Na podlagi 15. člena Zakona o enakih možnostih
žensk in moških (Uradni list RS, št. 59/02 in 61/07 – ZUNEO-A) in 169.a
člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno
prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne 27. oktobra
2015 sprejel
RESOLUCIJO
o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in
moških 2015–2020 (ReNPEMŽM15–20)
1 UVOD
Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in
moških je strateški dokument vlade, ki določa cilje in ukrepe ter ključne
nosilce politik za uresničevanje enakosti spolov na posameznih področjih
življenja žensk in moških v Republiki Sloveniji za obdobje od 2015 do 2020.
Gre za drugi tovrsten dokument v Republiki Sloveniji. Prva
resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, ki jo je
Vlada RS sprejela leta 2005, je zajemala obdobje od 2005 do 2013 in je prvič
celovito opredelila politike enakosti spolov na šestih prednostnih področjih:
integracija oziroma vključevanje načela enakosti spolov, delo, družba znanja,
družbena blaginja, odnosi med spoloma in procesi odločanja. Za vsako od
področij so bili opredeljeni splošni in posebni cilji ter posamezni ukrepi za
dosego posebnih ciljev, ki so pomenili podlago za natančnejše izvedbene akte
oziroma periodične načrte. Pripravljeni so bili štirje periodični načrti (za
leta 2006–2007, 2008–2009, 2010–2011 in 2012–2013). Za vsak posamezen
periodični načrt je bilo pripravljeno poročilo o njihovem izvajanju, ki ga je
obravnaval Državni zbor.
Tako kot prejšnji tudi novi nacionalni program določa splošna
prednostna področja za izboljšanje položaja žensk in moških oziroma
zagotavljanje trajnostnega razvoja enakosti spolov v Republiki Sloveniji ter
opredeljuje ključne izzive in probleme za obdobje 2015–2020. Gradi na izkušnjah
prejšnjega dokumenta in jih nadgrajuje z ugotovitvami iz Vrednotenja izvajanja
Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških (2005–2013)
o tem, kako so se z izvedbo ukrepov in dejavnosti uresničevali cilji,
opredeljeni v nacionalnem programu 2005–2013, in kakšni so bili rezultati ter
učinki teh procesov.
V novem nacionalnem programu je poudarek na osmih prednostnih
področjih: enaka ekonomska neodvisnost, usklajevanje poklicnega in zasebnega
oziroma družinskega življenja, družba znanja brez spolnih stereotipov, socialna
vključenost, zdravje, uravnotežena zastopanost žensk in moških, nasilje nad
ženskami ter enakost spolov v zunanji politiki in mednarodnem razvojnem
sodelovanju. Na vseh teh področjih so predstavljene temeljne dejavnosti in
statistični trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa ter opredeljeni
cilji in ukrepi, ki pomenijo ključne izzive tudi v prihodnje.
Na dveh prednostnih področjih – nasilje nad ženskami in
družba znanja – smo se želeli izogniti podvajanju ciljev in ukrepov, ki so
predvideni oziroma podrobneje opredeljeni v specifičnih strateških in
izvedbenih dokumentih: Resolucija o nacionalnem programu preprečevanju
nasilja v družini in Akcijski načrti za preprečevanje nasilja v družini,
Akcijski načrti medresorske delovne skupine (MDS) za boj proti trgovini z
ljudmi in Akcijski načrt za izboljšanje kariernih možnosti za raziskovalce v
vseh obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti spolov (na
podlagi Resolucije o raziskavah in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020).
Zato smo na področju nasilja nad ženskami opredelili le splošni cilj, in sicer
zmanjšanje pojavnosti nasilja nad ženskami, ki vključuje predvsem ukrepe,
nanašajoče se na dejavnosti za boljšo ozaveščenost in informiranost o vseh
oblikah nasilja nad ženskami, na področju znanosti pa smo dali poudarek
predvsem povečanju udeležbe žensk v znanosti ter izboljšanju njihovega
položaja.
Tudi Resolucija o nacionalnem programu za mladino
2013–2020 vključuje ukrepe za zagotavljanje enakih možnosti med spoloma in
preprečevanje diskriminacije, predvsem ukrepe za lažje usklajevanje poklicnega
in družinskega življenja mladih, odpravo diskriminacije zaradi starševstva in
materinstva ter spodbujanje politične participacije mladih ob upoštevanju uravnotežene
zastopanosti spolov, zato teh specifičnih ukrepov v našem nacionalnem programu
ne navajamo.
1.1 Namen in cilji nacionalnega programa 2015–2020
Namen nacionalnega programa je določiti ključne cilje in
ukrepe Vlade RS za uresničenje enakosti spolov v Republiki Sloveniji na
posameznih področjih v obdobju od 2015 do 2020. Kljub napredku na nekaterih
področjih in na zakonodajni ravni, ki je prikazan tudi v poročilih o izvajanju
nacionalnega programa 2005–2013 in vrednotenju nacionalnega programa 2005–2013,
enakost žensk in moških namreč še vedno ni udejanjena v praksi. Vrzeli med
spoloma obstajajo in ostajajo na številnih področjih življenja.
Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in
moških 2015–2020 vključuje cilje in ukrepe, katerih poglavitni namen je
zmanjšati neenakost med spoloma na posameznem področju. Opredeljeni cilji
temeljijo na analizi položaja žensk in moških na posameznem področju ter
prepoznanju ključnih problemov, ki jih je treba obravnavati. Ker so na
nekaterih opredeljenih področjih sprejeti nacionalni programi in akcijski
načrti, ki opredeljujejo cilje in ukrepe, pomembne tudi za enakost spolov, jih
nacionalni program ne vključuje, saj bi šlo za nepotrebno podvajanje. V teh
primerih so navedene zgolj ključne usmeritve in opredeljeni splošni cilji,
izvajanje ukrepov pa prepuščeno področnim nacionalnim programom in akcijskim
načrtom. Pri tem bo treba na nekaterih področjih oziroma v okviru nekaterih
nacionalnih programov in akcijskih načrtov vidik spola okrepiti, saj ta ni
zadostno vključen.
Splošen cilj nacionalnega programa, ki je hkrati tudi
pomemben družbeni cilj in prvi pogoj za pošteno in pravično družbo, je enakost
žensk in moških. Enakost spolov pomeni enako prepoznavnost, enako moč in enako
udeležbo obeh spolov na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Pomeni,
da imajo ženske in moški enake možnosti za uresničevanje svojih potencialov, s
katerimi prispevajo k nacionalnemu, političnemu, ekonomskemu, družbenemu in
kulturnemu razvoju, od rezultatov pa enake koristi. Enakost spolov je družbeni
koncept, ki ga najenostavneje razložimo kot opis stanja, v katerem spol ne
nastopa kot dejavnik vpliva na dostop do pravic, možnosti in udeležbe v
rezultatih družbenega razvoja.
Enakost žensk in moških je ena izmed temeljnih človekovih
pravic in načelo demokratičnih družb. Načelo enakosti pred zakonom je zapisano
v Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/91) kot prvo izmed
načel človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustava določa, da so v
Republiki Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne
svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo
prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero
koli drugo osebno okoliščino. Prav tako so načelo enakosti in načini njegovega
uresničevanja zapisani v številnih dokumentih in deklaracijah Združenih narodov
in Sveta Evrope, ki mednarodnopravno zavezujejo tudi Republiko Slovenijo.
Enakost med ženskami in moškimi je tudi eno temeljnih načel prava Evropske
unije, katerega cilji so zagotoviti enake možnosti in enako obravnavanje moških
in žensk ter boj proti vsem oblikam diskriminacije na podlagi spola.
Nacionalni program je kot strateški dokument prvenstveno
namenjen uveljavitvi enakosti med ženskami in moškimi ob upoštevanju dejstva,
da sta ženske in moški heterogeni skupini in da obstajajo tudi posameznice in
posamezniki, ki so s svojo spolno identiteto ali spolnim izrazom pozicionirani
prek binarne spolne sheme. Zato je treba pri reševanju kompleksne družbene
neenakosti uporabiti t. i. intersekcijski pristop.
Nacionalni program opredeljuje ključne cilje, s katerimi
želimo doseči:
-
odpravo neravnovesij med spoloma ter spolne segregacije na področju
zaposlovanja in odpravljanje brezposelnosti,
-
izboljšanje položaja žensk in moških na področju socialne vključenosti,
-
odpravo ovir za doseganje lažjega usklajevanja poklicnega in družinskega
oziroma zasebnega življenja,
-
odpravo vrzeli med spoloma in spolne segregacije v izobraževanju,
-
odpravo neenakosti v znanosti in visokem šolstvu,
-
odpravo stereotipov v družbi, zlasti v medijih, kulturi in športu,
-
izboljšanje zdravja žensk in moških,
-
odpravo ovir za doseganje uravnotežene zastopanosti žensk in moških na
različnih področjih političnega in družbenega življenja,
-
ničelno strpnost do nasilja nad ženskami,
-
okrepitev vključevanja vidika spola v slovenske razvojne, mirovne in
druge zunanjepolitične pobude.
V nacionalnem programu opredeljeni cilji in ukrepi pomenijo
smernice ministrstvom in drugim vladnim organom za načrtovanje in izvajanje
njihovih področnih politik ter programov z vidika enakosti spolov oziroma
uresničevanja enakosti spolov. Posamezni ukrepi za dosego ciljev bodo
podrobneje razčlenjeni in predstavljeni v periodičnih načrtih, ki bodo
pripravljeni za obdobje dveh let.
Za doseganje ciljev in uresničenje enakosti spolov v praksi
se bosta uporabila dva osnovna pristopa, ki se medsebojno dopolnjujeta:
1.
posebni ukrepi in
2.
integracija načela enakosti spolov v vse politike in programe (gender
mainstreaming).
Posebni ukrepi se uvajajo in izvajajo na področjih, kjer so
moški in ženske neuravnoteženo zastopani ali pa sta spola v neenakem položaju;
z njimi se usmerimo na tisti spol, ki je v slabšem položaju, ob pogoju, da je
tak ukrep utemeljen in sorazmeren glede na namen posebnega ukrepa.
Integracija načela enakosti spolov je strategija, s katero je
enakost spolov postala del vsakdanje politike in k uporabi katere nas
zavezujejo mednarodni dokumenti; pomeni, da pri pripravljanju in načrtovanju,
odločanju, izvajanju in ovrednotenju političnih usmeritev in ukrepov upoštevamo
specifični položaj žensk oziroma moških. Z integracijo načela enakosti spolov
se vse načrtovane politike, ukrepi, zakoni ali programi presodijo z vidika
vpliva na ženske in moške, in sicer na vseh področjih in na vseh ravneh.
Politike in programi v vseh političnih, ekonomskih in družbenih sferah se
oblikujejo, izvajajo in vrednotijo tako, da imajo ženske in moški od njih enake
koristi in da se odpravlja neenakost med spoloma.
1.2 Priprava nacionalnega programa: temeljna priporočila in
smernice
Nacionalni program se je pripravljal na temelju analize
stanja in ocene napredka glede uresničevanja enakosti spolov v Republiki Sloveniji
ter Vrednotenja izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti
žensk in moških, 2005–2013, ki jo je opravila skupina strokovnjakinj (Kanjuo
Mrčela, Filipovič Hrast, Humer, 2013).
V obdobju izvajanja prvega nacionalnega programa je bilo
načrtovanih in izvedenih veliko dejavnosti za izboljšanje položaja žensk in
moških ter doseganje enakosti spolov na opredeljenih področjih. Na podlagi
poročil o izvajanju periodičnih načrtov ugotavljamo, da je bil na številnih
področjih dosežen napredek pri preseganju neenakosti med ženskami in moškimi,
vendar pa marsikateri ključni problemi in izzivi ostajajo, ponekod se je stanje
celo zaostrilo. Na počasnejšo dinamiko sprememb v zvezi z zastavljenimi cilji
je marsikje pomembno vplivala tudi finančna in gospodarska kriza. Nekatere
analize protikriznih ukrepov na položaj žensk in moških v Sloveniji opozarjajo,
da bodo posledice krize in protikriznih ukrepov trajneje prizadele ženske,
zlasti določene skupine žensk, kot so starejše ženske, ženske v enostarševskih
družinah, ženske iz srednjega razreda in ženske iz etničnih manjšin
(Protikrizni ukrepi in enakost spolov, Humer, Roksandić, 2013).
Končno poročilo oziroma vrednotenje nacionalnega programa
2005–2013 je pokazalo, da so v obdobju izvajanja prvega nacionalnega programa
nastali nekateri pomembni premiki: povečali sta se vidnost in občutljivost do
vprašanj enakosti spolov v družbi, opravljenega je bilo veliko raziskovalnega
dela, na nekaterih področjih je prišlo do zakonodajnih sprememb in uvajanja
novih praks, narejeni so bili koraki k večji enakosti spolov. Hkrati je bilo ugotovljeno,
da obstajajo pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti ter s tem
zmanjšati nevarnost, da opredeljeni cilji in ukrepi ne bi bili uresničeni v
praksi.
Pri pripravi novega nacionalnega programa smo skušali kar
najbolj upoštevati ključne konceptualne in vsebinske pripombe oziroma smernice,
navedene v vrednotenju nacionalnega programa 2005–2013. V zvezi s potrebo po
večji jasnosti in konkretizaciji ciljev ter ustreznosti ukrepov in kazalnikov
smo upoštevali stališče, da velja razmisliti o drugačni umestitvi integracije
načela enakosti spolov v dokument. Ta zdaj ni več opredeljena kot posebno
področje, ampak je vključena v posamezna področja. Ciljev je v novem
nacionalnem programu manj, a so bolj konkretizirani, izpuščeno je dvostopenjsko
podvajanje ciljev (strateški in posebni cilji), saj to ne prispeva k njihovemu
učinkovitejšemu uresničevanju. Tudi ukrepi so manj splošni in bolj
konkretizirani. Kazalniki so bolj usmerjeni na merjenje sprememb pri doseganju
enakosti moških in žensk oziroma učinkovitosti zastavljenih ciljev in ne toliko
na merjenje samega izvajanja ukrepov, pri čemer je njihovo število manjše in
natančneje opredeljeno ter v jasnejšem razmerju z zadevnimi ukrepi.
V zvezi s predlogi, danimi v vrednotenju nacionalnega
programa 2005–2013 glede usmeritev novega nacionalnega programa, nov nacionalni
program bolj upošteva intersekcijsko dimenzijo, ki omogoča analizo presečišč
dejavnikov družbene neenakosti (položaj žensk in moških v povezavi z drugimi
osebnimi okoliščinami, kot so starost, invalidnost, nacionalna pripadnost,
verska pripadnost, spolna usmerjenost, spolna identiteta itd.). Izhajajoč iz
ocen stanja in razpoložljivih podatkov, je na določenih področjih dan večji
poudarek na zapostavljenih oziroma izključenih skupinah, kot so ženske iz
etničnih manjšin, ženske v ruralnih okoljih, ženske z nižjim
socialno-ekonomskim statusom, istospolno usmerjeni moški itd. Gre za skupine,
ki jih moramo obravnavati s še posebno občutljivostjo in pozornostjo v povezavi
s konkretnimi ukrepi na posameznih področjih.
Področje enakosti spolov zahteva horizontalen oziroma
interdisciplinaren pristop, zato smo od samega začetka v proces priprave
nacionalnega programa vključevali različne akterje: posamezna ministrstva in
vladne službe, ki se ukvarjajo s področji, ki jih naslavlja nacionalni program,
nevladne organizacije, ki pokrivajo bodisi posamezne segmente bodisi celostno
problematiko enakosti spolov; strokovnjake ter strokovnjakinje s področja
enakosti spolov ter druge sodelavce in sodelavke. Pri pripravi nacionalnega
programa smo gradili na izkušnjah prvega dokumenta, saj smo izhajali iz načela
vključevanja različnih deležnikov, relevantnih za področje enakosti spolov.
Svoje predloge in ideje so predstavili že na konferenci Enakost spolov se
obrestuje!, ki jo je 15. januarja 2014 organiziralo Ministrstvo za delo,
družino, socialne zadeve in enake možnosti na Brdu pri Kranju. K oblikovanju
ciljev in predlogov ukrepov so pomembno prispevale tudi razprave v okviru
mednarodne konference Ženske 20 let po Pekingu (13. in 14. november 2014),
na kateri so bile obravnavane teme in vsebine posameznih področij nacionalnega
programa ter sprejeti zaključki in sklepi, pri katerih so sodelovali
predstavniki in predstavnice nevladnega sektorja, raziskovalne sfere, strokovnih
združenj, ministrstev, lokalnih skupnosti itd.
V skladu s priporočili poročila o vrednotenju prejšnjega
nacionalnega programa smo osnutek nacionalnega programa, ki je bil pripravljen
na podlagi medresorskega sodelovanja s pristojnimi ministrstvi in uradi,
poslali v usklajevanje in dopolnitev nekaterim relevantnim nevladnim
organizacijam, socialnim partnerjem ter predstavnikom in predstavnicam stroke.
Osnutek nacionalnega programa je obravnaval tudi Strokovni svet za enakost
spolov, posvetovalno telo MDDSZ.
Neposredna pravna podlaga za pripravo in izvajanje
nacionalnega programa je Zakon o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM;
Uradni list RS, št. 59/02). Za razvoj slovenske politike enakosti spolov
in zakonodaje je izredno pomembno tudi sodelovanje na mednarodni ravni.
Izmenjava informacij in izkušenj med različnimi državami pripomore k
nacionalnim prizadevanjem na tem področju. Politika enakosti spolov Evropske
unije je zajeta v številnih specifičnih in splošnih dokumentih, med drugim smo
sledili tudi priporočilom in ciljem, zajetim v strategiji Evropa 2020. Pri
oblikovanju nacionalne politike enakosti spolov in nacionalnega programa za
enakost žensk in moških 2015–2020 so upoštevana tudi priporočila mednarodnih
teles za enakost spolov, zlasti Odbora ZN za odpravo diskriminacije žensk, in
cilji, opredeljeni v Izhodiščih za ukrepanje s konference v Pekingu.
1.3 Izvajanje nacionalnega programa
Nacionalni program za enake možnosti žensk in moških določa
cilje in ukrepe za uresničenje enakosti spolov v obdobju od 2015 do 2020, ki so
široko in strateško zastavljeni. Da ti cilji in ukrepi ne bi ostali le
neuresničene programske usmeritve, Zakon o enakih možnostih žensk in moških
določa, da se za izvajanje nacionalnega programa sprejmejo dvoletni periodični
načrti.
V obdobju 2015–2020 bodo pripravljeni trije periodični načrti
oziroma izvedbeni akti, ki bodo opredelili posamezne naloge in dejavnosti za
izvajanje ciljev in ukrepov na posameznih področjih. Predlog vsakokratnega
periodičnega načrta bo na podlagi poročil o preteklem dveletnem obdobju in
morebitnih dodatnih predlogov posameznih ministrstev in vladnih služb
pripravilo MDDSZ ter ga predložilo v sprejetje Vladi RS.
1.4 Nacionalni mehanizem za enakost spolov
Za učinkovito oblikovanje in izvajanje politike enakosti
spolov je nujno, da ima država mehanizem za enakost spolov, ki razpolaga z
zadostnimi kadrovskimi in finančnimi viri ter je ustrezno umeščen v vladno
organizacijsko strukturo. Do leta 2012 je naloge na tem področju opravljal Urad
za enake možnosti, ki je deloval kot relativno samostojna vladna strokovna
služba. Z reorganizacijo vlade je te naloge prevzelo Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve oziroma Služba za enake možnosti in evropsko
koordinacijo. Leta 2013 se je ministrstvo preimenovalo v Ministrstvo za delo,
družino, socialne zadeve in enake možnosti, naloge s področja enakosti spolov
pa je prevzel Sektor za enake možnosti. Ministrica je leta 2014 ustanovila
strokovni svet za enakost spolov kot posebni svetovalni organ ministrice o
zadevah s področja enakosti žensk in moških. Sestavljajo ga strokovnjakinje in
strokovnjaki, ki delujejo na področju enakosti spolov in človekovih pravic v
okviru akademskih ustanov in nevladnih organizacij.
Vrednotenje prejšnjega nacionalnega programa poudarja, da je
za promocijo politike, koordinacijo dela in izvedbo načrtovanih ukrepov
ključnega pomena nacionalno vladno telo za enakost spolov. Na podlagi analize
dokumentov, rezultatov spletne ankete in ekspertnih intervjujev ugotavlja tudi,
da sta ukinitev Urada za enake možnosti in vključitev njegovega delovnega
področja v okvir MDDSZ prinesli več negativnih kot pozitivnih posledic, zato bi
veljalo razmisliti o drugačni institucionalni umestitvi akterja, odgovornega za
koordinacijo politik na področju enakosti spolov. Sedanja umestitev področja za
enakost spolov v okvir MDDSZ naj bi implicirala vezanost tega področja le na
delokrog ministrstva in ne na spodbujanje uresničevanja integracije načela
enakosti v vse politike. Optimalno bi bilo, če bi bila za področje enakosti
spolov kot glavna skrbnica pristojna institucija, ki ima finančno in
organizacijsko avtonomijo.
Da bi zagotovili večjo avtonomijo in učinkovitejše delovanje
nacionalnega mehanizma za enakost spolov, je treba pristojni organ okrepiti in
mu zagotoviti vplivno mesto v hierarhiji oziroma organizacijski strukturi
vlade. Organ mora imeti jasna pooblastila v razmerju do resornih politik,
strokovno avtonomijo in hkrati jasno politično odgovornost ter pristojnosti, da
bo lahko uveljavljal načelo enakosti spolov v vseh resorjih in državnih
institucijah. Zagotoviti mu je treba tudi ustrezen proračun, ki bo omogočal
učinkovito izvajanje politike enakosti spolov. Pri tem mora biti izražena tudi
jasna podpora delovanju nevladnih organizacij na področju enakosti spolov,
njihovemu mreženju in vključevanju v oblikovanje politik na tem področju.
1.5 Vključitev vidika enakosti spolov v področne politike
Politika enakosti spolov je horizontalna politika in zajema
vsa področja oziroma politike, ki jih pokrivajo posamezna ministrstva in vladne
službe. V preteklih letih je bil storjen napredek pri integraciji načela
enakosti spolov v področne politike, zlasti kar se tiče usposabljanj in razvoja
orodij. Še vedno pa se vidik spola redko vključuje v celotni proces oblikovanja,
izvajanja in vrednotenja politik. Enakost spolov in nediskriminacija sta
sestavni del nekaterih področnih zakonov, prav tako je vidik spola vključen v
nekatere strateške dokumente vlade, kot so nacionalni programi, akcijski načrti
itd. Dokumentov, ki vključujejo vidik spola, pa je še vedno malo, zato bo treba
okrepiti prizadevanja za vključitev načela enakosti spolov v vse politike.
Nujno je vključevanje vidika enakosti spolov v vse procese oblikovanja,
izvajanja in vrednotenja politik.
Za usklajevanje in izvajanje nalog, ki jih imajo ministrstva
na področju enakih možnosti žensk in moških, delujejo v ministrstvih
koordinatorji in koordinatorice za enake možnosti žensk in moških. Glede na to,
da vidik spola še vedno ni dovolj vključen v resorne politike, je v prihodnje
treba okrepiti tudi njihovo vlogo, pri čemer je treba te naloge dodeliti osebam
z zadostno močjo in vplivom oziroma odgovornost za izvajanje nalog prenesti na
osebe z možnostjo vpliva na sprejemanje političnih odločitev. Za učinkovitejše
izvajanje nalog so potrebni tudi močnejša podpora vlade in ministrov oziroma
ministric, jasno opredeljene naloge in pristojnosti ter možnost dostopa do
informacij in procesov, pomembnih za krepitev enakosti spolov. Pripraviti je
treba tudi smernice, ki bodo jasno opredelile njihovo delovne naloge, položaj v
okviru ministrstva in odgovornost.
Področni strateški dokumenti opredeljujejo cilje in ukrepe na
tistih področjih, ki so ključna za napredek pri doseganju enakosti spolov. Zato
je treba na teh področjih pri oblikovanju politik upoštevati položaj ter vloge
žensk in moških, cilje in ukrepe pa oblikovati tako, da bodo prispevali k
zmanjšanju in odpravljanju razlik med ženskami in moškimi in s tem spodbujali
enakost spolov. Glede na intenziteto integriranja vidika spola jih lahko
razvrstimo v več skupin. V prvo skupino spadajo nacionalni programi in akcijski
načrti, ki v veliki meri integrirajo vidik spola pri določanju ciljev in
njihovem izvajanju z ukrepi in drugimi dejavnostmi na področjih, kjer je to
relevantno. V drugo skupino bi lahko umestili nacionalne programe in akcijske
načrte, ki na posameznih področjih opredeljujejo cilje in ukrepe, pomembne za
enakost spolov, vendar vidika spola ne vključujejo v zadostni meri. Nekateri
med njimi enakost spolov ustrezno navajajo pri ciljih, ne navajajo pa posebnih
ukrepov, ki bi eksplicitno upoštevali potrebe in položaj posameznih ciljnih
skupin, razčlenjenih po spolu; nekateri enakost spolov omenjajo kot načelo ali
vidik, ki ga moramo upoštevati, vendar ga ne upoštevajo ne pri predstavitvi
stanja ne pri opredeljevanju ciljev in ukrepov. V tretjo skupino pa spadajo
tisti, ki so popolnoma t. i. spolno slepi, saj spola niti ne omenjajo.
Ne glede na to, v katero skupino lahko omenjene dokumente
razvrstimo, jih bo treba v prihodnje še okrepiti z vidika spola tako pri
načrtovanju kot izvajanju. Ministrstva morajo zagotoviti, da bodo v teh
dokumentih podatki prikazani po spolu, da se lahko oceni, ali na nekem področju
obstajajo pomembne razlike med spoloma. Na tej podlagi morajo biti oblikovani
ukrepi, ki odpravljajo ugotovljena nesorazmerja in spodbujajo enakost spolov.
Številne tuje dobre prakse so pokazale, da so ukrepi, ki že v fazi načrtovanja
vključijo vidik spola, bolj ciljno usmerjeni in zato učinkovitejši. Primere takih
dobrih praks najdemo na številnih področjih: od prometnih politik do
energetike, kar je posebej poudarjeno v dokumentih EU, ki se nanašajo na
strategijo Evropa 2020.
Potrebujemo torej celovitejšo analizo vidika vključenosti
enakosti spolov v strateške dokumente na posameznih področjih, ki bi obsegala
tako oceno ciljev in ukrepov, kot tudi spolno občutljive statistike,
načrtovanja finančnih sredstev itd., kar bi morala biti ena od nalog
koordinatorjev in koordinatoric za enake možnosti žensk in moških.
V nadaljevanju so predstavljeni ključni dokumenti, pomembni z
vidika spolov. Za vsak dokument je na kratko navedeno, ali in kako vključuje
vidik spola ter v povezavi s katerimi cilji in ukrepi:
• Akcijski načrt za izvajanje resolucije VS ZN 1325 in
1820 (MZZ) o ženskah, miru in varnosti
V akcijskem načrtu so podrobneje opredeljeni ukrepi za
krepitev vloge žensk pri preprečevanju in reševanju oboroženih spopadov ter
graditvi in ohranjanju miru. Poleg tega so opredeljeni tudi ukrepi za
preprečevanje spolnega nasilja nad ženskami in deklicami ter njihovo zaščito
med oboroženim spopadom in po njem. Namen akcijskega načrta je povezati sedanje
dejavnosti v Republiki Sloveniji in mednarodni skupnosti v okviru širše
tematike dejavne vloge žensk pri zagotavljanju miru in varnosti, ki smo jih
preoblikovali v specifične in uresničljive politične zaveze z merljivimi cilji.
Akcijski načrt razvršča omenjene ukrepe v tri glavne cilje in opredeljuje
politične, operativne in kadrovske zaveze Vlade RS za njihovo izvajanje. V njem
so navedene mednarodne in nacionalne zaveze, pristojnosti posameznih resorjev
ter načini preverjanja učinkovitosti izvajanja ciljev.
• Okvirni
program mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči Republike
Slovenije za obdobje 2013 do 2015 (izvedbeni akt Resolucije o mednarodnem
razvojnem sodelovanju za obdobje do leta 2015)
Okvirni program določa krepitev vloge žensk in skrb za dobro
otrok kot eno izmed treh prednostnih področij, na katero se osredotoča razvojno
sodelovanje. Okvirni program je konkreten izvedbeni dokument Resolucije o
mednarodnem razvojnem sodelovanju za obdobje do leta 2015, kjer je
zagotavljanje enakih možnosti opredeljeno kot ena izmed horizontalnih oblik
pomoči.
• Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja
v družini in Akcijski načrti za preprečevanje nasilja v družini
Nacionalni program preprečevanja nasilja v družini je
temeljni strateški dokument, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik
za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v Republiki Sloveniji od
leta 2009 do 2014. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezati ukrepe različnih
resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini,
in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja. Konkretne naloge in
dejavnosti za doseganje ciljev in izvajanje posameznih ukrepov so opredeljene v
Akcijskem načrtu za preprečevanje nasilja v družini 2012–2013. Dokument temelji
na dejstvu, da nasilje v družini izhaja iz neenakomerne porazdelitve moči med
spoloma in upošteva posebne potrebe žrtev, med katerimi prevladujejo ženske, in
njihove osebne okoliščine. Eden od ključnih ciljev je spreminjanje družbenih in
kulturnih vzorcev vedenja obeh spolov za odstranitev predsodkov, običajev in
druge prakse, ki temelji na ideji nadrejenosti oziroma podrejenosti spolov ter
na stereotipnih vlogah moških in žensk. Nova resolucija, ki bo zajela tudi
druge oblike nasilja nad ženskami, je v pripravi.
• Akcijski načrti Medresorske delovne skupine (MDS)
za boj proti trgovini z ljudmi
Najpogostejša in prepoznavna opredelitev trgovine z ljudmi
zaradi spolne zlorabe in izkoriščanja je trgovina z ženskami in otroki kot
posebej občutljivimi kategorijami oseb. Akcijski načrt MDS za obdobje 2012–2013
je zasnovan kot nadaljevanje dobre prakse predvsem tistih projektov, ki so se
izkazali za učinkovite, zaradi narave dela pa zahtevajo kontinuiteto. Dodatno
so razčlenjene dejavnosti predvsem na preventivnem področju in mednarodnem ter
regionalnem sodelovanju.
• Resolucija o raziskavah in inovacijski strategiji
Slovenije 2011–2020
Resolucija o raziskavah in inovacijski strategiji Slovenije
2011–2020 vključuje načelo enakosti spolov v okviru poglavja o krepitvi
človeških virov oziroma v povezavi s ciljem doseganja večje razvitosti
človeških virov. Ugotavlja, da je treba zmanjšati vertikalno segregacijo, pri
čemer je za sprejetje ukrepov za enakost spolov, spremembo zakonodaje in
usmeritev pozornosti na vlogo spolov v raziskavah, pedagoškem delu in pri
upravljanju institucij pomembna podpora odločitvene ravni. Prvi pogoj za tako
podporo je dobra informiranost o pomembnosti enakosti spolov, zato bo
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) podpiralo promocijske
dejavnosti in sledilo načelu uravnoteženega zastopanja obeh spolov pri
imenovanju delovnih teles v pristojnosti MIZŠ ter pri pripravi pravnih aktov in
drugih strateških dokumentov. Področja in dejavnosti za izboljšanje kariernih
možnosti za raziskovalce in raziskovalke v vseh obdobjih kariere in
zagotavljanje načela enakih možnosti spolov bodo opredeljene v Akcijskem načrtu
za izboljšanje kariernih možnosti za raziskovalce in raziskovalke v vseh
obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti spolov.
• Resolucija o nacionalnem programu za mladino 2013–2020
Resolucija o nacionalnem programu za mladino 2013–2020
opredeljuje načela, ključne usmeritve in krovne smernice za izvajanje in
oblikovanje mladinskih politik, pri čemer je posebna pozornost posvečena
zagotavljanju enakih možnosti med spoloma in preprečevanju diskriminacije.
Podatki so dosledno razčlenjeni po spolu, pri stanju se upošteva specifični
položaj mladih žensk, navedeni so cilji, ki eksplicitno spodbujajo enakost
spolov, in konkretni ukrepi za njihovo uresničevanje. Pri tem se nacionalni
program osredotoča predvsem na ukrepe za lažje usklajevanje poklicnega in
družinskega življenja, odpravo diskriminacije zaradi starševstva in materinstva
ter spodbujanje politične participacije mladih ob upoštevanju uravnotežene
zastopanosti spolov.
• Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja
2011–2016 (predlog)
Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011–2016
je prvi strateški dokument za področje duševnega zdravja v Republiki Sloveniji,
katerega poslanstvo je ohranjati in izboljšati zdravstveno stanje celotne
populacije s posebnim poudarkom na podpori ranljivih skupin, s končnim ciljem
dvigniti kakovost življenja prebivalcev in prebivalk Slovenije. Eno temeljnih
načel, iz katerih izhaja, je načelo pozitivne diskriminacije ranljivih skupin
prebivalstva, tj. tistih družbenih skupin, pri katerih obstaja večja verjetnost
razvoja duševne motnje in samomorilnega vedenja. Posebna pozornost je posvečena
obravnavi treh temeljnih skupin prebivalstva: otrok in mladih, delovno
aktivnega prebivalstva ter starejših. Vidik spola je upoštevan pri opredelitvi
ranljivih oziroma rizičnih skupin, za katere je večja verjetnost razvoja
duševnih motenj ali samomorilnosti (npr. ženske v poporodnem obdobju, moški v
srednjih letih).
• Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za
obdobje 2010–2015
Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za
obdobje 2010–2015 pomeni nadaljevanje in nadgradnjo dosedanjih dejavnosti za
preprečevanje in obvladovanje okužbe s HIV/aidsom. Temelji na treh stebrih: na
preprečevanju okužb s HIV, zagotavljanju zgodnjega prepoznavanja okužb,
preprečevanju prenosa in zdravljenju ter zmanjšanju osebnega in socialnega
vpliva okužb s HIV. Pri tem je ključna usmeritev v preprečevanje okužbe in
preventivo. Pomemben cilj za naslednje obdobje je tako tudi omejevanje
diskriminacije in stigmatizacije okuženih in ranljivih skupin ter dosledno
spoštovanje človekovih pravic, navedene so ciljne skupine po spolu ter posebni
ukrepi, ki upoštevajo položaj in potrebe teh skupin s ciljem destigmatizacije
in preprečevanja diskriminacije, našteti kazalniki pa so razčlenjeni po spolu.
• Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za
obdobje 2013–2020
Nacionalni program socialnega varstva za obdobje 2013–2020 se
nanaša na razvoj sistema socialnega varstva v navedenem obdobju. V ta namen
opredeljuje osnovna izhodišča za razvoj sistema, cilje in strategije razvoja
socialnega varstva, določa mrežo javne službe socialnovarstvenih storitev in
javnih socialnovarstvenih programov ter opredeljuje način njihovega izvajanja
in spremljanja ter odgovornost posameznih akterjev na različnih področjih. Med
pomembnimi vodili, ki jih je treba upoštevati pri storitvah in programih,
navaja tudi enakost spolov, ki je opredeljena kot upoštevanje vidika enakosti
spolov ter specifičnih potreb žensk in moških. Kot enega od treh ključnih
ciljev navaja zmanjševanje tveganja revščine in povečevanje socialne
vključenosti socialno ogroženih in ranljivih skupin prebivalstva, pri čemer je
kot posebni cilj znotraj tega cilja predviden razvoj novih (inovativnih)
ukrepov za zmanjševanje revščine, socialno vključevanje skupin in ranljivih
skupin (otroci, starejši, enostarševske družine, starejše samske ženske ipd.)
ter spremljanje učinkov različnih ukrepov na te skupine.
• Načrt za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja
za leti 2013 in 2014 (izvedbeni dokument, pripravljen na podlagi Smernic za
izvajanje ukrepov APZ)
Smernice za izvajanje ukrepov APZ so strateški dokument, ki
ga Vlada RS po predhodnem posvetovanju s socialnimi partnerji sprejme za plansko
obdobje na podlagi programa državnih razvojnih prioritet in investicij ter
drugih strateških dokumentov Republike Slovenije. V smernicah za izvajanje
ukrepov APZ se opredelijo zlasti namen in cilji izvajanja ukrepov APZ, okvirni
obseg in viri sredstev po posameznih ukrepih, kazalniki za spremljanje in
vrednotenje učinkovitosti ukrepov APZ ter cilji strateških dokumentov Republike
Slovenije in EU, ki jih je treba doseči z izvajanjem ukrepov APZ.
• Akcijski program za invalide 2014–2021
Namen programa za invalide je spodbujati, varovati in
zagotavljati polnopravno in enakovredno uživanje človekovih pravic invalidov in
invalidk ter spodbujati spoštovanje njihovega dostojanstva. Program obsega
trinajst temeljnih ciljev z ukrepi, ki celovito urejajo vsa področja življenja
invalidov in invalidk. Temeljni cilji se nanašajo na ozaveščanje in
informiranje, bivanje in vključevanje, dostopnost, vzgojo in izobraževanje,
delo in zaposlovanje, finančno-socialno varnost, zdravje in zdravstveno
varstvo, kulturno udejstvovanje, šport in prostočasne dejavnosti, versko in
duhovno življenje, samoorganiziranje invalidov in invalidk, nasilje in
diskriminacijo ter na staranje z invalidnostjo. V zvezi s ciljem ozaveščanje in
informiranje program posebej poudarja, da je treba pozornost nameniti tudi
ozaveščanju o stereotipih, povezanih s spolom; v zvezi s ciljem zdravje in
zdravstveno varstvo omenja, da je treba zagotoviti boljšo dostopnost do
zdravstvenih storitev in programov ne glede na spol; v zvezi s ciljem nasilje
in diskriminacija, da je treba posebno pozornost nameniti ženskam, starejšim in
otrokom kot še posebej izpostavljenim skupinam. Navedeni so tudi nekateri
ukrepi, ki upoštevajo vidik spola in intersekcijsko perspektivo.
• Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017
Resolucija o nacionalnem programu za kulturo je strateški
dokument razvojnega načrtovanja kulturne politike, ki prinaša razvojne cilje in
ukrepe, s katerimi skuša spodbuditi razvojne potenciale na vseh področjih
kulturnega ustvarjanja in kulturo vzpostaviti kot enega ključnih dejavnikov
razvoja posameznika oziroma posameznice in družbe. Vprašanj enakosti spolov
nacionalni program za kulturo ne obravnava oziroma ne povezuje neposredno s
cilji resolucije.
• Resolucija nacionalnega stanovanjskega programa
2013–2022
Resolucija nacionalnega stanovanjskega programa 2013–2022 je
temeljni dokument, ki določa splošne cilje na področju stanovanjske oskrbe
oziroma prihodnjega razvoja stanovanjskega področja. Ti cilji so: uravnotežena
ponudba primernih stanovanj na stanovanjskem trgu, zagotavljanje lažje
dostopnosti do stanovanj za vse prebivalce in prebivalke, zagotavljanje
kakovostnih in funkcionalnih stanovanj ter spodbujanje prebivalcev in prebivalk
k večji stanovanjski mobilnosti. Zagotavljanje večje dostopnosti stanovanj za
ranljivejše skupine prebivalstva se bo osredotočilo na iskalce in iskalke
prvega stanovanja, enostarševske družine, velike družine in enočlanska
gospodinjstva starejših od 65 let, osebe s posebnimi potrebami (gibalno
ovirane) in osebe v težkem socialnem položaju (brezdomce/brezdomke, žrtve
nasilja, etnične manjšine, migrante/migrantke, begunce/begunke, bivše
kaznjence/kaznjenke, osebe z dolgotrajnimi duševnimi motnjami). Med ciljnimi
skupinami, ki jim je treba nameniti posebno pozornost, spol kot kategorija ni
posebej izpostavljen (specifične potrebe žensk ali moških), je pa v opredelitvi
ranljivih skupin posredno upoštevan (npr. enostarševske družine, enočlanska
gospodinjstva starejših od 65 let).
• Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva
2011–2020
Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva je
strateški dokument, ki opredeljuje ukrepe za nadaljnji razvoj visokošolskega izobraževanja.
Osnovni cilji slovenskega visokošolskega prostora v letu 2020 so kakovost in
odličnost, raznovrstnost ter dostopnost s podpornimi instrumenti
internacionalizacije, diverzifikacije, študijske strukture in financiranja
visokega šolstva. Pri navajanju ukrepov za doseganje teh ciljev vidik spola ni
eksplicitno omenjen, prav tako ni posebnih ukrepov, namenjenih ženskam ali
moškim. Kot enega od svojih ključnih ciljev pa resolucija navaja vključenost
manj zastopanih skupin prebivalstva in vzpostavljanje enakih možnosti, še
posebej na področju terciarnega izobraževanja; v ta namen bo opravljena analiza
ciljne skupine, da bi se ugotovila zastopanost posameznih skupin in prepoznale
manj zastopane skupine prebivalstva v visokem šolstvu ter oblikovale spodbude
za dodatno podporo vključevanju teh skupin prebivalstva v visoko šolstvo.
• Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki
Sloveniji za obdobje 2014–2023
Poslanstvo nacionalnega programa športa 2014–2023 je
soustvarjati pogoje za razvoj športa kot pomembnega dejavnika razvoja
posameznika oziroma posameznice in družbe ter prispevati k zmanjševanju
neenakosti na področju dostopnosti do športne vadbe. Nacionalni program športa
opredeljuje javni interes, ki ga udejanjajo nosilci oziroma nosilke in
izvajalci oziroma izvajalke slovenskega športa, opredeljuje konkretne cilje za
povečanje deleža športno dejavnih odraslih in ukrepe za doseganje le-teh.
Načela enakosti spolov nacionalni program ne integrira v svoje politike, saj
razen omembe pomembne vloge žensk kot mater oziroma njihovega vpliva na
preživljanje prostega časa družine v rekreativnem športu in prizadevanj za
povečanje njihove športne dejavnosti ni specifičnih ciljev in ukrepov, ki bi
neposredno naslavljali položaj žensk oziroma upoštevali vidik enakosti spolov.
Skupine, ki jim nacionalni program posveča posebno pozornost, so otroci in
mladostniki, invalidne osebe ter starejši.
• Resolucija o nacionalnem programu ukrepov za Rome Vlade
RS za obdobje 2010–2015
Nacionalni program ukrepov za Rome opredeljuje ukrepe za
izboljšanje položaja in konkretizacijo uresničevanja posebnih pravic romske
skupnosti. Med pomembnejšimi cilji navaja izboljšanje izobrazbene strukture
romskega prebivalstva, povečanje njihove zaposlenosti in znižanje
brezposelnosti, izboljšanje bivalnih razmer, zdravstvenega varstva, ohranjanje
in razvoj različnih oblik romskega jezika, kulture ter informativne in
založniške dejavnosti, vključevanje Romov v družbeno in politično življenje ter
ozaveščanje večinskega in manjšinskega prebivalstva o obstoju diskriminacije in
boju proti njej. Vidik spola je delno integriran v ukrepe, ki se nanašajo na
aktivne politike zaposlovanja in v tem okviru novim pristopom za zagotavljanje
enakosti spolov, krepitev in varovanje zdravja romske populacije ter
ustvarjanje pogojev za usposabljanje in zaposlovanje Romov na kulturnem
področju.
• Program razvoja podeželja 2014–2020 (predlog)
Program razvoja podeželja (PRP) je skupni programski dokument
posamezne države članice EU in Evropske komisije, ki je programska osnova za
črpanje finančnih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj
podeželja. Program zajema nacionalne prednostne naloge, ki jih država članica
opredeli na podlagi analize danosti in stanja kmetijstva, živilstva in
gozdarstva, pa tudi vpetosti teh gospodarskih panog v dogajanje na podeželju in
celotnem prostoru. Program ne opredeljuje posebnih ukrepov, namenjenih
spodbujanju enakosti spolov, poudari pa ponekod ukrepe, namenjene obema
spoloma, na primer »spodbujanje inovativnosti pri mladih nosilcih in nosilkah
kmetijskih gospodarstev«. Čeprav vsebuje nekaj podatkov, razčlenjenih po spolu,
na primer delež gospodaric oziroma upraviteljic družinskih kmetij, je večina
podatkov spolno slepa. Ko govori o izvajanju programa, pa dokument navaja, da
bodo v nadzornem odboru PRP 2014–2020 zastopani tudi organi in organizacije,
pristojne za varovanje okolja in enakost spolov, zagotovljeno pa bo tudi
obveščanje organov, vključenih v spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami.
Poleg zgoraj omenjenih dokumentov so za udejanjenje enakosti
spolov v praksi še posebej pomembni temeljni strateški dokumenti, kot so Strategija
razvoja Slovenije 2014–2020, Operativni program za izvajanje EKP 2014–2020 in
Program državnih razvojnih prioritet in investicij. Ti dokumenti so temelj
za oblikovanje področnih politik, zato bo treba tudi pri njihovem oblikovanju
in izvajanju okrepiti vidik spola.
• Strategija razvoja Slovenije 2014–2020 (predlog)
Slovenija je pristopila k pripravi novega strateškega
dokumenta – dolgoročne strategije razvoja Slovenije. Namen nove strategije, ki
predstavlja eno od prioritet Vlade RS, je pripraviti pregledni dokument, ki bo
jasno definiral dolgoročno vizijo razvoja Slovenije, obenem pa začrtal njeno
razvojno pot v naslednjih desetletjih. V strategijo bodo smiselno vključeni
cilji trajnostnega razvoja, katerih glavni namen je uresničevanje trajnostnega
gospodarskega razvoja, odprava revščine in izboljšanje kvalitete življenja
prebivalcev Slovenije, kot tudi vidik enakih možnosti žensk in moških. Proces
priprave strategije bo vključujoč in transparenten, saj bo SRS dolgoročni
dokument, ki mora biti sprejet ob čim širšem družbenem konsenzu. SRS bo
predvidoma pripravljena v letu 2016.
• Operativni program za izvajanje EKP 2014–2020
V dokumentu so navedene prednostne osi izbranih prednostnih
naložb, kamor bo Slovenija vlagala sredstva evropske kohezijske politike v
programskem obdobju 2014–2020 za doseganje nacionalnih ciljev v okviru ciljev
EU 2020.
Na ravni operativnega programa se bo enakost spolov
zagotavljala horizontalno kot integracija načela enakosti spolov (gender
mainstreaming) in vertikalno z ukrepi določenih prednostnih osi.
Uresničevanje enakosti spolov kot horizontalnega načela se bo, v skladu s cilji
kohezijske politike za spodbujanje enakosti žensk in moških na vseh ravneh
izvajanja, spremljanja in vrednotenja, zagotavljalo z naslednjimi mehanizmi:
zagotovljena bodo usposabljanja in krepitev zmogljivosti upravljavcev skladov
za spodbujanje enakosti spolov in integracijo načela enakosti spolov, vključno
s t. i. vključevanjem vidika spola v proračun (gender budgeting);
vzpostavljena bo podporna struktura/organ, ki bo dajal usmeritve in podporo za
izvajanje enakosti spolov v okviru operativnega programa. Podporna struktura bo
pokrivala tudi področje enakih možnosti in nediskriminacije in bo vključena v
upravljanje in izvajanje; predstavniki/-ce organov, pristojnih za spodbujanje
enakosti spolov, ter strokovnjaki/-nje s področja enakosti spolov bodo
vključeni v nadzorne organe skladov in operativnega programa; poleg
zagotavljanja podatkov, ločenih po spolu, bo zagotovljeno, da bodo tudi finančni
kazalniki, kazalniki učinka in rezultatov kar najbolj upoštevali vidik spola; v
nadzornih organih skladov in operativnega programa se bo zagotavljala
uravnotežena zastopanost žensk in moških.
1.6 Finančna sredstva
Ukrepi za doseganje ciljev nacionalnega programa se bodo
večinoma izvajali kot sestavni del načrtovanih politik na zadevnih družbenih
področjih, ki so v pristojnosti posameznih ministrstev in vladnih služb ter
drugih deležnikov. Ministrstva bodo ukrepe izvajala predvsem z integracijo načela
enakosti spolov v vse relevantne programe in aktivnosti v okviru njihovih
pristojnosti. Na nekaterih področjih pa bo za izvajanje ukrepov potrebno
predvideti posebne aktivnosti, za katere bodo ministrstva v okviru svojih
proračunov namenila posebna sredstva. Finančna sredstva se bodo zagotavljala iz
državnega proračuna in iz sredstev EU.
Sredstev za izvajanje ukrepov na posameznih področjih
resornih ministrstev ni mogoče za celotno obdobje natančno opredeliti, ker je
njihova višina odvisna od sprejetih novih programov in smernic. Bodo pa ta
sredstva po posameznih ukrepih, ki se bodo v določenem obdobju izvajali,
opredeljena v vsakokratnih dvoletnih periodičnih načrtih. V nadaljevanju
navajamo programe, v okviru katerih se bodo zagotavljala sredstva, namenjena
posameznim ukrepom na posameznih področjih, za nekatere ukrepe pa so že v tej
fazi posamezna ministrstva opredelila višino sredstev, ki se bodo zagotavljala
v letu 2015.
Na področju enake ekonomske neodvisnosti se bo večina
ukrepov, namenjenih spodbujanju zaposlovanja žensk, odpravljanju stereotipov
pri odločanju za poklic, zmanjšanju segregacije itd. izvajala v okviru
obstoječih programov APZ. Sredstva bodo zagotovljena v okviru nove finančne
perspektive za obdobje 2014−2020. Sredstva za izvajanje ukrepa Spodbujanje
zaposlovanja ženske v okviru APZ se bodo zagotavljala v okviru programov, kot
so Usposabljanje in izobraževanje za zaposlitev, Spodbude delodajalcem za
odpiranje novih delovnih mest in zaposlovanje težje zaposljivih oseb ter
Spodbude za zaposlitev brezposelnih oseb, za katere je v letu 2015 predvidenih
23,5 MIO EUR (MDDSZ, PP 4282 − Usposabljanje in izobraževanje za zaposlitev, PP
3595 − Spodbude delodajalcem za odpiranje novih delovnih mest in zaposlovanje
težje zaposljivih oseb, PP 3551 − Spodbude za zaposlitev brezposelnih oseb).
Dejavnostim priprave analiz za spodbujanje zaposlovanja, ki se bodo izvajali v
okviru Zavoda RS za zaposlovanje, je v letu 2015 namenjenih 10.000 EUR (MDDSZ,
PP 4432 − Dejavnosti Zavoda RS za zaposlovanje).
Za izvajanje ukrepov na področju poklicnega in zasebnega
oziroma družinskega življenja je za programe v podporo družinam, vključno z
izvajanjem vsebin, ki prispevajo h krepitvi enakih možnosti in odpravi
stereotipov, za leto 2015 namenjenih 300.000 EUR (MDDSZ, PP 4071 − Programi v
podporo družin). Dejavnosti za posodabljanje ureditve družinske zakonodaje se
bodo izvajale iz sredstev za izvajanje zakonov s področja družine. Dejavnosti
za ozaveščanje in informiranje stroke o družinskih razmerjih bodo financirane iz
sredstev, zagotovljenih za promocijo ukrepov družinske politike.
Na področju socialne vključenosti se bodo ukrepi izvajali v
okviru projektov ESS − 9. os socialno vključevanje in zmanjševanje tveganja
revščine, v okviru katerih bodo posebna sredstva namenjena opolnomočenju
ciljnih skupin za približevanje trgu dela.
Za programe varovanja in krepitve zdravja žensk in moških se
bodo sredstva zagotavljala v okviru rednih nalog, iz sredstev ZZZS in iz
sredstev norveškega finančnega mehanizma. Za analize zdravja in raziskovanje
stališč do zdravja in uporabe zdravstvenih storitev pri moških in ženskah bo v
letu 2015 zagotovljenih 40.000 EUR (MZ, PP 7075 − Raziskovalne naloge in
študije). Za aktivnosti, ki se nanašajo na programe varovanja zdravja in
zdravstvene vzgoje, je namenjenih v letu 2015 7.000 EUR (MZ, PP 7083 − Programi
varovanja zdravja in zdravstvene vzgoje).
Dejavnosti za izvajanje ukrepov za zagotavljanje krepitve
vloge žensk in enakosti spolov v zunanjepolitičnih pobudah RS, vključno z večjo
vlogo žensk pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti ter zaščite žensk v
konfliktnih situacijah, bodo delno financirane iz načrtovanih sredstev letnega
proračuna Direktorata za globalne zadeve in politično multilateralo, ukrepi za
zagotavljanje krepitve vloge žensk in enakosti spolov na področju mednarodnega
razvojnega sodelovanja pa se bodo izvajali v okviru načrtovanih sredstev
letnega proračuna Direktorata za mednarodno razvojno sodelovanje.
Dejavnosti in projekti za boljšo ozaveščenost in
informiranosti o nasilju nad ženskami se bodo večinoma financirali iz sredstev Progress,
iz sredstev za izvajanje zakonov s področja družine ter iz sredstev, namenjenih
preventivnim projektom obravnavi nasilja v družini. Za te dejavnosti bo v letu
2015 namenjenih 237.946 EUR (MDDSZ, PP 140043 − Progress slovenska udeležba, PP
140044 − Progress EU, PP 7140 − Stroški izvajanja zakonov s področja družine).
Za sofinanciranje projektov nevladnih organizacij, ki
delujejo na področju enakih možnosti žensk in moških, bo v letu 2015 namenjenih
16.000 EUR (MDDSZ, PP 130089 − Nevladne ženske organizacije). V letu 2015 je za
dejavnosti spodbujanja uravnotežene zastopanosti spolov na najvišjih položajih
v gospodarstvu namenjenih 148.074 EUR (MDDSZ, PP 927210 − Progress slovenska
udeležba enakost spolov in nediskriminacija, PP 925810 − Progress EU enakost
spolov in nediskriminacija) in za uravnoteženje odnosov moči med spoloma
250.658 EUR (MDDSZ, PP 130091 − Norveški finančni mehanizem za enakost spolov
slovenska udeležba, PP 130090 − Norveški finančni mehanizem za enakost spolov
norveška sredstva).
2 CILJI IN UKREPI POLITIKE ENAKIH MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH
2.1 ENAKA EKONOMSKA NEODVISNOST
2.1.1 Položaj, trendi in izzivi
Trg dela in zaposlovanje
Povečanje zaposlenosti žensk in moških ter zmanjšanje
brezposelnosti in delovne neaktivnosti sta ključnega pomena za napredovanje k
pametni, trajnostni in vključujoči rasti. Dolgoročen in trajen gospodarski
razvoj je mogoč le, če je obema spoloma omogočeno uresničevanje njunega
potenciala in zagotovljena enaka ekonomska neodvisnost. Ta ni le pogoj za
dejanski nadzor nad življenjem in možnost resnične izbire, temveč tudi
odločilno prispeva k zmanjšanju tveganja revščine. Razlike med spoloma v
stopnji zaposlenosti, brezposelnosti in samozaposlenosti, plačah za enako delo
ali delo enake vrednosti, zaposlitvah za določen čas ter horizontalna in
vertikalna segregacija na trgu dela so kazalniki ekonomske neenakosti in
diskriminacije na podlagi spola.
Vizija pametnega, trajnostnega in vključujočega gospodarstva,
ki zagotavlja visoko stopnjo zaposlenosti, produktivnost in socialno kohezijo,
je predstavljena v strategiji EU za gospodarsko rast in delovna mesta Evropa
2020. Cilj strategije Evropa 2020 na področju zaposlovanja je 75-odstotna
stopnja zaposlenosti žensk in moških v starosti od 20 do 64 let. Kljub višanju
stopnje zaposlenosti žensk v zadnjih letih ostaja v EU povprečna stopnja
zaposlenosti žensk še vedno precej nižja od stopnje zaposlenosti moških, pri
čemer so še zlasti daleč od doseganja ciljev evropske strategije nekatere
ranljive oziroma izključene skupine žensk. V EU je stopnja zaposlenosti žensk,
ki so tujke, nižja od 50%, medtem ko je stopnja brezposelnosti romskih žensk
štirikrat večja kot pri splošnem ženskem prebivalstvu (Letno poročilo Evropske
komisije o enakosti žensk in moških, 2010).
V skladu s strategijo Evropa 2020 si je Slovenija za cilj do
leta 2020 postavila povečati stopnjo delovne aktivnosti na 75% prebivalk in
prebivalcev v starosti od 20 do 64 let (Nacionalni reformi program 2011–2012).
Ker je stopnja zaposlenosti žensk (63,0%) nižja od stopnje zaposlenosti moških
(71,2%), bo treba posebno pozornost posvetiti večjemu vključevanju žensk,
zlasti mlajšim in starejšim (Eurostat, 2013).
Ženske v Sloveniji so tako kot moški večinoma zaposlene za
polni delovni čas: v primerjavi z marsikatero evropsko državo je njihov položaj
bolj izenačen s položajem moških in razlike med spoloma so manjše, saj v času,
ko imajo majhne otroke, v glavnem ne prekinjajo delovnih karier in ne ostajajo
doma, se pa povečuje delež žensk, ki delajo s krajšim delovnim časom v obdobju,
ko imajo majhne otroke. Zavedati se moramo, da ima delo s krajšim delovnim
časom, če ga v praksi opravljajo samo ženske, negativen vpliv na njihov položaj
na trgu dela. Slovenija ima med državami članicami EU eno najvišjih stopenj
zaposlenosti žensk z otroki. Razlika v plačah med ženskami in moškimi na
splošno v Sloveniji ni visoka, čeprav ne smemo spregledati vrzeli med spoloma,
ki obstajajo v posameznih sektorjih in dejavnostih, kjer razlike v plačah za
delo enake vrednosti dosegajo celo 20% in več.
Kljub omenjenim pozitivnim kazalnikom tudi v Sloveniji
potrebujemo še dodatne spodbude za zaposlovanje in povečanje delovne aktivnosti
žensk, še posebej mladih žensk s terciarno izobrazbo. Tu je neravnovesje med
spoloma največje, povrhu vsega dela začasno več žensk kot moških. Za
ustvarjanje novih delovnih mest je treba spodbujati tudi žensko podjetništvo,
saj je Slovenija na repu evropskih držav po deležu novih in novoustanovljenih
podjetij, ki jih ustanovijo ženske (Poročilo GEM – Slovenija 2012). Tako kot
drugje v Evropi se spopadamo s težavami zaradi izrazite vertikalne in
horizontalne segregacije na trgu dela, strukturne brezposelnosti nekaterih
skupin žensk, diskriminacije zaradi spola v praksi in nekaterih drugih ovir, ki
preprečujejo polno in enakovredno sodelovanje žensk in moških na trgu dela.
Ena od glavnih ovir za neenako sodelovanje žensk na trgu dela
je nesorazmerna porazdelitev skrbi za otroke, starejše in druge pomoči potrebne
družinske člane in članice med ženskami in moškimi. Kljub izrecni prepovedi
vsakršne vrste diskriminacije zaradi spola v slovenski delovni zakonodaji
praksa pokaže, da so ženske zaradi vnaprejšnjih, s spolnimi stereotipi
pogojenih pričakovanj in prepričanj pogosteje neenako obravnavane pri
zaposlovanju in delu. Največ primerov diskriminacije je povezanih prav s
potencialnim materinstvom. To zahteva stalni nadzor nad izvajanjem delovne in
druge zakonodaje ter boljšo ozaveščenost delavk in delavcev o različnih oblikah
diskriminacije, njihovih pravicah in postopkih. Analize kažejo, da so ženske
pogosteje tudi žrtve spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na
delovnem mestu. To ustvarja delovno okolje, v katerem prevladujejo
zastrašujoči, sovražni in ponižujoči delovni odnosi, kar zavira produktivnost
in ogroža zdravje, integriteto oziroma dostojanstvo zaposlenih.
Ključne naloge na trgu dela in strateški cilji, ki se
uresničujejo z ukrepi in v njih opredeljenimi dejavnostmi, so določeni v
programih APZ, ki se financirajo tudi iz Evropskega socialnega sklada.
Učinkovito spopadanje z zgoraj omenjenimi težavami zahteva, da že pri
načrtovanju, nato pa pri izvajanju in spremljanju teh programov sistematično
vključujemo vidik spola. To pomeni, da morajo biti politike in programi ciljno
usmerjeni na različne in specifične vidike ter potrebe žensk in moških, pri
čemer morajo upoštevati tudi dinamiko razlik med spoloma med ranljivimi
skupinami prebivalstva. Le tako bomo povečali uspešnost in učinkovitost politik
za odpravljanje spolnih vrzeli in neravnovesij na trgu dela. Za zagotavljanje
polne vključenosti žensk in moških na trgu dela je torej nujno uporabiti
kombinacijo dveh temeljnih pristopov za izvajanje politik enakost spolov:
posebnih ukrepov, namenjenih spodbujanju zaposlovanja ranljivih oziroma
izključenih skupin žensk, in integracijo načela enakosti spolov v zaposlitvene
politike.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Gospodarska kriza in način njenega reševanja sta zavrla
napredek oziroma celo poslabšala doseganje nekaterih ključnih ciljev, kot je
spodbujanje zaposlovanja oziroma zmanjševanje brezposelnosti žensk in moških,
začrtanih že v lizbonski strategiji. V Sloveniji se stopnja zaposlenosti žensk
in moških v zadnjih letih tega obdobja ni višala, ampak nižala in posledično se
je višala stopnja brezposelnosti.
Stopnja zaposlenosti žensk in moških v starostni skupini od
20 do 64 let se je v obdobju prejšnjega nacionalnega programa (2005–2013)
znižala pri obeh spolih. Nekoliko bolj se je znižala pri moških (4,6 odstotne
točke) kot pri ženskah (3,2 odstotne točke) (Eurostat). Stopnja brezposelnosti
se je v tem obdobju povečala in ostala višja pri ženskah (11,0%) kot pri moških
(9,5%) (Eurostat, 2013).
V obravnavanem obdobju se je najbolj izrazito znižala stopnja
zaposlenosti mladih, predvsem mladih žensk v starosti od 25 do 29 let (za 11,9
odstotne točke), kar je povečalo vrzel med spoloma, ki je leta 2013 znašala
10,7 odstotne točke. Hkrati je v tej starostni skupini veliko hitreje naraščala
brezposelnost žensk in je leta 2013 znašala 20,0%, kar nas uvršča na sam vrh
držav EU z najvišjo stopnjo brezposelnosti žensk v tej starostni skupini
(Eurostat).
V obdobju 2005–2012 je skokovito narastel delež visoko
izobraženih brezposelnih žensk, saj se je povečal za skoraj 16 odstotnih točk
oziroma 2,5-krat, medtem ko se je delež moških povečal za 3 odstotne točke
oziroma 1,3-krat (SURS).
Edina starostna kategorija, pri kateri se je v obdobju
2005–2013 stopnja zaposlenosti povečala, so starejše ženske. V starostni
skupini od 55 do 64 let se je stopnja zaposlenosti žensk povečala za
6,7 odstotne točke, medtem ko se je stopnja zaposlenosti moških znižala za
1,2 odstotne točke (Eurostat). To je prispevalo k zmanjševanju sicer še zelo
velike razlike po spolu. Hkrati se je v tej starostni kategoriji povečala
stopnja brezposelnosti pri obeh spolih in je nekoliko višja pri ženskah kot pri
moških.
Podatki o segregaciji po spolu kažejo, da se je ta nekoliko
znižala po poklicih in nekoliko povečala po sektorjih.
Primerjava samozaposlenih po spolu pokaže, da je v tem
obdobju naraslo tako število samozaposlenih žensk kot moških, vendar ostaja
stopnja samozaposlenosti nižja za ženske. Po deležu samozaposlenih žensk
(15,2%) in moških (22%) presegamo povprečje EU, pri moških za 3,2 odstotne
točke, pri ženskah za 3,7 odstotne točke (Eurostat, 2013). Nekoliko se je
zmanjšala razlika med spoloma, ko gre za zaposlitve za določen čas, vendar je v
primerjavi s povprečjem EU v Sloveniji delež žensk s pogodbami za določen čas precej
višji (ženske v Sloveniji 16,6%, ženske v EU 13,5%) (Eurostat, 2013).
Razlika med spoloma se je povečala pri zaposlovanju s krajšim
delovnim časom, saj je delež s tako obliko zaposlitve v obravnavanem obdobju
narasel predvsem med ženskami z 9% na 12% (Eurostat).
Razlika v plačah med spoloma se je po podatkih Eurostata v
obravnavanem obdobju še zmanjšala (z 4,9% leta 2007 na 3,2% leta 2013) in je
bistveno nižja od povprečja EU. Razlike v nekaterih panogah so bistveno višje
od povprečja: npr. na področju financ in zavarovalništva zaslužijo ženske
povprečno 20,6% manj kot moški, na področju zdravja in socialnega dela 15,7%
manj in na področju izobraževanja 8,3% manj kot moški.
Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega
nacionalnega programa
Na področju trga dela so bila v ospredju prizadevanja za
zagotavljanje enakosti med spoloma pri zaposlovanju in delu, predvsem v okviru
Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013 in Programa
ukrepov APZ za obdobje 2007–2013. Izrazila so se predvsem v obliki možnosti
prijave in izbora na vseh stopnjah izvajanja programov s ciljem vključiti vsaj
55% žensk. Med drugim so se izvajali programi Spodbujanje zaposlovanja
dolgotrajno brezposelnih oseb 2009/2010, Usposabljanje na delovnem mestu in
Zaposli.me, namenjeni spodbujanju zaposlovanja težje zaposljivih brezposelnih
oseb. MDDSZ je z izvajanjem programov za spodbujanje zaposlovanja in delovne
aktivnosti brezposelnih oseb iz sredstev Evropskega socialnega sklada
pripomoglo k povečanju zaposlitvenih možnosti žensk ter njihove konkurenčnosti
na trgu dela.
Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za delo, družino
in socialne zadeve sta v sodelovanju z nekaterimi drugi ministrstvi in skladi
izvajala tudi programe, ki so spodbujali nove zaposlitvene možnosti s
spodbujanjem samozaposlovanja žensk in ženskega podjetništva (npr. Program
poklicnega uveljavljanja žensk ter drugi programi razvoja zaposlitvenih
možnosti Evropskega socialnega sklada).
V večino od izvedenih programov je bilo vključenih več žensk
kot moških. Leta 2012 je bilo v dejavnosti Operativnega programa razvoja
človeških virov vključenih 191.789 oseb, od tega 64% žensk. Med vključenimi je
bilo 21,2% mladih, med njimi pa je bilo 56,5% žensk. Delež žensk (61,3%) je bil
višji od deleža moških tudi med vključenimi osebami z invalidnostjo (MDDSZ). V
programe APZja so se vključevali tudi Rominje in Romi, med katerimi je bilo
nekaj več Romov.
Za odpravljanje neenakosti žensk in moških na trgu dela so
bili organizirani različni dogodki, s katerimi se je opozarjalo na problem,
ozaveščalo javnost, izmenjevalo poglede, seznanjalo z dobrimi praksami itd.
