Sklep o zavrnitvi pobud

Številka: U-I-259/07-10

Datum: 15. 11. 2007

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude samostojnega podjetnika Trgovina Akvonij, Franci B. Zupanc, s. p., Šentjur pri Celju, družbe Trgošped, d. o. o., Šentjur pri Celju, Vrtca Šentjur, Šentjur pri Celju, Andreja Pristovnika, Slovenska Bistrica, in Petra Mlinarja, Hotedršica, ki jih zastopa Odvetniška družba Gregorovič-Pungartnik, d. n. o., o. p., Šentjur pri Celju, na seji 15. novembra 2007

s k l e n i l o:

1. Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 55.a člena ter tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b.) se zavrnejo.

2. Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 38. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 51/07) se zavrneta.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pobudniki navajajo, da izpodbijajo 30. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS-A) v delu, v katerem se kot dodatno merilo za ugotavljanje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin upošteva nastanek hujše posledice za pritožnika. Menijo, da je ta pogoj nedoločen in objektivno neugotovljiv ter da omogoča diskrecijsko odločanje Ustavnega sodišča. Zato naj bi bila takšna ureditev v neskladju z 2. in s 15. členom ter s tretjim odstavkom 160. člena Ustave, posledično pa naj bi kršila pravice pritožnikov iz 22., 23. in 25. člena Ustave, saj naj bi omejevala pogoje za njihovo uveljavljanje. Zatrjujejo, da je pogoj, da se kot merilo za obravnavanje ustavnih pritožb upošteva vrednost ali vrsta spora, nesprejemljiv in nesorazmeren, saj omejuje uresničevanje človekovih pravic v nasprotju s 15. členom Ustave. Pobudniki, razen pobudnika Petra Mlinarja, izpodbijajo tudi prehodno določbo 38. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS-A). Navajajo, da posega v pridobljene in pričakovane pravice tistih pritožnikov, ki so ustavne pritožbe vložili pred uveljavitvijo ZUstS-A. Poleg tega naj bi bila v neskladju s 23. in s 25. členom Ustave, ker naj bi nekaterim pritožnikom odvzela pravico do sodnega varstva in pravico do pritožbe. Neskladje izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave utemeljujejo z navedbo, da so zaradi nje pritožniki, ki so vložili ustavne pritožbe zoper posamične akte, zoper katere po uveljavitvi ZUstS-A ustavna pritožba ni dovoljena, in katerih ustavna pritožba pred uveljavitvijo ZUstS-A ni bila sprejeta v obravnavo, v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi pritožniki, ki so istočasno vložili ustavne pritožbe zoper istovrstne posamične akte, pa so bile njihove ustavne pritožbe sprejete v obravnavo pred uveljavitvijo ZUstS-A. Menijo, da je treba pogoje za vložitev ustavne pritožbe presojati po kriterijih strogega testa sorazmernosti.

B. – I.

2. Ustavno sodišče je pobude zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo in odločilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno. Zaradi tega Ustavnemu sodišču ni bilo treba odločati o predlogih za začasno zadržanje izpodbijanih določb.

3. Pobudnik Andrej Pristovnik utemeljuje svoj pravni interes z ustavno pritožbo, ki jo je vložil pred uveljavitvijo ZUstS-A zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča in ki jo bo Ustavno sodišče presojalo na podlagi izpodbijanih določb. Ker navedeni pobudnik izkazuje pravni interes za vložitev pobude, Ustavnemu sodišču ni bilo treba ugotavljati, ali imajo pravni interes tudi drugi pobudniki.

B. – II.

4. Pobudniki navajajo, da izpodbijajo 30. in 38. člen ZUstS-A. Vendar je iz njihovih navedb razvidno, da po vsebini izpodbijajo le določbe Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), ki določajo, kdaj ustavna pritožba ni dovoljena (prvi odstavek 55.a člena ZUstS), kdaj ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika (drugi odstavek 55.a člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 55.b člena ZUstS), ter kateri so pogoji za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). V okviru 38. člena ZUstS-A po vsebini izpodbijajo le njegov prvi odstavek. Glede na navedeno je Ustavno sodišče opravilo presojo le v tem obsegu.

