Številka: U-I-370/06-20
Datum: 17. 1. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, in v postopku za preizkus pobude
Študentske organizacije Slovenije, ki jo zastopa Blaž Žibret, odvetnik v
Ljubljani, na seji 17. januarja 2008
o d l o č i l o:
1. Osmi odstavek 50. člena Zakona o visokem
šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93, 99/99, 64/01, 100/03, 134/03 – ur. p. b.,
63/04, 100/04 – ur. p. b., 94/06 in 119/06 – ur. p. b.) se razveljavi.
2. Razveljavitev začne učinkovati po
preteku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike
Slovenije.
3. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona
o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 94/06) je v neskladju z Ustavo, ker ne
ureja pravnega položaja diplomantov dosedanjih študijskih programov, ki so ob
upoštevanju 49. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem
šolstvu (Uradni list RS, št. 63/04) zaradi pridobitve višje stopnje izobrazbe
nadaljevali študij po študijskih programih iz 33. člena Zakona o visokem
šolstvu.
4. Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno
neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu
Republike Slovenije.
5. Člena 48, 49, peti odstavek 50. člena in
51. člen Zakona o visokem šolstvu ter prvi odstavek 15. člena Zakona o
spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 94/06)
niso v neskladju z Ustavo.
6. Uredba o uvedbi in uporabi
klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uradni list RS, št.
46/06) ni v neskladju z Ustavo.
7. Pobuda za začetek postopka za oceno
ustavnosti sedmega odstavka 33. člena Zakona o visokem šolstvu in 10. člena,
drugega odstavka 15. člena, 16., 17. in 19. člena Zakona o spremembah in
dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 94/06) se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Državni svet vlaga zahtevo za oceno
ustavnosti 48. in 49. člena ter petega in osmega odstavka 50. člena Zakona o
visokem šolstvu (citiranega v prvi točki izreka – v nadaljevanju ZViS) in
zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena Zakona o spremembah in
dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št.94/06 – v nadaljevanju
ZViS-E). Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb s členi 2, 14, 22, 57, 58, 59
in 153 Ustave. V zvezi s statusom, pristojnostmi in sestavo Sveta Republike
Slovenije za visoko šolstvo (v nadaljevanju Svet) navaja, da gre za državni
organ sui generis, ki ima lahko le posvetovalno funkcijo. Zato naj bi bila v
neskladju z Ustavo širitev njegovih pristojnosti, ki naj bi po vsebini pomenile
izvrševanje javnega pooblastila (določanje meril na področju evalvacije,
habilitacija). Povečane pristojnosti naj bi bile tudi v neskladju z načelom
avtonomnosti univerz. Prav tako naj bi bile v neskladju s prvim odstavkom 58.
člena Ustave pristojnosti Sveta, da določa merila za habilitacijske postopke
habilitacijskega senata, merila za prehode med študijskimi programi in merila
za priznavanje znanj in sposobnosti, pridobljenih pred vpisom v program oziroma
zunaj študijskega programa. Navaja, da je ZViS zato, ker naj ne bi jasno
določal, da ima Svet pri upravnih nalogah pravice in dolžnosti uprave, v
neskladju z načelom določnosti predpisov iz 2. člena Ustave. Načelo določnosti
pravnih norm naj bi bilo kršeno tudi zato, ker naj ne bi bilo jasno razmerje
med določbami ZViS o izvolitvi v nazive (pristojnosti posameznih senatov naj bi
se podvajale s pristojnostmi Sveta) in ker naj ne bi bilo jasno določeno, za
izvolitev katerih visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev oziroma
visokošolskih sodelavcev naj bi bil pristojen Svet. Če naj bi se ta določba
nanašala na "posameznike, ki za to zaprosijo", naj bi bila v
neskladju z ustavnim načelom o avtonomnosti univerze in drugih visokih šol.
Predlagatelj zatrjuje tudi neustavnost šestega odstavka 49. člena ZViS, po
katerem Svet o posamičnih pravicah in zahtevkih strank odloča po Zakonu o
splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju
ZUP), z načelom pravne države. Navaja, da glede na sestavo Sveta zagotovo vsi
člani Sveta ne bodo imeli izpita iz upravnega postopka, prav tako pa ne bo
mogel voditi postopka član, ki bi ga določil Svet, saj bo ta odločal v senatih.
S tem naj bi bilo kršeno načelo enakosti in enakega varstva pravic (22. člen
Ustave), saj naj stranke zato, ker naj člani Sveta ne bi poznali postopka in
naj ne bi izpolnjevali pogojev za vodenje postopka, ne bi imele enakega
procesnega varstva. Peti odstavek 50. člena ZViS, ki določa, da se predstavniki
študentov imenujejo za dve leti, drugi člani pa za šest let, naj bi kršil
načelo enakosti (enakopravna možnost sodelovanja). Ker naj bi ZVIS-E s
krajšanjem mandatne dobe oziroma zmanjšanjem števila mest zmanjševal vlogo
študentov in delodajalcev v Svetu, naj bi s tem posegel v njihove pridobljene
pravice. Osmi odstavek 50. člena ZViS, po katerem je strokovna služba Sveta v
okviru Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, naj bi kršil
mednarodne standarde in merila za sistem zunanjega zagotavljanja kakovosti, saj
naj ne bi omogočal neodvisnega, strokovnega, učinkovitega in transparentnega
delovanja Sveta. V zvezi z uskladitvijo ravni izobrazbe, pridobljene po
dosedanjih študijskih programih, s stopnjami izobrazbe iz 33. člena ZViS,
navaja, da je prvi odstavek 15. člena ZViS-E z različno uvrstitvijo dosedanjih
univerzitetnih programov v drugo bolonjsko stopnjo in visokošolskih strokovnih
programov v prvo bolonjsko stopnjo degradiral dosedanje študente visokošolskih
strokovnih programov in s tem kršil načelo zaupanja v pravo. Predlagatelj meni,
da ZViS-E sicer odpravlja pravno praznino glede razmerja med diplomanti
dosedanjih in novih študijskih programov, vendar pa naj bi puščal pravno
praznino glede ravni izobrazbe visokošolskih strokovnih študijskih programov od
nastanka države Republike Slovenije do sprejema Uredbe.
2. Predlagatelj izpodbija tudi Uredbo o
uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (v
nadaljevanju Uredba), ker naj bi bila v neskladju z 2. in s 153. členom Ustave.
Zatrjuje, da je bila Uredba sprejeta na podlagi Zakona o državni statistiki
(Uradni list RS, št. 45/95 in nasl. – v nadaljevanju ZDSta), vendar naj bi šla
pri tem čez meje pooblastila. Člen 31 ZDSta1 naj bi namreč vseboval
le napotilno določbo, ki določa pristojnost organa, ne pa tudi vsebine, ki naj
bi jo določala klasifikacija. Vsebino naj bi v času sprejema Uredbe urejal
takrat še predlog ZViS-E, zato naj zakonske meje pooblastil še ne bi bile
določene. Zaradi tega naj bi bil kršen tretji odstavek 153. člena Ustave. Ker
naj v Uredbi ne bi bilo jasno določeno, da je njen namen le statistična
obdelava podatkov, naj bi šlo po mnenju predlagatelja za poseg v pravice v
vsakem primeru, ko se bodo delodajalci pri določanju plače ali zaposlovanju
sklicevali na statistične ravni izobrazbe, ne pa na tarifni razred iz Zakona o
sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02 in nasl. – v
nadaljevanju ZSPJS) ali na raven izobrazbe po novem bolonjskem programu. Ker
naj Uredba ne bi izrecno določala, da se z njeno ureditvijo ne posega v
možnosti zaposlovanja, pravico do kandidiranja za prosta delovna mesta, pravico
do napredovanja oziroma pravico do plače, naj bi bilo pravno razumevanje njene
vsebine pridržano le za strokovnjake, ki se ukvarjajo s področjem
izobraževanja. Med vse druge naj bi vnesla nedoločnost, nerazumljivost, zmedo
in nejasnost, zaradi česar naj bi bila v neskladju z načelom določnosti
predpisov iz 2. člena Ustave. Ker naj bi visoko strokovno izobrazbo uvrstila v
šesto raven, univerzitetno pa v sedmo raven (čeprav sta bili pred tem obe stopnji
izobrazbe uvrščeni v isto (prvo) stopnjo študijskih programov), naj bi
degradirala dosedanje diplomante visokošolskih strokovnih študijskih programov.
Zaradi tega naj bi bila v neskladju z načelom zaupanja v pravo.
3. Predlagatelj meni, da bi morala država
vsem, ki so se šolali in vlagali svoj trud, čas in denar, pa zaradi ZViS-E in
Uredbe niso na boljšem, kot če se ne bi šolali, ponuditi ustrezno denarno,
simbolno ali drugo nadomestilo, lažje prehode v višje stopnje študija oziroma
jih uvrstiti v tisto stopnjo, za katero so v dobri veri mislili, da se šolajo.
Predlagatelj še navaja, da z ZViS-E in z Uredbo zakonodajalec oziroma Vlada
nista uredila ali pa sta premalo natančno uredila področje ravni izobrazbe. S
tem naj bi bili kršeni 2., 57. in 59. člen Ustave.