Okrepljen je bil nadzor nad diskriminacijo zaradi spola pri
zaposlovanju s strani Inšpektorata RS za delo. S tem se je povečala
občutljivost za prepoznavanje diskriminatornih praks. Posebej okrepljen je bil
tudi nadzor v zvezi s spolnim in drugim nadlegovanjem ter trpinčenjem na
delovnem mestu. V zvezi s tem so imele pomembno preventivno vlogo tudi druge
izvedene dejavnosti, na primer razvoj orodij za spremljanje njegove pojavnosti
in obravnave ter usposabljanja za svetovalce oziroma svetovalke, in različne
akcije ozaveščanja. Tako je bil v okviru projektov in programov, ki so se
financirali na podlagi Operativnega programa razvoja človeških virov, del
projektnih dejavnosti namenjen spodbujanju delodajalcev k odpravi
diskriminatornih praks pri zaposlovanju.
Leta 2009 je vlada sprejela Uredbo o ukrepih za varovanje
dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave, ki vsebuje ukrepe za
preprečevanje spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja ter ukrepe za
primere, ko že pride do spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja.
Potekala so tudi usposabljanja za svetovalke oziroma svetovalce, ki jih je
izvajal nekdanji Urad za enake možnosti, zdaj MDDSZ, udeležilo pa se jih je že
okoli 500 oseb. Pripravljene so bile tudi Smernice za zaščito zaposlenih pred
spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu.
Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega
programa 2015–2020
Podatki o položaju žensk in moških na trgu dela kažejo, da
smo uspeli ohraniti nekatere primerjalne prednosti glede položaja žensk in
moških na trgu dela, na nekaterih področjih pa celo zmanjšati vrzeli med
spoloma (npr. stopnja zaposlenosti starejših žensk, razlike med spoloma v
plačah). Kljub temu in kljub povprečno višji izobrazbi pa se ženske spopadajo s
številnimi težavami, pri katerih pomeni njihov spol še dodatno oviro: težje
najdejo zaposlitev, se redkeje samozaposlujejo in odločajo za podjetništvo, zasedajo
nižja delovna mesta in imajo pogosto manjše karierne možnosti kot moški. V
prihodnje bomo zato nadaljevali nekatere dejavnosti in ukrepe, ki so se
izkazali za uspešne, obenem pa bomo več pozornosti namenili tistim problemom,
kjer so potrebni posebni, bolj ciljno usmerjeni ukrepi. Ti se bodo osredotočili
predvsem na določene kategorije oziroma skupine žensk, za katere se je med
gospodarsko krizo položaj še dodatno poslabšal oziroma ki so bile med krizo
zaradi svoje ranljivosti še dodatno ogrožene.
V Sloveniji ženske vse bolj prevladujejo v terciarnem
izobraževanju in nadaljuje se trend preseganja števila moških z enako
izobrazbo. Kljub temu so na trgu dela v slabšem položaju od moških zlasti mlade
ženske z visoko izobrazbo. Največji problem je razkorak v stopnji
brezposelnosti žensk in moških, predvsem med mladimi iskalkami in iskalci prve
zaposlitve z visoko izobrazbo. Ta se celo povečuje, kar dokazuje, da so prehodi
mladih žensk s terciarno izobrazbo na trg dela bistveno težji kot prehodi
mladih moških. Spodbujanje zaposlenosti te kategorije žensk bo v ospredju naših
prizadevanj. Ker si Slovenija ne more privoščiti, da bi ta potencial, ki ga ima
v mladih ženskah s terciarno izobrazbo, ki ne najdejo zaposlitve, po koncu
krize izgubljala še naprej, potrebujemo posebne začasne ukrepe, osredotočene
posebej na to ciljno skupino.
Tudi nasploh občutijo ženske več negativnih posledic na
področju zaposlitve, saj so pogosteje ravno one tiste, ki se prilagajajo
potrebam in pričakovanjem družine. Kljub okrepljenemu nadzoru nad
diskriminacijo zaradi spola pri zaposlovanju ter večji ozaveščenosti na tem
področju so pogosteje kot moški žrtve diskriminacije, zlasti v povezavi z
materinstvom oziroma starševstvom ter predsodki, povezanimi s skrbjo za družino
in otroke. Zato je nujno nadaljevati okrepljen inšpekcijski nadzor ter
odpravljati vzroke, ki pogojujejo diskriminatorno obnašanje nekaterih
delodajalcev na trgu dela.
Vertikalna in horizontalna segregacija sta še vedno prisotni
v številnih panogah in poklicih. Usmerjanje k izbiri netradicionalnih poklicev
ostaja tako eden ključnih izzivov. Gre za tiste poklice, v katerih zaradi
različnih, družbeno pogojenih razlogov in stereotipov izrazito prevladuje eden
od spolov.
Področje dela v novi resoluciji določajo naslednji osnovni
cilji: povečanje stopnje zaposlenosti žensk, zlasti žensk s terciarno izobrazbo
in pripadnic zapostavljenih skupin, zmanjšanje vertikalne in horizontalne
segregacije in boj proti diskriminaciji zaradi spola pri zaposlovanju in delu
ter zagotovitev ustreznega delovnega okolja, brez spolnega in drugega
nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu.
2.1.2 Cilji in ukrepi
I. ZMANJŠANJE RAZLIK V STOPNJI ZAPOSLENOSTI ŽENSK IN MOŠKIH
Cilj 1:
Povečanje stopnje zaposlenosti žensk, zlasti mladih žensk s
terciarno izobrazbo in drugih ranljivih oziroma zapostavljenih skupin žensk
Stanje:
Med moškimi, starimi od 20 do 64 let, je stopnja zaposlenosti
71,2%, med ženskami pa 63,0% (Eurostat, 2013). Stopnja brezposelnosti znaša pri
moških 9,5% in pri ženskah 10,9% (Eurostat, 2013). V decembru 2013 je bilo na
Zavodu RS za zaposlovanje prijavljenih 124.015 brezposelnih oseb, med njimi je
bilo 47,9% žensk. Stopnja registrirane brezposelnosti za ženske je znašala
14,2% (za moške 13,0%). Največ registriranih brezposelnih žensk je bilo starih
od 30 do 39 let (26,6%). Med zaposlenimi v Sloveniji je bilo konec leta 2013
najmanj žensk v dejavnostih gradbeništvo (9,1%) in rudarstvo (12,6%), največ pa
jih je bilo v zdravstvu in socialnem varstvu (81,1%) ter izobraževanju (79,2%)
(SURS).
Na 100 moških s terciarno izobrazbo pride 157 žensk, vendar
je stopnja zaposlenosti žensk v starostni skupini od 20 do 64 let s terciarno
izobrazbo nižja od stopnje zaposlenosti moških (84,7% pri moških in 80,8% pri
ženskah) (Eurostat, 2013). Največji razkorak v stopnji zaposlenosti je med
mladimi ženskami in moškimi, saj je med osebami, starimi od 25 do 29 let,
stopnja zaposlenosti žensk 65,3%, moških pa 76,0% (Eurostat, 2013). V tej
starostni skupini je tudi najvišja stopnja brezposelnosti žensk (20% ženske,
12,6% moški) (Eurostat, 2013), največji razkorak pa je med ženskami in moškimi
z univerzitetno izobrazbo, saj je med registrirano brezposelnimi osebami kar
76,4% žensk (Zavod RS za zaposlovanje, januar 2014).
Večji delež začasnih zaposlitev je med mladimi. V starostni
skupini od 20 do 29 let je začasno zaposlenih 53,3% žensk in 41,3% moških. Po
razširjenosti začasne zaposlitve mladih se uvrščamo na prvo mesto držav EU
(Eurostat, 2013).Tako stanje negativno vpliva na možnost osamosvojitve in odločitve
o oblikovanju družine ter povečuje tveganje revščine.
Samozaposlovanje je lahko pomemben spodbujevalec podjetništva
in ustvarjanja delovnih mest. Pri tem je pomembno, da ne gre za podjetja, ki
jih ljudje ustanavljajo iz nuje oziroma t. i. prisilne s. p. in
prekarne oblike dela. Med samozaposlenimi je več moških kot žensk. Med
zaposlenimi ima status samozaposlene oseb 22,0% moških in 15,2% žensk
(Eurostat, 2013).
Leta 2013 je bilo delovno aktivnih 30.344 oseb z
invalidnostjo. Med njimi je bilo 47,3% žensk (SURS).
V Sloveniji je zaposlenost moških s tujim državljanstvom
(85%) višja od povprečne zaposlenosti moških (72%), medtem ko je zaposlenost
žensk s tujim državljanstvom (42%) bistveno nižja od povprečja zaposlenosti
žensk (65%). Stopnja brezposelnosti žensk s tujim državljanstvom je 25%, moških
s tujim državljanstvom pa 6% (Eurostat, 2011).
Ukrepi:
-
spodbujanje zaposlovanja žensk v okviru APZ in drugih programov ob
upoštevanju njihovega položaja na trgu dela
-
priprava analiz in po potrebi oblikovanje programov za spodbujanje
zaposlovanja mladih žensk, zlasti s terciarno izobrazbo, v okviru APZ in drugih
programov
-
priprava analiz in po potrebi oblikovanje programov za spodbujanje
zaposlovanja zapostavljenih skupin žensk (Rominj, invalidk, priseljenk) v okviru
APZ in drugih programov
-
spodbujanje ženskega podjetništva
-
vključevanje vidika spola pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju
programov in projektov za povečanje zaposlenosti tako, da se izhaja iz razlik v
položaju žensk in moških na trgu dela ter oblikujejo taki programi in projekti,
ki spodbujajo enakost spolov in zmanjšujejo neenakost med ženskami in moškimi
Kazalniki:
-
stopnja zaposlenosti žensk in razlika med spoloma
-
stopnja zaposlenosti mladih žensk in razlika med spoloma
-
stopnja zaposlenosti mladih žensk s terciarno izobrazbo in razlika med
spoloma
-
število in obseg projektov, ukrepov in programov, ki spodbujajo
zaposlovanje zapostavljenih skupin žensk, ter število udeleženih po spolu in
število zaposlenih po udeležbi v programih in projektih po spolu
-
stopnja zaposlenosti žensk s tujim državljanstvom in razlika med spoloma
-
število zaposlenih invalidk in razlika med spoloma
-
delež podjetnic
-
stopnja zgodnje podjetniške aktivnosti in razlika med spoloma
-
število projektov, ukrepov in programov, ki spodbujajo žensko
podjetništvo, ter število udeleženih po spolu
-
število programov, ukrepov in projektov, ki upoštevajo integracijo
načela enakosti spolov
Nosilci:
MDDSZ, MGRT
Sodelujoči organi:
MNZ, Urad za narodnosti, Urad za mladino (MIZŠ)
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
II. ZMANJŠANJE VERTIKALNE IN HORIZONTALNE SEGREGACIJE
Cilj 1:
Povečanje deleža žensk in moških v poklicih in dejavnostih,
kjer so manjšinsko zastopani
Stanje:
Glede na poklic je bil delež žensk leta 2013 višji od deleža
moških med strokovnjaki oziroma strokovnjakinjami (60,2%), v uradniških poklicih
(56,2%), storitvah in prodaji (61,9%) in poklicih za preprosta dela (57,7%),
najmanj pa jih je v poklicih za neindustrijski način dela (10,3%). Med
zaposlenimi po dejavnostih ženske prevladujejo na področju zdravstva in
socialne varnosti (80,8%), izobraževanja (78,9%), gostinstva (64,1%), najmanj
pa jih je na področju gradbeništva (11,7%), prometa in skladiščenja (17,1%) in
oskrbe z električno energijo, plinom in paro (20,5%). Na področju
informacijskih in komunikacijskih dejavnosti je delež žensk 29,9% (SURS).
Ukrepi:
-
dejavnosti za odpravo spolnih stereotipov pri odločanju za poklic ter
izvajanje projektov in programov za spodbujanje žensk in moških k izbiri
netradicionalnih poklicev in zaposlovanju, še posebej v perspektivnih panogah
-
vključevanje vidika spola pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju
programov in projektov za zmanjšanje segregacije tako, da se izhaja iz razlik v
položaju žensk in moških po posameznih panogah in poklicnih skupinah ter
oblikujejo taki programi in projekti, ki spodbujajo enakost spolov in
zmanjšujejo neenakost med ženskami in moškimi
Kazalniki:
-
delež zaposlenih žensk po panogah in poklicnih skupinah
-
število programov, ukrepov in projektov, namenjenih spodbujanju žensk in
moških k izbiri netradicionalnih poklicev
-
število programov, ukrepov in projektov, namenjenih spodbujanju žensk in
moških k izbiri netradicionalnih poklicev v perspektivnih sektorjih, kot so
energetika, okoljske politike, informacijsko-komunikacijske tehnologije itd.
-
število programov, ukrepov in projektov, ki upoštevajo integracijo
načela enakosti spolov
Nosilci:
MDDSZ, MIZŠ, MI, Zavod RS za zaposlovanje
Sodelujoči organi:
MGRT
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
III. BOJ PROTI DISKRIMINACIJI ZARADI SPOLA PRI DELU
Cilj 1:
Boljše informiranje o pravicah in nadzor nad izvajanjem
določb o prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju in delu ter prepovedi spolnega
in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu
Stanje:
Inšpektorji in inšpektorice za delo so v letu 2013 ugotovili
9 kršitev prepovedi diskriminacije, od tega se jih je 7 nanašalo na
diskriminacijo pri zaposlovanju, 2 pa na diskriminacijo med trajanjem delovnega
razmerja. Kršitev določb o varovanju dostojanstva delavca oziroma delavke pri
delu je bilo 123, pri čemer se jih je večina nanašala na sprejetje oziroma
upoštevanje ustreznih ukrepov za zaščito delavcev in delavk, nekaj pa tudi na
obveščanje delavcev in delavk o teh ukrepih (Letno poročilo Inšpektorata RS za
delo, 2013).
Ukrepi:
-
dejavnosti za boljše informiranje in ozaveščanje o pravicah, ki se
nanašajo na prepoved diskriminacije, spolnega in drugega nadlegovanja ter
trpinčenja na delovnem mestu
-
okrepljen inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb, ki urejajo prepoved
diskriminacije pri zaposlovanju in delu, ter nad izvajanjem določb v zvezi z
varovanjem dostojanstva delavcev oziroma delavk pri delu
Kazalniki:
-
število izvedenih dejavnosti za boljše informiranje zaposlenih o
pravicah, ki se nanašajo na prepoved diskriminacije, spolnega in drugega
nadlegovanja ter trpinčenja pri zaposlovanju in delu
-
število inšpekcijskih pregledov nad izvajanjem določb, ki urejajo
prepoved diskriminacije pri zaposlovanju in delu ter nad izvajanjem določb v
zvezi z varovanjem dostojanstva delavcev oziroma delavk pri delu
Nosilci:
Inšpektorat RS za delo, MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
2.2 USKLAJEVANJE POKLICNEGA IN ZASEBNEGA OZIROMA
DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
2.2.1 Položaj, trendi in izzivi
Družina in partnerstvo
Usklajevanje poklicnega in zasebnega oziroma družinskega
življenja je eden najpomembnejših pogojev za uveljavljanje enakih možnosti
žensk in moških v družbi ter doseganje enake ekonomske neodvisnosti. Poklicno
in družinsko življenje naj bi se dopolnjevala in ne izključevala. Zato moramo
zaposlenim ženskam in moškim omogočiti lažje usklajevanje poklicnih in
družinskih obveznosti. Lažje usklajevanje pomeni, da zaposleni usklajevanja
obeh področij ne bodo doživljali kot nenehen konflikt ali breme, ki ga je
vsakdo prisiljen reševati na svoj način, pogosto celo neuspešno, ampak kot normalen
sestavni del zasebnega in poklicnega življenja. S tem bomo uresničevali tudi
enega najpomembnejših ciljev družinske politike v Republiki Sloveniji, namreč
ustvarjanje pogojev za enake možnosti osebnega razvoja vseh članov in članic
družine.
Evropske politike usklajevanja poklicnega, zasebnega in
družinskega življenja se v zadnjem času vse bolj osredotočajo na ukrepe, ki
dejavno spodbujajo enakost spolov. Zavedajo se, da cilja večje zaposlenosti
žensk ne bo mogoče doseči, če obenem ne bomo omogočili lažjega usklajevanja
delovnih in družinskih obveznosti – težave pri usklajevanju najbolj občutijo
prav ženske. Zaradi prepočasnega spreminjanja vzorcev na tem področju čedalje
več držav uvaja ukrepe za enakovrednejšo delitev družinskih obveznosti med
moškimi in ženskami v smislu izrabe dela starševskega dopusta in dopusta za
nego bolnega otroka kot neprenosljive pravice, torej pravice, ki je ni mogoče
prenesti na drugega partnerja oziroma partnerico. V državah, za katere je
značilna prekinitev karier žensk z majhnimi otroki in delo s skrajšanim
delovnim časom kot tipične oblike »ženskega dela«, uvajajo ukrepe, ki bi
ženskam olajšali ponoven vstop na trg dela in zaposlitev za polni delovni čas.
V državah, kjer pomeni veliko oviro slabo razvita in cenovno nedostopna mreža
vrtcev, pa posvečajo veliko pozornosti ukrepom za povečanje kakovosti in
dostopnosti vrtcev. Velik del odgovornosti za boljše usklajevanje družinskega
in poklicnega življenja je na ramenih delodajalcev, zato so se v zadnjih letih
okrepila prizadevanja za uvajanje družini prijaznih politik v javna podjetja in
institucije. Zaradi spremenjenih demografskih trendov so vse bolj v ospredju
tudi ukrepi, ki olajšujejo skrb za ostarele člane in članice družine, ki je v
družinah še vedno pretežno na ramenih žensk.
V Sloveniji je delovna aktivnost žensk tradicionalno visoka
in nad evropskim povprečjem. Kljub intenzivnemu sodelovanju žensk na trgu dela
pa se tradicionalne predstave o vlogah spolov v zvezi z gospodinjskim delom in
skrbjo za otroke ter druge odvisne člane in članice družine niso veliko
spremenile. Zaradi globoko zakoreninjenih družbenih norm in vrednot v zvezi s
spolom se zaposleni starši srečujejo s številnimi težavami glede usklajevanja
kariere in družinskega življenja. Pogosto so ravno ženske tiste, ki so se
pripravljene odpovedati nekaterim poklicnim možnostim, da bi jim ostalo več
časa za družino, ter se hitreje prilagajati vsakokratnim pričakovanjem v zvezi
z družino. Družinske obveznosti oziroma izzivi pri usklajevanju poklicnega in
zasebnega življenja so tudi ena od ključnih ovir, da se ženske težje odločajo
za karierno pot in za položaje odločanja v gospodarstvu, javnem sektorju ali
politiki.
V Sloveniji še vedno prevladuje tradicionalni tip družin, pri
katerem je skrb za otroke in odvisne družinske člane in članice ter
gospodinjstvo domena žensk, moški pa občasno le »pomagajo«. To kažejo tudi
podatki o izrabi starševskega dopusta, delu s krajšim delovnim časom zaradi
otrok in odsotnosti z dela zaradi nege bolnega družinskega člana oziroma
članice. Počasi se uveljavlja tip družin, v katerem moški enakovrednejše
sodelujejo pri skrbi za otroke, medtem ko so gospodinjska dela še vedno
pretežno domena žensk. Prehod v tip družin, za katerega je značilna enakovredna
ali deljena skrb za otroke in za gospodinjstvo, pa je še vedno precej oddaljen,
čeprav tudi v Sloveniji obstajajo različne družinske oblike in se klasične
delitve spolnih in generacijskih vlog rahljajo. Da bi lahko ženske enakovredno
in polno sodelovale na trgu dela, potrebujemo bolj sorazmerno porazdeljene
starševske obveznosti in skrbi za starejše in pomoči potrebne družinske člane
in članice ter gospodinjskih opravil med moškimi in ženskam. Treba je
odpravljati stereotipe o delitvi dela v zasebni sferi in spreminjati spolne
vloge, kaj je »žensko« in kaj »moško« delo. S sprejemanjem zakonskih in drugih
ukrepov ter z dejavnostmi za odpravljanje stereotipov se lahko ustvarijo pogoji
za pospešitev tega počasnega procesa za spodbujanje dejanske enake udeležbe
obeh spolov pri delitvi družinskih obveznosti.
Koncept usklajevanja moramo razumeti kot širši mehanizem, ki
lahko vključuje zelo različne ukrepe. Nanj neposredno vplivajo temeljne
družinske in socialne politike, kot so politike v zvezi z otroškim varstvom in
dolgotrajno oskrbo starejših ter drugih odvisnih družinskih članov in članic,
ustrezno urejen plačani materinski in očetovski dopust ter starševski dopust
kot individualni in neprenosljivi pravici ter dobra urejenost zakonodaje v
zvezi z nadomestilom za odsotnost z dela v primeru bolezni otrok, pomembna je
tudi ustrezna politika države na področju preživnin za otroke, ki krepi
odgovorno in kakovostno starševstvo.
K lažjemu usklajevanju poklicnih in družinskih nalog lahko
pripomorejo tudi prožnejše oblike zaposlovanja, vendar je treba biti pri
njihovem uvajanju previden, zlasti kadar postanejo »prisila« in edina možna
izbira, vezana skoraj izključno na enega od spolov. Pomembna je tudi dejavna
vloga države pri spodbujanju moških pri skrbi za otroke in večji izrabi
starševskega in očetovskega dopusta ter ukrepi, ki uvajajo družini prijazne
politike v podjetja in organizacije.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Podatki kažejo, da se je med trajanjem prvega nacionalnega
programa povečalo število moških, ki izrabijo očetovski dopust. Leta 2005 je
plačanih 15 dni izrabilo 11.308 očetov, leta 2013 pa 16.625 očetov. Vse več
očetov izrabi tudi več kot 15 dni dopusta, in sicer ga je leta 2006 izrabilo
1.441 očetov, leta 2013 pa 3.141 očetov (MDDSZ).
Povečalo se je tudi število očetov, ki izrabijo del
starševskega dopusta, in sicer z 921 leta 2006 na 1.496 leta 2013, kar pa je še
vedno izredno nizek delež, saj je bilo leta 2013 v povprečju na mesec okoli
21.000 upravičenk oziroma upravičencev do starševskega nadomestila (MDDSZ).
Po evropski raziskavi o kakovosti življenja porabijo
slovenski zaposleni moški 15 ur na teden za skrb za otroke, medtem ko zaposlene
ženske porabijo 25 ur. Za hišna opravila in kuhanje porabijo moški 10 ur in
ženske 14 ur na teden (Eurofond, 2012). V primerjavi z letom 2007 se je število
ur, ki jih porabijo zaposlene ženske in moški za otroke, znižalo, in sicer pri
ženskah za 1 uro in pri moških za 4 ure. Pri ženskah se je za 2 uri znižalo
število ur na teden, ki jih porabijo za hišna opravila in kuhanje, pri moških
pa se je čas za tovrstna opravila zvišal za 1 uro (Eurofond, 2007, 2012).
Bolniški dopust zaradi nege družinskega člana oziroma članice
v večini izrabijo ženske. Ženske so leta 2005 izrabile 85, 3% vseh dni za nego
bolnega družinskega člana oziroma članico, leta 2012 pa 82,2% (NIJZ).
Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega
nacionalnega programa
V preteklih obdobjih izvajanja periodičnih načrtov je bila
večina dejavnosti na področju spodbujanja enakosti spolov v družinskem življenju
in partnerstvu namenjena izobraževanju, informiranju in ozaveščanju za
spodbujanje aktivne starševske vloge moških (npr. medijska kampanja »Očka,
aktiviraj se!«), enakovredni delitvi družinskega dela in starševstva med
partnerjema ter preseganju družbenih stereotipov (raziskave, analize,
konference, promocijske akcije itd.). Z vključitvijo teh vsebin v izobraževanje
in usposabljanje strokovnih delavk in delavcev v vzgoji in izobraževanju so se
okrepile njihove kompetence in znanje na tem področju. Pri izvajanju omenjenih
dejavnosti so imeli ključno vlogo MDDSZ, MZZ, MIZKŠ, MŠŠ, MP, nekdanji UEM in
nekatere raziskovalne ustanove ter fakultete in zavodi.
Glede na pozitivne statistične kazalnike lahko sklepamo, da
so omenjeni ukrepi in dejavnosti pozitivno vplivali na odločitve moških, saj se
je število porabnikov očetovskega in starševskega dopusta povečalo.
Poleg omenjenih dejavnosti je bila posebna pozornost
namenjena tudi usposabljanju strokovnjakov in strokovnjakinj, ki se ukvarjajo z
družinskimi zadevami, upoštevanjem načela enakosti spolov pri obravnavi
partnerjev pri razvezah, dodeljevanjem otrok, urejanjem preživnin in stikov z
otroki. S tem je bil dosežen cilj nadgradnje strokovnega znanja in
usposobljenosti mediatorjev in mediatork za področje družinskih sporov ter
boljša usposobljenost sodstva na področju družinskega prava.
Pozitivne rezultate beležijo tudi projekti, ki so spodbujali
večjo odgovornost delodajalcev do staršev. Izvedeni projekti na temo
usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, na primer v okviru pobude
skupnosti EQUAL, so pripomogli k boljšemu prepoznavanju slovenskih razmer glede
usklajevanja poklicnega in družinskega življenja zaposlenih. Promocija družini
prijaznih ukrepov med delodajalci je naletela na pozitiven odmev, saj se je v
postopek za pridobitev certifikata »Družini prijazno podjetje« vključilo večje
število podjetij. Vključitev novih podjetij in organizacij v ta postopek ter
drugi posamezni projekti, namenjeni boljšemu usklajevanju poklicnega in
družinskega življenja, so pomembno prispevali k zagotavljanju takega delovnega
okolja, ki omogoča lažje usklajevanje poklicnega z družinskim in zasebnim
življenjem.
Zaradi gospodarske krize in za zagotavljanje stabilnega in
vzdržnega domačega makroekonomskega okolja so bili sprejeti ukrepi, s katerimi
se je znižalo porodniško, očetovsko in starševsko nadomestilo. Ti so bolj
vplivali na položaj žensk kot moških, saj so še vedno ženske tiste, ki bolj
kakor moški izrabijo starševski dopust.
Leta 2014 je bil sprejet novi Zakona o starševskem varstvu in
družinskih prejemkih, ki je 260 dni starševskega dopusta opredelil kot
individualno pravico očeta v trajanju 130 dni in individualno pravico mame v
trajanju 130. Mati lahko na očeta prenese 100 dni, oče pa na mater 130 dni.
Istočasno se je 15-dnevni očetovski dopust (za katerega so očetje upravičeni do
očetovskega nadomestila) podaljšal na 30 dni in ukinil 75-dnevni očetovski
dopust, za katerega se očetom plačajo prispevki socialnega zavarovanja v višini
minimalne plače. Ta pravica se bo uvedla postopno. Prvotni predlog, da bi tudi
oče lahko prenesel na mater oziroma drugega starša le 100 dni starševskega
dopusta, je bil zaradi burnega odziva dela javnosti, češ da se posega v možnost
izbire in se staršema vsiljuje način izrabe starševskega dopusta, umaknjen.
Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega
programa 2015–2020
V zasebnem življenju še vedno močno prevladujejo
tradicionalne delitve vlog med ženskami in moškimi. Kljub vedno dejavnejšemu vključevanju
moških v družinsko delo, predvsem v skrb in vzgojo otrok, ki se kaže tudi v
visokem številu moških na očetovskem dopustu, ženske še vedno opravijo večino
družinskega dela, tj. gospodinjskega dela, skrbi za otroke in ostarele
družinske članice in člane. Zato bomo še naprej izvajali ukrepe in dejavnosti
za spodbujanje dejavnega očetovstva ter odpravljanje ovir za enakovrednejšo
porazdelitev družinskih obveznosti med oba starša, tudi s spodbujanjem
ustreznih zakonskih sprememb.
Ker je število moških, ki izrabijo 15-dnevni plačani
očetovski dopust, visoko (izrabita ga dve tretjini očetov), medtem ko ostaja
delež moških, ki izrabijo starševski dopust kljub rahlemu povečanju še naprej
izredno nizek, je eden ključnih izzivov enakomernejša izraba tega dopusta. V
prvem letu po rojstvu otroka se v družini vzpostavijo vzorci delitve dela in
odgovornosti, ki se v partnerski zvezi ohranjajo naprej, prenašajo pa se tudi
na otroke, ki se spolnih vlog najprej učijo od staršev.
Neenaka je tudi delitev skrbi za bolne otroke, saj dopust za
nego bolnega družinskega člana ali članico oziroma »bolniško« za otroka
izrabijo predvsem ženske. Potreben je razmislek o ukrepih za večjo delitev
dopusta za nego in varstvo bolnega družinskega člana ali članice med staršema.
Doseganje odgovornejšega starševstva zahteva tudi spremembo
prakse na področju določanja stikov in zaupanja v varstvo in vzgojo otrok po
razvezi zakonske zveze ter določanju preživnin, vključno z boljšo seznanitvijo
upravičenk in upravičencev v zvezi z njihovimi pravicami in postopki pred
sodiščem.
Raziskave so pokazale, da so spremembe počasnejše pri delitvi
skrbi za otroke tudi zaradi trdovratnih prepričanj samih žensk o njihovi vlogi
in »nenadomestljivosti« kot mater, da so samo one primerne oziroma primernejše
za izvajanje nekaterih nalog. Zato moramo v prihodnje še več pozornosti
nameniti ukrepom, namenjenim odpravljanju stereotipov in kulturnih ovir, ki
določajo vloge spolov v družbi in družini.
Eden bistvenih problemov je skrb za starejše, ki postajajo
vse številčnejši in pomembnejši segment prebivalstva. Ker velik del skrbi zanje
prevzemajo družine, med njimi predvsem ženske, je treba izboljšati dostopnost
in zagotoviti kakovost takih storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih bodo
razbremenile, ter povečati skrbstveno vlogo moških.
Ko gre za možnosti usklajevanja poklicnega in družinskega
življenja, so zaradi podaljševanja obdobja izobraževanja in poznejšega vstopa
na trg dela ter prevlade negotovih oblik zaposlitev mladi v posebno težkem
položaju. V težjem položaju so tudi enostarševske družine, med katerimi
prevladujejo materinske enostarševske družine.
Raziskava o usklajevanju dela in zasebnega življenja mladih
staršev v Sloveniji (Kanjuo Mrčela, Černigoj Sadar, 2005/2006) je pokazala, da
je v Sloveniji treba še naprej dvigovati kulturo odgovornosti do staršev pri
delodajalcih, ki se tako čedalje bolj zavedajo, da s podporo dobrim praksam na
tem področju dvigujejo učinkovitost, produktivnost in predanost svojih
zaposlenih. Na ta način pripomoremo tudi k odpravi prikrite diskriminacije žensk.
V nacionalnem programu opredeljeni cilji na področju politike
usklajevanja poklicnega in družinskega oziroma zasebnega življenja bodo
prispevali k doseganju lažjega usklajevanja družinskega oziroma zasebnega in
poklicnega življenja, odpravljanju obstoječih stereotipov o vlogah žensk in
moških v družini in partnerstvu za doseganje enakovrednejše porazdelitve
družinskega dela ter starševskih in skrbstvenih odgovornosti med partnerjema.
2.2.2 Cilji in ukrepi
I. LAŽJE USKLAJEVANJE POKLICNEGA IN ZASEBNEGA OZIROMA
DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
Cilj 1:
Povečanje družbene odgovornosti in podpornih storitev za
zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja
Stanje:
Za povečanje družbene odgovornosti podjetij je bil v
Sloveniji vpeljan projekt, ki podjetjem omogoča pridobitev certifikata Družini
prijazno podjetje. Certifikat je pridobilo že več kot 190 slovenskih podjetij
in organizacij, imetniki certifikata pa zaposlujejo čez 68.000 ljudi. Njegov
namen je zagotavljati kratkoročne in dolgoročne pozitivne učinke usklajevanja
poklicnega in zasebnega življenja zaposlenih, ki se kažejo v zmanjšanju
fluktuacije, kvote bolniških odsotnosti, kvote nege, števila nezgod ipd. ter
zvečanju zadovoljstva, motivacije in pripadnosti zaposlenih, kar pomeni jasne
pozitivne ekonomske učinke. Mreža javnih in zasebnih vrtcev se je v zadnjih
letih okrepila in omogoča usklajevanje poklicnega in družinskega življenja,
potrebne pa so še dodatne oblike varstva otrok zunaj odpiralnega časa vrtcev, v
času okrevanju po bolezni, zagotavljanje dostopnih oblik počitniškega in
občasnega varstva itd.
