Pravilnik o specializaciji iz medicinske biokemije

Zgodovina predpisa \| Citat

	Pravilnik o specializaciji iz medicinske biokemije (Uradni list RS, št. 113/06 in 15/17)

Naslov ang. Rules on the specialization in the field of medical biochemistry

Datum sprejetja	09.06.2006
Datum objave	06.11.2006
Datum začetka veljavnosti	21.11.2006
Datum prenehanja veljavnosti ali uporabe	15.04.2017

EVA	2005-2711-0044
SOP	2006-01-4800

Na podlagi šeste alinee prvega odstavka 87.c člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – prečiščeno besedilo) in 8. člena Statuta Zbornice laboratorijske medicine Slovenije (sprejet na 11. seji skupščine dne 9. 6. 2006) je skupščina Zbornice laboratorijske medicine Slovenije na 11. seji dne 9. 6. 2006 v soglasju z ministrom za zdravje sprejela

PRAVILNIK

o specializaciji iz medicinske biokemije

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Ta pravilnik ureja specializacijo iz medicinske biokemije (v nadaljnjem besedilu: specializacija), določa trajanje in potek specializacije, postopek odobritve, mentorstvo, imenovanje izpitne komisije, način opravljanja specialističnega izpita in druga vprašanja v zvezi s specialističnim izpopolnjevanjem.

V postopku pri odločanju o odobritvi oziroma neodobritvi specializacije Zbornica laboratorijske medicine Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zbornica) v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek, izda odločbo.

2. člen

Specializacija je posebna oblika podiplomskega izpopolnjevanja in usposabljanja, ki je potrebna za opravljanje zahtevnejših del na področju medicinske biokemije.

3. člen

Zbornica potrebe po specializacijah v mreži javne zdravstvene službe vodi na podlagi podatkov, ki jih prejme od izvajalcev javne zdravstvene službe in strokovnih združenj do konca oktobra za naslednje leto in podatkov o prostih specializantskih delovnih mestih.

Zbornica vodi tudi evidenco odobrenih in opravljenih specializacij.

4. člen

Specializacija obsega pridobivanje teoretičnih znanj in praktično usposabljanje v skladu s programom specializacije, ki je določen v prilogi 1 tega pravilnika, in se zaključi s specialističnim izpitom.

Specializacija traja praviloma neprekinjeno 48 mesecev. Izjemoma se specializacijo lahko skrajša na predlog glavnega mentorja, toda za največ 12 mesecev.

5. člen

Specializacijo se lahko odobri zdravstvenemu delavcu ali zdravstvenemu sodelavcu, ki ima zaključen univerzitetni študij farmacije, biokemije, kemije ali medicine ali druge ustrezne univerzitetne smeri, opravljen strokovni izpit s področja zdravstvene dejavnosti in vsaj eno leto delovnih izkušenj v medicinskem laboratoriju (v nadaljnjem besedilu: specializant).

Če ima specializant zaključen univerzitetni študij druge ustrezne smeri, o možnosti vpisa odloča Komisija za specializacije pri zbornici po pridobitvi mnenja Katedre za klinično biokemijo Fakultete za farmacijo.

II. PROGRAM SPECIALIZACIJE

6. člen

Program specializacije določi zbornica v sodelovanju s Katedro za klinično biokemijo Fakultete za farmacijo in RSK za laboratorijsko diagnostiko.

V programu specializacije se določi:

- vsebina in trajanje posameznih delov specializacije,

- obseg znanja in veščine ter druge zahteve, ki jih mora specializant osvojiti do zaključka specializacije.

III. POOBLAŠČENI IZVAJALCI SPECIALIZACIJE

7. člen

Specializacija se opravlja v enem ali več zdravstvenih zavodih ali pri zasebnih zdravstvenih delavcih, ki jih v skladu s pravilnikom, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati zdravstveni zavodi ali zasebni zdravstveni delavci za izvajanje programov specializacije, pooblasti minister, pristojen za zdravje, tako da ima specializant zagotovljeno možnost za pridobivanje potrebnega obsega znanja in veščin določenega ožjega strokovnega področja zdravstvene dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: pooblaščeni izvajalec).

