Opozorilo: Neuradno prečiščeno besedilo
predpisa predstavlja zgolj informativni delovni pripomoček, glede katerega
organ ne jamči odškodninsko ali kako drugače.
Neuradno prečiščeno besedilo Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo
posebno nego in varstvo obsega:
-
Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo
posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 89/14 z dne 12. 12. 2014),
-
Pravilnik o spremembah Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za
otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 92/15 z dne
4. 12. 2015),
-
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o kriterijih za
uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Uradni
list RS, št. 18/17 z dne 14. 4. 2017),
-
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o kriterijih za
uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Uradni
list RS, št. 17/18 z dne 16. 3. 2018),
-
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o kriterijih za
uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Uradni
list RS, št. 3/19 z dne 11. 1. 2019),
-
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o kriterijih za
uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Uradni
list RS, št. 97/21 z dne 18. 6. 2021).
PRAVILNIK
o kriterijih za uveljavljanje pravic
za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo
(neuradno prečiščeno besedilo št. 5)
1. člen
S tem pravilnikom se določajo kriteriji za
opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, sestava, delo in
plačilo zdravniških komisij, ki dajejo mnenja v postopkih za uveljavljanje
pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo po Zakonu o
starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 26/14 in
90/15) ter seznam težkih bolezni in stanj, ki je kot priloga sestavni del tega
pravilnika.
I. KRITERIJI ZA OPREDELITEV OTROK, KI POTREBUJEJO POSEBNO
NEGO IN VARSTVO
1. Otroci z motnjami v duševnem razvoju
2. člen
(1) Otroci z motnjami v duševnem
razvoju imajo znižano splošno raven inteligentnosti, nižje sposobnosti na kognitivnem,
govornem, motoričnem in socialnem področju ter pomanjkanje veščin, kar se
odraža v neskladju med njihovo mentalno in kronološko starostjo.
(2) Glede na motnje v duševnem razvoju
se za potrebe uveljavljanja pravic po zakonu razlikuje:
1.
otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju: otrok ima posamezne
sposobnosti različno razvite; orientacijski rezultat na testu inteligentnosti
je IQ 35–49, mentalna starost odraslih je od štiri do sedem let;
2.
otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju: otrok se lahko usposobi za
najenostavnejša opravila; pri skrbi zase pogosto potrebuje pomoč drugih;
orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 20–34, mentalna starost
odraslih je od dveh do treh izjemoma štiri leta;
3.
otroke s težko motnjo v duševnem razvoju: otrok se lahko usposobi le za
sodelovanje pri posameznih aktivnostih, otroci z avtizmom s pridruženo zmerno
ali težjo motnjo v duševnem razvoju; otrok potrebuje stalno nego, varstvo,
pomoč in vodenje, je omejen v gibanju, prisotne so težke dodatne motnje,
bolezni in obolenja, razumevanje in upoštevanje navodil je hudo omejeno,
orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ pod 20, mentalna starost
do dveh let. Otroke s funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju: otroci z
avtizmom z zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju ali drugače hudo
vedenjsko moteni otroci s pridruženo zmerno ali težjo motnjo v duševnem
razvoju.
2. Gibalno ovirani otroci
3. člen
(1) Gibalno ovirani otroci imajo prirojene
ali pridobljene okvare, poškodbe gibalnega aparata, centralnega ali perifernega
živčevja, gibalna oviranost se odraža v obliki funkcionalnih in gibalnih
motenj.
(2) Glede na gibalno oviranost se za
potrebe uveljavljanja pravic po zakonu razlikuje:
1.
zmerno gibalno ovirane otroke: otrok samostojno hodi na krajše razdalje
oziroma hodi s pomočjo ortoz ali bergel, otrok s težko funkcionalno okvaro ene
roke, na daljše razdalje lahko uporablja aktivni invalidski voziček ali
ortopedski tricikel, fina motorika ni bistveno motena, občasno potrebuje delno
pomoč pri dnevnih aktivnostih;
2.
težje gibalno ovirane otroke: ne hodi samostojno na krajše razdalje
oziroma hoja ni funkcionalna, za gibanje uporablja hoduljo ali aktivni
invalidski voziček oziroma ortopedski tricikel, plazi ali drsi po ritki po
prostoru, motena je tudi fina motorika;
3.
težko gibalno ovirane otroke: otrok ima malo uporabnih gibov, ni se
sposoben nasploh gibati po prostoru razen obračanja po vzdolžni osi in z
vozičkom na elektromotorni pogon, oziroma ima težko funkcionalno motnjo obeh
rok ali je brez rok, v celoti je odvisen od tuje pomoči, se pa samostojno
hrani, funkcionalno težko gibalno ovirane otroke: slepi otroci trajno do 18.
leta starosti, otroci s težko kardiorespiratorno insuficienco in otroci s
trajno intenzivno terapijo na domu (totalna paranteralna prehrana, dializa,
umetna ventilacija), otroci z bulozno distrofijo - težka oblika ter otroci s
kombinirano težjo gibalno motnjo ali težjo motnjo v duševnem razvoju.
3. Slepi in slabovidni otroci
4. člen
(1) Slepi ali slabovidni otroci so
tisti, ki imajo okvaro vida, očesa ali okvaro vidnega polja. Pri otrocih,
mlajših od enega leta, je nižja ostrina vida lahko še normalna, zato so do
dodatka za nego upravičeni tisti, ki imajo prepoznano očesno bolezen. V tem
primeru se odobri dodatek za nego za največ eno leto.
(2) Slaboviden otrok ima korigirano
ostrino vida od 0,30 do 0,10 oziroma ostrino vida manj od 0,10 do 0,05 ali
zožitev vidnega polja na 20 stopinj ali manj okrog fiksacijske točke ne glede
na ostrino vida. Glede na slabovidnost se za potrebe uveljavljanja pravic po
zakonu razlikuje:
1.
zmerno slabovidne otroke: otrok ima 10 %–30 % korigiranega vida. Če ima
otrok ugotovljeno slepoto le na enem očesu z ohranjenostjo vida na drugem
očesu, je opredeljen kot zmerno slaboviden otrok;
2.
težko slabovidne otroke: otrok ima 5 %–9,9 % korigiranega vida na
boljšem očesu, uporablja preostali vid.
(3) Slep otrok ima ostrino vida manj
od 0,05 do 0,02 ali zoženost vidnega polja okrog fiksacijske točke na 5 do
10 stopinj ne glede na ostrino vida oziroma ostrino vida manj od 0,02 do
zaznavanja svetlobe ali zoženost vidnega polja okrog fiksacijske točke do 5
stopinj ne glede na ostrino vida oziroma ostrino vida 0 (amaurosis).
4. Gluhi in naglušni otroci
5. člen
(1) Gluhi otroci:
1.
Otrok z najtežjo izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 91
do 110 dB). Otrok ima obojestransko najtežjo izgubo sluha in je funkcionalno
gluh. Otrok ima slušno zaznavo le s pomočjo slušnega pripomočka. Otrok usvaja
govor in jezik primarno po vizualni poti (s kinestetičnem zavedanjem glasov, s
pomočjo enoročne abecede, z odgledovanjem z ustnic in s pomočjo slovenskega
znakovnega jezika). Govor usvaja močno upočasnjeno in okrnjeno tudi po slušni
poti. Glasove sliši zelo popačeno ali jih sploh ne sliši ter težko slušno loči
besede med seboj. Posledice se pogosto kažejo v zelo skromnem besedišču.
Pomanjkljivo oblikuje povedi v smiselno celoto, okrnjena je uporaba slovničnih
pravil. Razumevanje besed, povedi in navodil je pogosto šibko. Govor je pogosto
težko razumljiv ali nerazumljiv, govorna prozodija je v večini elementov zelo
slaba. Pisno sporazumevanje je razumljivejše od govora, vendar ima večinoma
težave na vseh ravneh jezika; bogatejše je lahko sporazumevanje v slovenskem
znakovnem jeziku. Otrok primerno sliši le z uporabo polževega vsadka ali z
vsadkom v možgansko deblo. Govor in jezik dobro usvoji le, če dovolj zgodaj
dobi polžev vsadek ali vsadek v možgansko deblo in ustrezno strokovno pomoč.
Govora, jezika in sporazumevanja se tako uči po slušni poti.
2.
Otrok s popolno izgubo sluha – gluhi otrok (povprečna izguba v govornem
območju nad 110 dB). Otrok ne loči niti dveh jakosti zvoka niti ne dveh
frekvenc, ni sposoben slišati ali razumeti govora, tudi če je ojačen. Otrok
usvaja govor in jezik izključno s pomočjo kinestetičnega zavedanja glasov, po
vizualni poti in s pomočjo slovenskega znakovnega jezika. Govor je pogosto
nerazumljiv. Posledice se kažejo v zelo skromnem besedišču verbalnega jezika.
Bogatejše pa je lahko sporazumevanje v slovenskem znakovnem jeziku ali v pisni
obliki. Otrok sliši le z uporabo polževega vsadka ali z vsadkom v možgansko
deblo. Govor in jezik dobro usvoji le, če dovolj zgodaj dobi polžev vsadek ali
vsadek v možgansko deblo in ustrezno strokovno pomoč. Govora, jezika in
sporazumevanja se tako uči po slušni poti.
(2) Naglušni otroci:
1.
Otrok z lažjo izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 26 do
40 dB). Je otrok, ki ima obojestransko lažjo izgubo sluha ali zmerno izgubo na
enem ušesu in je brez izgube na drugem ušesu. Otrok usvaja govor in jezik ter
se sporazumeva po slušni poti; v hrupnem okolju se poslužuje tudi veščine
odgledovanja z ustnic. Pri usvajanju govora in jezika ima lahko težave pri
izgovarjavi glasov v besedah, usvajanju besedišča, uporabi slovničnih pravil in
oblikovanju povedi v smiselno celoto (težave se pojavljajo na začetku, ko se
otrok šele uči govora, jezika in sporazumevanja; podobne težave se pojavljajo
tudi pri otroku, ki je bil diagnosticiran kasneje). V tihem okolju otrok sliši
in razume glasovni govor. Sprememba pogojev poslušanja (tih govor, hrup, slabše
razumljiv sogovornik, oddaljenost od izvora zvoka, slab akustični prostor ipd.)
pa povzroči, da je otroku glasovni govor težje razumljiv. Pride do napačnega
slušnega zaznavanja določenih glasov, ki spremenijo pomen povedanega. Lahko ima
težave tudi pri slušni orientaciji.
2.
Otrok z zmerno izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 41
do 60 dB). Je otrok, ki ima obojestransko zmerno izgubo sluha ali težko,
najtežjo ali popolno izgubo na enem ušesu in je brez izgube na drugem ušesu.
Otrok usvaja govor in jezik ter se sporazumeva primarno po slušni pot s pomočjo
slušnega pripomočka. Pri govoru in sporazumevanju si pomaga tudi z
odgledovanjem z ustnic. Usvajanje glasovnega govora je upočasnjeno, saj glasove
v besedah sliši nepopolno in jih nerazumljivo tudi izgovarja. Slabše so lahko
nekatere prvine govorne prozodije (melodija, ritem, višina, glasnost, tempo).
Posledice se kažejo tudi v pomanjkljivem razumevanju besed, povedi, besedila in
sobesedila. Nespretno oblikuje povedi v smiselno celoto, težave ima pri
pravilni rabi slovničnih pravil. V vsakdanjem življenju ima precejšnje težave
pri sporazumevanju, še posebno v hrupnem okolju.
3.
Otrok s težko izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 61 do
90 dB). Otrok ima obojestransko težko izgubo sluha ali popolno izgubo na enem
ušesu in zmerno izgubo na drugem ušesu. Otrok usvaja govor in jezik pretežno po
slušni poti s pomočjo slušnega pripomočka; pri sporazumevanju potrebuje
odgledovanje z ustnic, nekateri si pomagajo z znakovnim jezikom. Usvajanje
govora po slušni poti je upočasnjeno, okrnjeno in zahtevno, saj veliko glasov v
besedah sliši nepopolno in popačeno ter težko razbere posamezne besede. Težko
razume povedi in besedilo, težko sledi sobesedilu. Običajno glasove v besedah
izgovarja pomanjkljivo (izpušča, zamenjuje), v večini prvin je slaba tudi
govorna prozodija, kar privede do težje razumljivega govora. Posledice se
kažejo v skromnem besednem zakladu in pomanjkljivem usvajanju vseh jezikovnih
ravni v govorjeni, pri večini tudi v pisani besedi. V vsakdanjem življenju ima
običajno zelo velike težave pri razumevanju govora po slušni poti.
5. Dolgotrajno hudo bolni otroci
6. člen
(1) Za dolgotrajno hudo bolne otroke
se po tem pravilniku štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju
pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki
zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot šest mesecev.
(2) Komisije
prve in druge stopnje enkrat letno preverijo ustreznost seznama bolezni in predlagajo
njegove dopolnitve.
6. Otroci z več motnjami
7. člen
(1) Za otroke z več motnjami se po tem
pravilniku štejejo otroci, ki imajo hkrati več kot tri motnje ali diagnosticirane
bolezni, ki vsaka po sebi sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni
iz tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo
po tem pravilniku, njihova kombinacija pa upravičenost do posamezne pravice
utemeljuje.
(2) Otroci,
ki imajo hkrati vsaj tri motnje ali diagnosticirane bolezni, ki vsaka po sebi
daje pravico dodatka za nego otroka v nižjem znesku, so upravičeni do dodatka
za nego otroka v višjem znesku.
II. SESTAVA, DELO IN PLAČILO ZDRAVNIŠKIH KOMISIJ
8. člen
(1) Minister, pristojen za varstvo
družine (v nadaljnjem besedilu: minister) imenuje najmanj tri zdravniške
komisij prve stopnje in zdravniško komisijo druge stopnje, ki dajejo mnenja
centrom za socialno delo (v nadaljnjem besedilu: center) ali ministrstvu,
pristojnemu za družino (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) v postopkih za
uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo.
(2) Zdravniško komisijo sestavljajo
trije člani zdravniki, od katerih je eden predsednik komisije, in en strokovni
sodelavec.
(3) Zdravniške komisije delujejo na
naslednji način:
-
tri zdravniške komisije za dajanje mnenj v postopkih na prvi stopnji za
uveljavljanje pravice do daljšega starševskega dopusta;
-
dve zdravniški komisiji za dajanje mnenj v postopkih na prvi stopnji za
uveljavljanje pravice do dodatka za nego otroka in delnega plačila za
izgubljeni dohodek;
-
zdravniška komisija za dajanje mnenj v pritožbenih postopkih za
uveljavljanje pravice do daljšega starševskega dopusta, dodatka za nego otroka
in delnega plačila za izgubljeni dohodek.
(4) Član zdravniške komisije prve
stopnje ne more biti hkrati član zdravniške komisije druge stopnje.
9. člen
(1) Zaprosilo za izdelavo posameznega mnenja pristojni
center v postopku na prvi stopnji ali ministrstvo v pritožbenem postopku
posreduje pristojni zdravniški komisiji. Zaprosilu priloži fotokopijo
zdravstvene dokumentacije, ki jo je vlagatelj priložil vlogi in v kateri zadnji
izvid ni starejši od enega leta.
(2) Če je katera od zdravniških komisij iz prejšnjega
člena že podala mnenje v postopku za uveljavljanje katere od pravic po zakonu
in se uveljavlja še druga pravica po zakonu, se mnenje uporabi tudi pri
odločanju o drugi pravici.
(3) Zdravniška komisija poda mnenje na podlagi
posredovane zdravstvene in druge dokumentacije. Zdravniška komisija lahko
zahteva dodatno dokumentacijo od stranke, ki pravico uveljavlja, ali opravi
pregled otroka.
10. člen
(1) Zdravniška komisija mnenje, ki
mora biti jasno, popolno in obrazloženo, skupaj s posredovano dokumentacijo,
pošlje pristojnemu centru ali ministrstvu. Mnenje mora biti podpisano s strani
vseh članov komisije in opremljeno z žigom. Zdravniška komisija mora označiti
ali je pripravila mnenje kot prvo obravnavo, ponovno obravnavo ali obravnavo v
pritožbenem postopku ter če je bil potreben tudi pregled otroka.
(2) Zdravniška
komisija poda in pošlje posamezno mnenje, skupaj z dokumentacijo, organu, ki je
za mnenje zaprosil, v 30 dneh od prejema zaprosila, razen če zdravniška
komisija zahteva dodatno dokumentacijo od stranke, ki pravico uveljavlja, ali
opravi pregled otroka.