Ukrepi:
-
vzpostavitev in okrepitev podpornih storitev (občasno varstvo otrok,
počitniško varstvo, dejavno preživljanje prostega časa družin, informacijska
točka za družine, gospodinjska pomoč, hrana v službah in šolah itd.) za
zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, s posebno
občutljivostjo in pozornostjo do enostarševskih družin
-
izvedba projektov in programov za povečanje družbene odgovornosti
podjetij do družini prijaznih politik
Kazalniki:
-
število programov, ukrepov in projektov za povečanje družbene
odgovornosti ter podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in
družinskega življenja
-
število programov, ukrepov in projektov za povečanje družbene
odgovornosti ter podpornih storitev za zagotavljanje usklajevanja poklicnega in
družinskega življenja, namenjenih enostarševskim družinam
-
število podjetij in organizacij, vključenih v projekte in programe, ki
povečujejo družbeno odgovornost podjetij do družini prijaznih politik
-
število novih podpornih institucij – centrov za družine
-
število in delež vključenih v programe podpornih institucij – centrov za
družine
Nosilci:
MDDSZ, MIZŠ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
II. ENAKOVREDNEJŠA PORAZDELITEV STARŠEVSKIH OBVEZNOSTI MED
PARTNERJEMA
Cilj 1:
Povečanje deleža očetov, ki izrabijo starševski dopust,
dopust za nego bolnih družinskih članov in članic ter delo s krajšim delovnim
časom zaradi starševstva
Stanje:
Po podatkih za leto 2013 je bila najvišja stopnja
zaposlenosti v starostni skupini od 25 do 49 let (82,9%) tako pri ženskah
(79,9%) kot pri moških (85,8%). Čeprav se Slovenija v tej starostni skupini
umešča nad povprečno stopnjo zaposlenosti v EU, je v zadnjih letih zaznati
trend upadanja stopnje zaposlenosti, in to bolj pri ženskah kot pri moških. To
je tudi starostno obdobje, ko si ljudje po navadi ustvarjajo družine. V tej
starostni skupini je pri tistih, ki nimajo otrok, stopnja zaposlenosti žensk
76,3% in pri moških 79,5%. Pri moških z enim otrokom do starosti 6 let je
stopnja zaposlenosti 92,9%, pri ženskah 76,1%; pri moških z dvema otrokoma je
94,1%, pri ženskah 81,4% in pri moških s tremi ali več otroki je 91,9%, pri
ženskah 71,6% (Eurostat).
Po podatkih Ankete o delovni sili (2010) je 15-dnevni
očetovski dopust ob rojstvu najmlajšega otroka v gospodinjstvu izrabilo 75%
očetov. Dopust za nego in varstvo otrok pa je izrabilo 7% moških in kar 93%
žensk. Očetje, ki so izrabili dopust za nego in varstvo otroka, na tem dopustu
niso vztrajali dolgo; dve tretjini teh očetov sta izrabili največ tri mesece
tega dopusta, le tretjina pa 7–12 mesecev. Med materami pa je bilo 80% takih,
ki so izrabile 7–12 mesecev tega dopusta. Tudi pravico do dela s krajšim
delovnim časom zaradi starševstva izrabijo večinoma matere. Leta 2010 je zaradi
varstva in nege otroka delalo vsaj mesec dni manj časa kot običajno 44.000
oseb. Med njimi je veliko več žensk kot moških (72%) (SURS).
Ukrepi:
-
izvajanje dejavnosti za spodbujanje enakovrednejše izrabe starševskega
dopusta, dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva in dopusta za nego
bolnega družinskega člana oziroma članice med staršema
-
promocijske dejavnosti za spodbujanje dejavnega očetovstva
Kazalniki:
-
število dejavnosti, ki prispevajo k enakovrednejši vlogi obeh staršev,
lažjemu usklajevanju dela in družine ter izboljšanju podpornih storitev za
zagotavljanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja
-
delež očetov, ki izrabijo starševski dopust
-
delež očetov, ki delajo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
-
delež moških, ki izrabijo dopust za nego bolnega družinskega člana
oziroma članice
Nosilci:
MDDSZ, MZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
Cilj 2:
Spodbujanje enakovrednejše vloge obeh staršev po razvezi
Stanje:
V zadnjih letih je povprečno število razvez zakonskih zvez
nekaj čez 2.000 na leto. Od tega jih je polovica takih z otroki (SURS). V
večini primerov se otroci dodelijo ob razvezah v varstvo in vzgojo materam. V
letu 2013 je bilo 61% takih primerov. Čeprav naraščata delež dodelitve otrok
očetom (17%) in delež skupnega skrbništva (22%) (SURS, 2013), je večje finančno
in časovno breme še vedno na ramenih žensk.
Po podatkih MDDSZ je do prejemanja preživnin upravičenih
59.745 otrok. V večini primerov (90,91%) so zavezanci za plačilo očetje. Višina
preživnin znaša od 0,01 do 1.562,11 EUR, v povprečju 131,73 EUR (MDDSZ, 2014).
Natančnih podatkov o neplačanih preživninah ni. Po oceni nevladne organizacije
(Društvo Ostržek), ki deluje na tem področju, naj bi kar v tretjini primerov
prihajalo do neplačevanja ali nerednega plačevanja preživnin. Po podatkih
Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS pa je bilo od začetka
njihovega delovanja do leta 2011 za 11.555 otrok vloženih zahtevkov za
nadomestilo preživnine. V zadnjih letih je zaznati trend naraščanja zahtevkov.
Čeprav je preživninski sklad vedno bolj uspešen pri izterjavi, terjatve do
dolžnikov znašajo nekaj več kot 41 milijonov EUR.
Ukrepi:
-
posodobitev ureditve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ob razvezah,
stikov z otroki ob razvezah, določanju in izterjavi preživnin, vključno z
določitvijo minimalnega zneska preživnine
-
dejavnosti za ozaveščanje in informiranje o zaupanju otrok v varstvo in
vzgojo ob razvezah, stikih z otroki ob razvezah ter pravicah in postopkih v
zvezi s preživninami
Kazalniki:
-
število sprejetih predpisov, ki prispevajo k učinkovitejšemu
obravnavanju glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, stikov z otroki,
plačevanja in izterjave preživnin
-
število dejavnosti za ozaveščanje in informiranje o zaupanju otrok v
vzgojo in varstvo, stikih z otroki ob razvezah ter pravicah in postopkih v
zvezi s preživninami
Nosilci:
MDDSZ
Sodelujoči organi:
MP
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
III. ENAKOVREDNEJŠA PORAZDELITEV GOSPODINJSKEGA IN SKRBSTVENEGA
DELA
Cilj 1:
Odprava stereotipov o vlogah žensk in moških v družbi,
družini in partnerstvu ter enakovrednejša delitev skrbstvenega in
gospodinjskega dela
Stanje:
Pri številu ur (plačanega in neplačanega) dela obstaja velika
razlika med spoloma, saj 17,3% moških in kar 41% žensk dela več kot 70 ur na
teden (Eurofond, 2012). Zaposlene ženske z otroki porabijo 25 ur na teden za
skrb za otroke, moški 15 ur, za kuhanje n gospodinjska opravila porabijo ženske
14 ur na teden, moški 9 ur in za pomoč ter skrb drugim pomoči potrebnim osebam
porabijo ženske 10 ur in moški 13 ur na teden (Eurofond, 2012).
Raziskava o uresničevanju načela enakosti spolov v družinskem
življenju in v partnerskih odnosih (MDDSZ, 2012) je pokazala, da so vsakodnevna
opravila za dom v veliki večini domena žensk (v več kakor dveh tretjinah
primerov je to večinoma domena ženske): ženske tako veliko pogosteje kakor
moški ali kakor pari skupaj pripravljajo hrano, pomivajo posodo ali jo zlagajo
v pomivalni stroj, perejo perilo, čistijo stanovanje in likajo. Pri občasnih
opravilih je delo glede na spol bolj porazdeljeno: medtem ko moški večinoma
poskrbijo za manjša popravila v stanovanju ali hiši in za urejanje okolice hiše
ter skrbijo za avto, je delo na vrtu enakomerno porazdeljeno med partnerice in
partnerje, o urejanju ali obnovi stanovanja oziroma gradnji ali obnovi hiše se
pari v slabih dveh tretjinah odločajo skupaj, kadar pa se ne, to približno
petkrat pogosteje počnejo moški. Odločanje o vsakdanjih stvareh glede življenja
v partnerski skupnosti je nekaj, kar pari večinoma počnejo skupaj (kdo kdaj
uporablja družinski avto, kaj jesti ob posebnih priložnostih, s kom se par
druži v prostem času, kako bo preživljala prosti čas cela družina) – izjema sta
vprašanji, kdaj je stanovanje dovolj čisto in pospravljeno ter kaj bo za
večerjo, o katerih pogosteje odločajo ženske. Tudi pri opravilih, povezanih z
otroki, se je pokazalo precej stereotipov. Kadar par tega ne opravlja skupaj,
so ženske tiste, ki se pogosteje igrajo in družijo z otroki, nadzorujejo šolske
obveznosti otrok, poskrbijo za obiske otrok pri zdravnici ali zdravniku, za
oblačenje otrok, za urejanje administrativnih zadev za otroke, organizacijo
varstva otrok v nujnih primerih in za organizacijo prevoza otrok na prostočasne
dejavnosti.
Ukrepi:
-
izvajanje projektov in programov za odpravljanje stereotipov ter
spreminjanje vzorcev obnašanja glede vlog žensk in moških v družini in
partnerstvu ter v gospodinjstvu
-
okrepitev skupnostnih storitev za starejše in druge odvisne družinske
člane in članice
Kazalniki:
-
število in obseg programov, ukrepov in projektov, ki prispevajo k odpravi
stereotipov o vlogah žensk in moških v družini in partnerstvu
-
poraba časa za gospodinjska opravila in razlike med spoloma
-
poraba časa za skrb za otroke in razlike med spoloma
-
poraba časa za pomoč odvisnim družinskim članom in članicam in razlike
med spoloma
-
število dejavnosti za okrepitev skupnostnih storitev za starejše in
druge odvisne družinske člane in članice
Nosilci:
MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
2.3 DRUŽBA ZNANJA BREZ SPOLNIH STEREOTIPOV
2.3.1 Položaj, trendi in izzivi
Izobraževanje, kultura, šport, znanost in visoko šolstvo
O današnji družbi govorimo kot o družbi znanja, saj sta
razvoj in uporaba znanja ključnega pomena za njen napredek. V središču
konkurenčne in na znanju temelječe družbe je človeški kapital oziroma polno
izkoriščenje vseh razpoložljivih potencialov. Krepitev človeških virov ima v
Sloveniji prednostno mesto tudi v srednjeročnih in nacionalnih raziskovalnih in
razvojnih programih. Zato si ne smemo več privoščiti, da ostajajo ženske še
naprej eden najbolj neizkoriščenih potencialov v družbi. Kot dokazujejo tudi
najnovejši podatki in raziskave, njihovo znanje namreč ni ustrezno uporabljeno
in ne zrcali njihove dejanske izobraženosti in sposobnosti, njihove možnosti za
poklic in kariero pa so omejene.
Cilji strategije Evropa 2020 določajo, da naj bi do leta 2020
vsaj 40% mladih, starih od 30 do 34 let, zaključilo terciarno izobraževanje in
da naj bi se delež mladih, ki predčasno opustijo šolanje in usposabljanje,
zmanjšal pod 10%. Trenutno šolanje povsod v Evropi opušča več fantov, medtem ko
mlade ženske dosegajo višjo stopnjo izobrazbe kot moški v skoraj vseh državah
članicah in prevladujejo med novimi univerzitetno diplomiranimi osebami. V EU
je bil leta 2012 delež deklet med mladimi osipniki in ospinicami za 24% manjši
kot delež fantov, za ženske je tudi za 27% bolj verjetno, da bodo pridobile
visokošolsko izobrazbo (Eurostat). Kljub temu je segregacija v poklicih še
vedno visoka in večina žensk je zaposlena v pogosto slabše plačanih sektorjih.
Slovenija si je za doseganje ciljev evropske strategije
Evropa 2020 postavila dva glavna cilja: da delež zgodnjih osipnikov ne bo
presegel 5% in da bo 40% mlade generacije, stare od 30 do 34 let, imelo diplomo
terciarnega izobraževanja.
Tudi v Sloveniji je med osipniki več fantov kot deklet,
vendar je ta delež v primerjavi z drugimi evropskimi državami nizek, tako da
smo zastavljeni evropski cilj že dosegli in prizadevati si moramo predvsem, da
se položaj ne poslabša. Tudi evropski cilj na področju terciarnega
izobraževanja je Slovenija leta 2013 že dosegla, toda neravnovesje med spoloma
ostaja veliko: Slovenija spada celo med države z največjimi razlikami med
spoloma (razlika oziroma vrzel med spoloma je večja samo še v Latviji in
Estoniji). To pomeni, da ženske v Sloveniji cilj strategije Evropa 2020 ne le
dosegajo, ampak celo presegajo, v primerjavi z ženskami pa so moški v Sloveniji
še daleč od 40% cilja izobraženih s končano terciarno izobrazbo.
Ne glede na to, da ne moremo govoriti o velikih razlikah v
sposobnostih in nadarjenostih fantov in deklet za posamezne predmete, kar ne
nazadnje dokazujejo tudi različna mednarodna tekmovanja, pa se to ne odraža v
njihovih študijskih in poklicnih izbirah. Že na začetku samega izobraževanja se
tako dekleta kot fantje spopadajo s predsodki in stereotipi, ki omejujejo
njihove možnosti izbire pri odločanju za nekatere študijske smeri in poklice.
Gre za stereotipne predstave o ženskih in moških vlogah ter za ženske in moške
primernih poklicih, ki vplivajo na spolno zaznamovane izbire in odločitve,
čeprav te niso v skladu s potrebami in razvojnimi trendi sodobne družbe. Zato
je treba boj proti segregaciji glede na spol začeti zgodaj, pri čemer se ne
smemo osredotočiti samo na ženske, ampak tudi na izbor študija fantov in moških
ter na tista področja, kjer so manjšinsko zastopani. Oboji se namreč soočajo z
na videz enakimi, v resnici pa omejenimi izbirami študijskih smeri in poklicev.
Ženske so na ravni izobraževanja na dodiplomski in
podiplomski stopnji ter posledično med zaposlenimi v raziskovalno-razvojni dejavnosti
izrazito skoncentrirane na področjih izobraževanja, zdravstva in sociale,
družboslovja in humanistike, moški pa prevladujejo na področjih računalniških
in tehniških ved.
Stereotipne predstave pa ne vplivajo le na spolno segregirane
študijske izbire, temveč povečujejo tudi ekonomsko neenakost, saj preprečujejo
ljudem, da bi polno uresničili svoje potenciale in s tem več prispevali k
razvoju družbe. To se kasneje odraža tudi na trgu dela in pri možnostih
napredovanja na položaje odločanja.
Te prevladujoče predstave pogosto ohranjajo in reproducirajo
različni sistemi, organizacije in ustanove, od vzgojno-izobraževalnih in
znanstvenoraziskovalnih do medijskih in oglaševalskih. Po drugi strani lahko
ravno ti sistemi, če postanejo občutljivi za enakost spolov, veliko prispevajo
k preseganju stereotipov. Zato je pomembno, da je vzgoja za enakost spolov
sestavni del tako učnih vsebin v celotnem izobraževalnem sistemu kot rednih
usposabljanj vzgojno-izobraževalnega kadra.
Tudi v znanosti se ženske srečujejo s stereotipiziranjem in
prikrito diskriminacijo, ki otežuje njihovo akademsko kariero ter vpliva na
njihovo raziskovalno produktivnost in akademsko raziskovanje. Diskriminacijo
težko zasledimo v eksplicitnih uradnih izjavah ali pravnih dokumentih,
pogosteje nanjo naletimo v implicitnih politikah in ravnanjih institucij, na
primer v politiki zaposlovanja, napredovanja, nagrajevanja ter podeljevanja
priznanj in časti itd. To pomeni veliko oviro za razvoj znanosti same in je
tesno povezano tudi s problemom neenake zastopanosti na položajih odločanja.
Kot kažejo analize in raziskave, delež žensk v akademskih ustanovah sicer
narašča, toda njihovo napredovanje v višje nazive je počasno, zlasti ko gre za
položaje na vrhu akademske karierne lestvice.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
V tem obdobju se je izobrazbena raven žensk in moških
zviševala, delež diplomantk in diplomantov v starosti od 30 do 34 let je naraščal
tako med ženskami kot med moškimi. Delež moških se je povečal za 10,1 odstotne
točke (z 19,4% leta 2005 na 29,5% leta 2012), delež žensk pa kar za 19,5
odstotne točke (z 30,1% leta 2005 na 49,6% leta 2012). Med ženskami je bilo
diplomantk z univerzitetno izobrazbo več kot 40% (cilj strategije EU 2020) že
leta 2010, medtem ko moški zaostajajo za 10,5 odstotne točke (Eurostat).
Manj pa se je spremenil delež žensk po področjih
izobraževanja, saj ostaja približno enak. Ženske se še naprej izobražujejo predvsem
na naslednjih področjih: izobraževanje, umetnost in humanistika, družbene vede,
poslovne vede in pravo, zdravstvo in sociala ter storitve. Izredno malo jih je
še naprej na področju tehnike, proizvodne in predelovalne tehnologije in
gradbeništva (25,05% leta 2012). Opazno izboljšanje pa je zaznati pri deležu
žensk na področju znanosti, matematike in računalništva, saj se je s 33, 4%
leta 2005 povečal na 41,0% leta 2011 (SURS).
Med doktorji in doktoricami znanosti je razmerje med spoloma
zadnja leta približno enako, rahlo v korist moških. V letu 2013 je bilo med
tistimi, ki so pridobili doktorski naziv, 47,4% žensk, leta 2005 47,6% (SURS).
Naraščal je tudi delež žensk med visokošolskimi učitelji in
učiteljicami ter raziskovalci in raziskovalkami.
Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega
nacionalnega programa
V obdobju prvega nacionalnega programa so bile izvedene
dejavnosti, ki so ustvarile podlago za sistematično vključevanje vidika
enakosti spolov v izobraževalne kurikule, programe in gradiva na vseh ravneh
vzgoje in izobraževanja. Tako so bili razviti kazalniki za spremljanje enakih
možnosti spolov v vzgoji in izobraževanju, pripravljene strokovne podlage za
presojo gradiv v okviru dejavnosti Zavoda RS za šolstvo in oblikovani vzorčni
modeli s priporočili za vključevanje vzgoje za enake možnosti spolov v
kurikule, programe in učna gradiva ter predlogi študijskih programov in
programov profesionalnega usposabljanja pedagoškega in svetovalnega kadra. Z
izobraževanjem in usposabljanjem vzgojno-izobraževalnega kadra, oblikovanjem in
izvajanjem priporočil, smernic in navodil za vzgojiteljice in vzgojitelje ter
učiteljice in učitelje o vključevanju vzgoje za enakost spolov pri posameznih
predmetih ter drugimi izvedenimi dejavnostmi so bile ustvarjene tudi podlage za
sistematično izobraževanje in nadaljnje usposabljanje pedagoškega in
svetovalnega kadra za enakost spolov. Tako so potekala tudi usposabljanja in
izobraževanja o raznolikih metodah za spodbujanje deklet in fantov k enaki
udeležbi v šolskih in obšolskih dejavnostih, v katerih je tradicionalno
zastopan en ali drugi spol. Izvajali so se projekti, ki omogočajo osnovnošolkam
vpogled v tipično moške poklice in spodbujajo vpis deklet na srednje šole, kjer
prevladujejo fantje.
Na znanstvenem področju so bili izpeljani projekti, ki so
pomembno prispevali k vključevanju načela enakosti spolov v
znanstvenoraziskovalne programe, politike in organizacije. Velika pozornost je
bila namenjena tudi dejavnostim za zmanjševanje horizontalne in vertikalne segregacije
zaradi spola v znanosti in za zagotavljanje uravnotežene zastopanosti žensk in
moških v procesih odločanja v znanosti ter pri nominacijah za znanstvene
nagrade. V ta namen se je dejavno spodbujalo ustanove, ki predlagajo kandidate
in kandidatke na razpisih za članstvo v posameznih telesih znanstvenih ustanov
in za znanstvene nagrade, k doslednemu spoštovanju načela uravnotežene
zastopanosti spolov. Prav tako se je podpiralo dejavnosti za načrtno
vključevanje mladih in še posebej deklet za študij naravoslovnih in tehničnih
ved. Pri tem je bila pozornost namenjena tudi razvijanju pristopov, ki so
prilagojeni predvsem populaciji deklet. Na znanstvenem področju so bile
organizirane tudi razprave in tematske konference v podporo raziskavam glede
študij spolov in integracije načela enakosti spolov v znanstvenoraziskovalne
programe, politike in organizacije.
Na kulturnem področju so bile izvedene dejavnosti, ki so
promovirale kulturno-umetniško ustvarjanje umetnic in umetniških dogodkov, s
katerimi se je najširšo javnost opozarjalo na neuravnoteženo zastopanost žensk
v umetnosti in kulturi. Posebna pozornost je bila posvečena tudi uravnoteženi
zastopanosti žensk in moških v strokovnih komisijah. Ministrstvo za kulturo je
v Pravilnik o strokovnih komisijah dodalo določbo o uravnoteženi zastopanosti
spolov pri sestavi komisij za potrebe vseh javnih pozivov in razpisov.
Na športnem področju so bile v okviru prizadevanj Komisije za
ženski šport pri OKS izvedene dejavnosti, ki so ženske spodbudile k večji
športni dejavnosti in večji zastopanosti na mestih odločanja v izvršnem odboru
OKS in drugih športnih organizacijah. Tako je bilo v zadnjih letih opaziti
izrazito pozitiven trend pri večji vključenosti žensk v rekreativnih
dejavnostih, v okviru OKS pa se je glede na sedanje stanje kot spodnja meja
zastopanosti uveljavila 10-odstotna zastopanost.
Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega
programa 2015–2020
Na vzgojno-izobraževalnem področju bomo še naprej posvečali
pozornost oblikovanju in izvajanju ukrepov za načrtno in sistematično
odpravljanje neenakosti in preseganje stereotipnih družbenih vlog spolov na
različnih področjih skozi celoten sistem vzgoje in izobraževanja. Pri tem nas
bodo zanimale tako izobraževalne vsebine in programi kot poklicne in študijske
usmeritve. Da bo podajanje vsebin lahko učinkovito, ukrepi pa trajnostno
naravnani, potrebujemo dobro usposobljen pedagoški in svetovalni kader za
enakost spolov.
Čeprav se delež žensk na vseh stopnjah izobraževanja počasi
povečuje, so za pospešitev procesa uravnoteženja žensk in moških potrebne
ciljno usmerjene politike in spodbude. Eden ključnih izzivov bo upiranje
spolnim stereotipom pri izbiri študijske smeri in izbiri poklica. Ker dekleta
ostajajo v »tipičnih ženskih študijih« in na splošno prevladujejo v pedagoških,
humanističnih, družboslovnih, socialnih in zdravstvenih programih, medtem ko je
za fante značilna prevlada v t. i. naravoslovno-tehniških programih, je
treba vzpostaviti sistem, ki bo mlade bolj usmerjeno seznanjal z možnostmi netradicionalne
izbire in spodbujal k nadaljnjemu izobraževanju v tistih smereh in poklicih,
kjer so po spolu v manjšini in ki pomenijo poklice prihodnosti, zanimive z
vidika trga dela.
Pri tem bo posebna pozornost posvečena nekaterim študijskim
smerem, ki so posebnega pomena z vidika družbe znanja prihodnosti in ki
prispevajo k premagovanju stereotipov v tistih sektorjih, ki so z vidika
razvoja visoko vrednoteni in ki jih posebej izpostavlja tudi strategija EU
2020, npr. nove informacijske tehnologije in upravljanje energije. Industrija
informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) prispeva četrtino k celotni
rasti EU in 4% delovnih mest, kljub temu pa primanjkuje usposobljenega kadra.
Raziskave kažejo, da se ženske bolje odzivajo na varčevanje z energijo, pa
vendar se ne odločajo za zaposlitve v sektorjih, povezanih z energijo. Zato je
izredno pomembno spodbujanje mladih za izobraževanje v sektorju visokih
tehnologij, pri čemer so ženske velik potencial, izziv ostaja tudi povečanje
deleža žensk na trgu dela, ki bo zagotavljal Evropo, gospodarno z energetskimi
viri.
Na znanstvenem področju si moramo še bolj prizadevati za
spodbujanje vloge žensk v znanosti, zlasti na tistih smereh, kjer so v
manjšini, spodbujanju vidika enakosti spolov v raziskavah in odpravljanju ovir
v akademskih karierah žensk. Nadaljevale se bodo torej dejavnosti za zmanjšanje
segregacije zaradi spola, za integracijo načela enakosti spolov v
znanstvenoraziskovalne programe ter preseganje spolnih stereotipov v znanosti.
Z nalogo, da obravnava vprašanja enakosti spolov in uveljavitve vloge žensk v
znanosti v Sloveniji, je na MIZŠ ustanovljena Komisija za ženske v znanosti.
Komisija sodeluje s Helsinško skupino o spolih v raziskavah in inovacijah pri
Evropski komisiji. V skladu z Resolucijo o raziskovalni in inovacijski
strategiji Slovenije 2011–2020, ki predvideva sprejetje ukrepov za enakost
spolov, za spremembo zakonodaje in usmeritev pozornosti na vlogo spolov v
raziskavah, pri pedagoškem delu in upravljanju institucij, komisija obravnava različne
pobude in dokumente ter v zvezi z njimi daje informacije, mnenja in stališča.
Ministrstvo bo s pomočjo komisije podpiralo promocijske dejavnosti, sledilo
načelu uravnoteženega zastopanja obeh spolov pri imenovanju delovnih teles v
pristojnosti ministrstva ter pri pripravi pravnih aktov in drugih strateških
dokumentov. Poleg navedenega si je aktualna komisija v svoj program dela zadala
tudi obravnavo ocenjevalnih postopkov v znanosti in etike v raziskavah in pri
raziskovalkah ter raziskovalcih. Javno spodbujanje enakosti spolov v znanosti
je ključna naloga komisije, ki temelji na sistematičnem spremljanju in
odpravljanju virov spolne diskriminacije v znanosti, spremljanju indikatorjev
spolne enakosti v znanosti ter refleksijah o številnih virih diskriminacije pri
oblikovanju znanstvenih politik nasploh. Komisija pri tem zlasti poudarja pomen
spremenjenega odnosa do jezika, večjo informiranost javnosti in vključevanje v
mednarodne dejavnosti na področju žensk v znanosti.
Na znanstvenem področju bo ministrstvo sledilo ciljem in
ukrepom iz Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji 2011–2020 ter
priporočilom Evropske komisije v zvezi z zagotavljanjem enakosti spolov v
raziskovanju, ki jih bo opredelilo v Akcijskem načrtu za izboljšanje kariernih možnosti
za raziskovalce v vseh obdobjih kariere in zagotavljanje načela enakih možnosti
spolov. Kot članica EU se je Slovenija zavezala, da bo odpravila zakonodajne in
druge ovire za izboljšanje kariernih možnosti žensk v skladu z načeli enakih
možnosti spolov, izboljšala spolno neuravnoteženost v odločanju ter okrepila
spolne dimenzije v vsebinah raziskovalnih programov in projektov. Zato bodo
potrebne strukturne spremembe v institucionalizaciji znanstvenega raziskovanja,
ki se morajo izražati v sprejetih programih spodbujanja spolne enakosti v
organizacijah, ki financirajo in izvajajo znanstvenoraziskovalno dejavnost.
Sprejem in izvajanje navedenega Akcijskega načrta in programov spodbujanja
spolne enakosti sta vezana na zakonodajne spremembe raziskovalne dejavnosti v
Sloveniji.
Vidik enakosti spolov je pomembno vključevati tudi v vse
politike in programe na področju kulture, medijev ter športa, pri čemer moramo
posebno pozornost nameniti podpori projektom in programom, ki spodbujajo
odpravljanje stereotipov in podpirajo cilje enakih možnosti oziroma enakosti
spolov. Pri tem bo posebna pozornost posvečena ustvarjalnosti in potencialu
zapostavljenih družbenih skupin žensk in moških.
Spolno občutljiva raba jezika je eden od dejavnikov, ki
prispevajo k enakosti spolov. Zato je treba dati večji poudarek uporabi obeh
spolnih slovničnih oblik.
2.3.2 Cilji in ukrepi
I. ZMANJŠANJE NEENAKOSTI, PRESEGANJE STEREOTIPNIH DRUŽBENIH VLOG
V VZGOJI, IZOBRAŽEVANJU IN ŠPORTU TER ZMANJŠANJE SEGREGACIJE ZARADI SPOLA V
VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMIH NA VSEH STOPNJAH TER V RAZLIČNIH ŠOLSKIH IN
OBŠOLSKIH DEJAVNOSTIH
Cilj 1:
Sistematično vključevanje vsebin o enakosti spolov v
kurikule, učna gradiva in programe strokovnega izpopolnjevanja na področju
vzgoje in izobraževanja
Stanje:
Pri vzgoji in izobraževanju si v Sloveniji prizadevamo za
dejavno uveljavljanje enakosti spolov na podlagi kurikulov. Glavni in splošni
namen je predvsem spoprijemanje s tradicionalnimi in trdovratnimi spolnimi
vlogami in stereotipi. Kurikul za vrtce med načeli uresničevanja ciljev navaja
načelo enakih možnosti. V osnovnošolskem programu je enakost spolov in
nediskriminacija vključena v različne predmete: v nižjih razredih se z
enakostjo spolov učenci in učenke seznanjajo pri predmetu spoznavanje okolja, v
višjih razredih pri predmetu etika in družba, gospodinjstva in v srednji šoli
pri predmetu sociologija.
Ukrepi:
-
vzpostavitev standardiziranega postopka za vključevanje vsebin o
enakosti spolov v vzgojno-izobraževalne programe in učna gradiva ter njihovo preverjanje
z vidika nestereotipnega prikazovanja žensk in moških
-
posodabljanje učnih načrtov osnovne šole in gimnazije ter študijskih
programov z vidika enakosti spolov in opredelitev ključnih vsebin
-
nadaljnji razvoj kompetenc pedagoškega kadra na področju enakih možnosti
spolov in diskriminacije zaradi spola, prepoznavanja spolnih stereotipov ter
prikritega kurikula
-
izvajanje programov in projektov, ki upoštevajo in spodbujajo enake
možnosti žensk in moških v športu
Kazalniki:
-
sprejeti standardizirani postopek za vključevanje vsebin o enakosti
spolov v učna gradiva ter njihovo preverjanje z vidika nestereotipnega
prikazovanja žensk in moških
-
število posodobljenih učnih načrtov
-
število projektov in programov, ki upoštevajo in vključujejo vidik
enakosti spolov, prepoznavajo spolne stereotipe in jih spreminjajo
-
število usposabljanj za razvoj kompetenc pedagoškega kadra na področju
enakih možnost spolov in diskriminacije zaradi spola, prepoznavanja spolnih
stereotipov ter prikritega kurikula
-
število posebnih programov za spodbujanje enakih možnosti žensk in
moških v športu
Nosilci:
MIZŠ
Sodelujoči organi:
Zavod RS za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje,
Andragoški center, Šola za ravnatelje, Državni izpitni center, Pedagoški inštitut
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
Cilj 2:
Povečanje deleža deklet in fantov v izobraževalnih programih
in usmeritvah, kjer so izrazito manjšinsko zastopani
Stanje:
V srednješolskem izobraževanju je bila spolna
neuravnoteženost najbolj prisotna na področju naravoslovja, matematike in
računalništva, kjer prevladujejo dijaki (96,5%), tehnike, proizvodne
tehnologije in gradbeništva (93,6% dijakov) ter področju izobraževalnih ved in
izobraževanja učiteljev in učiteljic, kjer prevladujejo dijakinje (93,3%). Tako
kot v preteklih letih ženske še naprej prevladujejo na višjih in visokih šolah
ter fakultetah, ki izobražujejo za področje zdravstva in socialnega dela ter za
pedagoško delo, moški pa prevladujejo na področju tehnike, proizvodne in
predelovalne tehnologije in gradbeništva. Do spremembe je prišlo le pri
izobraževanju za področje znanosti, matematike in računalništva, kjer se je
delež študentk od leta 2004 do leta 2011 povečal za skoraj 10 odstotnih točk (SURS).
V visokošolskem izobraževanju ženske prevladujejo na višjih
in visokih šolah ter fakultetah, ki izobražujejo za področje zdravstva in
socialnega dela ter za pedagoško delo. Slovenija je evropski cilj, 40-odstotni
delež prebivalstva, starega od 30 do 34 let s terciarno izobrazbo, dosegla leta
2013 (med ženskami 49,6% in med moškimi 31,1%). Med spoloma obstaja velika
razlika (168:100) in je večja samo še v Latviji (185:100) in Estoniji (179:100)
(Eurostat).
Ukrepi:
-
spodbujanje dejavnosti in projektov za seznanjanje in usmerjanje učenk
in učencev ter dijakov in dijakinj v vzgojno-izobraževalne programe ter šolske
in obšolske dejavnosti, kjer izrazito prevladuje nasprotni spol, s posebnim
poudarkom na usmerjanju deklet v izobraževalne programe na področju naravoslovnih
in tehničnih usmeritev
Kazalniki:
-
število dejavnosti in projektov, namenjenih seznanjanju in usmerjanju
učenk in učencev ter dijakov in dijakinj v vzgojno-izobraževalne programe ter
šolske in obšolske dejavnosti, kjer izrazito prevladuje nasprotni spol
-
delež dijakinj poklicnega in srednješolskega izobraževanja po področjih
izobraževanja
-
delež žensk diplomantk terciarnega izobraževanja po področjih
izobraževanja
Nosilci:
MIZŠ, MDDSZ, Zavod RS za zaposlovanje
Sodelujoči organi:
Zavod RS za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje,
Andragoški center, Šola za ravnatelje, Državni izpitni center, Pedagoški inštitut
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
II. ZMANJŠANJE NEENAKOSTI MED ŽENSKAMI IN MOŠKIMI V ZNANOSTI
Cilj 1:
Povečanje udeležbe žensk v znanosti in visokem šolstvu in
izboljšanje njihovega položaja
Stanje:
Na podiplomskem študiju sta spola skoraj izenačena. Leta 2013
je bil delež žensk med prejemniki in prejemnicami doktorskega naziva 47,4%
(SURS). To pa se ne izraža v deležu raziskovalk z doktoratom, kjer jih je 31%,
na najvišjih raziskovalnih položajih, kot je na primer status redne
profesorice, pa jih je 20% (Evropska komisija, 2013). Nizek je tudi delež žensk
v odborih, ki imajo vpliv na razdeljevanje finančnih sredstev za raziskave, saj
znaša le 23% (Evropska komisija 2013). Ženske kasneje v karieri vodijo
samostojen nacionalni projekt (v 10 letih po doktoratu 33% žensk in kar 43%
moških), redkeje se usposabljajo v tujini (zaradi družinskih razlogov) in tudi
pogosteje menijo, da v raziskovanju prihaja do diskriminacije zaradi spola (34%
žensk in le 6% moških) (Komisija za ženske v znanosti, 2011). Pogoji
napredovanja so bolj prilagojeni moškim. Prihaja tudi do razlik v plačah,
nagradah in častnih nazivih. Med dobitniki najvišjih nagrad za znanost, Zoisove
nagrade za življenjsko delo, v času med letoma 2000 in 2012 ni bilo nobene
ženske. Seznam častnih doktoratov Univerze v Ljubljani od leta 1929, odkar se
podeljuje ta naslov, do leta 2010 pokaže, da je bilo podeljenih 72 častnih
doktoratov in ta naziv so dobile le štiri ženske. Med vsemi dobitniki oziroma
dobitnicami naziva »častni senator« Univerze v Ljubljani, ki se podeljuje od
leta 1997, ni bilo do zdaj še nobene ženske.
