Na podlagi drugega odstavka 146. člena Zakona o davku na
dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11,
78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19 in 72/19) minister za finance
izdaja
PRAVILNIK
o obveznostih glede davka na dodano vrednost v zvezi z
direktivami Sveta (EU), ki veljajo za opravljanje storitev in prodajo blaga na
daljavo
I. SPLOŠNA DOLOČBA
1. člen
(1) Ta pravilnik prenaša v pravni red Republike
Slovenije Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006, str.
1), kot je spremenjena z Direktivo Sveta (EU) 2017/2455 z dne
5. decembra 2017 o spremembi Direktive 2006/112/ES in Direktive
2009/132/ES v zvezi z nekaterimi obveznostmi glede davka na dodano vrednost, ki
veljajo za opravljanje storitev in prodajo blaga na daljavo (UL L
št. 348 z dne 29. 12. 2017, str. 7), v delu, ki se začne uporabljati
1. julija 2021, Direktivo Sveta (EU) 2018/1910 z dne
4. decembra 2018 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede
harmonizacije in poenostavitve nekaterih pravil v okviru sistema davka na
dodano vrednost za obdavčevanje trgovine med državami članicami, in sicer v
zvezi s pravili za zaporedne dobave, ki se ne smejo uporabiti za dobave blaga,
ki jih davčni zavezanec omogoča z uporabo elektronskega vmesnika (UL L
št. 311 z dne 7. 12. 2018, str. 3) in Direktivo Sveta (EU) 2019/1995
z dne 21. novembra 2019 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede
določb v zvezi s prodajo blaga na daljavo in nekaterimi domačimi dobavami blaga
(UL L št. 310 z dne 2. 12. 2019, str. 1), (v nadaljnjem besedilu:
Direktiva 2006/112/ES).
(2) S tem pravilnikom se podrobneje ureja izvajanje
Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2019/2026 z dne 21. novembra 2019 o
spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 v zvezi z dobavo blaga ali
opravljanjem storitev, ki jih omogočajo elektronski vmesniki, in posebnimi
ureditvami za davčne zavezance, ki opravljajo storitve za osebe, ki niso davčni
zavezanci, ter prodajajo blago na daljavo in opravljajo nekatere domače dobave
blaga (UL L št. 313 z dne 4. 12. 2019, str. 14), (v nadaljnjem
besedilu: Izvedbena uredba).
(3) S tem pravilnikom se ne glede na določbe Zakona o
davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno
besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19 in 72/19; v
nadaljnjem besedilu: ZDDV-1) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09,
27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14,
39/16, 45/16, 86/16, 50/17, 84/18, 77/19 in 58/21; v nadaljnjem besedilu: PZDDV),
za namene izvajanja predpisov iz prvega in drugega odstavka tega člena določajo
nekatere obveznosti, ki veljajo za opravljanje storitev in prodajo blaga na
daljavo.
II. DAVČNI ZAVEZANCI
2. člen
(zavezanec)
Pri opravljanju storitev in prodaji blaga na daljavo so
predmet DDV pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Republike
Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) opravi za plačilo davčni zavezanec
v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v
skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali
davčni zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega ali petega odstavka
6. člena tega pravilnika.
III. OBDAVČLJIVE TRANSAKCIJE
3. člen
(splošno)
(1) »Prodaja blaga na daljavo znotraj Unije« pomeni
dobavo blaga, pri kateri dobavitelj ali druga oseba za njegov račun to blago
odpošlje ali odpelje iz države članice, ki ni država članica, v kateri se
odpošiljanje ali prevoz tega blaga kupcu konča, tudi kadar dobavitelj posredno
sodeluje pri tem prevozu ali odpošiljanju, če sta izpolnjena naslednja pogoja:
a)
dobava blaga je opravljena davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni
davčni zavezanec, katere pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV v
skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive 2006/112/ES, ali
kateri koli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec, in
b)
dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga
dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano
ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.
(2) »Prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih
držav uvoženega blaga« pomeni dobavo blaga, pri kateri dobavitelj ali druga
oseba za njegov račun to blago odpošlje ali prevaža s tretjega ozemlja ali iz
tretje države kupcu v državi članici, tudi kadar dobavitelj posredno sodeluje
pri prevozu ali odpošiljanju tega blaga, če sta izpolnjena naslednja pogoja:
a)
dobava blaga je opravljena davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni
zavezanec, katere pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV v skladu s
prvim odstavkom 3. člena Direktive 2006/112/ES, ali kateri koli drugi
osebi, ki ni davčni zavezanec, in
b)
dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi
dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali
instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.
4. člen
(davčni zavezanec, ki omogoča dobavo blaga z uporabo
elektronskega vmesnika)
(1) Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega
vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča prodajo
na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v pošiljkah z
realno vrednostjo največ 150 eurov, se šteje, da to blago prejme in dobavi
sam davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.
(2) Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega
vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča dobavo
blaga znotraj Unije, ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Uniji,
osebi, ki ni davčni zavezanec, se šteje, da to blago prejme in dobavi sam
davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.
5. člen
(prenos blaga v drugo državo članico)
Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se ne šteje prenos
blaga v drugo državo članico v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZDDV-1, če
davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun, odpošlje ali odpelje blago v
drugo državo članico za namene svojega podjetja za naslednje transakcije:
a)
dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec na ozemlju države
članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz tretjega
odstavka 6. člena tega pravilnika;
b)
dobave tega blaga zaradi instalacije ali montaže, ki jo opravi
dobavitelj ali druga oseba za njegov račun na ozemlju države članice, v kateri
se odpošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz petega odstavka 6. člena
tega pravilnika.
IV. KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ
6. člen
(dobava blaga s prevozom)
(1) Kadar blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec
ali tretja oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko
se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.
(2) Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na
tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da sta kraj dobave, ki jo opravi
uvoznik, in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza blaga.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se
šteje, da je kraj dobave blaga kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se
odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča, pri naslednjih dobavah:
a)
prodaji blaga na daljavo znotraj Unije;
b)
prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega
blaga v državo članico, ki ni država članica, v kateri se konča odpošiljanje
ali prevoz blaga kupcu;
c)
prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega
blaga v državo članico, v kateri se konča odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu,
kadar se za obračun DDV uporabi posebna ureditev iz 3. podpoglavja
IX. poglavja tega pravilnika.
(4) Prejšnji odstavek se ne uporablja za dobave
rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin iz 1. do 4. točke
prvega odstavka 101. člena ZDDV-1, ki so predmet DDV v skladu s posebno
ureditvijo.
(5) Kadar blago, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj,
kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za
njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj,
kjer je blago instalirano ali montirano.
(6) Kadar se šteje, da je davčni zavezanec prejel in
dobavil blago v skladu s 4. členom tega pravilnika, se odpošiljanje ali
prevoz blaga pripiše dobavi, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča dobavo
blaga z uporabo elektronskega vmesnika.
