Odločba o razveljavitvi osmega odstavka 92. člena Zakona o varnosti cestnega prometa ter delni razveljavitvi 1. člena Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozila in vozniki vozil, s katerimi se prevažajo skupine otrok

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo samostojnega podjetnika, Avtobusno prevozništvo, Anton Peršuh, s.p., Cirkovce, na seji dne 30. junija 2005

o d l o č i l o:

1. Osmi odstavek 92. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04 in 35/05) se razveljavi. Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

2. V 1. členu Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozila in vozniki vozil, s katerimi se prevažajo skupine otrok (Uradni list RS, št. 110/04), se besedilo "razen avtobusov v rednem linijskem prometu" razveljavi. Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 2., 3. in 4. člena Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozila in vozniki vozil, s katerimi se prevažajo skupine otrok, se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A)

1. Pobudnik izpodbija 92. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1) ter 1., 2., 3. in 4. člen Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozila in vozniki vozil, s katerimi se prevažajo skupine otrok (v nadaljevanju: Pravilnik). Navaja, da naj bi ZVCP-1 v 92. členu neutemeljeno razlikoval med prevozniki, ki opravljajo posebni linijski prevoz in prevozniki, ki izvajajo javni linijski prevoz, kot sta opredeljena v Zakonu o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 59/01 in nasl. – ZPCP-1).¹ Izključitev posebnih pogojev za javni linijski prevoz naj ne bi pripomogla k varnosti otrok, s tem pa naj ne bi bil dosežen namen izpodbijane določbe. Po navedbah pobudnika avtobusi javnega linijskega prevoza nimajo starostne omejitve, kot to velja za avtobuse, s katerimi pobudnik izvaja posebni linijski prevoz. Vozila prevoznikov, ki opravljajo javni linijski prevoz, naj tudi ne bi bila podvržena posebnim preventivnim trimesečnim tehničnim pregledom. Pobudnik zatrjuje, da do prometnih nesreč ne prihaja zaradi starosti avtobusov, temveč naj bi k večji varnosti prispevala le visoka stopnja vzdrževanja avtobusov. Če naj bi zakonodajalec imel namen zaščititi skupino otrok kot posebno kategorijo udeležencev v cestnem prometu, bi morali ti pogoji veljati tudi za druge avtobuse, s katerimi se izvajajo tudi druge vrste prevozov.

2. V zvezi z izpodbijanimi določbami Pravilnika pobudnik navaja, da mu Pravilnik omejuje izvajanje voženj skupine otrok, ki presegajo razdaljo 10 km od sedeža šole. Ker naj bi prevoze opravljal na podeželju, kjer so razne izvenšolske dejavnosti (npr. obisk gledališča, plavalni tečaji itd.) oddaljene od šole več kot 10 km, naj bi bil v neenakopravnem položaju s tistimi prevozniki, ki prevoze opravljajo v mestnem okolju in kjer jih ta omejitev dejansko ne prizadene. Izpodbijana ureditev naj bi bila zato v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, zaradi tega naj bi mu posegala tudi v pravici iz 74. ter 49. člena Ustave.

3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada v mnenju z dne 19. 4. 2005 glede 92. člena ZVCP-1 navaja, da so v javnem linijskem prevozu res lahko udeleženi tudi otroci, vendar ni mogoče oziroma ne bi bilo smotrno in upravičeno takim prevoznikom nalagati posebnih obveznosti, ki so sicer določene za pogodbene prevoze skupin v posebnem linijskem in občasnem prevozu. V zvezi z izpodbijanim pravilnikom Vlada navaja, da je starostna omejitev avtobusov na 12 let (oziroma izjemoma na 15 let) postavljena glede na izračunano življenjsko dobo avtobusov in njeno amortizacijo. Ker naj bi v Sloveniji obstajalo veliko število prevoznikov, ki zaradi konkurence nižajo cene svojih storitev, je utemeljeno pričakovati, da se na trgu pojavljajo tudi prevozniki z zastarelimi in izrabljenimi avtobusi. Vlada predlaga, naj Ustavno sodišče pobudo zavrne.