Trenutni delež žensk med raziskovalci in raziskovalkami za
Slovenijo znaša 34%, kar presega povprečje EU (30%). Kljub temu je bilo leta
2007 v akademskem sektorju med rednimi profesoricami le 17% žensk. V program
Mladi raziskovalci se vključuje vse več žensk, zlasti v biotehničnih vedah,
medicini, družboslovju in humanistiki.
Ukrepi:
-
sprejem usmeritev in strategij za odpravljanje ovir v akademski karieri
žensk
-
spodbujanje programov in projektov, ki promovirajo ženske v znanosti
Kazalniki:
-
število usmeritev in strategij za odpravljanje ovir v akademski karieri
žensk
-
število programov, ukrepov in projektov, ki promovirajo ženske v
znanosti
Nosilci:
MIZŠ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
III. BOLJŠA OPREMLJENOST S PODATKI, ANALIZAMI IN RAZISKAVAMI O
ENAKOSTI SPOLOV
Cilj 1:
Povečanje števila znanstvenih raziskav in analiz o enakosti
spolov
Stanje:
Znanstvenih analiz in raziskav o enakosti spolov je v
Sloveniji malo. Izvajajo se nesistematično in večinoma je le od prizadevanj posameznikov
in posameznic, ki so zainteresirani za tovrstne raziskave, odvisno, ali jim bo
uspelo pridobiti sredstva za tovrstne teme. V zadnjih letih je bilo nekaj
tovrstnih raziskav sofinanciranih v okviru Ciljnih razvojnih programov, ki jih
razpisuje Javna agencija za raziskovalno dejavnost.
Ukrepi:
-
spodbujanje in podpora raziskavam in študijam o enakosti spolov
-
vključitev vidika spola v relevantne analize in raziskave
Kazalniki:
-
število financiranih raziskav in analiz o enakosti spolov
-
število analiz in raziskav, ki vključujejo vidik spola
Nosilci:
MIZŠ – ARRS
Sodelujoči organi:
vsa ministrstva, vsi uradi
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
IV. ODPRAVLJANJE STEREOTIPNE PODOBE SPOLOV IN SPODBUJANJE ENAKIH
MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH V KULTURI IN MEDIJIH
Cilj 1:
Povečanje števila projektov in programov, ki prispevajo k
odpravljanju stereotipov in spodbujanju enakosti spolov v kulturi in medijih
Stanje:
Za oceno stanja manjkajo podatki o javnih sredstvih,
dodeljenih kulturnim ustvarjalkam in ustvarjalcem ter projektom in programom,
ki prispevajo k spodbujanju enakosti spolov, zato potrebujemo tudi več analiz o
medijskih vsebinah in programih, ki odpravljajo stereotipe in spodbujajo
enakost spolov, vključno s pripadnicami manjšinskih etničnih skupnosti.
Ukrepi:
-
izdelava analiz o položaju žensk in moških v kulturi in medijih ter
razlikah med spoloma
-
podpora projektom, ki odpravljajo stereotipne podobe spolov in
promovirajo načelo enakosti spolov v medijih ter na spletu, vključno s
stereotipnimi podobami pripadnic manjšinskih etničnih skupnosti
-
usklajevanje zakonskih in podzakonskih aktov s sprejetimi načeli enakih
možnosti žensk in moških
-
podpora projektom na področju manjšinskih etničnih skupnosti, ki
vključujejo ženske ali so namenjeni tudi ženskam, pripadnicam manjšinskih
etničnih skupnosti
Kazalniki:
-
število analiz o položaju žensk in moških v kulturi in medijih ter
razlikah med spoloma
-
število projektov, ki odpravljajo stereotipne podobe spolov in
promovirajo ustavno načelo enakosti spolov, vključno s stereotipnimi podobami
pripadnic manjšinskih etničnih skupnosti
-
število usklajenih zakonskih in podzakonskih aktov s sprejetimi načeli
enakih možnosti žensk in moških
-
število projektov na področju manjšinskih etničnih skupnosti, ki
vključujejo ženske ali so namenjeni tudi ženskam, pripadnicam manjšinskih
etničnih skupnosti
Nosilci:
MK, MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
V. SPOLNO OBČUTLJIVA RABA JEZIKA
Cilj 1:
Povečanje spolno občutljive rabe jezika
Stanje:
Jezik ima temeljno vlogo pri oblikovanju družbene identitete
posameznika in posameznice ter je medsebojno povezan z družbenim obnašanjem in
kulturo. Uporaba jezika, v katerem se zapovedujejo prisotnost, enak položaj in
vloge žensk in moških v družbi, zgovorno zrcali, ali so deklice in dečki,
ženske in moški obravnavani enako, enako prepoznavni v družbi in ali imajo
enako vrednost in dostojanstvo. Toda v govorjenem in pisnem izražanju dajemo še
vedno prednost moški slovnični obliki, pri čemer predpostavljamo, da velja za
nevtralno in da zatorej vključuje ženske in moške. S spolno nediskriminatorno
(»neseksistično«) rabo jezika je mogoče uskladiti jezik z družbenimi in
kulturnimi spremembami, ki zaznamujejo življenje žensk in moških, ter
prispevati k udejanjanju enakosti spolov. Zato je treba vse – zlasti šolstvo,
medije, pristojne organe (državni organi, nosilci javnih pooblastil itd.) –
spodbuditi k uporabi obeh spolnih slovničnih oblik.
K uporabi obeh spolnih slovničnih oblik nas trenutno zavezuje
Poslovnik državnega zbora (115. člen), ki določa, da se mora v besedilu
členov smiselno uporabiti ženski in moški spol v tistih prvih členih oziroma
poglavjih predloga zakona, ki določajo temeljne subjekte predloga zakona, z
navedbo, da se v nadaljnjem besedilu uporabi naslavljanje v moškem spolu.
Ukrepi:
-
spodbujanje spolno občutljive rabe jezika v strokovnih, pravnih, upravno-administrativnih,
vzgojno-izobraževalnih in političnih besedilih
-
spodbujanje spolno občutljive jezikovne prakse v javni upravi, javnih
medijih ter v vzgoji in izobraževanju
Kazalniki:
-
število pobud in besedil, ki upoštevajo spolno občutljivo rabo jezika v
strokovnih, pravnih, upravno-administrativnih, vzgojno-izobraževalnih in
političnih besedilih
-
sprejete smernice za spodbujanje spolno občutljive jezikovne prakse v
javni upravi, javnih medijih ter v vzgoji in izobraževanju
Nosilci:
MK, MDDSZ, MJU, MIZŠ, MP
Sodelujoči organi:
ministrstva, samoupravne lokalne skupnosti,
vzgojno-izobraževalni zavodi
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
2.4 SOCIALNA VKLJUČENOST
2.4.1 Položaj, trendi in izzivi
Zmanjšanje revščine in socialne izključenosti
Uspešna moderna družba temelji na vključevanju vseh
posameznic, posameznikov in družbenih skupin v njeno družbeno okolje ter v
politične, ekonomske in družbene procese, s čimer se omogoči njihova polna
participacija v družbi.
Boj proti revščini in socialni izključenosti je v zadnjih
letih postal eden glavnih ciljev številnih držav, ki se spopadajo z gospodarsko
krizo in njenimi posledicami. Revščina v EU ogroža več kot 80 milijonov ljudi,
med njimi je četrtina otrok. Kot ugotavlja raziskava Eurobarometra Revščina in
socialna izključenost (Poročilo Evropske komisije, 2010), je gospodarska kriza
te razmere še poslabšala in s tem dodatno ogrozila ranljive skupine
prebivalstva, ki so se že doslej težje vključevale na trg dela in v različne podporne
mreže. To ne prinaša zgolj deprivacije, temveč drsenje v izgubljanje vitalnih
socialnovarstvenih pravic in revščino. Vključevanje ranljivih skupin v središče
naše družbe in trga dela ter zmanjševanje revščine pa je ključnega pomena za
trajnostno in vključujočo rast.
Da bi se na ravni EU učinkoviteje spopadli z revščino in
socialno izključenostjo, je bila vzpostavljena Evropska platforma za boj proti
revščini in socialni izključenosti, ki je ena izmed sedmih vodilnih pobud
programa Evropa 2020 za pametno, trajnostjo in vključujočo gospodarsko rast.
Njen cilj je v državah članicah EU pred revščino in socialno izključenostjo
obvarovati 20 milijonov ljudi. Evropska platforma proti revščini in socialni
izključenosti vsebuje štiri ključne ukrepe: spodbujanje inovacij v socialni
politiki, čim boljše izkoriščanje vseh skladov EU, zlasti Evropskega socialnega
sklada, učinkovitejšo socialno zaščito in storitve, ki ustrezajo novim
družbenim potrebam, ter pritegnitev širšega kroga partnerjev v boj proti
izključenosti.
Področje socialne vključenosti je tesno povezano z drugimi
področji, zlasti s področjem dela in socialno politiko. Ključna strategija preprečevanja
in zmanjševanja revščine ter spodbujanja socialne vključenosti je namreč
povečanje zaposlitvenih možnosti, zlasti najbolj ranljivih skupin prebivalstva.
Zaposlitev je najučinkovitejši način, da se ljudem zagotovi samostojnost,
finančna varnost in občutek pripadnosti. Da bi ženskam in moškim, ki živijo v
revščini in so socialno izključeni, omogočili, da živijo dostojanstveno in
dejavno sodelujejo v družbi, potrebujemo poleg dodatnih prizadevanj za
povečanje zaposlitvenih možnosti tudi spodbujanje vseživljenjskega učenja,
krepitev sistemov socialne varnosti ter celovito in aktivno politiko socialne
vključenosti. To lahko spodbudimo le s sinergijo ukrepov, ki bodo ustvarili
nove priložnosti za ljudi v novih življenjskih obdobjih in jih obvarovali pred
socialno izključenostjo in tveganjem revščine. Vsi ti ukrepi morajo spodbujati
tudi enakost spolov.
Pri oblikovanju predlogov in politik za spopadanje z revščino
in socialno izključenostjo je treba poudariti pomembnost obravnavanja razlik
med spoloma, saj je stopnja tveganja revščine pri ženskah višja kot pri moških.
Največja vrzel obstaja med starejšimi ženskami in moškimi, pri čemer najbolj
izstopajo samske ženske, starejše od 65 let. V zelo slabem položaju so tudi
enostarševska gospodinjstva z vsaj enim vzdrževanim otrokom, pri čemer glavnino
teh gospodinjstev tvorijo matere z otroki.
Strategija Evropa 2020 ugotavlja, da je nujno dejavno
spodbujati socialno podjetništvo in družbene inovacije v podporo najbolj
ranljivim skupinam ljudi. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti tudi
ženskam iz etničnih manjšin, zlasti romskim ženskam, ki so bolj izpostavljene
revščini kot druge ženske. Med bolj ranljivimi skupinami žensk oziroma bolj
izpostavljenimi tveganju revščine so tudi invalidne ženske, priseljenke oziroma
migrantke ter ženske iz ruralnih predelov oziroma kmečke ženske.
Slovenija spada med države s podpovprečnim tveganjem revščine
in socialne izključenosti, vendar pa je trend na tem področju zaskrbljujoč, saj
se tveganje revščine povečuje hitreje kot v drugih evropskih državah. S tem smo
se še dodatno oddaljili od cilja EU na tem področju. Slovenija si bo
prizadevala za doseganje cilja EU 2020 glede revščine in socialne izključenosti
z zavezo, ki jo je dala že v Nacionalnem reformnem programu (2010), in sicer,
da bo zmanjšala število tistih, ki se srečujejo s tveganjem revščine za 40.000
oseb, glede na izhodiščno vrednost 360.000 iz leta 2008. Ker se je to število v
letu 2012 še povečalo, se je Slovenija od tega cilja še oddaljila.
Ženske in moški revščino in socialno izključenost doživljajo
na različne načine, različno pa se z njima tudi spopadajo. Zato je za
oblikovanje ustreznih programov in ukrepov za zmanjševanje tveganja revščine in
socialne izključenosti ranljivih družbenih skupin žensk in moških pomembno
ugotavljati in spremljati razlike ločeno glede na spol ob upoštevanju dejstva,
da ženske ali moški niso homogena skupina. Oblikovanje in izvajanje
socialnovarstvenih storitev bo toliko bolj uspešno, kolikor bolj bodo ukrepi in
programi prilagojeni različnim potrebam različnih skupin žensk in moških z
večjim tveganjem revščine in socialne izključenosti.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Stopnja tveganja revščine (z dohodkom v naravi) se je od leta
2005 naprej zniževala in se pred začetkom gospodarske krize v letu 2007 znižala
na najnižjo raven 10,9%, nato je začela naraščati in leta 2013 je znašala
13,5%. Vseskozi je višja pri ženskah kot pri moških. Leta 2005 je tveganje
revščine za ženske znašalo 13,2% za moške pa 9,6%, leta 2013 pa je bila stopnja
tveganja revščine za ženske 14,6% in 12,5% za moške. Najvišja stopnja tveganja
revščine je med brezposelnimi osebami, kjer je v obdobju od 2005 do 2013
narasla za 20,5 odstotne točke in znaša 45,9% (pri ženskah 44,8% in pri moških 47%).
Glede na tip gospodinjstva je stopnja tveganja revščine najvišje pri enočlanskih
gospodinjstvih oseb, starejših od 65 let. Pri ženskah je znašala stopnja
revščine leta 2013 42,1%, pri moških 33,2%. V primerjavi z letom 2005 se je pri
ženskah znižala za 6,5 odstotne točke, pri moških pa zvišala za 7,2 odstotne
točke. Poseben problem so tudi enostarševska gospodinjstva z vsaj enim
vzdrževanim otrokom, saj je stopnja tveganja revščine leta 2013 znašala 30,1%
in se je v enem letu povišala za 4,2 odstotne točke (SURS).
V letu 2013 sta v primerjavi z letom 2005 za oba spola večji tudi
stopnja materialne prikrajšanosti in preobremenjenost s stanovanjskimi stroški.
Glede stopnje materialne prikrajšanosti so od leta 2005 do 2011 v slabšem
položaju ženske, leta 2012 se je položaj obrnil, vendar je leta 2013 stopnja
materialne prikrajšanosti spet višja pri ženskah (6,6% moški in 6,7% ženske)
(SURS).
Podatki o prejemnikih in prejemnicah socialne pomoči kažejo,
da je bilo leta 2012 v povprečju mesečno 46.304 prejemnikov in prejemnic
socialne pomoči, leta 2005 pa 91.700 (MDDSZ). Glavni razlog za zmanjšanje
števila prejemnikov in prejemnic socialne pomoči je spremenjena zakonodaja.
Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega
nacionalnega programa
V tem obdobju so se izvajale dejavnosti za zagotavljanje
dostopnosti in kakovosti storitev za zmanjševanje socialne izključenosti in
tveganja revščine, prilagojene posebnim potrebam ranljivih skupin, med njimi
tudi ranljivim skupinam žensk, ter posebni programi za izboljšanje
zaposljivosti in socialne vključenosti ranljivejših skupin prebivalstva.
V okviru Operativnega programa razvoja človeških virov so
bili izvedeni javni razpisi za izbiro projektov in programov, ki so vključenim
osebam, med njimi tudi ženskam, omogočili boljšo in intenzivno podporo njihovi
delovni in socialni integraciji ter hkrati vplivali na ozaveščanje delodajalcev
ter odpravljanje predsodkov, povezanih z zaposlovanjem ranljivih skupin na trgu
dela.
Med ranljivimi skupinami, ki so še posebej izpostavljene
tveganju revščine, je bila posebna pozornost namenjena tudi kmečkim ženskam in
ženskam na podeželju. S ciljem izboljšati kakovost življenja in pogoje dela na
podeželju so bila v okviru prizadevanj Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in
prehrano, društev na podeželju in kmetijske svetovalne službe organizirane
dejavnosti za ozaveščanje članstva o vlogi in prizadevanjih kmečkih žensk za
izboljšanje položaja.
Ministrstvo za okolje je v sodelovanju s Stanovanjskim
skladom RS spodbujalo pridobivanje neprofitnih stanovanj prednostno za ranljive
skupine žensk in moških, s čimer se je povečala dostopnost do neprofitnih
stanovanj in ugodnih stanovanjskih kreditov za te skupine. Pri tem se je
posebej spodbujalo delovanje in medsebojno sodelovanje nevladnih organizacij,
ki delujejo na tem področju.
Ključni izzivi v obdobju novega nacionalnega programa
2015–2020
Slovenija si je v Strategiji razvoja Slovenije 2014–2020, ki
je v pripravi, kot kvantitativni cilj na tem področju postavila zmanjšati število
oseb z visokim tveganjem revščine ali socialne izključenosti s 386.000 na
321.000 oseb. Pri tem si je kot cilj zadala zmanjšanje tveganja revščine in
povečanje socialne vključenosti vseh ogroženih in ranljivih skupin
prebivalstva. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje
2013–2020 pa med temeljnimi načeli omenja tudi načelo enakosti spolov oziroma
nujnost upoštevanja vidika enakosti spolov pri izvedbi ukrepov, pri čemer
posebej izpostavlja visoko stopnjo tveganja revščine pri starejših ženskah,
zlasti pri tistih, ki živijo same.
Operativni program za izvajanje evropske kohezijske politike
2014–2020 med ključne politike boja proti revščini in socialni izključenosti
uvršča vključevanje in povečanje zaposljivosti neaktivnih, dolgotrajno
brezposelnih in dolgotrajnih prejemnikov in prejemnic socialnih pomoči.
Pomembno je tudi razvijanje novih storitev dolgotrajne oskrbe, vlaganje v
spodbujanje aktivnega in zdravega življenjskega sloga v celotnem življenjskem
obdobju, vključno z zmanjšanjem neenakosti v zdravju, ter spodbujanje socialne
vključenosti z dostopom.
Povečanje socialne vključenosti in zmanjšanje tveganja
revščine najbolj ranljivih oziroma izključenih skupin je zaradi učinkov
gospodarske krize na ženske in moške med najpomembnejšimi cilji nacionalnega
programa v naslednjem obdobju. Pri tem se bomo osredotočili predvsem na najbolj
ranljive oziroma izključene skupine žensk, ki so izpostavljene največjemu
tveganju revščine in socialni izključenosti, to pa so starejše ženske, ki
živijo same, ženske v enostarševskih materinskih družinah in zapostavljene
skupine žensk.
Sprejeta je bila Resolucija o nacionalnem programu socialnega
varstva za obdobje 2013–2020, ki določa, da je treba pri storitvah in programih
upoštevati načelo enakosti spolov. Med strategijami za zmanjšanje tveganja
revščine, povečanje socialne vključenosti socialno ogroženih in ranljivih
skupin prebivalstva je naveden razvoj novih (inovativnih) ukrepov za zmanjšanje
revščine in socialno vključevanje skupin, kot so otroci, starejši,
enostarševske družine, starejše samske ženske itd.
2.4.2 Cilji in ukrepi
I. ZMANJŠANJE NEENAKOSTI MED SPOLOMA GLEDE IZPOSTAVLJENOSTI
TVEGANJU REVŠČINE
Cilj 1:
Povečanje socialne vključenosti in zmanjšanje tveganja
revščine žensk, zlasti starejših žensk, ki živijo same, in enostarševskih
družin ter zapostavljenih skupin žensk
Stanje:
V letu 2013 je bila stopnja tveganja revščine 14,5% in se je
v primerjavi z letom prej zvišala za 1 odstotno točko. Stopnja tveganja
revščine je višja pri ženskah (15,4% v 2013) kot pri moških (13,5% v 2013),
predvsem pri ženskah, starejših od 60 let (ženske 22,1%, moški 12,1% v 2013),
in ženskah, starejših od 65 let, ki živijo same (ženske 42,1%, moški 33,2% v
2013). Tveganje revščine je višje tudi v enostarševskih družinah (30,1% v
2013); večina le-teh so materinske enostarševske družine (SURS). Ženske
prevladujejo tudi med dolgotrajno revnimi osebami.
Največja neravnovesja med spoloma v stopnji tveganja revščine
obstajajo pri starejših in s starostjo naraščajo.
Posebna skupina žensk, ki je pogosteje v položaju socialne
izključenosti, so kmečke ženske, ki imajo omejene možnosti pri izkoriščanju
nekaterih socialnih pravic ter slabšo dostopnost do različnih storitev.
Med ranljivejše družbene skupine pa se uvrščajo tudi Romi in
še posebej Rominje, invalidi in invalidke ter priseljenci in priseljenke.
Med tujimi državljani, starimi od 20 do 64 let, je bila leta
2011 stopnja tveganja revščine 44,0% in med tujimi državljankami 50,0%
(Eurostat).
Ukrepi:
-
izvajanje projektov in programov za povečanje socialne vključenosti in
zmanjšanje tveganja revščine žensk
-
posebni programi za povečanje socialne vključenosti in zmanjšanje
tveganja revščine, zlasti starejših žensk, ki živijo same, in enostarševskih
družin
-
vzpostavitev načina spremljanja (nenehno spremljanje – podatki) in
analize o socialni izključenosti in izpostavljenosti tveganju revščine
zapostavljenih skupin žensk
-
posebni programi in projekti, namenjeni večji socialni vključenosti
zapostavljenih skupin žensk
Kazalniki:
-
stopnja tveganja revščine žensk in razlika med spoloma
-
stopnja tveganja revščine starejših žensk (nad 65 let) in razlika med
spoloma
-
stopnja tveganja revščine enostarševskih družin
-
podatki in analize o socialni vključenosti in izpostavljenosti tveganju
revščine zapostavljenih skupin žensk
-
število udeleženk delavnic, posvetov in drugih prireditev v okviru
stanovskega, interesnega in drugega povezovanja, namenjenih spodbujanju večje
socialne vključenosti zapostavljenih skupin žensk
Nosilci:
MDDSZ, MKGP
Sodelujoči organi:
Urad za narodnosti
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
2.5 ZDRAVJE ŽENSK IN MOŠKIH
2.5.1 Položaj, trendi in izzivi
Varovanje spolnega in reproduktivnega zdravja, skrb za
duševno zdravje ter odprava neenakosti v zdravju
Razlike v zdravju med ženskami in moškimi so izraz razlike v
razmerju moči med spoloma, bioloških značilnosti, reproduktivnih značilnosti,
načina življenja in izpostavljenosti dejavnikom tveganja ter so pogojene tudi z
različnimi spolnimi vlogami v družbi.
Slabo gospodarsko stanje v družbi praviloma povečuje
neenakosti v zdravju in negativno vpliva na zdravje žensk in moških. Družba, ki
ima težave z naraščajočo revščino in socialno izključenostjo, mora zagotoviti
pogoje za solidarnost in enakost. Veliko pozornosti mora posvečati dolgoročno
najbolj učinkovitim in dostopnim, preventivnim in promocijskim ukrepom, zlasti
pri preprečevanju in zgodnjem odkrivanju kroničnih bolezni ter vlaganju v
spodbujanje aktivnega in zdravega življenjskega sloga v celotnem življenjskem
obdobju, vključno z zmanjševanjem neenakosti v zdravju. To so ukrepi, ki lahko
pomembno pripomorejo k večji kohezivnosti družbe.
Zdravstvena strategija EU Skupaj za zdravje opozarja na
razlike v zdravju med spoloma in poudarja odpravo neenakosti v zdravju med
različnimi družbenimi skupinami. Podpira splošno strategijo Evropa 2020, s
katero naj bi se EU razvila v pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo,
ki bo omogočalo napredek vsem. Nujen pogoj za to je zdravo prebivalstvo.
Pričakovana življenjska doba ob rojstvu se je v državah članicah
EU v zadnjih letih podaljševala, medtem ko se je prezgodnja umrljivost izrazito
zmanjšala. Pričakovati je, da lahko človek več kot tri četrtine življenja
preživi pri dobrem zdravju. K podaljšanju življenjske dobe so skozi zgodovino
znatno prispevali izboljšanje življenjskih in delovnih razmer ter uvedba
zdravju prijaznejšega življenjskega sloga ljudi, veliko pa naj bi k temu
pripomogel tudi napredek v zdravstveni oskrbi.
Tako kot v drugih evropskih državah je tudi v Sloveniji
pričakovano trajanje življenja daljše pri ženskah kot pri moških. Zelo pomembna
kazalnika zdravja sta obolevnost in umrljivost prebivalstva. Najpogostejši
razlogi za prezgodnjo umrljivost so: rak, nezgode in nasilne smrti, srčno-žilne
bolezni in bolezni prebavil, ki so pred 65. letom starosti veliko pogostejši
pri moških kot pri ženskah.
Kljub temu, da ženske živijo dlje kot moški, pa večji del
svojega življenja preživijo v slabem zdravju zaradi kroničnih bolezni in
manjših zmožnosti. Slovenija se po kazalniku let zdravega življenja uvršča na
sam rep držav EU. Delež življenja brez oviranosti je tako za moške kot za
ženske tretji najmanjši v EU. Številne družbene vloge, ki jih ženske
izpolnjujejo, so povezane z njihovo veliko obremenjenostjo, kar se med
indikatorji zdravja kaže s slabšim ocenjevanjem lastnega zdravja, večjo
obremenjenostjo s stresom in tudi več izostajanja z dela zaradi bolezni in nege
družinskih članov in članic. Kljub večjim obremenitvam s stresom pri ženskah so
moški bolj ogroženi zaradi prezgodnje umrljivosti zaradi samomora. Pri moških
je tudi petkrat višja kot pri ženskah prezgodnja umrljivost zaradi nezgod.
Področje, kjer obstajajo pomembne razlike med spoloma in je
povezano z različnimi zdravstvenimi izidi, je duševno zdravje. Duševno zdravje
je pomembno za posameznika, posameznico in družbo. Duševno zdravje omogoča
posamezniku oziroma posameznici udejanjanje njegovih/njenih umskih in čustvenih
zmožnosti ter mu/ji omogoča, da najde in izpolni svojo vlogo v poklicnem,
družbenem in zasebnem življenju. Za družbo je dobro duševno zdravje podlaga za
družbeno kohezijo in večjo blaginjo. Slabše duševno zdravje se pojavlja pri
dekletih že v mladostniškem obdobju. Med odraslimi pa se ženske pogosteje kot
moški čutijo napete, pod stresom ali velikim pritiskom in to tudi težje in
slabše obvladujejo. Ženske pogosteje doživljajo stres zaradi težav v družini,
slabih odnosov med sodelavci in sodelavkami ter osamljenosti, moški pa zaradi
obremenitev na delovnem mestu.
Pomemben kazalnik uresničevanja enakosti ženk in moških na področju
zdravja je dostopnost zdravstvenega varstva ter uporaba in prilagojenost
storitev potrebam žensk in moških. Zdravstveno varstvo na primarni ravni
uporabljajo ženske v zgodnejših obdobjih življenja pogosteje kot moški, kar je
povezano tudi z njihovo reproduktivno vlogo. Pri ženskah opažamo večjo
sprejemljivost za ponujene preventivne storitve in programe. Podatki za državni
program odkrivanja raka debelega črevesja in danke, ki je enako dostopen za
moške in ženske, kažejo, da se ženske značilno boljše odzivajo za sodelovanje v
programu in s tem učinkovito zmanjšujejo tveganje obolevanja in smrti zaradi te
vrste raka.
Temelj politike varovanja spolnega in reproduktivnega zdravja
celotne populacije je varovanje spolnih in reproduktivnih pravic žensk in moških.
Spolne in reproduktivne pravice se zagotavljajo z dobro dostopnostjo ter
možnostjo izbire različnih oblik storitev, s poudarkom na zagotavljanju
dostopnosti do brezplačne kontracepcije in splava, storitev v času nosečnosti,
poroda in poporodnega obdobja ter zgodnjem odkrivanju bolezni reproduktivnega
sistema.
Izobraževanje, informiranje, ozaveščanje in svetovanje o
spolnem in reproduktivnem zdravju in pravicah v vseh življenjskih obdobjih
povečujejo možnosti izbire ter prispevajo k varovanju reproduktivnega zdravja
žensk in moških in k zgodnjemu odkrivanju ter obravnavi s tem povezanih bolezni
in stanj.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu je za ženske precej
višje kot za moške (82,9 leta za ženske in 77 let za moške leta 2012), pri
čemer se v zadnjih letih hitreje povišuje pri moških. V primerjavi z letom 2005
se je pri moških povišalo za 2,2 leta in pri ženskah za 1 leto (SURS).
Če pri pričakovanem trajanju življenja velja, da je za ženske
daljše, pa je bilo leta 2012 pričakovati, da bodo moški preživeli 0,9 leta več
brez oviranosti, medtem ko je razlika leta 2005 znašala 3,7 leta v korist
žensk. Ker ženske živijo dlje kot moški, je relativni kazalnik za ženske še
toliko slabši – ob rojstvu je pričakovati, da bo ženska preživela 66,7%
življenja brez oviranosti (2005: 74,3%), moški pa 73,3% (2005: 76,3%) (SURS).
Umrljivost zaradi samomora in prometnih nezgod pada pri obeh
spolih. Število samomorov se je od leta 2005 do 2012 znižalo za 60 primerov
(pri ženskah za 32 in pri moških za 28 primerov, število smrti zaradi prometnih
nezgod pa za 120 (pri ženskah za 36, pri moških za 84 primerov). Umrljivost
raste zaradi zastrupitve (s prepovedanimi drogami in alkoholom) tako pri moških
kot pri ženskah. Pri ženskah narašča tudi stopnja hospitalizacij zaradi
zastrupitev s psihotropnimi zdravili, kar vse kaže na slabo duševno zdravje pri
obeh spolih in bolezni odvisnosti (NIJZ).
V zadnjih letih je raba hormonske kontracepcije stabilna,
raba intrauterine kontracepcije pa se je povečala, kar se kaže tudi v
zniževanju stopnje dovoljene splavnosti. V obdobju od 2005 do 2012 se je
stopnja dovoljene splavnosti znižala z 11,7 na 8,7. Znižala se je v vseh
starostnih skupinah (NIJZ).
Različni kazalniki zdravja nosečnic, porodnic in
novorojenčkov so stabilni in za zdaj ne kažejo pomembnega izboljševanja stanja.
Sicer je v večini držav EU še vedno prisoten trend izboljšanja. Stopnja
maternalne umrljivosti je v obdobju od 2005 do 2009 znašala 15 maternalnih
smrti ali 15,0 na 100.000 živorojenih otrok (NIJZ). V obdobju 2009–2011 pa je
bila stopnja maternalne umrljivosti nižja. Za zdaj še ni mogoče na podlagi teh
podatkov sklepati o trendu, saj gre za majhne absolutne številke in prekratko
obdobje.
Za uspešno zmanjšanje rakavih bolezni je sprejet Državni
program obvladovanja raka v Sloveniji 2010–2015; Državni program zgodnjega
odkrivanja raka na materničnem vratu (ZORA) uspešno poteka že od leta 2003 in
kaže dobre rezultate, saj je incidenca raka na materničnem vratu pomembno
upadla.
Pojavnosti raka dojke se že več kot dvajset let povečuje. Od
leta 2008 deluje tudi nacionalni presejalni program za zgodnje odkrivanje raka
dojke. Že več kot deset let poteka oportuno presejanje raka dojk, kar pomeni,
da se presejalne mamografije za zgodnje odkrivanje raka dojk lahko udeleži
vsaka ženska v starosti 50 do 69 let, torej takrat, ko je ta rak najpogostejši
in zato izvedba presejalne mamografije upravičena. Že od leta 2008 se postopno
ta sistem nadgrajuje tako, da vsaka ženska dobi osebno vabilo za sodelovanje in
da se sama obravnava žensk izvaja po enotnih, evropskih standardih kakovosti.
Ta organizirani presejalni program trenutno že poteka v območnih enotah
Ljubljana in Maribor. Nosilec programa je v zaključni fazi priprave natančnega
načrta širitve organiziranega programa, ki se bo po celotni Sloveniji izvajal
po najvišjih standardih kakovosti. Vendar pa je na območjih, kjer organiziran
program še ni vpeljan, ženskam do njegove vzpostavitve seveda še naprej na
razpolago oportuno presejanje.
Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega
nacionalnega programa
V Sloveniji se v okviru zdravstvenega varstva v skladu s
Pravilnikom za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni
(Uradni list RS, št. 19/98, 47/98, 26/00, 67/01, 33/02, 37/03, 117/04,
31/05, 83/07, 22/09 in 17/15) izvajajo naslednje vrste preventivnih pregledov:
pregledi žensk v reproduktivni dobi, za preprečevanje srčno-žilnih bolezni,
preventivni pregledi novorojenčkov, predšolskih in šolskih otrok, mladine in
študentov.
