Odločba o ugotovitvi, da Zakon o pravdnem postopku ni v neskladju za Ustavo, in odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka:Up-2089/06-31

U-I-106/07

Datum: 18. 10. 2007

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mihaele Žavbi, Kamnik, in Irme Kovačič, Lukovica, ki ju zastopa Alenka Reisner, odvetnica v Domžalah, na seji 18. oktobra 2007

o d l o č i l o:

1. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07 in 73/07 – ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo.

2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-324/05 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 43/06 in 54/06 in OdlUS XV, 46) razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 658/2003 z dne 12. 1. 2005 o zavrženju revizije. Razveljavljeni sklep je temeljil na stališču, da ima v primerih, ko stranka z isto tožbo uveljavlja več zahtevkov, navedba zgolj ene skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot nenavedba vrednosti spornega predmeta. Ustavno sodišče je zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje z navodilom, naj pri ponovnem odločanju upošteva, da pritožnici glede navedbe vrednosti spornega predmeta nista bili pozvani na dopolnitev tožbe ter da pritožnici zaradi pasivnosti sodišča ne smeta trpeti škodljivih posledic, zato naj skladno z zahtevo iz 22. člena Ustave poskrbi za enako obravnavanje pritožnic.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom št. II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006 revizijo ponovno zavrglo na podlagi stališča, da postopka po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je izrazito enostranski, v revizijskem postopku ni več mogoče izpeljati brez posega v enakopraven položaj strank: določba tretjega odstavka 44. člena ZPP, po kateri je vrednost spornega predmeta mogoče ugotavljati najkasneje do začetka glavne obravnave, v tej fazi postopka onemogoča zagotovitev kontradiktornosti, s tem ko revizije nima nobena od strank, pa je zagotovljena njuna enakost.

3. Zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije sta pritožnici ponovno vložili ustavno pritožbo, v kateri zatrjujeta kršitve 14., 22., 25. in 33. člena Ustave. Vztrajata na stališču, da sta postavili dva zahtevka (po enega zoper vsakega toženca) in da je vrednost posameznega zahtevka jasno razvidna iz tožbenih navedb, zaradi česar bi jo Vrhovno sodišče lahko samo ugotovilo. Ponovno poudarjata dolžnost sodišča, da tožnika pozove na določitev vrednosti spornega predmeta oziroma da se prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. Ne strinjata se s stališčem, da bi ugotavljanje vrednosti spornega predmeta v postopku z revizijo povzročilo neenakopraven položaj strank. Odločitev po njunem mnenju posega tudi v lastninsko pravico drugih lastnikov v stanovanjsko poslovni stavbi.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-2089/06 z dne 30. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS/94) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

5. V skladu z 22. členom Ustave je bila ustavna pritožba poslana nasprotnima strankama v pravdnem postopku Mariji Al-Daghistani in Nabilu Al-Daghistaniju. V odgovoru na navedbe v ustavni pritožbi navajata, da v celoti sprejemata odločitev in obrazložitev Vrhovnega sodišča. Navedbe pritožnic v ustavni pritožbi ocenjujeta za pavšalne in neobrazložene, zato Ustavnemu sodišču predlagata, naj ustavno pritožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne. Odgovor nasprotnih udeležencev je bil poslan pritožnicama, ki nanj nista odgovorili.

6. Ker ZPP nima izrecne določbe, kako ravnati, ko v primerih iz 45. člena ZPP postopek po 108. členu ZPP ni bil izveden v fazi predhodnega preizkusa tožbe, se je v postopku odločanja o ustavni pritožbi zastavilo vprašanje, ali je zato ZPP, na razlagi katerega temelji izpodbijani sklep, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je zato s sklepom št. Up-2089/06 in U-I-106/07 z dne 29. 3. 2007 odločilo, da na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS/94 začne postopek presoje skladnosti ZPP z Ustavo. Odločitev o začetku postopka za oceno ustavnosti te določbe je v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUstS/94 poslalo v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor ni odgovoril.

B. – I.

7. V premoženjskih sporih je revizija praviloma dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta je obvezna sestavina tožbe,¹ zato mora nanjo sodnik paziti ob predhodnem preizkusu tožbe. Če ugotovi, da vrednost spornega predmeta ni navedena ali da je navedena nepopolno (npr. v taksnih ali odvetniških točkah) ali v primeru sosporništva ali objektivne kumulacije nedenarnih zahtevkov z različno podlago nediferencirano (ali drugače neustrezno), pa sta stvarna pristojnost ali pravica do revizije odvisni od vrednosti spornega predmeta, mora ukrepati po določbah 108. člena ZPP. Tožbo mora vrniti v popravo tudi, ko je od vrednosti spornega predmeta odvisna zgolj pravica do revizije.² Člen 45 ZPP namreč določa: "Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek in je pristojnost ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka pa v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, ravna sodišče po določbah 108. člena, ki veljajo za nepopolne vloge." Posledic za primer, če sodišče to svojo dolžnost opusti, ZPP ne določa.

