki bo
omogočila pripravo proračuna države za leto 2015, v skladu s spremenjenim 148.
členom, nastopi z razglasitvijo tega ustavnega zakona.
Ta ustavni zakon začne veljati z
razglasitvijo v državnem zboru.«.
Ustavni zakon o spremembah 90., 97. in 99.
člena Ustave Republike Slovenije – UZ90,97,99 (Uradni list RS, št. 47/13)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II.
Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi
(Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo) se uskladi s 1. členom
tega ustavnega zakona v enem letu po njegovi uveljavitvi.
Do uskladitve Zakona o referendumu in o
ljudski iniciativi se določbe 1. člena tega ustavnega zakona uporabljajo ob
smiselni uporabi Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi neposredno. Do
uskladitve Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi se 21. člen Zakona o
referendumu in o ljudski iniciativi smiselno uporablja tako, da ustavno sodišče
odloči v sporu med predlagateljem referenduma in državnim zborom, ki zavrne
razpis referenduma o zakonu.
Določbe 1. člena tega ustavnega zakona se
ne uporabljajo za pobude iz 11. in zahteve iz 12. člena Zakona o referendumu in
o ljudski iniciativi, ki so bile vložene pred uveljavitvijo tega ustavnega
zakona.
Ta ustavni zakon začne veljati z
razglasitvijo v državnem zboru.«.
Ustavni zakon o dopolnitvi III. poglavja
Ustave Republike Slovenije – UZ70a (Uradni list RS, št. 75/16)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II.
Zakone, ki urejajo vsebine iz novega 70.a člena ustave, je
treba uskladiti s tem ustavnim zakonom v osemnajstih mesecih po njegovi
uveljavitvi.
Ta ustavni zakon začne veljati z
razglasitvijo v Državnem zboru.«.
Ustavni zakon o dopolnitvi II. poglavja Ustave
Republike Slovenije – UZ62a (Uradni list RS, št. 92/21)
vsebuje naslednjo končno določbo:
»II.
Ta ustavni zakon začne veljati z
razglasitvijo v Državnem zboru.«.