Ministrstvo za zdravje redno sofinancira programe na temo
krepitve zdravja, kjer je poseben poudarek na zmanjševanju neenakosti v
zdravju. V okviru javnih razpisov za programe varovanja in krepitve zdravja so
bila razpisana sredstva namenjena pomoči ranljivim skupinam v reproduktivnem
obdobju (materam med nosečnostjo, po porodu, partnerjem, svojcem), programom za
preprečevanje okužbe s HIV in varnejšo spolnosti med moškimi, ki imajo spolne
odnose z moškimi, ter med drugimi ciljnimi skupinami, predvsem mladimi z bolj
tveganim spolnim vedenjem.
Pri preprečevanju spolno prenosljivih okužb se uspešno izvaja
program testiranja moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, na HIV in druge
spolno prenosljive okužbe. Testiranje poteka izven zdravstvenih ustanov.
V tem obdobju so bili programi namenjeni tudi ranljivim
skupinam žensk, ki imajo pogosto težave z dostopnostjo do različnih storitev in
informacij s področja zdravja in zdravstvenega varstva.
Izvedba posebnih programov (ZORA, DORA) s poudarkom na
zgodnjem odkrivanju raka na materničnem vratu in raka dojke je pomembno
prispevala k izboljšanju reproduktivnega zdravja žensk oziroma zmanjšanju
pojavnosti razširjenega raka na materničnem vratu in zmanjšanju umrljivosti
zaradi raka na dojkah.
S programom zgodnjega odkrivanja raka debelega črevesa in
danke (SVIT) se je povečal delež zgodaj odkritih rakov in zmanjšalo število
umrlih za tem rakom.
Glavni nosilci izvedenih projektov in programov so bili MZ,
IVZ, OI, nevladne organizacije in javni zavodi na področju zdravja, MDDSZ
(duševno zdravje), MKGP, društva na podeželju in kmetijske svetovalne službe
(kmečke ženske).
Sprejet je bil Zakon o duševnem zdravju (2008), ki določa
sistem zdravstvene in socialnovarstvene skrbi na področju duševnega zdravja,
nosilce oziroma nosilke te dejavnosti, pravice osebe med zdravljenjem ter
postopke sprejema. Na njegovi podlagi je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem
programu duševnega zdravja 2011–2016, ki upošteva razlike med spoloma ter
specifične potrebe žensk in moških.
Sprejeta sta bila tudi Zakon o preprečevanju nasilja v
družini (2008) in Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v
družini, ki določa še bolj okrepljeno medsektorsko sodelovanje za učinkovitejšo
prepoznavo in obravnavo žrtev nasilja v družini. Zdravstveni delavci in delavke
imajo izjemno pomembno vlogo pri prepoznavanju žrtev nasilja in ustreznem
ukrepanju ter nudenju pomoči žrtvam, saj so tisti strokovnjaki in
strokovnjakinje, s katerimi se bodo žrtve nasilja najverjetneje srečale.
Izpostavljenost nasilju pomembno vpliva na zdravje žrtve, tako na telesno kot
na duševno, in posledice izpostavljenosti so dolgotrajne.
Ključni izzivi v obdobju novega nacionalnega programa
2015–2020
Zagotavljanje in izboljšanje spolnih in reproduktivnih pravic
žensk in moških ostaja ključni izziv na področju zdravja. Poudarek bo na dobri
dostopnosti ter možnosti izbire različnih oblik storitev, s poudarkom na
zagotavljanju dostopnosti do kontracepcije, storitev v času nosečnosti, poroda
in poporodnega obdobja ter zgodnjem odkrivanju bolezni reproduktivnega sistema.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje se izvaja projekt
Skupaj za zdravje, financiran iz sredstev Norveškega finančnega mehanizma.
Projekt je posvečen celoviti analizi izvajanja zdravstvenega varstva ter
pripravi izhodišč za izvajanje integrirane preventive kroničnih bolezni in
zmanjševanje neenakosti v zdravju pri odraslih prebivalcih Slovenije. Projekt
je usmerjen tudi na populacijo otrok in mladostnikov s posebnim poudarkom na
preventivnem zdravstvenem varstvu in zmanjševanju neenakosti v zdravju.
Rezultat projekta bodo predlogi sistemskih ukrepov za lažji dostop ranljivih
skupin do zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenega varstva ter predlogi za
nadgradnjo sedanjega programa zdravstvenega varstva otrok in mladostnikov, tako
da bo zagotovljen pravičen in enak dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev
in zdravstveno vzgojnih intervencij vsem otrokom in mladostnikom.
V okviru programa Norveškega finančnega mehanizma se na
področju pobud za javno zdravje izvajajo tudi projekti, namenjeni zmanjševanju
razlik v zdravju med skupinami uporabnikov.
Posebno skrb je treba posvetiti spolnemu in reproduktivnemu
zdravju in pravicam (SRZP) mladostnic in mladostnikov ter jim zagotoviti stalen
in sistemski pristop do ustrezne informiranosti in do pridobivanja veščin za
odgovorno odločanje v zvezi s SRZ ter do mladim prijaznega reproduktivnega
zdravstvenega varstva. Zato je treba v šolah zagotoviti vzgojo za zdravo
spolnost.
Analize kazalnikov perinatalnega zdravja, ki so bile
opravljene v zadnjih letih, so pokazale, da so kljub teoretično univerzalno
zagotovljenemu preventivnemu in kurativnemu zdravstvenemu varstvu v nosečnosti
in ob porodu izidi nosečnosti pri ženskah z nižjim socialno-ekonomskim položajem
slabši. Zato je treba v okviru obporodnega zdravstvenega varstva posebno skrb
namenjati ženskam z nižjim socialno-ekonomskim položajem ter posebej ranljivim
oziroma izključenim skupinam (priseljenke, žrtve nasilja v družini itd.). Več
pozornosti je treba nameniti celoviti obravnavi nosečnic in otročnic s posebnim
poudarkom na duševnem zdravju.
V naslednjem obdobju je treba zagotoviti tudi dostopnost
programa zgodnjega odkrivanja raka dojke DORA na ravni celotne države in s tem
enako obravnavo vseh žensk v Sloveniji.
Podatki kažejo, da je ogroženo zdravje moških, ki imajo
spolne odnose z moškimi. Ti imajo večjo možnost za okužbo s katero od spolnih
bolezni (HIV, sifilis, HBV, gonoreja) in potrebujejo oskrbo, prilagojeno
specifičnim potrebam, ki jih imajo zaradi svojega življenjskega sloga in
spolnih navad. Zdravstveno osebje je treba izobraževati o njihovih specifičnih
potrebah in odpravljati ovire, ki preprečujejo odločitev za obisk zdravnika ali
zdravnice, med katerimi je najpomembnejši razlog strah pred stigmo in
diskriminacijo.
2.5.2 Cilji in ukrepi
I. VAROVANJE IN KREPITEV ZDRAVJA ŽENSK IN MOŠKIH
Cilj 1:
Izboljšati zdravje in zmanjšati razlike v zdravju med
ženskami in moškimi
Stanje:
Čeprav moški umirajo mlajši, večina raziskav kaže, da ženske
pogosteje obolevajo in večji delež svojega življenja preživijo v bolezni.
Tretjina žensk med 20. in 64. letom ima kakšno dolgotrajno bolezen ali
zdravstveno težavo, okoli 7% pa jih svoje splošno zdravstveno stanje ocenjuje
kot slabo ali zelo slabo. Zdravnika oziroma zdravnico obiščejo večkrat kot
moški, med glavnimi vzroki so akutne okužbe dihal in sečil, bolezni ženskih
spolnih organov in skeletno-mišične bolezni, pri mlajših tudi poškodbe in po
50. letu starosti srčno-žilne bolezni, predvsem zvišan krvni tlak. Pogosti so
tudi preventivni pregledi, predvsem zaradi presejanja raka materničnega vratu,
kontracepcijskega svetovanja in pregledov v nosečnosti. Vodilni razlogi za
odsotnost z dela žensk so skeletno-mišične bolezni, poškodbe, akutne okužbe
dihal in duševne motnje, pri mlajših beležimo tudi zelo pogoste in dolge
bolniške odsotnosti med nosečnostjo ter pogoste odsotnosti zaradi nege
družinskega člana oziroma članice. Pri moških so najpogostejši razlogi za
odsotnost z dela bolezni dihal, poškodbe in zastrupitve izven dela,
skeletno-mišične bolezni, infekcijske in parazitske bolezni. Ženske v starosti
od 20 do 64 let so pogosteje kot moški zdravljene v bolnišnici, vendar gre
razlika na račun mlajših žensk in njihove reproduktivne vloge. Glavni razlogi
za hospitalizacijo so namreč pri ženskah do 40. leta nosečnost in porod ter
nevnetne bolezni spolnih organov. Slednje zavzemajo vodilno mesto vse do 60.
leta starosti. Med pomembnejšimi vzroki hospitalizacij so še benigne in maligne
neoplazme, bolezni prebavil, predvsem žolčnika, poškodbe ter bolezni obtočil in
mišično-skeletnega sistema (NIJZ).
Ukrepi:
-
dejavnosti za zmanjšanje neenakosti glede dostopa in obravnave pri
zdravstvenih storitvah ter uvajanje ustreznih ukrepov v zdravstvenem sistemu in
medresorskih politikah
-
razvoj in izvajanje preventivnih programov z novimi pristopi za
izboljšanje odzivnosti moških
Kazalniki:
-
pričakovano trajanje življenja žensk in moških
-
pričakovano trajanje življenja v zdravju žensk in moških
-
odzivnost na preventivne programe po spolu
-
samoocene zdravja po spolu
Nosilci:
MZ, NIJZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
Cilj 2:
Izboljšati spolno in reproduktivno zdravje žensk in moških
Stanje:
Preskrbljenost žensk z ginekologom oziroma ginekologinjo na
primarni ravni je bila leta 2012 povprečno 6.500 žensk, starih 13 ali več let
na enega ginekologa oziroma ginekologinjo, kar presega strokovni normativ.
Razlike ostajajo po regijah. Najboljša preskrbljenost je na območju Notranjsko-kraške
regije, najslabša pa v Obalno-kraški regiji.
Podatki Registra raka za Slovenijo 2010 kažejo, da je
pri ženskah na prvem mestu rak dojk, dobra petina primerov vseh rakov (20,9%),
pri moških pa rak prostate (18% vseh primerov). Med najpogostejše spolno
prenosljive okužbe se uvrščajo klamidijske okužbe, gonoreja, nespecifični
uretritis, genitalni herpes in genitalne bradavice, zaslediti pa je tudi
primere sifilisa. V letu 2012 je bilo okuženih več moških kot žensk. Med
prijavljenimi primeri okužbe s HIV prevladujejo moški. Leta 2012 je bilo med
njimi 42 moških in 3 ženske. Za aidsom je zbolelo 11 moških in 1 ženska (NIJZ).
V obdobju od 2000 do 2009 je bilo od 0 do 5 maternalnih smrti
na leto. Tako znaša povprečna stopnja maternalne umrljivosti v tem obdobju 13,3
na 100.000 živorojenih otrok. Zato je zagotovljeno stalno spremljanje in
posodabljanje dejavnosti na področju zmanjševanja maternalne obolevnosti in
umrljivosti.
Ukrepi:
-
priprava predloga mreže primarnega reproduktivnega zdravstvenega varstva
in strategije varovanja spolnega in reproduktivnega zdravja
-
posodobitev vsebine preventivnih programov za varovanje spolnega in
reproduktivnega zdravja, upoštevajoč tudi različnost potreb glede na spol
-
krepitev kapacitet na nacionalni ravni za spremljanje in razvoj
kazalnikov reproduktivnega zdravja
-
razširitev preventivnih programov varovanja spolnega in reproduktivnega
zdravja na celotno državo
-
razvoj in izvajanje programov ozaveščanja in informiranja o spolnem in
reproduktivnem zdravju in pravicah, vključno z vzgojo za zdravo spolnost v
šolah
-
izobraževanje zdravnikov in zdravnic na primarni in sekundarni ravni o
nediskriminatorni obravnavi in posebnih potrebah specifičnih skupin moških
oziroma žensk
-
povečanje dostopnosti do ginekologov in ginekologinj na primarni ravni,
s posebno pozornostjo in občutljivostjo do mladostnic in zapostavljenih skupin
žensk
-
izobraževanje zdravstvenih delavk in delavcev za učinkovitejšo
obravnavno nasilja v družini v zdravstveni dejavnosti
-
programi psihosocialne pomoči ženskam po izkušnjah nasilja in drugih
travmatskih dogodkih
-
izobraževanje strokovnjakov in strokovnjakinj v primarnem zdravstvu in
drugih strokovnjakov in strokovnjakinj za prepoznavo duševnih stisk in
samomorilnosti
Kazalniki:
-
število posodobljenih preventivnih programov za varovanje spolnega in
reproduktivnega zdravja
-
stopnja maternalne umrljivosti
-
stopnja mrtvorojenosti
-
stopnja perinatalne umrljivosti
-
število in obseg programov za ozaveščanje, krepitev in izboljšanje
spolnega in reproduktivnega zdravja
-
pregledanost v programih ZORA in DORA ter umrljivosti zaradi raka
materničnega vratu in raka dojke
-
delež zgodnjih diagnoz okužbe s HIV
-
število usposobljenih zdravstvenih delavcev in delavk za učinkovitejšo
obravnavno nasilja v družini v zdravstveni dejavnosti
-
število uporabnic programov psihosocialne pomoči ženskam po izkušnjah
nasilja in drugih travmatskih dogodkih
-
število usposobljenih strokovnjakov in strokovnjakinj v primarnem
zdravstvu in drugih strokovnjakov in strokovnjakinj na področju prepoznave
duševnih stisk in samomorilnosti
Nosilci:
MZ, NIJZ, Onkološki inštitut
Sodelujoči organi:
MIZŠ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije in Norveškega finančnega mehanizma.
2.6 URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH NA POLOŽAJIH
ODLOČANJA
2.6.1 Položaj, trendi in izzivi
Položaji odločanja v politiki, gospodarstvu in na drugih
področjih družbenega življenja
Neenaka udeležba žensk in moških pri političnem odločanju
ostaja eden glavnih izzivov današnjih demokratičnih družb. Je pokazatelj
t. i. demokratičnega deficita in znak nekredibilnosti tistih institucij,
ki iz procesov odločanja izključujejo predstavnice polovice prebivalstva.
Spremembe na tem področju so nujne, saj država še naprej izgublja dragocen
človeški kapital, sodelovanje pri odločanju pa je okrnjeno in osiromašeno za
izkušnje in vsebine, ki so povsod tam, kjer so ženske presegle t. i.
kritično mejo zastopanosti, prinesle spremembe v prednostnih vsebinah in načinu
političnega delovanja.
Delež žensk na ključnih političnih in ekonomskih položajih se
v Evropi dolgo ni bistveno spreminjal, zato so začele države sprejemati bolj
zavezujoče ukrepe. Nekatere, med njimi tudi Slovenija, so z zakonom predpisale
minimalni delež vsakega od spolov na kandidatnih listah političnih strank.
Slovenija je bila dolgo država z velikim demokratičnim deficitom pri političnem
odločanju, saj so bile kljub visoki izobraženosti in s tem velikemu potencialu
ženske praktično odsotne v politiki. Zato je po spremembi ustave uvedla
t. i. minimalni delež za vsakega od spolov na kandidatnih listah, najprej
za volitve v Evropski parlament (2004; ciljni delež: 40%), nato v občinske in
mestne svete (2005; ciljni delež: 40%) in nazadnje za volitve v Državni zbor
(2006; ciljni delež: 35%). Po omenjenih spremembah volilne zakonodaje je
postopoma prišlo do resničnega napredka tudi zaradi pojava novih strank, ki so
se izredno dobro odrezale na volitvah in so v izvoljive okraje postavile tudi
ženske. Toda ta preboj ni bil dosežen hkrati na vseh ravneh in ponekod ne
dovolj. Delež županj ostaja še naprej nizek, prav tako delež žensk v vladi in
Državnem svetu. Eden glavnih »krivcev« za počasen napredek je, da je
moškocentričnost v vodstvih strank še vedno preveč izrazita, boj s stereotipi
in predsodki pa je težaven – ti ustvarjajo številne prepreke, ki ženskam
otežujejo in/ali onemogočajo prodreti na položaje odločanja ter tudi v vrh
najvišjih odločevalskih struktur samih političnih strank.
Prepočasen je tudi napredek na področju odločanja v
gospodarstvu. Ker je veliko gospodarskih družb le počasi odpravljalo
neravnovesje med spoloma, so nekatere evropske države v ta namen sprejele
zakone in uvedle kvote za enakost spolov v upravnih odborih gospodarskih družb.
Tudi Evropska komisija je v svojem poročilu (marec 2012) ugotovila, da
ostaja napredek glede prisotnosti žensk na vodilnih položajih v
podjetjih pod pričakovanji. Ker je v vodilnih evropskih podjetjih samo
vsak sedmi član oziroma članica upravnega odbora ženskega spola, bi potrebovali
najmanj 40 let, da bi dosegli vsaj približno uravnoteženo zastopanost spolov.
Evropska komisija je zato novembra 2012 predstavila zakonodajni predlog za bolj
uravnoteženo zastopanost žensk in moških v upravnih odborih podjetij.
Predlagana direktiva EU o zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov na
direktorskih mestih družb, ki kotirajo na borzi, in povezanih ukrepih določa
minimalni 40-odstotni ciljni delež predstavnic oziroma predstavnikov nezadostno
zastopanega spola na neizvršnih direktorskih mestih upravnih odborov, ki ga
morajo družbe, ki kotirajo na borzi, doseči do leta 2020, javna podjetja, ki
kotirajo na borzi, pa do leta 2018.
V zadnjih letih se število žensk na menedžerskih položajih v
Sloveniji sicer povečuje, vseeno pa za ženske vodilna mesta v gospodarstvu še
zmeraj pomenijo izziv: na najvišjih upravnih položajih gospodarskih družb
številne ženske še vedno naletijo na stekleni strop oziroma stekleno
arhitekturo, ki ovira in zavira njihovo napredovanje. Ženske se morajo
dokazovati bistveno bolj kot moški, saj v skladu s prevladujočimi predstavami
nimajo »same po sebi« sposobnosti in lastnosti, ki se zahtevajo na visokih
mestih odločanja, poleg tega jih nenehno ocenjujejo in presojajo po drugačnih
merilih.
Prizadevanj za doseganje uravnotežene zastopanosti spolov ne
smemo omejiti zgolj na politiko in gospodarstvo, saj za vsa področja brez
izjeme velja, da višje, kot se vzpenjamo po družbeni lestvici, manj je žensk.
Žensk je malo tudi na najvišjih položajih v akademskih in raziskovalnih ustanovah
in še danes v večini evropskih držav cilj Evropske komisije, zastavljen že v
Strategiji za enakost žensk in moških 2010–2015, namreč 25% žensk na mestih
odločanja v raziskovanju, ni bil dosežen, čeprav je izredno pomemben za
izboljšanje konkurenčnosti in inovativnega potenciala današnjih družb. Podatki
o poklicnih in akademskih statusih znanstvenic kažejo, da v večini EU obstaja
še vedno velika spolna segregacija: tako horizontalna kot vertikalna.
Horizontalna segregacija pomeni podreprezentiranost žensk v določenih vedah in
poklicnih kategorijah ter koncentracijo žensk v drugih. Vertikalna segregacija
pomeni neenakomerno zastopanost žensk na najvišjih položajih in odločevalskih
pozicijah v znanosti in visokem šolstvu. Tudi v odločevalskih strukturah nekaterih
kulturnih ustanov in medijskih hiš, nacionalnih športnih organizacij in drugih
ustanovah je žensk bistveno manj od moških.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
V Sloveniji se je v zadnjem obdobju opazno izboljšalo stanje
glede zastopanosti žensk v politiki, razen zastopanosti žensk na mestih županj
in v Državnem svetu. Po spremembi zakonodaje oziroma uvedbi t. i. spolnih
kvot se je delež izvoljenih žensk sčasoma povišal tako za volitve v Državni
zbor in Evropski parlament kot za volitve v mestne in občinske svete na lokalni
ravni. Do opaznega povišanja je prišlo predvsem v zadnjem obdobju izvajanja
nacionalnega programa.
Leta 2005 so bile sprejete spremembe Zakona o lokalnih
volitvah, ki so postopno uvedle 40-odstotno zastopanost spolov na kandidatnih
listah in sistem zadrge s proporcialnim volilnim sistemom. Po lokalnih volitvah
leta 2006, ko je bila uvedena 20-odstotna kvota, je bilo izvoljenih 22% žensk.
Na volitvah leta 2010 je prišlo do rahlega povišanja, saj je bilo izvoljenih
23,26% mestnih in občinskih svetnic. Tako na lokalnih volitvah leta 2006 in
2010 je bila zakonsko določena zastopanost obeh spolov na kandidatnih listah
presežena. Zakon o lokalnih volitvah v 40. členu določa 40-odstotno
zastopanost obeh spolov, ki je učinkovala šele ob rednih lokalnih volitvah leta
2014, v prehodnem obdobju pa je bilo treba zagotoviti za leto 2006 20-odstotno,
za leto 2010 pa 30-odstotno zastopanost (SURS).
Delež kandidatk na listah za mesta svetnic v mestnih in
občinskih svetih je po uvedbi kvot narasel, prav tako delež izvoljenih svetnic.
Izrazito nizek pa ostaja delež županj, ki je na lokalnih volitvah leta 2010
dosegel komaj 5%.
Leta 2006 so začele veljati tudi spremembe Zakona o volitvah
v državni zbor, ki postopno uvajajo 35-odstotno zastopanost spolov na
kandidatnih listah. Na volitvah v Državni zbor leta 2008, ko je bila obvezna
zastopanost vsakega od spolov vsaj 25 odstotkov, je bilo izvoljenih le 12 žensk
ali 13,33%, kar je bilo še vedno precej pod evropskim povprečjem. Toda na predčasnih
volitvah leta 2011 se je delež poslank v Državni zbor že občutno povečal: žensk
na kandidatnih listah je bilo že 43,15%, izvoljenih pa je bilo 29 žensk ali
32,22%. S tem smo dosegli t. i. kritično maso in presegli povprečje EU, ki
znaša 24%.
V primerjavi s sestavo predstavniškega telesa pa pri sestavi
Vlade RS načelo uravnotežene zastopanosti spolov ni bilo upoštevano. Ob
vzpostavitvi Vlade RS leta 2008 je bilo v vladi pet ministric oziroma 27,8%, po
izrednih volitvah leta 2011 se je delež žensk v vladi znižal na 18%, ob sestavi
nove vlade leta 2013 pa se je povišal na 20%.
V Evropskem parlamentu je bila v mandatu 2009–2014
zastopanost slovenskih parlamentark in parlamentarcev uravnotežena. Slovenija
je imela 4 poslanke in 4 poslance, s čimer je občutno presegla povprečje
zastopanosti žensk v Evropskem parlamentu.
Ženske, čeprav v povprečju dosegajo višjo izobrazbeno stopnjo
od moških, v manjšem številu kot moški zasedajo najvišja in najbolje plačana
delovna mesta (visoke uradnice in uradniki, menedžerke in menedžerji,
zakonodajalke in zakonodajalci). Leta 2012 je bil delež žensk na teh delovnih
mestih 39,0%. Ta delež se je v primerjavi z letom 2005 (34,2%) sicer nekoliko
povišal (SURS).
Na drugih družbenih področjih je bil napredek glede deleža
žensk na najvišjih položajih odločanja premajhen. Na področju visokega šolstva
in raziskovanja je delež žensk med visokošolskimi učitelji in učiteljicami v
tem obdobju sicer narastel, povečal se je tudi delež žensk med raziskovalnim
osebjem, vendar pa se je delež žensk med visokošolskimi učitelji in
učiteljicami ter raziskovalci in raziskovalkami z najvišjimi nazivi le
minimalno povečal. Izrazito neenakomerna ostaja tudi zastopanost žensk na
odločevalskih in vodstvenih položajih visokošolskih in akademskih ustanov. Na
kulturnem področju je položaj žensk na najvišjih položajih podoben kot v
visokem šolstvu in znanosti. Podatki o zastopanosti spolov v različnih
komisijah in svetih Ministrstva za kulturo kažejo, da se je v tem obdobju
povečal delež žensk v komisijah in na predsedniških funkcijah v komisijah.
Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega
nacionalnega programa
V Sloveniji je bila v začetku tega obdobja sprejeta
zakonodaja, ki določa minimalni delež žensk in moških na kandidatnih listah za
volitve v Evropski parlament, Državni zbor in občinske svete. Vpeljava
t. i. spolnih kvot v volilno zakonodajo je vplivala na povečanje deleža
žensk na kandidatnih listah (stranke, če so želele nastopiti s svojo listo
kandidatov in kandidatk, so morale obvezno in brez izgovorov na liste uvrstiti
ženske kot kandidatke) in postopoma povečalo njihovo izvoljivost.
Za krepitev ženskih skupin v strankah in posledično mreže
žensk, ki bi spodbujala ženske v političnih strankah h kandidiranju in
prevzemanju najodgovornejših položajev, so bile pripravljene različne pobude,
med njimi tudi možnost financiranja ženskih skupin oziroma skupin za enake
možnosti, ki delujejo znotraj političnih strank. Pobuda je bila vključena v
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o političnih strankah, ki ga
je julija 2013 sprejela Vlada RS. Zakona določa, da lahko ženske organizacije v
političnih strankah, ki imajo status organizacije v javnem interesu na področju
enakosti spolov, pridobivajo javna sredstva za sofinanciranje projektov in
programov v skladu s predpisi, ki urejajo javni interes na področju enakosti
spolov.
Da bi se povečale možnosti za izvolitev žensk v Državni zbor,
je bila leta 2010 pripravljena sprememba Zakona o volitvah v Državni zbor, ki
bi uvedla ukrepe za zagotavljanje uravnotežene zastopanosti žensk in moških na
kandidatnih listah, in sicer z odpravo volilnih okrajev in spremembo ciljnega
deleža za zastopanost na kandidatnih listah (40- namesto 35-odstotnega) ter
izmenično razporeditvijo kandidatov in kandidatk v prvi polovici kandidatne
liste po spolu, pri čemer morajo biti v štirih (od skupno osmih) volilnih
enotah na prvem mestu kandidatne liste osebe enega spola, v drugih štirih pa
osebe drugega spola. Po umiku predloga iz nadaljnje obravnave je leta 2013 skupina
poslank in poslancev vložila Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o volitvah v
Državni zbor, ki določa najmanj 40-odstotno zastopanost obeh spolov na
kandidatnih listah. Prav tako naj bi bila vsaka kandidatna lista sestavljena
tako, da so kandidati in kandidatke na prvi polovici kandidatne liste
razporejeni izmenično po spolu, pri čemer morajo biti v polovici volilnih enot
na prvem mestu istoimenske kandidatne liste osebe enega spola, v drugi polovici
volilnih enot pa osebe drugega spola. Pri istoimenskih listah kandidatov in
kandidatk, ki so vložene v neparnem številu volilnih enot, je lahko razlika med
spoloma na prvem mestu liste kandidatov in kandidatk največ za ena. Tudi ta
predlog ni bil sprejet.
Poleg sprememb volilne zakonodaje so bile izvedene tudi
številne dodatne dejavnosti, ki so prispevale k boljšemu razumevanju in s tem
razvijanju podlag za odpravljanje številnih in raznovrstnih ovir, ki ženskam
preprečujejo enakovredno udeležbo v procesih odločanja. Potekale so dejavnosti
ozaveščanja in informiranja o koristih in prednostih uravnotežene zastopanosti
spolov za različne ciljne skupine, ki so prispevale k dvigu politične kulture
in ustvarjanju političnega ozračja, bolj naklonjenega politikam enakosti
spolov. Tudi raziskave o možnih ukrepih za zagotavljanje bolj uravnotežene
zastopanosti spolov v političnem odločanju ter analize volitev z vidika
uravnotežene zastopanosti žensk in moških, katerih cilj je bil proučiti vpliv
kvot na uravnoteženo zastopanost spolov na kandidatnih listah ter na izvoljivost
in zastopanost žensk, so pokazale, kje je bil storjen velik napredek in kje so
izzivi, ki ostajajo. Ta napredek ne bi bil mogoč brez nenehnega izvajanja
pritiska civilne družbe na strankina vodstva, da ženskam omogočijo kandidature
v izvoljivih volilnih okrajih in na izvoljivih mestih na listah. Večji
ozaveščenosti in podpori raziskavam o pomenu uravnotežene zastopanosti spolov v
političnem odločanju je sledil in dosegel tudi projekt Uravnotežimo odnose moči
med spoloma, ki se v okviru Norveškega finančnega mehanizma izvaja še do konca
leta 2015 (MDDSZ).
Nekateri projekti, kot je bil na primer pilotni projekt
mentoriranja mladih žensk za vstop v politiko, so pokazali, kateri načini in
metode dela oziroma strategije so se izkazali za uspešne pri spodbujanju žensk
za vstop v politiko, kje so potrebne spremembe in kako v prihodnje učinkoviteje
razvijati politične kompetence, spodbujati mreženje ter odpravljati stereotipe
in predsodke na tem področju.
V zadnjem obdobju izvajanja nacionalnega programa so bile
dejavnosti usmerjene v spodbujanje uravnotežene zastopanosti spolov na
položajih odločanja v gospodarstvu. V okviru programa Finančnega mehanizma
Evropskega gospodarskega prostora in Norveškega finančnega mehanizma so se
začeli izvajati projekti, ki krepijo ozaveščenost o pomenu uravnoteženih
odnosov moči med ženskami in moškimi ter enakosti spolov v družbi ter znanja o
položaju menedžerk in menedžerjev in o ovirah za uravnoteženo zastopanost
spolov na položajih odločanja v gospodarstvu. V tem okviru je bila opravljena
tudi raziskava med skoraj 800 največjimi podjetji v Sloveniji o zastopanosti
žensk na mestih odločanja, podjetja pa so bila pozvana k podpisu Izjave o večji
zastopanosti žensk v upravah evropskih podjetij, ki jo je pripravila Evropska komisija.
Ti projekti so prispevali k prepoznanju problema, niso pa prispevali k
dejanskemu povečanju deleža žensk na mestih odločanja v gospodarstvu. Zato
potrebujemo bolj zavezujoče ukrepe.
Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega
programa 2015–2020
Rezultati zadnjih volitev so pokazali, da so pozitivni ukrepi
zanesljivo pripomogli k višji zastopanosti žensk na kandidatnih listah, vendar
bi bile za doseganje večje izvoljivosti žensk potrebne še dodatne spremembe
volilne zakonodaje. Ciljni delež bi moral biti za vse volitve najmanj 40% za
vsakega od spolov, prizadevati pa si bi bilo treba tudi za uveljavitev
izmeničnega umeščanja kandidatk in kandidatov na kandidatne liste za evropske
volitve in volitve v Državni zbor, kar bi bilo za volitve v Državni zbor mogoče
ob spremembi volilnega sistema oziroma odpravi volilnih okrajev. Hkrati je
potrebna uvedba tudi manj tehničnih ukrepov in dejavnosti, usmerjenih v
tvorjenje politične kulture, ki je odprta za spolno uravnoteženo zastopanost na
položajih odločanja. Nujno bi bilo nameniti več pozornosti tudi tistim ravnem
političnega odločanja, kjer doslej ni prišlo do znatnih sprememb v spolni
strukturi odločevalskih teles.
Delež žensk v največjih gospodarskih družbah ostaja nizek,
napredek pa je počasen. In to kljub temu, da enaka udeležba moških in žensk pri
odločanju v gospodarstvu prinaša večjo konkurenčnost, učinkovitost in
produktivnost gospodarskih družb. Podporni ukrepi in programi ter posveti in
raziskave, ki so se izvajali zadnja leta, so prispevali k prepoznanju problema,
niso pa prispevali k povečanju deleža žensk na mestih odločanja v gospodarstvu.
Zato potrebujemo bolj zavezujoče ukrepe, ki bodo določili minimalni delež žensk
na položajih odločanja v gospodarstvu.
V prihodnje bo več pozornosti namenjeno zakonodajnim ukrepom
za doseganje uravnotežene zastopanosti spolov v gospodarstvu.
V naslednjem obdobju bomo na podlagi analize izvajanja Uredbe
o kriterijih za upoštevanje načela uravnotežene zastopanosti spolov sprejeli in
okrepili dejavnosti nadzora, ki bodo pristojna telesa in organe, ki jih uredba
zadeva, bolj zavezale k spoštovanju uravnotežene sestave glede na spol.
Posebno pozornost bomo namenili uravnoteženi zastopanosti
spolov predvsem v tistih kulturnih organizacijah, ki odločajo o razdelitvi
javnih sredstev s kulturnega področja, nagradah, štipendijah, določajo kulturne
politike oziroma imajo pomemben vpliv na spodbujanje kulturnega ustvarjanja
različnih, zlasti zapostavljenih družbenih skupin. K spoštovanju načela
uravnotežene zastopanosti žensk in moških ter spodbujanju programskih vsebin,
ki podpirajo cilje enakih možnosti oziroma enakosti spolov, bi se moralo
zavezati tudi javne medijske organizacije oziroma sveti in upravni odbori, ki
določajo usmeritve najpomembnejših medijskih ustanov. Na športnem področju si
bomo prizadevali za doseganje večje zastopanosti žensk pri odločanju v
najpomembnejših športnih organizacijah.
