Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, drugi odstavek 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in prvi odstavek 1. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive niso v neskladju z Ustavo

U-I-256/08-27

18. 2. 2010

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa sekretar Bojan Hribar, na seji 18. februarja 2010

odločilo:

Drugi odstavek 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo), drugi odstavek 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr. in 65/09 – popr.) in prvi odstavek 1. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/02, 123/08 in 44/09) niso v neskladju z Ustavo.  

Obrazložitev

A.

1. Sindikat delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), drugega odstavka 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) in prvega odstavka 1. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik).

2. Drugemu odstavku 7. člena ZSPJS predlagatelj očita, da ne določa zakonskega okvira za določitev plačnih razmerij med posameznimi plačnimi skupinami in podskupinami. Navaja, da so bila ta razmerja prej določena s Prilogo 2 tega zakona, z drugim (pravilno s tretjim) odstavkom 7. člena ZSPJS pa je bilo določeno, da se lahko v najvišje plačne razrede iz Priloge 2 uvrstijo le najzahtevnejše funkcije in delovna mesta ter najvišji nazivi in vodstveni položaji. Navaja, da je bilo s črtanjem Priloge 2 in z določitvijo 57. plačnega razreda za vse plačne skupine in podskupine kršeno legalitetno načelo iz drugega odstavka 120. člena Ustave, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/00 z dne 30. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/2002 in OdlUS XI, 93). Zaradi pomanjkljivih zakonskih določb in naglice ter okoliščin, v katerih se je sprejemala nova plačna ureditev, naj bi prišlo pri določitvi plač za posamezna delovna mesta do velikih nesorazmerij. Meni, da bi morale biti plače v visokem šolstvu in znanosti na primerljivih mestih enake, v praksi pa naj bi med visokošolskimi učitelji in znanstvenimi delavci obstajale nedopustne razlike. V zvezi s tem se sklicuje na 55. člen Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – ZVis). Visokošolski učitelji naj bi bili podcenjeni tudi v primerjavi z zdravniki specialisti. Nesorazmerja naj bi se pojavljala tudi pri asistentih, lektorjih, predavateljih, bibliotekarjih in drugih delovnih mestih v visokem šolstvu. Dodatna nesorazmerja v plačnem sistemu naj bi povzročila uzakonitev treh različnih sistemov uvrščanja delovnih mest v plačne razrede (z ZSPJS, z uredbo in s kolektivnimi pogodbami). V zvezi s tem navaja, da ima pomočnik ravnatelja višjo plačo od ravnatelja, znanstveni sodelavec višjo plačo od dekana in vojaški uslužbenec VIII. razreda – letalski tehnik v VI. tarifni skupini višjo plačo od sodnika. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi neskladje drugega odstavka 7. člena ZSPJS z 2. členom Ustave.

3. Drugi odstavek 105. člena ZOFVI in prvi odstavek 1. člena Pravilnika izpodbija predlagatelj zato, ker zaposlenim na delovnih mestih pomočnik vzgojitelja, organizator zdravstveno-higienskega režima, organizator prehrane in laborant v osnovni in poklicni šoli ter gimnaziji (v nadaljevanju laborant) ne omogočata napredovanja v naziv mentor, svetovalec oziroma svetnik. Laborante primerja z inštruktorji in organizatorji praktičnega pouka, s katerimi naj bi bili popolnoma izenačeni v obveznostih (pogojih za zasedbo delovnega mesta), nimajo pa možnosti napredovanja v nazive. Organizatorja prehrane v vrtcu primerja z organizatorjem šolske prehrane, ki naj bi mu bilo omogočeno napredovanje v nazive. Zatrjuje, da za takšno razlikovanje ni razumnih razlogov. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi neskladje izpodbijanih določb s 14. členom Ustave.

