Odločba o delni razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

Številka: Up-655/08-15

Datum: 27. 11. 2008

O D L O Č B A

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Heide Grete Kraus, Republika Avstrija, ki jo zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 27. novembra 2008

o d l o č i l:

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 1496/2006 z dne 12. 12. 2007 se v delu, ki se nanaša na odločitev o državljanstvu pritožnice, razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Z izpodbijano sodbo je bil končan upravni spor, v katerem sta pritožnica in njen brat izpodbijala odločitev upravnih organov o njunem državljanstvu kot o predhodnem vprašanju v postopku denacionalizacije. Vrhovno sodišče je sicer ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede pravne podlage za ugotavljanje obstoja jugoslovanskega državljanstva, vendar naj to na prvostopenjsko sodbo ne bi odločilno vplivalo. Ocenilo je, da so bile podane vse tri predpostavke za učinek drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž/45), ki je bil podlaga za odločitve v predhodnih postopkih. Ugotovilo je, da tožnika ne napadata ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta Nemca in da sta 4. 12. 1948 živela v tujini, in navedlo, da se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da tožnikoma ni uspel dokaz lojalnega ravnanja, čeprav sta to možnost v upravnem postopku imela. S tem je pritrdilo presoji Upravnega sodišča, da je zaradi njune mladoletnosti, zaradi katere naj ne bi imela svobodne volje glede svojih ravnanj in odločitev, njuna nelojalnost vezana na nelojalnost njune matere, ki pa je nista uspela izpodbiti.

2. Izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča pritožnica očita kršitev načela subjektivne odgovornosti in s tem kršitev načel pravne države (2. člen Ustave), diskriminacijo na podlagi narodnega izvora in s tem kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Kršitve utemeljuje z navedbo, da sta bila oba z bratom v času med vojno in po njej mladoletna in zato nista bila sposobna tvoriti svoje volje in se ravnati po njej, tako da v korist neobstoja njune nelojalnosti govori njuna mladost kot splošno znano dejstvo. Navaja, da iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS XI, 111) izhaja stališče, da se domneva nelojalnosti pritožnikove matere ne more raztezati na (pri)tožnika. Zato naj bi bilo nesprejemljivo stališče Vrhovnega sodišča, da je nelojalnost pritožnikov vezana na nelojalnost njune matere, oziroma da se pri tem ne upošteva njune starosti.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-655/08 z dne 4. 11. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) predložena Ministrstvu za notranje zadeve, ki nanjo ni odgovorilo. O sprejeti ustavni pritožbi je bilo obveščeno tudi Vrhovno sodišče.

B.

4. V predmetni zadevi se je državljanstvo pritožnice ugotavljalo zaradi zahteve, ki jo je na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – ZDen) dal upravni organ, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Pri tem je bil uporabljen drugi odstavek 35. člena ZDrž/45, po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so bile v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ. V upravnem sporu je bila pritožničina pritožba obravnavana kot revizija. Iz navedb izhaja, da pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča v svojem imenu in v imenu brata. Za ustavno pritožbo v imenu brata ni izkazanega ustreznega pooblastila. Zato je Senat Ustavnega sodišča štel, da pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča le v delu, ki se nanaša nanjo.

5. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da velja domneva nelojalnosti, ki jo je mogoče izpodbijati, tudi pri mladoletnih osebah, za katere se (ob upoštevanju drugega odstavka 35. člena ZDrž/45) državljanstvo ugotavlja kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. Sprejelo je stališče, da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na mladoletnega otroka, temveč mora imeti možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti vsaka oseba, ne glede na svoje prednike, ter da je treba pri odločanju glede obstoja nelojalnosti mladoletne osebe posebej upoštevati njeno starost v času med drugo svetovno vojno in se glede na njeno tedanjo starost opredeliti, ali jo je mogoče šteti za nelojalno in, če jo je mogoče, zakaj (glej odločbi št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002, Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS XI, 111 in št. Up-525/04 z dne 9. 12. 2004, Uradni list RS, št. 138/04). Iz ustavnosodne prakse izhaja, da je okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti, tudi starost otroka. Če pa se sodišče pri odločanju kljub zatrjevanju stranke niti ne opredeli, zakaj starost osebe, za katero se ugotavlja jugoslovansko državljanstvo, že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti, krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Takšno stališče je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-3303/07 z dne 13. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 31/08).

6. Iz ustavne pritožbe ter priloženih sodnih in upravnih odločb je razvidno, da je bila ob koncu druge svetovne vojne pritožnica stara dve leti in pol. Starost pritožnice v času in ob koncu druge svetovne vojne je bila Vrhovnemu sodišču (in tudi Upravnemu sodišču in upravnim organom, ki so odločali v tej zadevi) znana, nanjo pa je pritožnica izrecno opozorila tudi v reviziji. Vendar se Vrhovno sodišče do vprašanja njene starosti v medvojnem času ni opredelilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo le, da se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da tožnikoma ni uspel dokaz lojalnega ravnanja, čeprav sta to možnost v upravnem postopku imela. Skladno s stališči, navedenimi v prejšnji točki te obrazložitve, pa bi moralo Vrhovno sodišče glede na revizijske očitke pojasniti, zakaj starost pritožnice ni takšna okoliščina, ki bi že sama po sebi zadoščala za izpodbitje domneve nelojalnosti, ki jo bremeni. Izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča pritožnica očita kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se v sodnih postopkih izraža kot kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je s tem, ko se ni opredelilo do pritožničine navedbe o njeni starosti v zvezi z domnevo nelojalnosti, pritožnico prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo. Tako je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

7. Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-3303/07 je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Senat je izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča v delu, ki se nanaša na odločitev o državljanstvu pritožnice, razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje. Pri tem bo moralo Vrhovno sodišče upoštevati razloge te odločbe in odločbe št. Up-3303/07, v kateri je Ustavno sodišče posebej opozorilo, da je starost otroka takšna okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti. Ker je izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, se ni spuščal v presojo navedb o drugih očitanih kršitvah človekovih pravic.

C.

8. Senat je to odločbo sprejel na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter člana mag. Marta Klampfer in Jan Zobec.

mag. Miroslav Mozetič l.r.

Predsednik senata