Odločba o razveljavitvi zadnjega stavka šestega odstavka 5. člena Zakona o cestah

Številka: U-I-37/12-17

Datum: 8. 5. 2014

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Zvonka Kržišnika, Velenje, na seji 8. maja 2014

o d l o č i l o:

Zadnji stavek šestega odstavka 5. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10 in 48/12) se razveljavi.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pobudnik zatrjuje, da je šesti odstavek 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) v neskladju z 19., 32. in 49. členom Ustave. Kot voznik tovornega vozila naj bi bil dolžan redno počivati. Na podlagi izpodbijane določbe naj bi bil v času obveznega počitka dolžan nadzorovati vozilo. To pa naj bi pomenilo, da mu je v tem času prepovedano zapustiti vozilo. S tem naj bi bili omejeni osebna svoboda in svoboda gibanja. Z določitvijo obveznega nadzora tovornega vozila naj bi mu bilo tudi naloženo prisilno delo.

2. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

3. Na poziv Ustavnega sodišča je pojasnila o izvajanju postankov voznikov tovornjakov zaradi dnevnega ali tedenskega počitka ali zaradi prepovedi vožnje posredovalo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju MIP).

B.

4. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo v obravnavo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o sami stvari.

5. Pobudnik navaja, da izpodbija šesti odstavek 5. člena ZCes-1. Vendar iz pobude izhaja, da izpodbija le zadnji stavek šestega odstavka 5. člena ZCes-1, ki vozniku nalaga nadzorovanje tovornega vozila med parkiranjem na počivališču. Zato je Ustavno sodišče pobudo obravnavalo v tem obsegu. Pobudnik je voznik tovornjaka. Obveznost pobudnika, da nadzoruje tovorno vozilo pri parkiranju na počivališču, je nastala neposredno z uveljavitvijo zakona, zato pobudnik izkazuje pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti te določbe.

6. Glede na pobudnikove očitke je Ustavno sodišče izpodbijano določbo presodilo z vidika skladnosti s prvim odstavkom 32. člena Ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do prostega gibanja in izbire prebivališča. Ta pravica obsega svobodo gibanja znotraj države, kar pomeni, da se posameznik lahko prosto giblje po ozemlju Republike Slovenije brez kakršnihkoli omejitev (predhodnih prijav, dovoljenj ipd.). Vse obveznosti, ki so za posameznika predpisane v zvezi z gibanjem, pomenijo omejitev svobode gibanja.¹

7. Šesti odstavek 5. člena ZCes-1 določa: »Na prometnih površinah počivališč zunaj vozišča javne ceste, ki so namenjene kratkemu postanku udeležencev cestnega prometa, je dovoljeno parkirati tovorna vozila najdlje za dvojni čas predpisanega počitka voznika ali za čas prepovedi vožnje. Voznik mora na notranji strani vetrobranskega stekla vidno označiti čas in datum začetka parkiranja. Parkiranje tovornega vozila brez nadzora voznika ali samo priklopnega vozila je na teh površinah prepovedano.«

8. Šesti odstavek 5. člena ZCes-1 ureja parkiranje tovornega vozila na počivališčih v času predpisanega počitka oziroma v času prepovedi vožnje. Čas vožnje, odmore in čas počitka voznikov tovornih vozil ureja pravo Evropske unije z namenom zagotavljanja večje varnosti v cestnem prometu in uskladitve delovnih razmer v Evropski uniji ter ustvarjanja enakih konkurenčnih pogojev. Najpomembnejši pravni akt na tem področju je Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 (UL L 102, 11. 4. 2006 s spremembami – v nadaljevanju Uredba št. 561/2006).² Uredba št. 561/2006 določa najdaljši dnevni in tedenski čas vožnje, obvezni odmor³ in obvezni počitek⁴ voznikov. Vozniki so dolžni po določenem času vožnjo prekiniti in imeti odmor ali počitek (dnevni ali tedenski) (8. člen Uredbe št. 561/2006).⁵

9. V Odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 75/11 – v nadaljevanju Odredba) je določena omejitev prometa določenih kategorij vozil v določenem časovnem obdobju ali vremenskih razmerah na določenih cestah (npr. ob nedeljah in dela prostih dneh). V skladu z 8. členom Odredbe morajo vozniki vozila, za katera velja omejitev prometa iz te odredbe, pred začetkom prepovedi prometa vozila parkirati na za to določenih ali drugih primernih parkiriščih ali parkirnih površinah. Vožnjo smejo nadaljevati šele po poteku prepovedi.