4. Študentska organizacija Slovenije (v
nadaljevanju ŠOS) izpodbija sedmi odstavek 33. člena, 48. in 49. člen, osmi
odstavek 50. člena, 51. člen in drugi odstavek 73. člena ZViS ter 15., 16., 17.
in 19. člen ZViS-E. Izpodbija tudi 2. in 4. člen Uredbe. Zatrjuje neskladje
izpodbijanih določb s členi 2, 14, 49, 58, 87, 120, 121 in 155 Ustave. Navaja,
da je sedmi odstavek 33. člena ZViS (enoviti magistrski študijski programi), na
podlagi katerega bo lahko država s podzakonskim aktom določala enovite študijske
programe, v neskladju s prvim odstavkom 58. člena Ustave. Meni tudi, da
izpodbijana določba ne določa nobenih kriterijev oziroma meril za določitev
poklicev, za pridobitev katerih bo potrebno izobraževanje v okviru enovitih
magistrskih programov.
5. V zvezi s statusom, pristojnostmi in
sestavo Sveta navaja, da bi moral imeti Svet samo strokovno posvetovalno
funkcijo na področju visokega šolstva. Izpodbijani členi naj bi Svetu
podeljevali tudi upravno funkcijo (izdajanje odločb o izvolitvi v naziv visokošolskih
učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, izdajanje soglasij
samostojnim visokošolskim zavodom k izvolitvi v naziv visokošolskih učiteljev,
znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev) oziroma upravna pooblastila,
kar naj bi bilo v neskladju z 58., s 120. in s 121. členom Ustave. Ker naj bi
se strokovne naloge za Svet opravljale prek organa v sestavi ministrstva,
pristojnega za šolstvo, naj bi bile vprašljive njegova neodvisnost, strokovnost
in nepristranskost.
6. Prvi odstavek 15. člena ZViS-E naj bi
bil v neskladju z 2., s 14., z 49., s 87. in s 155. členom Ustave. Pobudnica
navaja primer, ko so univerzitetni diplomanti vpisali magistrski študij druge
bolonjske stopnje, saj so na podlagi takrat veljavnega 49. člena Zakona o
spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, Uradni list RS, št. 63/04 –
v nadaljevanju ZViS-D) računali, da bodo z magistrskim študijem pridobili višjo
(drugo) stopnjo izobrazbe. Po izpodbijani določbi pa naj bi bila že dosedanja
univerzitetna izobrazba enakovredni izobrazbi po magistrskem študijskem
programu, kar naj bi pomenilo, da bodo po končanem študiju pridobili isto
stopnjo in raven izobrazbe. Zatrjuje, da gre za kršitev že pridobljenih pravic
študentov (člen 155 Ustave), da bodo po končanem študiju pridobil višjo stopnjo
izobrazbe, kot so jo imeli na začetku študija. Izpodbijana določba naj bi bila
tudi nedoločna (2. člen Ustave), saj naj bi bilo nemogoče identificirati
število ravni iz 15. člena ZViS-E s številom ravni v Uredbi. Navaja, da sta
bili do uveljavitve izpodbijane določbe tako visokošolska kot univerzitetna
izobrazba opredeljeni in določeni kot prva bolonjska stopnja. Na podlagi
izpodbijane določbe pa visoka strokovna izobrazba ustreza programom prve
bolonjske stopnje, medtem ko univerzitetna izobrazba ustreza programom druge
bolonjske stopnje. To naj bi bilo v neskladju z 2. in s 14. členom Ustave, ker
naj bi povzročalo neenakost (doslej enakih) pred zakonom, ter v neskladju s
155. členom Ustave (kršitev pridobljenih pravic). Izpodbijana določba naj bi
posegala v pravni standard enakih pogojev dostopnosti vsakega delovnega mesta,
saj naj bi bila diplomantom visokih strokovnih šol zaradi uvrstitve v prvo
bolonjsko stopnjo kršena enaka možnost do pridobitve delovnega mesta. Z izpodbijano
določbo naj bi bile kršene tudi pravice tistih študentov, ki so bili vpisani na
bolonjske univerzitetne programe prve stopnje in so utemeljeno pričakovali, da
bodo po končanem študiju zaposljivi. Zaradi izpodbijane določbe naj bi dejansko
pridobili VI. stopnjo izobrazbe. Zato bodo morali opraviti tudi študij druge
bolonjske stopnje, če bodo želeli pridobiti izobrazbo, ki bo enaka VII. stopnji
oziroma univerzitetni izobrazbi.
7. V zvezi z drugim odstavkom 15. člena
ZViS-E2 pobudnica navaja, da naj bi bila izpodbijana določba v
neskladju s 87. členom Ustave. Pooblastilo Vladi naj ne bi bilo podeljeno na
pravilen in zakonit način, ker naj ne bi bila določena obseg in način podelitve
pooblastila glede odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov pri
določanju zvrsti in ravni izobrazbe. Zato naj bi pristojni organ odločal po
prostem poudarku, zaradi česar naj bi obstajala možnost arbitriranja, s tem pa
naj bi bilo kršeno načelo določnosti pravnih norm (2. člen Ustave).
8. Člen 16 ZViS-E, ki ureja prehode med
študijskimi programi, naj bi bil zato, ker omogoča smiselno uporabo 38.a člena
ZViS, v neskladju z načelom zaupanja v pravno državo in z načelom enakosti pred
zakonom. Glede na to, da naj bi se v okviru študijskega programa določale
pravice in obveznosti posameznika, naj bi bila takšna smiselna uporaba
nedopustna, ker bi morale biti pravice in obveznosti jasno določene z zakonom.
Izpodbijana določba naj bi zaradi tega kršila tudi načelo določnosti pravnih
norm.
9. Člena 10 in 17 ZViS-E (financiranje
študijskih programov) naj bi omogočala, da se visoko šolstvo financira prek
uredbe oziroma s podzakonskim aktom. Zato naj bi bila v neskladju z drugim
odstavkom 58. člena Ustave, ki določa, da način financiranja univerz določa
zakon. Pobudnica meni, da 10. člen ZViS-E omogoča, da se prek načina
financiranja, ki je določen v 17. členu ZViS-E, in sicer mimo zakonskega
pooblastila s spremembo uredbe pozneje morda določijo tudi šolnine oziroma
drugi načini financiranja, ki nimajo podlage v zakonu. Zato naj bi bila
izpodbijana določba tudi v neskladju s 87. členom Ustave.
10. Člen 19 ZViS-E, ki določa, da prenehata
veljati 47. in 49. člen ZViS-D, naj bi povzročil prenehanje veljave zakonskih
prehodov. S tem naj bi povzročil neenakost med udeleženci visokošolskih
študijev, kar naj bi bilo v neskladju s 14. členom Ustave.
11. Glede 2. in 4. člena Uredbe pobudnica
navaja, da ZViS-E sicer razvršča osebe v ravni izobrazbe, pridobljene po
bolonjskem izobraževalnem procesu, ne določa pa dejanskih meril in kriterijev
za razvrščanje ravni izobrazbe (aktivnosti in izidi glede na zahtevnost in
zapletenost vsebine). To naj bi bilo brez zakonske podlage določeno v 2. členu
Uredbe. Po mnenju pobudnice bi morali biti kriteriji in merila za določitev
ravni izobrazbe določeni z zakonom. Zato naj bi bil 2. člen Uredbe v neskladju
s 87. členom Ustave. Enako naj bi veljalo za zgradbo in merila razvrščanja, ki
jih določa 4. člen Uredbe. Pobudnica se pri navajanju neustavnosti Uredbe glede
razvrščanja ravni oziroma podravni izobrazbe smiselno sklicuje na razloge, ki
jih navaja za neustavnost 15. člena ZViS-E.
12. Državni zbor (v nadaljevanju DZ) v
odgovoru navaja, da se strinja z navedbami Vlade v obširno utemeljenem mnenju z
dne 3. 10. 2006. V zvezi s statusom, pristojnostmi in sestavo Sveta navaja, da
je Zakonodajnopravna služba DZ na nekatera odprta vprašanja opozorila v svojem
mnenju k predlogu ZViS-E, in sicer tudi glede prevzema pristojnosti, ki bi
lahko pomenile izvrševanje javnih pooblastil oziroma odločanje o pravicah
posameznikov. Pojasnjuje, da je bila glede slednjih sprejeta izrecna določba,
da se o njih odloča v upravnem postopku, glede pristojnosti za izvrševanje
javnih pooblastil pa opozarja na spremenjeni 121. člen Ustave, po katerem
opravljanje upravnih nalog ni več omejeno le na ministrstva. Pravila za
delovanje upravnih nalog naj bi določal Zakon o državni upravi (Uradni list RS,
št. 52/02 in nasl. – v nadaljevanju ZDU-1), zato naj bi bilo jasno, da mora
tudi Svet, kadar opravlja upravne naloge, postopati v skladu z zakoni in z
drugimi predpisi, ki urejajo delovanje državne uprave oziroma izvrševanje
javnih pooblastil. V zvezi z očitkom, da je šesti odstavek 49. člena ZViS v
neskladju z 22. členom Ustave, se sklicuje na 29. člen ZUP, iz katerega naj bi
jasno izhajalo, da za odločanje po kolegijskem organu, tudi ko gre za odločanje
po določbah ZUP, ni treba, da bi katerikoli od članov kolegijskega organa
izpolnjeval pogoje za vodenje upravnega postopka. Glede očitka, da naj bi osmi
odstavek 50. člena ZViS z določbo o krajši mandatni dobi študentov kršil načelo
enakosti, navaja, da je krajša mandatna doba študentov prilagojena vsebini in
trajanju statusa študenta, poleg tega pa člani Sveta (in senatov) ne
predstavljajo sami sebe, temveč področje, za katerega so imenovani.
