Številka: U-I-253/07-6, Up-2118/06-6
Datum: 20. 11. 2008
S K L E P
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus
pobude Branislave Kekovič ter Štefana Kekoviča, oba Kanada, ki ju zastopa
Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 20. novembra 2008
s k l e n i l o :
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega
odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99,
96/02 in 69/04) se zavrne.
2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips
125/2006 z dne 13. 4. 2006 se ne sprejme.
3. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp
1744/2004 z dne 17. 11. 2005 se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo
odločilo, da je prispevek pritožnikov (tedaj tožnikov) za škodo, ki sta jo
utrpela v prometni nesreči, 80%. Sodišče druge stopnje je pritožbo zoper vmesno
sodbo zavrnilo. Revizijo je Vrhovno sodišče zavrglo, ker ni bil izpolnjen pogoj
dovolj visoke vrednosti spornega predmeta. V tožbi so bili namreč uveljavljani
trije zahtevki – zahtevka pritožnice za povračilo nepremoženjske in
premoženjske škode ter zahtevek pritožnika za povračilo nepremoženjske škode.
Ker sta pritožnika priznavala 50% delež odgovornosti, sodišče pa je odločilo,
da je delež odgovornosti 80%, je kot vrednost izpodbijanega dela pravnomočne
sodbe treba šteti 30% zneskov celotne zatrjevane škode. To pa v nobenem primeru
ni več kot 1.000.000 tedanjih tolarjev.
2. V pobudi za presojo ustavnosti 367.
člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pobudnika menita, da bi
za spore o višini nepremoženjske škode, v katerih se izda vmesna sodba, ZPP
moral določati, da se upošteva revalorizirana vrednost spornega predmeta od
dneva vložitve tožbe do dneva vložitve revizije. Menita, da je v nasprotnem
primeru kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj ima vsaka
stranka sicer pravico zahtevek za nepremoženjsko škodo prilagoditi razmeram ob
zaključku glavne obravnave, postopek z vmesno sodbo pa je takšen, da je zadnja
obravnava šele po pravnomočnosti prvostopenjske sodbe. Zato naj bi bilo
nemogoče zahtevek že vnaprej prilagoditi razmeram ob izdaji končne
prvostopenjske sodbe po višini. Navajata, da je ob izdaji vmesne sodbe nemogoče
oceniti, ali bo zadeva prišla do revizije ali ne. Navajata še, da ob začetku
postopka ni podlage za opredelitev višine zahtevka, saj še ni pribavljeno
izvedensko mnenje.
3. V ustavni pritožbi zoper sklep o
zavrženju revizije pritožnika navajata, da je Vrhovno sodišče zmotno štelo, da
je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe treba opredeliti s 30%
vrednosti celotne škode. Menita, da bi moralo Vrhovno sodišče kot relevantno
vrednost upoštevati 80% zatrjevane škode, saj je bil v tem odstotku določen
delež njune soodgovornosti. Menita tudi, da bi ne glede na navedeno Vrhovno
sodišče moralo glede dopustnosti revizije upoštevati pravila, ki so veljala v
času vložitve tožbe, tedaj pa je ZPP kot mejno vrednost za dopustnost revizije
določal znesek 80.000 SIT. Pritožnika nadalje uveljavljata, da bi bilo tudi v
primeru, če nobenemu od teh dveh argumentov sodišča ne bi sledila, treba
dopustiti izjemo pri odškodninah za nepremoženjsko škodo. Trdita, da je
dopustno, da se zahtevek v teh primerih v teku postopka prilagaja šele po
pribavi izvedenskega mnenja in po razmerah na dan sojenja. Prej naj zahtevka po
višini konkretno niti ne bi bilo mogoče postaviti. Trdita, da naknadno
opravljena valorizacija sploh ni sprememba tožbe in da naj bi bilo to možno
storiti tudi brez soglasja toženca. Ob izdaji vmesne sodbe pa naj tožnika te možnosti
prilagoditve sploh ne bi imela oziroma, tudi če bi jo imela, naj je ne bi bila
dolžna izkoristiti. Trdita, da pri izdaji vmesne sodbe sodišče odloča zgolj o
temelju in zato vprašanje višine zahtevka ni upoštevno.
4. V ustavni pritožbi zoper sodbo sodišča
druge stopnje pritožnika navajata, da gre pri meritorni odločitvi o deležih
odgovornosti za samovoljen odstop od uveljavljene sodne prakse. Sodišče naj se
tudi ne bi opredelilo do pritožbenih navedb. Oboje naj bi bilo v nasprotju s
pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.