10. Iz navedenega izhaja, da predpisi določajo obvezne postanke voznikov tovornih vozil, ki se delijo na odmore, počitke in postanke zaradi prepovedi vožnje. Odmori so krajši postanki med vožnjo, počitek in postanek zaradi prepovedi vožnje sta daljša postanka.

11. Iz besedila šestega odstavka 5. člena ZCes-1 izhaja, da je na počivališčih, kljub temu da so namenjena zgolj kratkemu postanku,⁶ voznikom tovornjakov pod določenimi pogoji dovoljeno v času obveznega počitka oziroma v času prepovedi vožnje parkirati vozilo za daljši čas. Ti pogoji so določeni v šestem odstavku 5. člena ZCes-1, in sicer: (1) parkiranje je časovno omejeno na dvojni čas predpisanega počitka ali na čas prepovedi vožnje, (2) na vetrobranskem steklu morata biti vidno označena čas in datum začetka parkiranja in (3) parkiranje je dovoljeno zgolj, če je vozilo pod nadzorom voznika.

12. Vozniku tovornjaka je prepovedano nadaljevanje vožnje zaradi obveznega počitka ali prepovedi vožnje, zato mora parkirati tovorno vozilo na počivališču.⁷ Izpodbijana zakonska določba vozniku tovornjaka nalaga izvajanje nadzora nad vozilom v času počitka in prepovedi vožnje, drugače voznik stori prekršek (sedmi in osmi odstavek 5. člena ZCes-1). Voznik tovornjaka lahko svoje vozilo nadzoruje le tako, da je prisoten pri parkiranem vozilu. To pomeni, da v tem času ne sme zapustiti počivališča.

13. Zakonska ureditev, ki posamezniku prepoveduje zapustiti počivališče, ob upoštevanju, da mora parkirati tovorno vozilo na počivališču, ker ne sme nadaljevati vožnje zaradi obveznega počitka ali obvezne prepovedi vožnje, pomeni poseg v pravico iz prvega odstavka 32. člena Ustave.

14. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave se človekove pravice ali temeljne svoboščine lahko omejijo samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta Ustava. Če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), je po ustaljeni ustavnosodni presoji omejitev človekove pravice dopustna.⁸

15. Ustava je v drugem odstavku 32. člena določila, da se sme pravica do prostega gibanja in izbire prebivališča omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno: (1) da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, (2) da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, (3) da bi se zavaroval javni red ali (4) če to zahtevajo interesi obrambe države. S tem je Ustava izrecno določila cilje, zaradi katerih je mogoče posegati v pravico do svobode gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave. Zato je moralo Ustavno sodišče najprej preizkusiti, ali presojana določba zasleduje katerega izmed navedenih ustavno dopustnih ciljev.

16. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vendar je v zakonodajnem gradivu⁹ obrazložen cilj izpodbijane določbe. V praksi so se pojavile težave s parkiranji tovornih vozil na počivališčih, predvsem ob avtocestah in hitrih cestah, ker so vozniki tovrstne površine uporabljali za parkiranje tudi po koncu vožnje in so vozila puščali na počivališču tudi po več tednov. Zaradi stalnega povečevanja tovornega prometa je tako zmanjkalo potrebnih parkirnih površin za voznike, ki so morali skladno z veljavno zakonodajo opraviti obvezne počitke med vožnjo. Vozniki tovornih vozil so parkirali tovorna vozila že na uvozih na te servisne površine in tudi izvozih z njih. S takšnim ravnanjem je nastala velika nevarnost za udeležence v cestnem prometu.