4. Državni zbor Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo navaja, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS ne ustvarja razmerij med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, zaradi česar sklicevanje na legalitetno načelo ni upoštevno. Tudi črtanje Priloge 2 naj ne bi prineslo kršitve tega načela. Primerjavo med plačnimi skupinami in plačnimi podskupinami naj bi zagotavljala uvrstitev orientacijskih delovnih mest in nazivov, ovrednotenih s skupno metodologijo. V zvezi s tem se sklicuje na 12. in 13. člen ZSPJS in navaja, da je v ZSPJS podrobno urejen celoten postopek določanja osnovne plače in samega prehoda na nov plačni sistem. V zvezi z navedbami predlagatelja o neenaki obravnavi glede možnosti napredovanja v nazive navaja, da je razlog za različno ureditev napredovanja v naravi del posameznih skupin zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, ki naj bi bila v nekaterih primerih povezana tudi z različno stopnjo strokovne usposobljenosti. Sicer pa se v zvezi s temi očitki pridružuje mnenju Vlade Republike Slovenije.

5. Minister za šolstvo in šport (v nadaljevanju Minister) kot nasprotni udeleženec v zvezi z zahtevo za oceno ustavnosti Pravilnika v odgovoru na zahtevo navaja, da prvi odstavek 1. člena Pravilnika le povzema določbo 105. člena ZOFVI. Opozarja, da predlagatelj napada plačni sistem, katerega soustvarjalec je bil. Meni, da so javni uslužbenci, ki lahko napredujejo v nazive, celo v slabšem položaju. Da bi dosegli maksimalni plačni razred, morajo poleg pogojev za napredovanje v plačne razrede izpolnjevati tudi pogoje za napredovanje v nazive. Če teh pogojev ne izpolnijo, lahko napredujejo le za pet plačnih razredov. V zvezi s tem poudarja, da je bil naziv mentor do sedaj podeljen 22.763 osebam, naziv svetovalec 15.122 osebam, najvišji naziv svetnik pa le 2.094 osebam. To naj bi pomenilo, da je v najvišji naziv imenovanih manj kot 10 % strokovnih delavcev, ki lahko napredujejo v nazive.

6. Vlada v mnenju o zahtevi navaja, da je bila določitev plačnih razmerij med plačnimi skupinami in podskupinami na podlagi ZSPJS prepuščena socialnemu dialogu in pogajanjem. Temeljna razmerja naj bi bila določena v ZSPJS in s kolektivnimi pogodbami dejavnosti. Glede črtanja Priloge 2 iz ZSPJS naj bi bilo doseženo soglasje med Vlado in reprezentativnimi sindikati. Vlada dopušča, da je pri vzpostavitvi novega plačnega sistema prišlo do določenih neustreznih razmerij med osnovnimi plačami, in napoveduje, da bodo ta odpravljena. V zvezi z očitki o nedopustnem razlikovanju med zaposlenimi glede možnosti napredovanja v  nazive Vlada meni, da je razlikovanje med strokovnimi delavci utemeljeno in ne pomeni kršitve načela enakosti. Navaja, da lahko v nazive napredujejo le strokovni delavci, ki neposredno opravljajo vzgojno-izobraževalno oziroma vzgojno delo v vrtcih oziroma neposredno delajo z otrokom, ki potrebuje pomoč ali svetovanje. Organizator prehrane in organizator zdravstveno-higienskega režima naj bi le sodelovala z vzgojitelji pri vnašanju vsebin s področja zdrave in kulturne prehrane ter navajanja na higienske navade, sama pa naj teh vsebin z otroki ne bi izvajala, saj naj za to praviloma ne bi imela ustreznih znanj. Na očitke o nedopustnem razlikovanju med organizatorjem prehrane v vrtcu in v šoli odgovarja, da obstajajo med njima razlike. V primeru organizatorja prehrane v šoli naj bi šlo za učitelja gospodinjstva, ki naj bi delo organizatorja opravljal v razmeroma majhnem deležu. Poleg tega naj bi moral organizator prehrane v šoli izpolnjevati vse pogoje za učitelja, v vrtcu pa naj bi bili izobrazbeni pogoji za to delovno mesto določeni zelo široko. Razlog za to, da v naziv ne morejo napredovati pomočniki vzgojiteljev, je po mnenju Vlade v vsebini in pomenu naziva ter v opredelitvi delovnih obveznosti vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja pri izvajanju vzgojnega dela v skladu z 41. členom Zakona o vrtcih (Uradni list RS, št. 12/96 in nasl. – ZVrt). Pri tem naj pomočnik vzgojitelja ne bi mogel nositi odgovornosti za delo oddelka kot celote, kar naj bi se odražalo tudi v različnih izobrazbenih pogojih za zasedbo delovnega mesta. Po mnenju Vlade že samo poimenovanje nazivov izraža zahtevo po strokovni kompetentnosti in odgovornosti za strokovno in kakovostno delo oddelka kot celote ter sposobnosti svetovanja in nudenja strokovne podpore. Tudi glede laborantov naj bi veljalo, da ti ne opravljajo neposrednega pedagoškega dela. Poleg tega pa naj bi bila zanje zahtevana nižja izobrazba kot za strokovne delavce, ki lahko napredujejo v nazive.