(7) Davčni zavezanec, ki opravlja prodaje blaga na
daljavo znotraj Unije, pri katerih se kraj dobave blaga določi v skladu s
točko a) tretjega odstavka tega člena, in za te dobave blaga ne uporablja
posebne ureditve v skladu z 2. podpoglavjem IX. poglavja tega
pravilnika, mora davčnemu organu najpozneje do 31. januarja leta po
preteku leta, v katerem so opravljene te dobave, v elektronski obliki poročati
o letnem prometu, ki ga je dosegel v posamezni državi članici, o obdobju
poročanja in identifikacijski številki za DDV v namembni državi članici ter o
datumu začetka oziroma konca identifikacije za DDV v tej državi članici.
(8) Davčni zavezanec, ki opravlja dobave blaga, za katere
se v skladu s tretjim odstavkom tega člena šteje, da so opravljene v druge
države članice, in za te dobave blaga ne uporablja posebne ureditve v skladu z
2. podpoglavjem IX. poglavja tega pravilnika, mora v svojem knjigovodstvu
zagotoviti podatke o višini letnega prometa, ločeno za vsako namembno državo
članico.
7. člen
(zaporedne dobave)
20.a člen ZDDV-1 se ne uporablja za dobave blaga v
skladu s 4. členom tega pravilnika.
8. člen
(telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in
elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci)
Za opravljanje storitev in prodajo blaga na daljavo se ne
uporablja tretji, četrti, peti in šesti odstavek 30.c člena ZDDV-1.
9. člen
(prag za določitev kraja dobave blaga in opravljanja
storitev)
(1) Ne glede na točko a) tretjega odstavka
6. člena tega pravilnika in prvi odstavek 30.c člena ZDDV-1 je kraj
dobave blaga pri prodaji blaga na daljavo znotraj Unije in kraj opravljanja
storitev, ki so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, kraj, v katerem
ima dobavitelj ali izvajalec sedež ali, če sedeža nima, stalno ali običajno
prebivališče, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a)
dobavitelj ali izvajalec ima sedež, ali če sedeža nima, stalno ali
običajno prebivališče samo v eni državi članici,
b)
storitev je opravljena osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež,
stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi članici, ki ni
država članica iz prejšnje točke, ali je blago odposlano ali prepeljano v
državo članico, ki ni država članica iz prejšnje točke, in
c)
skupna vrednost opravljenih storitev ali dobavljenega blaga iz prejšnje
točke brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega zneska 10.000 eurov
in tega zneska ni presegla niti v predhodnem koledarskem letu.
(2) Dobavitelj in izvajalec, ki uporabljata prejšnji
odstavek, pošljeta davčnemu organu poročilo o skupni vrednosti dobav blaga in
opravljenih storitev iz točke b) prejšnjega odstavka brez DDV v predhodnem
koledarskem letu po posamezni državi članici in izjavo o izpolnjevanju pogojev
iz prejšnjega odstavka v elektronski obliki do konca januarja tekočega leta.
(3) Kadar je v koledarskem letu presežen prag iz
točke c) prvega odstavka tega člena, se od takrat naprej za določitev
kraja dobave blaga ali opravljene storitve po tem členu uporabljata
točka a) tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika in prvi odstavek
30.c člena ZDDV-1.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko
dobavitelj blaga ali izvajalec storitve, ki izpolnjuje pogoje iz prvega
odstavka tega člena, odloči za določitev kraja dobave blaga v skladu s točko a)
tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika ali kraja opravljene storitve v
skladu prvim odstavkom 30.c člena ZDDV-1. V tem primeru mora davčni
zavezanec izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu v elektronski obliki ter ta
pravila uporabljati najmanj v tekočem koledarskem letu in dveh naslednjih
koledarskih letih.
(5) Davčni zavezanec pošlje poročilo in izjavo iz
drugega odstavka tega člena v elektronski obliki, ki je dostopna v sistemu
eDavki.
V. OBDAVČLJIVI DOGODEK IN OBVEZNOST OBRAČUNA DDV
10. člen
(dobava blaga ali storitev)
Ne glede na prvi do peti odstavek 33. člena ZDDV-1 nastaneta
obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV pri dobavi blaga, ki jo opravi
davčni zavezanec, za katerega se šteje, da je prejel in dobavil blago v skladu
s 4. členom tega pravilnika, ob sprejetju plačila.
VI. OPROSTITVE DDV
11. člen
(oproščene dejavnosti)
Ne glede na 44. člen ZDDV-1 je plačila DDV oproščena
tudi dobava blaga davčnemu zavezancu, za katerega se šteje, da je prejel in
dobavil blago v skladu z drugim odstavkom 4. člena tega pravilnika.
12. člen
(oproščene transakcije)
Ne glede na prvi odstavek 50. člena ZDDV-1 je plačila
DDV oproščen tudi uvoz blaga, za katerega se DDV prijavi v skladu s posebno
ureditvijo za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav
uvoženega blaga in za katero je bila davčnemu organu v državi članici uvoza
najpozneje ob vložitvi carinske deklaracije predložena individualna
identifikacijska številka za DDV za uporabo posebne ureditve dobavitelja ali
posrednika, ki deluje za njegov račun, dodeljena v skladu s 43. členom
tega pravilnika.
VII. ODBITEK DDV
13. člen
(obseg pravice)
Ne glede na drugi odstavek 63. člena ZDDV-1 ima davčni
zavezanec pravico do odbitka DDV tudi, če se blago in storitve uporabijo za
namene transakcij, ki so oproščene DDV v skladu z 11. členom tega pravilnika,
46. ali 49. členom ZDDV-1, 12. točko prvega odstavka 50. člena
ter 52. do 58. členom ZDDV-1.
VIII. OBVEZNOSTI DAVČNIH ZAVEZANCEV
14. člen
(osebe, ki morajo plačati DDV)
Ne glede na drugi odstavek 76. člena ZDDV-1, lahko davčni
zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v drugi državi članici, in
je v skladu s 1. do 5. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 plačnik DDV,
imenuje davčnega zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV. Če je v skladu s 1.
do 5. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 plačnik DDV davčni zavezanec,
ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v tretji državi ali na tretjem
ozemlju, mora tak davčni zavezanec imenovati davčnega zastopnika kot osebo, ki
mora plačati DDV, razen kadar tak davčni zavezanec uporablja posebno ureditev
za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji, ali
posebno ureditev za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega
prevoza potnikov ali ko ima tak davčni zavezanec sedež v tretji državi, s
katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega področje
uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU z dne
16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki,
carinami in drugimi ukrepi (UL L št. 84 z dne 31. 3. 2010, str. 1) in
Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem
sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L
št. 268 z dne 12. 10. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta
(EU) 2020/1108 z dne 20. julija 2020 o spremembi Uredbe (EU) 2017/2454
glede datumov začetka uporabe v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L št. 244 z dne
29. 7. 2020, str.1).
15. člen
(pravila za izdajanje računov)
Ne glede na četrti odstavek 80.a člena ZDDV-1, uporablja
dobavitelj, ki uporablja eno od posebnih ureditev za davčne zavezance, ki
opravljajo storitve osebam, ki niso davčni zavezanci, ali prodajajo blago na
daljavo ali opravljajo nekatere domače dobave blaga iz IX. poglavja tega pravilnika,
za izdajanje računov glede dobav blaga in storitev, ki so zajete v teh posebnih
ureditvah, pravila v skladu z ZDDV-1.