B)

4. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

5. Pobudnik sicer izpodbija 92. člen ZVCP-1, vendar iz njegovih navedb izhaja, da ga izpodbija v delu, v katerem razlikuje med prevozniki, ki opravljajo posebni linijski prevoz otrok, in prevozniki, ki opravljajo javni linijski prevoz. Takšna določba je vsebovana v osmem odstavku 92. člena ZVPC-1. Ustavno sodišče se je zato omejilo na presojo te določbe. Pobudnik zatrjuje, da je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) in da mu zaradi tega posega v svobodo dela (49. člen Ustave) in v svobodo podjetništva (74. člen Ustave). Ker tako svoboda dela kot svoboda podjetništva predpostavljata enako obravnavanje posameznikov in organizacij pri določanju pogojev za opravljanje istih gospodarskih dejavnosti, je Ustavno sodišče najprej preizkusilo skladnost osmega odstavka 92. člena ZVCP-1 z drugim odstavkom 14. člena Ustave.²

6. ZVCP-1 v 92. členu določa pogoje za prevoz skupine otrok. V skladu s to določbo je zakonodajalec poleg splošnih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati motorna vozila po ZVCP-1, predpisal tudi posebne pogoje glede starosti, naprav in opreme motornih vozil, ter pogoje, ki jih mora izpolnjevati voznik, ki prevaža skupino otrok, in obveznost lastnika avtobusa, s katerim se prevaža skupina otrok, ki presega predpisano starost, da mora poleg rednih tehničnih pregledov opraviti tudi posebne preventivne tehnične preglede. V osmem odstavku 92. člena ZVCP-1 je predpisano, da se določbe 92. člena ZVCP-1 ne uporabljajo v javnem linijskem prometu.

7. Načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave – ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Za presojo ustavnosti izpodbijanega dela določbe je treba ugotoviti, ali je imel zakonodajalec za izpodbijano ureditev razumne in stvarne razloge (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-398/96 z dne 15. 6. 2000, Uradni list RS, št. 61/2000, OdlUS IX, 159 in št. U-I-224/02 z dne 7. 4. 2005, Uradni list RS, št. 46/05).

8. Zakonodajalec lahko zaradi varstva otrok ali drugih skupin potnikov, ki potrebujejo posebno varstvo, predpiše posebne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati vozila in vozniki teh vozil, s katerimi se te skupine prevažajo. Pri tem lahko za posamezne skupine vozil in voznikov, ki te skupine prevažajo, predpiše različne pogoje za prevoze le, če ima za takšno ureditev razumne in stvarne razloge. Ustavno sodišče ugotavlja, da iz zakonodajnega gradiva takšni razlogi niso razvidni. Tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem jih zakonodajalec ni navedel, saj na pobudo ni odgovoril. Ker zakonodajalec za razlikovanje ni navedel razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga za različno obravnavanje prevoznikov, ki opravljajo prevoze otrok, je Ustavno sodišče razveljavilo osmi odstavek 92. člena ZVCP-1, na podlagi katerega veljajo različni pogoji za prevoz skupine otrok za prevoznike v javnem linijskem in posebnem linijskem prevozu (1. točka izreka).

9. Ustavno sodišče je začetek učinkovanja razveljavitve izpodbijane določbe ZVCP-1 odložilo za čas enega leta. Z odložitvijo učinkovanja razveljavitve je dalo zakonodajalcu možnost, da prevoze skupine otrok uredi na ustavno skladen način. Hkrati je dalo možnost tudi prevoznikom v javnem linijskem prevozu, za katere po obstoječi ureditvi ti pogoji ne veljajo, da se nanje, če zakonodajalec v postavljenem roku ugotovljenega neskladja z Ustavo ne bo odpravil, ustrezno pripravijo.

10. Glede na ugotovljeno neskladje osmega odstavka 92. člena ZVCP-1 z Ustavo je posledično v neskladju z Ustavo tudi 1. člen Pravilnika v delu, ki izključuje predpisane pogoje za avtobuse v javnem linijskem prevozu. Ustavno sodišče ga je zato v tem delu razveljavilo. Iz enakih razlogov, kot izhajajo iz prejšnje točke obrazložitve, je Ustavno sodišče odločilo, da začne razveljavitev učinkovati po enem letu od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).