8. člen

Če za del programa specializacije ni ustreznega pooblaščenega izvajalca v Republiki Sloveniji ali ta nima prostih specializantskih mest, ki bi omogočali izvedbo specializacije v predvidenem roku, se ta opravi pri ustreznih izvajalcih v drugih državah Evropske unije.

IV. ODOBRITEV SPECIALIZACIJE

9. člen

Postopek za odobritev specializacije se začne z vlogo delodajalca, kjer je specializant zaposlen, če gre za specializanta, ki ni zaposlen, pa na njegov predlog.

Vloga z utemeljitvijo potrebe po specializaciji za določenega specializanta se vloži na zbornico.

Vlogi iz prejšnjega odstavka je potrebno priložiti dokumentacijo, iz katere je razvidno, da specializant izpolnjuje pogoje za odobritev specializacije iz 5. člena tega pravilnika.

10. člen

Zbornica izda odločbo o odobritvi specializacije, v kateri je naveden začetek specializacije, rok za zaključek specializacije in glavni mentor.

Odločbo iz prejšnjega odstavka se pošlje specializantu, delodajalcu in glavnem mentorju. Glavni mentor o odobreni specializaciji obvesti pooblaščenega izvajalca.

11. člen

Na podlagi pravnomočne odločbe iz prvega odstavka prejšnjega člena skleneta specializant in delodajalec pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih.

12. člen

Pooblaščeni izvajalec določi datum začetka usposabljanja, upoštevajoč odločbo o odobritvi specializacije in razpoložljiva mesta usposabljanja.

V. MENTORSTVO

13. člen

Ves čas specializacije ima specializant glavnega mentorja, na posameznih specializantskih delovnih mestih v poteku specializacije pa tudi neposredne mentorje.

Seznam glavnih in neposrednih mentorjev za vsako leto določi zbornica na predlog pooblaščenih izvajalcev.

14. člen

Glavni mentor je imenovan med specialisti medicinske biokemije z učiteljskim nazivom, nazivom svetnika ali višjega svetnika s strokovnega področja, na katerem poteka specializacija. Glavni mentor je lahko tudi specialist z najmanj 5 leti izkušenj na svojem področju.

Zbornica določi seznam glavnih mentorjev na predlog Katedre za klinično biokemijo Fakultete za farmacijo, Kliničnega inštituta za klinično kemijo in biokemijo Kliničnega centra Ljubljana in RSK za laboratorijsko diagnostiko.

Neposredni mentor je praviloma specialist medicinske biokemije z vsaj tremi leti specialističnih izkušenj. Za ozko opredeljene dejavnosti iz programa specializacije je lahko neposredni mentor strokovnjak svojega področja brez specializacije.

15. člen

Glavni mentor lahko istočasno skrbi za največ tri specializante, neposredni pa za enega.

16. člen

Naloge glavnega mentorja so naslednje:

- pripravi načrt izvajanj programa specializacije,

- usklajuje in nadzira potek specializacije ter s tem zagotavlja, da specializacija poteka skladno s programom specializacije,

- sodeluje z neposrednimi mentorji in spremlja njihovo delo,

- ocenjuje napredovanje znanja specializanta,

- predlaga podaljšanje določenega dela specializacije, če ugotovi, da specializant v predvidenem času ni pridobil zadostnega obsega znanja in veščin,

- predlaga skrajšanje določenega dela specializacije, če ugotovi, da je specializant že opravil določen obseg usposabljanja iz programa specializacije že v okviru drugih izobraževanj,

- organizira skupinske oblike usposabljanja specializantov.

Neposredni mentor usposablja in nadzira specializanta na svojem delovnem mestu, preverja pridobljena znanja in poroča glavnemu mentorju o napredovanju znanja specializanta. Poleg tega sodeluje pri skupinskih oblikah usposabljanja specializantov.

17. člen

Zbornica lahko v primeru nespoštovanja mentorskih dolžnosti glavnega mentorja razreši in imenuje drugega mentorja.

18. člen

Plačilo mentorskega dela se opredeli v kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva.