16. člen
(obveznost izdajanja računov)
Ne glede na 2. točko prvega odstavka 81. člena ZDDV-1,
mora vsak davčni zavezanec zagotoviti, da sam, prejemnik ali tretja oseba v
njegovem imenu in za njegov račun izda račun za dobave blaga iz točke a)
tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika, razen kadar davčni zavezanec
uporablja posebno ureditev iz 2. podpoglavja IX. poglavja tega
pravilnika.
17. člen
(obveznosti davčnih zavezancev, ki omogočajo dobavo blaga
ali storitev z uporabo elektronskega vmesnika)
(1) Davčni zavezanec, ki z uporabo elektronskega
vmesnika omogoča dobavo blaga ali opravljanje storitev znotraj Unije osebi, ki
ni davčni zavezanec, mora v skladu z določbami IV. poglavja ZDDV-1 in IV.
poglavja tega pravilnika voditi evidence o teh dobavah blaga ali storitev.
Evidence morajo biti dovolj podrobne, da lahko davčni organi držav članic, v
katerih so te dobave blaga ali storitev obdavčljive, ugotovijo, ali je bil DDV
pravilno obračunan.
(2) Davčni zavezanec mora dati evidenco iz prejšnjega
odstavka na voljo državam članicam, v katerih so dobave blaga ali storitev
obdavčljive, na njihovo zahtevo v elektronski obliki.
(3) Davčni zavezanec mora hraniti evidenco iz prvega
odstavka tega člena deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena
transakcija.
18. člen
(vsebina obračuna DDV)
(1) Ne glede na točko b) drugega odstavka 87. člena
ZDDV-1, mora davčni zavezanec poleg podatkov iz prvega odstavka 87. člena
ZDDV-1 v obračunu DDV za posamično davčno obdobje izkazati še podatke o
vrednosti dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in točke b) tretjega odstavka in
petega odstavka 6. člena tega pravilnika, opravljenih na ozemlju druge države
članice, za katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem obdobju, če
se blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije.
(2) Ne glede na točko d) drugega odstavka 87. člena
ZDDV-1, mora davčni zavezanec poleg podatkov iz prvega odstavka 87. člena ZDDV-1
v obračunu DDV za posamično davčno obdobje izkazati še podatke o vrednosti
dobav blaga, brez DDV, iz točke a) in točke b) tretjega odstavka in petega
odstavka 6. člena tega pravilnika, ki so bile opravljene v Sloveniji in za
katere je v tem davčnem obdobju nastala obveznost obračuna DDV, če se blago
odpošlje ali odpelje iz druge države članice.
IX. POSEBNE UREDITVE ZA DAVČNE ZAVEZANCE, KI OPRAVLJAJO
STORITVE OSEBAM, KI NISO DAVČNI ZAVEZANCI, ALI PRODAJAJO BLAGO NA DALJAVO ALI
OPRAVLJAJO NEKATERE DOMAČE DOBAVE BLAGA
19. člen
(definicija)
Po posebnih ureditvah iz 1., 2. in 3. podpoglavja tega
poglavja tega pravilnika je »poseben obračun DDV« obračun, ki vsebuje podatke,
potrebne za ugotovitev zneska DDV, ki ga je treba plačati v posamezni državi
članici.
20. člen
(vročanje davčnim zavezancem iz 1., 2. in
3. podpoglavja)
(1) Davčnim zavezancem iz 26., 34. in 43. člena
tega pravilnika, ki prijavijo uporabo posebne ureditve iz 1., 2. ali 3. podpoglavja
IX. poglavja tega pravilnika, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo
osebno po elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek.
(2) Davčnim zavezancem, ki prijavijo uporabo posebne
ureditve v skladu z 2., 3. ali 4. oddelkom 6. poglavja
XII. naslova Direktive 2006/112/ES v eni od držav članic znotraj Unije,
vendar ne v Sloveniji, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo na
elektronski naslov. Šteje se, da je bila odločba, sklep ali drug dokument
vročen davčnemu zavezancu 15. dan od dneva, ko je bil odposlan na
elektronski naslov davčnega zavezanca, ki ga je navedel na obrazcu za prijavo v
posebno ureditev.
(3) Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v 30 dneh
od dneva, ko se šteje, da je bila odločba vročena.
21. člen
(vodenje evidenc za potrebe posebnih ureditev iz 1., 2. in
3. podpoglavja)
Davčni organ vodi posebne evidence davčnih zavezancev, ki
prijavijo uporabo posebne ureditve v skladu s prvim odstavkom 26. člena,
prvim odstavkom 34. člena in prvim odstavkom 43. člena, ter posebno
evidenco posrednikov, ki prijavijo uporabo posebne ureditve v skladu s tretjim
in četrtim odstavkom 43. člena tega pravilnika. Davčni organ podatke iz
posebne evidence obdeluje za potrebe posebne ureditve v skladu s 1., 2. in
3. podpoglavjem IX. poglavja tega pravilnika.
22. člen
(predložitev posebnega obračuna DDV po prenehanju uporabe
posebnih ureditev iz 1., 2. in 3. podpoglavja)
(1) Davčni zavezanec, ki je prenehal uporabljati posebno
ureditev iz 1., 2. in 3. podpoglavja IX. poglavja tega pravilnika, izvede
spremembe posebnih obračunov DDV v skladu z nacionalnimi pravili države članice
potrošnje.
(2) Davčni zavezanec, ki je prenehal uporabljati posebno
ureditev iz 2., 3. ali 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova
Direktive 2006/112/ES, vključi spremembe posebnih obračunov DDV, ko je država
članice potrošnje Slovenija, v posebni obračun DDV za zadnje davčno obdobje
pred izključitvijo iz posebne ureditve. Posebni obračun DDV predloži davčnemu
organu v elektronski ali papirni obliki.
(3) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka predloži
spremembo posebnega obračuna DDV prek sistema eDavki, pri čemer poleg razdelka
1 izpolni še razdelek 3 posebnega obračuna.
23. člen
(obračun zamudnih obresti DDV po posebnih obračunih,
predloženih pri uporabi posebnih ureditev iz 2., 3. ali 4. oddelka
9. poglavja XII. naslova Direktive 2006/112/ES)
V primerih, ko davčni organ izvaja ukrepe oziroma vodi
postopke za izterjavo DDV v skladu s tretjim odstavkom 63.a člena
Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o
določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka
na dodano vrednost (prenovitev) (UL L št. 77 z dne
23. 3. 2011, str. 1), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo
Sveta (EU) 2020/1112 z dne 20. julija 2020 o spremembi Izvedbene
uredbe (EU) 2019/2026 glede datumov začetka uporabe v odziv na pandemijo
COVID-19 (UL L št. 244/10 z dne 29. 7. 2020, str. 9),
se od zneska DDV, ki ga davčni zavezanec ni plačal v predpisanem roku,
obračunajo zamudne obresti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.
