Državni zbor Republike Slovenije je na
podlagi drugega odstavka 37. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS,
št. 110/02 in 8/03 – popr. in 58/03 – ZZK-1) ter v povezavi s 107. in 108.
členom Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) na seji
dne 18. 6. 2004 sprejel
ODLOK
O STRATEGIJI PROSTORSKEGA RAZVOJA
SLOVENIJE (OdSPRS)
UVOD
1 Splošna
predstavitev
Strategija prostorskega razvoja Slovenije
(v nadaljnjem besedilu: prostorska strategija) je temeljni državni dokument o
usmerjanju razvoja v prostoru. Podaja okvir za prostorski razvoj na celotnem
ozemlju države in postavlja usmeritve za razvoj v evropskem prostoru. Določa
zasnovo urejanja prostora, njegovo rabo in varstvo. Prostorska strategija
izhaja iz upoštevanja družbenih, gospodarskih in okoljskih dejavnikov
prostorskega razvoja. V skladu z načelom vzdržnega prostorskega razvoja, ki je
njeno temeljno načelo, prostorska strategija uveljavlja smotrno rabo prostora
ter varnost življenja in dobrin. Poudarja prizadevanja za ohranitev
prepoznavnosti prostora in krepitev identitete Slovenije ter njenih lokalnih
oziroma regionalnih identitet, kar v razmerah evropske konkurence ponuja
primerjalne prednosti. Prostorsko strategijo sestavljata besedni in
kartografski del.
Prostorska strategija podaja splošna
izhodišča in značilnosti slovenskega prostora, na osnovi katerih so določeni
cilji prostorskega razvoja Slovenije.
Prostorska strategija skladno s cilji
prostorskega razvoja Slovenije opredeljuje zasnovo bodočega prostorskega
razvoja in prioritete ter usmeritve za njegovo doseganje. Prioritete v zasnovi
so: enakovredna vključenost Slovenije v evropski prostor, policentrični urbani
sistem in regionalni prostorski razvoj, vitalna in urejena mesta, usklajen
razvoj širših mestnih območij, povezan in usklajen razvoj prometnega in
poselitvenega omrežja ter izgradnja gospodarske javne infrastrukture, vitalnost
in privlačnost podeželja, krepitev prepoznavnosti kakovostnih naravnih in
kulturnih značilnosti krajine ter prostorski razvoj v območjih s posebnimi
potenciali in problemi. Kartografsko gradivo ponazarja zasnovo prostorskega
razvoja na sedmih kartah, ki so umeščene pri posameznih prioritetah in to:
Slovenijo v Evropi in območja mednarodnega sodelovanja, slovenske interese v
mednarodnem povezovanju, zasnovo poselitve, zasnovo policentričnega urbanega
sistema in razvoj širših mestnih območij, zasnovo prometnih povezav, zasnovo
krajine ter območja s problemi in potenciali.
Prostorska strategija določa usmeritve za
razvoj posameznih prostorskih sistemov na regionalni in lokalni ravni. Za
razvoj poselitve so podane usmeritve za razvoj mest in drugih naselij, kjer se
poudarja njihov notranji razvoj ter racionalno rabo zemljišč in objektov.
Podane so usmeritve za komunalno opremljanje zemljišč ter ohranjanje
arhitekturne prepoznavnosti mest in drugih naselij. Za razvoj gospodarske javne
infrastrukture so podane usmeritve za razvoj prometne, telekomunikacijske in
energetske infrastrukture ter usmeritve za oskrbo z vodo in odvajanje ter
čiščenje odpadne in padavinske vode ter usmeritve za ravnanje z odpadki. Za
razvoj krajine so podane usmeritve za ohranjanje prepoznavnosti Slovenije z
vidika kulturnega in simbolnega pomena krajine, za ohranjanje naravnih
kakovosti krajine ter usmeritve za rabo naravnih virov. Podane so tudi
usmeritve za obrambne dejavnosti v prostoru ter prostorske omejitve razvoja
zaradi potencialnih naravnih ali drugih nesreč in vododeficitarnosti.
Kartografsko gradivo predstavljajo publikacijske karte k posameznim področjem,
ki so umeščene na konec posameznih podpoglavij in to: razvoj mest in drugih
naselij, arhitekturna prepoznavnost, usmeritve za razvoj prometnega sistema,
usmeritve za razvoj energetskih sistemov, prepoznavnost z vidika kulturnega in
simbolnega pomena krajine ter naravne kakovosti krajine, raba naravnih virov,
potenciali za oskrbo s pitno vodo, prostorske omejitve za razvoj.
Prostorska strategija določa ukrepe za
njeno izvajanje v obliki različnih programov, nalog in aktivnosti nosilcev
urejanja prostora, način zagotavljanja skladnosti razvojnih dokumentov in način
spremljanja izvajanja prostorske strategije.
Z uveljavitvijo te prostorske strategije bo
prenehala veljavnost prostorskih sestavin dolgoročnega plana Republike
Slovenije za obdobje od leta 1986 do 2000 in prostorskih sestavin
srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije za obdobje od leta 1986 do
leta 1990.
2 Vsebinski
pomen uporabljenih pojmov
Pojmi, ki so uporabljeni v prostorski
strategiji imajo naslednji pomen:
Analiza razvojnih možnosti je analiza razvojnih potreb in prostorskih možnosti za razvoj
dejavnosti v prostoru ter možnosti za spreminjanje rabe prostora. Analiza
razvojnih možnosti vsebuje cilje prostorskega razvoja, analizo prostorskih
razvojnih možnosti v variantah in predlog prostorske zasnove za posamezno
področje.
Arhitekturna krajina je tista prostorska enota, v kateri je zaradi specifičnih
geografskih, kulturno-zgodovinskih, upravnih, socialno-ekonomskih, gospodarskih
in drugih pogojev razvoja, predvsem pa zaradi zavestne gradnje in ohranjanja
značilnosti bivalnega okolja, mogoče razpoznati enotna merila vseh vrst
gradenj, ki sooblikujejo identiteto prostora.
Arhitekturna regija je območje povezanih arhitekturnih krajin, ki niso primerne za
podrobno določanje sestavin arhitekturnega in naselbinskega oblikovanja, temveč
so prikaz širših območij, v okviru katerih je v preteklosti nastalo in se do
danes ohranilo nekaj splošnih skupnih posebnosti.
Cestne povezave mednarodnega pomena so namenjene odvijanju daljinskega cestnega prometa ter povezujejo
središča mednarodnega in večino središč nacionalnega pomena s podobnimi
središči v evropskem prostoru, z navezavo na avtocestno omrežje sosednjih držav
pa predstavljajo del vseevropskega cestnega omrežja (v nadaljnjem besedilu:
daljinske cestne povezave mednarodnega pomena).
Cestne povezave čezmejnega pomena zagotavljajo povezovanje ostalih središč nacionalnega pomena in
težje dostopnih območij v Sloveniji z osrednjeslovenskim območjem, z
navezovanjem na cestne povezave mednarodnega pomena in navezovanjem na
enakovredno cestno omrežje sosednjih držav pa ta središča čezmejno povezujejo s
podobnimi središči.
Cestne povezave nacionalnega pomena medsebojno povezujejo središča nacionalnega in regionalnega pomena,
z navezovanjem na cestne povezave višjega pomena pa zagotavljajo povezovanje
teh središč s podobnimi središči sosednjih držav.
Degradirana urbana območja so opuščena območja industrije, gradbeništva, skladišč, rudarstva,
vojske, železnice, mestnih komunalnih služb, barakarska naselja, že iztrošena,
neustrezna stanovanjska območja v predmestjih ali soseskah brez zgodovinske
vrednosti ipd. ali zaradi dejavnosti onesnažena območja.
Degradirano območje je tisto, kjer je potencial za rabo in dejavnost zmanjšan ali
omejen zaradi emisijskih, ekoloških, vizualnih ali drugih vplivov na obstoječo
rabo. Degradirana območja so posledica lastninskega in ekonomskega preurejanja,
to je opuščanja aktivne rabe zemljišč ali celo njihovega namernega opuščanja.
Distribucijski center je površina, kjer se opravljajo različne naloge pretovarjanja in
lahko tudi skladiščenja blaga. Namenjen je predvsem distribuiranju blaga na
krajše razdalje.
Družbena javna infrastruktura so prostorske ureditve ali objekti za dejavnosti vzgoje in
izobraževanja, športa, zdravstva, socialnega varstva, kulture, javne uprave in
verske dejavnosti.
Funkcijske regije so geografsko, funkcijsko in gospodarsko zaokrožena območja s
povprečno 150.000 prebivalcev, z jasno razpoznavnim omrežjem naselij in
strukturo središč ter njihovih vplivnih območij, v katerih se usklajeno
razrešujejo razvojna vprašanja celotne regije in vsakega posameznega dela.
Vplivno območje središča funkcijske regije zajema tudi druga regionalna
območja.
Funkcionalne enote so območja z značilnim prostorskim vzorcem, kjer se določijo
enotna izhodišča in usmeritve za podrobnejše urejanje.
Gospodarska cona je večje območje koncentracije industrijskih dejavnosti s skupno
upravo, ki je zaradi vpliva na razvoj delovnih mest ter na ekonomski, socialni
in ekološki razvoj pomemben dejavnik pri prostorskem razvoju širšega območja.
Infrastrukturni koridor je območje, kjer so združeni različni infrastrukturni sistemi
(prometni, energetski, telekomunikacijski, komunalni) v eno povezovalno smer.
Infrastrukturni sistem sestavlja prometni, energetski, telekomunikacijski in komunalni
sistem, s svojimi podsistemi, npr. prometni sistem združuje cestni, železniški,
letalski podsistem oziroma podsisteme.
Infrastrukturno omrežje je omrežje temeljnih naprav in objektov, ki omogočajo gospodarsko
dejavnost določene skupnosti.
Izjemna krajina je naravna ali kulturna krajina, ki izkazuje visoko prizoriščno
vrednost kot odraz svojevrstne zgradbe, praviloma z navzočnostjo ene ali več
naslednjih sestavin: edinstvene rabe tal, ustreznega deleža naravnih prvin
in/ali posebnega naselbinskega vzorca.
Jedrna območja so zaokrožena območja poselitve oziroma so že do sedaj prepoznana
kot turistična območja, s specifično ponudbo, ki jo dopolnjuje ponudba v
zalednih območjih. Glede na obstoječe stanje in kvaliteto turistične ponudbe
jih razvrščamo v preobremenjena jedrna območja, razvojno izpostavljena jedrna
območja in druga jedrna območja.
Krajinska regija je na podlagi klimatskih, geoloških značilnosti, reliefa in
površinskega pokrova določeno krajinsko območje. V Sloveniji razlikujemo
krajine alpske regije, krajine predalpske regije, krajine subpanonske regije,
krajine primorske regije in regijo kraških krajin notranje Slovenije.
Krajinski vzorec je tipološka opredelitev krajinsko morfoloških značilnosti, ki so
posledica: podnebja, ki opredeljuje osnovne značilnosti krajine in se prepozna
tako v rabi kot v rastlinskem pokrovu, reliefa, ki skupaj z vodami oblikuje
osnovno morfološko podlago za krajinsko zgradbo, in rabe tal ali površinskega
pokrova, ki je sinteza podnebja in reliefa, in odkriva tudi razkroj
tradicionalnega krajinskega vzorca. Za krajinske vzorce je značilna prostorska
zveznost, zaradi česar se prostorsko ne določajo z mejami.
Kulturna krajina je rezultat vzajemnih učinkov naravnih procesov in človekovega
delovanja. Pri tem ločimo:
-
kulturne krajine, ki jih je oblikoval in ustvaril človek zaradi
estetskih razlogov,
-
organsko nastale kulturne krajine, ki so izvorno nastale iz socialnih,
ekonomskih, administrativnih in/ali religioznih razlogov,
-
asociativne kulturne krajine, v katerih prevladujejo izrazite
religiozne, umetniške ali kulturne povezave z naravnimi prvinami.
Lokacijska privlačnost mesta je lastnost mesta, da s svojimi značilnostmi kot so razvitost
gospodarske javne infrastrukture, pestrost gospodarskih panog oziroma
programov, socialna vključenost prebivalcev, izrabljanje opuščenih mestnih
območij, preudarno upravljanje z mestnimi ekosistemi, dostopnost do različnih
vrst prometa znotraj mesta samega, omejevanje nenadzorovanega širjenja mesta,
vzbuja zanimanje investitorjev za umeščanje njihovih investicij na območje
mesta z navedenimi značilnostmi.
Mesto je
urbano naselje, ki je gospodarsko, družbeno, kulturno središče širšega območja.
Ima praviloma več kot 3.000 prebivalcev, kulturno zgodovinske, urbanistične ter
arhitektonske značilnosti, ki ga ločijo od drugih naselij. Povprečna gostota
prebivalcev na pretežno stanovanjskih površinah je večja od 30 preb/ha. Veliko
mesto ima okoli 100.000 prebivalcev in več, srednje veliko mesto ima okoli
10.000 prebivalcev ali več.
Namenska raba prostora je s prostorskim redom občine ali lokacijskim načrtom predpisana
členitev prostora na celotnem območju občine, ki določa, za kateri namen se
zemljišča in predvideni ter zgrajeni objekti lahko uporabljajo. Ločimo območja
osnovne namenske rabe in območja podrobnejše namenske rabe.
Naravna krajina obsega dele zemeljskega površja, ki se kažejo v krajinski sliki kot
izrazito naraven svet, v katerem teče razvoj po zakonih narave, brez človekovih
posegov. Merilo stopnje naravnosti krajine je ohranjenost ekosistema, pri čemer
je izhodišče njegovo klimaksno stanje.
Naravne kakovosti krajine so lastnosti območij z veliko ohranjenostjo in raznolikostjo
biotske raznovrstnosti, območij s sklenjenimi gozdovi v naravni krajini,
območij s kvalitetnimi vodnimi ekosistemi, območij visokogorskega sveta, kjer
je človekov vpliv na naravo najmanjši in območij z ohranjenimi naravnimi
procesi.
Naselje je
območje, ki obsega zemljišča pozidana s stanovanjskimi in drugimi stavbami ter
gradbeno inženirskimi objekti in javne površine. Naselje tvori skupina najmanj
desetih stanovanjskih stavb. Naselja se med seboj razlikujejo po funkciji in
vlogi v omrežju naselij ter velikosti, urbanistični ureditvi in arhitekturi. Na
podlagi fizionomskih, morfoloških in funkcijskih meril in kazalcev se naselja
razvršča v urbana in podeželska naselja ter vasi.
Obalna črta
je mejna črta med kopnim in morsko gladino pri povprečni višini plimovanja.
Območja varovanih gozdov obsegajo varovalne gozdove in gozdne rezervate ter druge gozdove,
kjer je gospodarjenje podrejeno naravnim dejavnikom zaradi njihove
občutljivosti oziroma ranljivosti.
Organizirana stanovanjska gradnja je gradnja na večjem zemljišču, ki predpostavlja celovitost in
enotni pristop pri oblikovanju objektov ter časovno poenotenje gradnje, ob
zagotovljeni infrastrukturni opremljenosti območja.
Počitniške hiše so objekti, ki so namenjeni občasnemu ali prostočasnemu bivanju
posameznikov in njihovih družin. Po svoji pojavni obliki, načinu izgradnje,
komunalni opremljenosti in bivanjski kakovosti se lahko razlikujejo od drugih
oblik stanovanj, zaradi česar pa ne morejo prevzeti funkcije stalnega
bivališča. Zaradi svoje specifične namembnosti, se za tovrstne objekte določbe
Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in
stanovanj uporabljajo smiselno.
Podeželje
je območje zunaj urbanih območij. Za podeželje je značilna manjša gostota
prebivalstva, prevladujoča kmetijska in gozdarska raba v krajini. Praviloma so
to na podeželju manjša naselja z nižjo opremljenostjo z urbanimi dejavnostmi.
Za potrebe prostorskega urejanja ločimo urbanizirano in manj urbanizirano
podeželje. Urbanizirano podeželje obsega naselja v širšem zaledju mest in v
bližini prometnih poti ter posamezna urbana naselja. Manj urbanizirano
podeželje obsega slabše dostopna obmejna, podeželska, hribovska območja z
manjšimi naselji in redko poselitvijo.
Podeželsko naselje je naselje, ki ima več kot 500 prebivalcev in vsaj 10 odstotni
delež prebivalcev, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo kot družinska
delovna sila in/ali kot zaposleni na družinskih kmetijah.
Policentrični urbani sistem je omrežje več hierarhično enakovrednih središč in vozlišč.
Pomembni viri so tisti vodni viri, ki oskrbujejo 50 prebivalcev s pitno vodo
oziroma je njihova izdatnost 10 kubičnih metrov vode na dan.
Prometni terminal je stična točka cestnih, železniških, zračnih in vodnih poti
oziroma mesto, kjer se opravljajo različne naloge pretovarjanja blaga na
različna prometna sredstva. Prometni terminali služijo za skladiščenje blaga
kot tudi drugim logističnim potrebam v procesu premeščanja blaga.
Prometno omrežje je medsebojno prostorsko povezan cestni, železniški, letalski in
pomorski sistem, ki omogoča funkcionalno povezavo urbanih središč, učinkovito
izvajanje tovornega in sodobnega potniškega prometa.
Prometno vozlišče je križišče prometnih poti. Na območju prometnega vozlišča lahko
prehaja en prometni podsistem v drugega (železniški promet, pomorski promet, letalski
promet, cestni promet).
Prometno vozlišče za javni potniški
promet se pojavlja na križišču prometnih poti in
omogoča postaje javnega potniškega prometa (taxi parkirišča, pristanišča in
marine, letališča, helioporti …).
Prostorski potencial je zmogljivost ali zmožnost prostora za prostorski razvoj, ki
zlasti omogoča ali spodbuja razvoj poselitve, infrastrukture, proizvodnih in
oskrbnih dejavnosti ter rekreacije in turizma.
Razpršena gradnja so območja z nizko gostoto naselitve, z nestrnjeno, redko
razmestitvijo objektov v prostoru, med katerimi je več kot 100 m nepozidanih
oziroma kmetijskih zemljišč.
Razpršena poselitev je tip poselitve, ki jo opredeljuje veliko število v prostoru
razpršenih malih naselij, ki jih tipološko uvrščamo v razdrobljena, razpršena,
raztresena, razpostavljena in razložena naselja kot del avtohtone poselitve.
Razvoj krajine je preurejanje, obnavljanje ali ohranjanje prostorskih razmerij v
krajini zaradi umeščanja novih ali posodabljanja obstoječih dejavnosti z
upoštevanjem zatečenih naravnih in kulturnih značilnosti v krajini.
Reurbanizacija je načrtovanje in izvajanje drugih aktivnosti ponovne urbanizacije
urbaniziranih območjih, ki stagnirajo ali razvojno zaostajajo.
Revitalizacija je ponovna oživitev in obnovitev naselja ali njegovega dela, ki
zajema celovito prostorsko, družbeno in gospodarsko prenovo.
Somestje je
skupina medsebojno povezanih mest in/ali drugih naselij, v katerih se
dejavnosti razporejajo po načelu dopolnjevanja funkcij. Z medsebojnim
povezovanjem in razmeščanjem funkcij, naselja krepijo svoje vloge v urbanem
sistemu.
Središče je
naselje, v katerem so delovna mesta, storitvene, oskrbne in druge dejavnosti,
ki oskrbujejo prebivalce v naselju in njegovem vplivnem območju. Razsežnost
gravitacijskih (vplivnih) območij je odvisna od velikosti in razvitosti
središča.
Strnjeno naselje je območje, ki obsega javne površine, gradbeno inženirske objekte
in zemljišča pozidana s stanovanjskimi stavbami, ki so razmeščene tako, da
dajejo videz strnjenosti.
Širše mestno območje obsega območja več lokalnih skupnosti, ki obkrožajo mestno občino.
So tesno povezana z osrednjim mestom, v katerem so številna delovna mesta,
raznolike in raznovrstne urbane dejavnosti. Opredeljujejo jih intenzivni urbani
tokovi. Za ta območja so značilne močne, vsakodnevne delovne in druge
migracije, ki povzročajo gost promet, predvsem z osebnimi avtomobili, kar
obremenjuje celotno območje in osrednje mesto.
Študija ranljivosti prostora je študija vplivov načrtovanih dejavnosti, iz katere so razvidni
vplivi posameznih dejavnosti na naravo, vključno z biotsko raznovrstnostjo in
naravnimi vrednotami, na bivanjsko okolje ter kulturno dediščino, na naravne
vire, vključno z vplivi na potenciale za razvoj kmetijstva, gozdarstva, vodnega
gospodarstva, rekreacije in turizma in drugih naravnih virov ter na potenciale
za regionalni in urbani razvoj, z namenom, da se optimira prostorski položaj
načrtovanih dejavnosti.
Tehnološki park je prostor, kjer so institucije, ki nudijo svetovalno podporo
podjetjem, usmerjenim v visoko tehnologijo, kot posredniki med znanostjo in
industrijo.
Trajnostna raba dediščine je raba dediščine na način in v obsegu, ki dolgoročno ne povzroča
izgube spomeniških lastnosti, tako da ostaja neokrnjena sposobnost kulturne
dediščine, da zadovoljuje kulturne potrebe in pričakovanja sedanjih in bodočih
generacij.
Urbana naselja so velika, večja in manjša mesta ter druga urbana naselja. V
urbanem naselju so storitvene, oskrbne in druge dejavnosti, ki oskrbujejo
prebivalce, ki prebivajo v naselju. Urbana naselja so že ali pa imajo možnost,
da postanejo središča širših gravitacijskih območij.
Urbana območja so urbanizirana in suburbanizirana poselitvena območja. V urbanih
območjih, prevladujejo mestne funkcije nad agrarnimi.
Urbana struktura je razporeditev in razmerja med stavbami, stavbnimi kompleksi,
cestami, ulicami in odprtimi prostori v mestu.
Urbano omrežje je omrežje urbanih naselij.
Vas je
naselje, ki ima manj kot 500 prebivalcev in nima razvitih dejavnosti, ki so
značilne za urbano naselje.
Zaledna območja predstavljajo zaledje jedrnih območij ter vplivajo na pestrost in
prepoznavnost ponudbe turističnih in prostočasnih dejavnosti v jedrnih
območjih.
Zaselek je
poseljeno območje, ki ima manj kot deset stanovanjskih stavb.
Zeleni sistem je celovitost krajinskih sestavin na območju mesta ali naselja.
Mestno krajino tvorijo naravne in grajene prvine, ki zadovoljujejo človekove
posebne potrebe in pomembno prispevajo k zgradbi mesta in njegovega
doživljanja. Sestavine zelenega sistema mesta ali naselja so posamezni deli
odprtega prostora, ki se med seboj razlikujejo po namembnosti, zgradbi, stopnji
naravnosti, vendar so v medsebojnem povezovalnem odnosu. To so lahko parki,
otroška igrišča, šolski vrtovi, trgi, zelenje ob ulicah, cestah, vodotokih,
zelenje v stanovanjskih naseljih, primestni travniki, primestni in mestni
gozdovi in podobno.
Železniške povezave mednarodnega pomena predstavljajo glavne proge, namenjene odvijanju daljinskega
železniškega prometa, ki povezujejo središča mednarodnega in večino središč
nacionalnega pomena s podobnimi središči v evropskem prostoru ter omogočajo
hitrosti do 160 km/h in so sestavni del evropskega TEN infrastrukturnega
omrežja ter prog V in X panevropskega koridorja (v nadaljnjem besedilu: daljinske
železniške povezave mednarodnega pomena). Med te železniške povezave se uvršča
tudi hitro železniško povezavo za visoke hitrosti do 250 km/h, predvideno v
okviru V koridorja in namenjeno povezovanju središč mednarodnega pomena z
evropskim prostorom.
Železniške povezave nacionalnega pomena predstavljajo regionalne proge, namenjene odvijanju daljinskega in
notranjega železniškega prometa, ki medsebojno povezujejo ostala središča
nacionalnega pomena in nekatera središča regionalnega pomena, z navezovanjem na
daljinske železniške povezave pa zagotavljajo povezovanje s središči sosednjih
držav.
Železniške povezave regionalnega pomena predstavljajo ostale regionalne proge, namenjene odvijanju
notranjega železniškega prometa, ki medsebojno povezujejo večino regionalnih
središč ter za državo pomembnih objektov in območij, z navezovanjem na
železniške povezave višjega pomena pa zagotavljajo povezovanje s podobnimi
središči sosednjih držav.
I IZHODIŠČA IN CILJI PROSTORSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE
(1) Nacionalni prostor je osnova za razvoj
naroda in vsega prebivalstva države, za krepitev samobitnosti, za preudarno
izkoriščanje prostorskih potencialov ter za ohranitev krajinske pestrosti in
naravnih kakovosti. Regionalne posebnosti so osnova za doseganje lokalne, regionalne
in mednarodne prepoznavnosti. Prehodnost prostora Republike Slovenije je
značilnost, ki je že v davni preteklosti, v sedanjosti in bo tudi v bodočnosti
pomembno vplivala na prostorske in družbenoekonomske razmere v Sloveniji.
(2) Globalizacija, evropeizacija, liberalna
ekonomija, hiter razvoj informacijske tehnologije, razvoj urbanega sistema,
večja ekološka ozaveščenost in paradigma trajnostnega razvoja vplivajo na
prostorski razvoj in zahtevajo ustrezne odzive v načrtovanju prostora. Potrebni
so bolj fleksibilni strateški dokumenti in integralno planiranje, v katerega so
vključene različne organizacijske oblike javno zasebnega partnerstva ob
sočasnem izobraževanju strokovne in laične javnosti.
(3) Strategija prostorskega razvoja
Slovenije je skupaj s Strategijo gospodarskega razvoja Slovenije krovni
dokument za usmerjanje razvoja in osnova za usklajevanje sektorskih politik.
Temelji na že sprejeti Politiki urejanja prostora Republike Slovenije in Oceni
stanja in teženj v prostoru Republike Slovenije. Strategija opredeljuje
izhodišča, cilje razvoja in globalno zasnovo prostorskega razvoja države,
podaja razvojne usmeritve za posamezne prostorske sisteme, poselitev,
infrastrukturo in krajino, in določa ukrepe za njihovo izvajanje.
1 SPLOŠNA IZHODIŠČA
(1) Prostorska strategija izhaja iz
upoštevanja družbenih, gospodarskih in okoljskih dejavnikov prostorskega
razvoja. Na prostorski razvoj Slovenije vplivajo spremenjene družbeno-ekonomske
in pravne razmere ter z njimi povezane razvojne opredelitve države, pospešen
razvoj tržnega gospodarstva, spremenjen geopolitični položaj Slovenije in na
novo vzpostavljeni mednarodni odnosi, procesi globalizacije in vključevanja v
Evropsko unijo ter prehod v informacijsko družbo. Ob tem imajo pomembno vlogo
procesi regionalizacije in večanje vloge regionalne ravni, krepitev pomena
prostorskih razmerij kot lokacijskih dejavnikov, demografski trendi, migracije
ter spremembe v gospodarski in socialni strukturi prebivalstva, spreminjanje
vrednot in načina življenja, povečana mobilnost slovenskih podjetij in
slovenskega kapitala, večja vloga tujega kapitala, prilagajanje evropskim
standardom in merilom ter uveljavljanje novih informacijsko-komunikacijskih
tehnologij prometa in zvez.
(2) Prostorska strategija upošteva zahteve
po zagotavljanju in varstvu kakovosti okolja. Ohranjanje narave, varstvo
prostorske identitete in kulturne dediščine ter varstvo in izboljšanje
kvalitete bivalnega in delovnega okolja so temeljne razvojne zahteve, ki jih
prostorska strategija vključuje kot sestavni del usmerjanja prostorskega
razvoja.
(3) Slovenija je kot članica Evropske unije
integrirana v širši evropski prostor in je del evropskih prostorsko-razvojnih
procesov. Slovenija sprejema in upošteva usmeritve širše družbene skupnosti za
vzdržni prostorski razvoj.
(4) Upoštevaje Agendo Habitat (Carigrad
1996) prostorska strategija nadgrajuje predvsem načela izboljšanja
kakovosti bivališč, mest in drugih naselij, v smislu njihove humanosti,
gospodarske učinkovitosti in okoljske primernosti, predvsem z ustvarjanjem
pogojev za razvoj trajnostnih človekovih naselij.
(5) Iz Evropskih prostorsko-razvojnih
perspektiv (European Spatial Development Perspecitve – ESDP, European
Commission, Potsdam 1999) prostorska strategija nadgrajuje predvsem
evropske usmeritve za razvoj uravnoteženega in policentričnega sistema mest, za
vzpostavitev novega odnosa med urbanimi in podeželskimi območji, za
zagotavljanje enakopravnega dostopa do infrastrukture in znanja ter za
preudarno upravljanje in ohranjanje narave in kulturne dediščine.
(6) Iz Vodilnih načel za trajnostni
prostorski razvoj evropske celine (Guiding principles for Sustainable
Spatial Development of the European Continent, Conference Europeenne des
Ministres Responsables de l'Amenagement du Territoire, Hannover 2000), sprejetih
kot Priporočilo 2002/1 o vodilnih načelih prostorskega razvoja evropske celine
na Svetu ministrov držav članic Sveta Evrope, Strasbourg 2002), prostorska
strategija v duhu vzdržnega prostorskega razvoja nadgrajuje predloge prostorsko
razvojnih ukrepov za območja kulturnih krajin, urbanih in kmetijskih območij,
gorskih in obalnih območij, evropskih koridorjev, območij poplavnih ravnic in
obmejnih regij.
(7) V skladu s temi mednarodnimi
usmeritvami, dokumentom Agenda 21 (Rio de Janeiro, 1992) in Ljubljansko
deklaracijo o prostorski dimenziji vzdržnega razvoja (Ljubljana, 2003),
ki poudarja kulturno razsežnost, ter nacionalnimi razvojnimi dokumenti, je
načelo trajnostnega razvoja osnovno izhodišče in vodilo za usmerjanje
prostorskega razvoja Slovenije.
(8) Vzdržen prostorski razvoj je temeljno
načelo prostorske strategije. Pomeni zagotavljanje take rabe prostora in
prostorskih ureditev, ki ob varovanju okolja, ohranjanju narave in trajnostni
rabi naravnih dobrin, ohranjanju kulturne dediščine in drugih kakovosti
naravnega in bivalnega okolja omogoča zadovoljitev potreb sedanje generacije
brez ogrožanja prihodnjih generacij.
(9) S spodbujanjem in usmerjanjem
prostorskega razvoja težimo k razvoju in doseganju družbene blaginje in svobode
posameznika. Pri opredeljevanju razvojnih usmeritev prostorskega razvoja je
temeljno vodilo, da je prostor omejena dobrina, ki terja skrbno usklajevanje
javnih koristi in zasebnih interesov ter dolgoročno naravnano prostorsko
načrtovanje.
2 ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA PROSTORA
2.1 Geografske
značilnosti
(1) Slovenija je raznolika dežela, kar je
posledica stikanja različnih klimatskih in geomorfoloških značilnosti alpskega,
mediteranskega in panonskega sveta ter različnih kulturnih vplivov v
preteklosti. S svojo lego na ožini med Alpami in najsevernejšim zalivom
Sredozemskega morja predstavlja enega najpomembnejših evropskih prehodov iz
jugozahodne Evrope proti vzhodu.
(2) Slovenski prostor je prepoznaven po
raznovrstni kulturni krajini, stavbni in naselbinski dediščini ter raznolikih
in prostorsko razsežnih naravnih sistemih. Pomembni so njena gozdnatost,
vodnatost in ohranjenost vodotokov, kraške značilnosti in kraški pojavi ter
biotska raznovrstnost in krajinska pestrost. Hribovita in kraška območja Slovenije
uvrščamo v območja z omejenimi dejavniki za kmetovanje. Veliko zemljišč se
zarašča, kar povzroča spreminjanje kulturne krajine. Večina kvalitetne
kmetijske zemlje je v ravninskih predelih, kjer sta privlačnost in zanimanje za
poselitev največja. Nekateri predeli imajo zaradi svojih lastnosti in simbolne
vloge še poseben nacionalni pomen.
2.2 Stanje
v krajinski in urbani strukturi
(1) Geografska raznolikost in zgodovinsko
pogojene razlike v gospodarskem in družbenem razvoju členijo slovenski prostor
na manjše enote. Prevladuje težnja po veliki koncentraciji moči v državnem
centru in drobitev slovenskega prostora na veliko število občin, ki zaradi
svoje majhnosti ne obvladujejo razvojnih procesov, s tem je posledično
zmanjšano tudi varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
(2) Poselitveni vzorec Slovenije je odraz
naravnih in zgodovinskih razmer. Zanj so značilni velika razpršenost in
majhnost naselij v razmerju do števila prebivalcev ali površine države. V
Sloveniji je 5961 majhnih naselij, od katerih jih ima kar četrtina manj kot 50
prebivalcev. Samo 90% naselij ima do 500 prebivalcev in le 7 mest več kot
20.000 prebivalcev. Značilna je zgoščena poselitev dolinskih, ravninskih delov.
Zaradi prilagajanja fizičnim pogojem slovenskega prostora so v hribovitem svetu
naselja majhna, razpršena in tradicionalno navezana na ruralno zaledje.