13. Vlada v odgovoru oziroma mnenju navaja,
da je možnost določitve enovitih študijskih programov s posebnim predpisom
določena po vzoru številnih držav, podpisnic Bolonjske deklaracije, pri čemer
naj o njihovi vpeljavi ne bi odločali visokošolski zavodi sami, temveč različni
nacionalni organi (vlada, ministrstvo, akreditacijski in evalvacijski organi
itd.). Po navedbah Vlade so pogoji za opravljanje določenih poklicev že sedaj
določeni okvirno v zakonih, natančneje pa s podzakonskimi akti, visokošolski
zavodi pa glede na te pogoje sami določijo študijske programe. Enako naj bi
veljalo tudi za enovite študijske magistrske programe. Glede zatrjevane
neustavnosti določb, ki urejajo status, pristojnosti in sestavo Sveta, Vlada v
mnenjih navaja, da soglaša z mnenjem Zakonodajnopravne službe DZ o predlogu
ZViS-E. Poleg tega navaja, da zaradi načela o ločevanju upravljavskih in
poslovodnih nalog Svet pri odločitvah, za katere so sicer pristojne državne
institucije, npr. DZ ali Vlada (ustanavljanje visokošolskih zavodov, izvajanje
nacionalnega programa), sodeluje z mnenjem. V primerih, ki so izrazito
strokovne narave (npr. vsebina študijskega programa), pa naj bi odločal v
akreditacijskem postopku. Postopek naj bi bil skladen z osnovno opredelitvijo
akreditacijskih in evalvacijskih postopkov, kot naj bi jo objavil Unesco –
Cepes v publikaciji Quality Assurance and Accreditation.3 Opozarja,
da je Ustavno sodišče pristojnosti in status Sveta že presojalo v odločbi št.
U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 18/98 in OdlUS VII, 14). Vlada
meni, da bo s tem, ko bo Svet dobil še vlogo evalvacijskega organa, njegova
vloga še vedno v okviru zagotavljanja enotnih standardov in kvalitete
visokošolskega izobraževanja tako na univerzi kot na samostojnih javnih in
zasebnih visokošolskih zavodih. Za opredelitev Sveta kot evalvacijskega telesa
naj bi bila upoštevana tudi merila, ki so potrebna za članstvo v European
Network of Quality Assurance (v nadaljevanju ENQA). Vlada zatrjuje, da so
zakonske določbe o samostojnosti, neodvisnosti, strokovnosti in
nepristranskosti Sveta, pa tudi določbe o organu v sestavi ministrstva, ki bo
zanj opravljal strokovne in organizacijske naloge, povsem določne in jasne. V
mnenju z dne 20. 12. 2006 navaja, da lahko na podlagi spremenjenega 121. člena
Ustave pridobi javno pooblastilo tudi organ, kakršen je Svet. Vodenje postopkov
po ZUP pa naj bi bilo mogoče urediti s pooblastilom uradni osebi z izpolnjenimi
pogoji.
14. V zvezi z zatrjevano neustavnostjo
prvega odstavka 15. člena ZViS-E Vlada navaja, da ZViS-D, s katerim je bil
opredeljen pravni okvir za vpeljavo nove študijske strukture, skladne z
Bolonjsko deklaracijo, razmerij med dosedanjim in novim sistemom ni uredil, ker
naj bi bil prehodni 49. člen tega zakona premalo natančen. Navaja, da je bila
izpodbijana ureditev v 15. členu ZViS-E sprejeta ob upoštevanju mednarodnih
ureditev v drugih primerljivih državah podpisnicah Bolonjske deklaracije. Prav
tako naj bi bila upoštevana predloga dveh evropskih dokumentov, in sicer
Evropsko ogrodje kvalifikacij ter Ogrodje kvalifikacij evropskega
visokošolskega prostora. Z enakimi merili za vse vrste študijskih programov in
ravni izobrazbe, ne glede na to, kdaj si jo posameznik pridobi, naj prav tako
ne bi bilo kršeno načelo sorazmernosti, saj naj bi prav po enakih merilih
prepoznane podobnosti in različnosti omogočile in zagotovile, da je bilo to
načelo izpolnjeno. Opozarja, da določbe 15. člena ZViS-E ne pomenijo izenačitve
ali celo enakosti dosedanjih in novih študijskih programov. Pomenile naj bi le,
da raven izobrazbe, ki si jo je bilo mogoče pridobiti doslej, ustreza ravni v
novem visokošolskem sistemu. Pomembna naj bi bila zato, da bi se za sedanje
diplomante ohranile pridobljene pravice tako pri nadaljevanju izobraževanja kot
pri zaposlovanju. Niti 15. člen ZViS-E niti Uredba naj sama po sebi ne bi
določala niti plač za posamezne ravni izobrazbe oziroma razvrščanja izobrazbe v
tarifne razrede niti pogojev za zasedbo določenega delovnega mesta.
15. Glede določbe 16. člena ZViS-E Vlada
meni, da se ta člen ujema s sistemsko ureditvijo pri opredeljevanju pogojev za
vpis in prehode. Člen 16 ZViS-E naj bi zagotavljal enakost med diplomanti novih
in diplomanti dosedanjih študijskih programov pri nadaljevanju študija. Vlada
zavrača tudi očitek o neustavnosti drugega odstavka 73. člena ZViS in 17. člena
ZViS-E, ki se nanašata na financiranje visokošolskih zavodov. Ker mora biti
vsak podzakonski akt usklajen z zakonom, naj bi bil dvom o morebitni vpeljavi
načina financiranja študija s podzakonskim aktom Vlade, ki nima podlage v ZViS,
neupravičen. Po mnenju Vlade je prav tako neutemeljen očitek o neustavnosti 19.
člena ZViS-E, ker naj bi bilo z 18. členom ZViS-E zagotovljeno, da se bodo vsi
kandidati vpisovali v študijske programe pod enakimi pogoji.
16. V zvezi z Uredbo Vlada navaja, da je
samostojen predpis, sprejet v skladu z ZDSta. Razvrščanje izobrazbe v ravni po
Uredbi po mnenju Vlade samo po sebi ne pomeni niti odločitve o pogojih za
zasedbo delovnega mesta niti neposredno ne vpliva na določanje plač. Po mnenju
Vlade je treba ZViS-E in Uredbo, ne glede na to, da sta dokumenta v nekaterih
točkah komplementarna, in ne glede na čas sprejetja, razumeti kot samostojna
dokumenta z različnimi nameni. Tako naj bi bilo z ZViS-E urejeno razmerje med
ravnmi izobrazbe po predbolonjskih študijskih programih in ravnmi izobrazbe, ki
si jo bo mogoče pridobiti v bolonjskem sistemu, uvedenem z novelo leta 2004.
Pravna podlaga za sprejem Uredbe pa naj bi bil ZDSta (2., 3., 4., 27., 31. in
34. člen). Na tej pravni podlagi naj bi Vlada sprejela že več standardnih
klasifikacij z nekaterih drugih področij. V vseh teh uredbah naj bi bilo
določeno, da se klasifikacije, ki jih določajo, uporabljajo zgolj za
statistične in evidenčne namene. Glede na tako določen namen Uredbe naj ta sama
po sebi ne bi onemogočala, da je npr. za sedmi tarifni razred po ZSPJS kot
izobrazbeni pogoj poleg visokošolske univerzitetne izobrazbe še naprej navedena
tudi visokošolska strokovna izobrazba, ki jo pristojne institucije (socialni
partnerji) skladno s predpisi določijo oziroma se zanjo dogovorijo. Prav tako
naj ne bi pomenil razvrščanja v plačne razrede 15. člen ZViS-E, pa tudi pogoji
za zasedbo delovnih mest naj bi še vedno ostali v pristojnosti delodajalcev
oziroma organov, ki urejajo poklice v posameznih sektorjih.
17. Tako kot Mednarodna klasifikacija
izobraževanja – ISCED1997 in druga orodja naj bi bili tudi v Klasifikacijskem
sistemu izobraževanja in usposabljanja (v nadaljevanju KLASIUS), ki ga uvaja
Uredba, za opredelitev ravni in za razvrščanje na ravni uvedena določena
merila. Merila v KLASIUS-u (minimalna kvalifikacija, ki se zahteva za vstop,
tipično skupno trajanje programa, tipična prehodnost v nadaljnje izobraževanje
ter opis ravni in podravni z vidika generičnih učnih izidov – znanja, spretnosti,
zmožnosti) naj bi bila podobna merilom iz drugih standardnih klasifikacij.
Vlada opozarja, da s teoretičnega in praktičnega vidika obstoj klasifikacije
sploh ni mogoč brez opredelitve kriterijev (meril) za razvrščanje enot kot
sestavnega elementa – gradnika klasifikacije. Namen in uporaba KLASIUS-a, ki ju
določa 1. člen Uredbe, naj bi bila podrobneje opredeljena v petem odstavku 3.
poglavja Metodoloških pojasnil klasifikacijskega sistema izobraževanja in
usposabljanja (Uradni list RS, št. 89/08 – v nadaljevanju Metodološka pojasnila
KLASIUS-a). Merila za razvrščanje izobraževalnih aktivnosti in izobraževalnih
izidov v ravni v Uredbi naj bi bila primerljiva z merili, ki so bila
uporabljena pri sestavljanju prvega odstavka 15. člena ZViS-E. Ker naj bi bile
najpomembnejše značilnosti posameznih študijskih programov prepoznane kot
elementi za razvrščanje v obeh predpisih, naj bi bila uporaba Uredbe vnesena
tudi v ZViS-E. Vlada poudarja, da ne kot podrejen, temveč kot komplementaren
akt s podrobnejšimi določbami o razvrstitvi v ravni izobrazbe.
B. – I.
18. Ustavno sodišče je pobudo ŠOS za
začetek postopka za oceno ustavnosti 48., 49., petega in osmega odstavka 50.
člena ter 51. člena ZViS in pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 15.
člena ZViS-E sprejelo. Prav tako je sprejelo pobudo za oceno ustavnosti 2. in
4. člena Uredbe. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.64/07 – ur. p. b. – v
nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B. – II.
Presoja 48. in 49. člena, petega in
osmega odstavka 50. člena ter 51. člena ZViS
19. Ustavno sodišče se je s statusom Sveta,
ki ga je imel pred uveljavitvijo ZViS-E,4 delno že ukvarjalo v
odločbi št. U-I-34/94 (točka 64 obrazložitve). Ugotovilo je, da je Svet
opredeljen kot posvetovalni organ Vlade in sprejelo stališče Sekretariata DZ za
zakonodajo, da se neposredne pristojnosti Sveta nanašajo na samostojne
visokošolske zavode, ne pa na univerze in njihove članice.
20. Člen 48 ZViS določa, da Vlada ustanovi
Svet kot posvetovalni, akreditacijski, evalvacijski in habilitacijski organ
Republike Slovenije. Svet je pri opravljanju svojih nalog in odločanju
samostojen. Vse odločitve sprejema neodvisno, strokovno in nepristransko. Iz
teh določb, ki so bile uvedene z ZViS-E, je razvidno, da je zakonodajalec Svet
opredelil kot organ Republike Slovenije. Poleg tega je Svet z ZViS-E prvič
opredeljen kot samostojen in neodvisen organ. Navedenih določb kljub navedbam v
odgovoru DZ in Vlade ni mogoče razumeti drugače, kot da je Svet državni organ
sui generis, ki ga na podlagi zakona ustanovi Vlada. Njegove pristojnosti, ki
so prav tako določene z zakonom, pomenijo izvrševanje upravnih nalog, za katere
kot samostojen in neodvisen državni organ ne potrebuje javnega pooblastila. Na
podlagi ZDU-1 in ZUP je pri izvajanju teh nalog dolžan postopati po pravilih,
ki veljajo za splošni upravni postopek. To izhaja tudi iz šestega odstavka 49.
člena ZViS, po katerem se v primerih, če s tem zakonom in predpisi, izdanimi na
njegovi podlagi, ni določeno drugače, o posamičnih pravicah in zahtevkih strank
odloča po postopku, določenem z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.
Predlagatelj sicer zatrjuje, da to ne bo mogoče, ker vsi člani Sveta ne bodo
imeli izpita iz upravnega postopka, prav tako pa postopka ne bo mogel voditi
član, ki bi ga določil Svet, ker bo ta odločal v senatih. Vendar je ta očitek
neutemeljen. Sestavo in pristojnosti senatov Sveta določa 51. člen ZViS, v
katerem je določeno tudi, da senati sprejemajo odločitve z večino glasov vseh
članov in da je zoper te odločitve mogoč ugovor na Svet. To pomeni, da je tudi
senat Sveta kolegijski organ, zato zanj veljajo pravila o načinu odločanja iz
29. člena ZUP. V skladu z navedeno zakonsko določbo lahko v primerih, ko je za
odločanje pristojen kolegijski organ, vodi postopek do izdaje odločbe njegov
član, ki ga določi sam organ, in ki izpolnjuje pogoje za vodenje postopka iz
31. člena ZUP. Če take osebe v kolegijskem organu ni, lahko vodi postopek do
izdaje odločbe oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 31. člena ZUP in jo kolegijski
organ za to pooblasti. Glede na navedeno so očitno neutemeljeni očitki, da je
določitev razširjenih pristojnosti Sveta na evalvacijskem in habilitacijskem
področju (določa merila za habilitacijske postopke habilitacijskega senata
Sveta, izdaja odločbe o izvolitvi v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih
delavcev in visokošolskih sodelavcev in oblikuje habilitacijsko komisijo za
tiste posameznike, ki za to zaprosijo) v neskladju s 121. členom Ustave.
21. Po določbi 6. člena ZViS Univerza in
samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi Republika Slovenija, samostojno
urejajo notranjo organizacijo in delovanje, sprejemajo merila za izvolitev v
naziv in volijo v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in
visokošolskih sodelavcev, izbirajo visokošolske učitelje, znanstvene delavce in
visokošolske sodelavce za zasedbo delovnih mest ter volijo, imenujejo in
odpokličejo organe v skladu s statuti in z drugimi akti. Merila za izvolitev v
naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev
določi senat visokošolskega zavoda v skladu z zakonom. Za visokošolske zavode,
ki so članice univerze, merila določi senat univerze (osmi odstavek 55. člena
ZViS), postopek za izvolitev v naziv pa se v skladu z zakonom in merili za
izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZViS).
Določanje meril in postopka za izvolitev v nazive torej sodi med vprašanja,
glede katerih so univerza in samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi
Republika Slovenija, avtonomni. Z izpodbijano ureditvijo je določena možnost,
da tudi Svet oblikuje merila za izvolitev v nazive in izdaja odločbe o
izvolitvi v naziv. Ker ZViS ne določa, komu lahko Svet izda takšno odločbo, je
mogoče sklepati, da to velja za vse posameznike, ki za to zaprosijo. Stvar
univerze oziroma samostojnih visokošolskih zavodov pa je, ali bodo ob
upoštevanju avtonomije univerze in drugih ustavnih načel dali prednost pri
zaposlitvi tistim, ki imajo habilitacijo na univerzi. Zakon namreč ne izenačuje
odločb o izvolitvi v naziv, ki jih izdaja Svet, z odločbami senata univerze,
senati fakultet, umetniških akademij oziroma visokih strokovnih šol. Glede na
navedeno določitev pristojnosti Sveta iz prve, tretje in četrte alineje
četrtega odstavka 49. člena ZViS niso v neskladju s prvim odstavkom 58. člena
Ustave (avtonomnost univerze in drugih visokih šol). Pri tem je Ustavno sodišče
upoštevalo, da je takšna ureditev pristojnosti tudi posledica sedanjega procesa
ustanavljanja visokošolskih zavodov in fakultet. Ker Svet lahko izda odločbo o
izvolitvi v naziv komurkoli, ki za to zaprosi in izpolnjuje za izvolitev
predpisane pogoje, senat univerze oziroma visokošolskega zavoda pa tistemu, ki
je pridobil habilitacijo na univerzi oziroma na določenem visokošolskem zavodu,
tudi ni utemeljen očitek, da ni jasno razmerje med določbami o izvolitvi v
naziv, ki jih vsebuje ZViS. Zato določitev obravnavanih pristojnosti tudi ni v
neskladju z načelom določnosti pravnih norm iz 2. člena Ustave. V zvezi z
nazivi je prav tako neutemeljen očitek, da naj bi bila ureditev pristojnosti
Sveta in senatov nejasna, saj naj bi se pristojnosti posameznih senatov
podvajale s pristojnostmi Sveta. ZViS v 49. členu navaja pristojnosti Sveta na
posvetovalnem, akreditacijskem, evalvacijskem in habilitacijskem področju. V
51. členu ZViS so te pristojnosti razdeljene med posamezne senate, pri čemer je
jasno določeno, da senati odločajo na prvi stopnji, zoper njihove odločitve pa
je mogoč ugovor na Svet (sedmi in osmi odstavek 51. člena ZViS).
22. Po mnenju predlagatelja pomeni poseg v
avtonomnost univerze tudi določitev pristojnosti Sveta na akreditacijskem
področju (določanje merila za prehode med študijskimi programi in določanje
meril za priznavanje znanj in sposobnosti, pridobljenih pred vpisom v program
oziroma zunaj študijskega programa), ker naj bi pomenila urejanje področja, ki
je po svoji vsebini že izven nujnega določanja enotnega sistema visokega
šolstva. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-34/94 (točka 40 obrazložitve) že
zavzelo stališče, po katerem ustavna določba, da država ustvarja možnosti, da
si državljani lahko pridobijo ustrezno (torej tudi visoko) izobrazbo, zahteva
od države zagotovitev enotnega sistema visokega šolstva. Takšen sistem pa je
mogoče zagotoviti le, če država enotno opredeli med drugim tudi razmerja med
visokimi šolami in možnost prehodov med njimi ter kontrolo kvalitete. Pravica
vsakega visokošolskega zavoda, da sam odloča o navedenih vprašanjih, takšnega enotnega
sistema ne more zagotoviti. Ker vlagatelj zahteve v obravnavani zadevi ne
navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno presojo, po oceni Ustavnega
sodišča določitev navedenih pristojnosti ni v neskladju s prvim odstavkom 58.
člena Ustave.
23. V neskladju z drugim odstavkom 14.
člena Ustave naj bi bil peti odstavek 50. člena ZViS, po katerem se predsednik
in člani Sveta imenujejo za šest let, predstavniki študentov pa za dve leti. V
zvezi z navedenim očitkom Ustavno sodišče sprejema stališče DZ, da je krajša
mandatna doba študentov prilagojena vsebini in trajanju statusa študenta, poleg
tega pa člani Sveta (in senatov) ne predstavljajo sami sebe, ampak področje, s
katerega so imenovani. Zato krajši mandat posameznika, ki je predstavnik študentov,
ne pomeni, da bi imeli študentje kot skupina krajši oziroma drugače omejen
mandat v primerjavi s predstavništvom drugih skupin. Neutemeljen je tudi
očitek, da 50. člen ZViS posega v že pridobljene pravice študentov (krajša
mandatna doba) in delodajalcev (manjše število). Spremembe v mandatni dobi ali
številu predstavnikov posameznih področij že same po sebi niti na področju
visokega šolstva niti drugje ne pomenijo pridobljenih pravic, posebej, ker ne
gre za poseg za nazaj. Zato je očitek o neskladju te določbe s 155. členom
Ustave očitno neutemeljen.
24. Glede na navedeno je Ustavno sodišče
ugotovilo, da 48. in 49. člen, peti odstavek 50. člena in 51. člen ZViS-E niso
v neskladju z Ustavo (5. točka izreka).
25. Po mnenju predlagatelja je v neskladju
z Ustavo tudi osmi odstavek 50. člena, ki določa, da strokovne, organizacijske
in administrativne naloge za Svet opravlja organ v sestavi ministrstva,
pristojnega za visoko šolstvo. Meni, da je zaradi te določbe vprašljiva
neodvisnost delovanja Sveta. Po ZDU-1 je organ v sestavi ministrstva upravni
organ (prvi odstavek 14. člena ZDU-1). V skladu s 23. členom ZDU-1 minister
daje organu v sestavi ministrstva usmeritve za delo organa v sestavi in obvezna
navodila za delo ter mu naloži, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene
naloge ali sprejme določene ukrepe ter mu o tem poroča. Člen 24 ZDU-1 pa
določa, da ministrstvo nadzoruje delo organa v sestavi in da minister lahko
zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela organa
v sestavi. Predstojnik organa v sestavi mora ministru redno in na njegovo
posebno zahtevo poročati o delu organa v sestavi in o vseh pomembnejših
vprašanjih s področja dela organa v sestavi. Iz navedenih določb je razvidno,
da je predstojnik organa v sestavi neposredno vezan na navodila ministra.
26. Ker 48. člen ZViS kot eno od temeljnih
značilnosti Sveta določa, da je Svet pri opravljanju svojih nalog in odločanju
samostojen ter da vse odločitve sprejema neodvisno, strokovno in nepristransko,
hkrati pa osmi odstavek 50. člena ZViS določa, da strokovne, organizacijske in
administrativne naloge za Svet opravlja organ v sestavi ministrstva,
pristojnega za visoko šolstvo, se zastavlja vprašanje medsebojnega neskladja
zakonskih določb. Ustavno sodišče po določbi 160. člena Ustave in po 21. členu
ZUstS ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonov oziroma zakonskih
določb. Ustavno sodišče lahko presoja medsebojno neskladje zakonskih določb le
v primeru, če bi zaradi tega znotraj pravnega reda nastala taka nasprotja, da
bi bila kršena načela pravne države (2. člen Ustave). V obravnavani zadevi gre
prav za tak primer. Bistvena sprememba zakonske ureditve položaja Sveta, ki je
bila uvedena z ZViS-E, je prav določitev Sveta kot neodvisnega in samostojnega
organa. Razlog za takšno spremembo je po navedbah zakonodajalca predvsem ta, da
je Svet z ZViS-E dobil tudi vlogo evalvacijskega organa, pri čemer so bila za
ta del njegovega delovanja upoštevana merila, potrebna za članstvo v ENQA. Po
enem od meril mora biti telo, pristojno za zagotavljanje kakovosti, neodvisno
od visokošolskih zavodov, ministrstev ali drugih interesnih skupin.5
Zato je ureditev, po kateri strokovne, organizacijske in administrativne naloge
za Svet opravlja organ v sestavi ministrstva, ob zgoraj navedenih značilnostih
organov v sestavi ministrstva sistemsko neskladna in kot takšna v neskladju z
2. členom Ustave. Zakonodajalec sicer navaja, da je za opravljanje teh nalog
določil organ v sestavi ministrstva v skladu s tretjim odstavkom 14. člena
ZDU-1, po katerem se organ v sestavi ministrstva ustanovi za opravljanje
specializiranih strokovnih nalog, izvršilnih in razvojnih upravnih nalog, če se
s tem zagotovi večja učinkovitost in kakovost oziroma, če je zaradi narave
nalog ali delovnega področja treba zagotoviti pri opravljanju nalog večjo
stopnjo strokovne samostojnosti. Vendar ta določba pomeni, da opravlja
specializirane strokovne naloge za ministrstvo, ne pa za drug neodvisen državni
organ. Ker je torej osmi odstavek 50. člena ZViS, ob upoštevanju splošnih
določb o položaju organov v sestavi ministrstva, nekonsistenten z določbo ZViS,
po kateri je Svet samostojen in neodvisen organ, je v neskladju z 2. členom
Ustave. Zato ga je Ustavno sodišče razveljavilo (1. točka izreka).
27. Ker bi bilo delovanje Sveta brez
strokovne službe onemogočeno, je Ustavno sodišče odločilo, da začne
razveljavitev učinkovati šele po poteku šestih mesecev od objave te odločbe v
Uradnem listu Republike Slovenije. S sprejemom takšne odločitve je
zakonodajalcu omogočilo, da v vmesnem času na novo določi, kdo bo za Svet
opravljal strokovne, organizacijske in administrativne naloge (2. točka
izreka).
B. – III.
Presoja prvega odstavka 15. člena ZViS-E
28. Prvi odstavek 15. člena ZViS-E določa:
"V Republiki Sloveniji:
– raven izobrazbe, pridobljena po
študijskih programih za pridobitev višje izobrazbe, sprejetih pred 1. 1. 1994,
in raven izobrazbe, pridobljena po študijskih programih za pridobitev visoke
strokovne izobrazbe, sprejetih pred 11. 6. 2004 (v nadaljnjem besedilu: dosedanji
študijski programi), ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih
programih prve stopnje 33. člena zakona;
– raven izobrazbe, pridobljena po
dosedanjih študijskih programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe ustreza
ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih druge stopnje 33. člena
zakona,
– raven izobrazbe, pridobljena po
dosedanjih študijskih programih za pridobitev visoke strokovne izobrazbe,
skupaj s končanim študijskim programom za pridobitev specializacije, ustreza
ravni izobrazbe, pridobljeno po študijskih programih druge stopnje 33. člena
zakona;
– raven izobrazbe, pridobljena po
dosedanjih študijskih programih za pridobitev magisterija znanosti in raven
izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev univerzitetne
izobrazbe, skupaj s končanim študijskim programom za pridobitev specializacije
ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih tretje stopnje iz
33. člena zakona;
– raven izobrazbe, pridobljena po
dosedanjih študijskih programih za pridobitev doktorata znanosti ustreza ravni
izobrazbe, pridobljeni po doktorskih študijskih programih tretje stopnje iz 33.
člena zakona."
29. Izpodbijana določba ureja razmerja med
dosedanjim in novim študijskim sistemom. Ta razmerja je najprej uredil 49. člen
ZViS-D, s katerim je bil opredeljen pravni okvir za vpeljavo nove študijske
strukture, skladne z Bolonjsko deklaracijo.6 Ta zakonska določba je
bila pomanjkljiva, saj ni uredila vseh razmerij. Položaj diplomantov študijskih
programov, sprejetih pred njegovo uveljavitvijo, je uredila le za nadaljevanje
študija v novih študijskih programih, pa še to samo okvirno in ne za diplomante
vseh vrst študijskih programov. Za vse druge položaje je ta določba omogočala
le sklepanje. Iz prvega odstavka 49. člena ZViS-D, po katerem se diplomantom
dosedanjih študijskih programov za pridobitev univerzitetne izobrazbe pri vpisu
v nove dveletne magistrske študijske programe z istega ali novega strokovnega
področja praviloma priznajo študijske obveznosti v obsegu 60 kreditnih točk, je
bilo mogoče sklepati, da se diplomantom dosedanjih štiri do šestletnih
študijskih programov v novi bolonjski strukturi prizna prva stopnja, v
določenih primerih pa del druge stopnje. Diplomantom specialističnih študijskih
programov je bila dana možnost vpisa v študijske programe tretje stopnje
(doktorski študij), iz česar je mogoče sklepati, da jim je bila priznana druga
stopnja iz nove strukture študijskih programov. Če njihov dodiplomski študij
skupaj s specialističnim ni trajal najmanj 5 let, pa naj bi se jim naložile
dodatne obveznosti. Za diplomante za pridobitev magisterija znanosti je bilo
določeno, da se jim v novih študijskih programih prizna 60 točk, iz česar je
mogoče sklepati, da naj bi se jim priznal del študija tretje stopnje. Položaja
diplomantov dosedanjih tri do štiriletnih visokošolskih strokovnih študijskih
programov in razmerja med dosedanjim (štiriletnim) doktorskim študijem in novim
tretjestopenjskim študijem 49. člen ZViS-D ni uredil. Ta razmerja je uredila
šele izpodbijana določba ZViS-E.