7. Predlagatelj v zvezi z odgovorom nasprotnih udeležencev in mnenjem Vlade navaja, da je iz 28. člena ZOFVI jasno razvidno, da kriterij za razlikovanje med strokovnimi delavci, ki lahko napredujejo v naziv oziroma, ki ne morejo napredovati, ni neposredno oziroma posredno (v sodelovanju z drugimi strokovnimi delavci) opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela, saj lahko v nazive napredujejo tudi strokovni delavci, zaposleni v javnih zavodih po tem členu. Tudi svetovalni delavci naj bi v vzgojno-izobraževalnem procesu zgolj sodelovali, pa jim zato ni odvzeta pravica do napredovanja v nazive. Prav tako se ne strinja z argumentom Vlade, da lahko organizator šolske prehrane v osnovni šoli napreduje v naziv zato, ker se zanj zahteva drugačna izobrazba kot za organizatorje prehrane v vrtcu. Opozarja, da vsi organizatorji prehrane v šolah ne opravljajo hkrati tudi dela učitelja gospodinjstva, sicer pa meni, da delež opravljanja določenega dela ne more vplivati na generalno opredelitev pravice do napredovanja. S sklicevanjem na to, da tudi svetovalni delavec, ki ne vodi oddelka in zanj ni odgovoren, lahko napreduje v naziv, zavrača argument Vlade, da pomočnik vzgojitelja ne more napredovati v nazive, ker ne more nositi odgovornosti za delo oddelka kot celote. Neutemeljeno po mnenju predlagatelja je tudi sklicevanje na nižjo izobrazbo pomočnikov vzgojiteljev, ker lahko v nazive napredujejo tudi učitelji praktičnega pouka, inštruktorji in organizatorji praktičnega pouka, ki naj bi imeli isto (peto) stopnjo izobrazbe kot pomočniki vzgojitelja. Laboranti naj bi pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela sodelovali na enak način kot organizatorji praktičnega pouka, zanje pa naj bi veljali tudi enaki pogoji za zasedbo delovnega mesta.

8. Ustavno sodišče je Vlado prosilo za dodatna pojasnila v zvezi z ureditvijo o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive. Na očitke, da lahko v nazive napredujejo tudi strokovni delavci, zaposleni v javnih zavodih iz 28. člena ZOFVI, čeprav naj ne bi izvajali neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela, je Vlada odgovorila, da so za izvajanje razvojnega dela v teh zavodih potrebni strokovni delavci z večletnimi praktičnimi izkušnjami na področju vzgoje in izobraževanja, katerih karierna pot se začenja v zavodih, kjer se vzgojno-izobraževalno delo neposredno izvaja in kamor se takšni delavci tudi vračajo. Zato je treba zagotoviti, da delavci, ki v določenem trenutku preidejo iz sistema neposrednega izvajanja vzgojno-izobraževalnega procesa na področje sistemskega urejanja vzgojno-izobraževalnega procesa, ne bodo v slabšem položaju kot tisti, ki so ves čas izvajali naloge le na področju neposrednega izvajanja vzgojno-izobraževalnega procesa. Sicer bi lahko nastopili problemi v zvezi z zagotavljanjem kadrov za potrebe strateškega razvoja vzgoje in izobraževanja v državi. Za enak primer naj bi šlo pri ravnateljih, ki v času izvajanja mandata prav tako ne izvajajo neposrednih nalog vzgoje in izobraževanja. Glede primerjave med laboranti, ki ne morejo napredovati v nazive, in organizatorji praktičnega pouka, ki to pravico imajo, Vlada navaja, da v vzgojno-izobraževalnem delu ne sodelujejo na enak način. Pojasnjuje, da laboranti dela ne morejo opravljati samostojno in brez navzočnosti učitelja, njihovo delo pa se običajno dopolnjuje z delom na strokovno-tehničnem področju, ki nima nobene povezave z izvajanjem vzgojno-izobraževalnega procesa. Nasprotno naj bi organizatorji praktičnega pouka praviloma le v manjšem deležu opravljali delo organizatorja praktičnega pouka, v večinskem deležu pa delo učitelja praktičnega pouka, za katerega morajo tudi izpolnjevati pogoje, kar naj ne bi veljalo za laborante.