Področje procesov odločanja v novem nacionalnem programu
obravnavajo štirje osnovni cilji: povečanje deleža žensk na vseh ravneh
političnega odločanja, povečanje deleža žensk na vodilnih položajih v
gospodarstvu, povečanje deleža žensk v vladnih telesih, strokovnih svetih in
javnih podjetjih ter povečanje deleža žensk na vodilnih položajih v
organizacijah javnega interesa.
2.6.2 Cilji in ukrepi
I. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH NA POLOŽAJIH
ODLOČANJA V POLITIKI
Cilj 1:
Povečanje deleža žensk na vseh ravneh političnega odločanja
Stanje:
Sprememba zakonodaje oziroma uvedbi t. i. spolnih kvot
je vplivala na delež izvoljenih žensk. Na predčasnih volitvah v Državni zbor
leta 2014 je bilo izvoljenih 32 žensk ali 35,6%, kar je največ doslej. Povišal
se je tudi delež mestnih in občinskih svetnic. Na volitvah leta 2010 je bilo
med svetniki oziroma svetnicami 23,26% žensk, po zadnjih volitvah 2014 pa
31,8%. Med slovenskimi poslanci in poslankami v Evropskem parlamentu so v
mandatu 2014–2019 3 poslanke in 5 poslancev (SURS).
Nizek ostaja delež županj in delež žensk v Državnem svetu.
Leta 2010 je bilo na 208 županskih mest izvoljenih 10 žensk ali 5%. Na volitvah
leta 2014 je bilo na 212 županskih mest izvoljenih 16 žensk ali 7,5%. Na
volitvah leta 2010 je bila med 18 izvoljenimi romskimi svetniki in svetnicami
ena romska svetnica oziroma 5,5%, leta 2014 pa je delež žensk med romskimi
svetnicami in svetniki 12,1%. V Državnem svetu so bile po zadnjih volitvah leta
2012 od skupaj 40 članic in članov v svet izvoljene le tri ženske (7,5%).
Leta 2013 je Slovenija prvič dobila predsednico vlade. V
Vladi RS je bilo 20% žensk. Po izrednih volitvah leta 2014 pa je bilo v vladi
41,2% žensk.
Ukrepi:
-
sprememba zakonodaje za povečanje minimalnega deleža vsakega od spolov
na kandidatnih listah za volitve v Državni zbor na 40%, odprava volilnih
okrajev in izmenično umeščanje kandidatov in kandidatk na kandidatne liste
-
zagotovitev finančne podpore opolnomočenju in usposabljanju žensk v
političnih strankah
-
izvajanje projektov in programov za spodbujanje žensk za vstop v
politiko in ozaveščanja o pomenu uravnotežene zastopanosti spolov v politiki na
nacionalni in lokalni ravni, s posebno pozornostjo in občutljivostjo do mladih
žensk, Rominj, žensk iz nacionalnih manjšin in drugih zapostavljenih skupin
Kazalniki:
-
nove zakonske določbe v volilni zakonodaji
-
delež finančnih sredstev, namenjen opolnomočenju in usposabljanju žensk
v političnih strankah
-
število in obseg izvedenih projektov in programov za spodbujanje žensk
za vstop v politiko in ozaveščanja o pomenu uravnotežene zastopanosti spolov v
politiki na nacionalni in lokalni ravni ter število udeleženih po spolu
-
delež žensk na položajih odločanja v politiki, v zakonodajni in
izvršilni oblasti, na nacionalni in lokalni ravni
Nosilci:
MJU, MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
II. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH NA POLOŽAJIH
ODLOČANJA V GOSPODARSTVU
Cilj 1:
Povečanje deleža žensk na vodstvenih in vodilnih položajih v
gospodarstvu
Stanje:
V Sloveniji je v upravnih odborih 15,3% žensk, kar je več od
evropskega povprečja in še precej oddaljeno od 30-odstotnega deleža, ki naj bi
ga ženske dosegle do leta 2015 oziroma 40-odstotnega deleža v letu 2020
(Evropska komisija, 2013).
Zadnji podatki kažejo, da delež žensk na mestih odločanja v
gospodarstvu ostaja nizek in da je napredek počasen. Še vedno jih je bistveno
manj kot moških. 20 največjih podjetij, ki kotira na borzi, ima 5% predsednic,
19% izvršnih in 22% neizvršnih direktoric (Eurostat, 2013).
Raziskava Urada za enake možnosti, opravljena leta 2011 med
skoraj 800 največjimi podjetji v Sloveniji o zastopanosti žensk na mestih
odločanja, je pokazala, da je na najvišjem mestu odločanja 21,8% žensk. Med
njimi prevladujejo organizacije s finančnega in zavarovalniškega področja ter
trgovine in predelovalne dejavnosti. Organizacij, ki bi imele sprejet interni
akt ali ukrep za uravnoteženo zastopanost spolov, je bilo 2,8%. Med glavnimi
razlogi, da ne dosegajo uravnotežene zastopanosti žensk in moških na mestih
odločanja, so podjetja navedla, da gre za panogo, kjer je en spol zastopan
izrazito številčnejše (40,2%) in da celotno skupino najvišjega menedžmenta
predstavlja samo ena oseba (28,6%). Da so še vedno prisotni tudi predsodki, pa
so pokazali odgovori, da med ženskami ni dovolj izkušenih in primernih
kandidatk (5,6%) in da za napredovanje moški izbirajo moške.
Ukrepi:
-
sprejem zakonodaje, ki spodbuja uravnoteženo zastopanost spolov na
mestih odločanja v gospodarskih družbah
-
izvajanje programov in projektov za spodbujanje žensk za prevzem
najvišjih položajev v gospodarskih družbah in ozaveščanje o pomenu uravnotežene
zastopanosti na najvišjih položajih v gospodarstvu
Kazalniki:
-
nove zakonske določbe, ki spodbujajo uravnoteženo zastopanost spolov na
mestih odločanja v gospodarskih družbah
-
število projektov in programov za spodbujanje žensk za prevzem najvišjih
položajev v gospodarskih družbah in ozaveščanje o pomenu uravnotežene
zastopanosti na najvišjih položajih v gospodarstvu ter število udeleženk
-
delež žensk na položajih odločanja v gospodarstvu, predvsem na izvršnih
in neizvršnih direktorskih mestih v večjih gospodarskih družbah, ki kotirajo na
borzi
Nosilci:
MDDSZ, MGRT
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
III. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH V VLADNIH TELESIH,
STROKOVNIH SVETIH IN OSEBAH JAVNEGA PRAVA
Cilj 1:
Povečanje deleža podreprezentiranega spola v vladnih telesih,
strokovnih svetih in osebah javnega prava
Stanje:
Uredba o kriterijih za upoštevanje načela uravnotežene
zastopanosti spolov (Uradni list RS, št. 103/2004), podrobneje določa
izvajanje 14. člena Zakona o enakih možnostih žensk in moških (Uradni list
RS, št. 59/2002), ki zavezuje Vlado RS, da upošteva načelo uravnotežene
zastopanosti spolov pri sestavi posvetovalnih in usklajevalnih organov, drugih
delovnih teles ter delegacij, ki jih ustanovi Vlada RS po zakonu in po svojem
poslovniku, ter pri imenovanju ali predlaganju predstavnic in predstavnikov
Vlade RS v osebah javnega prava, razen če to iz objektivih razlogov ni mogoče. Uredba
za vsa našteta telesa oziroma organe določa upoštevanje načela uravnotežene
zastopanosti žensk in moških, to je najmanj 40-odstotno zastopanost enega
spola, ter način predlaganja sestave teles oziroma organov.
Ukrepi:
-
analiza izvajanja uredbe z vidika uravnotežene zastopanosti spolov v
zadevnih organih in po potrebi predlog sprememb
Kazalniki:
-
delež članic in članov v vladnih delovnih telesih, strokovnih svetih in
osebah javnega prava
Nosilci:
MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
IV. URAVNOTEŽENA ZASTOPANOST ŽENSK IN MOŠKIH NA POLOŽAJIH
ODLOČANJA V ORGANIZACIJAH JAVNEGA INTERESA
Cilj 1:
Povečanje deleža žensk pri odločanju v izobraževalnih,
znanstvenih, visokošolskih, kulturnih, medijskih, športnih in drugih
organizacijah
Stanje:
Podobno kot v politiki in gospodarstvu je tudi v
raziskovalnih, kulturnih, medijskih, športnih in drugih organizacijah po spolu
neuravnotežena sestava na mestih odločanja.
Med dekani in dekanjami je manj kot 10% dekanj, med rednimi
in izrednimi člani in članicami SAZU pa 5% akademikinj (Arsenjuk, 2012). Med
asistenti in asistentkami je 51% žensk, med docenti in docentkami 46% žensk,
med izrednimi profesorji in profesoricami 31% žensk ter med rednimi profesorji
in profesoricami le 20% žensk. Zanimiv je primer na naravoslovnem področju –
med doktorandkami je 50% žensk, med rednimi profesorji in profesoricami pa le
7% žensk.
Delež žensk, vključenih v procese odločanja v medijih, je
nižji od deleža moških. Na strateški ravni (glavni izvršni direktor oziroma
direktorica) je 20% žensk, na nižjih operativnih ravneh pa je delež žensk 41%.
Med člani in članicami svetov javnih medijskih hiš je žensk 14%, med člani in
članicami svetov zasebnih medijskih hiš pa 50% (EIGE, 2013).
Ukrepi:
-
dejavnosti za spodbujanje uravnotežene zastopanosti spolov na različnih
področjih: znanost in visoko šolstvo, kultura, mediji, športne in druge
organizacije nacionalnega pomena
Kazalniki:
-
delež žensk in moških na vodilnih mestih v izobraževalnih in
raziskovalnih ustanovah
-
delež žensk in moških na vodilnih mestih v nacionalnih športnih
organizacijah
-
delež žensk in moških na vodilnih mestih v medijih
-
delež žensk in moških na vodilnih mestih v kulturnih ustanovah
Nosilci:
MDDSZ, MK, MIZŠ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
2.7 NASILJE NAD ŽENSKAMI
2.7.1 Položaj, trendi in izzivi
Fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje nad
ženskami
Nasilje nad ženskami je ena najbolj razširjenih kršitev
človekovih pravic in oblika diskriminacije na podlagi spola, ki izhaja iz
neenakovrednih družbenih odnosov med spoloma. Je oblika nasilja, ki krepi
neenakost med moškimi in ženskami ter ogroža zdravje, dostojanstvo, varnost in avtonomijo
žrtev, ki so mu izpostavljene. Ker je ovira za polno sodelovanje žensk v
gospodarskem, družbenem, političnem in kulturnem življenju, pomeni enega
ključnih problemov in temeljnih vzrokov neenakosti med spoloma.
Na področju nasilja v kontekstu neenakosti med spoloma ne
obravnavamo vseh oblik nasilja, ampak nasilje zaradi spola, torej nasilje, ki
nesorazmerno prizadeva osebe določenega spola. Ker vse mednarodne in nacionalne
raziskave kažejo, da nasilje zaradi spola nesorazmerno prizadene ženske in da
predstavlja enega od ključnih problemov, ki jih je treba odpraviti za dosego
dejanske enakosti med ženskami in moškimi, se je v mednarodni skupnosti, vseh
relevantnih dokumentih in strokovni javnosti uveljavil izraz nasilje nad
ženskami. Kljub temu ne smemo spregledati, da so lahko žrtve nasilja, vključno
z nasiljem v družini, tudi moški in dečki, kar je pogosto tabuizirana tema.
Nasilno vedenje izvira iz kulturnega okolja in sistema vzgoje, je največkrat
naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo. Njegov cilj je doseči nadzor
nad drugimi osebami z uporabo sile, zastraševanja in manipulacije.
Poznamo različne oblike nasilja nad ženskami: nasilje v
družini oziroma v domačem okolju in partnerskih odnosih, trgovina z ženskami in
deklicami, spolno izkoriščanje in drugo kršenje spolnih in reproduktivnih
pravic, nasilje v oboroženih konfliktih in spopadih, nasilje v obliki različnih
tradicionalnih in kulturnih praks ipd. Revščina in socialna izključenost med
gospodarsko krizo še zvišujeta tveganje nasilja in drugih oblik izkoriščanja.
Nasilje nad ženskami se velikokrat dogaja v domačem okolju
oziroma v partnerskem odnosu, zato je bilo v preteklosti v glavnem razumljeno
kot zasebni in ne družbeni (ekonomski, zdravstveni, socialni, politični)
problem. Nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih je bolj prikrito, zato
ga je težje prepoznati in preprečevati. Med žrtvami je največ žensk, ki so s
povzročiteljem v zakonskem ali zunajzakonskem razmerju. Po ocenah
nevladnih organizacij, ki delujejo na področju preprečevanja in odpravljanja
posledic nasilja nad ženskami, je v Sloveniji delež neprijavljenega nasilja,
zlasti ko gre za nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih, mnogo višji
od uradnih podatkov.
Grob poseg v dostojanstvo in spolno integriteto posameznika
oziroma posameznice in s tem kršitev temeljnih človekovih pravic je spolno
nasilje, katerega najpogostejša žrtev so ženske in otroci. Žal se v sodobni
globalizirani družbi pogosto srečujemo tudi s pojavom trgovine z ljudmi, obliko
modernega suženjstva, ki pogosteje prizadene ženske in otroke iz revnih okolij,
pri čemer so posebej ranljiva dekleta oziroma mlade ženske. Mnoge med njimi so
žrtve prisilne prostitucije in pornografije, prisilnih porok in drugih oblik
nasilja ter izkoriščanja v okviru spolne industrije.
Ženske niso homogena skupina in osebne okoliščine, kot so
rasa, etnična pripadnost, vera ali politično prepričanje, zdravje, stanovanjski
ali priseljenski status, starost, invalidnost, družbeni razred, zakonski stan
itd. so tisti dejavniki, ki vplivajo na to, kakšno obliko nasilja doživlja
posamezna ženska in kako jo doživlja. Določene skupine žensk so zaradi tega
bolj ranljive tarče različnih vrst diskriminacije oziroma nasilja. Pripadnicam
ranljivih oziroma izključenih družbenih skupin, kot so starejše ženske,
invalidke, ženske iz etničnih manjšin itd., je pogosto onemogočen dostop do
pravne in zdravniške pomoči, največkrat zaradi različnih administrativnih ovir,
pa tudi kampanje ozaveščanja jih pogosto ne dosežejo kot ciljno populacijo. Med
njimi so izredno ranljive za izkoriščanje in zlorabo tudi migrantke, ki
doživljajo najbolj grobe oblike nasilja, od omejevanja gibanja in stradanja do
posiljevanja, siljenja v prostitucijo. Zaradi pogosto nelegalnega statusa v
državi, v kateri so, so v veliki nevarnosti, da postanejo žrtve trgovine z
ljudmi.
Raziskave kažejo, da je nasilje nad ženskami izjemno
razširjen pojav tako v svetu kot pri nas. Po ocenah študij o nasilju nad
ženskami je približno 20 do 25% žensk v Evropi vsaj enkrat v odrasli dobi žrtev
fizičnega nasilja, več kot 10% pa je bila žrtev spolnega nasilja, pri katerem
je bila uporabljena sila. Kar 45% žensk je doživelo kakšno obliko nasilja: 12
do 15% je žrtev nasilja v družini in zaradi njega v EU vsak dan umre sedem
žensk.
V Sloveniji je žrtev psihičnega nasilja, kot so zmerjanje,
kričanje in poniževanje, vsaka druga ženska, vsaka peta ženska pa doživlja
fizično nasilje. Ženske pogosto doživljajo tudi spolno in ekonomsko nasilje.
Nevladne organizacije v Sloveniji ocenjujejo, da je nasilje prisotno v vsaki
peti družini v Sloveniji, da je posiljena vsaka sedma ženska in le 5% vseh
žensk z izkušnjo nasilja išče kakršnokoli pomoč. Pomoč nudijo številne nevladne
organizacije, centri za socialno delo, policija, varne hiše in krizni centri.
Prvi mednarodno pravni instrument, ki celovito določa
obveznosti pogodbenic za preprečevanje nasilja nad ženskami, vključno z
nasiljem v družini, je Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad
ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki je bila sprejeta
aprila leta 2011 in je začela veljati avgusta 2014. Slovenija je pogodbo
podpisala septembra 2011 in jo decembra 2014 tudi ratificirala.
Slovenija je že naredila pomembne korake na področju
preprečevanja nasilja nad ženskami, skupaj z nevladnimi organizacijami in
državnimi institucijami. V zadnjih letih smo bistveno izboljšali zakonodajo in
podrobneje opredelili ukrepe za zaščito žrtev, pa tudi storilcev, predvsem z
ukrepi, kot so prepoved približevanja in ukrep pridržanja kršilcev, ki kršijo prepoved
približanja. Ob povečani medijski, strokovni in politični pozornosti je nasilje
nad ženskami postalo prepoznan družbeni problem, vendar cilja, da bi celoten
sistem preprečevanja nasilja nad ženskami v domačem okolju in partnerskih
odnosih temeljil na ničelni strpnosti, še nismo uspeli doseči. V primerjavi z
nekaterimi drugimi evropskimi državami je ozaveščenost strokovne in laične
javnosti do te oblike nasilja še vedno na nizki ravni. To se kaže v vrednostnem
sistemu družbe in ravnanju, kjer obstaja prikrita toleranca do storilcev
nasilnih dejanj. Za vzpostavitev ničelne tolerance do nasilja bo treba še
naprej rušiti mite o nasilju nad ženskami, ki zamegljujejo oceno obsega
problematike in ščitijo storilce – pri tem moramo vključevati medije, politične,
kulturne in izobraževalne ustanove. Nujno je tudi sistematično, nenehno in
načrtno ter ciljno usmerjeno ozaveščanje javnosti o problematiki nasilja v
domačem okolju in partnerskih odnosih ter o tem, da je delovanje proti
tovrstnemu nasilju skupna odgovornost celotne družbe ter konec koncev vsake
posameznice in posameznika, ki bi lahko nasilje preprečil, pa raje molči. Za
usklajen in učinkovit način delovanja proti nasilju nad ženskami ter ustrezen
razvoj politik preprečevanja in obravnave nasilja nad ženskami je nujno
vključevanje nevladnih organizacij, služb in strokovnjakinj ter strokovnjakov s
področja sociale, policije, zdravstva in izobraževanja.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Podatki o nasilju nad ženskami, trgovini z ljudmi in spolnem
izkoriščanju zaradi prostitucije in spolnem nasilju vključujejo le tista
kazniva dejanja nasilja, ki so bila prijavljena kot kazniva dejanja, zato ne
kažejo realne slike o razsežnosti tovrstnih dejanj. Neprijavljen ostaja zlasti
velik del nasilja v domačem okolju in partnerskih odnosih, in to kljub temu, da
je policija pridobila večje pristojnosti pri posredovanju v primerih nasilja v
družini.
Po podatkih MNZ je policija v obdobju od 2008 do 2012 izdala
4.682 ukrepov prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi. Največ
ukrepov prepovedi približevanja je bilo izdanih leta 2009, in sicer 1.121,
najmanj, 556, pa leta 2008. Število prekrškov, ki so kvalificirani kot nasilje
v družini, je upadlo, in sicer z 5.064 (od skupno 32.785 prekrškov zoper javni
red in mir ali 15,4%) v letu 2008 na 3.453 (od skupno 25.799 prekrškov zoper
javni red in mir ali 13%) v letu 2012. Eden od razlogov je, da se del dejanj,
ki so bila prej opredeljena kot prekršek, zdaj obravnava kot kaznivo dejanje
nasilja v družini. Se je pa v obdobju od 2008 do 2012 povečal delež žensk,
žrtev prekrškov zoper javni red in mir, in sicer s 44,3% na 54,8%. Med žrtvami
nasilja v družini je bilo od konca leta 2008, ko je začel veljati nov Kazenski
zakonik, ki je uvedel kaznivo dejanje nasilja v družini, do leta 2012 87,9%
žensk. Skoraj v vseh primerih (99,4%) je bil storilec moški. V obdobju od 2008
do 2012 se je zgodilo v povprečju okoli 50 posilstev na leto. V 98% primerov so
bile žrtev ženske. V vseh primerih, razen enem, so bili storilci moški. Tudi v
primerih spolnega nasilja so bile v navedenem obdobju žrtve večinoma ženske
(95,2%) in storilci večinoma moški, razen v enem primeru. Med žrtvami umorov je
bilo v obdobju od 2008 do 2012 46% žensk, storilci so bili v 92% moški. V
družini je bilo storjenih 74 umorov/ubojev. V obdobju od 2008 do 2012 je bilo
po podatkih policije 41 oškodovank in 4 oškodovanci kaznivega dejanja trgovine
z ljudmi, 4 oškodovanke in 3 oškodovanci kaznivega dejanja spravljanja v
suženjsko razmerje in 51 oškodovank in 4 oškodovanci kaznivega dejanja zlorabe
prostitucije.
Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega
nacionalnega programa
V začetnem obdobju izvajanja akcijskih načrtov je bil
poudarek na izboljšanju pravne ureditve za preprečevanje nasilja v domačem
okolju in partnerskih odnosih ter razvijanju in vzpostavljanju mehanizmov za
njeno učinkovito izvajanje in ocenjevanje.
Sprejeta je bila ustrezna zakonodaja in strateški dokumenti:
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008), Resolucija o nacionalnem
programu za preprečevanje nasilja v družini 2009–2014 in štirje podzakonski
akti, ki se nanašajo na ravnanje različnih organov in služb v zvezi z obravnavo
nasilja v družini. Poleg tega so bila pripravljena tudi različna navodila in
smernice za delovanje institucij na področju boja proti nasilju v družini. Leta
2008 je bil sprejet tudi nov Kazenski zakonik, ki nasilje v družini opredeljuje
kot kaznivo dejanje, leta 2013 pa Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki
je dopolnil policijsko pooblastilo v primerih odreditve prepovedi približevanja
tudi s pridržanjem kršilca oziroma kršilke, ki ne spoštuje take prepovedi. Vsi
ti normativni ukrepi so prispevali k izboljšanju sistemske ureditve
preprečevanja in boja proti nasilju nad ženskami.
Izvedeni so bili projekti, zlasti s sofinanciranjem nevladnih
organizacij, ki so prispevali k izboljšanju celostne obravnave žensk z izkušnjo
nasilja in povzročiteljev nasilja, ter projekti za širitev mreže kriznih
centrov, materinskih domov in varnih hiš po celi Sloveniji. Število kapacitet
za nastanitev žrtev nasilja v družini se je povečalo.
Na področju preprečevanja in obravnave nasilja nad ženskami
so bile izvedene preventivne dejavnosti ozaveščanja za strokovno in širšo
javnost. K boljšemu in učinkovitejšemu delu z ženskami, žrtvami nasilja, so
pripomogli tudi programi pomoči žrtvam ter izobraževanja in usposabljanja za
policijo, centre za socialno delo, nevladne organizacije, pedagoški in
svetovalni kader, ki se srečujejo z različnimi oblikami nasilja nad ženskami
(družinsko nasilje, spolno nasilje, trgovina z ljudmi). Pri teh dejavnostih je
imelo poleg ključnih nosilcev, kot so MDDSZ, MNZ-P, MIZŠ, pomembno vlogo
sodelovanje nevladnih organizacij. Izvedene dejavnosti so pripomogle k
izboljšanju sistemske obravnave žensk z izkušnjo nasilja in storilcev nasilnih
dejanj, s posebnim poudarkom na zaščiti ranljivih družbenih skupin, ter
okrepile medresorsko in interdisciplinarno sodelovanje. Opravljene so bile tudi
raziskave in analize o učinkih sprejete zakonodaje na delo institucij pri
obravnavanju nasilja, o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih
odnosih, ki so pokazale, da narašča število primerov nasilja v družini, ki jih
institucije zaznajo, prepoznajo in obravnavajo.
Usmerjenost na različne cilje skupine (deklice in dečki,
mladostnice in mladostniki, gibalno ovirane ženske, starostniki in starostnice,
osebe z motnjami v duševnem zdravju itd.) je prispevala k izboljšanju obravnave
žensk z izkušnjo nasilja in posebnih potreb žensk z izkušnjo nasilja.
Z izvajanjem in podporo programov in projektov usposabljanj
za strokovne kadre, policijo itd., ki delajo na področju preprečevanja nasilja
ter obravnave žensk z izkušnjo nasilja in storilcev nasilnih dejanj, je bila
dosežena boljša usposobljenost in večja dovzetnost stroke na tem področju. Z
dejavnostmi ozaveščanja o problematiki nasilja nad ženskami, namenjenimi širši
javnosti, je bila dosežena boljša informiranost širše javnosti o različnih
vidikih te oblike nasilja. Na področju vzgoje in izobraževanja so bili razviti
kurikuli z vidika vsebin preprečevanja nasilja in načinov nenasilnega reševanja
sporov, te vsebine pa vključene v nadaljnje izobraževanje in usposabljanje
strokovnih delavcev in delavk.
Izvajale so se dejavnosti preprečevanja trgovine z ljudmi in
spolnega nasilja, opredeljene v akcijskih načrtih Medresorske delovne skupine
za boj proti trgovini z ljudmi, ki so pripomogli k izboljšanju sistemske
obravnave preprečevanja trgovine z ljudmi in spolnega izkoriščanja zaradi
prostitucije in pornografije. Posebni projekti na tem področju, na primer
programi usposabljanja policistov in policistk ter strokovnega pedagoškega
kadra, so pripomogli k boljši ozaveščenosti in informiranosti o problematiki
trgovine z ljudmi in spolnega izkoriščanja zaradi prostitucije in pornografije.
Izvedeni so bili tudi posebni programi za prepoznavanje in pomoč žrtvam
trgovine z ljudmi in spolnega nasilja, vključno s programi reintegracije žrtev
trgovine z ljudmi. MDDSZ in MNZ sta financirala programe oskrbe žrtev trgovine
z ljudmi, ki jih izvajata nevladni organizaciji.
Izvedba programov in projektov ozaveščanja in informiranja o
spolnem nasilju za različne ciljne skupine in programov psihosocialne pomoči
žrtvam in storilcem spolnega nasilja je prispevala k izboljšanju sistemske
obravnave spolnega nasilja, krepitvi medresorskega in interdisciplinarnega
sodelovanja ter ničelni strpnosti do spolnega nasilja.
Ključni izzivi v obdobju novega nacionalnega programa
2015–2020
V pripravi je nova Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja
nasilja v družini in nasilja nad ženskami, strateški dokument, temelječ na
Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki določa cilje, ukrepe in ključne
nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v Republiki
Sloveniji. Konkretne naloge in dejavnosti za doseganje ciljev in izvajanje
posameznih ukrepov bodo opredeljene v akcijskih načrtih, ki bodo izdelani vsaki
dve leti ter bodo natančno določali časovne roke in izvedbene načine. V obdobju
2014–2020 se bodo izvajale dejavnosti akcijskih načrtov s ciljem povezati
ukrepe različnih resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje
nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja.
Ozaveščenost o nasilju nad ženskami v domačem okolju in
partnerskih odnosih ter povečanje občutljivosti okolice in širše družbe za
nasilje v zasebni sferi je ključnega pomena za preprečevanje in odpravo vseh
vrst nasilja, zato bomo te dejavnosti nadaljevali. Nadaljevali bomo programe
usposabljanj in izobraževanj za strokovnjake in strokovnjakinje, ki se
srečujejo z nasiljem nad ženskami v družini ter spolnim nasiljem (policija,
pravosodje, šolstvo). Za doseganje cilja ničelne tolerance do nasilja se bodo
izvajale dejavnosti informiranja in ozaveščanja širše javnosti, in sicer z
vključevanjem različnih tematik, kot so nesprejemljivost nasilja, nenasilni
načini reševanja konfliktov, spoštovanje človekovih pravic ter razvoja osebnih
in družbenih vrednot v šolske programe.
V zvezi s problematiko trgovine z ljudmi se bodo izvajale
dejavnosti preprečevanja trgovine z ljudmi in spolnega nasilja, opredeljene v
akcijskih načrtih Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi.
2.7.2 Cilji in ukrepi
I. NIČELNA STRPNOST DO NASILJA NAD ŽENSKAMI
Cilj 1:
Zmanjšanje pojavnosti nasilja nad ženskami
Stanje:
V obdobju od 2008 do 2011 je bila opravljena prva nacionalna
raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih z naslovom
Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi in partnerskih
odnosih. Podatki o nasilju so bili zbrani na reprezentativnem vzorcu žensk,
starih od 18 do 80 let. Po podatkih raziskave naj bi vsaka druga ženska (56,6%)
od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogostje so
doživljale psihično nasilje (49,3%), sledi fizično (23%), premoženjsko (14,1%),
omejevanje gibanja (13,9%) in spolno nasilje (6,5%). Med tistimi ženskami, ki
so nasilje doživele v zadnjem letu, jih je največ doživelo psihično nasilje
(49,9%), manj pa fizično (5,9%), spolno (1,5%) in premoženjsko nasilje (7%) ter
omejevanje svobode (6,1%). Če ne upoštevamo psihičnega nasilja, je v zadnjem
letu vsaka peta ženska doživela eno od naštetih oblik nasilja. Raziskava je
tudi pokazala, da so ženske, ki doživljajo nasilje, manj zdrave od žensk v
splošni populaciji. Pogosteje doživljajo stres, tesnobo, prebavne motnje,
izgubo teka, želodčne težave, glavobol, motnje spanja, slabo koncentracijo itd.
Opravljena je bila tudi analiza izrečenih ukrepov prepovedi približevanja s
strani policije v obdobju od 2005 do 2010, ki je pokazala, da je bilo 97%
storilcev moških, žrtve so bile najpogosteje žene in zunajzakonske partnerice
nasilneža (48%), sledijo jim starši povzročitelja nasilja (19%), mladoletni
otroci (15%), bivši partnerji (7%), polnoletni otroci (5%) in drugi sorodniki
(6%). V 28% zadev je policija izrekla prepoved približevanja zaradi psihičnega
nasilja (različnih oblik groženj), ki mu ni bilo pridruženo tudi fizično
nasilje.
Ukrepi:
-
izvajanje dejavnosti in projektov za promocijo politike enakosti spolov
ter boljšo ozaveščenost in informiranost o nasilju nad ženskami, zlasti nasilju
nad ženskami v domačem okolju in partnerskih odnosih, trgovini z ženskami in
spolnim nasiljem, s posebno pozornostjo in občutljivostjo do ranljivih oziroma
izključenih skupin žensk
-
izvajanje in podpora programov usposabljanj strokovnih kadrov v
različnih organizacijah, ki delajo na področju preprečevanja nasilja ter
obravnave žensk z izkušnjo nasilja in storilcev nasilnih dejanj
-
zagotovitev usklajenih in mednarodno primerljivih podatkov po spolu
Kazalniki:
-
število dejavnosti in projektov za boljšo ozaveščenost in informiranost
o nasilju nad ženskami
-
število in obseg izvedenih usposabljanj ter število udeleženih
strokovnih kadrov po spolu iz različnih organizacij
-
statistični podatki o kaznivih dejanjih nasilja po spolu
Nosilci:
MDDSZ, MP
Sodelujoči organi:
MNZ-P
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
2.8 ENAKOST SPOLOV V ZUNANJI POLITIKI IN MEDNARODNEM RAZVOJNEM
SODELOVANJU
2.8.1 Položaj, trendi in izzivi
Mednarodne dejavnosti Republike Slovenije za opolnomočenje
žensk in udejanjenje ciljev enakosti spolov
Kljub številnim mednarodnim sporazumom in velikemu napredku
se ženske po vsem svetu še vedno spopadajo z diskriminacijo, nasiljem,
neenakimi možnostmi za izobraževanje in sodelovanje v družbenem in gospodarskem
življenju.
Pomemben segment zunanje politike Republike Slovenije je
varovanje in promocija človekovih pravic. Slovenija si za enakost spolov in
opolnomočenje žensk v svojih zunanjepolitičnih prizadevanjih na bilateralni in
multilateralni politični ravni prizadeva na različne načine. Intenzivno
spremlja problematiko v okviru vseh relevantnih mednarodnih forumov, pri čemer
opozarja na vključevanje posameznih vprašanj enakosti spolov v resolucije,
deklaracije, akcijske načrte, kot tudi pri oblikovanju mednarodnopravnih
instrumentov na različnih področjih, pri čemer se povezuje s podobno mislečimi
državami.
V okviru mehanizma Univerzalnega periodičnega pregleda stanja
človekovih pravic, kjer se v štiriletnem ciklu periodično pregleda stanje
človekovih pravic po vseh državah članicah OZN, Slovenija v svojih izjavah v
interaktivnih dialogih s pregledanimi državami redno obravnava tudi
problematiko enakosti spolov in opolnomočenja žensk.
Kot članica EU Slovenija sodeluje pri oblikovanju skupne
zunanje in varnostne politike EU, katere pomemben sestavni del je promocija in
varstvo človekovih pravic. EU to svojo politiko izvaja na podlagi smernic EU, v
dialogih in konzultacijah s tretjimi državami, z vpenjanjem človekovih pravic v
druge segmente zunanje politike ter z dejavnostjo v mednarodnih forumih,
predvsem Svetu OZN za človekove pravice in 3. odboru Generalne skupščine OZN.
Smernice EU glede nasilja nad ženskami in boja proti vsem vrstam diskriminacije
nad njimi izražajo jasno prednostno usmeritev v vprašanje nasilja nad ženskami
in deklicami kot eni od glavnih kršitev človekovih pravic v današnjem svetu.