30. V primerjavi s prejšnjo ureditvijo (49.
člen ZViS-D) se izkaže kot očitno neutemeljen očitek, da 15. člen ZViS-E
odvzema pridobljene in pričakovane pravice dosedanjih diplomantov visokošolskih
strokovnih programov, ker njihove pridobljene izobrazbe ne enači več z
univerzitetno izobrazbo dosedanjih univerzitetnih diplomantov. Položaj
diplomantov visokošolskih strokovnih programov se z izpodbijano določbo namreč
ni spremenil – prej in sedaj njihova stopnja izobrazbe ustreza ravni izobrazbe,
pridobljene po študijskih programih prve bolonjske stopnje iz 33. člena ZViS.
Spremenil se je le položaj dosedanjih univerzitetnih diplomantov, katerih
pridobljena izobrazba je prej (po 49. členu ZViS-D) ustrezala izobrazbi,
pridobljeni po študijskih programih prve bolonjske stopnje, po 15. členu ZViS-E
pa ustreza izobrazbi, pridobljeni po študijskih programih druge bolonjske
stopnje. Zato je očitek o neskladju z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave)
očitno neutemeljen. Izpodbijana določba tudi ni v neskladju s 155. členom
Ustave (poseg v pridobljene pravice), saj spremenjena ureditev velja le za
naprej.
31. Neutemeljen je tudi očitek, da je
zaradi takšne različne razvrstitve kršeno načelo enakosti pred zakonom, ker naj
bi zakonodajalec primere, ki jih je do sedaj obravnaval enako, z izpodbijano
določbo uredil različno. Vlagatelj zahteve in pobudnica navajata tudi, da 15.
člen ZViS-E zaradi različne uvrstitve visokošolske strokovne in visokošolske
univerzitetne izobrazbe posega v že pridobljeni položaj visokošolskih
diplomantov, saj naj bi bila sedaj "njihova vrednost" nižja. S tem
naj bi bila kršena enaka možnost do pridobitve delovnega mesta in plače, ki jo
določa 49. člen Ustave. Tudi te navedbe po vsebini pomenijo zatrjevanje, da so
glede na prejšnjo ureditev v primerjavi z univerzitetnimi diplomanti
obravnavani neenako, kar prav tako pomeni očitek o kršitvi načela enakosti pred
zakonom (ne pa 49. člena Ustave). Iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne
izhaja zahteva, da zakonodajalec primerov, ki so bili enkrat obravnavani enako,
nikoli ne bo smel obravnavati različno. Če zakonodajalec ugotovi, da za
razlikovanje obstaja utemeljen razlog, lahko do takrat enako obravnavane
primere normativno različno uredi. V obravnavanem primeru je zakonodajalec različno
razvrstil univerzitetno in visoko strokovno izobrazbo, ker je ugotovil, da se
ti dve stopnji izobrazbe razlikujeta glede na vpisne pogoje, tipično trajanje
študija, tipične možnosti za nadaljevanje študija, znanje, spretnosti in
kompetence, ki si jih posameznik pridobi s končanjem programa, in tipičen
strokovni naslov. Zato je očitek o neskladju izpodbijane določbe z načelom
enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave očitno neutemeljen.
32. Očitno neutemeljen je tudi očitek, da
naj bi izpodbijana določba kršila pravice tistih študentov, ki so vpisali
bolonjske univerzitetne programe prve stopnje in so pričakovali, da bo njihova
tako pridobljena izobrazba ustrezala univerzitetni izobrazbi po dosedanjih
študijskih programih. Študenti, ki so vpisali triletne ali štiriletne študijske
programe prve bolonjske stopnje, namreč ne morejo pričakovati, da bo njihova
izobrazba ustrezala izobrazbi, ki je bila pridobljena po dosedanjih
zahtevnejših univerzitetnih študijskih programih.
33. Očitek, da je prvi odstavek 15. člena
ZViS-E nedoločen (2. člen Ustave), ker naj bi bilo nemogoče identificirati
število ravni izobrazbe iz 15. člena ZViS-E s številom ravni v Uredbi, je
neutemeljen. Uredba in ZViS-E sta samostojna predpisa z različnimi nameni. ZViS-E
ureja razmerje med ravnmi izobrazbe po predbolonjskih študijskih programih in
ravnmi izobrazbe, ki si jo bo mogoče pridobiti v bolonjskem sistemu, uvedenem z
novelo leta 2004. Uredba pa na podlagi ZDSta (2., 3., 4., 27., 31. in 34. člen)
določa klasifikacijo izobraževanja. Zato ni treba, da bi ravni in podravni
izobrazbe, ki jih določa Uredba, izhajale iz ZViS-E.
34. Vlagatelj zahteve zatrjuje tudi, da
ZViS-E sicer odpravlja pravno praznino glede razmerja med diplomanti dosedanjih
in novih študijskih programov, vendar pa naj bi puščal neustavno pravno
praznino glede ravni izobrazbe visokošolskih strokovnih študijskih programov od
nastanka države Republike Slovenije do sprejema Uredbe. Tudi ta očitek ne drži,
saj je razmerje po določbi prve alineje prvega odstavka 15. člena ZViS-E
urejeno za vse visokošolske strokovne študijske programe, ki so bili sprejeti
pred 11. 6. 2004, torej tudi za tiste, ki so bili sprejeti od nastanka države
Republike Slovenije do sprejetja Uredbe (Uredba je začela veljati 20. 5. 2006,
uporablja pa se od 1. 1. 2007 dalje). Zato je očitek o neskladju Uredbe z 2.
členom Ustave neutemeljen.
35. Vlagatelj zahteve še navaja, da je z
ZViS-E in z Uredbo področje ravni izobrazbe premalo natančno urejeno oziroma
sploh ni urejeno. S tem naj bi zakonodajalec kršil 2. , 57. in 59. člen Ustave.
Ta očitek je pavšalen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
36. Glede na navedeno je Ustavno sodišče
ugotovilo, da prvi odstavek 15. člena ZViS-E ni v neskladju z Ustavo (5. točka
izreka).
37. Utemeljen pa je očitek, da izpodbijana
določba z novo ureditvijo razmerij med dosedanjimi in novimi študijskimi
programi ni uredila pravnega položaja tistih študentov, ki so na podlagi 49.
člena ZViS-D ob vpisu v študijske programe iz 33. člena ZViS utemeljeno
pričakovali, da bodo po končanem študiju iz 33. člena ZViS pridobili eno
stopnjo višje izobrazbe. Gre za diplomante dosedanjih univerzitetnih programov,
ki so pred uveljavitvijo ZViS-E vpisali magistrski študijski program po 33.
členu ZViS (druga stopnja).
38. Za diplomante dosedanjih univerzitetnih
programov je 49. člen ZViS-D določal, da se jim pri vpisu v nove dveletne
magistrske študijske programe z istega ali novega strokovnega področja
praviloma priznajo študijske obveznosti v obsegu 60 kreditnih točk, iz česar je
bilo mogoče sklepati, da se diplomantom dosedanjih 4 do 6-letnih študijskih
programov v novi bolonjski strukturi prizna prva stopnja, v določenih primerih
pa del druge stopnje. Na podlagi izpodbijane določbe pa izobrazba teh
univerzitetnih diplomantov že brez magistrskega študija ustreza izobrazbi,
pridobljeni po študijskih programih druge bolonjske stopnje (magistrski
študijski programi).
39. Za diplomante za pridobitev magisterija
znanosti je bilo določeno, da se jim v novih študijskih programih prizna 60
točk, iz česar je mogoče sklepati, da se jim prizna del študija tretje stopnje.7
V skladu z izpodbijano določbo tudi izobrazba teh diplomantov že brez
doktorskega študija ustreza izobrazbi, pridobljeni po študijskih programih
tretje bolonjske stopnje (doktorski študijski programi).
40. Načelo varstva zaupanja v pravo kot eno
od načel pravne države iz 2. člena Ustave posamezniku zagotavlja, da mu država
njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega
razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.
Izpodbijana določba posega v pravni položaj tistih študentov, ki so pred
sprejemom prvega odstavka15. člena ZViS-E na podlagi takrat veljavne ureditve
(49. člena ZViS-D) ob vpisu v študijske programe iz 33. člena ZViS utemeljeno
pričakovali, da bodo po končanem študiju iz 33. člena ZViS pridobili za eno
stopnjo višjo izobrazbo od tiste, ki so jo imeli pred začetkom tega študija. Z
opustitvijo takšne ureditve je zakonodajalec posegel v pričakovane pravice
omenjenih študentov. Niti iz gradiv zakonodajnega postopka niti iz odgovora DZ
pa ni razviden stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem
interesu, ki bi takšno opustitev utemeljeval. Zato je Ustavno sodišče
ugotovilo, da je ZViS-E v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2.