Posledica takega poselitvenega razvoja se odraža v izjemni arhitekturni
identiteti in kulturni dediščini, ki je prisotna v številnih naseljih. Naštete
poselitvene značilnosti so lahko pomembna primerjalna prednost Slovenije, ker
prepletanje urbanega in podeželskega prostora nudi možnosti za kakovostno
življenje. Prebivalstvo v širšem zaledju večjih mest se je v zadnjih treh
desetletjih podvojilo. Kljub temu so slovenska mesta v primerjavi z večjimi
sosednjimi in drugimi evropskimi mesti majhna in se, glede na sedanja
demografska in raznolika kulturna gibanja, dolgoročno ne bodo toliko povečala,
da bi bila primerljiva z njimi.
(3) Nekatera območja Slovenije, zlasti
obmejna in hribovita, se zaradi slabše prometne dostopnosti in težkih
življenjskih razmer praznijo. Razpršena poselitev prinaša tudi večje družbene
stroške, ki nastajajo zaradi strožjih zahtev na področju varstva okolja,
povečane uporabe prevoznih sredstev zaradi dnevne migracije in zaradi zahtev po
kvaliteti bivanja. Območja praznjenja obsegajo že skoraj 40% površja slovenske
države. Prebivalstvo na teh območjih ne more več vzdrževati ne lokalne
infrastrukture, ne kulturne krajine. Posledica je izrazito zaraščanje z gozdom,
ki pokriva že več kot 56% ozemlja Slovenije.
(4) Pomembne prvine slovenske krajine so
vodni in obvodni prostor ter morje. Kljub ugodnim hidrološkim razmeram je
časovna in prostorska porazdelitev vodnih virov neenakomerna. Kvaliteta
površinskih voda se veča, prav tako skrb za naravno ohranjenost obvodnega
prostora.
(5) Infrastrukturno omrežje Slovenije je
vpeto v različne evropske infrastrukturne sisteme. Prometno omrežje se
neposredno navezuje na V. in X. evropski prometni koridor (Karta št. 2.), vendar
je enostransko razvito. Zapostavljen je predvsem razvoj železniške
infrastrukture, prometnih vozlišč, javnega potniškega prometa in letalskega
prometa ter razvoj nemotoriziranega prometa. V prometnem sistemu Slovenije ima
poseben pomen koprsko pristanišče, ki predstavlja enega izmed najpomembnejših
pristanišč severnega Sredozemlja.
2.3 Negativni
učinki današnjega stanja
(1) Pritiski na prostor, ki negativno
vplivajo na stanje okolja, so najmočnejši na obrobju večjih mest in
zaposlitvenih središč, območjih ob priključkih na pomembnejše prometne
koridorje, krajinsko privlačnih območjih in ob obali morja.
(2) Selitev gospodarskih in storitvenih
dejavnosti v predmestja povzroča razvrednotenje mestnih središč, zmanjšuje
njihove funkcije in kvaliteto bivanja.
(3) Neustrezno gospodarjenje z naravnimi
viri, ki povzroča različne degradacije in zaraščanje območij, ter pretirana
intenzifikacija kmetijstva in širjenje poselitve, ki nista v skladu z naravnimi
in kulturnimi kakovostmi prostora, vplivajo na vedno večje strukturne spremembe
slovenske krajine. S tem je povezana tudi povečana stopnja ogroženosti
nekaterih območij ter zmanjševanje možnosti za učinkovito zaščito pred
posledicami naravnih in drugih nesreč.
(4) Z razvojnega vidika so urbana območja
problematična zaradi pomanjkanja zemljišč za gradnjo in neizdelanih programov
prenove. Posledice neustrezne zemljiške politike, slabo organiziranega trga
nepremičnin in neracionalne gradnje vplivajo na razvrednotenje grajenega
prostora. Gradbena politika je, glede na funkcionalnost, prometno dostopnost,
komunalno opremljanje in energetsko rabo, neracionalna ter glede neposrednih
(emisije) in posrednih vplivov na sestavine okolja nevzdržna.
(5) Razpršena poselitev, veliko število
naselij in topografske danosti močno vplivajo na obseg in strukturo komunalne
infrastrukture – komunalne infrastrukture ni ali pa je razdrobljena,
neučinkovita in ponekod zastarela. Problem predstavljajo predvsem vodne izgube
na področju oskrbe z vodo in skromna priključenost prebivalcev na javno
kanalizacijsko omrežje.
(6) Slovenija kljub strateško ugodni
prometni legi nima modernih terminalov za kombinirani tovorni promet.
Pomanjkljiva je prometna oskrba gospodarstva ter povezava med središči in
njihovimi zaledji.
(7) Omrežje javnega potniškega prometa je
med seboj nepovezano in nerazvito predvsem v smislu intermodalnosti in
logistike. V skupnem prometnem sistemu predstavlja vse manjši delež in ne
omogoča hitre in kvalitetne dostopnosti. Obstoječi sistem javnega potniškega
prometa na regionalni ravni ne omogoča hitre, udobne in cenovno ugodne
mobilnosti.
(8) Zaradi geografskih značilnosti,
različne prometne dostopnosti in posledično različne gospodarske rasti med
posameznimi območji Slovenije se razlike med šibkejšimi in bolj razvitimi območji
Slovenije še povečujejo.
2.4 Težnje
prostorskega razvoja
(1) Razvojne težnje v urbanih in
podeželskih poseljenih območjih so spontani razvoj v urbaniziranih in
suburbaniziranih območjih, stagnacija ali upadanje na manj urbaniziranih ali
neurbaniziranih območjih, depopulacija in gospodarska stagnacija v odmaknjenih
podeželskih območjih. V urbaniziranih, ravninskih in dolinskih območjih je
pričakovati nadaljnje naraščanje prebivalstva (po nekaterih ocenah po letni
stopnji celo do + 0,5%), na podeželju pa še naprej upadanje (po letni stopnji
tudi do – 2%). S tem so povezani negativni vplivi urbanizacije, ki se kažejo v
prostorskih zgostitvah prebivalstva in dejavnosti kot izvor onesnaženja,
degradacij okolja ter vir socialnih problemov.
(2) Prepočasno posodabljanje železniškega
prometnega omrežja in stalno povečevanje cestnega prometa povzroča zahteve po
novi infrastrukturi. Javni potniški promet izgublja pomen, vse bolj se
uveljavlja uporaba osebnega prometa.
(3) Dostop do telekomunikacijske
infrastrukture postaja nujni pogoj za uspešen razvoj številnih dejavnosti
(industrija, trgovina, bančništvo, šolstvo …) v prostoru, zato pomanjkljiva
telekomunikacijska opremljenost določenih območij v državi lahko pomeni resno
oviro pri nadaljnjem razvoju teh območij ali posameznih dejavnosti.
(4) Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je
zaradi prestrukturiranja kmetijstva pričakovati nadaljnjo preobrazbo kulturne
krajine. Zaradi tujih investicij in interesov zasebnega kapitala bo povečan
interes za gradnjo v odprtem prostoru, predvsem v območjih infrastrukturnih
koridorjev ali ob njih in v širšem območju Ljubljane ter obalnega somestja.
3 CILJI PROSTORSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE
(1) Ob upoštevanju izhodišč so cilji
prostorskega razvoja opredeljeni z namenom razreševanja obstoječih in
pričakovanih prostorskih problemov v Sloveniji ter preusmeritve negativnih
teženj in doseganja večje stopnje urejenosti v prostoru, in so sledeči:
1
Racionalen in učinkovit prostorski razvoj
1.1 Usmerjanje dejavnosti
v prostoru na način, da ustvarjajo največje pozitivne učinke za prostorsko
uravnotežen in gospodarsko učinkovit razvoj, socialno povezanost in kakovost
naravnega in bivalnega okolja.
1.2 Zagotavljanje
racionalne rabe prostora in varnosti prebivalstva z ustreznim načrtovanjem,
večnamensko rabo in povezovanjem sektorjev.
1.3 Izboljševanje
negativnih stanj v prostoru s prostorskimi in okoljskimi ukrepi.
2
Razvoj policentričnega omrežja mest in drugih naselij
2.1 Spodbujanje razvoja
središč nacionalnega in regionalnega pomena kot središč regionalnih območij.
2.2 Spodbujanje funkcijske
in infrastrukturne povezanosti mest in drugih naselij.
2.3 Zagotavljanje
povezanosti urbanih naselij in njihovih zaledij z učinkovitejšo mobilnostjo,
podprto z javnim potniškim prometom.
3
Večja konkurenčnost slovenskih mest v evropskem prostoru
3.1 Razvoj regionalnih
razvojnih con za proizvodne in storitvene dejavnosti.
3.2 Učinkovito razmeščanje
dejavnosti v naseljih z upoštevanjem lokacijskih možnosti in omejitev.
3.3 Zagotavljanje
zadostnih količin različnih stanovanj v urbanih naseljih.
4
Kvaliteten razvoj in privlačnost mest ter drugih naselij
4.1 Varna, socialno
pravična, vitalna, zdrava in urejena mesta ter druga naselja.
4.2 Zagotavljanje
kvalitete bivalnega okolja z vključevanjem kulturne dediščine v urejanje,
prenovo in oživljanje mest in drugih naselij.
4.3 Zagotavljanje
kvalitete bivalnega okolja z ustrezno in racionalno infrastrukturno
opremljenostjo, z razvito mrežo gospodarskih in storitvenih dejavnosti ter
dostopnostjo do družbene javne infrastrukture.
4.4 Zagotavljanje ustrezne
vodooskrbe prebivalcem na celotnem območju Slovenije.
4.5 Zagotavljanje varstva
ljudi, premoženja, kulturne dediščine in okolja z ustreznim varstvom pred
naravnimi in drugimi nesrečami.
5
Skladen razvoj območij s skupnimi prostorsko razvojnimi značilnostmi
5.1 Skladen razvoj
regionalnih območij.
5.2 Povezanost obmejnih
urbanih in drugih območij.
5.3 Skladen razvoj drugih
območij s podobnimi ali skupnimi razvojnimi možnostmi in/ali problemi (obalna
in hribovita, zavarovana in za zavarovanje predvidena območja, ogrožena zaradi
naravnih procesov, širša mestna območja ipd.).
6
Medsebojno dopolnjevanje funkcij podeželskih in urbanih območij
6.1 Izkoriščanje
prostorskega potenciala podeželja za razvoj raznolikih gospodarskih dejavnosti
na podeželju.
6.2 Dopolnjevanje funkcij
mesta in podeželja z razvojem dopolnjujočih dejavnosti.
7
Povezanost infrastrukturnih omrežij z evropskimi infrastrukturnimi
sistemi
7.1 Boljša povezanost
prometnih infrastrukturnih omrežij z evropskimi prometnimi koridorji.
7.2 Boljša povezanost
elektro in drugih energetskih omrežij z omrežji sosednjih držav.
7.3 Izboljšanje
telekomunikacijskih omrežij z zagotavljanjem pokritosti celotnega omrežja ter
navezovanje na mednarodna telekomunikacijska omrežja.
8
Preudarna raba naravnih virov
8.1 Varčna in večnamenska
raba tal in virov.
8.2 Smotrna raba prostora
za urbanizacijo in nadzor nad širjenjem urbanih območij.
8.3 Ohranjanje
pridelovalnega potenciala tal za kmetijsko rabo.
8.4 Uravnotežena oskrba z
mineralnimi surovinami.
8.5 Razmeščanje dejavnosti
tako, da se zagotovi ravnovesje med možnostmi oskrbe in potrebami po vodi.
8.6 Spodbujanje rabe
obnovljivih virov, kjer je to prostorsko sprejemljivo.
9
Prostorski razvoj usklajen s prostorskimi omejitvami
9.1 Usmerjanje
prostorskega razvoja izven območij, ki jih ogrožajo naravne ali druge nesreče.
9.2 Preusmerjanje
obstoječih dejavnosti izven območij, ki so ogrožena zaradi naravnih ali drugih
nesreč, oziroma izboljševanje zaščite pred posledicami naravnih in drugih
nesreč.
10
Kulturna raznovrstnost kot temelj nacionalne prostorske prepoznavnosti
10.1 Spodbujanje
ohranjanja in razvoja kulturne raznovrstnosti kot osnove za kakovostno
nacionalno prostorsko prepoznavnost, kvalitetno bivalno okolje in socialno
vključenost.
10.2 Zagotavljanje
dostopnosti do dediščine in s tem povečanje identifikacijskih, vzgojnih in
gospodarskih potencialov ter njena trajnostna raba.
11
Ohranjanje narave
11.1 Spodbujanje
ohranjanja biotske raznovrstnosti, naravnih vrednot in naravnih procesov kot
bistvenih sestavin kakovostnega naravnega okolja.
11.2 Zagotavljanje
ustrezne vključitve biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot v gospodarjenje
z naravnimi viri in prostorom.
11.3 Vzpostavitev
omrežja posebnih varstvenih območij in zavarovanih območij.
12
Varstvo okolja
12.1 Vključenost
posameznih sestavin varstva okolja v načrtovanje prostorskega razvoja
dejavnosti.
12.2 Zagotavljanje
komunalne opremljenosti obstoječih in novih zemljišč za gradnjo (vodovod,
kanalizacija, čistilne naprave, sistemi ogrevanja in klimatizacije).
12.3 Racionalno
ravnanje s komunalnimi in drugimi odpadki.
II ZASNOVA PROSTORSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE S
PRIORITETAMI IN USMERITVAMI ZA DOSEGO CILJEV PROSTORSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE
(1) S prostorsko strategijo v skladu z
načelom vzdržnega prostorskega razvoja se uveljavlja smotrno rabo prostora ter
varnost in kakovost življenja in dobrin. Spodbuja se prizadevanja za ohranitev
prepoznavnosti prostora Slovenije ter njenih lokalnih in regionalnih identitet,
kar v razmerah evropske konkurence predstavlja primerjalne prednosti, obenem pa
bogati kakovost življenja njenih prebivalcev.
(2) Slovenski prostor bo, ob izvajanju
opredelitev razvojnih usmeritev prostorske strategije, prepoznaven predvsem po
sledečih značilnostih prostorskega razvoja:
1.
Mesta in druga urbana naselja so smotrno medsebojno povezana v okviru
regionalnih območij. Z urbanim načinom življenja prekrivajo večino slovenskega
poseljenega prostora in povezujejo urbana središča v enotno policentrično
omrežje, ki se s prilagodljivo, na vseh ravneh dobro organizirano strukturo,
odziva na izzive evropskega prostora. Omrežje železniških in cestnih povezav,
ki se funkcionalno povezuje z evropskim prometnim omrežjem, se razvija
usklajeno z omrežjem mest in drugih naselij. Posebno vlogo ima pristanišče
Koper, ki deluje kot naše okno v svet.
2.
V primerjavi z evropskimi mesti srednje velika slovenska mesta in druga
urbana naselja postajajo slovenska prednost, saj z višjo kakovostjo življenja
in prepletanjem urbanega in naravnega okolja presegajo ponudbo v sosednih
državah, kar predstavlja potencial za razvoj novih dejavnosti in privlačno
okolje za visoko usposobljene strokovnjake.
3.
Podeželje postaja prostor raznolikih dejavnosti, ki v povezavi z mesti
deluje kot harmoničen mozaik naravnih in kulturnih kakovosti. Kmetijstvo se
razvija kot visoko učinkovita dejavnost na območjih s pridelovalnimi potenciali
tal za kmetijsko rabo in skrbnik prepoznavne kulturne krajine. Narava in
kakovostna kulturna krajina postaja naša največja vrednost in primerjalna
prednost. Prebivalci Slovenije si kraj bivanja in dela izbirajo po lastnih
merilih, saj so znotraj regionalnih območij zagotovljene vse sodobne razmere za
bivanje in delo.
4.
Z načrtnim razvojem obmejnih območij in njihovih središč kot tudi z
razvojem dejavnosti, ki pokrivajo ne le potrebe Slovenije ampak s svojimi
vplivi segajo tudi preko meja, je uravnotežen vpliv večjih sosednih mestnih
aglomeracij in omogočeno večje povezovanje robnih predelov z osrednjeslovenskim
prostorom.
5.
V skladu z načelom sožitja človeka in narave Slovenija prispeva
edinstveno bivalno in delovno okolje v Evropi, v katerem se ob dobrem sosedskem
sodelovanju uresničuje ideja o evropskem prostoru brez meja.
(3) Zasnovo prostorskega razvoja
opredeljujejo prioritete, ki so v nadaljevanju tega poglavja podrobneje
utemeljene.
1 ENAKOVREDNA
VKLJUČENOST SLOVENIJE V EVROPSKI PROSTOR
1.1 Pri
pospeševanju povezanosti s širšim evropskim prostorom se krepi konkurenčnost
slovenskih mest v evropskem urbanem omrežju, skrbi za učinkovito povezanost
slovenskih infrastrukturnih omrežij v evropska infrastrukturna omrežja – Trans
European Network (v nadaljnjem besedilu: TEN), panevropske prometne koridorje
ter povezanost najvrednejših delov narave v omrežja.
1.2 Ustvarja
se pogoje za izkoriščanje primerjalnih prednosti slovenskega prostora in skrbi
za enakovredno vključevanje pri oblikovanju čezmejnih regij.
(1) Slovenija mora kot del velikih
evropskih regij – alpske, mediteranske, podonavske in srednjeevropske prevzeti
aktivno vlogo in izkoristiti svoj položaj. S sosednjimi državami se spodbuja
oblikovanje čezmejnih regij zlasti na hribovitih, teže dostopnih območjih s
številnimi problemi gospodarskega in demografskega nazadovanja. Za reševanje
skupnih vprašanj se spodbuja oblikovanje razvojnih programov in projektov tudi
na drugih obmejnih območjih z Avstrijo, Italijo in Madžarsko, zlasti pa na meji
Evropske unije, to je na meji s Hrvaško. Na podlagi skupnih razvojnih programov
bodo čezmejne regije lahko pridobivale dodatne finančne vire iz strukturnih
skladov Evropske unije. V tem povezovanju mora biti Slovenija enakovreden
partner, zato se krepi obmejna urbana naselja in s tem povečuje vpliv
slovenskih obmejnih regij.
(2) Slovenija se zaradi skupnega
razreševanja prostorsko razvojnih vprašanj vključuje v mednarodno sodelovanje v
okviru različnih pobud in delovnih skupin, v katere se povezujejo države glede
na skupni interes na področju urejanja prostora, gospodarstva, kulture,
družbenega razvoja, prometa, okolja in podobno. Kvadrilateralna pobuda združuje
Italijo, Hrvaško, Madžarsko in Slovenijo, v okviru katere se razrešujejo
vprašanja prometnega povezovanja, urejanja prostora in okolja. V okviru
Jadransko – Jonske pobude se preučujejo vprašanja prostorskega razvoja ob
Jadranskem in Jonskem morju. Srednje evropska pobuda obravnava vprašanja
razvoja na političnem, ekonomskem, družbenem, prostorskem in kulturnem
področju. Delovna skupnost Alpe – Jadran obravnava zadeve urejanja prostora in
okolja, gospodarstva, kulture, družbe, zdravstva in socialnih vprašanj,
kmetijstva in gozdarstva. Podonavsko sodelovanje vključuje države, ki so vezane
na povodje Donave in razrešujejo vprašanja razvoja v povezavi z okoljem in
varstvom voda. Sodelovanje združuje države jugovzhodne Evrope v okviru katerega
se razrešujejo vprašanja, pomembna za njihov prihodnji razvoj.
(3) Slovenija se s svojo gospodarsko javno
infrastrukturo vključuje v evropska infrastrukturna omrežja (TEN), ki se jih v
Sloveniji uresničuje v okviru V. in X. panevropskega prometnega koridorja in
energetskega TEN koridorja, morskega prometnega koridorja, s prečnimi
prometnimi povezavi med prometnimi koridorji ter z navezavami na Jadransko –
Jonsko pobudo. (Karta št. 2)
(4) Oblikovanje regij z deli sosednjih
držav bo usmerjeno tudi v pritegnitev slovenskih manjšin, tj. v reintegracijo
slovenskega kulturnega prostora, kar ima za Slovenijo tudi gospodarski,
kulturni, zgodovinski in politični pomen. V ta namen se krepi prometno
dostopnost obmejnih regij in povezuje njihova središča s slovenskimi regijami.
(5) Na vplivnih območjih velikih sosednjih
mest (Trsta, Zagreba, Gorice, Gradca, Reke) se spodbuja pospešen prostorski
razvoj na slovenskem ozemlju, da se zagotavlja enakovrednost slovenskih območij
v primerjavi s sosednjimi območji z načrtovanjem učinkovitih mestnih mrež,
gospodarskih con, turističnih središč in drugih dejavnosti.
2 POLICENTRIČNI
URBANI SISTEM IN REGIONALNI PROSTORSKI RAZVOJ
2.1 Za
skladen prostorski razvoj Slovenije se spodbuja razvoj policentričnega urbanega
sistema, ki ga tvori dvostopenjsko strukturirano omrežje središč nacionalnega
in regionalnega pomena, na katerega se, s primerno delitvijo funkcij in
medsebojnimi prometnimi povezavami, navezuje omrežje drugih središč.
2.2 Razvoj
poselitve se prednostno usmerja v urbana naselja, ki so že središča ali pa se
bodo kot taka razvila zaradi značilnosti svojega položaja v omrežju naselij in
potreb zaledja. 2.3 Omrežje družbene javne infrastrukture, kot so šolstvo,
zdravstvo, socialno varstvo, kulturne in druge javne službe, se razvija v
skladu z omrežjem središč.
(1) Za skladen in uravnotežen gospodarski
in družbeni razvoj Slovenije in za razvoj vsakega njenega posameznega območja
se razvija urbani sistem, ki temelji na povezanem omrežju urbanih naselij. Na
nacionalni, regionalni in lokalni ravni se spodbuja usklajeno načrtovanje in
uresničevanje projektov s področja organizacije in delovanja gospodarstva,
javnih služb in drugih dejavnosti v omrežju urbanih naselij.
(2) Poselitveni razvoj se prednostno
usmerja v izbrana naselja, v katerih se skrbi za zadostno ponudbo stanovanj,
delovnih mest in raznovrstnih dejavnosti ter za ustrezno infrastrukturno
opremo. V okviru policentričnega urbanega sistema se razvija omrežje ustrezno opremljenih
središč, ki omogočajo vsem prebivalcem udobno, cenovno ugodno, varno in
okoljsko sprejemljivo dostopnost do javnih funkcij, delovnih mest, storitev in
znanja. Omrežje funkcionalno in fizično povezanih središč se načrtuje tako, da
je razmestitev storitvenih, oskrbnih in drugih dejavnosti ter prometnih in
telekomunikacijskih povezav prostorsko usklajena, se med seboj dopolnjuje in
omogoča uravnoteženost življenjskih in gospodarskih pogojev v mestih in na
podeželju, ob skrbi za kvaliteto prostora in okolja.
(3) Kot osnovni okvir urbanega sistema se
razvija dvostopenjsko policentrično strukturirano omrežje središč nacionalnega
in regionalnega pomena. Na lokalni ravni se, v skladu z učinkovito in
enakomerno dostopnostjo, primerno razmestitvijo funkcij in medsebojnimi
prometnimi povezavami, razvija tudi središča medobčinskega pomena, pomembnejša
lokalna središča in druga lokalna središča.
(4) Kot središča nacionalnega pomena se
razvija tista urbana naselja, ki imajo najmanj 10.000 prebivalcev in potenciale
za razvoj storitvenih, oskrbnih in drugih dejavnosti za oskrbo prebivalcev v
svojem gravitacijskem območju. Kot središča regionalnega pomena se razvija
tista urbana naselja, ki imajo najmanj 5.000 prebivalcev, njihova gravitacijska
območja pa so odmaknjena, hribovita, gorska, obmejna ali oddaljena od glavnih
prometnih koridorjev.
(5) Glede na razporejenost prebivalcev in
dejavnosti ter naravne danosti prostora in ranljivost kakovosti okolja v
gravitacijskem območju, se lahko kot središče nacionalnega ali regionalnega
pomena razvija več medsebojno povezanih urbanih naselij. Ta naselja se razvija
kot somestje z medsebojnim povezovanjem in dopolnjevanjem funkcij.
(6) Gravitacijsko območje središča
nacionalnega ali regionalnega pomena je zaključeno regionalno območje. V
regionalnem območju se uravnoteženo in povezano razvija omrežje urbanih
naselij. V omrežju urbanih naselij so razmeščene dejavnosti zdravstva,
izobraževanja in socialnega varstva, prometne, trgovske, gostinske, finančne,
zavarovalniške in druge poslovne dejavnosti, kulturne in informativne
dejavnosti, možnosti za rekreacijo in šport ter oskrba z energijo in vodo ter
proizvodne površine. V omrežju urbanih naselij se razmešča družbene in
storitvene dejavnosti in druge funkcije javnega značaja glede na pogostost
njihove rabe in racionalnost njihovega delovanja ter glede na število in
strukturo prebivalcev in drugih družbenih in gospodarskih značilnosti ter
naravnih in okoljskih pogojev.
(7) Vplivna območja središč nacionalnega
pomena, ki obsegajo območje s povprečno 150.000 prebivalci in njihov vpliv sega
tudi na gravitacijska območja drugih središč nacionalnega ali regionalnega
pomena, so funkcijske regije.
(8) Središča nacionalnega pomena, ki imajo
potencial, da postanejo središča funkcijskih regij, so primerna lokacija za
terciarno raven zdravstvene oskrbe, fakultetno (visoko) izobraževanje ter
visoke sodne in upravne institucije.
(9) Središča nacionalnega in regionalnega
pomena so najpomembnejša središča dejavnosti družbene infrastrukture, oskrbnih,
storitvenih, upravnih in drugih dejavnosti ter najpomembnejša gospodarska
območja in prometna vozlišča. Vanje se usmerja najpomembnejše javne funkcije.
Središča nacionalnega in regionalnega pomena so primerna lokacija za terciarno
in sekundarno raven zdravstvene oskrbe, visoko in višje izobraževanje, višje
strokovno izobraževanje, sodne in upravne institucije in bolj specializirano
socialno varstvo ter javne raziskovalne organizacije.
(10) Enakomeren dostop do različnih
gospodarskih in storitvenih dejavnosti srednje ravni zagotavlja omrežje
medobčinskih središč. Njihovo gravitacijsko območje lahko zajema območja več
lokalnih skupnosti. V središča medobčinskega pomena se umešča dejavnosti
socialnega varstva, nižje in srednješolsko izobraževanje ter sodstvo (centri za
socialno delo in za zaposlovanje, varstvo starejših, okrajna sodišča).
(11) V pomembnejših lokalnih središčih se
spodbuja razvoj ustrezne storitvene in oskrbne funkcije in razvoj delovnih mest
za okoliško prebivalstvo. Minimalno število prebivalcev v gravitacijskem
območju pomembnejšega lokalnega središča je 5.000 prebivalcev. V pomembnejša
lokalna središča se umešča primarno zdravniško in socialno oskrbo (na primer
zdravstveni dom, lekarno, osebno in družinsko pomoč) ter omogoča možnosti za
športno in kulturno dejavnost.
(12) Lokalno središče zagotavlja
prebivalcem naselja in njegovega zaledja vsaj možnosti za vsakodnevno oskrbo,
osnovno izobraževanje, informiranje in druženje. Na območjih z izrazito
razpršeno poselitvijo se spodbuja razvoj lokalnega središča, ki zagotavlja
ustrezno oskrbo in raven javnih funkcij. V naseljih, ki so zaposlitvena
središča območij s posebnimi razvojnimi problemi, ter v obmejnih območjih, kjer
se lahko razvije neposredno gospodarsko sodelovanje s sosednjimi državami, se
oblikuje manjše gospodarske cone. Če ima središče funkcijo občinskega središča,
mora samostojno ali v sodelovanju z drugimi pomembnejšimi lokalnimi središči
zagotavljati zadostno in dostopno oskrbo z družbenimi in drugimi storitvenimi
dejavnostmi, ne glede na obseg svojega gravitacijskega območja.
(13) Kot središča nacionalnega pomena se
prioritetno razvija mesta Celje, Kranj, Ljubljano, Maribor, Mursko Soboto, Novo
Gorico, Novo mesto, Postojno, Ptuj in Velenje ter somestja Brežice – Krško –
Sevnica, Jesenice – Radovljica, Koper – Izola – Piran, Slovenj Gradec – Ravne
na Koroškem – Dravograd in Trbovlje – Hrastnik – Zagorje ob Savi. Tako se:
Ljubljana na državni ravni razvija kot
državno središče in najpomembnejše državno prometno vozlišče, kjer so
skoncentrirane najvišje funkcije, vrhunske ustanove, osrednje poslovne,
kulturne, storitvene in oskrbne dejavnosti ter institucije, pomembne za vso
državo (na primer: klinični center, ustavno sodišče in drugo). Na meddržavni
ravni se povezuje s tujimi državnimi in regionalnimi središči.
Maribor na državni ravni razvija kot drugo
največje mesto v državi in državno pomembno prometno vozlišče, ki se povezuje
na mednarodni ravni s sosednjimi regijami Avstrije, Hrvaške in Madžarske.
Koper na državni in mednarodni ravni
razvija v pomembno državno tovorno prometno vozlišče in morsko pristanišče. Kot
obalno somestje s Piranom in Izolo razvija funkcije središča nacionalnega
pomena in se na mednarodni ravni povezuje s sosednjimi regijami Italije in
Hrvaške.
Celje razvija kot pomembno zaposlitveno,
proizvodno, storitveno središče in kot pomembno regionalno prometno vozlišče.
Kranj razvija kot središče nacionalnega
pomena in kot drugo najpomembnejše središče širšega ljubljanskega mestnega
območja ter pomembno regionalno prometno vozlišče.
Murska Sobota pospešeno razvija kot
središče, ki bo sposobno enakovredno sodelovati s čezmejnimi območji na
Madžarskem in Avstriji in kot pomembno regionalno prometno vozlišče.
Nova Gorica zaradi izpostavljene lege na
zahodni meji Slovenije razvija kot močno gospodarsko in kulturno središče, ki
bo sposobno enakovredno sodelovati s čezmejnimi območji v Italiji in kot
pomembno regionalno prometno vozlišče.
Novo mesto razvija kot središče
nacionalnega pomena in kot pomembno regionalno prometno vozlišče in središče,
ki bo širilo svoj vpliv na čezmejna območja na Hrvaškem.
Postojna, Ptuj, Velenje ter somestja
Brežice – Krško – Sevnica, Jesenice – Radovljica, Slovenj Gradec – Ravne na
Koroškem – Dravograd in Trbovlje – Hrastnik – Zagorje ob Savi razvijajo kot
središča nacionalnega pomena regionalnih območij. Glede na bližino meje in
razvojne potenciale se razvijajo središča, ki bodo širila svoj vpliv tudi na
čezmejna območja.
(14) Mesta Ljubljana, Koper in Maribor se
zaradi njihove vloge, velikosti in/ali lege razvijajo kot središča mednarodnega
pomena. Ljubljana zagotavlja politične, upravne, prometne, kulturne in druge
storitve vsem prebivalcem Slovenije in se razvija v mednarodno konkurenčno
državno prestolnico.
(15) Kot središča regionalnega pomena se
prednostno razvijajo mesta in druga urbana naselja Ajdovščina, Črnomelj,
somestje Domžale – Kamnik, Gornja Radgona, Idrija, Ilirska Bistrica, Kočevje,
Lendava, Ljutomer, Ormož, Sežana, Škofja Loka, somestje Šmarje pri Jelšah – Rogaška
Slatina, Tolmin in Tržič z Bistrico pri Tržiču,
(16) Na Kočevskem se zaradi naravnih
pogojev, obmejnosti, redkega omrežja središč in slabše dostopnosti do središč
nacionalnega pomena, umešča v središče regionalnega pomena najpomembnejše javne
funkcije in dejavnosti družbene infrastrukture, ustvarja raznovrstna delovna
mesta, razvija proizvodne dejavnosti in tako ustvarja višjo funkcijo središča,
ob skrbi za uravnotežen razvoj in dobro povezanost celotnega regionalnega
območja ter se na ta način omogoči pogoje za njegov postopen razvoj v središče
nacionalnega pomena.
(17) Kot medobčinska središča se predvsem
razvijajo Bovec, Cerknica, Cerkno, Gornji Petrovci, Grosuplje, Laško, Lenart v
Slovenskih goricah, Litija, Logatec, Metlika, Mozirje, Radlje ob Dravi,
Ribnica, Ruše, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Šentjur, Trebnje, Vrhnika
in Žalec.
3 VITALNA
IN UREJENA MESTA
3.1 Razvoj
in urejanje mest se načrtuje celovito, s čimer se zagotavlja vitalnost ter
kakovost bivalnega prostora.
3.2 Povečuje
se lokacijsko privlačnost mest, omogoča gospodarski razvoj, skrbi za varnost in
kvaliteto bivalnega in delovnega okolja ter kakovostno dograjuje
infrastrukturne sisteme. Dejavnosti bivanja, proizvodnje in potrošnje v mestih
se razvija skladno s prostorskimi danostmi in okoljskimi omejitvami.
(1) Mesta imajo ključno vlogo v
pričakovanih razvojnih spremembah in v procesih evropske integracije kot
najpomembnejši dejavnik urbanega razvoja. Mesta se razvija v vitalno, lepo in
urejeno okolje, ki nudi pogoje za ekonomski in družbeni razvoj ter prispeva h
kvaliteti življenja vseh prebivalcev. Odpravlja se vzroke, ki vplivajo na
večanje razpršenosti gradnje, uničujejo fleksibilnost mest in zgradb,
povzročajo monokulturna predmestja in izolirane suburbije ter prekomerno
onesnaževanje okolja.