Enakost spolov in opolnomočenje žensk imata pomembno mesto v
mednarodnem razvojnem sodelovanju, saj sta prepoznana kot ključna za
uresničevanje mednarodnih razvojnih ciljev, vključno razvojnih ciljev
tisočletja (MDGs). Sta temelj za spoštovanje človekovih pravic in zagotavljanje
družbene pravičnosti. Ekonomsko in politično opolnomočenje žensk ni samo
vodilna sila za uresničevanje enakosti spolov, temveč tudi osnova za
uresničevanje ekonomske rasti in zmanjševanje revščine. V vseh družbah so
ženske močne akterke pri promociji trajnostnega razvoja, prav tako zastopnice
miru in demokracije, posebej v konfliktnih in post-konfliktnih situacijah.
Enakost spolov in opolnomočenje žensk bosta pomemben element nove razvojne
agende po letu 2015.
Enakost spolov in opolnomočenje žensk je pomembna samostojna
in presečna tema mednarodnega razvojnega sodelovanja EU. EU ostaja zavezana k
hitrejšemu doseganju razvojnih ciljev tisočletja in pomoči pri doseganju
standardov, določenih v Konvenciji ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije
žensk, Izhodiščih za ukrepanje pekinške konference in akcijskem programu iz
Kaira. V okviru EU so bili do zdaj sprejeti številni dokumenti, ki slednjo
zavezujejo, da enakost spolov kot močno komponento vključuje v vse svoje
politike in prakse ter v njene odnose z državami v razvoju. Vrsta dokumentov s
ciljem krepitve vloge žensk v razvoju je bila sprejeta tudi v okviru OECD.
Mednarodno razvojno sodelovanje je uvrščeno med slovenske
zunanjepolitične prednostne usmeritve. Slovenija se dejavno vključuje v
razprave in oblikovanje politik mednarodnega razvojnega sodelovanja v okviru
mednarodnih organizacij in forumov. V okviru priprav na pogajanja o agendi po
letu 2015 Slovenija poudarja pomen vključevanja enakosti spolov in
opolnomočenja žensk kot samostojnega cilja v okvir nove agende in njunega
hkratnega obravnavanja kot presečne tematike. Okvirni program mednarodnega
razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči Republike Slovenije določa
krepitev vloge žensk in skrb za dobro otrok kot eno izmed treh tematskih
prednostnih področij, na katero se osredotoča razvojno sodelovanje. Skladno s
tem si bo Slovenija prizadevala usmerjati del sredstev za mednarodno razvojno
sodelovanje tudi v vsebine in projekte, ki pomembno prispevajo k opolnomočenju
žensk ter izboljšanju njihovega ekonomskega in socialnega položaja, še posebej
v partnerskih državah.
Slovenija pri sodelovanju v mednarodnih operacijah in misijah
izhaja iz temeljnih načel in vrednot, to je krepitev demokracije ter
spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kamor spada tudi
spodbujanje enakosti spolov in opolnomočenje žensk. Različni vlogi moških in
žensk v povezavi z oboroženimi spopadi terjata od vseh, ki si prizadevajo za
mirno reševanje konfliktov, raznolik pristop pred spopadi, med njimi in po
njih, za kar je potrebno načrtno spodbujanje kulture miru in načela enakosti
spolov. Resolucija Varnostnega sveta OZN 1325 izhaja iz načel, na podlagi
katerih je ženskam priznana pomembna vloga pri preprečevanju in reševanju
konfliktov, v mirovnih pogajanjih, mirovnih operacijah in misijah, humanitarnih
dejavnostih in dejavnostih v pokonfliktnih obdobjih.
Osnovni trendi v obdobju prejšnjega nacionalnega programa
Enakost spolov je področje, ki ga je Slovenija že od začetka
vključevala v zunanjepolitične dejavnosti, izredno dejavna je bila na
multilateralni ravni. Z vključevanjem in sodelovanjem v številnih mednarodnih
dogodkih in delovnih skupinah različnih mednarodnih institucij je okrepila
prepoznavnost Slovenije kot dejavne promotorke tem, povezanih z opolnomočenjem
žensk in enakostjo spolov. V skladu s tem je bila dejavna tudi na področju
promocije opolnomočenja žensk in enakosti spolov v povezavi s preprečevanjem in
razreševanjem konfliktov in pokonfliktno obnovo kot zaščito žensk in deklic v
ranljivih družbah.
V obdobju 2005–2013 je bilo v mednarodne civilne misije
skupaj napotenih 95 policistov in 12 policistk (12,6%). V obdobju 2005–2014 je
bilo v mednarodne mirovne operacije in misije skupaj napotenih 4541 pripadnikov
in 352 pripadnic slovenske vojske (7,75%).
MZZ je skladno s sprejetimi zavezami del sredstev za
mednarodno razvojno sodelovanje namenilo tudi za vsebine in projekte, namenjene
opolnomočenju žensk in izboljšanju njihovega položaja. V obdobju 2010–2014 je
MZZ iz sredstev, namenjenih mednarodnemu razvojnemu sodelovanju, financiralo 29
projektov (od tega 16 na Zahodnem Balkanu, 11 v Afriki in 2 v Afganistanu) v
skupni vrednosti 1.082.856 EUR.
Izvedene dejavnosti in napredek v obdobju prejšnjega
nacionalnega programa
Slovenija je dejavno promovirala vpenjanje načela enakosti
spolov v arhitekturo OZN in se zavzemala za oblikovanje novega mehanizma ZN za
enakost moških in žensk v nacionalnih zakonodajah. Bila je pomemben akter pri
vzpostavljanju Delovne skupine Sveta ZN za človekove pravice za odpravo
diskriminacije žensk v zakonodaji in praksi (2010), organizirala je mednarodno
konferenco o enakosti spolov (2010), katere namen je bil prispevati k razpravam
Sveta OZN za človekove pravice o novem mehanizmu za spodbujanje enakosti žensk
in moških v nacionalnih zakonih in njenega uresničevanja.
Slovenija si je tudi dejavno prizadevala za vzpostavitev
Agencije ZN za ženske (UN Women). Ustanovitev Telesa OZN za enakost spolov in
opolnomočenje žensk je pomemben dosežek pri institucionalni ureditvi tega
področja. Agencija ZN za ženske je postala osrednje telo ZN tako pri pomoči
državam pri oblikovanju in izvajanju standardov (pri tem, če je potrebno, nudi
tehnično in finančno pomoč) kot pri podpori medvladnim telesom, kot je npr.
Komisija za status žensk, pri oblikovanju politik, globalnih standardov in norm
ter skrbi za koherentnost delovanja sistema ZN na področju enakosti spolov.
Leta 2010 je bil sprejet nacionalni akcijski načrt za
izvajanje Resolucije VS OZN 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti v obdobju
2010-2015, ki je nastal na predlog MZZ in ob tesnem sodelovanju drugih
ministrstev, predvsem MO, MNZ, MP, MZ in MDDSZ ter UEM. Slovenija je v skladu z
zavezami iz akcijskega načrta promovirala enakost spolov in varstvo pravic
žensk na različnih dogodkih tako v okviru OZN (Generalne skupščine, Sveta OZN
za človekove pravice in VS) kot v okviru Nata in OVSE. Slovenija je tudi
sosponzorirala resolucije Varnostnega sveta OZN o ženskah, miru in varnosti ter
se pridružila dejavnostim za odpravo spolnega nasilja v spopadih.
MZZ si je v celotnem obdobju prizadevalo za vključevanje
vidika spola in pomena participacije žensk v druge dogodke v svoji
organizaciji. Skupaj z Veleposlaništvom Čila je organiziralo okroglo mizo o
nasilju nad ženskami, ki je vključevalo tudi vidik nasilja zaradi spola v
kontekstu oboroženih spopadov, z Argentino in tremi organizacijami civilne
družbe je ob robu 58. zasedanja Komisije OZN za status žensk gostila dogodek
Starejše ženske štejejo: Naslavljanje enakosti spolov skozi življenjske cikle v
strategiji Post 2015; v okviru 8. strateškega foruma Bled 2013 je panel o
mednarodnem kazenskem pravosodju obravnaval tudi problematiko nasilja nad
ženskami. Slovenija v okviru svojih prioritet izpostavlja tudi pomen mediacije
ter vlogo in aktivnosti žensk v le-tej. Marca 2014 je na Brdu v okviru iniciative
»Mediacija v Sredozemlju« organizirala seminar na temo 'Spodbujanje kulture
mediacije in preprečevanja konfliktov v Sredozemlju', na katerem je potekala
tudi razprava o krepitvi vloge žensk v mediaciji.
Na področju enakosti spolov in opolnomočenja žensk je bila
Slovenija dejavna tudi v odprti delovni skupini za cilje trajnostnega razvoja.
Zavzemala se je za oblikovanje samostojnega cilja na področju enakosti spolov
in opolnomočenja žensk v okviru agende po letu 2015. Prav tako je podprla
upoštevanje vidika spola v podciljih in kazalnikih vseh relevantnih ciljev.
Slovenija je bila ena izmed gostiteljic stranskega dogodka ob robu zasedanja
Mednarodne komisije za prebivalstvo in razvoj.
Prepoznavnost Slovenije na področju enakosti med spoloma in
opolnomočenja žensk je krepilo tudi članstvo slovenske strokovnjakinje v Odboru
OZN za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW) v obdobju 2007–2014.
Slovenija je v preteklosti finančno podpirala tudi delovanje
skladov in entitet OZN na področju enakosti spolov in zaščite pravic žensk, in
sicer Agencije ZN za ženske ter njenih predhodnic, Razvojnega sklada OZN za
ženske (UNIFEM) in Sklada OZN za odpravo nasilja nad ženskami (UNTFEVAW).
Prispevek Slovenije (Razvojni sklad OZN za ženske) je bil v letu 2011 namenjen podpori
pri vzpostavljanju centrov za pomoč ženskam, žrtvam nasilja v Afganistanu. MZZ
je leta 2012 finančno podprlo sodelovanje v okviru prostovoljcev Združenih
narodov za opravljanje nalog na področju enakosti spolov in okolja na
Zelenortskih otokih. Slovenija je v preteklosti finančno podpirala tudi
delovanje skladov in entitet OZN na področju enakosti spolov in zaščite pravic
žensk, in sicer UN-Women ter njenih predhodnic, Razvojnega sklada OZN za ženske
(UNIFEM) in Sklada OZN za odpravo nasilja nad ženskami (UNTFEVAW).
Na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja je MZZ
sofinanciralo različne projekte, namenjene opolnomočenju žensk (Zahodni Balkan,
Afrika in srednja Azija), ki so naslavljali problem nizke stopnje zaposlenosti
žensk, ekonomsko neodvisnost, brezposelnost in neozaveščenost o njihovih
pravicah v zvezi z nasiljem in reproduktivnim zdravjem ter jih usmerjali v
pridobivanje praktičnih veščin in znanj.
Slovenija je zelo dejavna v okviru EU. Med predsedovanjem EU
je objavila publikacijo EU o ključnih mednarodnih dokumentih s področja
človekovih pravic, relevantnih za evropsko varnostno in obrambno politiko ter
pripravila študijo o razvojni politiki EU glede žensk v oboroženih spopadih.
Dejavnosti Slovenije so se nadaljevale tudi na področju žensk,
miru in varnosti. V skladu z zavezami iz Akcijskega načrta RS za izvajanje
resolucije Varnostnega sveta 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti je v
celotnem obdobju promovirala enakost spolov in varstvo pravic žensk na
različnih dogodkih tako v okviru OZN (Generalne skupščina, Sveta OZN za
človekove pravice in VS) kot Nata in OVSE. Pridružila se je Deklaraciji o
odpravi spolnega nasilja v spopadih (2013).
Slovenija se je s pobudami in predlogi dejavno vključevala v
delo Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE), predvsem v okviru članstva
v upravnem odboru in ekspertnem forumu ter v različnih delovnih skupinah.
Ključni izzivi in usmeritve v obdobju novega nacionalnega
programa 2015–2020
Ne glede na številne napore, usmerjene za doseganje napredka
na področju enakosti spolov, ostaja neenakomerna porazdelitev moči, virov in
priložnosti, ki le še spodbujajo neenakost spolov, realnost tako na nacionalni
kot tudi na globalni ravni. Zato je potreba po zavzemanju za celovit in
povezovalen pristop med notranjo in zunanjo politiko na področju enakosti
spolov še toliko pomembnejša. Tesno povezovanje med nacionalno in globalno
ravnijo je logična posledica horizontalnega pristopa k politiki enakosti
spolov, ki zagotavlja usklajenost različnih aktivnosti Slovenije, in posledično
večjo učinkovitosti slovenskih politik. To pa vodi k večjemu ugledu in
kredibilnosti Slovenije na mednarodni ravni, kar na dolgi rok pomeni več
priložnosti za Slovenijo in različne deležnike.
Eden od stebrov slovenske zunanje politike je uveljavljanje
in varstvo človekovih pravic. Prednostne usmeritve so pravice in opolnomočenje
žensk ter varstvo pravic ranljivih skupin, kot so pravice otrok, starejših,
manjšin in invalidnih oseb. Ta tematika je tudi ena izmed prostovoljnih zavez
Slovenije v kandidaturi za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice za obdobje
2016–2018.
V mednarodnem dialogu o enakosti med spoloma in opolnomočenju
žensk si bo Slovenija še naprej prizadevala za vključevanje vidika spola v delo
mednarodnih organizacij (t. i. gender mainstreaming) in različne
mednarodne dokumente.
Slovenija se bo dejavno vključevala v razprave in oblikovanje
politik mednarodnega razvojnega sodelovanja v okviru mednarodnih organizacij in
forumov. Med prednostnimi vsebinami bo tudi spoštovanje človekovih pravic žensk
in otrok ter opolnomočenje žensk. Slovenija si bo prizadevala povečati delež
sredstev v okviru uradne razvojne pomoči, namenjenih projektom in programom
mednarodnega razvojnega sodelovanja s področja enakosti spolov in krepitve
vloge žensk.
Razprava o oblikovanju nove razvojne agende izhodiščno izvira
iz potrebe po nadomestitvi razvojnih ciljev tisočletja, ki se iztečejo leta
2015. MZZ je leta 2014 začelo priprave na pogajanja o agendi po letu 2015.
Vlada RS se je seznanila z Okvirnimi izhodišči RS za medvladni proces za
oblikovanje agende po letu 2015, ki so podlaga za dejavnosti slovenske
delegacije v pogajanjih za agendo po 2015 in se bodo dopolnjevala glede na nove
razprave v mednarodni skupnosti. Slovenija bo v medvladnem procesu delovala z
namenom odpravljanja revščine in uresničevanja trajnostnega razvoja ter skladno
s pristopom, ki temelji na človekovih pravicah. Med vsebinskimi prednostnimi
usmeritvami je tudi enakost spolov in opolnomočenje žensk.
Slovenija bo v mednarodnih dejavnostih poudarjala
vključevanje presečnih tematik, med njimi tudi enakost spolov in opolnomočenje
žensk, enakopravnost oziroma načelo enake obravnave. Prednostna področja so:
upoštevanje vidika spola pri oblikovanju mednarodnih dokumentov in spoštovanje
že sprejetih skupnih norm; preprečevanje vseh oblik nasilja nad deklicami in
ženskami v vseh življenjskih obdobjih, vključno z odpravo škodljivih
tradicionalnih praks, kot so tudi otroške, zgodnje oziroma prisilne poroke;
opolnomočenje, izobraževanje žensk in deklic, vključno z izobraževanjem o
človekovih pravicah; zagotavljanje ekonomske neodvisnosti (zaposlovanje,
dostojno delo, enako plačilo za enako delo) in odprava revščine; vključevanje v
procese odločanja v politiki, gospodarstvu in javnem življenju; boj proti vsem
oblikam diskriminacije v zakonodaji in praksi; vključevanje moških in dečkov v
odpravo vseh oblik diskriminacije žensk in deklic; zagotovitev spolnega in
reproduktivnega zdravja in pravic, vključno z zagotavljanjem kakovostnih in
univerzalno dostopnih storitev reproduktivnega in spolnega zdravja; zaščita
žensk, vključno pred spolnim nasiljem v konfliktih, in promocija participacije
žensk pri preprečevanju in mirnem reševanju konfliktov.
2.8.2 Cilji in ukrepi
I. VKLJUČEVANJE ENAKOSTI SPOLOV V ZUNANJEPOLITIČNE POBUDE
Cilj 1:
Večja prepoznavnost Slovenije kot pobudnice in promotorke
idej in projektov na različne teme, povezane z enakostjo spolov, na bilateralni
in multilateralni ravni
Stanje:
Slovenija je na področju enakosti med spoloma in opolnomočenja
žensk mednarodno prepoznavna. Izpeljala je več pobud za krepitev tega področja
v mednarodni skupnosti, predvsem na multilateralni ravni. Organizirala je
številne mednarodne dogodke in dejavno sodelovala mednarodnih razpravah.
Ukrepi:
-
podpora prizadevanjem za enakost spolov in opolnomočenje žensk na
mednarodni ravni, vključno z o organizacijo dogodkov in vodenjem pobud
-
zavzemanje za vključevanje slovenskih strokovnjakinj in strokovnjakov v
relevantna mednarodna telesa
Kazalniki:
-
število izpeljanih dogodkov in pobud
-
število nacionalnih izjav v mednarodnih forumih v posameznem letu
-
članstvo slovenskih strokovnjakinj in strokovnjakov v relevantnih
mednarodnih telesih
Nosilci:
MZZ, MDDSZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
II. RAZVOJNO SODELOVANJE IN HUMANITARNA POMOČ
Cilj 1:
Opolnomočenje žensk in izboljšanje njihovega socialnega in
ekonomskega položaja v državah v razvoju
Stanje:
Na javnih razpisih za izvajanje projektov na področju mednarodnega
razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči je ekonomsko opolnomočenje žensk z
namenom doseganja enakost spolov in varovanja pravic žensk ena izmed
pomembnejših razpisanih tem. Na javnem razpisu, objavljenem konec leta 2013, za
izvajanje projektov mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči
na Zahodnem Balkanu je bilo izbranih pet projektov s področja opolnomočenja
žensk (Črna gora, Makedonija, BiH in Srbija), ki z dejavnostmi krepijo vlogo
žensk in njihovo ekonomsko neodvisnost. Projekti, ki jih Slovenija izvaja v
Afriki (Ruanda, Uganda, Burundi, Etiopija, Burkina Faso, Sierra Leone) z
izobraževanjem, usposabljanjem in ozaveščanjem, omogočajo zaposlitev, zaslužek
in izboljšanje življenjskih pogojev za ženske in s tem tudi doseganje enakosti
spolov in varovanje pravic ter posledično tudi politično opolnomočenje žensk.
Ukrepi:
-
spodbujanje enakosti spolov in opolnomočenja žensk v državah v razvoju z
javnimi razpisi za izvajanje projektov na področju mednarodnega razvojnega
sodelovanja
-
podpora enakosti spolov in opolnomočenja žensk v strateških in
izvedbenih dokumentih na mednarodni ravni, ki vplivajo na krepitev tega
področja v državah v razvoju
-
usmerjanje znatnega deleža sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje v
vsebine in projekte, ki pomembno prispevajo k opolnomočenju žensk ter
izboljšanju njihovega ekonomskega in socialnega položaja
Kazalniki:
-
število izvedenih bilateralnih projektov, namenjenih povečanju enakosti
med spoloma in opolnomočenju žensk
-
delež sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje, namenjen spodbujanju
enakosti spolov in opolnomočenju žensk v partnerskih državah
Nosilci:
MZZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
III. OHRANJANJE IN IZGRADNJA MIRU
Cilj 1:
Večja vloga žensk pri zagotavljanju mednarodnega miru in
varnosti ter zaščita žensk v konfliktnih situacijah
Stanje:
Slovenija je dejavna in prepoznavna tudi na področju žensk,
miru in varnosti. Kot je bilo navedeno v zgornjih podpoglavjih, je že uspešno
izpeljala več dejavnosti za krepitev tega področja v mednarodni skupnosti,
predvsem na multilateralni ravni. Organizirala je mednarodne dogodke in dejavno
sodelovala v mednarodnih razpravah.
Ukrepi:
-
vključevanje načela enakosti spolov v politike preprečevanja in
reševanja konfliktov
-
večja vključenost žensk v mednarodne operacije in misije za ohranjanje
ter izgradnjo miru in postopke odločanja ter ukrepanja
-
preprečevanje spolnega nasilja nad deklicami in ženskami ter njihova
zaščita med oboroženim spopadom in po njem
Kazalniki:
-
sodelovanje pri različnih pobudah in dejavnostih glede vključevanja
enakosti spolov v politike preprečevanja in reševanja konfliktov, predvsem v
OZN, Nato, EU in OVSE
-
delež žensk v mednarodnih operacijah in misijah ter v postopkih
odločanja in ukrepanja
-
število dogodkov in sodelovanje pri preprečevanju spolnega nasilja v
konfliktih ter zaščite žensk in deklic med oboroženimi spopadi in po njih
Nosilci:
MZZ
Sodelujoči organi:
MO, MNZ
Finančna sredstva:
Sredstva bodo zagotovljena v okviru razpoložljivih sredstev
proračuna Republike Slovenije.
3. KAZALNIKI O POLOŽAJU ŽENSK IN MOŠKIH
Na vseh področjih, ki jih zajema nacionalni program, so
določeni kazalniki, s katerimi se bo spremljalo izvajanje posameznih ukrepov za
doseganje opredeljenih ciljev na področju politike enakosti žensk in moških v
obdobju izvajanja nacionalnega programa od 2015 do 2020.
Poleg kazalnikov za spremljanje izvajanja politike enakosti
žensk in moških, kot jo določa nacionalni program, pa je treba natančno in
sistematično spremljati tudi položaj in spremembe v položaju žensk in moških v
družbenem in zasebnem življenju. Kazalniki o položaju žensk in moških se po
posameznih področjih spremljajo na podlagi nacionalnih zbirk podatkov oziroma
sprejetih kazalnikov Evropske unije, katerim se prilagaja nacionalni sistem
zbiranja podatkov.
V nadaljevanju so za vsa področja, na katerih nacionalni
program določa cilje in ukrepe za zagotavljanje enakih možnosti žensk in
moških, opredeljeni kazalniki za spremljanje položaja žensk in moških.
Enaka ekonomska neodvisnost
Stopnja zaposlenosti po spolu in starostnih skupinah
Stopnja zaposlenosti glede na število in starost otrok
Povprečno tedensko število običajno in dejansko opravljenih
ur zaposlenih oseb po spolu
Stopnja zaposlenosti s krajšim delovnim časom po spolu in
starostnih skupinah
Stopnja zaposlenosti za določen čas po spolu in starostnih
skupinah
Stopnja zaposlenosti oseb s terciarno izobrazbo po spolu in
starostnih skupinah
Stopnja samozaposlenih po spolu
Stopnja zgodnje podjetniške aktivnosti po spolu
Število in delež žensk med zaposlenimi invalidi
Stopnja zaposlenih oseb s tujim državljanstvom po spolu
Stopnja brezposelnosti po spolu in starostnih skupinah
Delovno aktivno prebivalstvo po glavnih poklicnih skupinah
Delež žensk med delovno aktivnim prebivalstvom po področjih
dejavnosti
Razlike v plačah med ženskami in moškimi
Usklajevanje poklicnega in zasebnega oziroma družinskega
življenja
Število ur, ki jih zaposlene oseb porabijo za skrb za otroke
po spolu
Število ur, ki jih zaposlene osebe porabijo za hišna opravila
in kuhanje
Število očetov, ki izrabijo očetovski dopust
Delež očetov, ki izrabijo starševski dopust
Delež očetov, ki delajo s krajšim delovnim časom zaradi
starševstva
Delež moških, ki izrabijo dopust za nego bolnega družinskega
člana oziroma članico
Družba znanja brez spolnih stereotipov
Delež zgodnjih osipnikov po spolu
Delež oseb s terciarno izobrazbo, starih od 30 do 34 let, po
spolu
Delež dijakinj poklicnega in srednješolskega izobraževanja po
področjih izobraževanja
Delež diplomantk terciarnega izobraževanja po področjih
izobraževanja
Delež vpisanih moških v terciarnem izobraževanju
Delež diplomantov terciarnega izobraževanja
Delež doktorandk
Delež žensk med raziskovalci in raziskovalkami
Delež žensk na najvišjih raziskovalnih položajih
Delež rednih profesoric
Socialna vključenost
Stopnja tveganja revščine po spolu in starostnih skupinah
Stopnja tveganja revščine glede na status aktivnosti po spolu
Stopnja tveganja revščine glede na tip gospodinjstva
Stopnja materialne prikrajšanosti po spolu
Število prejemnikov in prejemnic socialne pomoči
Stopnja tveganja revščine med tujimi državljani in
državljankami
Zdravje žensk in moških
Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu po spoli
Pričakovano trajanje življenja v zdravju po spolu
Obolevnost prebivalstva po vrsti bolezni in spolu
Umrljivost prebivalstva po vzroku in spolu
Obolevnost in umrljivost zaradi raka materničnega vratu, raka
dojke in raka prostate
Stopnja rodnosti
Stopnja maternalne umrljivosti
Stopnja mrtvorojenosti
Stopnja perinatalne umrljivosti
Stopnja dovoljene splavnosti po starostnih skupinah
Uporaba kontracepcije po vrsti kontracepcije in starosti
Prijavljeni primeri spolno prenosljivih okužb po spolu in
starosti
Število samomorov po spolu in starosti
Uravnotežena zastopanost žensk in moških na položajih
odločanja
Delež žensk v državnem zboru
Delež žensk v državnem svetu
Delež ministric in državnih sekretark
Delež občinskih in mestnih svetnic
Delež županj
Delež sodnic
Delež tožilk
Delež žensk na položajih odločanja v gospodarstvu, še posebej
na izvršnih in neizvršnih direktorskih mestih v večjih gospodarskih družbah
Delež dekanij
Delež članic SAZU
Delež žensk na vodstvenih mestih v izobraževalnih in
raziskovalnih ustanovah
Delež žensk na vodilnih mestih v nacionalnih športnih
organizacijah
Delež žensk na vodilnih mestih v medijih
Delež žensk na vodilnih mestih v kulturnih ustanovah
Nasilje nad ženskami
Kazniva dejanja zoper življenje in telo in delež žensk, žrtev
teh dejanj
Število prekrškov zoper javni red in mir, število in delež
oškodovanih žensk, število in delež prekrškov z elementi nasilja v družini
Enakost spolov v zunanji politiki in mednarodnem
sodelovanju
Delež diplomatk
Delež žensk, sodelujočih v mednarodnih operacijah in misijah
ter v postopkih odločanja in ukrepanja
4. KRATICE
EU Evropska unija
MDDSZ Ministrstvo za delo, družino, socialne
zadeve in enake možnosti
MZZ Ministrstvo za zunanje zadeve
MIZŠ Ministrstvo za izobraževanje,
znanost in šport
MNZ Ministrstvo za notranje zadeve
MNZ-P Ministrstvo za notranje zadeve –
Policija
MO Ministrstvo za obrambo
MGRT Ministrstvo za gospodarski razvoj in
tehnologijo
SURS Statistični urad RS
MI Ministrstvo za infrastrukturo
MZ Ministrstvo za zdravje
MP Ministrstvo za pravosodje
MK Ministrstvo za kulturo
MJU Ministrstvo za javno upravo
MKGP Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo
in prehrano
NIJZ Nacionalni inštitut za javno
zdravje
APZ Aktivna politika zaposlovanja
OKS Olimpijski komite Slovenije
ZZZS Zavod za zdravstveno zavarovanje
Slovenije
5. VIRI
Četrta svetovna konferenca o ženskah. 1995. Pekinška
deklaracija. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/PekinskaDeklaracija.pdf.
Evropska komisija. 2010. Europe 2020: A Strartegy for
smart, sustainable and inclusive growth. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:2020:
FIN:EN:PDF.
Evropska komisija. 2012. Women on the Board Pledge for
Europe. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/reding/womenpledge/.
Ženski lobi Slovenije. 2014. Feministični manifest 2014 in
sklepi konference Ženske 20 let po Pekingu. Ljubljana: Ženski lobi
Slovenije. Dostopno prek: http://www.zenskilobi.si/100-feministi%C4%8Dni-manifest-2014-in-sklepi-konference-%C5%BEenske-20-let-po-pekingu.html.
Humer Ž. in Roksandič M. 2013. Protikrizni ukrepi in enakost
spolov. Ljubljana: Ženski lobi Slovenije. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/NVO2013ProtikrizniUkrepiInEnakostSpolov.pdf.
Kanjuo Mrčela A., Filipovič Hrast M. in Humer Ž. 2013. Vrednotenje
izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških,
2005-2013. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake
možnosti. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/RENPZEZMEvalvacija.pdf.
Kazenski zakonik. Uradni list RS, št. 50/12 –
uradno prečiščeno besedilo. (KZ-1), 2008. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?sop=2008-01-2296.
Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije
žensk. Uradni list SFRJ, MP. št. 11/81,17.1992. Dostopno prek: http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/CP/Zbornik/I._CEDAW__Konvencija_o_odpravi_vseh_oblik_diskriminacije_zensk.pdf.
Nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje 2010 – 2015.
Uradni list RS, št. 33/07. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED5100.
Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za
vzgojno-izobraževalne zavode. Uradni list RS, št. 104/209. Dostopno
prek: http://www.uradni-list.si/1/content?id=95147.
Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja
v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti. Uradni list RS,
št. 38/2011. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/content?id=103778.
Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za
socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja
v družini. Uradni list RS, št. 31/2009. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/content?id=91824.
Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in
organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini. Uradni
list RS, št. 25/10. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV9886.
Resolucija o mednarodnem razvojnem sodelovanju Republike
Slovenije za obdobje do leta 2015 (ReMRS15). Uradni list RS,
št. 73/08. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO58.
Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v
družini 2009-2014 (ReNPPND0914). Uradni list RS, št. 41/09). Dostopno
prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO29.
Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za
obdobje 2013-2020 (ReNPSV13–20). Uradni list RS, št. 39/13. Dostopno
na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=NACP68.
Resolucija o Nacionalnem programu športa v Republiki
Sloveniji za obdobje 2014–2023 (ReNPŠ14–23). Uradni list RS,
št. 26/14. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO99.
Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva
2011–2020 (ReNPVŠ11-20). Uradni list RS, št. 41/11. Dostopno prek: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO71.
Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk
in moških, 2005–2013. Uradni list RS, št. 100/05). Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO29.
Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017
(ReNPK14–17). Uradni list RS, št. 99/13). Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO96.
Resolucija o Nacionalnem programu za mladino 2013–2022
(ReNPM13–22). Uradni list RS, št. 90/13. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO93.
Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025.
Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=AKT_782?.
Resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji
Slovenije 2011–2020 (ReNPEMZM). Uradni list RS, št. 43/11. Dostopno
prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO68.
Robnik S. 2012. Enakost spolov v družinskem življenju in
partnerskih odnosih. Ljubljana: Ministrstvo zadelo, družino in socialne zadeve,
Služba za enake možnosti in evropsko koordinacijo. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/RaziskavaEnakostSpolovPartnerstvo.pdf.
Uredba o kriterijih za upoštevanje načela uravnotežene
zastopanosti spolov. 2004. Uradni list RS, št. 103/2004 z dne
23. 9. 2004. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2004103&stevilka=4407.
Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS,
št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 –
UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148 in 47/13
– UZ90,97,99. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1.
Vlada Republike Slovenije. 2014. Poročilo o izvajanju
Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za leti
2012 in 2013. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/.
Vlada Republike Slovenije. 2006. Periodični načrt za
izvajanje Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških
za leti 2006 in 2007. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/.
Vlada Republike Slovenije. 2008. Periodični načrt za
izvajanje Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških
za leti 2008 in 2009. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/.
Vlada Republike Slovenije. 2008. Poročilo o izvajanju
Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za leti
2006 in 2007. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/.
Vlada Republike Slovenije. 2010. Periodični načrt za
izvajanje Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških
za leti 2010 in 2011. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/.
Vlada Republike Slovenije. 2010. Poročilo o izvajanju
Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za leti
2008 in 2009. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/.
Vlada Republike Slovenije. 2012. Poročilo o izvajanju
Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za leti
2010 in 2011. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/.
Vlada Republike Slovenije. 2012. Periodični načrt za
izvajanje Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških
za leti 2012 in 2013. Dostopno na: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalni_program_za_enake_moznosti_zensk_in_moskih_2005_2013/.
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1). Uradni list RS,
št. 21/2013, 78/2013 – popr. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/veljavni_predpisi/zdr_1/.
Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Uradni list RS,
št. 77/08 in 46/15 – odl. US. Dostopno prek: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2157.
Zakon o enakih možnostih žensk in moških. Uradni list
RS, št. 59/02 in 61/07 – ZUNEO-A. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3418.
Zakon o lokalnih volitvah. Uradni list RS,
št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/2008 in 83/2012). Dostopno
prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO308.
Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).
Uradni list RS, št. 15/13 in 23/15 – popr. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6314.
Zakon o političnih strankah (ZPoIS). Uradni list RS,
št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, 103/07, 99/13 in 46/14). Dostopno
prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO359.
Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Uradni list
RS, št. 16/2008. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/content?id=84974.
Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih
(ZSDP-1). Uradni list RS, št. 26/14. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6688.
Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja –
ZUNEO-UPB1. Uradni list RS, št. 93/07 – uradno prečiščeno besedilo.
Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3908.
Zakon o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v
evropski parlament (ZVPEP). Uradni list RS, št. 40/04 – uradno
prečiščeno besedilo, 41/07 – ZVRK, 109/09 in 9/14. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?sop=2002-01-4803.
Zakon o volitvah v državni zbor. Uradni list RS,
št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo in 54/2007 – odl. US) Dostopno
prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO185.
Št. 000-04/15-9/8
Ljubljana, dne 27. oktobra 2015
EPA 682-VII
Državni zbor
Republike Slovenije
dr. Milan Brglez l.r.
Predsednik