1. Posebna ureditev za storitve, ki jih opravljajo
davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji
24. člen
(definicije)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji
izrazi naslednji pomen:
-
»davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni zavezanec, ki
znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote;
-
»država članica identifikacije« je država članica, ki jo davčni
zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, izbere kot državo, v kateri prijavi
opravljanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec znotraj Unije v skladu z
2. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive 2006/112/ES;
-
»država članica potrošnje« pomeni državo članico, za katero se šteje, da
je bila v njej opravljena storitev v skladu z določbami 3. podpoglavja
IV. poglavja ZDDV-1 in IV. poglavja tega pravilnika.
25. člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Posebno ureditev iz tega podpoglavja lahko uporablja
davčni zavezanec iz 26. člena tega pravilnika, če opravlja storitve
osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež ali stalno oziroma običajno
prebivališče v kateri koli državi članici.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 26. člena
tega pravilnika, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja,
uporablja to posebno ureditev za vse storitve iz prejšnjega odstavka, ki jih
opravi znotraj Unije.
26. člen
(prijava uporabe posebne ureditve davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, ki
za državo članico identifikacije izbere Slovenijo, mora davčnemu organu
prijaviti, kdaj se začne njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec
na podlagi posebne ureditve iz tega podpoglavja. Prijavo mora predložiti v
elektronski obliki.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora
v prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu ob
začetku opravljanja storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, navesti naslednje
podatke za identifikacijo: ime, poštni naslov, elektronski naslov, vključno z
naslovi spletnih strani, nacionalno davčno številko, če jo ima, in izjavo, da
znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote. Davčni zavezanec je
dolžan davčnemu organu sporočiti tudi vse spremembe predloženih podatkov za
identifikacijo.
(3) Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža znotraj Unije,
davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te
posebne ureditve. O dodeljeni številki davčni organ davčnega zavezanca, ki nima
sedeža znotraj Unije, obvesti v elektronski obliki.
(4) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, ki
uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu v
elektronski obliki sporočiti, kdaj se njegova dejavnost po tej ureditvi preneha
ali spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več uporabljati.
(5) Davčni zavezanec v prijavi za identifikacijo navede
poleg podatkov iz drugega odstavka tega člena še tržna imena družbe, če se
razlikujejo od njenega imena, državo, v kateri ima sedež, kontaktno osebo,
telefonsko številko kontaktne osebe, številko IBAN ali OBAN, številko BIC in
datum začetka opravljanja storitev po posebni ureditvi.
(6) Davčni zavezanec predloži prijavo iz prejšnjega
odstavka v elektronski obliki, prek sistema eDavki.
(7) Davčni organ vključi davčnega zavezanca v posebno
ureditev z dodelitvijo individualne identifikacijske številke DDV in določi
datum začetka uporabe posebne ureditve.
27. člen
(izključitev iz posebne ureditve)
Davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža znotraj
Unije, izključi iz posebne ureditve, če:
a)
ga ta obvesti, da ne opravlja več storitev, zajetih v tej posebni
ureditvi,
b)
davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več
obdavčljivih dejavnosti,
c)
ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve, ali
d)
nenehno krši pravila te posebne ureditve.
28. člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora
davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje
ne glede na to, ali so bile storitve, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene
ali ne. Posebni obračun DDV mora predložiti do konca meseca po poteku
obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora
predložiti v elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora
davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti slovensko individualno
identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve ter za vsako
državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno
vrednost opravljenih storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, v obračunskem
obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega
po davčnih stopnjah. V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima
sedeža znotraj Unije, navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek
dolgovanega DDV.
(3) V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki
nima sedeža znotraj Unije, izkazovati zneske v eurih. Če so bile opravljene
storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki uporablja to
posebno ureditev, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj zadnjega dne
obračunskega obdobja, ki ga na ta dan, ali če na ta dan ni objave, na prvi
naslednji dan, objavi Evropska centralna banka.
(4) Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka
roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena
predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti. Spremembe
se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem se
opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za
katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.
(5) Davčni zavezanec predloži posebni obračun DDV v
elektronski obliki, prek sistema eDavki.
29. člen
(plačilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora
plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan
poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka
28. člena tega pravilnika. Pri plačilu mora navesti ustrezen poseben
obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki
ga določi davčni organ.
(2) Davčni zavezanec plača DDV v eurih na bančni račun,
razviden v sistemu eDavki.
30. člen
(odbitek ali vračilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in
uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji, nima pravice do
odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1, lahko pa uveljavlja
vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi
storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom ZDDV-1
ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena
ZDDV-1.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in
uporablja posebno ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki
nimajo sedeža v Skupnosti, v skladu z 2. oddelkom 6. poglavja
XII. naslova Direktive 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko
uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi
storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom ZDDV-1
ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena
ZDDV-1.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena davčni
zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v kateri koli državi članici in v
Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi in za
katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, ki jih plača v
Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se uporablja ta
posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s
87. členom ZDDV-1 in 18. členom tega pravilnika.
(4) Davčni zavezanec, ki na ozemlju Slovenije nabavi
blago ali storitve za namene dejavnosti, zajete v posebni ureditvi v skladu z
2. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive 2006/112/ES, v katero je
vključen v drugi držav članici, uveljavlja pravico do vračila DDV, ki ga je
plačal ob nabavi blaga oziroma storitev ali ob uvozu blaga, v skladu s
74.i členom ZDDV-1, ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti
odstavek 74.i člena ZDDV-1.
31. člen
(vodenje evidenc)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora voditi
dovolj natančne evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve, tako da z
njimi zagotovi vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni organ države
članice potrošnje izvaja davčni nadzor glede pravilnosti davčnega obračuna v
skladu z zakonom. Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo
tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi članici
potrošnje. Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora evidence
hraniti deset let po koncu leta, ko je bila transakcija opravljena.
2. Posebna ureditev za prodajo blaga na daljavo
znotraj Unije, za dobavo blaga v državi članici prek elektronskih vmesnikov, ki
omogočajo dobavo, in za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki imajo
sedež znotraj Unije, vendar ne v državi članici potrošnje
32. člen
(definicije)
(1) Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »davčni
zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje« pomeni davčnega
zavezanca, ki ima sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto znotraj
Unije, vendar pa na ozemlju države članice potrošnje nima niti sedeža svoje
dejavnosti niti stalne poslovne enote.
(2) Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država
članica identifikacije« pomeni:
a)
državo članico, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti
ali, če nima sedeža dejavnosti znotraj Unije, v kateri ima stalno poslovno
enoto;
b)
če davčni zavezanec nima sedeža poslovanja znotraj Unije, ima pa več kot
eno stalno poslovno enoto znotraj Unije, državo članico s stalno poslovno
enoto, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu s
3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive 2006/112/ES;
c)
kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje
dejavnosti niti stalne poslovne enote, državo članico, v kateri se začne
odpošiljanje ali prevoz blaga;
d)
kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje
dejavnosti niti stalne poslovne enote, opravlja dobave blaga, pri katerih se
odpošiljanje ali prevoz začne v več kot eni državi članici, državo članico, v
kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu s
3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive 2006/112/ES.
(3) Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država
članica potrošnje« pomeni:
a)
pri opravljanju storitev državo članico, v kateri se šteje, da je bila
opravljena storitev v skladu z določbami 3. podpoglavja IV. poglavja
ZDDV-1 in IV. poglavja tega pravilnika;
b)
pri prodaji blaga na daljavo znotraj Unije državo članico, v kateri se
konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku;
c)
pri dobavi blaga, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča tako dobavo
v skladu z drugim odstavkom 4. člena tega pravilnika, če se odpošiljanje
ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, to državo članico.
33. člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici
potrošnje, ima pa sedež v Sloveniji ali, če nima sedeža znotraj Unije, ima
stalno poslovno enoto v Sloveniji, ali če nima niti sedeža niti stalne poslovne
enote znotraj Unije, opravlja dobave blaga, pri katerih se odpošiljanje ali
prevoz blaga začne v Sloveniji, in ki za državo članico identifikacije izbere
Slovenijo, lahko prijavi uporabo posebne ureditve po tem podpoglavju, če:
a)
prodaja blago na daljavo znotraj Unije;
b)
opravlja dobavo blaga v skladu z drugim odstavkom 4. člena tega
pravilnika, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi
članici, ali
c)
opravlja storitve osebi, ki ni davčni zavezanec.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka uporablja
posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse dobave blaga in storitev, ki jih
opravlja znotraj Unije.
(3) Davčni zavezanec, ki skladno z drugim odstavkom
32. člena tega pravilnika za državo članico identifikacije izbere
Slovenijo, mora izpolnjevati obveznosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja
najmanj za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.
34. člen
(prijava uporabe posebne ureditve davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz
33. člena tega pravilnika, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se začne njegova
dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec na podlagi posebne ureditve iz
tega podpoglavja. Prijavo mora davčni zavezanec predložiti v elektronski
obliki.
(2) Davčni organ za identifikacijo davčnega zavezanca,
ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporabi
identifikacijsko številko za DDV, ki mu je že bila dodeljena.
(3) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev iz
tega podpoglavja, mora davčnemu organu v elektronski obliki sporočiti, kdaj
njegova dejavnost po tej ureditvi preneha ali se spremeni v tolikšni meri, da
se ta ureditev ne more več uporabljati.
(4) Davčni zavezanec v prijavi za identifikacijo navede
ime, poštni naslov, tržna imena družbe, če se razlikujejo od njenega imena,
državo, v kateri ima sedež, če je to zunaj Unije, elektronski naslov, spletna
mesta davčnega zavezanca, kontaktno osebo, telefonsko številko kontaktne osebe,
številko IBAN, številko BIC, elektronsko izjavo, da davčni zavezanec nima
sedeža v Uniji, oznako, ali je davčni zavezanec elektronski vmesnik in datum
začetka uporabe ureditve. V prijavi navede tudi podatke o individualnih
identifikacijskih številkah DDV ali, če te niso na voljo, davčne sklicne
številke, ki jih dodelijo države članice, v katerih ima davčni zavezanec stalne
poslovne enote, razen države članice identifikacije, ter države članice, iz
katerih se blago odpošlje ali odpelje, razen države članice identifikacije. V
prijavi dodatno navede oznako, ali ima davčni zavezanec stalno poslovno enoto v
tej državi članici. V prijavi mora navesti tudi poln poštni naslov in tržno ime
stalnih poslovnih enot in krajev, iz katerih se blago odpošlje ali odpelje, v
državah članicah, razen tistih v državi članici identifikacije, ter
identifikacijske številke DDV, ki jih dodelijo države članice za davčne
zavezance, ki nimajo sedeža. V prijavi mora davčni zavezanec označiti tudi, ali
je del skupine zavezancev za plačilo DDV.
(5) Prijavo iz prejšnjega odstavka predloži v
elektronski obliki, prek sistema eDavki.
(6) Davčni organ vključi davčnega zavezanca v posebno
ureditev, pri čemer za identifikacijo uporabi že dodeljeno identifikacijsko
številko za DDV davčnemu zavezancu, in določi datum začetka uporabe posebne
ureditve.
35. člen
(izključitev iz posebne ureditve)
Davčni organ davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, izključi iz posebne ureditve, če:
-
ga ta obvesti, da ne opravlja več dobave blaga in storitev, zajetih v
tej posebni ureditvi;
-
davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljivih
dejavnosti po tej posebni ureditvi, kot je opredeljeno v 58.a členu Izvedbene
uredbe;
-
ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve.
36. člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu predložiti poseben obračun
DDV za vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile dobave blaga ali
storitev, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun mora
predložiti do konca meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun
nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora
davčni zavezanec navesti slovensko identifikacijsko številko za DDV iz drugega
odstavka 34. člena tega pravilnika ter za vsako državo članico potrošnje,
v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost brez DDV,
veljavne stopnje DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah
DDV, in skupni znesek DDV, ki ga je treba plačati, za naslednje dobave, zajete
v posebni ureditvi iz tega podpoglavja in izvedene v obračunskem obdobju:
a)
prodaje blaga na daljavo znotraj Unije;
b)
dobave blaga v skladu z drugim odstavkom 4. člena tega pravilnika, če se
odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici;
c)
opravljanje storitev.
Posebni obračun DDV
vključuje tudi spremembe podatkov iz preteklih davčnih obdobij.
(3) Če davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, blago odpošlje ali prevaža iz drugih držav
članic, mora v posebnem obračunu DDV poleg podatkov iz prejšnjega odstavka
navesti še skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje DDV, skupni znesek
pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, in skupni znesek DDV, ki ga je
treba plačati, za naslednje dobave, zajete v posebni ureditvi iz tega
podpoglavja, za vsako državo članico, iz katere se blago odpošlje ali odpelje:
a)
prodaja blaga na daljavo znotraj Unije, razen blaga, ki ga je prodal
davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 4. člena tega pravilnika;
b)
prodaja blaga na daljavo znotraj Unije in dobave blaga, če se
odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, ki jo
opravi davčni zavezanec v skladu z drugim odstavkom 4. člena tega pravilnika.
(4) Davčni zavezanec, ki opravlja dobave iz
točke a) prejšnjega odstavka, mora v posebnem obračunu DDV navesti tudi
individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, ki
jo dodeli vsaka od držav članic, iz katere se blago odpošlje ali odpelje.
Davčni zavezanec, ki opravlja dobave iz točke b) prejšnjega odstavka, mora
v posebnem obračunu DDV navesti individualno identifikacijsko številko za DDV
ali davčno sklicno številko, ki mu je bila v državi članici, iz katere se blago
odpošlje ali odpelje, izdana.
(5) Podatki iz tretjega in četrtega odstavka tega člena
so v posebnem obračunu DDV razčlenjeni po državah članicah potrošnje.
(6) Če ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve,
zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, poleg stalne poslovne enote v
Sloveniji eno ali več drugih poslovnih enot, iz katerih opravlja storitve, mora
v posebnem obračunu DDV navesti tudi skupno vrednost brez DDV, veljavne stopnje
DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po stopnjah DDV, ter skupni
znesek DDV, ki ga je treba plačati, opravljenih storitev za vsako državo
članico, v kateri ima poslovno enoto, in individualno identifikacijsko številko
za DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah
članicah potrošnje.
(7) Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka
roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega odstavka tega člena
predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi nepravilnosti. Spremembe
se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov DDV, v katerem se
opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in znesek DDV, za
katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.