B – I.
5. Pobudnika izpodbijata 367. člen ZPP,
vendar je iz navedb razvidno, da gre le za drugi odstavek 367. člena ZPP, kot
je veljal v času odločanja Vrhovnega sodišča. Tedaj je ta določal, da je v
premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela
pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V neskladju s pravico do pravnega
sredstva po 25. členu Ustave določbe zakona, ki se nanašajo na dopustnost
revizije, ne morejo biti. Več kot dvostopenjskega sodnega varstva Ustava namreč
ne zagotavlja.
6. Prav tako ureditev v izpodbijani
določbi, po kateri se kot kriterij za dopustnost revizije upošteva vrednost
spornega predmeta, navedena v tožbi, ni v nasprotju s kakšnim drugim ustavnim
procesnim jamstvom, na primer s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena
Ustave ali s pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
Poudarek pobudnikov, da je treba upoštevati, da gre za zahtevek za plačilo
odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni pravilen. Glede določanja vrednosti
spornega predmeta namreč položaj ni bistveno drugačen kot pri denarnih
zahtevkih, ki imajo drug pravni temelj. Trditev pobudnikov, da pri zahtevkih v
zvezi z nepremoženjsko škodo denarnega zahtevka sploh ni mogoče vnaprej postaviti
in da je treba čakati na izvedensko mnenje, ne drži. Tožnik mora v vsaki pravdi
že v tožbi navesti konkreten tožbeni zahtevek (180. člen ZPP). Res je, da tega
v določenih primerih (vendar ne le pri odškodninah za nepremoženjsko škodo)
pred izvedbo dokaznega postopka ni enostavno storiti. Tudi od stranke same je
mogoče pričakovati, da pred vložitvijo tožbe pridobi ustrezne informacije o
višini domnevne terjatve, pri čemer ni izključena niti pribava mnenj in izvidov
strokovnjakov (zasebna izvedenska mnenja in cenitve). Ni ovire, da stranka že
ob vložitvi tožbe opredeli tožbeni zahtevek in s tem pri denarnih zneskih tudi
že vrednost spornega predmeta. Za odločitev Ustavnega sodišča v obravnavani
zadevi pri tem ni bistveno, ali lahko tožnik zahtevek naknadno še spreminja ali
prilagaja. Bistveno je le, da ni videti razumnih razlogov, zakaj bi pri
denarnih zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo morali
odstopiti od splošnega pravila, da je za presojo dopustnosti revizije odločilna
vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi. Glede tega pa je Ustavno sodišče
že potrdilo, da je skladno z Ustavo, če ima tožnik možnost, da svoj procesni
položaj ustrezno zavaruje s tem, da v tožbi navede vrednost spornega predmeta
(odločba št. Up-2089/06, U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št.
102/07 in OdlUS XVI, 111).
7. Tudi okoliščina, da gre v obravnavani
zadevi za vmesno sodbo, ni pomembna. Razumljivo je, da ocena dopustnosti
revizije ne more biti drugačna, če sodišče izda vmesno sodbo posebej o temelju
zahtevka (kar lahko stori po uradni dolžnosti, mimo predlogov strank) ali če
sodišče s končno sodbo skupaj odloči o temelju in o višini. Če bi sledili
stališču pritožnikov, da bi jima kot tožnikoma v pravdi še po izdaji vmesne
sodbe morali omogočiti, da lahko spremenita vrednost spornega predmeta in s tem
vplivata na dopustnost revizije zoper vmesno sodbo, bi povzročili nedopustno
neravnotežje procesnih položajev. Določitev vrednosti spornega predmeta je
namreč v dispoziciji tožnikov, toženec ima zgolj možnost korekcije v primeru,
če je navedena vrednost v tožbi očitno neustrezna ali če tožnik vrednosti
spornega predmeta sploh ne navede (44. člen ZPP). V nasprotju s pravico do
enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bilo, če bi volji tožnika
prepustili, ali bo po izdaji vmesne sodbe (ko gre za izpodbijanje odločitve o
temelju) lahko vplival na to, ali bo revizija dopustna ali ne. To bi namreč
lahko povzročilo, da bi tožnik v primeru, če je vmesna sodba zanj ugodna,
vrednost spornega predmeta pustil nespremenjeno in s tem tožencu preprečil
presojo pred Vrhovnim sodiščem. V nasprotnem primeru (torej če vmesna sodba za
tožnika ni ugodna) pa bi tožnik vrednost spornega predmeta spremenil in s tem
dosegel presojo odločitve o temelju pred Vrhovnim sodiščem. V času ob začetku
pravde ni problematično, če tožnik lahko določi vrednost spornega predmeta, saj
tedaj še ni mogoče vedeti, kateri stranki bo dopustnost ali nedopustnost
revizije koristila. Bistveno drugače pa bi bilo tožniku dopustiti, da
samostojno vpliva na dopustnost revizije po tem, ko je pravnomočna sodba že
izdana in je že jasno, kateri od strank koristi, če nadaljnje izpodbijanje pred
Vrhovnim sodiščem ni oziroma je mogoče (prim. tudi odločbo št. Up-2089/06,
U-I-106/07).