11. Pobudnik izpodbija tudi 2., 3. in 4. člen Pravilnika. Izpodbijani členi Pravilnika določajo pogoje glede starosti motornih vozil, s katerimi se prevažajo skupine otrok, predpisano opremo in naprave teh vozil ter pogoje za opravljanje preventivnih tehničnih pregledov. Ustavno sodišče se, tako kot že v odločbi št. U-I-146/01 z dne 25. 9. 2003 (Uradni list RS, št. 97/03 in OdlUS XII, 78), ni spuščalo v oceno njihove primernosti. Gre za strokovna vprašanja, ki kot taka ne morejo biti predmet ustavnosodne presoje (podobno Ustavno sodišče tudi v sklepu št. U-I-292/97 z dne 15. 6. 2000, OdlUS IX, 167 in v sklepu št. U-I-285/99 z dne 10. 7. 2002, OdlUS XI, 157). Kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-146/01, Ustavno sodišče tedaj veljavni četrti odstavek 80. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v ZVCP) in tedaj veljavne izpodbijane določbe Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozila in vozniki vozil, s katerimi se vozijo skupine otrok (Uradni list RS, št. 78/99 in nasl.), ni razveljavilo zato, ker bi ocenilo, da so starost in drugi pogoji sami po sebi v neskladju z Ustavo, temveč zaradi njihove neskladnosti z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Ker pobudnik ne navaja ničesar, kar ne bi Ustavno sodišče že upoštevalo pri odločanju v zadevi št. U-I-146/01, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo (3. točka izreka).

C)

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena, tretjega odstavka 45. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Prvo in drugo točko izreka je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Krisper Kramberger. Tretjo točko izreka je sprejelo soglasno.

Št. U-I-32/05-13

Ljubljana, dne 30. junija 2005.

Predsednik

dr. Janez Čebulj l. r.

________________________________________

¹ ZPCP-1 v 16. točki prvega odstavka 2. člena javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu opredeljuje kot prevoz, ki se opravlja na določenih relacijah, po vnaprej določenem voznem redu, ceni ter splošnih pogojih. Opravlja se kot medkrajevni linijski in mestni linijski prevoz. Posebni linijski prevoz je prevoz samo določene vrste potnikov in izključuje druge potnike. Opravlja se na podlagi pisne pogodbe med prevoznikom in naročnikom prevoza (32. točka prvega odstavka 2. člena ZPCP-1). Občasni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu je v skladu s 27. točko istega člena opredeljen kot prevoz, ki ne spada niti pod javni niti pod posebni linijski prevoz in pri katerem se skupina vnaprej določenih potnikov prevaža pod pogoji, ki so dogovorjeni s pogodbo med prevoznikom in naročnikom prevoza. Javni linijski prevoz podrobneje opredeljuje 25. člen ZPCP-1, ki ga, razen prevozov v mestnem prometu in prevozov učencev osnovnih šol, zagotavlja država kot javno dobrino z gospodarsko javno službo (30. člen ZPCP-1). Posebni linijski prevoz podrobneje opredeljuje 34. člen ZPCP-1, s katerim se opravlja prevoz delavcev na delo in domov, prevoz šoloobveznih otrok, dijakov in študentov med domom in izobraževalno ustanovo ter prevoz vojakov in njihovih družin med domom in vojašnico.

² Tako tudi B. Pernuš Grošelj v L. Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije Ljubljana 2002, str. 718: "Pri pravici iz 74. člena se izpostavlja tudi razmerje s 14. členom (enakost pred zakonom), ki je lahko dodatni ali celo bistveni kriterij presoje ureditve, ki se sicer izpodbija zaradi zatrjevane kršitve 74. člena. Enakost pred zakonom je še zlasti pomembna pri varovanju konkurence (tretji odstavek 74. člena), saj na tem področju lahko vsako neutemeljeno razlikovanje (tudi privilegiranje) bistveno poseže v konkurenčna razmerja na trgu".