17. Iz navedenega izhaja, da je namen izpodbijane določbe zagotoviti varnost udeležencev v cestnem prometu, ki pomeni zavarovanje javnega reda. Ureditev v šestem odstavku 5. člena ZCes-1 sledi ustavno dopustnemu cilju, zaradi katerega se lahko omeji svoboda gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave.

18. V nadaljevanju mora Ustavno sodišče presoditi, ali je poseg v pravico do svobode gibanja in splošno svobodo ravnanja v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. V tem okviru mora presoditi, ali je ocenjevani poseg za dosego dopustnega cilja nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu.

19. Z izpodbijano določbo je želel zakonodajalec preprečiti dolgotrajno parkiranje tovornih vozil na počivališčih, da bi zagotovil dovolj parkirnih mest za voznike, ki morajo skladno z veljavno zakonodajo opraviti obvezne počitke med vožnjo. Cilj zakonske ureditve je mogoče doseči že s časovno omejenim parkiranjem in označitvijo časa začetka parkiranja. S časovno omejitvijo časa parkiranja se prepreči dolgotrajno parkiranje. Označitev časa parkiranja pa omogoča izvedbo nadzora pri spoštovanju zakonske obveznosti. Zato dodatna obveznost voznika tovornjaka, da mora med počitkom ali prepovedjo vožnje nadzorovati svoje vozilo in ne sme v tem času zapustiti počivališča, ni nujna, da bi dosegli ustavno dopustni cilj.

20. Glede na navedeno je zadnji stavek šestega odstavka 5. člena ZCes-1 v neskladju s prvim odstavkom 32. člena Ustave, zato ga je Ustavno sodišče razveljavilo. Ker je neskladje izpodbijane ureditve z Ustavo ugotovilo že iz tega razloga, ni ocenjevalo drugih očitkov pobudnika.

C.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jas­na Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovale sodnice Klampfer, Jadek Pensa in Sovdat.

mag. Miroslav Mozetič l.r. 
Predsednik

_____________________

¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-95/08, Up-1462/06 z dne 15. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 55) in J. Čebulj v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 339.

² Poleg navedene uredbe to področje urejajo še Uredba Sveta (EGS) 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (UL L 370, 31. 12. 1985 s spremembami), Direktiva 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o minimalnih pogojih za izvajanje uredb Sveta (EGS) št. 3820/85 in (EGS) št. 3821/85 o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu in razveljavitvi Direktive Sveta 88/599/EGS (UL L 102, 11. 4. 2006) ter Direktiva 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalno dejavnost v cestnem prometu (UL L 80, 23. 3. 2002).

³ Odmor pa pomeni vsako obdobje, v katerem voznik ne sme voziti ali opravljati katerega koli drugega dela in ki je namenjeno izključno za oddih (točka (d) 4. člena Uredbe št. 561/2006).

⁴ V skladu s točko (f) 4. člena Uredbe št. 561/2006 počitek pomeni vsako neprekinjeno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom.

⁵ Dnevni čas počitka je 9 oziroma 11 ur, tedenski čas počitka pa je 24 oziroma 45 ur.

⁶ Počivališče je s posebno prometno signalizacijo označena servisna prometna površina, namenjena kratkemu postanku udeležencev v cestnem prometu. Iz navedenega izhaja, da počivališča niso namenjena daljšim postankom in posledično daljšim parkiranjem vozil (53. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1).

⁷ Iz pojasnila MIP izhaja, da so počivališča ob hitrih cestah in avtocestah namenjena parkiranju tovornih vozil za čas počitka in prepovedi vožnje. Takih počivališč je v Republiki Sloveniji 72.

⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).

⁹ Glej Predlog zakona o cestah (ZCes-1), Poročevalec DZ z dne 1. 9. 2010, EPA 1247-V, str. 71.