9. Predlagatelj v odgovoru na dodatna pojasnila Vlade v zvezi z razlogi Vlade, zakaj lahko v naziv napredujejo zaposleni v javnih zavodih iz 28. člena ZOFVI, navaja, da imajo na področju vzgoje in izobraževanja tudi laboranti večletne izkušnje in da je s takšno ureditvijo zaposlenim iz 28. člena ZOFVI dana višja stopnja zaščite kot laborantom, za kar ni najti utemeljenih razlogov. Meni tudi, da delež opravljanja učiteljskega poklica ne more vplivati na pravico do napredovanja v nazive. V zvezi s tem navaja, da laborant ne bi mogel napredovati v nazive, četudi bi pretežni del delovnega časa opravljal delo učitelja.     

B. – I.   

Obravnava očitkov o zakonski podnormiranosti ureditve o določitvi plačnih razredov posameznih delovnih mest oziroma nazivov (presoja drugega odstavka 7. člena ZSPJS)

10. Plačni razredi funkcij, delovnih mest in nazivov ter s tem osnovna plača za zaposlitev na teh delovnih mestih se v skladu z ZSPJS določajo na tri različne načine. Plačni razredi funkcionarjev so določeni v samem ZSPJS, in sicer v Prilogi 3 tega zakona (drugi odstavek 10. člena ZSPJS). Glede določitve osnovnih plač ravnateljev, direktorjev in tajnikov ZSPJS v drugem odstavku 11. člena določa, da uvrstitev v plačne razrede določi Vlada z uredbo, in sicer neposredno ali v razponu plačnih razredov, pri čemer morajo biti v slednjem primeru v uredbi določeni tudi kriteriji za določitev plačnega razreda. Posamezne plačne razrede v tem primeru predpiše pristojni minister oziroma pristojni organ lokalne skupnosti s soglasjem ministra (tretji do peti odstavek 11. člena ZSPJS).[1] Za določitev plačnih razredov delovnih mest in nazivov v plačnih skupinah od C do J je bila v skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZSPJS sprejeta Kolektivna pogodba o skupni metodologiji za uvrščanje orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede (Uradni list RS, št. 57/08 – KPSM). S Kolektivno pogodbo za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/08 in nasl. – v nadaljevanju KPJS) so bili nato na podlagi prvega odstavka 13. člena ZSPJS določeni plačni razredi orientacijskih delovnih mest in nazivov.[2] Uvrščanje posameznih delovnih mest in nazivov iz teh plačnih skupin oziroma podskupin v plačne razrede je zakonodajalec, z določenimi izjemami, prepustil v urejanje avtonomnim pravnim virom (drugi do šesti odstavek 13. člena ZSPJS).

11. Z ZSPJS so v plačne razrede uvrščene le funkcije iz plačne skupine A, določitev plačnih razredov delovnih mest in nazivov, uvrščenih v plačne skupine od B do J, pa je zakonodajalec prepustil ureditvi s podzakonskimi predpisi oziroma z avtonomnimi pravnimi viri. Pristojne za izdajo predpisov oziroma za sklepanje kolektivnih pogodb je pri tem omejil z nekaterimi splošnimi načeli oziroma s pravili, ki morajo biti upoštevana pri sprejemanju omenjenih pravnih aktov,[3] in z drugim odstavkom 7. člena ZSPJS, po katerem je na delovnih mestih in v nazivih v plačnih podskupinah od C1 do J3 mogoče doseči največ 57. plačni razred.