(2) Prenova in revitalizacija mest sta
ključni strateški usmeritvi notranjega razvoja mest, pri čemer se upošteva
urbane oblike in arhitekturo, mešanje urbanih rab in primerne gostote, možnosti
večkratne rabe prostora, socialno in kulturno različnost, varnost in kvalitetno
prebivanje, varstvo in razvoj kulturne dediščine ter možnosti za zmanjšanje
rabe osebnega avtomobila in energije. V mestnih središčih se krepi stanovanjsko
oziroma bivalno funkcijo in se jih ohranja kot kulturna središča ter razvija
njihov turistični potencial. Pri umeščanju dejavnosti, za katere je značilen
velik promet blaga ali obiskanost, se zagotavlja ustrezno organizacijo javnega
prometa.
(3) Mesta se razvija po načelu
polifunkcionalnosti. Za razvoj učinkovitega mesta je pomembno zagotavljanje
ustreznega razmerja v rabi zemljišč in objektov, kjer je treba stremeti k
uravnovešenemu prepletu raznovrstnih funkcij in raznih dejavnosti.
(4) Za kvaliteto življenja v mestih so
ključnega pomena naravne sestavine in kvalitetno grajeno javno dobro, kot so
prometne površine, trgi, tržnice, igrišča, parki, zelenice in podobno, zato se
jih v čim večji meri vključuje v urbane strukture. Vodni in obvodni prostor,
gozdove, naravne vrednote in posamezne sestavine biotske raznovrstnosti se
vključuje v zeleni sistem mesta.
4 USKLAJEN
RAZVOJ ŠIRŠIH MESTNIH OBMOČIJ
4.1 Zaradi
racionalizacije prometnih tokov, smotrnega razmeščanja delovnih mest,
stanovanj, storitvenih in proizvodnih dejavnosti na širšem mestnem območju, ki
obsega območja več lokalnih skupnosti, se prostorske potrebe razvoja mest in
drugih naselij načrtuje in ureja na osnovi medobčinskega sodelovanja.
4.2 Zaradi
velikosti, poselitvenih pritiskov, vsestranske problematike in/ali
pričakovanega razvoja se posebno pozornost namenja usklajenemu razvoju širših
mestnih območij središč nacionalnega pomena, predvsem pa Ljubljane, Maribora,
Kopra, Celja in Nove Gorice.
(1) Večja mesta, ki so intenzivno povezana
s svojo širšo okolico, se razvijajo kot območja obsežnejših urbanih
aglomeracij. Z vidika usklajenega razvoja prostora imajo širša mestna območja
posebno vlogo v policentrični strukturi urbanega sistema. Za ta območja so
značilne močne vsakodnevne delovne in druge migracije, ki povzročajo gost
promet – predvsem z osebnimi avtomobili, kar obremenjuje celotno območje in
osrednje mesto. Širše mestno območje je tesno povezano z osrednjim mestom, v
katerem so številna delovna mesta, raznolike in raznovrstne proizvodne in
storitvene dejavnosti. Praviloma obsega območje več lokalnih skupnosti, ki
obkrožajo mestno občino.
(2) Na širšem mestnem območju se razvija
večje število medsebojno sodelujočih in učinkovito povezanih središč. Urbani
razvoj, za katerega je značilna koncentracija stanovanjske gradnje,
proizvodnih, storitvenih in oskrbnih dejavnosti se vzpodbuja v obstoječih
središčih ali na poselitvenih območjih, ki imajo potenciale za razvoj v nova
središča. Predvsem se vzpodbuja razvoj tistih središč, ki so na prometnih
vozliščih in križiščih različnih prometnih smeri. Razmeščanje in koncentracijo
funkcij znotraj širših mestnih območij se načrtuje skladno z razvojem
učinkovitega in na vseh nivojih povezanega javnega prometa.
(3) Pri načrtovanju in urejanju širšega
mestnega območja se upošteva racionalno rabo prostora, ranljivost kakovosti
okolja, potrebnost obnove stavbne in naselbinske dediščine, možnosti za
umeščanje športno rekreativnih in drugih zelenih površin, obstoječe omrežje
prometnic in možnosti navezave na javni potniški promet.
5 POVEZAN
IN USKLAJEN RAZVOJ PROMETNEGA IN POSELITVENEGA OMREŽJA ter IZGRADNJA
GOSPODARSKE JAVNE INFRASTRUKTURE
5.1 Usklajen
razvoj prometnega omrežja in omrežja naselij, povezanost in razvoj prometnih
vozlišč ter prometno-logističnih terminalov se razvija predvsem z namenom
zagotavljanja prometne povezanosti vseh območij, skladnejšega razvoja celotnega
državnega ozemlja in z namenom povezovanja s širšim evropskim prostorom.
Prometno omrežje se razvija kot celovit prometni sistem, ki povezuje vse oblike
in vrste prometa.
5.2 Javni
potniški promet se medsebojno povezuje in razvija s podporo države. Razvoj in
širjenje javnega potniškega prometa, dopolnjenega z nemotoriziranim prometom in
v manjši meri z osebnim avtomobilskim prometom, se usklajuje z načrtovanim
razvojem urbanih območij ter s tem zagotavlja povezavo mest in drugih naselij v
teh območjih. Posebno skrb se nameni dobrim povezavam z javnim potniškim
prometom med podeželjem in urbanimi naselji v posameznem regionalnem območju.
5.3 Za
ustrezen razvoj poselitve in gospodarskih dejavnosti ter njihovo vključevanje v
mednarodna infrastrukturna omrežja se sočasno spodbuja izgradnjo gospodarske
javne infrastrukture.
(1) Cestno, železniško, letalsko in
pristaniško omrežje se načrtuje v funkciji povezanosti slovenskega prostora in
medsebojne povezanosti posameznih regij, kakor tudi povezanosti Slovenije z
mednarodnim prostorom. Razvija se učinkovite prometne povezave med mesti in
njihovimi zaledji ter mesti in obrobnimi, manj razvitami regijami, kar je eden
od pomembnih dejavnikov policentričnega razvoja, ki prispeva h krepitvi
konkurenčnega položaja teh regij ter s tem k socialni, ekonomski in prostorski
koheziji. Pri načrtovanju visoko kakovostne infrastrukture se mora s
sektorskimi politikami zagotoviti, da bo infrastruktura spodbujala razvoj in
intergriranost virov šibkejših in obmejnih regij z območjem osrednje Slovenije.
(2) Slovenija podpira razvoj tistih
prometnih sistemov, ki neposredno služijo slovenskemu prostoru, sledijo
temeljnim prostorskim usmeritvam Slovenije in jih je možno uresničevati ob upoštevanju
zahtev za varstvo okolja.
(3) Zasnovo cestnega in železniškega
omrežja, letališč in pristanišč tvorijo prometni sistemi, ki prednostno
povezujejo urbana naselja v uravnoteženo in učinkovito strukturo. Prometno
omrežje podpira oziroma vzpostavlja pogoje za razvoj policentrične strukture
urbanega sistema, gospodarski razvoj in večjo konkurenčnost države. Prometno
omrežje in funkcijsko uravnoteženo omrežje urbanih naselij povezuje urbana
območja s podeželskimi, oddaljenimi, obrobnimi in strateško ali drugače
pomembnimi območji pri čemer se daje prednost javnim prevoznim sredstvom.
(4) Z daljinskim prometnim omrežjem se
povezuje slovenska središča mednarodnega pomena (Ljubljano, Maribor in Koper) z
Evropo in središča nacionalnega pomena med seboj. Primerno dostopnost in
povezanost z mednarodnimi tokovi vseh območij se zagotavlja z razvojem
sekundarnih (prečnih) prometnih povezav, ki se navezujejo na TEN evropsko
infrastrukturno omrežje, V. in X. panevropski prometni koridor ter na Jadransko
– Jonsko prometno os. (Karta št. 2) Iz smeri avstrijske Koroške preko Slovenj
Gradca in Velenja se na avtocesto pri Celju navezuje nova tretja prometna os,
ki se nato nadaljuje proti Novemu mestu in naprej proti Karlovcu oziroma
navezavi na avtocesto Zagreb – Reka. Z novo razvojno prometno osjo se povezuje
regionalna središča v Avstriji, Sloveniji, Hrvaški ter omogoča navezovanje
tovornega in osebnega cestnega prometa vseh regij na tej osi na glavne prometne
evropske smeri. Iz smeri Ljubljane se po odcepu primarne prometne osi proti
Italiji razvija vzporedna prometna smer preko Vipavske doline in Nove Gorice
proti Vidmu (Italija).
(5) Za povečevanje učinkovitosti prometnega
pretoka se spodbuja intermodalne prometne povezave in razvoj železniškega
omrežja, ki v prihodnosti prevzema večino daljinskega tovornega prometa. V
Sloveniji se sočasno z izgradnjo slovenskega avtocestnega križa, razvija obodni
sistem prometnic glede na potrebe na regionalni ravni ter posodablja železniško
omrežje in ga prilagaja večjim hitrostim za prevzem večine daljinskega
tovornega prometa (Karta št. 2).
(6) Na področju letalstva se razvija
letališča in heliporte skladno z omrežjem urbanih središč, mednarodnimi
standardi in ustreznimi navezavami na evropske prometne koridorje.
(7) Koprsko pristanišče se prioritetno
razvija v povezovanju z drugimi severnojadranskimi pristanišči ter v
povezovanju s celinskim zaledjem oziroma v navezavi na V. in X. evropski
prometni koridor (Karta št. 2). Za izboljšanje prometne povezanosti med mesti v
Slovenski Istri in drugimi kraji v severnem Jadranu se v Kopru zasnuje
medcelinsko pomorsko potniško pristanišče ter spodbuja pomorski javni potniški
promet.
(8) Da bi v največji možni meri zmanjšali
negativne vplive cestnega motornega prometa na prostorski razvoj in okolje, se
prednostno razvija železniški promet in javni potniški promet ter poudarja
razvoj vseh oblik nemotoriziranega prometa (kolesarski, peš promet). Zagotavlja
se celovitost prometnega sistema s funkcionalnim povezovanjem vseh načinov
prevoza potnikov in transporta blaga.
(9) Omrežja kolesarskih poti in pešpoti se
razvija v povezavi z ekološko naravnano turistično ponudbo ter zaradi
omogočanja zdravega telesnega gibanja prebivalstva. Na lokalni ravni se z
omrežjem javnega potniškega prometa in kolesarskimi potmi povezuje obmestna
naselja med seboj in z mestom. Znotraj vplivnih območij urbanih naselij in med
njimi se na vseh poseljenih območjih zagotavlja dobro dostopnost do javnih
funkcij z javnim potniškim prometom. Podpira in razširja se predvsem javni
potniški promet, daje prednost kolesarjem in pešcem, avtomobilski promet pa
zmanjšuje in z organiziranim parkiranjem ustavlja na robu centralnih površin.
(10) V okviru gradenj nove in posodabljanja
obstoječe infrastrukture se spodbuja izgradnjo tistih energetskih objektov, s
katerimi se omogoča kvalitetno in zanesljivo oskrbo Slovenije z energijo. Pri
umeščanju novih energetskih objektov v prostor se ob upoštevanju načel
vzdržnega prostorskega razvoja zagotavlja njihovo optimalno vključenost v slovensko
energetsko omrežje in preprečuje prekomerne vplive na prostor in okolje.
6 VITALNOST
IN PRIVLAČNOST PODEŽELJA
6.1 Za
izkoriščanje primerjalnih prednosti podeželja se spodbuja diverzifikacijo
tistih gospodarskih dejavnosti, ki v povezavi s kmetijstvom in gozdarstvom
omogočajo ohranjanje poseljenosti in vitalnosti podeželja ter posredno ali
neposredno prispevajo k visoki kvaliteti, prepoznavnosti in doživljajski
privlačnosti njegove naravne in kulturne krajine.
6.2 V
urbanih naseljih na podeželju se spodbuja razvoj delovnih mest in s tem
zmanjšuje vsakodnevne delovne migracije.
(1) Podeželje je zaradi svojih značilnosti
in specifičnih razvojnih potencialov pomemben življenjski in gospodarski
prostor zato se spodbuja njegov celovit razvoj v povezavi z urbanimi območji.
Podeželje pokriva tri četrtine Slovenije. Kot podeželje opredeljujemo prostor
zunaj območij večjih koncentracij poselitve, z nizko stopnjo urbanizacije in
prevladujočim deležem kmetijske in gozdarske rabe, ohranjenimi naravnimi
procesi in naravnimi prvinami. Za potrebe prostorskega urejanja ločimo
urbanizirano in manj urbanizirano podeželje. Urbanizirano podeželje obsega
naselja v širšem zaledju mest in v bližini prometnih poti ter posamezna urbana
naselja, manj urbanizirano podeželje pa slabše dostopna obmejna, podeželska,
hribovska območja z manjšimi naselji in redko, razpršeno poselitvijo.
(2) Usklajen razvoj države in posameznega
regionalnega območja je zasnovan na povezanosti razvojne dinamike mest in
podeželja. Prostorska nesorazmerja, ki so posledica spontanega zgoščanja
poselitve ob večjih mestih ter posledično praznjenja mestnih središč in
oddaljenih podeželskih območij, se presega s povezovanjem prostorskega in
razvojnega načrtovanja. Naselja in krajino na podeželju se razvija kot povezan
gospodarski in bivalni prostor, v katerem se ohranja in razvija krajinske in
arhitekturne kakovosti ter tako spodbuja ohranjanje prepoznavnosti slovenskega
podeželja.
(3) Poseljenost podeželja se ohranja na
območjih, ki so pomembna zaradi narodno-obrambnih vidikov in na območjih
kakovostnih kulturnih krajin. V obmejnih območjih se zaradi gravitacijskega
vpliva večjih mest v sosednjih državah posebej krepi urbana naselja. V teh
naseljih se razvija ne le dejavnosti za potrebe prebivalstva na območju
Slovenije, ampak tudi tiste dejavnosti, ki bodo vlogo teh naselij z usklajenim
razvojem prometnega omrežja razširile čez mejo ter s tem pripomogle k njihovi
konkurenčnosti v mednarodnem prostoru.
(4) Razpršeno gradnjo se ustrezno sanira s
funkcionalnim dopolnjevanjem, kjer je to prostorsko ustrezno in okoljsko
sprejemljivo.
(5) Z energetsko oskrbo, ki temelji na
lokalno razpoložljivih virih energije, kot so lesna biomasa, bioplin, sončna
energija, geotermalna energija in drugo, se ohranja in krepi konkurenčnost,
privlačnost in vitalnost podeželja.
(6) Prostorske možnosti za razvoj modernega
kmetijstva se zagotavlja predvsem v ravninskih predelih, kjer so za to ustrezni
pogoji in kjer je kmetijstvo lahko konkurenčno v evropskih razmerah. Kmetijsko
dejavnost in kmetijske kulture se prilagaja potencialu posameznega območja za
pridelavo hrane in razpoložljivosti vode, posebno na območjih s sušnimi
razmerami, kot je to, na primer, v Prekmurju. Na območjih z najboljšimi
pridelovalnimi pogoji se lahko kmetijska dejavnost specializira in racionalno
prostorsko organizira. Na območjih s slabšimi pridelovalnimi pogoji, to je na
hribovitih in kraških območjih, se razvija dopolnilne programe in kmetijsko
dejavnost povezuje z vzdrževanjem kulturne krajine, preprečevanjem zaraščanja,
ohranjanjem biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, promocijo in kvalitetno
rabo kulturne dediščine ter trajnostno naravnanim turizmom.
(7) Gozdovi so najpomembnejša prvina
naravne krajine, vendar se njihovega obsega dodatno načrtno ne povečuje.
Spodbuja se tako gospodarsko ter rekreacijsko ali drugo rabo gozdov, ki ne
ogroža gozdnih ekosistemov. Njihov rekreacijski potencial se v bližini naselij
primerno izkoristiti v okviru načrtovanja zelenih sistemov naselij. Sklenjenost
gozdov je kvaliteta, ki se jo ohranja zaradi regulacije naravnega ravnovesja v
krajini in ohranjanja habitatov prostoživečih živali. V ravninskih kmetijskih
krajinah z majhnim deležem visoke vegetacije se gozdove ohranja kot strukturne
in ekološke prvine v krajini.
7 KREPITEV
PREPOZNAVNOSTI KAKOVOSTNIH NARAVNIH IN KULTURNIH ZNAČILNOSTI KRAJINE
7.1 Krajino
se glede na značilnosti in razvojne potenciale razvija kot naravno in kulturno
krajino, kot urbano krajino in kot kmetijsko intenzivno krajino.
7.2 Spodbuja
se ohranjanje in kvalitetno upravljanje v območjih s prepoznavnimi naravnimi in
kulturnimi kakovostmi v povezavi z gospodarskimi možnostmi, ki jih te
posebnosti omogočajo.
7.3 Posamezne
kakovosti se določi v postopkih prostorskega načrtovanja na regionalni in
lokalni ravni in se jih kvalitetno vključi v prostorski razvoj.
(1) Slovensko krajino razvijamo kot naravno
krajino predvsem na odmaknjenih in ohranjenih območjih, kot kulturno krajino na
tradicionalnih kmetijskih območij oziroma slovenskem podeželju, kot urbano
krajino v okolici večjih mest, na območjih z visokim pridelovalnim potencialom
tal za kmetijsko rabo pa kot kmetijsko intenzivno krajino. S prostorskim
razvojem se v vsakem od teh območij zagotavlja ohranjanje ključnih prepoznavnih
krajinskih značilnosti.
(2) Slovenija je prepoznavna po pestri
krajini in krajinskih vzorcih, arhitekturni identiteti mest in podeželskih
naseljih, ohranjeni naravi, veliki biotski raznovrstnosti, velikem številu
naravnih vrednot in naravnih procesih, bogastvu voda in gozdov. Take
značilnosti imajo zlasti območja kulturne dediščine ter ekološko pomembna
območja in zavarovana območja, primeroma v Julijskih Alpah, na krasu, ob morju,
na Štajerskem in v Prekmurju, v porečju Ljubljanice, na vinogradniških
območjih.
(3) Krajinske, naselbinske in naravne
značilnosti slovenskega prostora se ohranja z usmerjanjem prostorskega razvoja
tako, da prispevajo k identifikaciji prebivalcev z nacionalnim teritorijem, h
kakovostnemu naravnemu in kulturnemu bivalnemu okolju ter hkrati omogočajo
prostorski razvoj drugih dejavnosti. S prostorskim razvojem se omogoči
ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot ter povezanost ekoloških
omrežij. Krajinske in naravne značilnosti predstavljajo potencial za razvoj
specifičnih in njim prilagojenih institucij in dejavnosti nacionalnega pomena v
pomembnejših naseljih, ki zaradi svojih krajinskih, naselbinskih in naravnih kvalitet
postajajao prepoznavna na nacionalni ravni. Omogoči se tudi vključevanje
kulturnih poti, ki povezujejo objekte in območja kulturne dediščine, spominskih
domov, muzejev na prostem v turistično ponudbo.
8 PROSTORSKI
RAZVOJ V OBMOČJIH S POSEBNIMI POTENCIALI IN PROBLEMI
8.1 Prostorski
razvoj v območjih s posebnimi potenciali in problemi se spodbuja s krepitvijo urbanih
naselij, smotrnim razmeščanjem javnih storitev, zagotavljanjem potrebnih
zemljišč ter z učinkovitim infrastrukturnim opremljanjem teh območij.
8.2 Na
obalnem območju, hribovitih in gorskih območjih ter na območjih z naravnimi in
kulturnimi kakovostmi se zagotavlja prostorske možnosti za razvoj tistih
dejavnosti, ki lahko izkoristijo prostorske potenciale, ki tvorijo regionalne
posebnosti teh območij.
8.3 Na
ogroženih območjih se prostorski razvoj prilagaja ogroženosti zaradi
potencialnih naravnih in drugih nesreč, na vododeficitarnih pa omejenosti
vodnih virov.
(1) Območja s posebnimi potenciali in
problemi (Karta št. 7) so območja s specifičnimi prostorskimi značilnostmi kot
so lega (obmejna območja), naravne značilnosti (obalna in hribovita ter gorska
območja), območja z naravnimi in kulturnimi kakovostmi in območja s
prostorskimi omejitvami za razvoj (ogrožena in vododeficitarna območja).
(2) V obmejnih območjih je treba zagotoviti
pogoje za kakovostno delo in za doseganje razvitosti območij v sosednjih
državah, še zlasti na območjih z razvojnimi problemi.
(3) Slovenija si prizadeva za vključevanje
in oblikovanje čezmejnih regij s skupnimi razvojnimi programi. Nosilec
vključevanja in razvoja so urbana naselja, še posebej tista, ki so središča
večjih gravitacijskih območij. Z vključevanjem v čezmejne regije in tesnejšim
sodelovanjem z regijami v Italiji, Avstriji in Madžarski se postopno uresničuje
ideje o evropskem prostoru brez meja.
(4) Podpira se prostorske možnosti za
razvoj dejavnosti, ki pokrivajo potrebe in območja preko meje tako, da bodo ta
območja konkurenčna večjim sosednjim urbanim aglomeracijam. Pri tem se posebej
razvija tiste dejavnosti, ki pripomorejo k ohranitvi in enakovrednemu razvoju
slovenske manjšine v sosednih državah. Upošteva se tudi potenciale območij
opuščenih špedicijskih in drugih dejavnosti na območju odprte meje z Italijo,
Avstrijo in Madžarsko po vstopu Slovenije v Evropsko unijo.
(5) Na območju meje s Hrvaško po vključitvi
Slovenije v Evropsko unijo se posledice ostrejšega mejnega režima za življenje
obmejnega prebivalstva omili s skupnim reševanjem prostorskih, okoljskih,
infrastrukturnih in gospodarskih vprašanj tako, da se ohrani tradicionalna
povezanost prebivalstva. Prostorsko razvojna vprašanja se razrešuje in spodbuja
v okviru prostorsko ali problemsko homogenih enot kot so, na primer, območje
Istre, Kolpe, Kočevskega, Gorjancev, Kozjanskega, Haloz, območje med Dravo in
Muro ipd.
(6) Območje Goriške se zaradi neposredne
prostorske povezanosti s sosednjimi italijanskimi območji in zaradi zgodovinske
navezanosti zaledja na Gorico (Italija) kot naravnega središča, pospešeno
razvija kot enakovreden partner. Pri postopnem naravnem zlivanju mest Gorice in
Nove Gorice v enotno urbano strukturo pa se zagotavlja enakovredno in konkurenčno
vlogo Nove Gorice in njenih funkcij v širšem čezmejnem prostoru.
(7) Obalni prostor združuje območja
kakovostnih naravnih in kulturnih značilnosti krajine v povezavi s somestjem
Kopra, Izole, Pirana in Portoroža. Obalna in mejna lega določata usmerjenost v
nadaljnji razvoj turizma, transporta, industrije, kmetijstva in ribolova.
Zagotavlja se celovito prostorsko zasnovo Obale, kjer bodo usklajeni interesi
razvojnih dejavnosti s prostorskimi možnostmi in varstvenimi zahtevami. Hkrati
se vzpostavi pogoje za razvoj kvalitetne turistične ponudbe in zagotovi trajni
javni dostop do obale in kopališč.
(8) Hribovita in gorska območja se zaradi
naravno-geografskih značilnosti kot so višina, strmine, relief in podnebje,
posledic naravnih nesreč, zmanjševanja poseljenosti soočajo z gospodarskimi,
družbenimi in okoljevarstvenimi problemi. Na takih območjih se zagotavlja
osnovno gospodarsko in družbeno infrastrukturo, ustrezno upravljanje z
naravnimi viri, pri čemer se upošteva ohranjanje narave in kulturne dediščine. Spodbuja
se ekološko naravnan turizem, ekološki način kmetovanja, uporabo obnovljivih
virov energije, za kar je na teh območjih praviloma več možnosti, ter
zagotavlja podporo gorskim in hribovskim skupnostim.
(9) Manjša in večja območja, kjer so
prisotne kakovostne naravne in kulturne značilnosti v alpskem, predalpskem,
dinarskem, kraškem in subpanonskem svetu, se obravnava kot funkcionalni
sestavni del urbanega prostora in podeželja. Za ohranjanje njihovih kakovosti
in pomena se spodbuja razvoj dejavnosti, ki omogočajo gospodarski razvoj
območij na varstvenih izhodiščih. V obmejnih območjih z Italijo, Avstrijo,
Madžarsko in Hrvaško, kjer so podobna območja, se spodbuja skupna obravnava
prostorskih razvojnih vprašanj.
(10) Naravne procese, ki lahko ogrožajo
poselitev in človekove dejavnosti, se obvezno upošteva kot omejitev pri
načrtovanju rabe in dejavnosti v prostoru. Prostorski razvoj na vseh območjih,
zlasti pa na ogroženih območjih, se načrtuje v skladu z omejitvami zaradi
naravnih in drugih nesreč, kot so poplave, zemeljski in snežni plazovi,
erozija, požari v naravnem okolju in potresi. Potencialna tveganja se zmanjšuje
s preventivnim načrtovanjem, in sicer z razmeščanjem dejavnosti v prostor izven
območij potencialnih nesreč, z ustreznim upravljanjem primarnih dejavnosti v
nevarnih in ogroženih območjih ter z nadzorovanjem aktivnosti, ki lahko
povzročajo naravne in druge nesreče. Na območjih, kjer so urbana naselja že
ogrožena zaradi poplav, plazov ali potresov kot so, na primer, Ljubljana, širše
Celjsko in Mariborsko območje, Ajdovsko, Posočje in Posavje se zagotavlja
ustrezne prostorske rešitve za zmanjševanje posledic morebitnih naravnih
nesreč.
(11) Slovenija ima kljub razvejani
hidrografski mreži celinskih voda območja, ki so izrazito vododeficitarna.
Vododeficitarna območja obsegajo predvsem južno Slovenijo, slovenski dinarski
svet, Obalo, Slovenske gorice in Goričko, kjer standard vodooskrbe ni na
ustrezni ravni. Prebivalcem teh območij se zagotovi sistem trajne in kvalitetne
vodooskrbe in odvajanja odpadnih voda. Vododeficitarnost je omejitev tudi za
razvoj dejavnosti, ki potrebujejo in odvajajo velike količine vode, zato se
morebitno umeščanje takih dejavnosti v vododeficitarna območja predhodno
vsestransko preuči z okoljskih, prostorskih, tehnoloških in ekonomskih vidikov.
Pri načrtovanju vodooskrbe na kraških območjih se istočasno rešuje tudi problem
odvajanja odpadnih voda skladno z ranljivostjo tal, voda in podtalja.
III RAZVOJ PROSTORSKIH SISTEMOV Z USMERITVAMI ZA
RAZVOJ NA REGIONALNI IN LOKALNI RAVNI
1 RAZVOJ
POSELITVE
(1) Razvoj poselitve zagotavlja umeščanje
dejavnosti, stanovanj in infrastrukture v omrežju naselij in zagotavljanje
zadostnih komunalno opremljenih površin za bivanje, proizvodnjo, oskrbo in
storitve na primernih lokacijah ter površin za rekreacijo in preživljanje
prostega časa.
(2) Poselitveni razvoj se načrtuje v skladu
s prostorskimi možnostmi in omejitvami in tako, da se preprečuje prostorske
konflikte in navzkrižja med različnimi rabami, zagotavlja kvalitetnejše in
privlačnejše bivalno in naravno okolje, ustvarja možnosti za gospodarski razvoj
in družbeno pravičnost, zagotavlja racionalno širjenje naselij, poudarja
notranji razvoj naselij, pri katerem je pomembno ustvarjanje nove kvalitetnejše
strukture in rabe urbanega prostora ter ohranjanje kulturne, predvsem stavbne
in naselbinske dediščine, biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot.
(3) Usmeritve za razvoj poselitve so osnova
za dolgoročno usmerjanje razvoja poselitve na regionalni in lokalni ravni in
njeno spremljanje. Upoštevajo se zmogljivosti prostora, racionalnost
opremljanja zemljišč, značilnosti obstoječega omrežja naselij in obstoječe
pozidave. Predstavljajo osnovo za usmerjanje investicij v gradnjo in prenovo
stanovanjskih in nestanovanjskih stavb ter objektov gospodarske javne
infrastrukture.
(4) Spodbuja se tako aktivno zemljiško
politiko, ki omogoča uveljavljanje usmeritev na področju poselitve, prispeva k
skladnemu regionalnemu razvoju in spodbujanju mednarodne konkurenčnosti. Država
in lokalne skupnosti, v skladu s svojimi pristojnostmi, omogočajo pogoje za
aktivno sodelovanje lastnikov zemljišč in investitorjev na področju urejanja in
opremljanja zemljišč v obliki javno zasebnega partnerstva. Država in lokalne
skupnosti skrbijo za pridobivanje zadostne količine zemljišč, zlasti za
neprofitno stanovanjsko gradnjo in delovanje javnih služb. Finančna sredstva,
ki jih lokalne skupnosti pridobivajo iz naslova gospodarjenja z zemljišči, se
prioritetno namenjajo za izvajanje aktivne zemljiške politike, prednostno pa se
zagotavlja izdelavo prostorskih izvedbenih aktov in na njihovi osnovi ustrezno
opremljanje zemljišč.
(5) Del novih zemljišč naj bo v funkciji
sanacije obstoječega stanja, ki vključuje aktiviranje prostorskih in drugih
potencialov obstoječih objektov. Večji obseg zemljišč se nameni razvoju
gospodarstva, zlasti na območjih z dobrimi prometnimi povezavami in primernimi
prostorskimi možnostmi. Za učinkovito gospodarjenje z zemljišči v okviru
aktivne zemljiške politike se v večji meri kot do zdaj uporablja informacijske
sisteme.
1.1 Razvoj mest in drugih naselij
(1) Naselja se med seboj razlikujejo po
funkciji in vlogi v omrežju naselij ter po velikosti, urbanistični ureditvi in
arhitekturi. Za načrtovanje razvoja poselitve se tipe naselij opredeli na
podlagi fizionomskih, morfoloških in funkcijskih meril. Merila, na podlagi
katerih se razvršča naselja v različne tipe naselij, so zlasti velikost
naselja, raznovrstnost dejavnosti, možnost zaposlitve, privlačnost naselja,
morfološke značilnosti, usmerjenost naselja. Kazalci so zlasti število in
struktura prebivalcev, velikost poseljenih površin, gostota poselitve na
poseljenih površinah, usmerjenost v storitvene ali proizvodne dejavnosti,
število zaposlenih, raznovrstnost dejavnosti in njihovo število. Na podlagi
meril in kazalcev se naselja razvršča v velika, srednja in mala mesta, v druga
urbana in podeželska naselja, vasi in zaselke. Predvsem urbana naselja se
opredeljuje kot bolj ali manj pomembna središča, v katerih se skrbi za zadosten
stanovanjski fond, razvija storitvene ter proizvodne dejavnosti in delovna
mesta.
(2) Nova poselitev se usmerja predvsem v
poselitvena območja urbanih naselij. Z razvojem in urejanjem mest in drugih
naselij se zagotavlja varne, udobne in zdrave pogoje za življenje. Pri tem se,
kolikor je le mogoče, ohranja biotsko raznovrstnost, naravne vrednote, kulturno
dediščino in druge kakovosti naravnega in bivalnega okolja ter omogoča
povezanost habitatov v naseljih z naravo zunaj naselij. Pri načrtovanju razvoja
naselij se kulturno dediščino upošteva kot dejavnik kakovosti bivalnega okolja
in kot prostorski potencial.
(3) Naselja se načrtuje in ureja v skladu z
naravnimi ali drugimi omejitvami tako, da prebivalci in njihovo premoženje niso
ogroženi in ni nevarnosti za povzročitev gospodarske škode. Naselja se načrtuje
tako, da so posledice morebitnega požara, poplave, potresa, plazu, erozije ali
vojnih razmer čim manjše. Za obstoječa naselja se varstvo pred poplavami in
hudournim delovanjem voda načrtuje prvenstveno z urejanjem stoječih in tekočih
voda v zaledju naselij. Potrebno je načrtovati zaloge za črpanje požarne vode.
Z vidika varnosti naj bo v naseljih čim več zelenih površin zaradi izravnave
velikih temperaturnih ekstremov ter omogočanja postopnega odvajanja padavinskih
voda.
(4) Naselja se načrtuje tako, da je
zagotovljena smotrna raba energije. Pri urbanističnem načrtovanju,
arhitekturnih rešitvah in izboru gradbenih materialov se upošteva energetsko
varčnost in zmanjševanje rabe energije. Smotrno rabo energije se zagotavlja z
ustreznim načrtovanjem novih objektov in območij in s sanacijo obstoječih
stavb, predvsem pa s takšno orientacijo stavb in odmiki med stavbami, ki
omogoča glede na letne čase nemoteno osončenje in zmanjševanje potrebe po
umetnem hlajenju, s preprečevanjem podvajanja sistemov daljinskega ogrevanja, z
zmerno gostoto novih stanovanjskih sosesk in takim razporedom stavb, ki omogoča
racionalno postavitev razvodnega omrežja, z energetsko sanacijo stavb v okviru
prenove mest in drugih naselij ali njihovih delov.