8. Dodati velja še, da lahko skrbna stranka
(oziroma njen odvetnik) računa s tem, da bo v primeru zapletene odškodninske
pravde, v kateri sta sporna tako temelj kot tudi višina zahtevka, sodišče lahko
izdalo vmesno sodbo o temelju (315. člen ZPP). Če želi zagotoviti možnost
revizije (ne le sebi, pač pa tudi nasprotni stranki, če bo sodba neugodna za to
stranko), lahko to stori z ustrezno navedbo vrednosti spornega predmeta v
tožbi. Pojasnjeno je že bilo, da je to mogoče, in da argument pritožnikov, da
tega pred izvedbo dokaznega postopka sploh ni mogoče storiti, ne drži. Glede na
navedeno se izkaže, da je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti
drugega odstavka 367. člena ZPP, kolikor se ta nanaša na določitev vrednosti
spornega predmeta in vmesno sodbo, očitno neutemeljena. Zato jo je Ustavno
sodišče zavrnilo (1. točka izreka).
B – II.
9. Bistveni razlogi, na katere se
pritožnika opirata v ustavni pritožbi, so podobni razlogom v pobudi in zato
tudi razlogi, ki izkazujejo očitno neutemeljenost pobude (točki 8 in 9 te
obrazložitve), narekujejo sklep, da z vidika skladnosti s človekovimi pravicami
ali temeljnimi svoboščinami ne more biti sporno, če je sodišče pri odločanju o
dopustnosti revizije upoštevalo drugi odstavek 367. člena ZPP.
10. Samostojen (od pobude za presojo
ustavnosti ločen) argument ustavne pritožbe se nanaša na domnevno napačen
matematični izračun odstotka deleža zahtevka, od katerega naj bi bilo treba
oceniti vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Ni izključeno, da bi
napačen matematični izračun (na primer glede stroškov ali vrednosti spornega
predmeta) lahko povzročil, da je odločitev sodišča očitno napačna in s tem
arbitrarna oziroma samovoljna, kar bi bilo v nasprotju s pravico do enakega
varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar v obravnavanem primeru očitno ne gre
za to. Res je, da je Vrhovno sodišče kot vrednost izpodbijanega dela
pravnomočne sodbe štelo le 30% celotnega zneska odškodnine, ki naj bi bila po
mnenju pritožnikov pravična, čeprav je bil delež soodgovornosti pritožnikov ocenjen
na 80%. Vendar je treba upoštevati, da sta pritožnika sama priznala lasten 50%
delež odgovornosti. Za očitno napačno odločitev o vrednosti izpodbijanega dela
pravnomočne sodbe torej gotovo ne gre.
11. Očitno neutemeljen je tudi očitek o
tem, da bi Vrhovno sodišče pogoje glede dopustnosti revizije moralo presojati
po zakonu, ki je veljal v času vložitve tožbe. Ustavno sodišče je že zavrnilo
kot neutemeljen očitek o neustavnosti ureditve, po kateri novi procesni zakon
začne veljati takoj, tudi za postopke, ki so že v teku (sklep Ustavnega sodišča
št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166).
12. Glede na navedeno Ustavno sodišče
ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo (2.
točka izreka).
B. – III.
13. Ustavna pritožba zoper sodbo sodišča
druge stopnje ni dovoljena. V skladu z 52. členom Zakona o Ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je ustavno
pritožbo treba vložiti v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper
katerega je mogoča ustavna pritožba. Ta rok je začel teči tedaj, ko je bila
pooblaščencu pritožnikov vročena sodba Višjega sodišča (25. 11. 2005). Vložitev
nedovoljenega pravnega sredstva (v konkretnem primeru: revizije) na začetek
teka roka ne vpliva. Ker je ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča
prepozna, jo je Ustavno sodišče zavrglo (3. točka izreka).
C.
14. Ustavno sodišče je sprejelo ta
sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 55.b člena ter
četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože
Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav
Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec.
Sklep je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik