Odločba o razveljavitvi četrtega, petega in šestega odstavka 143. člena Zakona o pravdnem postopku

Številka: U-I-279/08-14

Datum: 9. 7. 2009

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Celju, na seji 9. julija 2009

o d l o č i l o :

1. Četrti, peti in šesti odstavek 143. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07, 73/07 – ur. p. b. in 45/08) se razveljavijo.

2. Do drugačne zakonske ureditve se vročanje v primerih, na katere se nanaša ta odločba, opravlja na način, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve te odločbe.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Predlagatelj predlaga oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 143. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pod določenimi pogoji dopuščata vročitev na naslovu, kjer je naslovnik uradno prijavljen, čeprav tam dejansko ne živi. Izpodbijana ureditev je po mnenju predlagatelja v neskladju s pravicami iz 22. in 23. člena Ustave. Po stališču predlagatelja stranka pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Tega izpodbijana zakonska ureditev z vročitvijo na naslov, na katerem ima stranka sicer prijavljeno stalno bivališče, vendar na njem dejansko ne biva, po mnenju predlagatelja ne omogoča. Puščanje obvestila o vročitvi na takšnem naslovu namreč pomeni, da se stranka zaradi svoje odsotnosti na takšnem naslovu zelo verjetno s takšnim obvestilom ne bo seznanila, zaradi česar sodnega pisanja ne bo prevzela in bodo zanjo nastopile hude posledice, ki jih za primer njene neaktivnosti določa zakon. Predlagatelj opozarja, da bo stranki tako odvzeta možnost dostopa do sodišča, saj s postopkom, ki teče zoper njo, ne bo seznanjena in ji bo s tem kršena pravica do izjave v postopku. Po stališču predlagatelja je izpodbijana zakonska ureditev tudi povsem neopredeljena, saj ne ureja načina, po katerem naj se na naslovu za vročanje pusti obvestilo o vročitvi.

2. Predlagatelj pojasnjuje, da je bila izpodbijana zakonska ureditev sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), ki je začel veljati 1. 10. 2008. Zakonodajalec naj bi z njo zasledoval cilj pospešitve postopka oziroma zagotovitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po mnenju predlagatelja pa to ne upravičuje neupoštevanja temeljnega načela spoštovanja posameznikove pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic, ki je z izpodbijano ureditvijo izničeno. Dejstvo, da se tožencu odvzame možnost obrambe že samo zato, ker je opustil svoje upravnopravne obveznosti glede prijave in odjave prebivališča, s ciljem učinkovitega sodnega varstva po mnenju predlagatelja kaže na nesorazmernost posega. Pri tem predlagatelj opozarja, da ni nujno, da takšen ukrep dejansko zagotavlja učinkovito pravico tožnika do sodnega varstva, saj se postopek lahko občutno podaljša zaradi morebitnega izpodbijanja odločb, izdanih zaradi zamude (z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi). Predlagatelj zato meni, da ni podan razlog, ki bi utemeljeval dopustnost posega v pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Predlagatelj meni, da je iz vsebinsko enakih razlogov kot četrti odstavek 143. člena ZPP v neskladju z Ustavo tudi peti odstavek istega člena.

3. Državni zbor (v nadaljevanju DZ) v odgovoru na zahtevo pojasnjuje, da je bil namen spremenjene ureditve vročanja zagotoviti učinkovito vročanje v pravdnem postopku. Neučinkovitost vročanja naj bi bila največkrat posledica izogibanja vročitvi (zlorabe pravice) ali posledica opustitve dolžne skrbnosti. Zakonodajalčeve aktivnosti naj bi bile zato namenjene temu, da prej opisano ravnanje ustrezno sankcionira. DZ pojasnjuje, da je ne glede na predhodne spremembe ureditve vročanja delež neuspešno vročenih sodnih pisanj fizičnim osebam velik (celo do 30 odstotkov). Glavni razlog za neuspešno vročitev v teh zadevah naj bi bil v tem, da stranki ni bilo mogoče vročiti pisanja, ker je spremenila (dejansko) bivališče. S sprejemom ZPP-D je zakonodajalec poskušal najti rešitev za opisane težave pri neuspešnem vročanju. Po stališču DZ je v primeru fikcije vročitve, ki je določena v 143. členu ZPP, pomembno, da je od stranke mogoče in primerno pričakovati določeno skrbnost. Nemožnost vročitve na naslovu, ki ga ima stranka prijavljenega kot svoje (stalno) bivališče, pomeni njeno neskrbno ravnanje, saj je utemeljeno pričakovati, da stranka na naslovu stalnega bivališča biva ali vsaj poskrbi za to, da bo seznanjena s pošto, ki prihaja na ta naslov. DZ pri tem opozarja na dolžnost strank v pravdnem postopku, da s svojim skrbnim in odgovornim ravnanjem pripomorejo k pospešitvi in ekonomičnosti postopka. ZPP-D se je pri vročanju na prijavljeni naslov navezal na ureditev v Zakonu o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/01 in nasl. – v nadaljevanju ZPPreb), ki stranki omogoča, da sama določi naslov, na katerega želi, da se ji vročajo pisanja. Uvedba naslova za vročanje v ZPPreb in določitev fikcije vročitve v ZPP sta po stališču DZ neposredno povezani. Novela ZPPreb, ki je določila naslov za vročanje, je bila sprejeta prav zaradi vedno večjih težav z vročanjem pisanj v sodnih in upravnih postopkih. DZ še dodaja, da vročanje na naslov za vročanje in fikcijo vročitve v primeru, če se je stranka odselila ali je neznana, določa tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP). Po stališču DZ je neutemeljen tudi očitek, da izpodbijani določbi ne opredeljujeta načina, na katerega se opravi vročitev na naslovu za vročanje, saj je ti določbi treba razumeti v povezavi z drugimi določbami ZPP, ki se nanašajo na vročanje (kar pomeni, da se obvestilo pusti v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja). Zakonodajalec je uredil fikcijo vročitve na prijavljenem naslovu na podoben način za vse subjekte (pravne in fizične osebe). DZ še pojasnjuje, da je fikcija vročitve na prijavljenem naslovu mogoča le ob izpolnjenih predpostavkah: najprej je potrebna redna vročitev, fikcija vročitve je mogoča šele v drugem poskusu, ko sodišče preveri strankin prijavljeni naslov. Dodatni varovalni mehanizem naj bi bil v tem, da vročitev na naslovu za vročanje kljub vsemu ni veljavna, če je nasprotna stranka vedela za dejanski naslov, kar pomeni, da fikcija ne more biti v korist nepoštene stranke.

4. Po stališču DZ je zakonodajalec skušal uravnotežiti položaj strank, ker je pravne posledice tega, da toženec ni registriral svojega dejanskega prebivališča, doslej nosil tožnik, saj se je postopek zaradi tega neupravičeno podaljšal ali pa se sploh ni mogel izvesti. Pravica iz 22. člena je omejena zaradi pravice druge stranke in zaradi javnega interesa. Ker se omejitev navezuje na obveznost prijave ustreznega prebivališča, se s tem zagotavlja tudi javni interes po popolni in točni uradni evidenci, na katero se je mogoče zanesti (načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti – 2. člen Ustave). Po stališču DZ izpodbijana ureditev prestane vse tri vidike testa sorazmernosti: izpodbijani poseg je nujen, saj dosedanji način vročanja ni bil učinkovit; prav tako je primeren za dosego zasledovanega cilja, prestane pa tudi test sorazmernosti v ožjem smislu.

5. Tudi Vlada v svojem mnenju zavrača očitke predlagatelja o neskladnosti izpodbijane ureditve z Ustavo. Poudarja, da je namen spremenjenega 143. člena ZPP v tem, da se zagotovi učinkovito vročanje tudi v primerih, ko gre za vročitev akta, s katerim se postopek začne, torej učinkovito pravno varstvo tožnika oziroma upnika; morebitne negativne posledice pa lahko doletijo le tistega, ki se je preselil oziroma odselil s svojega prebivališča, pa je opustil dolžno ravnanje odjave oziroma prijave svojega novega prebivališča v skladu z ZPPreb. Vlada še pojasnjuje, da fikcija vročitve ne nastopi takoj, temveč šele po drugem poizkusu (neuspele) vročitve na istem naslovu (tj. naslovu za vročanje). Po mnenju Vlade izpodbijani zakonski določbi ne posegata v ustavno zagotovljena jamstva iz 22. in 23. člena Ustave. Vlada pritrjuje predlagatelju, da je lahko v zvezi s četrtim in petim odstavkom 143. člena ZPP položaj toženca slabši od položaja tožnika, in sicer v primeru, če toženec ne izpolni svoje upravnopravne dolžnosti glede odjave oziroma prijave prebivališča. Pri tem pa Vlada opozarja na šesti odstavek 143. člena ZPP, ki določa, da takšna vročitev ni veljavna, če je nasprotna stranka v postopku vedela za dejanski naslov naslovnika ali če je vedela za razlog naslovnikove odsotnosti, pa tega ni sporočila sodišču. Namen izpodbijane zakonske ureditve je doseči učinkovito varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi prek instituta vročanja, saj je po podatkih sodišč še vedno velik delež neuspešno vročenih sodnih pisanj, ki vplivajo na hitrost postopka, ter tožnikom in upnikom otežujejo ali celo preprečujejo učinkovito sodno varstvo. Vlada meni, da veljavna ureditev vsem strankam v postopku ob upoštevanju in izpolnjevanju zakonsko določenih obveznosti daje zadostna jamstva, da so seznanjene s postopkom in z vsebino sodnih pisanj.

6. Odgovor DZ in mnenje Vlade sta bila poslana predlagatelju, ki nanju ni odgovoril.

B.

7. ZPP v 143. členu ureja položaje, ko je tisti, ki naj se mu vroči pisanje, iz različnih razlogov odsoten in niso izpolnjeni pogoji za vročanje po 140., 141. in 142. členu tega zakona. Če se ugotovi, da tisti, ki naj se mu vroči pisanje, dejansko ne prebiva na naslovu, na katerem naj bi se opravila vročitev, oziroma je naslovnik neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece, se pisanje vrne sodišču z navedbo, da naslovnik dejansko ne živi na naslovu, na katerem je bil opravljen poskus vročitve, oziroma da je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece (drugi odstavek 143. člena ZPP). V skladu s tretjim odstavkom 143. člena ZPP sodišče pridobi podatke o tem, ali je naslov, na katerem je bil opravljen poskus vročitve, enak naslovu za vročanje, ki je prijavljen v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča (tj. naslov za vročanje). Nato sledita izpodbijani četrti in peti odstavek 143. člena ZPP, ki se glasita:

»Če je naslov za vročanje enak, se vročitev opravi tako, da se na naslovu za vročanje pusti obvestilo o vročitvi, ki vključuje pouk o posledicah vročitve, in o tem, da je pisanje možno dvigniti na sodišču. Vročitev se šteje za opravljeno 15. dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za vročanje.

Če je naslov za vročanje drugačen, se ponovna vročitev pisanja opravi na naslovu za vročanje v skladu s 140., 141. in 142. členom tega zakona, pri čemer pisanje vsebuje pouk o posledicah vročitve na ta naslov. Če vročitev ni možna iz razlogov iz drugega odstavka tega člena, se na tem naslovu pusti obvestilo o vročitvi iz prejšnjega odstavka, pisanje pa se vrne sodišču. V tem primeru se vročitev šteje za opravljeno 15. dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za vročanje.«

8. Izpodbijani zakonski določbi torej omogočata vročanje na uradno prijavljenem naslovu (tj. naslovu za vročanje) in vzpostavljata fikcijo vročitve na tem naslovu, čeprav naslovnik tam dejansko ne biva oziroma je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece. Predlagatelj zatrjuje neskladje teh določb s pravico iz 22. člena Ustave, saj ureditev z vročitvijo na naslov, na katerem ima stranka sicer prijavljeno stalno bivališče, vendar na njem dejansko ne biva, stranki onemogoča uresničitev pravice do izjave v postopku.

9. Eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je pravica do izjave v postopku. Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno zvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti.⁽¹⁾ Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje.⁽²⁾ Namen vročanja je na eni strani omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke, in na drugi strani, da dobi sodišče o prejemu pošiljke zanesljiv dokaz.⁽³⁾

10. Vročanje sodnih pisanj (vabil, sodnih odločb in vlog nasprotne stranke) je zelo pomembno procesno opravilo, ki zagotavlja uresničevanje načela kontradiktornosti oziroma načela obojestranskega zaslišanja, saj se stranka z vročitvijo sodnih pisanj seznanja s potekom postopka, s procesnimi dejanji sodišča in nasprotne stranke.⁽⁴⁾ Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč realno opravilo, ki omogoča opravo nekega drugega procesnega dejanja oziroma je predpogoj za perfektnost drugega procesnega dejanja ali za nastop določene pravne posledice.⁽⁵⁾ Z vročitvijo tožbe toženi stranki se začne pravda oziroma nastopi litispendenca; pravilna vročitev tožbe je (ob izpolnjenih drugih predpostavkah) pogoj za izdajo zamudne sodbe; pravilna vročitev vabila je pogoj za uspešno izvedbo glavne obravnave ali drugega naroka, za uporabo pravil o eventualni maksimi oziroma prekluziji dokazov, za zaslišanje zgolj ene stranke (če se druga kljub pravilnemu vabljenju ne odzove); pravilna vročitev sodbe ali druge končne sodne odločbe je naposled pogoj za pravnomočnost in izvršljivost sodne odločbe.⁽⁶⁾ Pravilna vročitev (prvega ali kateregakoli drugega) sodnega pisanja vzpostavi stik sodišča s stranko, kar v nadaljevanju postopka omogoča uspešno vodenje postopka, četudi se ta stik sodišča s stranko kasneje izgubi.⁽⁷⁾

11. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Za vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mora obstajati legitimen razlog. Razlogi varstva pravice (nasprotne stranke) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko upravičijo razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve. Vendar so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče.⁽⁸⁾ Nadomestna vročitev po 140. členu ZPP ni mogoča, če naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, dejansko ne stanuje.⁽⁹⁾ Tudi prvi odstavek 141. člena ZPP in četrti odstavek 142. člena ZPP vežeta fikcijo vročitve na naslov dejanskega prebivališča (stanovanja). Pri vročanju po 141. členu ZPP se sodno pisanje pusti v predalčniku na naslovu stanovanja, prav tako se pri vročanju po 142. členu ZPP obvestilo pusti v predalčniku oziroma na vratih stanovanja, pisanje se izroči na pošto v kraju tega stanovanja; če ga naslovnik ne dvigne, je po preteku 15 dni puščeno v predalčniku stanovanja. Upravičen razlog za navedene načine vročanja je v tem, da temeljijo na realnem pričakovanju, da se bo naslovnik s sodnim pisanjem pravočasno seznanil in da mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave v postopku.⁽¹⁰⁾

12. Izpodbijani četrti in peti odstavek 143. člena ZPP omogočata vročanje na uradno prijavljenem naslovu (tj. naslovu za vročanje)⁽¹¹⁾ in vzpostavljata fikcijo vročitve na tem naslovu, čeprav naslovnik tam dejansko ne biva. Vročitev po 143. členu ZPP je subsidiarne narave, kar pomeni, da sodišče najprej poskusi opraviti vročitev po 140., 141. in 142. členu ZPP. Če se pri takšnem vročanju ugotovi, da naslovnik dejansko ne prebiva na tem naslovu, oziroma da je naslovnik neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece, se pisanje vrne sodišču z navedbo, da naslovnik dejansko ne živi na danem naslovu.⁽¹²⁾ V tem primeru sodišče v Centralnem registru prebivalstva preveri, ali je naslov, na katerem je bil opravljen neuspešen poskus vročitve, enak naslovu za vročanje. Če je naslov za vročanje enak, se vročitev opravi tako, da se na naslovu za vročanje pusti obvestilo o vročitvi (na tem naslovu je bil namreč poskus vročitve že opravljen). Vročitev se šteje za opravljeno 15. dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za vročanje, pisanje pa bo lahko naslovnik dvignil na sodišču. Če pa je naslov za vročanje drugačen (kar pomeni, da na tem naslovu še ni bil opravljen poskus vročitve), se ponovna vročitev pisanja opravi na naslovu za vročanje v skladu s 140., 141. in 142. členom ZPP, pri čemer pisanje vsebuje pravni pouk o posledicah vročitve na ta naslov; če takšna vročitev ni uspešna, se na tem naslovu pusti obvestilo o vročitvi, pisanje pa se vrne sodišču. Tudi v tem primeru se vročitev šteje za opravljeno 15. dan po tem, ko je bilo obvestilo puščeno na naslovu za vročanje.

13. Po oceni Ustavnega sodišča fikcija vročitve, ki jo vzpostavljata izpodbijani zakonski določbi, pomeni poseg v pravico do izjave kot sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Na njuni podlagi se namreč vročitev šteje za opravljeno na naslovu za vročanje, četudi naslovnik na tem naslovu dejansko ne biva oziroma je naslovnik neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece. Ustavno sodišče je v okviru presoje, ali je takšen poseg ustavno dopusten, najprej ocenilo, ali poseg temelji na ustavno dopustnem, tj. stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave). Tako iz zakonodajnega gradiva⁽¹³⁾ kot tudi iz odgovora DZ in mnenja Vlade je jasno razviden cilj, ki ga je zakonodajalec zasledoval s sprejemom izpodbijane ureditve, tj. povečati učinkovitost vročanja ter s tem zagotoviti učinkovito sodno varstvo tožnika oziroma upnika in sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Ker je učinkovito vročanje pogoj za učinkovit in hiter postopek, slednji pa je sestavni del ustavne zahteve po učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave), gre po oceni Ustavnega sodišča za ustavno dopusten cilj, zaradi katerega je zakonodajalec smel omejiti pravico toženca do izjave v postopku, varovano v 22. členu Ustave.

14. Ob ugotovitvi, da poseg zasleduje ustavno dopusten cilj in da s tega vidika torej ni nedopusten, je treba vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov: (1) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; (2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Le če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (glej odločbo št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86; 25. točka obrazložitve).

15. V okviru preizkusa nujnosti posega Ustavno sodišče presoja, ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma, da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji. Te zahteve so glede izpodbijane ureditve vročanja izpolnjene. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, so že predhodne spremembe zakonske ureditve zagotovile večjo učinkovitost vročanja v pravdnem postopku, vendar niso omogočile učinkovitosti pri vročanju pisanj fizičnim osebam, s katerim se postopek začne (tožba, predlog za izvršbo), pri čemer je bil glavni razlog opustitev dolžne skrbnosti posameznikov pri prijavi oziroma odjavi prebivališča. V primeru, ko je učinkovitost postopka odvisna od skrbnosti strank v postopku, te učinkovitosti brez navedenega posega v sfero posameznika, ki naj ga spodbudi, da bo ravnal v skladu z upravnopravno obveznostjo, ki mu jo nalaga ZPPreb, ni mogoče zagotoviti. Izpodbijane določbe spodbujajo posameznika, da izpolni svojo obveznost glede prijave oziroma odjave prebivališča. Če posameznik ne ravna v skladu s to obveznostjo, se izpostavi nevarnosti, da ga doletijo neugodne pravne posledice (tudi na civilnopravnem področju). Po oceni Ustavnega sodišča je navedeni poseg nujen in primeren za dosego zasledovanega cilja.

16. Glede na navedeno je bilo treba presoditi še, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Ker gre v obravnavanem primeru za presojo določb pravdnega postopka, v katerem si stojita nasproti dva posameznika, in ne za presojo posega države v pravice posameznika, ima sorazmernost v ožjem pomenu drugačno vsebino. Gre za primerjavo dveh ustavno zavarovanih položajev. Stranki v pravdnem postopku morata biti v izhodišču v enakovrednem položaju, kar mora upoštevati tudi zakonodajalec pri urejanju teh položajev. Če se ugotovi, da uresničitev tožnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki se želi doseči s posegom, pretehta nad pomembnostjo s posegom prizadete pravice toženca, poseg prestane ta vidik testa sorazmernosti.

17. Z izpodbijano zakonsko ureditvijo je zakonodajalec želel zagotoviti učinkovito sodno varstvo tožnika oziroma upnika, na drugi strani pa je dopustil možnost, da je nasprotna stranka (toženec oziroma dolžnik) dejansko prikrajšana za pravico do sodelovanja v postopku. Ker izpodbijani določbi vzpostavljata fikcijo vročitve na formalno prijavljenem prebivališču (naslovu za vročanje), čeprav naslovnik tam dejansko ne biva (oziroma je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece), ni realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in da bo dejansko lahko izkoristil pravico do izjave v postopku.⁽¹⁴⁾ Po presoji Ustavnega sodišča je bistvena tudi okoliščina, da gre za položaj, ko se pravda še ni začela, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom.⁽¹⁵⁾ To pomeni, da je posameznik že pred začetkom postopka postavljen v neugodnejši položaj kot nasprotna stranka (tožnik). Šesti odstavek 143. člena ZPP sicer določa, da vročitev na način iz izpodbijanih dveh odstavkov ni veljavna, če je nasprotna stranka vedela za dejanski naslov naslovnika ali naslov, na katerega bi bilo treba po dogovoru med njo in naslovnikom opraviti vročitev, ali če je vedela za razlog naslovnikove odsotnosti, pa tega ni sporočila sodišču. Vendar ta določba po oceni Ustavnega sodišča ne prispeva bistveno k uravnoteženju položaja strank, saj je malo verjetno, da bi tožnik zamolčal naslov dejanskega prebivališča toženca, če z njim razpolaga.

18. Pri vročanju na podlagi izpodbijanih določb torej obstaja velika verjetnost, da se naslovnik s pisanjem ne bo pravočasno seznanil in ne bo mogel uresničiti pravice do izjave v postopku. To pa pomeni, da bodo zanj nastopile civilnopravne sankcije, ki jih ZPP predvideva v primeru zamude procesnih dejanj (npr. zamudna sodba ob izpolnjenih drugih predpostavkah; zamuda prvega naroka za obravnavo in s tem povezana prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov itd.). Institut vrnitve v prejšnje stanje sicer omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo. Predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje je med drugim tudi ta, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka.⁽¹⁶⁾ Tak razlog bo stranka, ki je zamudila procesno dejanje zaradi opustitve dolžne skrbnosti glede prijave oziroma odjave prebivališča, težko izkazala. Tudi dejstvo, da je zakonodajalec podaljšal rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje,⁽¹⁷⁾ ne zagotavlja nujno, da bo v vseh primerih strankam omogočeno, da z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje odpravijo posledice zamude. Glede na zakonsko opredelitev razlogov za obnovo postopka je tudi vprašanje, ali stranki ostane še možnost vložitve predloga za obnovo postopka.⁽¹⁸⁾ Tudi če bi bil odgovor pritrdilen, je treba upoštevati, da morebitna vložitev navedenih pravnih sredstev lahko bistveno podaljša postopek, kar pomeni, da je učinek, ki ga je zakonodajalec želel doseči z izpodbijano ureditvijo, izničen.

19. Vsi navedeni razlogi po oceni Ustavnega sodišča kažejo na to, da uresničitev tožnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki jo je zakonodajalec želel doseči z ocenjevanim posegom, ne pretehta nad pomembnostjo s posegom prizadete pravice toženca do izjave v postopku. Zato po presoji Ustavnega sodišča izpodbijana zakonska ureditev pomeni prekomeren poseg v toženčevo pravico iz 22. člena Ustave.

20. Ustavno sodišče je četrti in peti odstavek 143. člena ZPP razveljavilo (1. točka izreka). Glede na razveljavitev izpodbijanih določb, ki sta omogočali fikcijo vročitve na naslovu za vročanje, ostane brez pomena tudi šesti odstavek 143. člena ZPP, ki določa, da takšna vročitev ni veljavna, če je nasprotna stranka vedela za dejanski naslov naslovnika ali naslov, na katerega bi po dogovoru med njo in naslovnikom bilo treba opraviti vročitev, ali če je vedela za razlog naslovnikove odsotnosti, pa tega ni sporočila sodišču. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo tudi to določbo.

21. Ker je Ustavno sodišče neskladje izpodbijane ureditve z Ustavo ugotovilo že iz zgoraj navedenih razlogov, ni ocenjevalo drugih očitkov predlagatelja.

22. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče določi način izvršitve svoje odločbe. Da bi bila v času do sprejema drugačne zakonske ureditve v primerih, na katere se nanaša ta odločba, zagotovljena pravica do izjave, je Ustavno sodišče določilo način vročanja, ki je za tovrstne primere veljal pred uveljavitvijo ZPP-D. To pomeni postopanje sodišč, kakršno se je v praksi uveljavilo glede na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu št. II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002. Sodišče bo moralo v tovrstnih primerih zahtevati sprožitev postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča (8. člen ZPPreb). Če bo v tem postopku ugotovljeno dejansko prebivališče tožene stranke, ji bo sodišče lahko sodno pisanje vročilo na ta naslov. Če tožene stranke ne bo mogoče najti in bo zato izbrisana iz registra prebivalstva, ji bo sodišče na predlog tožeče stranke lahko postavilo začasnega zastopnika.⁽¹⁹⁾ Tako določen način izvršitve ne pomeni, da gre za edino ustavnoskladno ureditev, in zakonodajalca ne omejuje pri tem, da vročanje za primere, na katere se nanaša ta odločba, uredi na drugačen ustavnoskladen način.

C.

23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Krisper Kramberger.

Jože Tratnik l.r.
Predsednik

⁽¹⁾ A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274.

⁽²⁾ Prav tam.

⁽³⁾ Rosenberg, Schwab, Gottwald, Zivilprozessrecht, 16. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2004, str. 459. Tako tudi V. Rijavec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 535.

⁽⁴⁾ L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 193.

⁽⁵⁾ J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 229.

⁽⁶⁾ M. Voglar v: Izbrane teme civilnega prava II, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 15.

⁽⁷⁾ Prav tam.

⁽⁸⁾ Stanovanje in stalno prebivališče sta lahko dva različna kraja; stalno prebivališče je vezano na registracijo, stanovanje pa je dejanski kraj, kjer posameznik v danem trenutku živi. Tudi v nemški ureditvi (v skladu s »Zivilprozessordnung« – ZPO in sodno prakso) je uveljavljeno stališče, da se vročanje veže na pojem stanovanja (tj. kraj dejanskega bivanja). Prim. A. Galič: cit. delo, str. 558 in 564, in Thomas/Putzo, Zivilprozessordnung – Kommentar, 29. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2008, str. 327.

⁽⁹⁾ A. Galič, cit. delo, str. 559.

⁽¹⁰⁾ Prim. A. Galič, str. 562 in 564.

⁽¹¹⁾ Naslov za vročanje je opredeljen v ZPPreb. V njem je določena obveznost posameznika, da ob prijavi oziroma odjavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma ob prijavi spremembe naslova stanovanja določi tudi naslov za vročanje (17.a člen ZPPreb).

⁽¹²⁾ Ureditev pred uveljavitvijo novele ZPP-D je v primeru, če toženca na naslovu iz tožbe ni bilo mogoče najti, to pa je bil hkrati naslov njegovega stalnega bivališča, sodišču omogočala, da je v skladu z ZPPreb sprožilo postopek ugotavljanja njegovega dejanskega stalnega prebivališča, v katerem se je bodisi odkrilo njegovo dejansko prebivališče in mu je bilo sodno pisanje vročeno na ta naslov, ali pa toženca ni bilo mogoče najti in je bil zato izbrisan iz registra prebivalstva, kar je omogočalo, da se mu postavi začasnega zastopnika. Prim. sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002.

⁽¹³⁾ Poročevalec št. 21/2008 z dne 15. 2. 2008.

⁽¹⁴⁾ Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (glej npr. odločitev v zadevi Nunes Diaz proti Portugalski z dne 10. 4. 2003) je pravica dostopa do sodišča učinkovita le, če ima posameznik praktično, realno možnost, da izpodbija akt, ki posega v njegove pravice.

⁽¹⁵⁾ Vprašanje razlikovanja med krajem dejanskega bivanja in krajem prijavljenega bivališča fizične osebe obstaja zlasti do trenutka, ko stranki še nista v pravdi – torej do vročitve tožbe tožencu. Položaj je namreč bistveno drugačen, ko je toženec že v postopku; tedaj je upravičeno pričakovati njegovo skrbnost glede obveščanja o spremembi prijavljenega bivališča. Če stranka med postopkom spremeni naslov, pa tega ne sporoči sodišču, je možno vročanje z nabitjem na sodno desko (145. člen ZPP). Glej V. Rijavec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 573.

⁽¹⁶⁾ Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP).

⁽¹⁷⁾ Po šestih mesecih od dneva zamude ni mogoče več zahtevati vrnitve v prejšnje stanje (tretji odstavek 117. člena ZPP).

⁽¹⁸⁾ Po 3. točki prvega odstavka 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če je bila opravljena osebna vročitev prve vloge, ki se je vročala v postopku, po 142. členu tega zakona, ta način vročitve pa je bil uporabljen zaradi strankine odsotnosti v nepretrganem trajanju več kot šest mesecev. Glede na zakonsko dikcijo se ta obnovitveni razlog nanaša (le) na osebno vročitev prve vloge, ki se je vročala v postopku, po 142. členu ZPP, ne pa na primere vročanja iz 143. člena ZPP.

⁽¹⁹⁾ V skladu s 4. točko drugega odstavka 82. člena ZPP postavi sodišče (ne predlog tožeče stranke) začasnega zastopnika, če je prebivališče ali sedež tožene stranke neznan, pa tožena stranka nima pooblaščenca.