Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo
predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega
organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Uredbe o
emisiji živega srebra pri odvajanju odpadnih vod obsega:
-
Uredbo o emisiji živega srebra pri odvajanju
odpadnih vod (Uradni list RS, št. 84/99 z dne 15. 10. 1999),
-
Zakon o varstvu okolja – ZVO-1 (Uradni list RS,
št. 41/04 z dne 22. 4. 2004).
UREDBA
o emisiji živega srebra pri odvajanju
odpadnih vod
(delno
prenehala veljati)
(neuradno prečiščeno besedilo št. 1)
1. člen
Ta uredba določa posebne zahteve v zvezi z
emisijo živega srebra pri odvajanju tehnološke odpadne vode (v nadaljnjem
besedilu: odpadna voda) iz določenih objektov in naprav, kjer v industrijskem
procesu uporabljajo ali proizvajajo živo srebro in njegove spojine (v
nadaljnjem besedilu: živo srebro) ter odvajajo odpadno vodo, ki vsebuje živo
srebro, in sicer:
-
mejne vrednosti živega srebra v odpadni vodi in
-
dodatne pogoje za izvajanje trajnih meritev
živega srebra v odpadni vodi.
Za vprašanja o emisiji živega srebra v
odpadne vode, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja uredba o emisiji snovi
in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja (Uradni list RS,
št. 35/96; v nadaljnjem besedilu: uredba), za vprašanja obratovalnega
monitoringa pa določbe za odpadne vode iz pravilnika o prvih meritvah in
obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje
(Uradni list RS, št. 35/96; v nadaljnjem besedilu: pravilnik).
2. člen
Določbe te uredbe veljajo za objekte in
naprave v katerih se pridobiva, proizvaja ali se pri proizvodnji uporablja živo
srebro, in sicer pri:
-
industrijskih postopkih, pri katerih se
uporabljajo živosrebrovi katalizatorji,
-
proizvodnji živosrebrovih katalizatorjev
uporabnih v proizvodnji vinilklorida,
-
proizvodnji organskih in anorganskih
živosrebrovih spojin,
-
proizvodnji primarnih baterij, ki vsebujejo
živo srebro,
-
regeneraciji živega srebra,
-
pridobivanju in rafinaciji neželeznih kovin in
-
obdelovanju strupenih odpadkov, ki vsebujejo
živo srebro,
(v nadaljnjem besedilu: vir
onesnaževanja).
3. člen
Za odpadno vodo iz vira onesnaževanja se ne
šteje:
-
odpadna voda iz hladilnih sistemov znotraj vira
onesnaževanja,
-
odpadna voda iz naprav za pripravo vode znotraj
vira onesnaževanja,
-
komunalna odpadna voda, ki nastaja v virih
onesnaževanja in
-
odpadna voda iz objektov in naprav za
kloralkalno elektrolizo.
4. člen
Mejne vrednosti koncentracije živega srebra
v odpadni vodi iz virov onesnaževanja za iztok neposredno v vode in v
kanalizacijo, so določene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe (v
nadaljnjem besedilu: priloga 1).
5. člen
Mejne vrednosti za živo srebro iz priloge 1
so določene tudi z mejnimi vrednostmi emisijskega faktorja.
Emisijski faktor je razmerje med količino
živega srebra v odpadni vodi, ki se je z odpadno vodo odvedla v enem dnevu (v
nadaljnjem besedilu: dnevni emisijski faktor) ali enem mesecu (v nadaljnjem
besedilu: mesečni emisijski faktor) in količino živega srebra, ki bi jo vir
onesnaževanja pridobil, proizvedel ali za proizvodnjo uporabil v enakem obdobju
pri največji obratovalni zmogljivosti.
Emisijski faktor se izraža v gramih živega
srebra na kilogram pridobljenega, proizvedenega ali za proizvodnjo
uporabljenega (v nadaljnjem besedilu: uporabljenega) živega srebra.
6. člen
Emisija živega srebra se določa na iztoku
odpadne vode iz vira onesnaževanja.
Če se odpadna voda iz enega ali več virov
onesnaževanja čisti na isti čistilni napravi, ki je namenjena odstranjevanju
živega srebra iz odpadne vode, se emisija živega srebra iz odpadne vode brez
razredčevanja, določa na iztoku te čistilne naprave.
7. člen
Vir onesnaževanja čezmerno obremenjuje
okolje, če:
-
dnevna povprečna vrednost koncentracije živega
srebra v odpadni vodi presega mejno vrednost dnevne povprečne vrednosti
koncentracije ali,
-
mesečna povprečna vrednost koncentracije živega
srebra v odpadni vodi presega mejno vrednost mesečne povprečne vrednosti
koncentracije ali,
-
dnevni emisijski faktor presega mejno vrednost
dnevnega emisijskega faktorja ali,
-
mesečni emisijski faktor presega mejno vrednost
mesečnega emisijskega faktorja ali
-
je količnik med mesečno količino uporabljenega
v viru onesnaževanja in količino odpadne vode, odvedene v istem obdobju, večji
od mejne vrednosti mesečne povprečne vrednosti koncentracije živega srebra v
odpadni vodi.
Če upravljalec ali lastnik vira
onesnaževanja nima dokazil o mesečni količini živega srebra uporabljenega v
viru onesnaževanja, se mesečna količina živega srebra določi na podlagi
uporabljene količine živega srebra, ki bi jo vir onesnaževanja v tem obdobju
uporabil pri obratovanju z največjo zmogljivostjo.
8. člen
Dnevna povprečna vrednost koncentracije
živega srebra v odpadni vodi iz prejšnjega člena se izračuna na podlagi
rezultatov analize reprezentativnega vzorca 24-urnega vzorčenja, oziroma
vzorčenja v času obratovanja vira onesnaževanja.
Mesečna povprečna vrednost koncentracije
živega srebra v odpadni vodi se izračuna na naslednji način:

kjer je:
Kmesec – mesečna povprečna vrednost koncentracije živega srebra v
odpadni vodi,
K dnevna, i – dnevna
povprečna vrednost koncentracije živega srebra v odpadni vodi i-tega dne v
mesecu, za katerega velja izračun mesečne povprečne vrednosti,
Vi – količina
odpadne vode odvedene v i-tem dnevu,
i – zaporedna številka dneva v mesecu,
za katerega velja izračun mesečne povprečne vrednosti.
Dnevna količina živega srebra v odpadni
vodi se izračuna kot zmnožek dnevne povprečne vrednosti koncentracije iz prvega
odstavka tega člena ter količine odpadne vode, ki se je odvedla v dnevu.
Mesečna količina živega srebra v odpadni
vodi se izračuna kot vsota vseh dnevnih količin živega srebra iz prejšnjega
odstavka v obdobju meseca.
Letna količina živega srebra v odpadni vodi
se izračuna kot vsota vseh mesečnih količin živega srebra v koledarskem letu.
Če se letne količine živega srebra iz
prejšnjega stavka ne morejo izračunati na podlagi rezultatov meritev
obratovalnega monitoringa, za letno količino živega srebra šteje letna količina
vsega uporabljenega živega srebra v viru onesnaževanja.
9. člen
Upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja
mora v okviru obratovalnega monitoringa za določitev koncentracije živega
srebra v odpadni vodi in emisijskega faktorja izvajati trajne meritve v času
obratovanja vira onesnaževanja.
Upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja
mora zagotoviti, da so v poročilu o trajnih meritvah živega srebra v odpadnih vodah,
izdelanim v skladu s pravilnikom, navedeni tudi podatki in priložena dokazila o
količini uporabljenega živega srebra v viru onesnaževanja.
Ne glede na določbe prvega odstavka tega
člena se lahko trajne meritve v okviru obratovalnega monitoringa izvajajo le en
dan v posameznem mesecu, v času največjega obremenjevanja vira onesnaževanja z
živim srebrom, če letna količina živega srebra, izpuščenega z odvajanjem
odpadne vode neposredno v vode ali kanalizacijo obsega manj kot 0,35 kg.
10. člen
Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravljajo
inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.
Priloga:
Mejne vrednosti koncentracije živega srebra v odpadni vodi iz virov
onesnaževanja
Uredba o emisiji živega srebra pri odvajanju
odpadnih vod (Uradni list RS, št. 84/99)
vsebuje naslednji prehodni in končno določbo:
»11. člen
Upravljalci ali lastniki virov onesnaževanja
morajo obstoječe vire onesnaževanja prilagoditi določbam te uredbe v
štiriindvajsetih mesecih po njeni uveljavitvi.
12. člen
Če je za obstoječi vir onesnaževanja po tej
uredbi odrejena priprava in izvedba sanacijskega programa, ministrstvo, pristojno
za varstvo okolja, ne glede na določbo prejšnjega člena v soglasju k
sanacijskemu programu določi tudi količino živega srebra, ki se jo v času
izvajanja programa letno lahko izpusti z odvajanjem odpadne vode v kanalizacijo
ali neposredno v vode.
Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja,
določi količine živega srebra iz prejšnjega odstavka na podlagi analize
obremenitve okolja zaradi odvajanja odpadne vode, ki je sestavni del
sanacijskega programa.
13. člen
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Zakon o varstvu okolja – ZVO-1 (Uradni list
RS, št. 41/04) v zvezi s prenehanjem veljavnosti
določb uredbe, ki se nanašajo na obveznost investitorja določa:
»193. člen
(prenehanje
veljavnosti)
[…]
(4) V predpisih, izdanih na podlagi 27. in
30. člena ZVO, prenehajo veljati določbe, ki se nanašajo na obveznost
investitorja, da v zahtevi za dovoljenje za gradnjo po predpisih o graditvi objektov
pri napravah in objektih, za katere ni treba izvesti presojo vplivov na okolje
po določbah ZVO, posreduje strokovno oceno o izpolnjevanju pogojev glede emisij
ali ravnanja z odpadki.
[…]«;
ter vsebuje naslednjo končno določbo:
»199. člen
(začetek veljavnosti
zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.