(8) V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec zneske
izkazovati v eurih. Če so bile dobave blaga ali opravljene storitve zaračunane
v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v
obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj zadnjega dne obračunskega obdobja, ki ga
na ta dan, ali če na ta dan ni objave, na prvi naslednji dan, objavi Evropska
centralna banka.
(9) Davčni zavezanec predloži posebni obračun DDV v
elektronski obliki, prek sistema eDavki.
37. člen
(plačilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega
obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz
36. člena tega pravilnika. Pri plačilu mora navesti ustrezen obračun DDV.
DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi
davčni organ.
(2) Davčni zavezanec plača DDV v eurih na bančni račun,
razviden v sistemu eDavki.
38. člen
(odbitek ali vračilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim
odstavkom 63. člena ZDDV-1, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega DDV.
(2) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja v Sloveniji, lahko ne glede na 1. točko
2. člena, 3. člen in točko e) prvega odstavka 8. člena
Direktive Sveta 2008/9/ES uveljavlja vračilo plačanega DDV v drugi državi
članici v skladu z 2.3. podpoglavjem IX. poglavja ZDDV-1.
(3) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v
skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive
2006/112/ES v drugi državi članici, lahko ne glede na prvi odstavek
74. člena in peto alinejo tretjega odstavka 74.b člena ZDDV-1
uveljavlja vračilo plačanega DDV v Sloveniji v skladu z 2.2. podpoglavjem
IX. poglavja ZDDV-1.
(4) Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega
člena davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v kateri koli državi
članici ter v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni
ureditvi in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV,
ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere se
uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s
87. členom ZDDV-1 in 18. členom tega pravilnika.
(6) Davčni zavezanec iz tretjega odstavka tega člena
vloži zahtevek za vračilo DDV prek elektronskega portala v državi članici, v
kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno
številko, na podlagi katere zahteva vračilo.
39. člen
(vodenje evidenc)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te
posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni
organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.
(2) Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki
na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi članici
potrošnje.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena, mora
evidence hraniti 10 let od 31. decembra tistega leta, v katerem je bila
transakcija opravljena.
3. Posebna ureditev za prodajo na daljavo s tretjih
ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga
40. člen
(definicije)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji
izrazi naslednji pomen:
a)
»davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije« je davčni zavezanec, ki
znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote;
b)
»posrednik« je oseba, ki ima sedež znotraj Unije ter jo davčni
zavezanec, ki prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo
blago, imenuje za osebo, ki je dolžna plačati DDV in izpolnjevati obveznosti iz
posebne ureditve iz tega podpoglavja v imenu in za račun davčnega zavezanca;
c)
»država članica identifikacije« pomeni naslednje:
-
če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, državo članico, v kateri
davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z določbami
4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive 2006/112/ES;
-
če davčni zavezanec nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več
poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima davčni zavezanec
stalno poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z
določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive
2006/112/ES;
-
če ima davčni zavezanec sedež v državi članici, to državo članico;
-
če ima posrednik sedež v državi članici, to državo članico;
-
če posrednik nima sedeža znotraj Unije, ima pa eno ali več stalnih
poslovnih enot znotraj Unije, državo članico, v kateri ima posrednik stalno
poslovno enoto in v kateri prijavi uporabo posebne ureditve v skladu z
določbami 4. oddelka 6. poglavja XII. naslova Direktive
2006/112/ES;
d)
»država članica potrošnje« je država članica, v kateri se odpošiljanje
ali prevoz blaga prejemniku konča.
41. člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po
tem podpoglavju, kadar prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih
držav uvoženo blago, če:
a)
ima sedež v Sloveniji;
b)
nima sedeža znotraj Unije, ima pa v Sloveniji stalno poslovno enoto;
c)
nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki ima sedež v
Sloveniji;
d)
nima sedeža znotraj Unije in imenuje posrednika, ki nima sedeža znotraj Unije,
ima pa stalno poslovno enoto v Sloveniji;
e)
ima sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o
medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe
Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri
izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L
št. 84 z dne 31. 3. 2010, str. 1) in Uredbe Sveta (EU)
št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in
boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L
št. 268 z dne 12. 10. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z
Uredbo Sveta (EU) 2018/1909 z dne 4. decembra 2018 o spremembi Uredbe
(EU) št. 904/2010 glede izmenjave informacij za namene spremljanja
pravilne uporabe ureditev skladiščenja na odpoklic (UL L št. 311 z
dne 7. 12. 2018, str. 1), ter prodaja blago na daljavo iz te
tretje države.
(2) Davčni zavezanec za uporabo posebne ureditve iz tega
podpoglavja ne more imenovati več kot enega posrednika hkrati.
(3) Kadar ima davčni zavezanec ali posrednik več
poslovnih enot znotraj Unije in za državo članico identifikacije izbere
Slovenijo, mora posebno ureditev iz tega podpoglavja uporabljati najmanj za
tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.
(4) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena
uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse svoje prodaje na daljavo
s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, razen trošarinskih
izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 eurov.
(5) Če je vrednost pošiljke iz prejšnjega odstavka
določena v nacionalni valuti, ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za
namene iz prejšnjega odstavka uporabi referenčni tečaj Evropske centralne
banke, ki ga objavlja Banka Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v
oktobru, se uporablja naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se
zaokroži na dve decimalki.
42. člen
(obdavčljivi dogodek)
Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV za
opravljene dobave blaga, zajete v posebni ureditvi iz tega podpoglavja, nastane
v trenutku dobave. Šteje se, da je blago dobavljeno, ko je sprejeto plačilo.
43. člen
(prijava uporabe posebne ureditve davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec ali posrednik, ki bo v imenu in za
račun davčnega zavezanca uporabljal posebno ureditev iz tega podpoglavja, mora
davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost v okviru posebne ureditve
iz tega podpoglavja začne, preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta
posebna ureditev ne more več uporabiti. Prijavo mora posredovati v elektronski
obliki.
(2) Davčni zavezanec, ki ne potrebuje posrednika, mora v
prijavi iz prejšnjega odstavka, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom
opravljanja prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega
blaga, navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a)
ime;
b)
poštni naslov;
c)
elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani;
d)
identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko;
e)
tržna imena družbe, če se razlikujejo od njenega imena;
f)
državo, v kateri ima sedež;
g)
kontaktno osebo;
h)
telefonsko številko kontaktne osebe;
i)
številko IBAN in številko BIC;
j)
datum začetka uporabe ureditve;
k)
individualne identifikacijske številke DDV ali, če te niso na voljo,
davčne sklicne številke, ki jih dodelijo države članice, v katerih ima davčni
zavezanec stalne poslovne enote, razen države članice identifikacije;
l)
polni poštni naslov in tržno ime stalnih poslovnih enot v državah
članicah, razen tistih v državi članici identifikacije.
(3) Posrednik mora v prijavi iz prvega odstavka tega
člena, ki jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne
ureditve, navesti naslednje podatke za identifikacijo:
a)
ime;
b)
poštni naslov;
c)
elektronski naslov;
d)
identifikacijsko številko za DDV;
e)
tržna imena družbe, če se razlikujejo od njenega imena;
f)
državo, v kateri ima sedež;
g)
kontaktno osebo;
h)
telefonsko številko kontaktne osebe;
i)
številko IBAN in številko BIC;
j)
individualne identifikacijske številke DDV ali, če te niso na voljo,
davčne sklicne številke, ki jih dodelijo države članice, v katerih ima
posrednik stalne poslovne enote, razen države članice identifikacije;
k)
polni poštni naslov in tržno ime stalnih poslovnih enot v državah
članicah, razen tistih v državi članici identifikacije.