12. Predlagatelj izpodbija drugi odstavek 7. člena ZSPJS, ki se glasi: "V plačnih skupinah od C1 do J3 je na delovnih mestih in v nazivih mogoče doseči največ 57. plačni razred." Izpodbijani ureditvi očita, da ne določa zakonskega okvira za določitev plačnih razmerij med posameznimi plačnimi skupinami in podskupinami, zaradi česar naj bi pri določitvi plačnih razredov posameznih delovnih mest in nazivov med sicer primerljivimi delovnimi mesti in nazivi v praksi prišlo do nastanka velikih plačnih nesorazmerij. Ob tem navaja nekaj primerov takšnih domnevnih plačnih nesorazmerij, pri čemer pa ne izpodbija posameznih plačnih uvrstitev kot takšnih, temveč zakonodajalcu očita, da v ZSPJS ni podrobneje uredil meril in kriterijev za uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačne razrede z omenjenimi pravnimi akti. Meni, da takšna ureditev ne določa zadostnega zakonskega okvira za določitev plač javnih uslužbencev z nižjimi pravnimi akti, kar naj bi bilo v neskladju z 2. členom oziroma z drugim odstavkom 120. člena Ustave.

13. Predlagatelj izpodbija drugi odstavek 7. člena ZSPJS z vidika zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Delovna mesta na področju vzgoje in izobraževanja sodijo v plačno skupino D, v zvezi s katero je predvideno uvrščanje v plačne razrede s kolektivno pogodbo. Načelo legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave se nanaša na razmerje med zakonodajalcem in upravo in kot takšno pomeni, da mora zakonodajalec vsebino, ki naj bo predmet predpisa, kadar podrobnejše urejanje pravic in obveznosti posameznikov prepusti oziroma naloži podzakonskim aktom, v temelju urediti že v samem zakonu. Nasprotno pa se to načelo ne nanaša na avtonomne pravne vire. Zato neskladje izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 120. člena Ustave ni podano.

B. – II. 

Obravnava očitkov o neenaki obravnavi zaposlenih v vzgoji in izobraževanju glede možnosti napredovanja v nazive (presoja drugega odstavka 105. člena ZOFVI in prvega odstavka 1. člena Pravilnika)

14. Predlagatelj izpodbija ureditev o napredovanju v nazive.[4] Napredovanje v nazivu je oblika vertikalnega napredovanja javnih uslužbencev. Posameznik ostane še naprej zaposlen na istem delovnem mestu, delo pa opravlja v višjem nazivu, za katerega je predvidena tudi višja osnovna plača. Vertikalno oziroma v nazivu lahko napredujejo le javni uslužbenci, zaposleni na delovnih mestih, za katere je s predpisi izrecno določeno, da se delo na njih opravlja v več nazivih, oziroma da lahko zaposleni na teh delovnih mestih napredujejo v nazive.[5] V vzgoji in izobraževanju lahko v nazive napredujejo zaposleni, določeni z ZOFVI oziroma s Pravilnikom.

15. ZOFVI v drugem odstavku 105. člena določa, da lahko v naziv mentor, svetovalec in svetnik napredujejo vzgojitelj, učitelj, organizator izobraževanja, svetovalni delavec in knjižničar. Po tretjem odstavku tega člena lahko v te nazive napredujejo tudi ravnatelj, direktor in pomočnik ravnatelja ter predavatelji višjih šol. V sedmem odstavku 105. člena ZOFVI je določeno, da lahko v nazive napredujejo tudi strokovni delavci, zaposleni v javnih zavodih iz 28. člena tega zakona, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno delo oziroma svetovalno ali razvojno delo v zvezi z vzgojo in izobraževanjem. V zvezi z navedenim je treba dodatno razložiti pojem "organizator izobraževanja".  ZOFVI same vsebine tega pojma ne določa podrobneje. Vlada opozarja, da je treba pri njegovi razlagi izhajati iz določb Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 52/94 in nasl. – v nadaljevanju KP), ki ta pojem opredeljuje v petem odstavku 2. člena. Gre sicer za določbo, ki je bila v KP vključena šele več let po uveljavitvi izpodbijane določbe ZOFVI (glej drugi odstavek 1. člena Sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 39/2000). Po njenem izrecnem besedilu gre pri opredelitvi tega pojma (le) za določitev pomena izraza organizator izobraževanja v smislu KP, kar pa samo po sebi ne onemogoča, da bi se opredelitev iz te določbe kot razlagalno orodje uporabila tudi pri zapolnjevanju gramatikalno enakega zakonskega pojma. Glede na to je Ustavno sodišče pri presoji izpodbijane ureditve izhajalo iz opredelitve, določene v petem odstavku 2. člena KP. Po tej določbi organizator izobraževanja pomeni organizatorja praktičnega pouka (vodje delavnic), organizatorja dela na posestvu (vodje posestva), organizatorja delovne prakse, organizatorja praktičnega usposabljanja v obratovalnicah, organizatorja praktičnega izobraževanja na višjih strokovnih šolah, vodjo oziroma organizatorja izobraževanja odraslih, računalnikarja – organizatorja informacijskih dejavnosti in organizatorja šolske prehrane.