člena Ustave. Zakonodajalec bo moral pravni položaj teh študentov posebej
urediti in jim z novo ureditvijo zagotoviti možnost, da bodo lahko pridobili za
eno stopnjo višjo izobrazbo od tiste, ki so jo imeli pred začetkom študija, in
ne, da bodo ohranili tisto, ki bi jo imeli, tudi če ne bi nadaljevali študija.
41. Ker gre za položaj iz prvega odstavka
48. člena ZUstS, je Ustavno sodišče sprejelo ugotovitveno odločbo in določilo
zakonodajalcu rok šestih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti (3. in 4.
točka izreka).
B. – IV.
Presoja Uredbe
42. Predlagatelj zatrjuje, da je Uredba v
neskladju z načelom določnosti predpisov iz 2. člena Ustave, s 87. členom in s
tretjim odstavkom 153. člena Ustave.
43. Vlada je sprejela Uredbo na podlagi 31.
člena ZDSta, ki določa, da klasifikacije, ki se uporabljajo kot nacionalni
standardi, ureja Vlada s svojimi predpisi. Kot je bilo že povedano, je Uredba
samostojen predpis, sprejet v skladu z ZDSta, na podlagi katerega se ne
razvrščajo le izobraževalne aktivnosti in izidi za visoko šolstvo, temveč za
celotno šolstvo, poleg tega pa še za druge aktivnosti in izide, ki so merljivi
oziroma izkazljivi z listinami (certifikatni sistem). Z ZViS-E pa so urejena
razmerja med dosedanjimi in novimi študijskimi programi. Glede na navedeno je
očitek, da je bila Uredba sprejeta brez ustreznega zakonskega pooblastila v
ZViS-E očitno neutemeljen. Kot je pojasnila Vlada, je razlog, da ZViS-E omenja
Uredbo, le ta, da so bila merila, ki so bila uporabljena pri sestavljanju 15.
člena ZViS-E, primerljiva z merili za razvrščanje po Uredbi, pri čemer so bile
v Uredbi podrobneje opredeljene tudi podravni. Vsebina Uredbe je tudi znotraj
vsebinskih okvirov pooblastila iz 2., 3., 4., 27., 31. in 34. člena ZDSta. Zato
je očitek o njenem neskladju z drugim odstavkom 120. člena in s tretjim
odstavkom 153. člena Ustave očitno neutemeljen.
44. Namen Uredbe je določen v 1. členu, po
katerem s to uredbo Vlada uvaja KLASIUS kot obvezen nacionalni standard, ki se
uporablja pri evidentiranju, zbiranju, obdelovanju, analiziranju, posredovanju
in izkazovanju statistično-analitičnih podatkov, pomembnih za spremljanje stanj
in gibanj na socialno-ekonomskem in demografskem področju v Republiki
Sloveniji. V skladu z drugim odstavkom 1. člena Uredbe se KLASIUS uporablja za
razvrščanje aktivnosti izidov izobraževanja in usposabljanja v uradnih in
drugih administrativnih zbirkah podatkov (evidence, registri, baze podatkov
itd.) ter v statističnih raziskovanjih in v statističnih registrih. Namen in
uporaba KLASIUS-a sta podrobneje pojasnjena in opredeljena v petem odstavku 3.
poglavja Metodoloških pojasnil KLASIUS-a, po katerem je KLASIUS obvezen
nacionalni standard, ki se uporablja pri evidentiranju, zbiranju, obdelovanju,
analiziranju, posredovanju in izkazovanju statistično-analitičnih podatkov,
pomembnih za spremljanje stanj in gibanj na socialno-ekonomskem in demografskem
področju v Republiki Sloveniji. Namenjen je zagotavljanju konsistentnih
podatkov za statistično, analitično in raziskovalno spremljanje vključenosti
prebivalstva v aktivnosti izobraževanja in usposabljanja kot tudi za
spremljanje izobrazbene oziroma klasifikacijske strukture prebivalstva. KLASIUS
se uporablja v uradih oziroma administrativnih zbirkah podatkov (evidence,
zbirke podatkov, registri) in v statističnih raziskovanjih, in sicer za
statistično-analitično razvrščanje:
– izobraževalnih programov in drugih
aktivnosti,
– dosežene javnoveljavne izobrazbe,
nacionalnih poklicnih kvalifikacij, pridobljenih v certifikatnem sistemu, ter
drugih izidov, ki so merljivi oziroma izkazljivi z listinami,
– udeležencev izobraževanja, izvajalcev
izobraževanja, učiteljev in drugih vidikov (sekundarne enote razvrščanja) v
povezavi z aktivnostmi in izidi.
45. Iz tako opredeljenega namena je mogoče
nedvomno ugotoviti, da razvrščanje izobrazbe po Uredbi samo po sebi ne pomeni
odločitve o pravicah ali dolžnostih, temveč gre zgolj za klasifikacijo kot
orodje za organizirano in sistematično obdelavo podatkov, katere cilj je
nadomestitev zastarelih kvalifikacij in šifrantov ter priprava podlag, ki naj
bi omogočale večjo enotnost in povezljivost uradnih oziroma administrativnih
ter drugih evidenc, ki vsebujejo podatke o izobraževanju oziroma izobrazbi.
Namen KLASIUS-a je tudi omogočati lažje doseganje primerljivosti podatkov pri
posredovanju in izmenjavi statističnih podatkov z drugimi državami in
mednarodnimi organizacijami. Ker je torej namen Uredbe oziroma KLASIUS-a jasno
določen in ker razvrščanje izobrazbe samo po sebi ne pomeni odločitve o
pravicah ali dolžnostih oziroma takšno razvrščanje ne pomeni odločitve o
pogojih za zasedbo delovnega mesta niti neposredno ne vpliva na določanje plač,
so očitki o neskladju Uredbe z načelom določnosti pravnih norm (2. člen Ustave),
očitki o tem, da Uredba posega v pričakovane in pridobljene pravice (2. in 155.
člen Ustave), ter očitki o neskladju s 87. členom Ustave (zakonska pristojnost
Državnega zbora), ker naj bi Uredba kot podzakonski akt določala pravice in
dolžnosti, očitno neutemeljeni.
46. Prav tako so očitno neutemeljeni
očitki, da bi morala biti merila za razvrščanje v ravni izobrazbe zaradi tega,
ker naj bi se s takšnim razvrščanjem določale pravice in dolžnosti
posameznikov, določena z zakonom. Kot je bilo že povedano, se z Uredbo ne
določajo pravice in dolžnosti, zato merila za razvrščanje (izobraževalnih
aktivnosti in izobraževalnih izidov) v ravni niso merila, ki bi neposredno
vplivala na določanje pravic in dolžnosti. Zato ni treba, da jih določa zakon,
in je torej očitek o neskladju s 87. členom Ustave očitno neutemeljen. Poleg
tega pobudnica zmotno meni, da so ta merila določena v 2. in 4. členu Uredbe.
Člen 2 Uredbe določa le pomen izrazov, 4. člen Uredbe pa zgradbo KLASIUSA-a.
Samo na podlagi teh dveh določb pa ni mogoče ugotoviti, zakaj je npr.
srednjetehniško in drugo strokovno ter splošno izobraževanje razvrščeno v peto
raven, visokošolsko izobraževanje prve stopnje in podobno izobraževanje pa v
šesto raven. Merila za razvrščanje so namreč najpomembnejše značilnosti
posameznih študijskih programov in so podrobneje opredeljena v Metodoloških
pojasnilih KLASIUS-a.
47. Glede na navedeno je Ustavno sodišče
ugotovilo, da Uredba ni v neskladju z Ustavo (6. točka izreka).
B. – V.
Drugi očitki pobudnice
48. Pobudnica zatrjuje, da je drugi
odstavek 15. člena ZViS-E, ki določa, da podrobnejše določbe o razvrstitvi
izobrazbe sprejme Vlada v predpisu o uvedbi in uporabi klasifikacije
izobraževanja in usposabljanja v Republiki Sloveniji, v neskladju z 2. in s 87.
členom Ustave. Meni, da drugi odstavek 15. člena ZViS-E določa zakonsko
pooblastilo Vladi, ki naj bi bilo nedoločno, poleg tega pa bi morale biti
določbe o razvrstitvi izobrazbe določene z zakonom.
49. Kot je bilo že povedano, vsebuje
zakonsko pooblastilo Vladi ZDSta, zato je očitek o neskladju drugega odstavka
15. člena ZViS-E z načelom določnosti predpisov iz 2. člena Ustave očitno
neutemeljen. Ker se z Uredbo razvršča izobrazba, pri čemer to razvrščanje ne
pomeni določitve pravic in dolžnosti posameznikov, je neutemeljen tudi očitek o
neskladju izpodbijane določbe s 87. členom Ustave (zakonska pristojnost
Državnega zbora). Razlog, da ZViS-E omenja Uredbo, je le ta, da so bila merila,
ki so bila uporabljena pri sestavljanju 15. člena ZViS-E, primerljiva z merili
za razvrščanje po Uredbi, pri čemer so bile v Uredbi podrobneje opredeljene
tudi podravni.
50. Pobudnica navaja, da je sedmi odstavek
33. člena ZViS-E,8 na podlagi katerega lahko država s podzakonskim
aktom določa enovite študijske programe, v neskladju s prvim odstavkom 58.