(4) Posrednik iz prejšnjega odstavka mora za vsakega
davčnega zavezanca, ki ga zastopa, v prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki
jo predloži davčnemu organu pred začetkom uporabe te posebne ureditve, navesti
naslednje podatke za identifikacijo:
a)
ime;
b)
poštni naslov;
c)
elektronski naslov, vključno z naslovi spletnih strani;
d)
identifikacijsko številko za DDV ali nacionalno davčno številko;
e)
njegovo individualno identifikacijsko številko, dodeljeno v skladu s
prvim stavkom sedmega odstavka tega člena;
f)
tržna imena družbe, če se razlikujejo od njenega imena;
g)
državo, v kateri ima sedež;
h)
kontaktno osebo;
i)
telefonsko številko kontaktne osebe;
j)
datum začetka uporabe ureditve;
k)
individualne identifikacijske številke DDV ali, če te niso na voljo,
davčne sklicne številke, ki jih dodelijo države članice, v katerih ima davčni
zavezanec stalne poslovne enote, razen države članice identifikacije;
l)
polni poštni naslov in tržno ime stalnih poslovnih enot v državah
članicah, razen tistih v državi članici identifikacije.
(5) Davčni zavezanec ali posrednik, ki uporablja posebno
ureditev iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu sporočiti vse spremembe
posredovanih podatkov za identifikacijo.
(6) Davčnemu zavezancu iz drugega odstavka tega člena
davčni organ dodeli individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo
posebne ureditve iz tega podpoglavja. O dodeljeni identifikacijski številki
davčni organ obvesti davčnega zavezanca v elektronski obliki.
(7) Posredniku iz tretjega odstavka tega člena davčni
organ dodeli individualno identifikacijsko številko in ga o tej številki
obvesti v elektronski obliki po elektronskih sredstvih. Za uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja davčni organ posredniku dodeli še individualno
identifikacijsko številko DDV za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. O
dodeljeni identifikacijski številki davčni organ obvesti posrednika v
elektronski obliki po elektronskih sredstvih.
(8) Identifikacijska številka DDV iz šestega in sedmega
odstavka tega člena se uporablja samo za posebno ureditev iz tega podpoglavja.
(9) Prijavo iz devetega in desetega odstavka tega člena
predloži davčni zavezanec ali posrednik v elektronski obliki, prek sistema
eDavki.
(10) Davčni organ vključi davčnega zavezanca v posebno
ureditev z dodelitvijo individualne identifikacijske številke DDV in določi
datum začetka uporabe posebne ureditve.
(11) Davčni organ vključi posrednika v posebno ureditev
z dodelitvijo individualne identifikacijske številke in z dodelitvijo
individualne identifikacijske številke DDV za vsakega davčnega zavezanca, ki ga
zastopa.
44. člen
(izključitev davčnega zavezanca iz posebne ureditve in
izbris posrednika iz posebne evidence)
(1) Davčni organ davčnega zavezanca iz šestega odstavka
prejšnjega člena izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če:
a)
ga ta obvesti, da ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz
tretjih držav uvoženega blaga;
b)
davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več
obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja;
c)
ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve ali
d)
nenehno krši pravila te posebne ureditve.
(2) Davčni organ posrednika iz sedmega odstavka
prejšnjega člena izbriše iz posebne evidence, ki jo vodi v skladu z
21. členom tega pravilnika, če:
a)
dve zaporedni koledarski trimesečji ne deluje kot posrednik za račun
katerega od davčnih zavezancev, ki uporabljajo posebno ureditev iz tega
podpoglavja;
b)
ne izpolnjuje več drugih potrebnih pogojev za delovanje kot posrednik
ali
c)
nenehno krši pravila te posebne ureditve.
(3) Davčni organ davčnega zavezanca, ki ga zastopa
posrednik, izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če:
a)
ga posrednik obvesti, da zadevni davčni zavezanec ne prodaja več na
daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga;
b)
davčni organ kakor koli drugače domneva, da zadevni davčni
zavezanec ne opravlja več obdavčljive dejavnosti po posebni ureditvi iz tega
podpoglavja;
c)
ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve;
d)
nenehno krši pravila te posebne ureditve ali
e)
ga posrednik obvesti, da ne zastopa več zadevnega davčnega zavezanca.
45. člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora davčnemu organu
predložiti poseben obračun DDV za vsak koledarski mesec ne glede na to, ali je
bila prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga
opravljena ali ne. Obračun mora predložiti do konca meseca po poteku
obračunskega obdobja, na katerega se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora
predložiti v elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prejšnjega odstavka mora davčni
zavezanec ali njegov posrednik navesti slovensko individualno identifikacijsko
številko za DDV in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala
obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost prodaje na daljavo s tretjih ozemelj
ali iz tretjih držav uvoženega blaga, za katero je nastala obveznost obračuna
DDV, v obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te
države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. Davčni zavezanec ali njegov
posrednik mora v posebnem obračunu navesti tudi uporabljene davčne stopnje in
skupni znesek dolgovanega DDV.
(3) Davčni zavezanec ali njegov posrednik lahko v
obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV iz prvega
odstavka tega člena predloži spremembe tega obračuna, če pozneje ugotovi
nepravilnosti. Spremembe se vključijo v enega od naslednjih posebnih obračunov
DDV, v katerem se opredelijo država članica potrošnje, obračunsko obdobje in
znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.
(4) V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec ali
njegov posrednik zneske izkazovati v eurih.
(5) Davčni zavezanec ali posrednik davčnega zavezanca
predloži posebni obračun DDV v elektronski obliki, prek sistema eDavki.
46. člen
(plačilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora plačati DDV ob
predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za
predložitev obračuna iz prejšnjega člena. Pri plačilu mora navesti ustrezen
obračun DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki
ga določi davčni organ.
(2) Davčni zavezanec ali posrednik davčnega zavezanca
plača DDV v eurih na bančni račun, razviden v sistemu eDavki.
47. člen
(odbitek ali vračilo DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in
uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja v Sloveniji, nima pravice do
odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1, lahko pa
uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi
dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom
ZDDV-1 ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek
74.i člena ZDDV-1.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in
uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja
XII. naslova Direktive 2006/112/ES v drugi državi članici, lahko
uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji v zvezi z opravljenimi
dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v skladu s 74.i členom
ZDDV-1 ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti odstavek
74.i člena ZDDV-1.
(3) Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici,
ki uporablja posebno ureditev v skladu s 4. oddelkom 6. poglavja
XII. naslova Direktive 2006/112/ES, lahko ne glede na prvi odstavek
74. člena ZDDV-1 uveljavlja vračilo zneskov DDV, ki jih plača v Sloveniji
v zvezi z opravljenimi dobavami blaga, zajetimi v tej posebni ureditvi, v
skladu z 2.2. podpoglavjem IX. poglavja ZDDV-1.