11. člen
Vsaka zdravniška komisija vodi evidenco
podanih mnenj, iz katere je razvidno:
-
zaporedna številka mnenja,
-
ime in priimek otroka, za katerega je bilo mnenje podano,
-
EMŠO ali datum rojstva otroka,
-
datum izdaje mnenja,
-
kdo je zaprosil za mnenje.
12. člen
(1) Pri pripravi mnenja o pravici do dodatka za nego
otroka in pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek zdravniška komisija
poleg podatkov iz 10. člena tega pravilnika poda tudi mnenje o obdobju, v
katerem otrok potrebuje posebno nego in varstvo.
(2) Zdravniška komisija v mnenju navede, na podlagi
katerega člena pravilnika je mnenje podala.
13. člen
(črtan)
14. člen
(črtan)
15. člen
(1) Zavodu, kjer ima zdravniška
komisija sedež, se v prvi obravnavi za podajo mnenja o pravici do daljšega
dopusta za nego in varstvo otroka za izdelavo posameznega mnenja priznajo
stroški dela v višini 32 eurov.
(2) Zavodu, kjer ima zdravniška
komisija sedež, se v ponovni obravnavi za podajo mnenja o pravici do daljšega
dopusta za nego in varstvo otroka za izdelavo posameznega mnenja priznajo
stroški dela v višini 25 eurov.
16. člen
(1) Zavodu, kjer ima zdravniška
komisija sedež, se v prvi obravnavi za podajo mnenja o pravici do dodatka za
nego otroka in o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek za izdelavo
posameznega mnenja priznajo stroški dela v višini 44 eurov.
(2) Zavodu, kjer ima zdravniška
komisija sedež, se v ponovni obravnavi za podajo mnenja o pravici do dodatka za
nego otroka in o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek za izdelavo
posameznega mnenja priznajo stroški dela v višini 32 eurov.
17. člen
(1) Zavodu, kjer ima zdravniška komisija
druge stopnje sedež, se za izdelavo posameznega mnenja v pritožbenem postopku
priznajo stroški dela v višini 44 eurov.
(2) Zavodu, kjer ima zdravniška komisija
druge stopnje sedež, se za izdelavo posameznega mnenja v postopku po vloženi
tožbi na Delovnem in socialnem sodišču priznajo stroški, kot jih določa
predpis, ki ureja sodne izvedence, sodne cenilce in sodne tolmače.
18. člen
(1) Zavodu, kjer ima zdravniška
komisija sedež, se priznajo materialni stroški, povezani z delom zdravniške komisije,
v višini 12 eurov za izdelavo posameznega mnenja.
(2) Za člana komisije, ki ni zaposlen
v zavodu, kjer ima zdravniška komisija sedež, se zavodu za prevoz do sedeža
zdravniške komisije prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega
motornega bencina – 95 oktanov.
19. člen
Stroški dela za izdelavo mnenj in materialni
stroški, povezani z delom zdravniške komisije, ter povračilo stroškov za prevoz
se zavodu, kjer ima zdravniška komisija sedež, izplačujejo enkrat mesečno v
skladu z roki, ki veljajo za izplačila iz proračuna.
20. člen
S posameznim zavodom, kjer ima zdravniška
komisija sedež, se plačilo stroškov dela za izdelavo mnenj in plačilo
materialnih stroškov, povezanih z delom zdravniške komisije, ter povračilo
stroškov za prevoz, uredi s posebno pogodbo.
Priloga
1: Seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj
Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic
za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 89/14) vsebuje naslednjo končno določbo:
»III. KONČNA DOLOČBA
21. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Pravilnik o spremembah Pravilnika o kriterijih
za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo
(Uradni list RS, št. 92/15) vsebuje naslednjo končno določbo:
»KONČNA DOLOČBA
4. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah
Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo
posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 18/17) vsebuje naslednjo končno določbo:
»KONČNA DOLOČBA
6. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah
Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo
posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 17/18) vsebuje naslednjo končno določbo:
»KONČNA DOLOČBA
8. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah
Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo
posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 3/19) vsebuje naslednjo končno določbo:
»KONČNA DOLOČBA
5. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah
Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo
posebno nego in varstvo (Uradni list RS, št. 97/21) vsebuje naslednjo končno določbo:
»KONČNA DOLOČBA
5. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po
objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.