VI. POTEK SPECIALIZACIJE

19. člen

Potek specializacije po programu specializacije določita glavni mentor in specializant.

Potek specializacije se vpisuje v »List specializanta«, ki je v prilogi 2 tega pravilnika.

20. člen

Specializant lahko v času specializacije samostojno opravlja le dela in naloge, za katere je usposobljen, dela in naloge s specialističnega področja pa le pod nadzorom glavnega ali neposrednega mentorja.

21. člen

V čas specializacije se lahko všteva podiplomsko in drugo izobraževanje ter usposabljanje, ki je v skladu s programom ali delom programa specializacije.

O skladnosti in priznanju dobe izobraževanja in usposabljanja iz prejšnjega odstavka s programom specializacije odloči zbornica na predlog Komisije za specializacije pri zbornici.

22. člen

Specializantu, ki mu pred potekom odobrene specializacije preneha delovno razmerje pri delodajalcu, za katerega potrebe je bila specializacija odobrena, ta specializacija preneha.

23. člen

Redni letni dopust se všteva v čas specializacije.

Prekinitve specializacije zaradi bolezni, izrednega dopusta in drugih razlogov, ki skupaj ne trajajo dalj kot dvajset delovnih dni v koledarskem letu, ne podaljšujejo celotnega trajanja specializacije. Pri daljši odsotnosti zaradi bolezni, porodniškega dopusta ali drugih upravičenih razlogov, se čas specializacije ustrezno podaljša. O podaljšanju specializacije odloči na predlog glavnega mentorja zbornica.

VII. SPECIALISTIČNI IZPIT

24. člen

Specializant, ki je opravil predpisan program specializacije, lahko pristopi k specialističnemu izpitu (v nadaljnjem besedilu: izpit), ki obsega teoretični in praktični del.

25. člen

Vlogo za opravljanje izpita specializant ali njegov delodajalec pošlje na zbornico. K vlogi je treba priložiti ustrezno izpolnjen »List specializanta« in mnenje glavnega mentorja o pripravljenosti specializanta za izpit.

26. člen

Zbornica s sklepom odobri specializantu opravljanje izpita, ko ugotovi, da je pravilno in v celoti opravil predpisani program specializacije in druge dogovorjene obveznosti ter mu določi čas in kraj izpita ter izpitno komisijo.

Sklep iz prejšnjega odstavka mora biti specializantu vročen najpozneje trideset dni pred predvidenim datumom izpita.

Sklep iz prvega odstavka tega člena se pošlje specializantu, glavnemu mentorju, članom izpitne komisije in delodajalcu specializanta.

27. člen

Specializant opravlja izpit pred izpitno komisijo. Predsednika in dva člana izpitne komisije ter zapisnikarja imenuje zbornica med fakultetnimi učitelji, svetniki in višjimi svetniki tako, da imata vsaj predsednik in en član izpitne komisije specializacijo iz medicinske biokemije.

28. člen

Če specializant neupravičeno ne pride na izpit ali odstopi od že začetega izpita, se šteje, da izpita ni opravil.

Iz upravičenih razlogov kandidata (bolezni, nenadne nujne zadržanosti) lahko predsednik izpitne komisije odredi preložitev specialističnega izpita, vendar za največ 6 tednov. V vsakem drugem primeru se izpit razpiše ponovno.

29. člen

Izpitna komisija odloča z večino glasov.

Uspeh specializanta na izpitu se ocenjuje z »opravil« ali »ni opravil«.

Če specializant izkaže izjemno, nadpovprečno znanje, lahko izpitna komisija oceni njegovo znanje z »opravil s pohvalo «. Taka odločitev mora biti sprejeta soglasno.

Predsednik komisije sporoči specializantu uspeh v prisotnosti vseh članov komisije in zapisnikarja takoj po izpitu.

30. člen

O poteku izpita zapisnikar piše zapisnik na obrazec, ki je v prilogi 3 tega pravilnika. Zapisnik podpišejo vsi člani komisije. Zapisnikar pošlje zapisnik zbornici najpozneje v 15 dneh po dnevu opravljanja izpita.