16. Po prvem odstavku 1. člena Pravilnika lahko v nazive napredujejo:

– vzgojitelji, svetovalni delavci in knjižničarji, zaposleni v vrtcih, delavci vrtca, ki opravljajo naloge pedagoškega vodje in ravnatelji;

– učitelji, vzgojitelji, organizatorji praktičnega pouka (vodje delavnic) oziroma organizatorji dela na posestvu (vodje posestva), organizatorji delovne prakse, organizatorji praktičnega usposabljanja v obratovalnicah, organizatorji praktičnega izobraževanja na višjih strokovnih šolah, vodje oziroma organizatorji izobraževanja odraslih, računalnikarji – organizatorji informacijskih dejavnosti, organizatorji šolske prehrane, svetovalni delavci, knjižničarji, pomočniki ravnateljev, predavatelji, korepetitorji in inštruktorji višjih strokovnih šol, ravnatelji oziroma direktorji, ki so zaposleni na področjih osnovnošolskega in osnovnega glasbenega izobraževanja, nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja, srednjega splošnega izobraževanja, izobraževanja odraslih, višjega strokovnega izobraževanja, vzgoje in izobraževanja v domovih za učence in v dijaških domovih ter vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami;

– strokovni delavci, ki so zaposleni v javnih zavodih iz 28. člena ZOFVI, in sicer na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, v Državnem izpitnem centru, v Centru Republike Slovenije za poklicno izobraževanje, v Andragoškem centru Republike Slovenije, v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti ter v Šoli za ravnatelje, ter pomočniki direktorjev in direktorji.

17. Predlagatelj očita izpodbijani ureditvi, da ne omogoča napredovanja v nazive zaposlenim na delovnih mestih pomočnik vzgojitelja, organizator zdravstveno- higienskega režima in organizator prehrane v vrtcu ter laborant, medtem ko naj bi bilo to omogočeno zaposlenim na primerljivih delovnih mestih. Med temi se sklicuje zlasti na delovna mesta organizator praktičnega pouka, organizator prehrane v šoli, svetovalni delavec in na delovna mesta zaposlenih v javnih zavodih iz 28. člena ZOFVI.[6] Upoštevaje 105. člen ZOFVI in prvi odstavek 1. člena Pravilnika navedbe o takšnem razlikovanju držijo.

18. Izpodbijana ureditev je po mnenju predlagatelja v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, če jih ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, izhajajoč iz narave stvari.