1.1.1 Notranji razvoj naselij
(1) Notranji razvoj naselja ima prednost
pred širjenjem na nova območja. Prvenstveno se zagotavlja boljšo izkoriščenost
in kvalitetnejšo rabo praznih in neprimerno izkoriščenih zemljišč v naselju
(opuščenih ali neprimernih lokacij, industrijskih kompleksov in podobno).
Notranji razvoj naselja in racionalno rabo zemljišč se uresničuje tudi s spremembo
rabe obstoječih objektov in zemljišč, z zgostitvami ekstenzivno izrabljenih
poseljenih površin, s prenovo, obnovo, reurbanizacijo, rekonstrukcijo in
sanacijo degradiranih območij, s katerimi se poleg prostorskih ciljev upošteva
tudi možnosti za gospodarski razvoj, reševanje socialnih problemov in
kvalitetnejše bivanje ob upoštevanju potencialne ogroženosti. Ob tem se
zagotavlja uravnoteženo razmerje med grajenimi in zelenimi površinami v naselju
in povezave z odprto krajino.
1.1.1.1 Prenova naselij kot prednostna razvojna usmeritev
(1) Prenova je oblika urbanističnega
urejanja naselij, ki vključuje poleg prostorskih ciljev tudi možnosti za
gospodarski razvoj, reševanje socialnih problemov in kvalitetnejše bivanje ob
upoštevanju potencialne ogroženosti in se izvaja v morfološko in funkcionalno
zaokroženih območjih. S prenovo naselij, delov naselij ali posameznih stavb se
ohranja in izboljšuje kakovost bivalnega okolja, vzpostavlja ponovno rabo
opuščenih območij in sanira degradirana območja. Pri prenovi se kulturno
dediščino obravnava sočasno ob upoštevanju njene ranljivosti.
(2) V naseljih, ki nimajo lastnosti
kulturne dediščine in v obstoječem stanju ne omogočajo nove, spremenjene in
izboljšane rabe, ima prenova prednost v posameznem delu naselja ali celotnem
naselju, če omogoča bolj smotrno in ponovno rabo že obstoječih zmogljivosti,
finančne prihranke in/ali zmanjšanje porabe energije. Pri načrtovanju prenove
se upošteva ohranjeno identiteto naselja ali dela naselja in skrbi za
uravnoteženo razmerje med grajenimi in zelenimi površinami v naselju.
1.1.1.2 Prenova kulturne dediščine in druge stavbne dediščine v
naseljih
(1) Kulturna dediščina v naseljih in druga
kvalitetna stavbna dediščina oblikujeta značilno podobo posameznih naselij ali
širših območij. Z vidika prostorskega urejanja se naselja razvrsti na naselja s
stavbno dediščino, ki je spoznana kot kulturna dediščina, naselja, ki so del
širše prostorske identitete in naselja, katerih fond in struktura druge stavbne
dediščine predstavljata vrednoto v arhitektonskem in urbanističnem smislu in se
zanje načrtuje ustrezno obliko prenove. Prenovo se izvaja v vseh območjih s
kvalitetno stavbno dediščino, ki se jo kot posebno vrednost opredeli kot del
osnovne celostne identitete v krajinskem, naselbinskem ali arhitekturnem
merilu, oziroma je s predpisom zavarovana kot naselbinska ali stavbna
dediščina.
(2) Pri urejanju in načrtovanju razvoja
naselij s kvalitetno stavbno dediščino se uporabi varstvene in razvojne
principe načrtovanja, zlasti se ohranja kvalitetno stavbno ali urbano strukturo
in njune razpoznavne značilnosti, posodablja degradirane stavbne ali urbane
strukture ter uvaja ponovno rabo.
(3) Prenova ima prednost pred novogradnjo v
naseljih, ki so del širše prostorske identitete in predstavljajo kvalitetno
stavbno dediščino, še posebno, če imajo njegovi deli, kljub določenim
degradacijam, v zadostni meri ohranjene značilne sestavine. Načrtuje se ponovno
ali novo primerno rabo obstoječe stavbne strukture in zgrajene infrastrukture.
1.1.1.3 Prenova degradiranih urbanih območij
(1) V naseljih se prenova opredeli za
degradirana urbana območja, kjer je potencial za rabo ali dejavnost zmanjšan
ali omejen zaradi opuščanja dejavnosti, onesnaženja ali neustrezne rabe. Taka
območja so najpogosteje območja dejavnosti gradbeništva in rudarstva, območja
skladišč, vojske, železnice in stanovanjska območja.
(2) Celovita sanacija degradiranih urbanih
območij se izvaja v prostorsko zaokroženih območjih na podlagi usklajenih
programskih izhodišč in prostorskih načrtov in z zagotovljenimi finančnimi
viri. Pri prenovi degradiranih območij je posebno pomembno usklajevanje
interesov vseh pri tem udeleženih subjektov, zlasti lastnikov nepremičnin,
investitorjev, planerjev in mestne uprave.
(3) Prebivalcem degradiranih stanovanjskih
sosesk se s prenovo zagotavlja boljšo kvaliteto bivanja v okviru obstoječega
stavbnega fonda in njihovo aktivno sodelovanje pri načrtovanju in pripravi
ukrepov za izboljšanje vrednosti stanovanj in stanovanjskega okolja.
(4) Fizični potek prenove se izvaja ob
smiselni prenovi obstoječih gradbenih struktur in njihovi vključitvi v nove. V
procesu prenove se omogoča postopno gradnjo in dograditev infrastrukturnih
omrežij. S prometnimi povezavami se izboljšuje dostopnost območij.
1.1.1.4 Prenova starih industrijskih in rudarskih
območij/naselij
(1) Spodbuja se funkcijska, družbena,
ekološka in arhitekturna revitalizacija starih industrijskih in rudarskih
območij oziroma celih naselij, v katerih je prostorska degradacija posledica
usihanja določenih dejavnosti in družbenega prestrukturiranja.
(2) Območja nekdanje industrije, ki
izpolnjujejo prostorske, okoljske, infrastrukturne in druge pogoje sodobnih
proizvodnih parkov, se ponovno usposobi za proizvodne namene. V skladu s
potrebami celovitega razvoja naselja se lahko te površine nameni za nove
gospodarske aktivnosti ali/in za vsestranski razvoj drugih raznovrstnih
dejavnosti, kot so kulturne, športne, trgovske, turistične, prostočasne in
druge dejavnosti, kar se uskladi z razvojem morebitnega podeželskega zaledja.
1.1.2 Širitev naselij
(1) S širitvijo naselja se v primeru, da v
naselju ni več primernih zemljišč, zagotavlja pogoje za razvoj stanovanjskih,
gospodarskih in drugih zmogljivosti, za večjo socialno varnost, za večjo
konkurenčnost naselja, za delovanje trga nepremičnin in za razvoj različnih
proizvodnih in storitvenih dejavnosti.
(2) Naselju se lahko določijo površine za
širitev v primeru, da je opredeljeno kot urbano naselje, predvsem pa, če je ali
ima potencial, da se razvije v središče določenega območja. Naselja na
območjih, ki so pomembna za razvoj turističnih dejavnosti, lahko poselitveno
območje povečajo na osnovi razvojnega programa. Širitev naselij je dopustna, če
je skladna s temeljnimi cilji urejanja prostora, načeli usmerjanja poselitve, s
programom opremljanja zemljišč in oceno ogroženosti zaradi naravnih ali drugih
nesreč.
(3) Pri načrtovanju širitve naselja za
stanovanjsko gradnjo, proizvodna območja, centralne dejavnosti in javne
funkcije se sočasno in usklajeno načrtuje razvoj integriranega, še posebno
medmestnega in mestnega javnega prometa.
(4) Primestna naselja se prednostno širijo
tam, kjer je možen dostop do javnega potniškega prometa, možna zapolnitev in
zgostitev poseljenih površin in možna sanacija omrežja komunalne
infrastrukture. Vzpodbuja se odpiranje novih delovnih mest in smotrno umešča
manjša proizvodna območja, ki so po obsegu uravnotežena z naseljem.
1.1.3 Gradnja zunaj poselitvenih območij
(1) Z urejanjem poseljenih površin zunaj
poselitvenih območij se ustvarja prepoznaven red v prostoru in racionalno
prostorsko organizacijo dejavnosti. Pri urejanju poseljenih površin zunaj
poselitvenih območij se upošteva velikost in razporeditev stavb v prostoru ter
stopnjo pravilnosti v oblikovanju (izoblikovanost).
(2) Poseljene površine zunaj poselitvenih
območij in način njihovega urejanja se opredeli glede na značilnosti obstoječe
gradnje, predvsem pa na osnovi analize lokacije in lege, krajinskih
značilnosti, strukture in členjenosti, funkcij stavbnih enot in stavbne
tipologije.
(3) V primeru, da je poseljena površina
zunaj poselitvenega območja spoznana kot območje poselitve, ki kot avtohtoni
poselitveni vzorec prispeva k prepoznavnosti ali ohranjenosti kulturne krajine,
se jo ohranja in varuje z:
-
obnovo, prenovo in ponovno ali spremenjeno rabo obstoječih zakonito
zgrajenih objektov,
-
nadomestno gradnjo zakonito zgrajenih objektov in
-
novogradnjo, v kolikor gre za funkcionalno zaokrožitev komunalno
opremljenega območja.
(4) Razpršeno gradnjo zunaj poselitvenih
območij, ki je vir okoljskih obremenitev ali vizualnih motenj se sanira.
Območja sanacije razpršene gradnje se opredeli glede na tip razpršenosti,
stopnjo degradacije in možnosti sanacije. Zgošča in zaokroža se predvsem tisto
razpršeno gradnjo, ki ima možnosti za ustrezno prometno in komunalno ureditev,
oskrbo z urbanimi dejavnostmi in navezavo na javni promet. Dovoljene so tiste
dopolnilne gradnje objektov, ki pomenijo zaokrožitev in sanacijo posameznih
območij razpršene gradnje. Razpršeno gradnjo v predmestjih in obmestnih
naseljih se sanira z zgoščevanjem stanovanj in urbanih dejavnosti.
(5) Lokalna skupnost se v svojih aktih
odloča, kako bo razvijala svoje potenciale. Gradnja zunaj poselitvenih območij
naj bo v vlogi dviganja kvalitete kulturne krajine, bivalnih pogojev,
zaposlitvenih možnosti. Upošteva se zgodovinski razvoj, se ga nadgrajuje in
dodaja avtohtonim prvinam slovenske gradbene kulture nove oblikovalske rešitve,
ki razvijajo slovenska podeželska naselja v smislu tržnega proizvoda. Pomemben
pogoj za uspešen razvoj podeželja in območij z razvojnimi problemi je visoka
kvaliteta urbanističnih in arhitekturnih rešitev, ki je osnova, da se naselja
razvijajo v lep, zanimiv, obiska vreden prostor, v katerem se ustvarjajo
možnosti za zaposlitev in dohodek.
(6) Zunaj poselitvenih območij se lahko
namenja zemljišča za gradnjo kmetij, kadar gre za območja z visokim
pridelovalnim potencialom za kmetijstvo, ustrezno koncentracijo kmetijske
posesti na kmetijo ter skladno z zahtevami za varstvo naravnih virov in
kakovostmi krajinskega in grajenega okolja.
(7) Gradnja objektov za
športno-rekreacijske namene zunaj poselitvenih območij je možna, če:
-
naravne razmere omogočajo izvajanje dejavnosti oziroma je prostorska
ureditev prostorsko in oblikovno skladna z obstoječo rabo, tamkajšnjimi
dominantami, topografskim položajem ter vedutami in
-
je možno zagotoviti priključke na prometni in energetski sistem,
neoporečno oskrbo s pitno vodo z zadostnimi kapacitetami ter odvajanje in
čiščenje odpadnih voda glede na potrebe izvajanja turistično-rekreacijske
dejavnosti in njenega vpliva na okolje.
1.1.4 Podeželska naselja, vasi in zaselki
(1) V podeželskih naseljih, vaseh in
zaselkih je možna gradnja znotraj obstoječih gradbenih parcel zaradi
izboljšanja pogojev za bivanje in opravljanje kmetijskih in dopolnilnih
dejavnosti. Razvija se jih predvsem z nadomestno ali dopolnilno gradnjo v
sklopu obstoječih gradbenih parcel ali, če ni drugih možnosti, ob njihovem
robu. Prednost se daje prenovi in sanaciji, ki sta usmerjeni v modernizacijo
kmetijstva in ustvarjanje pogojev za razvoj dopolnilnih dejavnosti.
(2) Pri načrtovanju in urejanju podeželskih
naselij in vasi se upošteva razvojne trende in hkrati ohranja njihovo
tradicionalno strukturo. Prenavlja, razvija, ohranja in posodablja se stavbni
fond ter novogradnje urbanistično in arhitekturno prilagaja tradicionalni
strukturi.
(3) Zaradi preprečevanja imisijskih vplivov
se poskrbi za primerno oddaljenost stanovanjskih hiš od kmetijskih objektov.
Omogoča se gradnjo novih ali nadomestnih kmetij in prenovo oziroma posodobitev
funkcionalnih objektov ter jih usposablja za sodobno kmetovanje in skrbi za
neoviran dostop do gospodarskih dvorišč ter transportne možnosti.
(4) S prometnimi povezavami se omogoča
neovirano povezanost in hiter dostop do obdelovalnih površin.
1.1.5 Turistična naselja
(1) Turistično naselje je poselitveno
območje z razvito turistično infrastrukturo ter drugimi vsebinami, ki so
pomembne za oblikovanje turistične ponudbe. Kot turistično naselje se upošteva
tisto naselje, v katerem število turistov presega za petdeset odstotkov število
stalnih prebivalcev naselja v času enega meseca v obdobju največjega
turističnega obiska. Pri razvoju turističnih zmogljivosti v turističnih
naseljih se upošteva možnosti zagotavljanja ustrezne infrastrukture glede na
naravne danosti in stavbno dediščino.
(2) V podeželskih naseljih in vaseh, v
katerih se razvija turizem, se vzdržuje in ustvarja oblikovno prepoznavnost.
Pomembno je smotrno lociranje kmetijskih obratov, posebno tistih, ki izrazito
vplivajo na okolje.
1.1.6 Območja počitniških hiš
(1) Počitniške hiše so namenjene občasnemu
ali prostočasnemu bivanju posameznikov in njihovih družin. Območja počitniških
hiš se načrtuje v ambientalno privlačnih naravnih okoljih kot strnjena,
racionalno parcelirana območja, ki so skladna z regionalno in lokalno
arhitekturno, naselbinsko in krajinsko tipiko ter z varstvenimi usmeritvami.
Podpirajo naj razvoj v odročnih, hribovitih območjih, zlasti razvoj turizma ter
drugih prostočasnih dejavnosti. Po svoji pojavni obliki, načinu izgradnje,
komunalni opremljenosti in bivanjski kakovosti se lahko razlikujejo od drugih
oblik stanovanj, zaradi česar ne morejo prevzeti funkcije stalnega bivališča.
(2) Na območjih kvalitetne stavbne dediščine
in/ali kulturne krajine, ki jim grozi odmiranje in propad, je možno spremeniti
namembnost območij in objektov v območja počitniških hiš. Spremembo namembnosti
teh območij in objektov se načrtuje skladno s strokovnimi usmeritvami
pristojnih državnih organov in na podlagi celovitega razvoja širšega območja,
turizma in drugih prostočasnih dejavnosti ter ohranjanja stavbne dediščine.
1.2 Racionalna raba zemljišč in
objektov v naseljih
(1) Načrtovanje rabe zemljišč in objektov
je prostorsko razporejanje zemljišč po namenski rabi in dejavnosti, ki jih
izvajajo različni uporabniki prostora, ter določanje instrumentov za
uresničevanje načrtovanega razvoja.
(2) Pri prostorskem razporejanju zemljišč
po namenski rabi in dejavnosti znotraj naselij se stremi k takšnemu prepletu
funkcij, ki so medsebojno združljive ali ne motijo druga druge. Preprečuje se
izrazito monofunkcionalnost posameznih delov naselij z uvajanjem raznovrstnosti
dejavnosti ter mešanjem funkcij bivanja in dela.
(3) Namenska raba naj omogoča sočasnost
rabe medsebojno skladnih dejavnosti, zlasti tistih, ki se medsebojno
dopolnjujejo in ne slabšajo bivalnega, delovnega, prostočasnega in drugega
okolja. Prostorsko se razporeja zemljišča po namenski rabi in dejavnosti tako,
da ne bi prihajalo do onesnaževanja zraka, voda, tal in prekomernega hrupa in
se upošteva biotsko raznovrstnost in naravne vrednote ter pozitivni vpliv na
ohranjanje kulturne dediščine.
(4) Prostorsko razporejanje zemljišč po
namenski rabi in dejavnosti se določa na osnovi analize razvojnih možnosti ter
študije ranljivosti in ustreznosti prostora. Investicije se usmerja predvsem v
območja, ki imajo primerne lokacijske prednosti za določene rabe.
(5) Zaradi razpršene poseljenosti
slovenskega prostora se nadaljnjo gradnjo usmerja v zgoščevanje že poseljenih
območij in ne v odpiranje vedno novih površin za gradnjo. Namen usmerjanja
gradnje v obliko zgoščene pozidave je racionalna raba zemljišč ob hkratnem
zagotavljanju zadostnih zelenih površin. Zato se določi zgornjo mejo gostote
pozidanosti znotraj posameznih območij v naseljih in primerna razmerja med
grajenimi in zelenimi površinami, da se zagotovi kvalitetno bivalno okolje.
Zgornja meja pozidanosti in tipologija gradnje je pogojena s strukturo
posameznega naselja. Gradi se tako gosto, kot dopuščajo omejitve z vidika
kakovosti urbane oblike ter kvalitete bivanja. Največ pozornosti pri
zgoščevanju poselitve se usmerja predvsem v tista območja, ki so dobro dostopna
in imajo organiziran javni potniški promet.
(6) Na urbanizirana območja obale morja in
jezer se spodbuja taka raba zemljišč, ki je neposredno vezana na izkoriščanje
vode za prostočasne aktivnosti, ne omejuje prostega dostopa do vode ali
prehodnosti ob obali. Za morebitno novo poselitev pa se izkoriščajo prostorske
možnosti v zaledju.
1.2.1 Stanovanjska območja
(1) V urbanih naseljih se na podlagi
ustreznih raziskav načrtuje in zagotavlja komunalno opremljene površine za
stanovanjsko gradnjo in prenovo obstoječih stanovanjskih območij, posebej tam,
kjer se s tem stabilizira stanovanjsko funkcijo.
(2) Delež površin za organizirano
stanovanjsko gradnjo se veča. V naseljih se povezuje posamezna nova
stanovanjska območja v večje enote in upošteva možnosti sanacije obstoječe
razpršene pozidave.
(3) Na novih, obsežnejših območjih za
gradnjo stanovanj se izvaja organizirano stanovanjsko gradnjo. V stanovanjskih
območjih se zagotavlja različne tipe stanovanj, ki bodo omogočali mešano
socialno strukturo stanovalcev in ustrezali tipološko diferencirani strukturi
družin. Tipe zazidave se uskladi z obstoječo pozidavo, ob upoštevanju sodobnih
trendov v arhitekturi. Pri tem se sledi načelom kvalitetnega bivalnega okolja,
ki se med drugim zagotavlja z ustrezno gostoto zazidave, estetskim oblikovanjem
celotnega stanovanjskega območja (soseske), kakor tudi posameznih stavb.
Vzpodbuja in razvija se takšne oblike stanovanjske zazidave, ureditve in
medsebojne razmestitve objektov, ki vzpodbujajo socialne stike in zagotavljajo
primerno večje gostote zazidave, istočasno pa zagotavljajo tudi zadostne javne,
predvsem zelene površine. V stanovanjskem območju se omogoča peš dostopnost do
vseh potrebnih vsakodnevnih storitev. V obstoječe urbano tkivo se posega na
podlagi celovite strokovne presoje.
(4) V stanovanjskih območjih se zagotavlja
primerno opremljenost z oskrbnimi in storitvenimi dejavnostmi, športnimi
objekti ter rekreacijskimi in zelenimi površinami. V stanovanjskih območjih so
lahko dejavnosti osnovnega šolstva in zdravstva, socialno varstvene dejavnosti,
varstvo otrok, trgovske, poslovne, uslužno-obrtne, turistične, upravne
dejavnosti, dejavnosti intelektualnih in umetniških storitev ter druge
dejavnosti, ki ne poslabšujejo kakovosti bivalnega okolja in prispevajo k bolj
racionalni izrabi površin, komunalnih in prometnih omrežij ter celovitemu
delovanju naselja.
(5) V stanovanjskih območjih se zagotavlja
dobro dostopnost do centralnih in zaposlitvenih območij.
(6) Posamična stanovanjska gradnja je možna
kot zapolnjevanje prostih površin in zaokroževanje površin znotraj naselij.
(7) Skladno z nacionalnim stanovanjskim
programom se posebno skrb nameni ustvarjanju pogojev za pospešeno gradnjo
najemnih, zlasti neprofitnih najemnih stanovanj v urbanih naseljih.
1.2.2 Območja centralnih površin
(1) Zagotavlja se dobro dostopnost do
območij centralnih dejavnosti. Vanje so lahko vključene stanovanjske ter druge
rabe in dejavnosti, ki preprečujejo pojave monofunkcionalnosti, socialne
izločenosti in druge oblike urbane degradacije. V naselju se oblikuje
atraktivna, enakomerno razmeščena in dostopna centralna območja, v katerih se
zagotavlja možnosti za razvoj oskrbnih, storitvenih, poslovnih, servisnih in
drugih centralnih dejavnosti. Posebno skrb se nameni urejanju mestnih in
zgodovinskih središč in drugih starejših območij, posebno slabše opremljenih s
centralnimi dejavnostmi.
(2) Nova nakupovalna in druga
specializirana območja se lahko locirajo na obrobju naselij z dobro prometno
dostopnostjo samo ob pogoju, da dopolnjujejo funkcije naselja in ne ogrožajo
vitalnosti mestnega središča. Ob pogoju, da zapolnjujejo in zaokrožujejo
stavbno tkivo se lahko locirajo na degradiranih in slabo izkoriščenih
površinah. Pri načrtovanju nakupovalnih in drugih specializiranih območij se
upošteva uravnoteženost med razvojem obrobja in mestnega jedra tako, da se zagotavlja
vitalnost in privlačnost mestnega jedra.
1.2.3 Območja proizvodnih dejavnosti
(1) V urbanih naseljih se omogoča zadostno
ponudbo funkcionalno in tehnološko različnih infrastrukturno opremljenih
površin za industrijo, proizvodno obrt in druge oblike podjetništva.
(2) Zagotavlja se pogoje za razvoj sodobno
opremljenih gospodarskih con in tehnoloških parkov na nacionalni ravni v širšem
območju središč nacionalnega pomena, na regionalni ravni v območjih središč
regionalnega pomena ter na lokalni ravni v tistih lokalnih središčih, ki
ustrezajo predpisanim prostorskim kriterijem.
(3) Pri razvoju gospodarskih con se poleg
družbeno ekonomskih pogojev, zagotovljenega zaledja kapitala ter znanja na
področju visoke tehnologije in delovne sile, upošteva tudi prostorske
kriterije, in sicer: optimalno povezavo s prometnim in energetskim omrežjem ter
z drugo infrastrukturno opremljenostjo; bližino in velikost že obstoječih
gospodarskih con ter prometnih terminalov; velikost naselij, njihovo vlogo v
urbanem sistemu in dostopnost do predvidenih lokacij gospodarskih con;
prostorske možnosti in omejitve, ki izhajajo iz stanja ali značilnosti naravne
in kulturne krajine, v katero se posamezna gospodarska cona umešča.
(4) V okviru regionalnih območij se razvija
vsaj eno gospodarsko cono za zagotovitev dolgoročnih potreb regionalnega
gospodarstva. Zaradi zagotovitve gospodarske konkurenčnosti in delovnih mest se
v središčih nacionalnega pomena razvija vsaj eno večjo mednarodno konkurenčno
industrijsko cono in vsaj eno podjetniško cono malega gospodarstva. V središčih
mednarodnega pomena Ljubljana, Maribor in Koper se razvija državno pomembne
tehnološke in industrijske parke, ki so dobro povezani z mednarodnimi terminali
za kombinirani promet z železnico, avtocesto, pristaniščem, letališčem ter
skladiščnimi conami. V teh mestih se, v skladu z usmeritvami za urejanje
naselij in skladno z zagotavljanjem optimalne in racionalne dostopnosti,
zagotavlja pogoje za razvoj večjih proizvodnih obratov in visoko razvitih
storitvenih dejavnosti.
(5) Država spodbuja povezovanje občin v
posamezni regiji k skupnemu vzpostavljanju večjih gospodarskih con in tako
preprečila drobljenje regijskega potenciala, tako s stroškovnega kot tudi z
mednarodno konkurenčnega vidika. Država spodbuja razvoj tistih gospodarskih
con, ki večajo konkurenčnost slovenskega gospodarstva.
(6) Gospodarske cone se v naselju umeščajo
ob prometno vozliščnih lokacijah tako, da so dobro povezane z železniškim in
cestnim omrežjem, ki omogoča javni prevoz na delo z vseh območij regije in
sosednjih regij. Izkoristi se tudi bližino obstoječe infrastrukture, kot so
pristanišče, letališče ter razpoložljivost električne energije večjih kapacitet
in moči. Pri izbiri lokacije se preveri možnosti prenove in sanacije opuščenih
industrijskih, komunalnih, prometnih in podobnih območij. Območja nekdanje
industrije, ki izpolnjujejo prostorske, okoljske, infrastrukturne in druge
pogoje sodobnih proizvodnih parkov, se ponovno usposobi za proizvodne namene.
(7) Razmestitev proizvodnih dejavnosti ne
sme poslabšati bivalnih in delovnih razmer v neposredni okolici in ne sme
zmanjševati dostopnosti do drugih območij.
1.2.4 Javne površine v naselju
(1) Pri načrtovanju in razvoju naselij se
prednostno upoštevajo prometne površine, trgi, ploščadi, površine za evakuacijo
prebivalstva, sprehajališča, tržnice, parki, vodni in obvodni prostor, gozdovi,
različni biotopi in naravne vrednote.
1.2.4.1 Zelene površine
(1) Pri načrtovanju in urejanju celotnega
naselja ali njegovega posameznega dela se zagotavlja zadostne zelene površine
glede na obsežnost območja in število prebivalcev. Oblikuje se zeleni sistem
naselja, v katerega se vključi zelene površine naselja, vodni in obvodni
prostor ter kmetijske in gozdne površine. Za posamezne dele zelenega sistema se
opredeli njihovo oblikovno, ekološko in socialno funkcijo.
(2) Z načrtnim ohranjanjem zelenih površin
ter urejanjem rekreacijskih območij se vzdržuje razmerje med urbanim in
naravnim prostorom. V zaledju mesta se izkoristi možnosti sočasne namembnosti
rekreacijskih površin s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči. Pred spremembo
namembnosti se zavaruje tiste zelene in odprte površine, ki so ključne za
zeleni sistem mesta zlasti v ekološkem in socialnem smislu.
(3) Pri novogradnjah ali prenovah se obstoječa
posamezna drevesa ali skupine dreves upošteva v skladu z njihovim ekološkim ali
oblikovnim pomenom v urbani strukturi ali zelenem sistemu naselja.
(4) V širših mestnih območjih je pomembna
uravnoteženost med odprtim in grajenim prostorom. Z vegetacijskimi členitvami,
zlasti pa gozdnimi, kmetijskimi ali drugimi zelenimi površinami se preprečuje
zlivanje naselij ali posamičnih zaokroženih grajenih površin v enotna
poselitvena območja. Vzpostavlja in varuje se grajene ali naravne robove
naselij, da se ohrani razpoznavnost meje posameznega naselja.
1.2.4.2 Prometne površine v naseljih
(1) Pri načrtovanju prometnih površin se
podpira širjenje centralnih peš površin in razvoj kolesarskega mestnega omrežja
ter razvoj javnega potniškega prometa, kot so železnica, tramvaj in avtobus,
ter preprečuje spreminjanje za mesto pomembnih zelenih površin v površine za
parkiranje vozil.
1.3 Komunalno opremljanje
zemljišč
(1) Zemljišča poselitvenih območij se
opremlja z minimalno komunalno infrastrukturo, ki zagotavlja oskrbo s pitno
vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter navezavo na
javno cestno omrežje. Manjkajočo komunalno infrastrukturo se dogradi, dotrajano
pa sanira.
(2) Nove objekte v poselitvenih območjih,
namenjene trajnemu prebivanju, delu, zdravstvu, rekreaciji, športu in drugim
dejavnostim se priključuje na obstoječo komunalno infrastrukturo.
(3) Po dogradnji manjkajoče ali izgradnji
nove komunalne infrastrukture se nanjo priključi obstoječe objekte, namenjene
dejavnostim, navedene v zgornjem odstavku.
(4) Pri načrtovanju naselij se prebivalcem
zagotovi zanesljivo oskrbo s pitno vodo v količinah skladno z veljavnimi
standardi in učinkovito oskrbo z vodo za potrebe hidrantnih omrežij in požarnih
bazenov.
(5) V novih naseljih se uredi ločen
kanalizacijski sistem za padavinsko in komunalno odpadno vodo, kjerkoli je to
ekonomsko upravičeno in tehnično možno.
(6) Za obstoječa, kot tudi za nova naselja
se izdela energetske zasnove z analizami možnosti rabe lokalno razpoložljivih
obnovljivih virov energije.
(7) Pri načrtovanju novih objektov se le te
vključi v energetske zasnove naselja.
(8) Pri načrtovanju novih naselij se
upošteva energetsko varčno umeščanje objektov v prostor, energetsko varčne
urbanistične rešitve in oblike samooskrbe objektov z energijo.
1.4 Arhitekturna prepoznavnost
mest in drugih naselij
(1) Pri načrtovanju in urejanju mest in
drugih naselij se stremi k urejenemu in prostorsko uravnoteženemu in oblikovno
skladnemu razvoju posameznega naselja tako, da se zagotavlja arhitekturno
prepoznavnost na ravni celotnega naselja in na ravni posamezne funkcionalne
enote ali dela naselja.
(2) Z oblikovanjem naselij se varuje
podobo, merilo in krajinski okvir, sanira vidno degradirane prostore in
ustvarja novo arhitekturno prepoznavnost v sožitju z obstoječimi kvalitetami
prostora. Pri tem se spoštuje značilnosti prostora in podedovane vrednote ter
naravne vrednote, poudarja oblikovne vrednote naselja in varuje dominantne
poglede, z načrtno prenovo ohranja zgodovinska naselja oziroma njihove dele,
zlasti tiste, ki so naselbinska dediščina. Ohranja se značilne obrise naselja
ter usmerja pozornost na možnost zgostitev in zapolnitev urbanega tkiva.
Višinski gabariti naj sledijo obstoječim in se prilagodijo obstoječi strukturi.
(3) Prepoznava in ohranja se morfološke
značilnosti, ki poudarjajo prepoznavnost mest in drugih naselij v skladu s
krajino, v katero so umeščena in se zagotavlja razvojno kontinuiteto in
celovitost kvalitetnih struktur. Razvoj naselij se prilagaja geometriji reliefnih
oblik, omrežju vodotokov, smerem komunikacij in regulacij ter smerem in
konfiguraciji zidave.
(4) Vodne in obvodne površine v naselju se
približa naselju z izboljšavo obvodnih površin, urejenimi pešpotmi,
ozelenitvami, ustvarjanjem mikroambientov, manjših parkov, igrišč in podobno
kar omogoča prostočasne dejavnosti.
(5) Pri urejanju naselij se pozorno
oblikuje območja obvoznic, vpadnic, uličnega, cestnega in obcestnega prostora,
pomembna vozlišča, zelene površine in druge odprte površine.
1.4.1 Usmeritve za ohranjanje arhitekturne prepoznavnosti
(1) Ohranjanje arhitekturne prepoznavnosti
se izvaja z načrtnim urejanjem in prenovo naselij. Arhitekturna prepoznavnost
se odraža v regionalnih urbanističnih in arhitektonskih značilnostih posameznih
območij. Pri prenovi, načrtovanju, oblikovanju in urejanju naselij se upošteva
ohranjeno in prepoznavno kulturo stavbarstva preteklih obdobij in pri tem
uravnovesi sodobna tehnološka in oblikovna izhodišča z obstoječimi vrednotami.
S posebno občutljivostjo se posodablja posamezne značilne arhitekturne
stvaritve, ki imajo pričevalno vrednost in ponazarjajo značilnosti obdobja, v
katerem so nastale, predvsem arhitekturo novejših obdobjih, ki (še) ni
zavarovana na podlagi predpisov s področja varstva kulturne dediščine. Pri
posodabljanju se ohranja in varuje značilnosti, členjenost, strukturo in druge
podrobnosti posameznega območja oziroma objekta.
(2) Ohranja se različnosti in posebnosti
odprtega in grajenega prostora tako, da se upošteva topografija, originalnost,
celovitost prepoznavnosti in kontinuitete prostora. V naseljih se poudarjeno
ohranja, varuje in prenavlja stavbno dediščino kot vrednoto nacionalnega in
evropskega naselbinskega pomena. Zaradi varovanja kakovostnih značilnosti
naselij, zlasti tistih, ki so del naselbinske dediščine, se upošteva in ohranja
njihov naselbinski videz. Odstopanje je možno le v primeru, da pomeni novo
oblikovno in prostorsko kakovost in je ta sprejemljiva tudi iz vidika varstva
kulturne dediščine.