31. člen

Specializant, ki izpita prvič ne opravi, ga ima pravico ponavljati v roku, ki ga določi izpitna komisija, vendar ne prej kot po treh mesecih po prvem neuspešnem izpitu oziroma ne prej kot po šestih mesecih po drugem neuspešnem izpitu.

Če specializant še tretjič ne opravi izpita, mu izpitna komisija lahko specializacijo podaljša za najmanj tri mesece in največ za eno leto za dopolnitev vrzeli v znanju in postavi še druge posebne zahteve.

Če specializant izpita ne opravi tudi po usposabljanju iz prejšnjega odstavka, izpita ne more več opravljati.

32. člen

Specializantu, ki je opravil specialistični izpit, zbornica na obrazcu iz priloge 4 tega pravilnika izda potrdilo in podeli naslov specialist oziroma specialistka medicinske biokemije, ki je enakovreden naslovu »evropski specialist klinične kemije in laboratorijske medicine«.

Potrdilo je javna listina, ki jo podpišeta predsednik izpitne komisije in predsednik zbornice.

VIII. SPECIALIZACIJE SPECIALIZANTOV, KI SO KVALIFIKACIJO ZA OPRAVLJANJE REGULIRANEGA POKLICA PRIDOBILI V TRETJI DRŽAVI OZIROMA V DRUGI DRŽAVI ČLANICI EVROPSKE UNIJE

33. člen

Specializant, ki je kvalifikacijo za opravljanje reguliranega poklica, določenega v Seznamu poklicev v zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 82/04, 110/04 – popr. in 40/06), pridobil v tretji državi, lahko v Republiki Sloveniji opravlja specializacijo pod pogoji in v skladu s postopkom, ki so določeni z zakonom in s tem pravilnikom ter po programu, ki velja za delavca, ki je kvalifikacijo za opravljanje reguliranega poklica, določenega v Seznamu poklicev v zdravstveni dejavnosti, pridobil v Republiki Sloveniji.

Za odobritev specializacije mora delavec, poleg vloge, ministrstvu predložiti:

- dokazilo o zaključenem univerzitetnem izobraževanju in dokazilo o pravici do samostojnega opravljanja poklica v Republiki Sloveniji,

- izjavo delodajalca oziroma delodajalcev, da je delavec pri njem oziroma pri njih samostojno opravljal delo v medicinskem laboratoriju.

Delavec, ki je kvalifikacijo za opravljanje reguliranega poklica, določenega v Evidenci reguliranih poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 44/04), pridobil v drugi državi članici Evropske unije, mora vlogi za odobritev specializacije priložiti odločbo o priznanju kvalifikacije za opravljanje poklica v Republiki Sloveniji, pridobljeno v postopku za priznanje kvalifikacij v skladu z Zakonom o postopku priznavanja kvalifikacij državljanom držav članic Evropske unije za opravljanje reguliranih poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 21/02), in izjavo delodajalca oziroma delodajalcev, da je delavec pri njem oziroma pri njih samostojno opravljal delo v medicinskem laboratoriju.

IX. POSEBNE DOLOČBE

34. člen

Specializantu, ki je opravil specialistični izpit pred 25. Junijem 1991 v eni od republik bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije, se specialistični izpit prizna pod pogoji in po postopku iz tega pravilnika.

X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

35. člen

Specializant, ki je do uveljavitve tega pravilnika opravil več kot polovico obsega usposabljanja po programu specializacije, lahko zaključi specializacijo po določbah dosedanjih predpisov, vendar se mora prijaviti na izpit v največ 4 letih po uveljavitvi tega pravilnika.

36. člen

Z dnem, ko začne veljati ta pravilnik, se za specializacijo iz medicinske biokemije preneha uporabljati Pravilnik o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (Uradni list RS, št. 37/04 in 25/06).

37. člen

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Št. 0220-17/2006

Ljubljana, dne 9. junija 2006

EVA 2005-2711-0044

dr. Borut Božič l.r.

Predsednik

Zbornice laboratorijske

medicine Slovenije

Soglašam!

Andrej Bručan l.r.

Minister