19. Predlagatelj meni, da bi moralo biti napredovanje v naziv na delovnih mestih pomočnik vzgojitelja, organizator zdravstveno-higienskega režima v vrtcu, organizator prehrane v vrtcu in laborant omogočeno zato, ker lahko v naziv napredujejo svetovalni delavci. Takšni očitki so neutemeljeni. Razlogom Vlade, da lahko v nazive napredujejo le strokovni delavci, ki neposredno opravljajo vzgojno-izobraževalno delo oziroma tisti, ki neposredno delajo z otrokom, ki potrebuje pomoč ali svetovanje, ne pa tudi zaposleni, ki pri teh procesih zgolj sodelujejo (z vzgojiteljem oziroma z učiteljem), namreč ni mogoče očitati nerazumnosti. Po tem kriteriju pa se svetovalni delavci razlikujejo od zaposlenih na delovnih mestih, ki jih navaja predlagatelj. Iz enakih razlogov je neutemeljeno tudi sklicevanje predlagatelja na to, da lahko v nazive napredujejo zaposleni na delovnih mestih organizator praktičnega pouka in organizator prehrane v šoli. Kot je mogoče razumeti navedbe Vlade, je namreč napredovanje v nazive na delovnih mestih organizator praktičnega pouka in organizator prehrane v šoli omogočeno zato, ker zaposleni na teh delovnih mestih hkrati opravljajo tudi naloge učitelja gospodinjstva oziroma učitelja praktičnega pouka, kar pa pomeni neposredno oziroma samostojno opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela. Prav tako pa se predlagatelj neutemeljeno sklicuje na to, da lahko v nazive napredujejo zaposleni v javnih zavodih iz 28. člena ZOFVI. Tudi razlogom, s katerimi Vlada to razlikovanje utemeljuje, ni mogoče očitati nerazumnosti. Vlada je namreč pojasnila, da je treba zaposlenim iz 28. člena ZOFVI napredovanje v nazive omogočiti zaradi njihove enake obravnave z zaposlenimi, ki v javnih zavodih neposredno sodelujejo v vzgojno-izobraževalnem procesu, zato, da se v javnem interesu zagotovi možnost prehajanja iz sistema neposrednega izvajanja vzgojno-izobraževalnega procesa na področje njegovega sistemskega urejanja. Glede na navedeno drugi odstavek 105. člena ZOFVI in prvi odstavek 1. člena Pravilnika nista v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

C.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

                            Jože Tratnik

                             Predsednik

Opombe:

[1] Te določbe se nanašajo na primere, ko plačni razredi niso neposredno določeni že s samo Uredbo.

[2] Na podlagi drugega odstavka 8. člena ZSPJS so bili s KPJS določeni tudi najnižji možni plačni razredi brez napredovanja za posamezne tarifne razrede.

[3] Med takšne zakonske določbe, ki na določen način omejujejo pristojne za uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačne razrede s podzakonskimi predpisi oziroma z avtonomnimi pravnimi viri,  lahko uvrstimo:

– Drugi odstavek 1. člena ZSPJS, iz katerega kot eden izmed temeljnih ciljev tega zakona izhaja uveljavitev načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah.

– Prvi odstavek 8. člena ZSPJS, iz katerega izhaja, da je treba pri določanju osnovnih plač javnih uslužbencev upoštevati tudi uvrstitev delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost.

– Prvi odstavek 11. člena ZSPJS, po katerem se pri uvrščanju plačnih razredov delovnih mest ravnateljev, direktorjev in tajnikov upoštevata zahtevnost delovnega mesta in pomen proračunskega uporabnika.

– Drugi odstavek 12. člena ZSPJS o kriterijih za razvrščanje, ki jih mora upoštevati že omenjena skupna metodologija za uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačne razrede. Po tej določbi se pri določitvi skupne metodologije upoštevajo predvsem naslednji kriteriji: zahtevnost delovnih nalog oziroma pogojev za pridobitev naziva, zahtevana usposobljenost, odgovornost in pooblastila, psihofizični in umski napori ter vplivi okolja.

[4] Izpodbijana določba Pravilnika se je med postopkom pred Ustavnim sodiščem sicer spremenila tako, da je bil razširjen katalog delovnih mest, na katerih je mogoče napredovati v nazive (glej 1. člen Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, Uradni list RS, št. 123/08). Vendar pa ta sprememba za odločitev v tej zadevi ni bistvena.

[5] Od vertikalnega je treba razlikovati horizontalno napredovanje oziroma napredovanje v plačnih razredih na istem delovnem mestu oziroma v istem nazivu. Podlago za to vrsto napredovanja pomeni prvi odstavek 17. člena ZSPJS. Podrobneje je horizontalno napredovanje urejeno z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uradni list RS, št. 51/08 in nasl. –Uredba).

[6] Gre za zavode, ki opravljajo razvojno in svetovalno delo v vzgoji in izobraževanju, in med katere sodijo Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Center Republike Slovenije za poklicno izobraževanje, Andragoški center Republike Slovenije, Državni izpitni center, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, lahko pa tudi drugi zavodi.