5. Člen 55.a ZUstS podrobneje določa merila za dovoljenost ustavne pritožbe iz 55. člena ZUstS. Prvi odstavek 55.a člena ZUstS vsebuje splošno določbo, po kateri ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. V drugem odstavku 55.a člena ZUstS je določeno, kdaj se šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Gre za posamične akte, ki so izdani v sporih majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, v sporih zaradi motenja posesti in v prekrškovnih sporih ter za odločitve o stroških postopka. V primerih, ko ustavna pritožba glede na navedene zakonske določbe ni dovoljena, se zavrže (tretja alineja 55.b člena ZUstS). Drugi odstavek 55.b člena ZUstS pa določa dve merili za odločitev o tem, kdaj se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, in sicer, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

6. Pobudniki zatrjujejo, da so navedene določbe nejasne in nedoločne, ker niso določena merila za ugotavljanje, ali so v posameznem primeru za pritožnika nastale hujše posledice. Pojem »nastanek hujše posledice« je nedoločen pravni pojem. Uporaba nedoločenih pravnih pojmov ni sama po sebi v neskladju z Ustavo. Naloga pristojnega organa (v obravnavanem primeru Ustavnega sodišča) je, da v konkretnih primerih da nedoločenim pravnim pojmom vsebino, seveda takšno, ki bo skladna z Ustavo in zakonom (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-11/96 z dne 11. 3. 1999, OdlUS VIII, 60). To pomeni, da bo Ustavno sodišče v konkretnih postopkih ugotavljalo, ali so, glede na pritožnikova zatrjevanja, zanj nastale hujše posledice. Ni pa mogoče iz samih določb ZUstS sklepati, da jih bo Ustavno sodišče v bistveno enakih primerih različno razlagalo. Glede na navedeno je očitek o neskladju izpodbijanih določb z načelom jasnosti in določnosti pravnih norm ter z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave očitno neutemeljen. Iz istih razlogov je neutemeljen tudi očitek, da je zaradi domnevno nedoločnega merila, ki ga določa tretji odstavek 160. člena Ustave, kršeno legalitetno načelo pri odločanju o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo.

7. Pobudniki tudi zatrjujejo, da je izpodbijana ureditev v neskladju s 15. členom Ustave, zlasti s četrtim odstavkom tega člena, ker v določenih primerih izključuje možnost uveljavljanja kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin z ustavno pritožbo (drugi odstavek 55.a člena ZUstS). Prvi, drugi, tretji in peti odstavek 15. člena Ustave določajo načela uresničevanja in omejevanja človekovih pravic. Pravica do vložitve ustavne pritožbe pa ni človekova pravica ali temeljna svoboščina, katere uveljavljanje oziroma varstvo zagotavlja Ustava, temveč je le eno od pravnih sredstev za njihovo uveljavljanje. Zato se citirane določbe 15. člena Ustave nanjo ne nanašajo. Zgolj to, da ustavna pritožba na podlagi izpodbijane zakonske ureditve v določenih primerih ni dovoljena, tudi ne pomeni, da je takšna ureditev v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, po katerem sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Sodno varstvo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin je namreč zagotovljeno pred rednimi sodišči, saj sta zagotavljanje in varstvo človekovih pravic njihova prvenstvena naloga.¹ Glede na navedeno so očitki o neskladju izpodbijane ureditve s 15. členom Ustave očitno neutemeljeni.

8. Pobudniki dalje zatrjujejo, da izpodbijana ureditev krši pravice pritožnikov iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Na podlagi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta ustavna določba zagotavlja pravico do meritorne odločitve v rednem sodnem postopku, ne pa tudi pravice do ustavne pritožbe, ki jo določa 160. člen Ustave. Zato izpodbijane določbe o dovoljenosti ustavne pritožbe te pravice že po naravi stvari ne morejo kršiti, saj odločitev o ustavni pritožbi ni nikoli prva odločitev sodišča o posameznikovi pravici ali dolžnosti. Člen 25 Ustave vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave zagotavlja pritožbo ali kakšno drugo pravno sredstvo zoper odločbe, izdane na prvi stopnji (npr. odločba št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005, Uradni list RS, št. 118/05 in OdlUS XIV, 88). Izpodbijane določbe, ki določajo pogoje za dopustnost oziroma za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, niso določbe, ki bi kakorkoli omejevale ali posegale v pravico do pritožbe ali kakšnega drugega pravnega sredstva zoper odločitve, izdane na prvi stopnji. Zato obravnavanih določb ZUstS ni mogoče obravnavati kot takšnih, ki bi pomenile poseg v 25. člen Ustave. Očitek pobudnikov, da so izpodbijane določbe v neskladju z 22. členom Ustave, pa je pavšalen. Zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

9. V zvezi s prvim odstavkom 38. člena ZUstS-A, ki določa, da se postopki v zadevah, v katerih do uveljavitve tega zakona Ustavno sodišče še ni odločilo, po njegovi uveljavitvi nadaljujejo po določbah tega zakona, pobudniki navajajo, da posega v njihove že pridobljene pravice do vložitve ustavne pritožbe. Ustava varuje pridobljene pravice v 155. členu. Ta določba, razen pod pogoji iz drugega odstavka, prepoveduje povratni učinek pravnih aktov. Predpis učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo. S tem predpis poseže v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme (odločba št. U-I-112/95 z dne 8. 5. 1997, Uradni list RS, št. 34/97 in OdlUS VI, 57). V primeru ZUstS-A in s tem tudi izpodbijane določbe ne gre za retroaktivnost, ker je ZUstS-A začel veljati in se pričel uporabljati 15. 7. 2007 (40. člen ZUstS-A), objavljen pa je bil v Uradnem listu št. 51/07 z dne 8. 6. 2007. Glede na navedeno so navedbe pobudnikov o posegu v pridobljene pravice očitno neutemeljene.

10. Varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno z določbo 2. člena Ustave, da je Slovenija pravna država. Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo. To posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo pravic zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne človekove pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost. Tako je Ustavno sodišče v obravnavanem primeru ocenjevalo, ali so razlogi za spremembo pravnega položaja pobudnikov v splošnem, javnem interesu in ali je prehodna ureditev v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje. Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec DZ št.14/07) je razvidno, da bo le v primeru, če se ob uveljavitvi ZUstS-A tudi postopki v že začetih zadevah nadaljujejo po novih določbah, mogoče doseči cilj, ki ga spremembe zakona zasledujejo. Ta cilj pa je zagotoviti, da bo Ustavno sodišče svojo vlogo varuha ustavne demokracije in človekovih pravic lahko opravljalo učinkovito. Po navedbah zakonodajalca učinkovito opravljanje navedenih funkcij pomeni predvsem to, da bo Ustavno sodišče sposobno v razumnem času odgovoriti na pomembna vprašanja glede varstva človekovih pravic in tako prispevati k temu, da bo zagotovljena visoka raven varstva človekovih pravic v državi. Po oceni Ustavnega sodišča so ti razlogi v splošnem, javnem interesu, prehodna ureditev pa v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje. Zato so navedbe pobudnikov, da izpodbijana prehodna določba posega v njihove pričakovane pravice, ki ji varuje 2. člen Ustave, očitno neutemeljene.

11. Pobudniki zatrjujejo tudi, da je določba prvega odstavka 38. člena ZUstS-A v neskladju z načelom enakosti, ker naj bi bili zaradi nje pritožniki, ki so vložili ustavne pritožbe zoper posamične akte, zoper katere po uveljavitvi ZUstS-A ustavna pritožba ni dovoljena, in katerih ustavna pritožba pred uveljavitvijo ZUstS-A ni bila sprejeta v obravnavo, v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi pritožniki, ki so istočasno vložili ustavne pritožbe zoper istovrstne posamične akte, pa so bile njihove ustavne pritožbe sprejete v obravnavo pred uveljavitvijo ZUstS-A. Trditev pobudnikov, da so z vložitvijo ustavne pritožbe pridobili pravico do ustavne pritožbe, je neutemeljena. O nastanku pravice do ustavne pritožbe je mogoče govoriti šele tedaj, ko Ustavno sodišče začne postopek obravnavanja oziroma odločanja o ustavni pritožbi, ne pa z njeno vložitvijo. Zato sama vložitev ustavne pritožbe tudi ni merilo za to, po katerem zakonu bo Ustavno sodišče obravnavalo vloženo ustavno pritožbo. To pomeni, da tisti pritožniki, ki so ustavne pritožbe vložili pred uveljavitvijo ZUstS-A, pa Ustavno sodišče o njih še ni odločalo, niso v enakem oziroma primerljivem položaju s tistimi pritožniki, ki so ustavne pritožbe prav tako vložili pred uveljavitvijo ZUstS-A, pa jih je Ustavno sodišče pred uveljavitvijo ZUstS-A tudi že sprejelo v obravnavo. Pri slednjih je namreč Ustavno sodišče že začelo postopek odločanja o ustavni pritožbi, pri prvih pa ne. Zato so navedbe o neskladju prvega odstavka 38. člena ZUstS-A z drugim odstavkom 14. člena Ustave očitno neutemeljene.

12. Iz razlogov, kot jih je Ustavno sodišče navedlo v 9. točki obrazložitve tega sklepa, so neutemeljene tudi navedbe pobudnikov o neskladju prvega odstavka 38. člena ZUstS-A s prvim odstavkom 23. člena in s 25. členom Ustave.

13. Glede na navedeno so pobude za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 55.a člena, tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter za oceno ustavnosti prvega odstavka 38. člena ZUstS-A očitno neutemeljene. Zato jih je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

14. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik
Jože Tratnik l.r.

_________________

¹ Primerjaj z odločitvama Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, sodba z dne 6. 10. 2005, in Grzinčič proti Sloveniji, št. 26867/02, sodba z dne 3. 5. 2007.