(3) Glede na skupne arhitekturne in
urbanistične značilnosti v Sloveniji opredeljujemo naslednje arhitekturne
regije: Soško – Vipavsko, Kraško – Primorsko, Idrijsko – Trnovsko, Notranjsko –
Brkinsko, Gorenjsko, Ljubljansko, Ribniško – Kočevsko, Belokranjsko, Dolenjsko,
Zasavsko, Savinjsko – Kozjansko, Koroško, Dravsko in Pomursko arhitekturno
regijo. Podrobneje se območja posameznih arhitekturnih regij in usmeritve za
ohranjanje arhitekturne prepoznavnosti in ohranjanje naselbinske dediščine v
njih določijo na podlagi strokovnih podlag v okviru izdelave regionalnih zasnov
prostorskega razvoja ali strategij prostorskega razvoja občin.
2 RAZVOJ
GOSPODARSKE JAVNE INFRASTRUKTURE
(1) Infrastrukturni sistemi omogočajo
povezanost in oskrbo urbanih in podeželskih območij ter omogočajo povezanost
infrastrukturnih omrežij z evropskimi infrastrukturnimi sistemi.
Infrastrukturne sisteme se načrtuje tako, da prispevajo k razvoju
policentričnega omrežja mest in drugih naselij, h kvalitetnemu razvoju in
privlačnosti mest ter drugih naselij, k skladnemu razvoju območij s skupnimi
prostorsko razvojnimi značilnostmi ter k medsebojnemu dopolnjevanju funkcij
podeželskih in urbanih območij.
(2) Z usklajenim razvojem prometne,
energetske, telekomunikacijske in komunalne infrastrukture se zagotavlja
gospodarske možnosti in privlačno bivalno okolje. Razvoj gospodarske javne
infrastrukture se praviloma usmerja v skupne koridorje, ob upoštevanju
omejitev, ki izhajajo iz zahtev za ohranjanje biotske raznovrstnosti, naravnih
vrednot, iz zahtev za varstvo naravnih virov ter varstvo kulturne dediščine.
2.1 Razvoj prometne
infrastrukture
(1) Prometni sistem je sklop usklajenih
prometnih dejavnosti na funkcionalno povezanem infrastrukturnem omrežju vseh
vrst in oblik prometa.
(2) Z razvojem prometne infrastrukture se
podpira razvoj policentričnega omrežja mest in drugih naselij, skladen razvoj
območij s skupnimi prostorsko razvojnimi značilnostmi, medsebojno dopolnjevanje
funkcij podeželskih in urbanih območij ter njihovo povezanost z evropskimi
prometnimi sistemi in urbanim omrežjem.
(3) Z optimalnim izkoriščanjem vseh
elementov prometnega sistema se razvija uravnotežene in enakomerno obremenjene
prometne podsisteme. Pri tem se spodbuja gospodarsko, socialno, okoljsko in
prostorsko najbolj smotrne in učinkovite oblike in poteke prometa.
(4) Z razvojem prometnih omrežij se omogoča
izkoriščanje potencialov prostora za poselitev, infrastrukturo, proizvodne in
oskrbne dejavnosti, rekreacijo in turizem ter funkcionalno zaokrožanje naselij
in območij drugih dejavnosti. Razvoj prometnih omrežij se načrtuje usklajeno z
razvojem poselitve in drugih infrastrukturnih sistemov. Ob tem se zagotavlja
kvalitetne bivalne in delovne pogoje, zmanjšuje negativne vplive na naravno in
bivalno okolje, ohranja kulturno dediščino in varuje naravne vire, biotsko
raznovrstnost ter naravne vrednote.
(5) Mednarodni mejni prehodi se določajo
praviloma na daljinskih cestah mednarodnega pomena, povezovalnih cestah in
cestah nacionalnega pomena, meddržavni mejni prehodi pa praviloma na
regionalnem prometnem omrežju. Mejni prehodi za blagovni promet se vzpostavijo
na mejnih prehodih, ki so na najpomembnejših smereh blagovnih tokov, pod
pogojem, da je njihova lokacija sprejemljiva s funkcionalno-urbanističnih,
prometnih, okoljevarstvenih in finančnih vidikov. Odstopanje od teh usmeritev
in pogojev je dopustno, če je utemeljeno s prometnimi ali turističnimi tokovi,
specifičnim obsegom in vrsto prometa, širšimi javnimi interesi, pomembnostjo
čez mejnega regionalnega sodelovanja ali iz naravovarstvenih razlogov,
upoštevajoč mednarodni položaj Slovenije.
2.1.1 Cestno omrežje
(1) Osnovno državno cestno omrežje tvori
omrežje daljinskih cestnih povezav mednarodnega pomena, omrežje cestnih povezav
čezmejnega pomena in omrežje cestnih povezav nacionalnega pomena. Cestno
omrežje med seboj prometno povezuje slovenska središča mednarodnega pomena,
slovenska središča nacionalnega pomena in regionalna središča ter jih povezuje
z mednarodnim evropskim in čezmejnim prostorom.
(2) Omrežje daljinskih cestnih povezav
mednarodnega pomena se navezuje na omrežje daljinskih cestnih povezav enakega
pomena sosednjih držav in poteka v smeri Beljaka preko Jesenic do Ljubljane in
naprej proti Zagrebu (X. koridor), od Kopra prek Ljubljane in Maribora do
Lendave in naprej proti Budimpešti (V. koridor), z odcepom od Divače proti
Trstu, od Gradca do Maribora, Ptuja in naprej proti Zagrebu, z odcepom od
Lendave proti Zalalovem ter odcepom od Postojne/Divače preko Ilirske Bistrice
naprej proti Reki (Jadransko – Jonska pobuda). Z vključitvijo Republike
Slovenije v Evropsko unijo postane omrežje daljinskih cestnih povezav
mednarodnega pomena, del vseevropskega cestnega omrežja (TEN, V. in X.
panevropski prometni koridor in Jadransko – Jonska pobuda – Karta št. 2).
(3) Na omrežje daljinskih cestnih povezav
mednarodnega pomena se navezujejo cestne povezave čezmejnega pomena v smereh od
Razdrtega preko Nove Gorice in naprej proti Vidmu, iz smeri Trsta preko Škofij
do Kopra in preko Dragonje naprej proti Bujam, od Celja preko Velenja in
Slovenj Gradca naprej proti Velikovcu in od Celja preko Novega mesta ter
Metlike proti Karlovcu, od Maribora do Dravograda, od Slovenske Bistrice do
Hajdine in naprej preko Ptuja in Ormoža proti Varaždinu, od Vidma preko Tolmina
in Škofje Loke naprej do Domžal ter od Želina preko Idrije do Logatca z
navezavo na omrežje mednarodnih daljinskih cestnih povezav ter od Ljubljane do
Kočevja in naprej proti Delnicam.
(4) Ljubljana, Maribor in somestje
Koper-Izola-Piran se navezujejo na omrežje daljinskih cestnih povezav mednarodnega
pomena z ustreznimi navezovalnimi cestami.
(5) Regionalna središča Slovenije se
prometno povezujejo med seboj ter se navezujejo na omrežje daljinskih cestnih
povezav mednarodnega pomena oziroma omrežje cestnih povezav čezmejnega pomena
ter na cestna omrežja sosednjih držav s cestnimi povezavami nacionalnega pomena
v smereh od Črnega Kala proti Sočergi, od Nove Gorice do Tolmina in od Kobarida
do Predila, od Hrušice do Rateč, od Podtabora do Ljubelja, od Lendave proti
Čakovcu na Hrvaškem, od Celja do Rogaške Slatine in naprej do Dobovca, od
Kočevja preko Črnomlja do Metlike ter od Šentjakoba do Zidanega Mosta in naprej
do Drnovega, od Slovenske Bistrice mimo Rogaške Slatine do Brežic, od Murske
Sobote do Ormoža, od Sežane do Nove Gorice, od Unca do Žlebiča ter od Kočevja
do Novega mesta. Do izgradnje daljinske cestne povezave mednarodnega pomena v
smeri Reka, Ilirska Bistrica, Postojna/Divača se še naprej zagotavlja obstoječo
cestno povezavo od Krvavega potoka preko Kozine do Staroda in naprej proti
Reki.
(6) Notranji obodni cestni prometni obroč
zagotavlja povezanost regionalnih in medobčinskih središč (Idrija, Cerkno,
Škofja Loka, Kranj, somestje Kamnik – Domžale, somestje Trbovlje – Hrastnik –
Zagorje ob Savi, Novo mesto, Kočevje, Ribnica, Cerknica, Postojne, Logatec,
Idrija) s katerim se zagotavlja povezanost posameznih regij mimo Ljubljane in
se s tem izboljšuje možnosti za njihov prostorski razvoj.
(7) Obmejni obodni cestni prometni obroč
omogoča dostopnost slabše razvitih predelov ob meji in omogoča povezovanje
obmejnih območij z osrednjim območjem države.
(8) Na osnovno državno cestno omrežje se
navezuje cestne povezave regionalnega pomena s katerimi se prometno povezuje
medobčinska in pomembnejša lokalna središča ter za državo pomembna turistična
in obmejna območja.
(9) Naselja v občini se z naselji v
sosednjih občinah ali z naselji in deli naselij v sami občini povezuje s
cestnimi povezavami lokalnega pomena.
2.1.2 Železniško omrežje
(1) Osnovno železniško omrežje tvori
omrežje daljinskih železniških povezav mednarodnega pomena, omrežje daljinskih
železniških povezav nacionalnega pomena in omrežje regionalnih železniških
povezav. Za navezovanje na evropsko »TEN« infrastrukturno omrežje ter V. in X.
panevropski prometni koridor, se rekonstruira in dogradi daljinske železniške
povezave mednarodnega pomena, ki bodo omogočale hitrosti do 160 km/h v smereh
od Sežane do Ljubljane in Maribora in naprej proti Gradcu (II. tir Maribor –
Šentilj), od Zidanega mosta proti Zagrebu, Ljubljane do Jesenic in naprej proti
Avstriji (II. tir Ljubljana – Jesenice – Podrožca), od Pivke prek Ilirske
Bistrice naprej proti Reki in od Pragerskega skozi Ormož in Mursko Soboto proti
Budimpešti. Omogoči se gradnjo nove učinkovitejše daljinske povezave
mednarodnega pomena od Kopra do Divače – II. železniški tir. Na te proge, ki so
neposredno vezane na evropske prometne tokove, se navezuje državna in
regionalna prometna vozlišča za tovorni in potniški promet, s katerimi se
omogoči konkurenčne pogoje za razvoj dejavnosti v evropskem prostoru.
(2) Transevropska daljinska hitra
železniška povezava v okviru V. panevropskega prometnega koridorja, ki povezuje
Benetke preko Ljubljane in Zagreba z Budimpešto se proti severu povezuje z
zmogljivimi daljinskimi železniškimi povezavami v smereh od Ljubljane proti
Munchenu in od Zidanega mosta do Maribora in naprej proti Dunaju. Na daljinsko
hitro železniško povezavo se naveže prometna vozlišča: na območju Divače s
povezavo proti Kopru in Novi Gorici, na območju Pivke s povezavo proti Istri,
na območju Ljubljane s povezavo proti Avstriji, na območju Zidanega mostu s
povezavo proti Mariboru in druge prometne podsisteme z ustrezno posodobitvijo
obstoječih železniških prog v koridorjih obstoječih železnic, kadar to
omogočajo tehnične in tehnološke rešitve in je prostorsko racionalno.
(3) Ostala nacionalna in nekatera
regionalna središča Slovenije se navezuje na daljinske železniške povezave
mednarodnega pomena z daljinskimi železniškimi povezavami nacionalnega pomena.
Obstoječo železniško infrastrukturo se rekonstruira, posodablja in tam, kjer je
potrebno, dogradi ter zagotovi učinkovitejše železniške povezave v smereh od
Ljubljane proti Novemu mestu in naprej proti Karlovcu na Hrvaškem, od Nove
Gorice do priključka na železniško progo (V. koridor) na italijanski strani in
od Nove Gorice do Sežane kot tudi od Nove Gorice prek Tolmina do Jesenic, od
Maribora preko Dravograda in naprej proti Celovcu v Avstriji, od Celja proti
Dravogradu ter od Ormoža proti Čakovcu na Hrvaškem, od Ljubljane proti Kočevju
ter od Murske Sobote proti Lendavi.
(4) Z regionalnimi železniškimi povezavami
se povezuje ostala regionalna središča, nekatere državno pomembne objekte, za
državo pomembna turistična in obmejna območja ter navezuje promet na daljinske
železniške povezave mednarodnega in nacionalnega pomena. Obstoječe regionalne
železniške povezave, ki povezujejo Ajdovščino z Dornbergom, Kreplje z
Repentaborom, Kočevje z Ljubljano, Kamnik z Ljubljano, Sevnico s Trebnjem, Novo
mesto s Stražo, Celje z Rogatcem, Dravograd z Otiškim vrhom, Šmarje pri Jelšah
(Stranje) z Imenom, Ljutomer z Gornjo Radgono ter Lendavo z Gornjimi Petišovci,
se ohranja in posodablja. Zagotovi se neposredna železniška povezava mesta
Lendava z Mursko Soboto oziroma s slovenskim železniškim omrežjem. Proučijo se
nove regionalne železniške povezave, ki bodo povezovale Tržič s Kranjem,
Kočevje s Petrino ali Črnomljem, Poljčane s Slovenskimi Konjicami do Zreč,
Vrhniko z Ljubljano, Jesenice s Trbižem, Lendavo z Dolgo vasjo ter letališče
Brnik z Ljubljano in Kranjem.
(5) V Sloveniji in v povezavi s sosednjimi
državami se zagotavlja neposredne železniške povezave gospodarskih con in
posameznih gospodarskih subjektov na železniško omrežje s ciljem boljše
dostopnosti in preusmerjanja prometnih tokov s cestnega na železniško omrežje.
2.1.3 Pristanišča
(1) V koprskemu pristanišču se zagotavlja
nadaljnji razvoj pristaniške infrastrukture, ki je potrebna za razvoj edinega
slovenskega pomorskega pristanišča za mednarodni tovorni in potniški pomorski
promet. Z dograditvijo železniške in druge prometne infrastrukture, ki povezuje
koprsko pristanišče z zaledjem prek učinkovitejše železniške povezave Koper –
Divača se pospešuje razvoj in konkurenčnost koprskega pristanišča v mednarodnem
prostoru. Razvoj koprskega pristanišča je vezan na izgradnjo zaledne prometne
infrastrukture.
(2) Del koprskega pristanišča, ki je
funkcionalno navezan na mesto se nameni za ureditev domačega in mednarodnega
pomorskega potniškega prometa in ureditev potniškega terminala. Za spodbujanje
javnega pomorskega potniškega prometa pa se v Izoli, Piranu in Portorožu
razvija in posodablja sedanja pristanišča.
(3) V smislu razvoja okolju prijaznega in
donosnega navtičnega turističnega gospodarstva se omogoča razvoj marin in
turističnih pristanišč na obstoječih lokacijah, izjemoma pa kot možna oblika
sanacije že degradiranih območij. Na primernih rekah, jezerih in umetnih
jezerih se omogoča razvoj turističnega čolnarjenja s potrebno infrastrukturo.
(4) Na reki Savi se na mejni točki med
Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško razvija rečno pristanišče, če se
zagotovi plovnost reke Save od izliva v Donavo do mejne točke med Republiko
Slovenijo in Republiko Hrvaško.
(5) Za potrebe varnosti pomorskega,
tovornega in potniškega prometa in akcij reševanja in iskanja na morju se na
slovenski obali zagotavlja ustrezen radarski sistem. S pomočjo tega sistema se
zagotavlja nadzor nad ladijskim prometom ter učinkovita koordinacija v primeru
ladijskih nezgod.
2.1.4 Letališča in heliporti
(1) Omrežje letališč in heliportov tvorijo
javna letališča in heliporti za mednarodni in domači zračni promet. Omrežje se
v prostoru dosega z njihovo enakomerno postavitvijo tako, da je zagotovljena
optimalna prostorska pokritost.
(2) Zasnova mednarodnih letališč/heliportov
za potrebe mednarodnega zračnega prometa na nacionalni ravni ohranja in razvija
dosedanja tri javna letališča/heliporte za mednarodni zračni promet.
(3) Za potrebe domačega zračnega prometa se
na nacionalni ravni z navezavo na središča nacionalnega in središča
regionalnega pomena, razvija javna letališča/heliporte za domači zračni promet
ter se pri tem upošteva tudi potrebe reševalnih služb. Ob središčih
nacionalnega pomena in na območjih v neposrednem zaledju velikih slovenskih
mest in velikih mest v zamejstvu se dopušča možnost razvoja javnega
letališča/heliporta za mednarodni promet nižje kategorije, v kolikor so za to
zagotovljene prostorske možnosti in izpolnjene zahteve mednarodnega zračnega
prometa. V Cerkljah ob Krki se nadalje razvija letališče za potrebe zračnega
prometa Slovenske vojske, ki se bo delno uporabljalo tudi za potrebe civilnega
zračnega prometa. Obstoječim letališčem se še naprej ohranja njihova funkcija.
(4) Pri umeščanju letališč, letališke
infrastrukture ter heliportov v prostor se upošteva lokacije obstoječih
letališč, možnosti za zagotavljanje navezanosti na posamezna središča z javnim
potniškim prometom, prostorske možnosti in omejitve, ki izhajajo iz značilnosti
poselitvenega razvoja in zagotavljanja kvalitetnega bivalnega okolja ter
evropski zračni navigacijski načrt. Letališča in heliporte se načrtuje tako, da
je zagotovljena varnost ljudi in materialnih dobrin.
2.1.5 Naprave za vodenje zračnega prometa in nadzor zračnega
prostora
(1) Z obnovo obstoječega in z dograditvijo
novih elementov radarskega sistema se zagotavlja vzpostavitev učinkovitega
radarskega sistema dolgega dosega, ki služi vodenju, upravljanju in
nadzorovanju zračnega prometa na zračnih poteh ter nadzoru zračnega prostora na
zračnih poteh. Glede na relief slovenskega prostora in mednarodne standarde s
področja civilnega letalstva se zagotavlja najmanj štiri vire radarskih
podatkov oziroma postavi štiri radarske sisteme na ustreznih lokacijah.
(2) Razvija se priletne radarske sisteme na
letališčih, ki služijo vodenju, upravljanju in nadzorovanju zrakoplovov na
manjših višinah oziroma varnemu priletu in odletu zrakoplovov z letališč. Ravno
tako se razvija sisteme za satelitsko navigacijo.
(3) Radarske sisteme se v prostoru načrtuje
tako, da se s čim manjšim številom lokacij radarjev zagotovi čim večjo
pokritost prostora za različne potrebe ob hkratnem čim manjšem vplivu na okolje
in zdravje ljudi.
(4) Skladno z mednarodnimi standardi s
področja civilnega letalstva se nadalje razvija tudi ostale infrastrukturne
objekte, naprave in sisteme navigacijskih služb zračnega prometa.
2.1.6 Javni potniški promet in prometna vozlišča za javni
potniški promet
(1) Javni potniški promet na državni,
regionalni in lokalni ravni se razvija v logistično povezan sistem. Razvoj
celotnega sistema javnega potniškega prometa se razvija v kombinaciji med
letalskimi, tirnimi, cestnimi in pomorskimi prevozi, s poudarkom na železniškem
javnem potniškem prometu v smereh V. in X. prometnega koridorja skozi Slovenijo
(Karta št. 2).
(2) Za hitrejši razvoj javnega potniškega
prometa in kvalitetnejše prevozne usluge se razvija sistem potniških terminalov
in se postajališča različnih prevoznih sistemov javnega potniškega prometa
logistično povezuje. Regionalna središča se skladno z razvojem poselitve
razvija v prometna vozlišča za javni potniški promet.
(3) S pospešenim razvojem javnega
potniškega prometa se izboljšuje dostopnost z javnimi prometnimi sredstvi do
središč regionalnega pomena. Prometni sistemi javnega potniškega prometa v
urbanih območjih morajo biti učinkovito povezani v sistem javnega potniškega
prometa regionalnega, nacionalnega in mednarodnega pomena, zato se v širših
mestnih območjih naselja povezuje s sistemov primestnega železniškega prometa.
(4) Soodvisno z razvojem poselitve se
prednostno in povezano razvija vse oblike javnega potniškega prometa v tako
imenovani prometni sistem »vlak-bus« v povezavi s parkirišči in kolesarskimi
potmi z namenom, da se omogoči sistem »parkiraj in bodi peljan«. V priobalnem
območju se pospešuje razvoj javnega pomorskega potniškega prometa. V ožjih
urbanih in lokalnih območjih se ob izboljšanju integriranega javnega potniškega
prometa spodbuja tudi razvoj nemotoriziranega prometa kot sta kolesarjenje in
pešačenje. V prometnih vozliščih se razvija potniška prometna vozlišča, ki bodo
prostorsko ločena od tovornih prometnih terminalov.
2.1.7 Prometni terminali
(1) Prometne terminale za kombinirani
promet se na mednarodni ravni razvija v Kopru, Ljubljani in Mariboru, prometne
terminale nacionalnega pomena pa ob nacionalnih prometnih vozliščih v Novem
mestu, Celju, Murski Soboti, Divači (Sežani), Novi Gorici in v Kranju
(Jesenicah). Zaradi obstoječih kapacitet in pričakovanih prometno logističnih
potreb se na enaki ravni razvija tudi prometni terminal v Brežicah. Prometne
terminale regionalnega pomena ali distribucijske centre se razvija tudi v
okviru drugih prometnih vozlišč – v Brežicah, Dravogradu, Ptuju, Ilirski
Bistrici ter drugih, če za to obstajajo prometno logistične potrebe in so zagotovljene
prostorske možnosti.
(2) Prometne terminale se razvija v
neposredni povezavi z gospodarskimi conami, ki se jih načrtuje kot njihov
sestavni del ali pa kot samostojne prostorske enote v njihovi bližini.
2.1.8 Žičniški promet
(1) Žičniški promet se razvija v okviru
enovitega prometnega sistema povsod tam, kjer drugi prometni podsistemi zaradi
reliefa tehnološko ne morejo opravljati prometne naloge oziroma tam, kjer je
uporaba drugih prometnih podsistemov zaradi vremenskih in drugih razmer lahko
začasno onemogočena ali motena. Omogoča se mobilnost potnikov in tovora do
gorsko turističnih centrov državnega pomena, upošteva pa se tudi potrebe
industrije, rudarstva, gozdarstva in drugih dejavnosti.
2.1.9 Kolesarsko omrežje
(1) Zasnovo kolesarskega omrežja tvori
omrežje državnih daljinskih in glavnih kolesarskih povezav, ki povezujejo
urbana središča in turistična naselja ter se navezujejo na daljinski evropski
kolesarski povezavi številka 8 in 9, ki potekata skozi Slovenijo.
(2) Glede na prostorske možnosti ter
razpoložljivo cestno infrastrukturo se za kolesarske poti izkoristi obstoječe,
z motornim prometom neobremenjene ali malo obremenjene prometnice. Nove
kolesarske poti se izgrajuje tam, kjer teh možnosti ni.
(3) Omrežja regionalnih kolesarskih povezav
se razvija v smereh daljinskih in glavnih cestnih povezav ter se jih navezuje
na evropske kolesarske povezave. Na območju mest in drugih naselij se izgrajuje
kolesarsko omrežje tudi za dnevno migracijo na krajših razdaljah. S
kolesarskimi stezami in pasovi se opremi najpomembnejše smeri osebnega prometa
v urbanih območjih ter se jih navezuje na postajališča javnega potniškega
prometa in parkirne površine za motorna vozila.
2.1.10 Omrežje pešpoti
(1) Zasnova pešpoti obsega planinske in
tematske pešpoti v urbanih in podeželskih območjih, ki se povezujejo v omrežje
pešpoti in na evropske pešpoti E6 in E7 ter kulturne poti, ki potekajo skozi
Slovenijo. Omrežje pešpoti se razvija v turističnih območjih in se povezuje s
kolesarskim omrežjem. Z njimi se zagotavlja povezovanje privlačnih krajinskih
območij med seboj, pri njihovem umeščanju pa skrbi za varnost pešcev oziroma
pohodnikov.
2.2 Razvoj telekomunikacijske
infrastrukture
(1) Telekomunikacijsko omrežje tvorijo
satelitska omrežja, fiksna in mobilna, govorna in podatkovna prizemna omrežja,
omrežja za radijsko in televizijsko radiodifuzijo in omrežja za kabelsko
televizijo. Ustrezno razvita telekomunikacijska infrastruktura spodbuja
družbeni, kulturni in regionalni razvoj, zmanjšuje probleme razdalj, spodbuja
oblikovanje novih storitev ter olajšuje dostop do informacij in storitev.
(2) S telekomunikacijskim omrežjem se
zagotavlja dostop do kakovostnih in za vsakdanje življenje, delo in razvoj,
pomembnih storitev informacijske družbe in učinkovito delovanje sistemov za
potrebe varnosti, obrambe, zaščite in reševanja. Zato se ga razvija kot
učinkovit, zanesljiv in prostorsko racionalen sistem.
(3) Primarni razvojni telekomunikacijski
osi se razvija v smeri V. in X. infrastrukturnega koridorja (Karta št. 2).
Zaradi ugodne geografske lege države se omogoči izkoriščanje možnosti za
trženje tranzitnih telekomunikacijskih storitev.
(4) Prioritetno se spodbuja povezovanje in
združevanje obstoječih telekomunikacijskih omrežij, optimizacijo uporabe
vsakega izmed njih ter sistematično uvajanje novih tehnik in tehnologij.
(5) Trase telekomunikacijskih kablov se
prednostno predvidi v obstoječih in načrtovanih infrastrukturnih koridorjih.
Prav tako se pri umeščanju novih naprav in objektov telekomunikacijskega
omrežja v prostor v čim večji meri združuje in prednostno uporabi že obstoječe
naprave in objekte telekomunikacijskega omrežja, vplivi na zdravje, okolje in
prostor pa morajo biti čim manjši.
(6) Zaradi uvajanja novih oblik dela na
daljavo na podeželju in na odročnih območjih se temu ustrezno zagotovi pripravo
infrastrukturnih pogojev. Z zagotavljanjem kakovostnega dostopa do interneta se
spodbuja vključevanje najširšega kroga prebivalcev v informacijsko družbo. Za
zagotavljanje usposobljenosti mladih za informacijsko družbo pa se zagotavlja
optimalno telekomunikacijsko opremljenost izobraževalnih ustanov.
2.3 Razvoj energetske infrastrukture
Razvoj energetske infrastrukture je
zasnovan tako, da omogoča uresničevanje zastavljenih ciljev prostorskega
razvoja Slovenije.
2.3.1 Energetski sistem
(1) Energetski sistem je sklop posameznih
energetskih infrastrukturnih sistemov, ki omogočajo oskrbo države z elektriko,
zemeljskim plinom, nafto in naftnimi derivati, toploto, obnovljivimi in drugimi
viri energije. Pri pridobivanju, pretvorbi, prenosu, distribuciji in uporabi
energije, ki povzročajo praviloma nezaželene in dolgoročne vplive na okolje in
prostor, se upošteva načela vzdržnega prostorskega razvoja in spoznanje o
omejenosti virov ter možnosti izrabe vseh realnih potencialov na področju
učinkovite rabe energije.
(2) Oskrba države z energijo temelji na
posameznih energetskih sistemih, s katerimi se omogoča skladen razvoj države
ter zagotavlja kvalitetno, zanesljivo, ekonomično in zadostno oskrbo z energijo
v zahtevani obliki v vseh regijah, mestih in naseljih.
(3) Energetske sisteme se razvija tako, da
bo zagotovljena varna in zanesljiva preskrba. Da bi dosegli varno in zanesljivo
energetsko oskrbo v vseh delih države, se dogradi posamezne energetske sisteme
tako, da se le-ti vključujejo v evropska omrežja in da je zagotovljena
diverzifikacija dobav.
(4) Posamezne energetske sisteme se razvija
tako, da so med seboj usklajeni in dopolnjujoči, da so fleksibilni in se jih
lahko prilagaja spremembam v družbi, ter da so čim manj občutljivi na napake,
ki jih povzročijo človek ali naravne nesreče.
(5) Pri razvoju energetskih sistemov se
upošteva načela varstva bivalnega in drugega okolja in izboljševanja kakovosti
prostora. Razvoj energetskih sistemov mora temeljiti na varčni in smotrni rabi
prostora ob ohranjanju in razvoju prostorskih potencialov za druge rabe
prostora. Prostorski razvoj energetske infrastrukture se zagotavlja v skupnih
infrastrukturnih koridorjih, pri čemer se teži k zmanjševanju njihovega
števila.
(6) Umeščanje energetskih objektov in
naprav v prostor se načrtuje tako, da se, kolikor je le mogoče, upošteva
značilne naravne prvine kot so gozdni rob, podnožje pobočij, reliefne
značilnosti ter vidnost naselij in značilne vedute.
(7) Učinkovita in varčna raba energije mora
biti trajna razvojna usmeritev pri gospodarjenju in načrtovanju novogradenj,
prenovi in sanaciji, kar pomeni zmanjševanje rabe energije ob zagotavljanju
enake ali večje kakovosti življenja in konkurenčnosti gospodarstva.
(8) Pri načrtovanju novih ter posodabljanju
in širitvi obstoječih objektov se prednost nameni uporabi obnovljivih in okolju
prijaznih virov energije ter čim večji nevtralizaciji in zmanjševanju emisij
prahu, toplogrednih plinov, SO2 in NOx.
2.3.2 Obnovljivi viri energije in učinkovita raba energije
(1) Med obnovljive vire energije uvrščamo
vodni potencial, biomaso, energijo vetra, geotermalno energijo, sončno
energijo, toploto okolja in odpadno toploto ter energijo, ki se sprošča pri
sežiganju odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati. Pri načrtovanju se zagotavlja
prednost rabe teh virov energije pred fosilnimi viri energije.
(2) Spodbuja se rabo obnovljivih virov
energije, da se poveča njihov delež v primarni energetski bilanci države.
Fosilna goriva se nadomešča z rabo tehnološko in gospodarsko izkoristljivih
potencialov obnovljivih virov.
(3) Rabo obnovljivih virov energije se
vključi v energetske zasnove regij, mest in lokalnih skupnosti. V energetskih
zasnovah regij, mest in lokalnih skupnosti se, poleg analiz možnosti
vključevanja obnovljivih virov in samooskrbe z energijo, poda tudi možnosti
varčevanja z energijo in načine pospeševanja učinkovite rabe energije.
(4) Na področju učinkovite rabe energije se
z medresorskim sodelovanjem zagotavlja pripravo programov ter pogoje za
učinkovito rabo energije.
(5) Z energetsko učinkovitim urbanističnim
načrtovanjem in arhitekturnim oblikovanjem, še posebno na področju umeščanja
objektov, sistemov poselitve in energetsko varčnih oblik gradnje se zagotavlja
zmanjšanje porabe energije.
(6) Pri gospodarjenju in načrtovanju
novogradenj, prenovi in sanaciji se zagotavlja učinkovito in varčno rabo energije.
(7) Spodbuja se gradnjo novih enot za
sočasno proizvodnjo toplote in električne energije in sistemov daljinskega
ogrevanja, ki uporabljajo toploto iz soproizvodnje.
2.3.3 Elektroenergetski sistem
(1) Elektroenergetski sistem tvorijo
objekti, omrežja in naprave za proizvodnjo, prenos in distribucijo električne
energije. Elektroenergetski sistem se razvija in dograjuje tako, da zagotavlja
varno in zanesljivo oskrbo z električno energijo v vseh regijah, mestih in
naseljih v državi. Pri načrtovanju oskrbe z električno energijo, ki zajema
proizvodnjo, prenos, distribucijo in porabo energije mora biti poleg energetske
učinkovitosti, gospodarnosti ter okoljske in družbene sprejemljivosti izkazan
pozitivni vpliv na regionalni in urbani razvoj.
2.3.3.1 Proizvodnja električne energije
(1) Za pridobivanje električne energije se
prioritetno obnavlja, posodablja, ekološko sanira oziroma nadomešča obstoječe
proizvodne enote z novejšimi in učinkovitejšimi proizvodnimi objekti.
(2) Pri nadaljnjem razvoju proizvodnje
električne energije se načrtuje objekte za rabo obnovljivih virov energije kot
so veter, geotermalna energija in drugi, z upoštevanjem učinkovitosti izbranega
sistema in prostorske, okoljske ter družbene sprejemljivosti.
(3) Proizvodnja električne energije se
prvenstveno ohranja v obstoječih hidroelektrarnah na reki Dravi, Savi in Soči,
ki se jih s permanentnim vzdrževanjem, saniranjem, posodabljanjem in
optimiranjem izrabe energetskega potenciala, prilagaja potrebam slovenskega
elektroenergetskega sistema. Gradnja novih hidroelektrarn se načrtuje na reki
Savi. Morebitno hidroenergetsko izrabo zgornjega dela reke Mure se preveri v
sklopu celostne rešitve za sanacijo poglabljanja njenega dna. Rešitve se
prilagodi morebitnim drugim rabam vode ob upoštevanju ohranjanja biotske
raznovrstnosti. Za zagotavljanje vršne energije se preveri izgradnjo črpalnih
hidroelektrarn ob rekah Dravi, Savi in Soči.
(4) Pri obstoječih termoelektrarnah se
prioritetno nadomešča agregate, ki jim bo potekla življenjska doba, s sodobno
čistejšo tehnologijo oziroma z agregati na čistejša goriva. V nove
termoelektrarne se usmerja sodobne tehnologije vključno z rabo obnovljivih
virov. Nove termoelektrarne se načrtuje na lokacijah ob obstoječih
termoelektrarnah, v bližini ali ob razpoložljivih energetskih vodih in v okviru
industrijskih kompleksov s primerno infrastrukturo in prostorskimi možnostmi.
Gradnja novih termoelektrarn na premog v prihodnosti ni predvidena.
(5) V okviru učinkovite rabe fosilnih goriv
se daje prednost soproizvodnji električne energije in toplotne energije. Pri
vseh novogradnjah in pri obstoječih termoelektrarnah ter pri vseh večjih
kotlovnicah za daljinsko ogrevanje se preveri možnost soproizvodnje
(termoelektrarne – toplarne).
(6) Jedrska elektrarna Krško ostaja v
obratovanju. Z modernizacijo in revitalizacijo se ohranja varno delovanje in
ustvarja pogoje za morebitno podaljšanje njene življenjske dobe.
2.3.3.2 Prenos in distribucija
(1) Pri prenosnem in distribucijskem
elektroenergetskem omrežju se poleg obnove in sanacije dogradi omrežje, zgradi
in okrepi interkonekcijske povezave s sosednjimi državami, predvsem z Madžarsko
in Italijo ter izvede prehod z 220 kV omrežja na 400 kV napetostni nivo. Z
uvajanjem novih tehnologij na področju prenosa in distribucije električne
energije se maksimalno izkoristi obstoječe trase in infrastrukturne koridorje,
nove pa načrtuje tam, kjer ni drugih možnih rešitev.
(2) Pri prostorskem umeščanju se proučijo
najugodnejši poteki tras, ki morajo poleg funkcionalno tehnoloških vidikov
upoštevati prostorsko prilagojenost urbanemu razvoju in skladnost s
prostorskimi možnostmi in omejitvami.
(3) Sistem prenosnega omrežja napetosti 110
kV in več se načrtuje in dograjuje tako, da omogoča vključitev novih
proizvodnih virov in skupaj z distribucijskim omrežjem zagotavlja stabilno,
zanesljivo in kvalitetno oskrbo naselij in drugih večjih porabnikov z
električno energijo na celotnem ozemlju Slovenije.
(4) Elektroenergetske koridorje se
praviloma združuje s koridorji ostale energetske in druge infrastrukture. Na
pozidanih območjih oziroma stanovanjskih območjih in na območjih kulturne
dediščine se daje prednost kabelski izvedbi.
2.3.4 Plinovodni sistem
(1) Sistem oskrbe z zemeljskim plinom
zajema proizvodnjo plina, prenos, distribucijo in skladiščenje zemeljskega
plina. V Sloveniji je proizvodnja zemeljskega plina zanemarljiva, zato bo tudi
v bodoče oskrba države odvisna od virov iz različnih držav, proizvajalk
zemeljskega plina. Zagotavlja se dolgoročno, varno in zanesljivo dobavo iz različnih
virov.
(2) Za zagotavljanje varne in zanesljive
oskrbe z zemeljskim plinom se poveča pretočno fleksibilnost ter zgradi dodatne
plinovode in plinovodne zanke oziroma okrepi prenosne plinovodne zmogljivosti.
(3) Obstoječ plinovodni sistem se dogradi in
okrepi tako, da omogoča zadostno razpoložljivost zemeljskega plina na
lokacijah, kjer se, v skladu z razvojem poselitve in gospodarstva, načrtuje
njegova povečana raba.
(4) Za pokrivanje neenakomerne porabe in
sezonskih nihanj se zagotavlja skladiščne prostore za zemeljski plin. Do
izgradnje lastnega skladišča za zemeljski plin se skladiščni prostor zagotavlja
v več sosednjih državah.
(5) Za zagotovitev čim bolj učinkovite
izrabe prostora se zagotavlja usklajeno načrtovanje prenosnega plinovodnega
sistema in distribucijskega plinovodnega omrežja.
(6) Energetsko oskrbo široke rabe v mestih
in naseljih, ki so že povezana s plinovodnim omrežjem, in v krajih, ki jih je
ob razumnih vlaganjih še možno povezati z obstoječim plinovodnim omrežjem, se
nasloni na zemeljski plin.
(7) Na območjih, kjer oskrba z zemeljskim
plinom še ni možna in obstaja možnost kasnejšega prehoda na zemeljski plin, se
oskrbo prehodno načrtuje z uporabo tekočega naftnega plina.
(8) Koridorje za umeščanje plinovodov za
potrebe vključevanja Slovenije v evropske energetske integracije se načrtuje
tako, da se zagotovi maksimalno funkcionalno navezavo na slovensko energetsko
in urbano omrežje, upoštevajoč obstoječe infrastrukturne koridorje. Pri tem se
preveri funkcionalno tehnološke vidike, prostorsko prilagojenost urbanemu
razvoju in skladnost z okoljskimi pogoji.
2.3.5 Naftno gospodarstvo
(1) Za dosego varne in zanesljive oskrbe
ter za zmanjšanje občutljivosti na nestabilnost trga z nafto in naftnimi
derivati ter v skladu z direktivami Evropske unije se zagotavlja zadostne
rezerve naftnih derivatov ter varen transport.
(2) Do zagotovitve zadostnih kapacitet za
hrambo nafte in njenih derivatov (tudi tekoči naftni plin) doma na lokacijah
Celje, Lendava, Ortnek, Rače, Sermin in Zalog ter na drugih prometno dostopnih
in okoljsko ter prostorsko sprejemljivih lokacijah se le-te zagotavlja z
najemom skladiščnih prostorov v sosednjih državah.
(3) V skladu z okoljsko in prostorsko
učinkovitostjo se skladiščni potencial načrtuje tako, da se ujema s prostorsko
porabo oziroma porabo na gravitacijskem območju posamezne lokacije.
(4) Do večjih skladišč nafte in naftnih
derivatov, do katerih se danes izvaja transport na večje razdalje, se zagotovi
prevoz po železnici ali pa se, v kolikor se transportne količine znatno
povečajo, daje prednost gradnji produktovoda.
(5) Naftovodne koridorje preko Slovenije se
načrtuje, kadar ti v duhu vzdržnega prostorskega razvoja zagotavljajo javne
koristi na področju prostorskega razvoja. Za potrebe vključevanja Slovenije v
evropske energetske integracije se pripravi študije prostorskega umeščanja
naftovodov, katerih koridorji so predvideni preko ozemlja Slovenije. Pri tem se
preveri funkcionalno tehnološke vidike, prostorsko prilagojenost urbanemu
razvoju in skladnost z okoljskimi pogoji.
2.3.6 Komunalna energetika
(1) Komunalna energetika zajema oskrbo
naselij s toploto, zemeljskim plinom in tekočim naftnim plinom po lokalnem
distribucijskem omrežju. V naseljih, zlasti, če ležijo v območjih z vremensko
neugodnimi razmerami, se zaradi izboljšanja bivalnih kakovosti in energetske
varčnosti načrtuje daljinsko ogrevanje.
(2) Mesta in lokalne skupnosti opredelijo v
svojih lokalnih energetskih konceptih energetsko varčno in učinkovito oskrbo z
energijo z upoštevanjem možnosti rabe razpoložljivih obnovljivih virov energije
oziroma samooskrbe z energijo.
(3) Pri vseh obstoječih in novo načrtovanih
kotlovnicah za daljinsko ogrevanje se preveri možnost soproizvodnje toplote in
električne energije.
2.4 Oskrba z vodo in odvajanje
ter čiščenje odpadne in padavinske vode
2.4.1 Oskrba z vodo
(1) Za zagotavljanje ustrezne oskrbe s
pitno vodo se spodbuja obnova in posodobitev vodooskrbnih sistemov ter njihovo
povezovanje v bolj racionalne, učinkovite in strokovno nadzorovane sisteme.
Sistem javne oskrbe s pitno vodo se razvija v smeri zagotavljanja oskrbe na
celotnih poselitvenih območjih.
(2) Za kakovostno zadovoljevanje potreb po
pitni vodi se varuje vse obstoječe in potencialno pomembne vodne vire in
spodbuja varčno in smotrno rabo pitne vode. Kot vir tehnološke, požarne oziroma
druge vode, ki ni namenjena pitju, se uporabi vire kot so padavinska voda, prečiščena
odpadna voda in morska voda.
(3) Na vodovarstvena območja se usmerja
dejavnosti, ki omogočajo prostorski razvoj in skladno z vodovarstvenim režimom
ne ogrožajo kvalitete vodnih virov. Na obstoječih močno urbaniziranih ali
kmetijskih območjih se v primeru ogroženosti vodnih virov uvaja ukrepe aktivne
zaščite in umetnega bogatenja podzemne vode.
(4) Probleme vodooskrbe se prioritetno
rešuje na vododeficitarnih območjih. V ta območja se ne usmerja novih velikih
porabnikov vode, pri obstoječih pa se spodbuja uporabo najnovejših tehnologij
in najboljših tehničnih rešitev pri pripravi in uporabi pitne in tehnološke
vode.
2.4.2 Odvajanje in čiščenje odpadne in padavinske vode
(1) Na območjih strnjene pozidave se
zagotavlja odvajanje odpadne in padavinske vode, ki se zaključi z ustrezno
čistilno napravo, povsod drugod pa se uredi individualno čiščenje odpadne vode.
Odvajanje in čiščenje odpadne in padavinske vode se prednostno uredi na
območjih središč nacionalnega, regionalnega in medobčinskega pomena ter
turističnih naselij, še posebej pa v naseljih na območjih, ki so s področnimi
predpisi opredeljena kot občutljiva in vodovarstvena območja.
(2) Dotrajane in preobremenjene
kanalizacijske sisteme se sanira in posodobi. Sanacijo se prednostno izvede na
občutljivih in vodovarstvenih območjih.
(3) Padavinsko in odpadno vodo se odvaja
ločeno, kjer je to ekonomsko upravičeno in tehnično možno. Padavinsko vodo se
čim dlje zadrži na mestu, kamor je padla, zaledne vode pa površinsko odvaja
mimo naselij do najbližjega površinskega odvodnika.
2.5 Ravnanje z odpadki
(1) Ravnanje z odpadki je gospodarska
dejavnost, podvržena velikim razvojnim spremembam. V prostoru se zagotavlja z
različnimi objekti in napravami, ki se navezujejo na omrežje poselitve in druge
izvore odpadkov (industrija, energetika, gradbeništvo, kmetijstvo in gozdarstvo
ter druge proizvodne dejavnosti).
(2) Z objekti in napravami za ravnanje z
odpadki na osnovi vzpostavljenega sistema ravnanja z odpadki se zagotovi sto
odstotna pokritost države. V okviru ravnanja z odpadki se zagotavlja ponovno
uporabo in zmanjševanje količin odpadkov ter nevarnostnega potenciala na
izvoru, varno končno odlaganje in odpravljanje neurejenih odlagališč ter drugih
starih bremen. Končno odlaganje odpadkov se zagotavlja na prostorsko racionalen
način, ob upoštevanju zahtev za varstvo okolja in družbeni sprejemljivosti
lokacije.
(3) Ravnanje s komunalnimi odpadki se
zagotavlja na treh ravneh, in sicer na lokalni, regijski oziroma medobčinski in
državni. Dopolnilno omrežje manjših centrov je predvsem posledica že obstoječih
povezav in dopuščanja možnosti za različne ravni povezovanja lokalnih skupnosti
za ravnanje z odpadki.
(4) Na lokalni ravni se zagotavlja
izvajanje ločenega zbiranja komunalnih odpadkov na izvoru, zbiranje in, glede
na naravne, prostorske, transportne – logistične in druge razmere, lahko tudi
naknadno sortiranje, recikliranje in ponovno uporabo nekaterih ločeno zbranih
frakcij odpadkov, trženje sekundarnih surovin in predelavo biološko
razgradljivih odpadkov.
(5) Na regijski oziroma medobčinski ravni
se v okviru tako imenovanih regijskih centrov za ravnanje z odpadki le-te
naknadno sortira, zagotovi njihovo obdelavo in predelavo, recikliranje in
ponovno uporabo ločeno zbranih frakcij odpadkov, trženje sekundarnih surovin,
mehansko in biološko obdelanih biološko razgradljivih odpadkov, pripravo
odpadkov za termično obdelavo in odlaganje preostankov odpadkov iz teh
procesov. Za uresničitev ciljev na področju ravnanja z odpadki se regijske
centre organizira prostorsko racionalno, zlasti z vidika gravitacijskih območij
in transportnih možnosti. Za ravnanje z odpadki se organizira centre prvega,
drugega in tretjega reda. V regijske centre prvega reda se vključuje tudi
ravnanje z živalskimi odpadki z visokim tveganjem, drugimi organskimi odpadki
in nevarnimi odpadki.
(6) Na državni ravni se načrtuje toplotna
obdelava preostankov odpadkov in odlaganja preostankov po toplotni obdelavi
odpadkov v dveh ali največ treh energetskih napravah s hkratnim izkoristkom
energije tako, da se zagotovi pokritost Slovenije.
(7) Prostorske ureditve za termično
obdelavo odpadkov se načrtuje tako, da se zagotavlja priključitev na obstoječa
energetska omrežja, to je elektroenergetski sistem in plinovodni sistem,
možnost izkoristka toplotne energije za daljinsko ogrevanje ali v gospodarske
namene. Prostorske ureditve za sosežig odpadkov se načrtuje kot gospodarske
objekte in naprave na območjih z možnostjo navezave na železniško prometno
omrežje in zagotovljenimi prostorskimi možnostmi za odlaganje preostankov po
termični obdelavi odpadkov.
(8) Za zbirna območja ravnanja s
komunalnimi odpadki se oblikuje zaokrožena funkcionalna območja s pripadajočimi
centri za ravnanje z odpadki. Območja za ravnanje z odpadki se določijo na
osnovi zadostnega števila potencialno vključenih prebivalcev, homogene notranje
transportne povezanosti, čim krajše transportne razdalje, obstoječega odlaganja
oziroma ravnanja z odpadki.
(9) Centre prvega reda ali regijske centre
za ravnanje z odpadki, ki so najvišja oblika združevanja pred toplotno
obdelavo, se glede na vključenost prebivalstva (90.000 in več prebivalcev)
predvideva v Pomurju, Podravju, Savinjski, Dolenjski, Ljubljani z okolico,
Gorenjski, Severni Primorski in na Obali.
(10) Centre drugega reda se predvidi za
manjša območja, kjer je med 55.000 in 90.000 vključenega prebivalstva v okviru
območij centrov prvega reda in sicer za Vzhodno Prekmurje, Spodnje Podravje,
Dravinjsko, Koroško, Zgornjo Savinjsko, Zasavje, Vrhniško – Notranjsko, Kraško
– Notranjsko, Posavje.
(11) Centri drugega reda se lahko
predvidijo, če imajo zadostne kapacitete za celovito ravnanje z odpadki za
določeno območje. Lahko pa prevzamejo tudi funkcijo centrov prvega reda, če
zagotovijo ravnanje z odpadki za celotno območje kot centri prvega reda in
izpolnjujejo ostale opredeljene pogoje za center prvega reda.
(12) S centri tretjega reda ali podcentri
se pokriva manjša območja, ki imajo sama premajhno število prebivalcev za
ekonomsko racionalno ravnanje z odpadki na daljših transportnih razdaljah, so
pa homogena ali že trenutno z dolgoročnim izhodiščem samostojno ravnajo z
odpadki.
(13) Obstoječa, neustrezno urejena
odlagališča odpadkov, ali t.i. »črna oziroma divja odlagališča«, ki so lahko
potencialni vir onesnaženja ali motenj v prostoru, se prioritetno sanira. V
okviru sanacije se zagotovi okoljsko-tehnične ukrepe, da se prepreči
potencialno onesnaževanje naravnih virov ter prostorsko sanacijo, v okviru
katere se predvidi ustrezna raba saniranega prostora.
2.5.1 Radioaktivni odpadki
(1) Trajno odlaganje nizko in srednje
radioaktivnih odpadkov (v nadaljnjem besedilu: NSRAO) se zagotovi na območju
države pred iztekom življenjske dobe NEK, skladno s pozitivno zakonodajo s
področja varstva pred ionizirajočimi sevanji, jedrsko varnostjo in mednarodnimi
konvencijami ter pogodbami, katerih podpisnica je Republika Slovenija, medtem
ko se rešitve za trajno odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov (v nadaljnjem
besedilu: VRAO) poišče v sodelovanju s širšo mednarodno skupnostjo.
(2) Izhodiščna območja za izbor lokacije za
odlagališče NSRAO se pripravijo na osnovi rezultatov ekspertnega vrednotenja
ozemlja glede na primernost za odlaganje NSRAO in temeljijo na merilih, ki
pogojujejo varnost odlagališča. Presojo alternativnih lokacij znotraj
izhodiščnih območij se skladno z mednarodnimi usmeritvami izvede ob presojanju
in vrednotenju variantnih rešitev z vidika vplivov na okolje ter na regionalni
in urbani razvoj, z ekonomskega vidika, z vidika funkcionalne in tehnične
ustreznosti in z vidika družbene sprejemljivosti.
(3) Izbor lokacije se izvede s kombiniranim
postopkom, ki vključuje strokovno – ekspertno presojo in pridobivanje lokalnih
ponudb za lokacijo ter zagotavlja visoko stopnjo vključevanja javnosti.
3 RAZVOJ
KRAJINE
(1) Razvoj krajine je preurejanje,
obnavljanje ali ohranjanje prostorskih razmerij v krajini zaradi umeščanja
novih ali posodabljanja obstoječih dejavnosti z upoštevanjem zatečenih naravnih
in kulturnih značilnosti v krajini.
(2) Razvoj krajine je optimalen, kadar z
umeščanjem dejavnosti dosegamo, da je krajina funkcionalen, ekološko in
oblikovno uravnotežen sistem prostorskih struktur, ki omogoča zdravo, varno in
prijetno bivalno okolje, kadar razvoj v največji možni meri ohranja naravno
zgradbo, kulturne plasti ter zagotavlja prostor za odvijanje naravnih procesov,
in kadar razvoj krajine omogoča, da je ta nosilka nacionalne in lokalne
identitete.
(3) Krajina se razvija v treh prevladujočih
smereh, in sicer: kot pretežno naravna krajina, kot pretežno kulturna krajina
ter kot pretežno urbana in kmetijsko intenzivna krajina.
(4) Pretežno naravno krajino večinoma
oblikujejo naravne kakovosti prostora, ki izhajajo iz naravne ohranjenosti,
biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, ter so pomembne tudi za
prepoznavnost Slovenije.
(5) Naravna krajina se razvija v skladu z
naravno dinamiko na odmaknjenih in goratih območjih na severu, severozahodu ter
jugu države, kjer je človekov razvoj omejen zaradi prevladujočih naravnih
značilnosti, oteženih pogojev za bivanje in delo ali dinamičnih naravnih
procesov. Poseljenost, v kolikor ni ogrožena z nevarnimi naravnimi procesi, se
ohranja iz narodno obrambnih vidikov, s tem da se izboljšuje prometno
povezanost do lokalnih središč, spodbuja posebne razvojne programe s področja
ekološkega kmetovanja ali sonaravnega turizma.
(6) Pretežno kulturna krajina obsega večji
del Slovenije in skupaj s stavbno, naselbinsko in krajinsko dediščino oblikuje
kulturno prepoznavnost Slovenije. Kulturna krajina se razvija predvsem na
območjih, ki so odmaknjena od večjih urbanih območij – na gričevnatih,
hribovitih, planotastih in kraških območjih ter slabše odcednih ravnicah. Prevladujoča
značilnost je mozaični preplet gozda, agrarnih krajinskih vzorcev in
tradicionalne poselitvene strukture.
(7) Pretežno urbana in kmetijsko intenzivna
krajina predstavlja zaledje večjih urbanih središč, večinoma na ravninskih
delih Slovenije, kjer so pritiski gospodarskih in storitvenih dejavnosti na
krajino ter potrebe po intenziviranju kmetijstva in s tem povezanim ohranjanjem
velikega pridelovalnega potenciala tal še posebno izraziti. Pri razreševanju
navzkrižnih interesov med intenziviranjem kmetijske dejavnosti, varstvom
kmetijskih zemljišč ter razvojem poselitve se išče poselitvene možnosti tudi v
gozdovih, s tem da se zagotavlja čim manjše vplive na bistvene ekološke
funkcije gozdov. Posebno pozornost se posveča umeščanju urbanih rab z vidika skladne
vizualne podobe med grajenimi in naravnimi sestavinami, oziroma prehodom v
kulturno krajino.
(8) Naravne kakovosti, prepoznavnost in
kvaliteta naravnih virov ter ogroženost zaradi nevarnih naravnih procesov in
drugih nesreč so merila za umeščanje posameznih dejavnosti v naravno, kulturno
ali urbanizirano krajino. Dejavnosti se umešča v območja z največjimi
prostorskimi potenciali zanje, kjer so hkrati najmanj ranljive sestavine
naravnega in grajenega okolja, sestavine kulturne krajine ter regionalnega in
urbanega razvoja.
(9) Spodbuja se take prostorske rešitve in
programe, ki omogočajo dolgoročno ohranitev prostorskih kvalitet, zavrača pa
razvojne pobude, ki temeljijo le na kratkoročnih ekonomskih koristih in
onemogočajo vzpostavitev kvalitetnih prostorskih rešitev. Na območjih, kjer je
cilj trajna ohranitev krajinske prepoznavnosti, kulturne in biotske
raznovrstnosti, naravnih vrednot ter doživljajskih kvalitet, se spodbuja
primerne dejavnosti.
(10) Pri načrtovanju razvoja krajine se
upošteva s predpisi določene varstvene zahteve.
(11) Na območjih, kjer so izraženi interesi
za ohranjanje biotske raznovrstnosti, naravnih vrednot in kulturne dediščine
ter za varovanje naravnih virov in drugih kakovosti naravnega in bivalnega
okolja, se spodbuja skupna varovanja.
3.1 Prepoznavnost Slovenije z
vidika kulturnega in simbolnega pomena krajine
(1) Z ohranjanjem in vzpostavljanjem
kulturne in simbolne prepoznavnosti krajine zagotavljamo večjo privlačnost
območij, specifične razvojne možnosti, kvalitetno bivalno okolje in možnosti za
identifikacijo prebivalstva z nacionalnim teritorijem. Kulturno in simbolno
prepoznavnost ter doživljajsko vrednost slovenske krajine oblikujejo pestra
kulturna krajina, stavbna in naselbinska dediščina podeželja, pogojena s klimatskimi,
geološkimi, reliefnimi in zgodovinskimi razmerami ter naravne vrednote z
izrazitimi in prepoznavnimi lastnostmi.
(2) Dejavniki prepoznavnosti krajine so:
strukturna vrednost, ki označuje vizualno kakovost krajinskega območja, stopnja
ujemanja med morfološkimi in tipološkimi značilnostmi krajine in rabo prostora,
sestavljenost krajinske zgradbe s kombinacijami oblik naravnih in kulturnih
prvin, kompleksnost znotraj iste strukturne enote naravnih ali kulturnih prvin,
avtentičnost in pričevalnost zgradbe, kakovost umeščenosti grajenih struktur
oziroma vzorcev, zgodovinski ali simbolni pomen posameznih delov ali celote,
kar predstavlja doživljajske kvalitete posameznih krajinskih območij.
(3) Splošna kulturna in simbolna krajinska
prepoznavnost Slovenije se oblikuje na ravni alpske, predalpske, subpanonske,
kraške in primorske krajinske regije.
(4) Na državni ravni pomembna krajinska
območja tvorijo območja, ki vključujejo prepoznavne in reprezentativne dele
slovenske krajine z dobro ohranjenimi krajinskimi sestavinami, zlasti pa so to
območja izjemnih krajin z redkimi ali enkratnimi vzorci krajinske zgradbe in
prostorsko poudarjena kulturna dediščina z visoko pričevalno oziroma spomeniško
vrednostjo, pogosto v kombinaciji z izjemnimi oblikami naravnih prvin oziroma
naravnimi vrednotami.
(5) Nacionalno pomembna krajinska območja
se določi na osnovi meril: številčnost in kvaliteta stavbne dediščine,
prisotnost kulturne krajine, prezentirana kulturna dediščina in muzejska mreža,
medsebojna povezanost kulturne dediščine in teritorialna zaključenost
etnografskega prostora, ohranjenost prostora in prostorska identiteta, simbolni
pomen naravnih prvin, visoka doživljajska vrednost in reprezentativnost območja
na ravni Slovenije.
(6) Krajinska območja s prepoznavnimi
značilnostmi, ki so pomembna na nacionalni ravni so: Bohinj,
Fužinarsko-Studorske planine, Bled, Lipica, Škocjanske jame, del Brkinov in
Matarskega podolja, Cerkniško polje, Planinsko polje, grad Snežnik, Loški
Potok, Ljubljansko barje, del Osrednjih Slovenskih Goric, Bitnje, Brdo pri
Kranju; del Bržanije in Movraške doline; območje Ruta, Granta, Stržišča in
Kala; Srednji vrh nad Gozdom Martuljkom, dolina Kolpe pod Starim trgom, območje
Strmice – Predjame, Strojna, Kapelske gorice, območje Gore, območje Negove in
Treh Kraljev; Polhov Gradec in Črni Vrh, Radensko polje, Prem in Suhorje, grad
Borl, Jezersko, dolina Soteske, Starih Žag, območje Fale, del Goričkega,
Gorjancev, Podgorja, območje Idrije, Jeruzalemske gorice, Kras, Lipniška
dolina, Mirenska dolina, Otočec, območje Kozjanskega, Obsotelja, Bizeljskega,
Ribniško Pohorje, območje Rogatca in Donačke gore, območje Strunjana, Šavrini,
območje Šentjanža nad Dravčami, območje Smlednika in Šmarne gore, Trenta,
območje vasi pod Čavnom, Velika Planina, Vipavska brda, Paški Kozjak, širše
območje Volčjega Potoka, Zgornja Mežiška dolina, Zgornja Selška dolina, območje
Žičke kartuzije, Zadrečka dolina, območje Dolskega in Krumperka, južno Pohorje,
Košenjak, Zgornja Savinjska dolina, del Belokranjskega ravnika, spodnji del
Goriških Brd, del Haloz.
(7) Ohranjanje in razvoj krajinskih območij
s prepoznavnimi značilnostmi, ki so pomembna na nacionalni ravni se prvenstveno
zagotavlja z ustreznim načrtovanjem in programiranjem. Krajinska območja s
prepoznavnimi značilnostmi, ki so pomembna na nacionalni ravni, se lahko tudi
zavaruje, če se s tem zagotovi dodatne možnosti za njihovo uspešnejše
upravljanje.
(8) V postopkih prostorskega načrtovanja se
krajinska območja s prepoznavnimi značilnostmi obravnava kot zaokrožena
krajinska območja in v njih zagotavlja tak prostorski razvoj, ki ohranja
njihovo celovito prepoznavnost.
(9) Poseben kulturni in simbolni pomen ima
Slovensko morje oziroma slovenski akvatorij, kjer se zagotavlja prostorski
razvoj, s katerim se ohranjajo njegov kulturni in simbolni pomen ter biotska
raznovrstnost.
3.1.1 Splošne usmeritve za ohranjanje prepoznavnosti krajinskih
območij
(1) Splošne usmeritve za ohranjanje
prepoznavnosti krajinskih območij se upošteva v programih in načrtih posameznih
sektorjev in lokalnih skupnosti tako, da se zagotovi upoštevanje prepoznavnih
in tipoloških značilnosti krajinskih območij in doživljajske kvalitete krajine.
Ustreznost njihove umestitve se preverja z vidika prispevka h krepitvi
krajinske prepoznavnosti.
(2) Dejavnike prepoznavnosti krajine se
obravnava kot razvojne dejavnike, ki povečujejo privlačnost območij za
prebivalce, investitorje in obiskovalce. V teh območjih se spodbuja dejavnosti,
kot so trajnostno rabo dediščine, razvoj turizma v povezavi s kulturnimi
vrednotami in s tradicionalno kmetijsko dejavnostjo, oblikovanje kulturnih poti
in podobno ter tako prispeva h gospodarskemu razvoju ter ohranitvi in povečanju
prepoznavnosti.
(3) Posebno pozornost se posveča stikom
naselij in odprte krajine. Dejavnike prepoznavnosti krajine se upošteva pri
širjenju, oblikovanju in funkcionalni razmestitvi dejavnosti v poselitvenih
območjih na način, da se na obrobja mest in naselij praviloma ne umešča
dejavnosti, ki s svojo obliko ali velikostjo negativno vplivajo na prepoznavno
podobo mest in drugih naselij v krajini.
(4) Na območjih, kjer bi zaraščanje
pomenilo izgubo velikega dela prepoznavnih kulturnih sestavin krajine, se
spodbuja kmetijsko ali drugo primerno rabo, s pomočjo katere se jih ohranja.
Pri združevanju kmetijskih zemljišč v večje parcele se sledi osnovnim smerem
prostora in poljske delitve.
(5) V gozdove na pobočjih se praviloma ne
posega, kadar pa je to potrebno, se prepreči možnost nastanka erozijskih žarišč
in zagotovi čim manjšo vidnost posegov. Na reliefno ali geomorfološko
izpostavljena in vidna mesta se praviloma ne posega, izjema velja za objekte,
za katere je pomembno, da so v prostoru poudarjeni kot dominante.
(6) Pri načrtovanju infrastrukturnih
objektov ali drugih objektov ali posegov za potrebe določenih dejavnosti, ki
pomenijo obsežne ureditvene posege v prostoru, se preprečuje negativne vplive
in izbira rešitve, ki najmanj prizadenejo dejavnike prepoznavnosti krajine.
3.1.2 Zagotavljanje ohranjanja prepoznavnih značilnosti na ravni
posameznih krajinskih regij
(1) Pri načrtovanju namenske rabe prostora
in prostorskih ureditev v posameznih krajinskih regijah se upošteva splošne
usmeritve za ohranjanje prepoznavnosti krajinskih območij in usmeritve za
ohranjanje arhitekturne prepoznavnosti. Pri tem pa v posameznih krajinskih
regijah upošteva tudi njihove specifične značilnosti.
(2) V alpskih krajinah se upošteva veliko
naravno dinamiko, naravne procese, ranljivost visokogorskega sveta in
mikroreliefa ter značilno oblikovanost reliefa.
(3) V predalpskih krajinah se upošteva
organizacijo prostora v gorskih in hribovitih območij, za katere je značilen
»celek«, ranljivost podzemnih voda in strukturno vrednost avtohtone vegetacije
na ravninskih predelih.
(4) V subpanonskih krajinah se upošteva
značilno organizacijo rabe prostora, vezano na relief in ekspozicijo pobočij,
ranljivost podzemnih voda in avtohtone vegetacije ter vodnih ekosistemov.
(5) V kraških krajinah notranje Slovenije
se upošteva strukturo kraških polj in podolij, druge posebnosti krasa ter
ranljivost kraških vodonosnikov in podtalja.
(6) V primorskih krajinah se upošteva
reliefne in geomorfološke značilnosti, ranljivost naravnih delov morske obale
in morja ter krajinsko ekološki pomen naravne zarasti.
3.2 Naravne kakovosti krajine
(1) Naravne kakovosti slovenskega prostora
predstavljajo prednost Slovenije v primerjavi z Evropo. Naravne kakovosti
ugodno vplivajo na stanje okolja v Sloveniji, na bivalne kakovosti ter so
osnova za ekološko naravnane dejavnosti na podeželju.
(2) Naravne kakovosti so lastnost območij z
veliko ohranjenostjo in raznolikostjo biotske raznovrstnosti, območij s
sklenjenimi gozdovi v naravni krajini, območij s kvalitetnimi vodnimi
ekosistemi, območij visokogorskega sveta, kjer je človekov vpliv na naravo
najmanjši in območij z ohranjenimi naravnimi procesi.
(3) To so ekološko pomembna območja,
posebna varstvena območja, naravne vrednote in druga območja, kjer so
izpolnjene take lastnosti.
(4) Naravne kakovosti so značilne zlasti za
območje Julijskih Alp, za Kamniško Savinjske Alpe in Karavanke, Snežnik, Krim
in Kočevsko, Nanos in Trnovski gozd, porečje Ljubljanice, Soče, Drave, Mure,
Kolpe, Dravinje in zgornji tok Save. Kot območja z naravnimi kakovostmi se
štejejo tudi druga, manjša, pretežno naravno ohranjena območja na celotnem
območju Slovenije.
3.2.1 Ohranjanje narave
(1) Ohranjena biotska raznovrstnost in
naravne vrednote so pomemben del naravnih kakovosti krajine.
(2) Ohranjanje biotske raznovrstnosti in
varstvo naravnih vrednot se zagotavlja tudi s prostorskim razvojem, ki te
kvalitete spoštuje in jih na ustrezen način vključuje.
(3) Na območjih pretežno naravne krajine so
to območja, kot so primeroma našteta zgoraj, na območjih kulturnih krajin pa so
to primeroma Kras, Goričko, Kozjansko, Pohorje.
(4) Obstoječa državna zavarovana območja so
Triglavski narodni park, Škocjanske jame, Škocjanski zatok, Sečoveljske soline,
Goričko, Kozjanski park, Soča, Strunjan, Debeli rtič, Rt Madona, Kolpa,
Predjamski in Postojnski jamski sistem.
(5) Država skrbi za naravne vrednote
državnega pomena in območja, ki so pomembna za ohranjanje biotske
raznovrstnosti, to so ekološko pomembna območja in posebna varstvena območja
(Evropsko ekološko omrežje). Lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravnih
vrednot lokalnega pomena.
3.2.2 Usmeritve za ohranjanje naravnih kakovosti
(1) Na celotnem teritoriju Slovenije se z
načrtovanim prostorskih razvojem in umeščanjem posameznih dejavnosti zagotavlja
ohranjanje naravnih procesov in vitalnost večjih in manjših območjih z
naravnimi kakovostmi. Zagotavlja se ohranjanje in vzpostavljanje krajinskih
struktur, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti (nepretrganost in
povezanost), ugodno stanje habitatnih tipov, ki se prednostno ohranjajo, ter
habitatov ogroženih vrst.
(2) Na posebnih varstvenih območjih (Natura
2000) se biotsko raznovrstnost, zlasti pa habitate rastlinskih in živalskih
vrst, ki so posebnega pomena za Evropsko skupnost, ohranja z rabo prostora, ki
omogoča vzpostavitev ali vzdrževanje ugodnega stanja teh vrst.
(3) V antropogenih ekosistemih, ki so
pomembni za ohranjanje habitatov rastlinskih in živalskih vrst, posebnega
pomena za Evropsko skupnost in so prisotne tudi kulturne kakovosti, predvsem pa
kulturna dediščina, se oblikuje take rešitve, ki omogočajo zadovoljivo
ohranjanje tako naravnih kot kulturnih kakovosti.
(4) Velika poseganja v območja z naravnimi
kakovostmi morajo biti preudarna tako, da se zagotavlja nemoteno odvijanje
naravnih procesov in preprečuje fragmentacijo naravnih ekosistemov ter izgubo
vitalnih delov naravovarstveno pomembnih habitatov. Obsega poplavnih območij
ali odtočnih režimov se načeloma ne spreminja. Kadar pa je to potrebno se
zagotovi ustrezno nadomestitev teh površin. Prostoživečim živalim se zagotovlja
optimalno prehajanje preko trajnih, antropogeno pogojenih ovir v prostoru.
(5) V območjih, kjer je človekov vpliv na
naravo majhen in prevladujejo naravni ekosistemi, se ne spodbuja nove
poselitve, je pa dopustna pod pogoji, kadar je to pomembno iz obrambnih razlogov
in njeni vplivi in vplivi infrastrukture, ki jo potrebuje, ne pomenijo
fragmentacije naravnih območij.
(6) V območjih nad gozdno mejo, na območjih
z ostrimi vremenskimi razmerami ter v varovalnih gozdovih se ne dopušča posegov
v podtalje ali vegetacijo, kadar bi to zavrlo ali občutno zmanjšalo sposobnosti
obnavljanja naravne zarasti, še posebno pa, kadar bi to spodbudilo erozijske
procese.
(7) V območjih z naravnimi kakovostmi se
zagotavlja take oblike kmetijske dejavnosti, ki omogočajo sožitje med človekovimi
dejavnostmi in naravo.
(8) V območjih z naravnimi kakovostmi se
dopušča prilagojene, nemnožične in neagresivne oblike turizma in rekreacije v
naravnem okolju, pri čemer se turistično in rekreacijsko infrastrukturo
praviloma zagotavlja v poselitvenih območjih.
(9) V območjih koridorjev ogroženih vrst in
v območjih, ki omogočajo gensko povezanost njihovih populacij se ohranja
gozdove in druge oblike naravnih prvin v čim bolj naravnem stanju kot podporno
ekološko strukturo, novo poselitev in druge gospodarske in storitvene
dejavnosti pa prostorsko strukturira tako, da se omogoči neovirane prehode.
(10) Ohranjanje biotske raznovrstnosti,
naravnih vrednot ali naravnih kakovosti se zagotavlja tudi z zavarovanji, pri
čemer se v večjih zavarovanih območjih ob varstvu in sočasni prostorski
obravnavi skrbi za regionalni razvoj in spodbuja posebne oblike razvoja. Na
območjih, kjer so poleg naravnih tudi kulturne in simbolne kakovosti, se
zagotavlja skupne prostorsko razvojne rešitve.
(11) Na obmejnih območjih, kjer so naravna
območja na obeh straneh meja, se s celovito obravnavo naravnih ekosistemov
omogoči njihovo povezanost in vključevanje v mednarodna ekološka omrežja ter
zavarovana območja.
3.3 Raba naravnih virov
(1) Naravni viri, tla, voda, zrak, gozd,
mineralne surovine in prostor so pomembni za prostorski razvoj države in
kvaliteto bivanja, pri čemer se zagotavlja tako stopnjo samooskrbe in
neodvisnost države od tujih virov, ki jo je glede na razpoložljivost
gospodarsko izkoristljivih naravnih virov, družbeno sprejemljivost izrabe in
čim manjše okoljske vplive mogoče doseči.
(2) Zagotavlja se gospodarno, preudarno in
prostorsko racionalno rabo naravnih virov, da se ohranjajo potenciali,
obnovljivost in kvaliteta, da se zagotovi njihov dolgoročni obstoj in se
ohranja biotska raznovrstnost, naravne vrednote in kulturna dediščina.
(3) Dejavnosti in prostorske ureditve se
umešča v prostor tako, da se pri tem ne zmanjšuje možnosti za izkoriščanje ali
rabo neobnovljivih naravnih virov v prihodnosti ter tako, da je čim manj
možnosti za nastanek onesnaženj naravnih virov, ki bi lahko potencialno
zmanjšala njihovo kvaliteto in uporabnost.
(4) Prostor je poleg vode najpomembnejši
neobnovljiv naravni vir. Rabo prostora za posamezne dejavnosti se določa glede
na kakovosti naravnih virov, ki jih posamezne dejavnosti pri tem potrebujejo.
3.3.1 Pridelovalni potencial tal za kmetijsko rabo
(1) Kmetijske dejavnosti se prednostno
usmerja na območja z visokim pridelovalnim potencialom tal za kmetijsko rabo.
Taka območja v Sloveniji so v Vipavski dolini, na Ljubljanskem, Sorškem,
Brežiško – Krškem, Dravskem, Murskem polju, v Slovenskih Goricah, na odcednih
ravnicah ob rekah in na poljih ter predstavljajo med 15 in 20% kmetijskih
zemljišč v Sloveniji. Visok pridelovalni potencial tal za kmetijsko rabo imajo
tla z najboljšimi talnimi lastnostmi, kjer je možna najširša kmetijska raba tal
in tla z dobrimi talnimi lastnostmi, predvsem na razgibanem reliefu, kjer so
najprimernejše lege za trajne nasade.
(2) Kmetijska zemljišča z visokim in dobrim
pridelovalnim potencialom tal za kmetijsko rabo se po predhodnem usklajevanju z
drugimi interesi, na podlagi ranljivosti sestavin okolja in prostora opredeli
kot najboljša kmetijska zemljišča. Med najboljša kmetijska zemljišča se ne vključuje
mokrišč ob predpostavki izboljšanja njihovih lastnosti z osuševalnimi ukrepi.
Izločilno merilo pri določanju najboljših kmetijskih zemljišč so tudi tista
erozijska območja, kjer nevarnosti erozije ni mogoče zmanjšati s tehnologijo
kmetovanja.
(3) Kmetijska zemljišča s slabšimi talnimi
lastnostmi, lego, naklonom ali ekspozicijo se opredeli kot druga kmetijska
zemljišča. Izjemne, redke talne oblike kot so na primer terra rosa in šotišča,
se opredeli kot kmetijska zemljišča, namenjena trajni ohranitvi. Posebej se
opredelijo kmetijska zemljišča, ki so zaradi onesnaženja neprimerna za
pridelavo hrane ali primerna samo za določene kmetijske dejavnosti.
(4) Kmetijske dejavnosti se spodbuja na
območjih s slabšim pridelovalnim potencialom tal za kmetijsko rabo, kadar se s
tem omogoča ohranjanje kulturnih in simbolnih kakovosti krajine ali biotske
raznovrstnosti ter naravnih vrednot.
3.3.1.1 Usmeritve za rabo tal
(1) Na območjih z visokim in dobrim
pridelovalnim potencialom tal za kmetijsko rabo, kjer ne veljajo posebne
omejitve izvajanja dejavnosti zaradi varstva podzemnih voda kot virov pitne
vode, se lahko izvaja ukrepe za posodabljanje kmetijske proizvodnje oziroma
agrarne operacije, pri čemer se upošteva obstoječo krajinsko strukturo, mrežo
poti, prostorske smeri, naravne koridorje in logiko krajinskega vzorca.
(2) Kmetijsko dejavnost na zemljiščih z
visokim in dobrim pridelovalnim potencialom se zaradi varstva podzemnih voda
kot virov pitne vode, to je na Dravskem, Murskem polju, Apaškem, Prekmurskem, Ptujskem,
Sorškem, Kranjskem in Ljubljanskem polju ter v Spodnji Savinjski dolini, dolini
Kamniške Bistrice in Polskave ustrezno tehnološko prilagodi ali preusmeri v
gojenje drugih kmetijskih kultur. Za izboljšanje kvalitete površinskih voda se
kot prostorski ukrep ob upoštevanju oblikovne podobe krajine, zasaja avtohtono
vegetacijo ter postopoma umika kmetijske dejavnosti iz priobalnih zemljišč
voda.
(3) Kmetovanje se ustrezno prilagaja tudi
na drugih vodovarstvenih in drugih varstvenih območjih in na območjih,
ogroženih zaradi škodljivega delovanja voda ter na območjih, ogroženih zaradi
neugodnih vremenskih razmer.
(4) Reorganizacijo kmetij na podeželju se
spodbuja na območjih z visokim pridelovalnim potencialom tal za kmetijsko rabo,
kadar je glede na pridelovalno usmeritev zagotovljena ustrezna koncentracija
posesti, ob upoštevanju poselitvenega in krajinskega vzorca ter ranljivosti
okolja.
(5) Trajni nasadi se urejajo na območjih
vinorodnih in sadjarskih okolišev. Z novimi trajnimi nasadi se ne posega v
erozijska, plazljiva, plazovita območja oziroma nestabilna zemljišča. Pri
prenovi obstoječih trajnih nasadov se izbira tako obliko nasada, da je
nevarnost proženja erozije zmanjšana na minimum.
(6) Območja, kjer so agrarne operacije
povzročile krajinsko in ekosistemsko osiromašenje, se postopno sanira predvsem
z uvajanjem večjega deleža naravnih prvin, predvsem vegetacijskih ali vodnih
prvin in/ali z izločanjem določenega deleža kmetijskih zemljišč iz rabe.
(7) Pri umeščanju nove poselitve, objektov
gospodarske javne infrastrukture ter gospodarskih con se zagotavlja dovolj
velik odmik od območij z visokim in dobrim predelovalnim potencialom ali pa se
zagotavlja ustrezne vegetacijske pasove zaradi potencialne nevarnosti
onesnaževanja tal in s tem zmanjševanja pridelovanega potenciala.
(8) Pri zahtevah za spremembe namembnosti
kmetijskih zemljišč se upošteva tudi njihovo strukturno vlogo v krajini in
socialno-gospodarski pomen. Objekti oziroma prostorske ureditve gospodarske
javne infrastrukture se umeščajo na kmetijske površine z velikim pridelovalnim
potencialom tal za kmetijsko rabo le v primeru, ko ni mogoče uporabiti
zemljišč, ki so manj primerna za kmetijsko pridelavo in na način, da se v čim
manjši možni meri vpliva na drobljenje sklenjenih kmetijskih površin.
3.3.2 Povečana sonaravna lesna proizvodnja
(1) Gozdovi so po površini najobsežnejša
raba prostora in največji naravni sistem. Zaradi velike gozdnatosti Slovenije
se ne spodbuja povečevanja gozdnih površin. Povsod tam, kjer je to možno glede
na naravne danosti in hkrati ni v nasprotju z varstvom drugih virov, pa se
lesno proizvodnjo spodbuja, vendar tako, da se zagotavlja čimbolj sonaravne
načine lesne proizvodnje. Za lesno proizvodnjo se nameni gozdove, ki imajo
dovolj veliko lesno zalogo, razen varovalnih gozdov in gozdnih rezervatov. V
gozdovih s posebnim namenom se lesno proizvodnjo izvaja v skladu z njihovim
posebnim namenom.
(2) V gozdovih se omogoči dejavnosti, ki
dolgoročno ne vplivajo na spremembo stanja gozda in kakovosti naravnega vira
ter ne ovirajo gospodarjenja z gozdom.
(3) Gospodarjenje se prilagodi v gozdovih,
ki imajo velik krajinski, ekološki, kulturni ali rekreativni pomen. Ravninskih
gozdov, skupin dreves ali posamičnih dreves v kmetijski krajini se praviloma ne
krči. Na kmetijskih območjih z majhnim deležem visoke vegetacije in na območjih
varstva vodnih virov se dopušča pogozdovanje z avtohtonimi vrstami.
(4) Gozdove v naselij, ki imajo pomembno
ekološko izravnalno in krajinsko vlogo, se ohrani in vključi v zelene sisteme
naselij s primernimi oblikami rekreacijske rabe. V bližini naselij se gozd
lahko nameni za poselitev, kadar se s tem bistveno ne posega v ekološko
ravnovesje.
(5) Raba gozda zahteva celovit sistem
gozdnih prometnic, ki mora biti urejen prostorsko racionalno in v skladu z
okoljskimi zahtevami. Gradnja gozdnih prometnic ne sme pomeniti vidnih
degradacij, uničenja naravnih vrednot oziroma ne sme sprožati erozijskih
procesov.
(6) V gozdovih, razvrednotenih zaradi
onesnaženja zraka in drugih negativnih vplivov, predvsem v Zasavju, Mežiški in
Šaleški dolini, se s sanacijskimi ukrepi postopoma vzpostavlja ekološko
stabilne gozdne sestoje.
3.3.3 Raba voda
(1) Vode so najpomembnejši vir za
prostorski razvoj ter hkrati najbolj ranljiv obnovljiv naravni vir. Za prostorski
razvoj najpomembnejši sistemi celinskih voda so Savski hidrografski sistem z
Ljubljanico, Dravski, Murski in Soški hidrografski sistem, jezera in morje. Z
vodami iz teh sistemov se zagotavlja osnova za oskrbo z vodo ter za gospodarsko
in rekreacijsko rabo.
(2) Vode se izkorišča za oskrbne,
gospodarske in turistično-rekreacijske namene, pri čemer se zagotavlja njihovo
varstvo v smislu trajne ohranitve kemijskega in ekološkega stanja ter
obnovljivosti naravnega vira ter varstva ekološkega, krajinskega in
doživljajskega pomena voda v krajini, vključno s kvalitetnimi posegi človeka
(mlinščice, pomoli, kulturni sloji ipd.). V okviru priprave prostorskih aktov
se zagotavlja njihovo celovito obravnavo po povodjih in porečjih.
(3) Zaradi ranljivosti podzemnih voda, ki
predstavljajo največje zaloge pitne vode v Sloveniji, in vodnih virov za oskrbo
prebivalstva, se dejavnosti umešča v prostor v območja najmanjše ranljivosti
ter s tako tehnološko prilagoditvijo rabe, da se kvaliteta podzemnih voda ali
vodnih virov ne poslabšuje in njihova količina ne zmanjšuje. Prostorski razvoj
dejavnosti se praviloma načrtuje tam, kjer je brez večjih prostorskih posegov
možno zagotoviti ustrezno oskrbo prebivalcev s pitno vodo.
(4) Za rekreacijo se skladno s prostorskimi
možnostmi in omejitvami namenja Sočo, zgornje dele Save, Krko, Kolpo,
Ljubljanico, Savinjo, druge manjše reke ter Bohinjsko, Blejsko, Cerkniško
jezero in jezera antropogenega nastanka, nastala na primer z zajezitvami ali
zaradi rudarjenja. Med rekreacijska območja na vodah z ustrezno kvaliteto vode
se lahko uvrsti območja, kjer je mogoče organizirati oblike dostopa, ki ne
pomenijo spreminjanja morfoloških značilnosti voda in kjer rekreacijska raba
voda ni v nasprotju z ranljivostjo vodnih ekosistemov, kulturnih in
doživljajskih značilnosti vodnih ter obvodnih krajin. Zaradi zmanjševanja
pritiskov turističnih dejavnosti na morsko obalo, se za rekreacijske dejavnosti
spodbuja izrabo celinskih voda.
(5) V Slovenskem Primorju se skladno s
prostorskimi možnostmi in omejitvami omogoča dejavnosti, ki zagotavljajo
oblikovanje ali ohranjanje kvalitetne obale.
(6) Na morju in v obalnem pasu se omogoča
razvoj tistih dejavnosti, ki ne zmanjšujejo kvalitete vode, povečujejo pa
kvaliteto izrabe ter pri tem ne ovirajo javne dostopnosti morja in obale ter
jih zaradi nujne prisotnosti morja ni mogoče izvajati nikjer drugje. V obalnem
in priobalnem pasu se ne izvaja posegov, ki bi zoževali poglede na morje ter
ogrožali ohranjanje narave in kulturne dediščine. Obalne črte se ne krajša,
lahko pa se jo podaljša, v skladu s prostorskimi možnostmi in omejitvami.
(7) Za premoščanje vodnih območij se
zagotavlja takšne ureditve in rešitve, ki ne povečujejo poplavne ogroženosti.
(8) Na površinskih vodah se z vodno
infrastrukturo zagotavlja ustrezno upravljanje vodnih sistemov in se ob tem
omogoči delovanje naravnih procesov na vodah ali ob njih. Vodno infrastrukturo
se umešča v skladu z naravno morfologijo na vidno manj izpostavljena mesta, pri
čemer se praviloma uporablja take materiale, da je negativni vizualni vpliv čim
manjši. Vodna infrastruktura se postavlja tako, da območje vpliva ob
potencialni porušitvi ne pomeni večjega ogrožanja človeka ali njegovih
materialnih dobrin.
(9) Na reguliranih površinskih vodah se z
ustreznimi ukrepi omogoči izboljšanje njihovega hidromorfološkega stanja,
oziroma vzpostavljanje krajinsko ekološke in strukturne vloge voda v krajini,
kadar to ni v nasprotju z zagotavljanjem poplavne varnosti.
3.3.4 Samooskrba z mineralnimi surovinami
(1) Mineralne surovine so neobnovljivi
naravni vir, s katerimi se gospodari tako, da je zagotovljena uravnotežena
oskrba ter ohranjena dostopnost do mineralnih surovin za prihodnje generacije.
Uravnotežena oskrba, ki temelji na usklajenosti okoljskih, gospodarskih in družbenih
vidikov, upošteva prostorsko racionalno organizacijo dejavnosti glede na tržne
in prostorske potrebe ter obsega zmanjšanje števila površinskih kopov
mineralnih surovin.
(2) Pri izkoriščanju mineralnih surovin se
stremi k optimizaciji pridobivanja in postopnemu zapiranju manjših objektov ter
sanaciji nelegalnih kopov. Število objektov se optimizira glede na okoljska,
gospodarska in družbena merila, ki vključujejo tudi geološko ustreznost,
zadostno količino zalog, dovolj veliko letno proizvodnjo, funkcionalno
povezanost z uporabniki, transportni radij prodaje, vidno neizpostavljenost
območij in primerno oddaljenost od poselitve. Podana merila se uporabi tudi pri
izdajanju koncesij za izkoriščanje mineralnih surovin.
(3) Pri načrtovanju prostora se zagotavlja
varovanje virov mineralnih surovin za prihodnje generacije, kar predvideva
omejitve za druge rabe na teh območjih.
(4) Nove objekte se odpira le v primerih,
če gre za večje povečanje potreb, ki jih ni mogoče zadostiti z že odprtimi
objekti na območju gospodarne transportne oddaljenosti.
(5) Prednostno se sanira kope, ki negativno
vplivajo na sestavine okolja in bivalne kvalitete, ter kope, ki so v območjih,
pomembnih zaradi nacionalne, regionalne ali lokalne prepoznavnosti.
(6) V območjih naravnih kakovosti prostora
se kope praviloma sanira s povrnitvijo v naravno stanje ali v sekundarni
biotop, v območjih prednostne rabe naravnih virov v zemljišča, namenjena
primarnim dejavnostim, na območjih poselitve v urbane rabe, na območjih
prepoznavnosti pa v tako obliko, ki je najbolj optimalna z vidika zagotavljanja
prepoznavnosti prostora.
(7) Z vidika uporabe in dostopnosti se
oblikuje mesta strateških, gospodarsko pomembnih in avtohtonih, pogostih
oziroma ostalih mineralnih surovin.
(8) Mesta strateških mineralnih surovin
vključujejo obstoječa in potencialna nahajališča energetskih mineralnih
surovin, pomembnih za oskrbo države z energijo. To so nahajališča premoga,
urana, nafte in plina ter geotermični energetski viri. Mesta energetskih
surovin se prostorsko varuje.
(9) Mesta pridobivanja gospodarsko
pomembnih in avtohtonih mineralnih surovin vključujejo nahajališča kalcita,
jezerske krede, bentonita, tufa, roženca, kremenovega peska in kremenovega
proda, keramične in opekarske gline ter mineralne surovine za cementno
industrijo. Z izkoriščanjem avtohtonih mineralnih surovin se zagotavlja
predvsem tradicionalne gradbene materiale.
(10) Mesta pridobivanja ostalih (pogostih)
mineralnih surovin so mesta izkoriščanja mineralnih surovin za gradbeništvo na podlagi
meril enakomerne dostopnosti do mineralnih surovin na ravni regij, možnosti
obnove naravnih značilnosti prostora ter družbene sprejemljivosti. Za mivko,
gramoz in pesek se lahko izkorišča sprotne naplavine v rekah, vendar le, kadar
se ugotovi majhno ranljivost vodnega ekosistema, kvalitete vode, geohidroloških
lastnosti reke gor in dol vodno ter doživljajskih kvalitet vodne in obvodne
krajine.
(11) V območjih nacionalne prepoznavnosti
in naravnih kakovosti so dopustne tudi lokacije izkoriščanja redkih in
edinstvenih mineralnih surovin, npr. granitov, tonalitov in marmorjev, če gre
za občasne odvzeme.
3.3.5. Razvoj turizma in prostočasnih dejavnosti
(1) Primerjalne prednosti za turizem v
Sloveniji imajo območja z naravnimi kakovostmi, kulturno dediščino in
prepoznavna krajinska območja. Za turizem so privlačna tudi območja, ki
omogočajo nekatere specifične in sezonsko vezane oblike turizma, predvsem
dejavnosti, vezane na vodo in zimske športe ter območja, ki so opremljena z
ustrezno turistično-rekreacijsko infrastrukturo. Razvoj turizma in prostočasnih
dejavnosti naj zagotavlja dolgoročno najbolj optimalno izrabo primerjalnih
prednosti v posameznih območjih. Vanj naj se vključuje lokalno prebivalstvo in
lokalne skupnosti, posebno na obmejnih območjih, na podeželju in v mestih.
(2) Prostorski razvoj turističnih
dejavnosti ter potrebne infrastrukture se omogoča predvsem v okviru temeljnih
turističnih območij, in sicer Julijskih Alp, Obale, Krasa, Goriške, Ljubljane,
Maribora s Pohorjem, Pomurja, Obsotelja, Dolenjske, slovenskega podeželja in
mest z zaledjem. V navedenih območjih se razvija kulturni, zdraviliški,
podeželski, rekreativni, doživljajski, ekološki, igralniško zabaviščni in
poslovni turizem ter druge oblike turizma skladno s prostorskimi značilnostmi
in omejitvami.
(3) Turistične dejavnosti se usmerja tako,
da je v turistično ponudbo vključenih kar se da veliko število območij z
regionalnimi posebnostmi, kjer je mogoče oblikovati kakovostne in raznolike in
regionalno prepoznavne turistične produkte s čim manjšimi vplivi na sestavine
okolja, naravo in kulturno dediščino. Zagotavlja se programsko povezanost in
dopolnjevanje turistične ponudbe, optimalno koriščenje turistične
infrastrukture ter spodbujanje prestrukturiranja turističnih območij na Obali
in v Julijskih Alpah v smeri okoljske, programske in storitvene kakovosti. S
preprečevanjem pretiranih zgostitev turističnih programov in turistične
infrastrukture v prostoru se zmanjšuje pritisk na obremenjenih območjih, kot so
obrobje Julijskih Alp in Obala. Izkoristi se razvojne možnosti, ki jih imajo za
turistične ali prostočasne dejavnosti različne sestavine kulturne dediščine ali
krajina.
(4) Na Obali se razvoj turističnih
dejavnosti usmerja v večanje kvalitete in rabo sodobnih tehnologij, s katerimi
se zmanjšuje raba naravnih virov in prispeva k zmanjševanju obremenitev okolja
in prostora. Spodbuja se razvoj kopaliških mest na Obali, ki vključujejo
zagotavljanje sodobnih in privlačnih kopaliških zmogljivosti, javnega in
drugega potniškega pomorskega prometa ter zagotavljanje nastanitvenih
zmogljivosti ter drugih programov v povezavi s Slovensko Istro in Krasom. Pri
načrtovanju novih območij za turizem se najprej preveri možnosti uporabe
degradiranih ali opuščenih območij.
(5) V alpskem in drugem gorskem svetu, kjer
za to obstajajo prostorske možnosti, se razvija zimsko športne in dopolnjujoče
celoletne aktivnosti. Prostorske ureditve, namenjene zimskim športom se
načrtuje tako, da jih je mogoče uporabljati v drugih letnih časih za druge
dejavnosti in da njihova ureditev ne sproža drugih neželenih posledic ali
erozijskih procesov.
(6) V panonskem svetu se razvija zlasti
dejavnosti, vezane na izrabo termalne vode, pri čemer se zdravilišča razvija
kot privlačna, kvalitetno urejena in zdrava območja sprostitve z upoštevanjem
potencialov za izrabo termalne vode, prostorskih možnosti za razvoj zdravilišč
in okoljskih omejitev. V sodelovanju s Hrvaško se načrtuje rekreacijsko izrabo
mejnih rek in oblikovanje skupnih turističnih območij.
(7) V kraških območjih Slovenije se turizem
razvija v povezavi z naravnimi posebnostmi krasa, kot so jame, presihajoča
jezera, gozdovi ipd. in z upoštevanjem občutljivosti teh območij.
(8) Posebno pozornost namenjamo tudi
prostorskemu razvoju prostočasnih dejavnosti, ki so namenjene predvsem
prebivalstvu Slovenije za rekreacijske aktivnosti in oddih. Prostočasne
dejavnosti se razvija v okviru jedrnih območij, ki obsegajo večje naselbinske
zgostitve, povezano z njihovim zaledjem. V jedrna območja se zaradi
racionalnosti in dostopnosti umešča rekreacijsko infrastrukturo, v zaledja pa
se umešča prostočasne dejavnosti, ki ne zahtevajo posebne rekreacijske
infrastrukure in programsko dopolnjujejo jedrna območja.
(9) Jedrna območja za prostočasne
dejavnosti se enakomerno razporeja po prostoru, da se zagotovi približevanje
prostočasne ponudbe prebivalcem, preprečevanje razvoja novih pretiranih
zgostitev programov v prostoru ter razprševanje dejavnosti v prostoru zaradi
optimalne izrabe primerjalnih prednosti.
(10) Na Obali in v Julijskih Alpah,
predvsem v dolinah Save Bohinjke, Save Dolinke in Soče se turistične in
prostočasne dejavnosti kvalitativno programsko prestrukturira in prostorsko
uravnoteži. Na drugih jedrnih območjih, na Krasu s Podgrajskim podoljem, na
Ljubljanskem, Novogoriškem, Kranjskem, Krško – Brežiškem, Novomeškem, Celjskem,
Mariborskem, Murskosoboškem, Zasavskem, Cerkljanskem, Notranjskem, Koroškem,
Sotelskem območju, v Zgornji Savinjski dolini, v Beli krajini s spodnjo dolino
Kolpe in v Goteniški dolini z gornjo dolino Kolpe se medsebojno povezuje
posamične obstoječe ali nove programe in se izogiba pretiranim koncentracijam
programov in infrastrukture v prostoru.
3.4 Obrambne dejavnosti
(1) Prostor je eden najpomembnejših
dejavnikov pri zagotavljanju obrambe države, zato se območja, ki imajo zaradi
svojih posebnih naravnih lastnosti strateški pomen za obrambo države, praviloma
ohranja v primarni, to je gozdni ali kmetijski rabi.
(2) Za razvoj obrambnega sistema se
zagotavlja ustrezno vojaško infrastrukturo in njeno razporeditev v prostoru, s
katero se omogoča uspešno izvajanje obrambe v primeru agresije oziroma napada
na Republiko Slovenijo. Obrambne dejavnosti se izvaja v obrambnih območjih.
(3) Razvoj obrambnih dejavnosti se usmerja
prednostno v območja, ki že služijo obrambnemu namenu. Postopno se zmanjšuje
območja za obrambne dejavnosti v urbanih območjih. Razvoj obrambnih dejavnosti
vključuje prilagajanje obstoječe vojaške infrastrukture novim potrebam,
predvsem reorganizaciji obrambnega sistema povezanega z vključitvijo Republike
Slovenije v evroatlantske integracije.
(4) Pri načrtovanju nadomestne in nove
infrastrukture za potrebe obrambnih dejavnosti se posebno pozornost nameni
ustrezni prostorski umestitvi, zmanjševanju vplivov na okolje ter zagotavljanju
potrebnih varnostnih odmikov od stanovanjskih območij, gospodarskih in
storitvenih dejavnosti, kulturnih spomenikov in naravovarstveno pomembnih
območij.
3.5 Prostorske omejitve za razvoj
na območjih potencialnih naravnih ali drugih nesreč in na območjih
vododeficitarnosti
(1) Na območjih z izrazito naravno dinamiko
se varne življenjske razmere omogoči s sanacijo žarišč naravnih procesov in
omejevanjem razvoja, sorazmerno glede na izrazitost in pogostost naravnih
procesov, ki lahko ogrožajo človekovo življenje ali njegove materialne dobrine.
Območja, kjer ni bivališč ali gospodarskih dejavnosti, se prepušča naravni
dinamiki.
(2) Za zagotavljanje ustrezne varnosti se
na ogroženih območjih določi območja, kjer so potrebni zaščitni ukrepi ter
območja, kjer se obstoječe, z naravnimi procesi nezdružljive dejavnosti
dolgoročno umikajo in se prostor prepušča naravi ali drugim manj konfliktnim
dejavnostim.
(3) V poplavnih, erozijskih, plazovitih
območjih se ne načrtuje prostorskih ureditev oziroma dejavnosti, ki lahko te
procese sprožijo.
(4) V območjih tveganj zaradi možnosti
porušitve visokih pregrad se načrtuje dejavnosti tako, da morebitna porušitev
ne bi imela hujših prostorskih in materialnih posledic. Poselitev se načrtuje
izven dosega udarnih voda, obstoječo pa se pred njihovim delovanjem zaščiti z
ustreznimi ukrepi.
(5) V potresno ogroženih območjih se ne
načrtuje prostorskih ureditev in dejavnosti, ki bi v primeru rušitvenega
potresa predstavljale tveganje za okolje. V potresno ogroženih poselitvenih območjih
se načrtuje objekte, ki bodo ustrezali zahtevam za seizmično varne objekte.
(6) V vododeficitarnih območjih se
prioritetno zagotavlja urejeno oskrbo z vodo prebivalcem teh območij.
Dejavnosti, ki bi pomenile izjemno povečanje potreb po vodi, se praviloma ne
načrtuje v vododeficitarnih območjih.
(7) V območjih s pojavom suše se kmetijsko
dejavnost tehnološko prilagodi, zamenja kmetijske kulture ter na osnovi
celovite obravnave voda na določenem območju zagotovi ustrezne dolgoročne
prostorske ukrepe za zmanjševanje možnosti škodljivih posledic.
(8) V območjih velike požarne ogroženosti
gozdov se praviloma ne načrtuje dejavnosti oziroma prostorskih ureditev, ki bi
pomenile dodatno tveganje za življenje ljudi ter materialne dobrine in naravo.
Gozdne sestoje se postopno vrstno preoblikuje, da bodo bolj odporni in hitreje
obnovljivi.
IV UKREPI ZA IZVAJANJE PROSTORSKE STRATEGIJE
(1) Ukrepi za izvajanje prostorske
strategije obsegajo:
-
koordinacijo programov, ki so pomembni za izvajanje prostorske
strategije,
-
naloge in aktivnosti nosilcev urejanja prostora ter drugih subjektov,
pristojnih za uresničevanje prostorske strategije,
-
aktivnosti za zagotavljanje skladnosti razvojnih dokumentov in
prostorskih aktov s prostorsko strategijo,
-
spremljanje uspešnosti izvajanja prostorske strategije.
(2) Prostorska strategija se uresničuje
zlasti s koordinacijo razvojnega in prostorskega načrtovanja, državnimi in
evropskimi finančnimi spodbudami ter spodbujanjem prostorskega razvoja s
pomočjo izmenjave informacij, usmerjanja raziskovanja, kordinacijo delovanja
organov javne uprave ter institucij urejanja prostora.
1 PROGRAMI,
POMEMBNI ZA IZVAJANJE PROSTORSKE STRATEGIJE
(1) Izhodišča za koordinacijo programov in
aktivnosti za izvajanje prostorske strategije so:
-
udejanjanje načel in ciljev vzdržnega prostorskega razvoja na državni,
regionalni in lokalni ravni,
-
izvajanje zasnove prostorskega razvoja Slovenije s prioritetami in
usmeritvami za razvoj posameznih prostorskih sistemov: poselitve, gospodarske
javne infrastrukture in krajine,
-
izvajanje mednarodnih pogodb in drugih mednarodnih obveznosti ter
vključevanje v mednarodne prostorsko naravnane programe,
-
pridobivanje razvojnih sredstev Evropskih skupnosti ali drugih sredstev
naddržavnih organizacij.
(2) Na področju razvoja poselitve so nujni
predvsem programi za:
-
razvoj mest in njihovih širših mestnih območij ter drugih naselij s
poudarkom na urejanju in načrtovanju prometa, stanovanjskih območij,
gospodarskih con in podobno,
-
razvoj mesta Ljubljane v mednarodno konkurenčno državno prestolnico,
izhajajoč iz ureditve medsebojnih odnosov med državo in glavnim mestom,
-
intenziviranje rabe urbanih površin z usmerjanjem rabe na premalo
izkoriščena zazidana, opuščena ali nezazidana, a za gradnjo predvidena
zemljišča,
-
razvoj urbane zemljiške politike in vzpostavljanje pravočasne ponudbe
lokacij za gradnjo,
-
načrtovanje javnih prostorov v naseljih ter oblikovanje zelenih sistemov
in njihove javne funkcije,
-
sanacijo degradiranih urbanih območij kot so stanovanjska, industrijska
in druga podobna območja,
-
celostno ohranjanje naselij s poudarkom na revitalizaciji in
rehabilitaciji varovanih naselbinskih območij,
-
celostno prenovo historičnih naselbinskih jeder,
-
razvoj energetsko varčnih objektov,
-
razvoj novih oblik učinkovitega pridobivanja, distribucije in
upravljanja z energetskimi sistemi s povečevanjem rabe obnovljivih virov v
naseljih,
-
uporabo novih oblik informacijskih tehnologij pri zagotavljanju
kvalitetnejših pogojev za življenje v urbanem okolju,
-
razvoj mest s posebnim poudarkom na prilagajanju prostorskim omejitvam
in zaščiti že ogroženih strnjeno poseljenih območij
-
spodbujanje razvoja mest in drugih naselij na območjih, kjer je zaradi
ohranjanja narave omejen njihov razvoj (na primer: na Kočevskem, Notranjskem,
Cerkljanskem, na Krasu).
(3) Na področju prostorskega razvoja
podeželja so nujni predvsem programi za:
-
medsebojno funkcijsko povezovanje podeželskih in urbanih območij,
-
prenovo podeželskih naselij s poudarkom na zagotavljanju potrebnih
urbanih funkcij in infrastrukturne opremljenosti, kmetijskega prostora za
doseganje potrebne konkurenčnosti kmetijstva ob upoštevanju prepoznavnih
značilnosti krajine, biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot,
-
vključevanje in celostno obravnavo kulturne dediščine kot razvojnega dejavnika
na podeželju,
-
zagotavljanje ustreznih prostorskih in gospodarskih pogojev za razvoj
turizma na podeželju,
-
integralno načrtovanje prostorskega razvoja v posebnih varstvenih
območjih in zavarovanih območjih narave, kulturne dediščine in naravnih virov,
-
integralno načrtovanje prostorskega razvoja v območjih nacionalne
prepoznavnosti,
-
sanacijo razvrednotenih krajinskih območij,
-
primeren prostorskih razvoj podeželja v območjih prostorskih omejitev.
(4) Na področju gospodarske javne
infrastrukture se spodbuja zlasti razvojne programe, ki prispevajo k
uresničevanju vzdržnega prostorskega razvoja in podajajo izhodišča za
načrtovanje prostorskih ureditev državnega pomena z lokacijskimi načrti.
(5) Na območjih s posebnimi potenciali in
problemi (obmejna, hribovita in gorska območja, območja z naravnimi kakovostmi
in nacionalno pomembna krajinska območja, območja ogrožena zaradi dinamičnih
naravnih procesov, vododeficitarna območja in podobno) se spodbuja programe, s
katerimi se opredeli skupna razvojna in varstvena izhodišča za pripravo skupnih
prostorskih aktov (regionalnih zasnov prostorskega razvoja). Za posamezna
problemsko ali geografsko homogena območja ob meji s Hrvaško (na primer Istra,
območje ob Kolpi, Gorjanci, Kozjansko, Haloze, območje med Dravo in Muro ipd.)
se z namenom spodbujanja razvoja opredeljuje programe prostorskega razvoja, ki
vključujejo razvoj naselij, cestne povezave, turistični razvoj, energetsko
oskrbo, ohranjanje narave ipd.
(6) Programi iz prejšnjih odstavkov se
pripravljajo tako, da se z njimi uresničujejo cilji prostorskega razvoja
Slovenije. Programi na državni, regionalni in lokalni ravni se oblikujejo na
osnovi medsektorskega sodelovanja in dogovarjanja tako, da so podlaga tudi za
pridobitev razvojnih sredstev Evropskih skupnosti ali drugih sredstev
naddržavnih organizacij.
2 NALOGE
IN AKTIVOSTI NOSILCEV UREJANJA PROSTORA TER DRUGIH SUBJEKTOV, PRISTOJNIH ZA
IZVAJANJE PROSTORSKE STRATEGIJE
(1) Za doseganje vzdržnega prostorskega
razvoja in njegovih sinergijskih učinkov nosilci urejanja prostora pri pripravi
svojih razvojnih politik, strategij in programov skladno s področnimi zakoni,
upoštevajo cilje Zakona o urejanju prostora in usmeritve te prostorske
strategije.
(2) Ministrstvo, pristojno za prostor, v
okviru svojih nalog izvaja koordinacijo aktivnosti na področju urejanja
prostora, ugotavlja skladnost razvojnih in prostorskih aktov s prostorsko
strategijo, skrbi za nadzor nad zakonitostjo, skrbi za vzpostavitev spremljanja
stanja in pripravo poročil o stanju na področju urejanja prostora, informira in
omogoča participacijo javnosti v zadevah urejanja prostora, promovira
prostorsko načrtovanje in prostorske dokumente.
(3) Za doseganje vzdržnega prostorskega
razvoja in njegovih sinergijskih učinkov lokalne skupnosti zagotavljajo
izdelavo prostorskih aktov v skladu s predpisi o urejanju prostora in
strateškimi prostorskimi akti na državni ravni ter zagotavljajo pripravo
poročil o stanju na področju urejanja prostora.
(4) Posebno pozornost se nameni tudi
finančnim in davčnim mehanizmom, strukturi javnofinančnih prihodkov ter sistemu
državnih pomoči, ki se jih strukturira skladno z usmeritvami prostorske
strategije. Uvaja se prostorsko diferencirane davčne stopnje, dodatne
obdavčitve nezazidanih zazidljivih zemljišč ter stimulira občine, da urejajo
evidenco zemljišč.
(5) V okviru izobraževalnega in
raziskovalnega dela na področju urejanja prostora se spodbuja pridobivanje
praktičnih znanj in oblikovanje metodoloških izhodišč za sodobno prostorsko
načrtovanje. Za ustrezno podporo urejanju prostora se zagotavlja tudi
usklajeno, ažurno, zanesljivo in sistemsko povezano državno statistiko ter
dopolnjevanje statističnih zbirk podatkov s podatki s področja urejanja
prostora.
(6) Za podporo izvajanju začrtanega
prostorskega razvoja, ki izhaja iz te prostorske strategije se izvaja
koordinacijo delovanja organov javne uprave, vzpostavlja in krepi institucije
urejanja prostora ter spodbuja kvaliteto njihovega dela na vseh ravneh.
2.1 Naloge in aktivnosti
posameznih nosilcev urejanja prostora za izvajanje prostorske strategije
(1) Nosilec urejanja prostora za področje
razvoja poselitve:
-
usmerja razvoj poselitve tako, da se dekoncentrirano zagotavlja
prostorske možnosti za razvoj različnih dejavnosti družbene javne
infrastrukture, povečuje konkurenčnost slovenskih mest v evropskem prostoru ter
krepi kvaliteten razvoj in privlačnost mest ter drugih naselij, kvaliteto
bivanja in prepoznavnost prostora,
-
usmerja razvoj poselitve tako, da se krepi funkcijsko in infrastrukturno
povezanost mest in drugih naselij, pri čemer je poseben poudarek na povezanosti
urbanih naselij z zaledjem,
-
usmerja poselitev v urbana naselja, ki imajo prostorske in druge
potenciale za gospodarski, družbeni in kulturni razvoj,
-
zagotavlja racionalno rabo tal, preprečuje in sanira stihijsko razpršeno
gradnjo,
-
svetuje občinam, v katerih živijo Romi pri urejanju romskih naselij,
-
predlaga ukrepe za izboljšanje nepremičninskih evidenc,
-
določi območja funkcijskih regij.
(2) Nosilec urejanja prostora za področje
aktivne zemljiške politike in stanovanjske gradnje:
-
oblikuje program ukrepov zemljiške politike za spodbujanje delovanja
trga zemljišč in s tem razširja dostopnost do zemljišč, namenjenih za gradnjo,
-
spodbuja uveljavljanje različnih vrst ukrepov urbane zemljiške politike
v lokalnih skupnostih tako, da se poveča ponudbo opremljenih zemljišč,
-
oblikuje kriterije za uveljavljanje prostorskih ukrepov: zakonite
predkupne pravice občine, preoblikovanje obstoječih ureditev plačil komunalnega
prispevka, začasnih ukrepov za zavarovanje prostora na območju predvidene
prostorske ureditve, razlastitve in omejitve lastninske pravice ter komasacije
stavbnih zemljišč,
-
predlaga razvoj finančnih spodbud za nakup in opremljanje stavbnih
zemljišč za potrebe neprofitne stanovanjske gradnje in drugih javnih interesov,
-
skrbi za zadostno ponudbo različnih tipov stanovanj glede na tipologijo
in lastniško strukturo ter s tem zagotavlja zadosten fond neprofitnih in
najemniških stanovanj ter spodbuja večjo izkoriščenost obstoječega stanovanjskega
sklada.
(3) Nosilec urejanja prostora za področje
oskrbe, odvajanja in čiščenja voda:
-
skrbi za zagotavljanje zanesljive oskrbe z vodo in spodbujanje varčne
rabe vode v vseh naseljih,
-
skrbi za razvoj integralnega vodovodnega omrežja na vseh območjih v
državi, prednostno pa v urbanih naseljih in na vododeficitarnih območjih,
-
skrbi za razvoj integralnega kanalizacijskega omrežja, na vseh območjih
v državi, ki se zaključujejo s čistilnimi napravami, prednostno pa na
občutljivih območjih.
(4) Nosilec urejanja prostora za področje
varstva kulturne dediščine:
-
razvija dejavnosti varstva kulturne dediščine ter druge dejavnosti
kulture v skladu s prostorsko strategijo tako, da se krepi kulturna
raznovrstnost,
-
skrbi za strokovno in pravno varstvo kulturne dediščine, predvsem
območij dediščine in posameznih kulturnih spomenikov ter izboljšuje finančne
mehanizme za dolgoročno ohranjanje spomeniških lastnosti dediščine,
-
evidentira kulturno dediščino ter vodi in vzdržuje register dediščine,
valorizira dediščino glede na državni ali lokalni pomen in določa območja
varstva, skrbi za spomenike državnega pomena in spomenike v lasti države,
-
evidentira arhitekturo 20. stoletja,
-
zagotavlja ustrezne konservatorske programe ter financira ali
sofinancira obnovo kulturnih spomenikov, vključno s povojno stavbno dediščino,
-
za potrebe ocenjevanja vplivov na dediščino zagotovi strokovne zasnove
za varstvo spomeniških lastnosti dediščine in za uveljavljanje kulturne
funkcije posameznega varovanega območja,
-
sodeluje pri pripravi skupnih programov prenove, revitalizacije, turizma
in drugih programih,
-
usmerja razvoj različni tematskih kulturnih poti,
-
pripravlja strokovne podlage za zavarovana območja, v katerih je večje
število objektov in območij kulturne dediščine ter pripravlja smernice, mnenja,
pogoje in soglasja na tej osnovi.
(5) Nosilec urejanja prostora za področje
kulture razvija dejavnosti kulture skladno z načrtovanim razvojem poselitve.
(6) Nosilec urejanja prostora za področje
varstva okolja:
-
določa stopnjo občutljivosti okolja oziroma okoljska izhodišča ter skrbi
za celovito presojo vplivov planov in programov na okolje,
-
pripravlja načrte upravljanja z naravnimi viri tako, da se zagotavlja
ravnovesje med danostmi, možnostmi oskrbe in potrebami po naravnih virih ter
prostorska sprejemljivost potrebnih prostorskih ureditev.
(7) Nosilec urejanja prostora za področje
ohranjanja narave:
-
pripravlja strokovne podlage za določitev ekološko pomembnih območij,
naravnih vrednot ter posebnih varstvenih območij,
-
pripravlja strokovne podlage za ustanovitev zavarovanih območij in
upravljavske načrte,
-
skrbi za izvajanje presoje sprejemljivosti vplivov planov, programov,
načrtov, prostorskih ali drugih aktov in posegov na naravo,
-
pripravlja strokovne podlage za pripravo prostorskih aktov za zavarovana
območja,
-
pripravlja naravovarstvene smernice za prostorske akte ter morebitne
druge strokovne podlage v skladu s sprejetimi programi priprave za prostorske
akte,
-
pripravlja predpise za presojo vplivov na naravo.
(8) Nosilec urejanja prostora za področje
upravljanja z vodami:
-
določa merila za rabo in varstvo voda ter podeljevanje koncesij za rabo
voda,
-
pripravlja načrte upravljanja z vodami vodnega območja Donave in vodnega
območja Jadranskih rek z vodami povodij, porečij ali njihovih delov,
-
določa vodovarstvena območja površinskih in podzemnih voda ter režime na
teh območjih,
-
določa območja kopalnih voda, kjer se običajno kopa večje število ljudi
in kopanje ni prepovedano,
-
določa območja, ki so ogrožena zaradi delovanja voda in režime na teh
območjih (ocene in karte ogroženosti),
-
pripravlja programe in projekte zmanjševanja ogroženosti pred vodami
(poplave in erozija, plazovi) skladno z načrtovanim razvojem poselitve,
-
določa območja vodnih in priobalnih zemljišč ter javno dostopnost do
voda in obale,
-
določa ukrepe aktivne zaščite voda skladno s stopnjo občutljivosti
vodnih virov ter določa degradirana območja ter programe za njihovo sanacijo.
(9) Nosilec urejanja prostora za področje
zaščite in reševanja ter varstva pred drugimi nesrečami
-
pripravlja strategije in programe zaščite pred nesrečami, ki
predstavljajo največjo nevarnost, skladno z načrtovanim razvojem poselitve,
-
pripravlja načrte zaščite in reševanja.
(10) Nosilec urejanja prostora za področje
ravnanja z odpadki:
-
spodbuja racionalno prostorsko organizacijo objektov in naprav za
ravnanje s komunalnimi in drugimi odpadki ter celovito pokritost državnega
ozemlja z njimi,
-
določi tehnološke in varnostne kriterije za lociranje objektov in naprav
za ravnanje z odpadki ter spodbuja sanacijo in zapiranje neustreznih
odlagališč.
(11) Nosilec urejanja prostora za področje
odlaganja radioaktivnih odpadkov:
-
poskrbi za pravočasno določitev lokacije odlagališča za nizko in srednje
radioaktivne odpadke,
-
opredeli vse tehnične pogoje za izvedbo odlagališča NSRAO kot tudi za
delovanje, saniranje in zapiranje lokacij že obstoječih odlagališč oziroma
skladišč.
(12) Nosilec urejanja prostora za področje
prometa:
-
skrbi za dopolnjevanje prometnega sistema ter integracijo državnega
regionalnega in lokalnega prometnega sistema tako, da se zagotovi racionalna
povezava urbanih naselij in evropskih prometnih koridorjev,
-
izvaja kategorizacijo javnih prometnih povezav glede na potrebe po
povezanosti posameznih območij,
-
prednostno razvija integriran medmestni in spodbuja razvoj mestnega
javnega prometa predvsem v širših mestnih območjih in drugih poselitvenih
območjih z namenom, da se zagotovi čim boljša dostopnost do javnih storitev in
delovnih mest,
-
zagotavlja standarde načrtovanja in gradnje javnih cest in prostorov za
mirujoči promet, zagotovlja standarde večje varnosti za pešce in druge oblike
nemotoriziranega prometa, za umirjanje prometa na ulicah in v stanovanjskih
območjih, skrbi za razvoj kolesarskih poti,
-
spodbuja javni pomorski promet ter skrbi za razvoj in posodabljanje
pristanišč,
-
spodbuja zračni promet ter razvija, gradi ali posodablja javna
Ietališča/heliporte v skladu z usmeritvami prostorske strategije,
-
zagotavlja radarske sisteme in drugo opremo navigacijskih služb zračnega
in pomorskega prometa v skladu z usmeritvami prostorske strategije,
-
pripravlja programe sanacije in obnove obstoječih objektov in naprav
prometne infrastrukture ter graditve novih skladno z načrtovanim razvojem
poselitve in mednarodnih povezav,
-
skrbi za finančno podporo države zahtevnejšim oblikam javnega prevoza na
regionalni ravni.
(13) Nosilec urejanja prostora za področje
energetike:
-
zagotavlja zanesljivo, ekonomično, kvalitetno in zadostno oskrbo z
energijo v skladu s cilji vzdržnega prostorskega razvoja,
-
spodbuja izvajanje programa izdelave energetskih zasnov mest in drugih
naselij,
-
spodbuja programe varčne rabe energije, izkoriščanja različnih vrst
virov energije,
-
spodbuja povečanje deleža izkoriščanja obnovljivih virov energije skladno
z usmeritvami prostorske strategije.
(14) Nosilec urejanja prostora za področje
rudarstva:
-
določa potencialna nahajališča mineralnih surovin, določa perspektivne
kope oziroma kope, kjer je predvideno prenehanje izkoriščanja mineralnih
surovin in območja prednostnih sanacij,
-
spremlja tržne potrebe po mineralnih surovinah ter izdeluje regionalne
bilance potreb in porabe mineralnih surovin,
-
vodi evidenco vseh kopov (tudi nelegalnih), jih valorizira glede na
potrebe v državi in posamezni regiji ter skrbi za izdelavo programov sanacije,
-
upošteva prostorske pogoje pri dodeljevanju rudarskih pravic in pri
izdajanju dovoljenj za izvajanje rudarskih del.
(15) Nosilec urejanja prostora za področje
gospodarstva, ki obsega zagotavljanje 90-dnevnih obveznih rezerv naftnih
derivatov:
-
zagotavlja lokacije za skladiščenje ter transport nafte in naftnih
derivatov skladno z usmeritvami prostorske strategije.
(16) Nosilec urejanja prostora za področje
gospodarskega razvoja, ki obsega razvoj gospodarskih dejavnosti, industrije,
malega gospodarstva ter razvoja gospodarskih con:
-
zagotavlja učinkovit, prostorsko varčen in raznolik razvoj gospodarskih
dejavnosti v prostoru skladno z načrtovanim razvojem poselitve in cilji
vzdržnega prostorskega razvoja.
(17) Nosilec urejanja prostora za področje
gospodarskega razvoja, ki obsega razvoj turizma:
-
spodbuja raznovrstno turistično dejavnost tako, da zagotavlja optimalno
izrabo primerjalnih prednosti za turizem na celotnem območju države,
-
spodbuja kakovostno prestrukturiranje turističnih programov in
turistične ponudbe v območjih koncentracije turističnih dejavnosti,
-
spodbuja pripravo turističnih programov, ki omogočajo razvoj na
podeželju in vključujejo kulturno dediščino in biotsko raznovrstnost ter
programe, ki omogočajo razvoj kopališkega potenciala naših rek, jezer in morja,
-
oblikuje kriterije za razvoj turizma ter turistične in rekreacijske
infrastrukture,
-
oblikuje prepoznavno turistično ponudbo za različna območja skladno s
prostorsko strategijo tako, da se krepi prepoznavnost Slovenije.
(18) Nosilec urejanja prostora za področje
strukturne politike in skladnega regionalnega razvoja:
-
zagotavlja pripravo razvojnih programov za skladen razvoj v prostoru s
posebnim poudarkom na skladnem razvoju regionalnih območij in širših mestnih
območij ter območij s posebnimi potenciali in problemi, kot so zlasti obmejna
območja, hribovita in gorska območja, območja z naravnimi in kulturnimi
kakovostmi, območja, ogrožena zaradi nevarnih procesov in vododeficitarna
območja ter druga območja, opredeljena v prostorski strategiji,
-
zagotavlja ukrepe za povezovanje partnerjev na lokalni, regionalni,
nacionalni in evropski ravni pri regionalnih projektih za zmanjševanje razlik v
slovenskem prostoru in zmanjševanje razlik slovenskih regij do najrazvitejših
evropskih regij,
-
zagotavlja usklajenost regionalnih razvojnih programov s strateškimi
razvojnimi dokumenti države in s prostorsko strategijo,
-
zagotavlja ukrepe za preprečevanje nastajanja območij z večjimi
razvojnimi problemi,
-
spodbuja razvoj na obmejnih območjih za doseganje konkurenčnosti
obmejnih slovenskih regij v odnosu do obmejnih regij sosednjih držav.
(19) Nosilec urejanja prostora za področje
telekomunikacij in informacijski razvoj:
-
skrbi za razvoj telekomunikacijskega omrežja skladno z načrtovanim
razvojem poselitve,
-
skrbi za pokritosti celotnega območja države s telekomunikacijskim
omrežjem in navezanost na mednarodna telekomunikacijska omrežja ter zagotavlja
univerzalne storitve tudi v najbolj odročnih območjih,
-
skrbi za povezovanje in združevanje ter prednostno uporabo obstoječih
omrežij, ki morajo biti dostopna vsem operaterjem pod enakimi pogoji,
-
pripravi posebne ukrepe za zaščito prebivalstva pred škodljivimi učinki
elektromagnetnih sevanj baznih postaj mobilne telefonije in za zmanjševanje
vplivov na prostor.
(20) Nosilec urejanja prostora za področje
kmetijstva:
-
spodbuja ohranjanje pridelovalnega potenciala kmetijskih zemljišč,
ekološko naravnano kmetijstvo, diverzificirane oblike kmetijske proizvodnje in
razvoj dopolnilnih dejavnosti,
-
pripravi kategorizacijo kmetijskih zemljišč na osnovi pridelovalnega
potenciala tal kot podlago za njihovo razvrstitev,
-
skrbi za pripravo programov kmetijstva in prenove vasi, in to
prioritetno za območja izjemnih krajin, za obmejna, obalna, hribovita in
zavarovana območja.
(21) Nosilec urejanja prostora za področje
gozdarstva in lovstva:
-
ohranja sklenjenost gozdov,
-
spodbuja intenzivnejše, vendar sonaravno izkoriščanje gozdov,
-
določa varovalne gozdove in gozdne rezervate,
-
določa gozdove s posebnim namenom skladno z usmeritvami prostorske
strategije ter zagotavlja, da se lesna proizvodnja v njih odvija skladno z
njihovim namenom,
-
skrbi za populacije prostoživečih živali tako, da se zagotavlja ugodno
stanje posameznih vrst.
(22) Nosilec urejanja prostora za področje
obrambe:
-
opredeli območja za potrebe obrambe skupaj z varovalnimi in varstvenimi
zahtevami teh območij,
-
zagotavlja prostorsko razporeditev vojaške infrastrukture v skladu z
usmeritvami prostorske strategije,
-
zagotavlja pogoje, s katerimi bo omogočeno prilagajanje obstoječe
vojaške infrastrukture perspektivnim potrebam obrambnega sistema.
(23) Nosilec urejanja prostora za področje
dela, družine in socialnih zadev, socialnega razvoja in varstva, razvija
omrežja javnih služb za potrebe socialnega razvoja in varstva skladno z
načrtovanim razvojem poselitve.
(24) Nosilec urejanja prostora za področje
zdravstvenega varstva razvija omrežje ustanov zdravstvene dejavnosti skladno z
načrtovanim razvojem poselitve.
(25) Nosilec urejanja prostora za področje
šolstva razvija omrežja šol skladno z načrtovanim razvojem poselitve.
(26) Nosilec urejanja prostora za področje
športa razvija športne objekte in naprave skladno z načrtovanim razvojem
poselitve.
(27) Nosilec urejanja prostora za področje
pravosodja razmešča funkcije in objekte pravosodnih organov skladno z
načrtovanim razvojem poselitve.
(28) Nosilec urejanja prostora za področje
urejanja notranjih zadev, varnostnih dejavnosti in lokalnih skupnosti razmešča
funkcije in objekte državnih upravnih organov skladno z načrtovanim razvojem
poselitve.
(29) Nosilci urejanja prostora, pristojni
za ostala področja, svoje dejavnosti ter omrežja objektov in naprav uskladijo s
prostorsko strategijo.
(30) Nosilec za urejanje prostora na
lokalni ravni:
-
pripravlja strategijo prostorskega razvoja občine skladno s to
prostorsko strategijo in s predpisi s področja urejanja prostora ter pri tem
zagotavlja in pridobiva strokovne podlage, v katerih opredeli zlasti omrežje
naselij s funkcijami in vlogo posameznih naselij, poselitvena območja,
gospodarsko javno infrastrukturo lokalnega pomena, komunalno infrastrukturo,
arhitekturne in krajinske regije, usmeritve za ohranjanje arhitekturne
prepoznavnosti, rabo naravnih virov, prepoznavnost krajin, naravnih kakovosti
ter prostorske omejitve,
-
pripravlja prostorski red občine skladno s strategijo prostorskega
razvoja občine in s predpisi s področja urejanja prostora,
-
pripravlja lokacijske načrte ob upoštevanju veljavnih državnih in
lokalnih prostorskih aktov, zlasti za načrtovanje lokalnega infrastrukturnega
omrežja, območij sanacij, prenove in širitve naselij v skladu z urbanistično
zasnovo, krajinskih območij v skladu s krajinsko zasnovo in območij, kjer so
predvideni prostorski ukrepi za zavarovanje urejanja prostora,
-
za zagotavljanje usklajenega prostorskega razvoja sodeluje z drugimi
občinami pri razreševanju skupnih prostorskih vprašanj, pri pripravi
regionalnih zasnov prostorskega razvoja in skupnih lokacijskih načrtov,
-
izvaja davčne mehanizme kot podporo načrtovanemu prostorskemu razvoju,
-
pripravlja energetske zasnove v skladu z načeli varčne rabe energije,
-
zagotavlja izvajanje vseh nalog s področja delovanja lokalnih skupnosti,
ki se nanašajo na urejanje prostora in s katerimi se zagotavlja vzdržni
prostorski razvoj.
3 ZAGOTAVLJANJE
SKLADNOSTI RAZVOJNIH DOKUMENTOV IN PROSTORSKIH AKTOV S PROSTORSKO STRATEGIJO
3.1 Usmeritve za usklajevanje
razvojnih potreb in varstvenih zahtev
(1) Pri načrtovanju prostorskega razvoja
nastajajo navzkrižja pri uresničevanju razvojnih potreb in varstvenih zahtev v
prostoru. Zato se pri soočanju razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami v
prostoru:
-
preveri ali načrtovana prostorska ureditev sledi temeljnim ciljem
vzdržnega prostorskega razvoja,
-
preveri utemeljenost razvojne potrebe oziroma varstvene zahteve ali
drugega interesa po določenih prostorskih ureditvah glede na usmeritve
strateških prostorskih aktov,
-
za zagotavljanje uravnoteženosti razvojnih potreb in varstvenih zahtev
preprečuje prevlada interesa posamezne dejavnosti,
-
pri ugotovljeni javni koristi za razvoj posamezne dejavnosti v največji
možni meri zagotavlja usklajenosti gospodarskih, družbenih in okoljskih vidikov
prostorskega razvoja.
(2) V postopkih priprave in sprejemanja
prostorskih aktov se med seboj uskladi razvojne potrebe, razvojne potrebe z
varstvenimi zahtevami in varstvene zahteve med seboj, kadar so njihove zahteve
za rabo prostora nasprotne. Podlaga za usklajevanje so analize razvojnih
možnosti posameznih dejavnosti v prostoru, v kateri se ugotovi primernost
prostora za razvoj posameznih dejavnosti, in študije ranljivosti prostora, v
kateri se ugotovi vplive načrtovanih dejavnosti na sestavine prostora.
(3) Kadar se prostorski razvoj načrtuje v
variantah, se te medsebojno preverjajo skladno s predpisi o urejanju prostora.
(4) Na osnovi analiz primernosti in
ranljivosti ali medsebojnega primerjanja variant se pripravi ustreznost
prostora oziroma predlog najustreznejše variante, ki je podlaga za (sprejem)
odločanje o prostorskem razvoju in pripravo predloga prostorskega akta.
(5) Za ugotavljanje primernosti,
ranljivosti in ustreznosti prostora ter primerjalnih študij se uporabijo
pravila za urejanja prostora, določena v predpisu, ki ureja prostorski red
Slovenije.
3.2 Načini ugotavljanja skladnosti
prostorskih aktov s prostorsko strategijo
(1) Skladnost prostorskih aktov s to
prostorsko strategijo se ugotavlja tako, da se preveri:
-
ali so izhodišča in cilji prostorskega razvoja občine skladni z
izhodišči in cilji prostorskega razvoja Slovenije;
-
ali načrtovane dejavnosti oziroma prostorske ureditve sledijo ciljem in
prioritetam iz zasnove prostorskega razvoja Slovenije;
-
ali načrtovane dejavnosti oziroma prostorske ureditve upoštevajo
usmeritve za razvoj posameznih prostorskih sistemov iz te prostorske
strategije;
-
ali načrtovani ukrepi za izvajanje prostorskih aktov predstavljajo
operacionalizacijo ukrepov za izvajanje te prostorske strategije.
3.3 Načini ugotavljanja
skladnosti razvojnih dokumentov s prostorsko strategijo
(1) V postopku priprave predpisov in
razvojnih dokumentov, ki so v neposredni ali posredni povezavi z urejanjem
prostora in s to prostorsko strategijo, pristojna ministrstva sodelujejo z
ministrstvom, pristojnim za prostor (v nadaljnjem besedilu: pripravljavec) kot
pripravljavcem prostorske strategije.
(2) Po uveljavitvi te prostorske
strategije, pripravljavec ves čas spremlja razvojne dokumente posameznih
območij in dejavnosti ter v okviru svojih pristojnosti opozarja na njihova
morebitna neskladja ter predlaga njihovo uskladitev s to prostorsko strategijo.
(3) Za zagotavljanje skladnosti razvojnih
dokumentov skrbi Vlada Republike Slovenije v postopku medresorskega
usklajevanja. Ob ugotovljeni neskladnosti Vlada Republike Slovenije naloži
predlagatelju razvojnega dokumenta uskladitev le – tega s to prostorsko
strategijo.
4 SPREMLJANJE
IZVAJANJA PROSTORSKE STRATEGIJE
(1) Izvajanje te prostorske strategije
spremlja ministrstvo, pristojno za prostor, ki vsaka štiri leta po njeni
uveljavitvi pripravi poročilo o stanju na področju urejanja prostora. Poročilo
o stanju na področju urejanja prostora je lahko podlaga za spremembo prostorske
strategije.
(2) Poročilo o stanju na področju urejanja
prostora temelji na obveznih minimalnih enotnih kazalnikih, ki so podlaga za
analizo stanja in trendov prostorskega razvoja ter za analizo izvajanja te
prostorske strategije.
(3) Za pripravo poročila o stanju na
področju urejanja prostora se skladno z obveznimi minimalnimi enotnimi
kazalniki vzpostavi učinkovito spremljanje stanja na področju urejanja
prostora.
V UVELJAVITEV PROSTORSKE STRATEGIJE
(1) Ta odlok se objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, prostorska strategija pa začne veljati 20. julija 2004.
(2) Obvezne priloge te prostorske
strategije so:
1.
povzetek za javnost,
2.
obrazložitev in utemeljitev prostorske strategije,
3.
strokovne podlage za pripravo prostorske strategije,
4.
smernice in mnenja pristojnih nosilcev urejanja prostora in
5.
priporočila prostorske konference
ter so na vpogled na sedežu Ministrstva za
okolje, prostor in energijo, Urada za prostorski razvoj, Ljubljana.
(3) Z dnem uveljavitve te prostorske
strategije prenehajo veljati prostorske sestavine Dolgoročnega plana Republike
Slovenije za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (Uradni list SRS, št. 1/86,
41/87, 12/89, Uradni list RS, št. 36/90, 27/91, 72/95, 13/96 – kartografski
del, 11/99 in 4/03) in prostorske sestavine Srednjeročnega družbenega plana
Republike Slovenije za obdobje od leta 1986 do 1990 (Uradni list SRS, št. 2/86,
41/87, 23/89, Uradni list RS, št. 72/95, 13/96 – kartografski del, 11/99 in
4/03).
Št. 800-01/89-1/26
Ljubljana, dne 18. junija 2004.
EPA 1112-III
Podpredsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Valentin Pohorec l. r.