(4) Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega
člena davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v kateri koli
državi članici in v Sloveniji opravlja tudi dejavnosti, ki niso zajete v tej
posebni ureditvi, za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske
DDV, ki jih plača v Sloveniji, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere
se uporablja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v
skladu s 87. členom ZDDV-1 in 18. členom tega pravilnika.
(5) Davčni zavezanec, ki na ozemlju Slovenije nabavi
blago ali storitve za namene dejavnosti, zajete v posebni ureditvi v skladu s
4. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive 2006/112/ES, v katero je
vključen v drugi držav članici, uveljavlja pravico do vračila DDV, ki ga je
plačal ob nabavi blaga oziroma storitev ali ob uvozu blaga, v skladu s
74.i členom ZDDV-1, ne glede na točko a) drugega odstavka in šesti
odstavek 74.i člena ZDDV-1.
48. člen
(vodenje evidenc)
(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne
ureditve iz tega podpoglavja, ali njegov posrednik mora voditi evidence o
transakcijah v okviru te posebne ureditve. Posrednik mora voditi evidence
ločeno za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. Te evidence morajo biti
dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali
je obračun DDV pravilen.
(2) Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki
na voljo davčnemu organu v Sloveniji in davčnemu organu v državi članici
potrošnje.
(3) Davčni zavezanec ali njegov posrednik iz prvega
odstavka tega člena mora hraniti evidence deset let od 31. decembra tistega
leta, v katerem je bila transakcija opravljena.
4. Posebna ureditev za prijavo in plačilo DDV ob uvozu
49. člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Kadar davčni zavezanec za uvoz blaga, razen
trošarinskih izdelkov, v pošiljki z realno vrednostjo največ 150 eurov,
kot je določeno v 48. točki 1. člena Delegirane Uredbe Komisije (EU)
2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU)
št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z
nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL L št. 343 z dne
29. 12. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo
Komisije (EU) 2020/877 z dne 3. aprila 2020 o spremembi in popravku
Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 ter
spremembi Delegirane uredbe (EU) 2016/341 o dopolnitvi Uredbe (EU)
št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 203 z dne
26. 6. 2020, str. 1), ne uporabi posebne ureditve iz prejšnjega
podpoglavja, lahko oseba, ki ob uvozu predloži blago davčnemu organu za račun
osebe, ki ji je blago namenjeno, uporabi posebno ureditev za prijavo in plačilo
DDV ob uvozu v zvezi z blagom, za katero se odpošiljanje ali prevoz konča v
Sloveniji. Ta oseba mora razpolagati z dovoljenjem za odloženo plačilo uvoznih
dajatev v skladu s carinskimi predpisi.
(2) Za namene posebne ureditve iz tega podpoglavja se
šteje, da je pogoj, da je blago predloženo davčnemu organu za račun osebe, ki
ji je blago namenjeno, izpolnjen, če oseba, ki predloži blago davčnemu organu,
prijavi s carinsko deklaracijo, da namerava uporabiti to posebno ureditev in
izterjati DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno.
(3) Če je vrednost blaga določena v nacionalni valuti,
ki ni euro, se za preračun vrednosti v eure za namene iz prvega odstavka tega
člena uporabi referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavlja Banka
Slovenije. Tečaj, ki se pridobi prvi delovni dan v oktobru, se uporablja
naslednje koledarsko leto. Preračunan znesek v eurih se zaokroži na dve
decimalki.
50. člen
(prijava in plačilo DDV ob uvozu)
(1) Oseba, ki ji je blago namenjeno, mora plačati DDV ob
uvozu.
(2) Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega
podpoglavja, pobere DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno, prijavi DDV v
mesečnem poročilu in plača DDV. V trenutku uvoza mora davčnemu organu v
carinski deklaraciji zagotoviti tudi informacijo o davčni osnovi, kot je
določena v 38. členu ZDDV-1 in stopnji DDV.
(3) Mesečno poročilo mora vsebovati naslednje podatke:
za vsako pošiljko oznako pošiljke, davčno osnovo in skupni znesek pripadajočega
DDV po davčnih stopnjah, pobran v zadevnem koledarskem mesecu v skladu s
prejšnjim odstavkom, ter skupni znesek DDV za plačilo.
(4) Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, predloži
mesečno poročilo v elektronski obliki in plača DDV ob uvozu davčnemu organu do
roka plačila, ki velja za odloženo plačilo v skladu z dovoljenjem za odloženo
plačilo iz prvega odstavka 49. člena tega pravilnika. Oseba, ki uporablja
to posebno ureditev, mora zneske v mesečnem poročilu izkazati v eurih. DDV mora
plačati na bančni račun, denominiran v eurih, ki ga določi davčni organ.
(5) Če oseba, ki uporablja to posebno ureditev, pozneje
ugotovi nepravilnosti v predloženem mesečnem poročilu, pošlje davčnemu organu v
elektronski obliki za posamezno pošiljko spremembo prijavljenih podatkov.
51. člen
(vodenje evidenc)
(1) Oseba, ki uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja,
mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence
morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organ ugotovi, ali je prijavljeni
in plačani znesek DDV ob uvozu pravilen in morajo vsebovati naslednje
informacije:
a)
državo članico potrošnje, v katero se uvaža blago;
b)
opis in količino uvoženega blaga;
c)
datum uvoza blaga;
d)
davčno osnovo z navedbo uporabljene valute;
e)
morebitno poznejše povečanje ali zmanjšanje davčne osnove;
f)
uporabljeno stopnjo DDV;
g)
znesek DDV, ki ga je treba plačati, z navedbo uporabljene valute;
h)
informacije, uporabljene za določitev kraja, kjer se začne in konča
odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku;
i)
dokaze o morebitnem vračilu blaga, vključno z uporabljeno davčno osnovo
in stopnjo DDV.
(2) Evidence morajo biti na voljo davčnemu organu v
elektronski obliki.
(3) Oseba, ki uporablja to posebno ureditev, mora hraniti
evidence deset let od 31. decembra leta, v katerem je bila opravljena
transakcija.
X. POSEBNA UREDITEV ZA OPRAVLJANJE STORITEV MEDNARODNEGA
OBČASNEGA CESTNEGA PREVOZA POTNIKOV
52. člen
(uporaba posebne ureditve)
Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev v skladu s 1.
ali 2. podpoglavjem IX. poglavja tega pravilnika ali z 2. ali
3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive 2006/112/ES, ne
sme hkrati uporabljati posebne ureditve iz 8. podpoglavja XI. poglavja
ZDDV-1.
PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
53. člen
(prehod na uporabo posebnih ureditev)
Šteje se, da davčni zavezanec, ki je na dan
30. junija 2021 uporabljal posebno ureditev iz 6.a ali
6.b podpoglavja XI. poglavja Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11,
38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19 in 72/19), 1. julija 2021
preide na uporabo posebne ureditve iz 1. ali 2. podpoglavja IX. poglavja tega
pravilnika.
54. člen
(začetek veljavnosti)
Ta pravilnik začne veljati 1. julija 2021.
Št. 007-712/2021/14
Ljubljana, dne 23. junija 2021
EVA 2021-1611-0055
Mag. Andrej Šircelj
minister
za finance