člena Ustave. Izpodbijana določba ne določa, da se s podzakonskim aktom
določijo enoviti magistrski študijski programi, temveč določa le, da se ti
programi lahko oblikujejo, če izobražujejo za poklice, urejene z direktivami
EU, izjemoma pa tudi za druge poklice v Republiki Sloveniji, če je tako
določeno s posebnim predpisom. Izpodbijana določba določa torej le to, za
katere poklice se lahko oblikujejo enoviti študijski programi, medtem ko je
zakonodajalec določitev konkretnih študijskih programov oziroma njegovih
sestavin (predmetnik s kreditnim ovrednotenjem študijskih obveznosti, način
izvedbe programa, način ocenjevanja, pogoje za napredovanje po programu, pogoji
za dokončanje študija, itd.) v skladu s prvim odstavkom 58. člena Ustave prepustil
visokošolskim zavodom. Zato je očitek o neskladju izpodbijane določbe z načelom
avtonomnosti univerze in državnih visokih šol očitno neutemeljen.
51. Člena 10 in 17 ZViS-E pobudnica
izpodbija zato, ker naj bi omogočala, da se visoko šolstvo financira prek
uredbe oziroma s podzakonskim aktom. Zato naj bi bila v neskladju z drugim
odstavkom 58. člena Ustave, ki določa, da način financiranja univerz določa
zakon. Člen 10 ZViS-E spreminja drugi odstavek 73. člena ZViS tako, da določa,
da se sredstva za študijsko dejavnost za prvo in drugo stopnjo zagotovijo v
državnem proračunu kot skupna sredstva za univerzo ali samostojni visokošolski
zavod (integralno financiranje) ob upoštevanju študijskega področja ter števila
vpisanih študentov in diplomantov rednega študija prve in druge stopnje. S tem
členom se tretji, četrti, peti in šesti odstavek 73. člena ZViS črtajo.
Spremeni se tudi dosedanji deveti odstavek, v katerem se besedi
"obštudijsko dejavnost" nadomestita z besedilom "s študijem povezane
interesne dejavnosti študentov". Člen 17 ZViS-E pa določa, da Vlada
uskladi posebni predpis iz 75. člena zakona9 z 10. členom tega
zakona najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Do začetka
financiranja po predpisu iz prejšnjega odstavka se uporabljata Uredba o javnem
financiranju visokošolskih in drugih zavodov, članic univerz, od leta 2004 do
leta 2008 (Uradni list RS, št. 134/03 in nasl.) in Sklep o sofinanciranju
podiplomskega študija (Uradni list RS, št. 77/04).
52. Z 10. in 17. členom ZViS-E je zakonodajalec
delno spremenil način financiranja visokošolskih zavodov (drugi odstavek 73.
člena ZViS) in naložil Vladi, da mora temu ustrezno spremeniti tudi podzakonski
predpis, ki podrobneje ureja financiranje visokošolskih zavodov. Takšna
ureditev ne pomeni, da način financiranja določa podzakonski predpis, temveč
tako kot doslej temeljna pravila financiranja določa zakon (VIII. poglavje
ZViS), podrobnejša ureditev pa je v skladu z zakonom prepuščena podzakonskemu
aktu, ki ga sprejme Vlada. Zakaj naj bi 10. člen ZViS-E omogočal, da se prek
načina financiranja, ki je določen v 17. členu ZViS-E, torej s podrobnejšo
ureditvijo v podzakonskem aktu, kasneje morda določijo tudi šolnine oziroma
drugi načini financiranja, ki nimajo podlage v zakonu, pobudnica ni pojasnila.
V zvezi s tem očitkom je treba upoštevati, da v skladu s tretjim odstavkom 77.
člena ZViS državljanom Republike Slovenije in državljanom članic Evropske unije
ni mogoče predpisati šolnine za izobraževanje v okviru dodiplomskih študijskih
programov z javno veljavnostjo, ki se izvajajo kot javna služba, razen če
njihovo izvajanje presega z nacionalnim programom visokega šolstva določene
standarde. To pomeni, da zakon že določa primere, ko šolnine ni dovoljeno
predpisati. Ker gre za določitev pravice oziroma obveznosti, bi bila sprememba
takšne ureditve v skladu s 87. členom Ustave mogoča le s spremembo zakona, ne
pa tudi s spremembo podzakonskega akta. Glede na navedeno so očitno
neutemeljene navedbe o neskladju 10. in 17. člena ZViS-E z drugim odstavkom 58.
člena in s 87. členom Ustave.
53. Člen 16 ZViS-E (prehodna določba) naj
bi bil zato, ker omogoča smiselno uporabo 38.a člena ZViS-E, v neskladju z
načelom zaupanja v pravo in z načelom določnosti pravnih norm (2. člen Ustave)
ter z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).
Pobudnica očitno meni, da je vsaka zakonska določba, ki se sklicuje na smiselno
uporabo neke druge zakonske določbe, zaradi morebitne nedoločnosti v neskladju
z Ustavo. Zakonske določbe, ki se sklicujejo na smiselno uporabo druge zakonske
določbe, niso same po sebi v neskladju z Ustavo. V neskladju z Ustavo bi bile
le v primeru (tako kot tudi vse druge zakonske določbe), če z ustaljenimi
metodami razlage ne bi bilo mogoče ugotoviti njihove vsebine. Tega pa pobudnica
za konkretni primer ne zatrjuje. Pobudnica prav tako ne utemelji, zakaj naj bi
bila ta določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
54. Pobudnica izpodbija tudi 19. člen
ZViS-E, ki določa, da prenehata veljati 47. in 49. člen ZViS-D, kar naj bi
povzročilo prenehanje veljave zakonskih prehodov. S tem naj bi povzročila
neenakost med udeleženci visokošolskih študijev, kar naj bi bilo v neskladju s
14. členom Ustave. Tudi ta očitek je neutemeljen. Določba 49. člena ZViS-D je
prenehala veljati zato, ker je zakonodajalec uskladitev ravni izobrazbe na novo
uredil. Morebitno neenakost, ki naj bi zaradi tega nastala med udeleženci
visokošolskih študijev, je Ustavno sodišče presojalo v okviru določb ZViS-E, ki
so na novo uredila prehod (prvi odstavek 15. člena ZViS-E). Člen 47 ZViS-D pa
se je nanašal na javno agencijo, Svet za evalvacijo visokega šolstva in
Nacionalno komisijo za kvaliteto visokega šolstva. Te določbe niso več
potrebne, ker ZViS-E te subjekte ukinja.
55. Glede na navedeno pobuda za začetek
postopka za oceno ustavnosti sedmega odstavka 33. člena ZViS ter 10. člena,
drugega odstavka 15. člena, 16., 17. in 19. člena ZViS-E ni utemeljena. Zato jo
je Ustavno sodišče zavrnilo (7. točka izreka).
C.
56. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi drugega odstavka 26. člena, 21., 43. in 48. člena ZUstS ter tretje
alineje tretjega odstavka Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št.
86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Janez
Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav
Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno,
razen glede 5. točke izreka, ki jo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu.
Proti je glasovala sodnica Škrk.
Jože Tratnik
Predsednik
zanj
dr. Ciril Ribičič l.r.
Podpredsednik
_______________
1 Člen 31 ZDSta določa: "Klasifikacije, ki se
uporabljajo kot nacionalni standardi, ureja Vlada s svojimi predpisi."
2 Drugi odstavek 15. člena ZViS-E določa, da
podrobnejše določbe o razvrstitvi ravni izobrazbe sprejme Vlada v predpisu o
uvedbi in uporabi klasifikacije izobraževanja in usposabljanja v Republiki
Sloveniji.
3 A Glossary of Basic Terms and Definitions,
Bukarešta 2004.
4 Pred sprejetjem ZViS-E je bilo v 48. členu ZViS
določeno le, da Vlada Republike Slovenije ustanovi Svet Republike Slovenije za
visoko šolstvo.
5 Poročevalec DZ, št. 55/06.
6 Prvi odstavek 49. člena ZViS-D je določal, da se
diplomantom dosedanjih študijskih programov za pridobitev univerzitetne
izobrazbe pri vpisu v nove dveletne magistrske študijske programe z istega ali
novega strokovnega področja praviloma priznajo študijske obveznosti v obsegu 60
kreditnih točk. Po drugem odstavku 49. člena ZViS-D se je za diplomante
dosedanjih študijskih programov za pridobitev specializacije, če njihov skupni
študij ni trajal najmanj pet let, pri vpisu v študijske programe tretje stopnje
uporabljala določba tretje alineje četrtega odstavka 38.a člena zakona ali so
se zanje določile dodatne študijske obveznosti v obsegu 60 kreditnih točk.
Diplomantom dosedanjih študijskih programov za pridobitev magisterija so se v
doktorskem študijskem programu priznale študijske obveznosti v obsegu 60
kreditnih točk (tretji odstavek 49. člena ZViS-D).
7 Tako razlaga določbe 49. člena ZViS-D tudi Vlada.
8 Sedmi odstavek 33. člena ZViS določa:
"Enoviti magistrski študijski programi se lahko oblikujejo, če
izobražujejo za poklice, urejene z direktivami EU, izjemoma, če je tako
določeno s posebnim predpisom, pa tudi za druge poklice v Republiki
Sloveniji."
9 Člen 75 ZViS določa, da se financiranje po 73. in
73.a členu tega zakona podrobneje uredi s predpisom, ki ga sprejme Vlada
Republike Slovenije.