8. Če od navedbe vrednosti spornega predmeta nista hkrati odvisni tudi stvarna pristojnost in vrsta postopka, nenavedba ali neustrezna navedba vrednosti spornega predmeta ne preprečuje meritorne presoje, temveč zgolj preizkus dovoljenosti revizije. Zato se lahko zgodi, da sodišče prve stopnje to vprašanje pri predhodnem preizkusu tožbe prezre in postane pomembno šele v postopku z revizijo, tj. po pravnomočnosti sodbe. Vprašanje, ali je v takšnih primerih ustavnoskladno ravnanje Vrhovnega sodišča, ki revizijo zavrže, čeprav tudi sodišče ni izpolnilo svoje dolžnosti in stranke pozvalo na dopolnitev tožbe, je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi št. Up-324/05. Izhajalo je s stališča, po katerem dejstvo, da je sodišče opustilo dolžnost iz 45. člena ZPP, ne sme biti v škodo tožeče stranke. Ta bi bila namreč z zavrženjem revizije obravnavana neenako v razmerju do tistih tožnikov, ki jih je sodišče v enakih primerih pozvalo na dopolnitev tožbe. Ustavno sodišče je zato sklep o zavrženju revizije razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

9. Vrhovno sodišče je ponovno odločilo, da se revizija pritožnic zavrže. Po mnenju Vrhovnega sodišča razlaga določb ZPP onemogoča spoštovanje pravice pritožnic do enakega varstva pravic brez hkratne nove kršitve pravice iz 22. člena Ustave v škodo tožene stranke. Sklep Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da v revizijskem postopku ni več mogoče izpeljati postopka po 108. členu ZPP brez posega v enakopravnost pravdnih strank. Oviro za izvedbo tega postopka po vložitvi revizije Vrhovno sodišče vidi v razlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP, ki naj bi po začetku obravnavanja glavne stvari pred sodiščem prve stopnje onemogočala vzpostavitev kontradiktornosti glede vprašanja (pravilne oziroma ustrezne) navedbe vrednosti spornega predmeta. Tretji odstavek 44. člena ZPP za primere, ko tožeča stranka v tožbi navede očitno previsoko ali prenizko vrednost spornega predmeta, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, določa, da se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti ter o tem takoj odločiti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe. Vrednosti spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik, naj bi bilo torej mogoče ugovarjati le do začetka obravnavanja glavne stvari. Ker je ta trenutek ob vložitvi revizije že mimo, bi izvedba postopka po 108. členu ZPP v postopku z revizijo po presoji Vrhovnega sodišča toženca prikrajšala za pravico do izjave v zvezi z določitvijo vrednosti spornega predmeta. Zato je v primeru, če vrednost spornega predmeta v tožbi ni bila (ustrezno, diferencirano) navedena in sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe tožeče stranke ni pozvalo na dopolnitev tožbe, možen le sklep, da nobena od strank nima pravice do revizije. Pravilo, da zaradi pasivnosti sodišča stranki ne smeta trpeti škodljivih posledic, po mnenju Vrhovnega sodišča lahko velja le, če ga je mogoče uresničiti brez posega v ustavne pravice katere od strank. Dolžnost sodišča skrbeti za pravice pravdnih strank, pa po prepričanju Vrhovnega sodišča ne gre tako daleč, da bi bilo treba tožeči stranki za ceno njenega enakega obravnavanja po tem, ko je revizija že vložena, omogočiti, da z naknadno in enostransko določitvijo vrednosti spornega predmeta odloči, ali je bodisi njena bodisi nasprotnikova revizija sploh dovoljena.

10. Takšna razlaga je glede na veljavno zakonsko besedilo možna in jo Ustavno sodišče sprejema kot ustavno skladno. Zato je moralo Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je ZPP v neskladju z Ustavo, ker ne omogoča, da bi se, kadar sodišče v primeru nenavedene ali neustrezno navedene vrednosti spornega predmeta ne pozove tožnika k dopolnitvi tožbe, od njene navedbe pa je odvisna pravica do revizije, ta vrednost določila kasneje. Ustavno sodišče je sporno ureditev preizkusilo z vidika zahtev, ki izhajajo iz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in iz načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

11. Ustava pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti drugostopenjski sodni odločbi ne zagotavlja. Odločitvi zakonodajalca je prepuščeno, ali bo to pravno sredstvo dopustil ali ne³ in pod kakšnimi pogoji. Vendar pa tako Ustavno sodišče⁴ kot Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih odločitvah pogosto poudarjata, da mora, če zakonodajalec neko pravno sredstvo dopusti, postopek s tem pravnim sredstvom ustrezati ustavnim zahtevam. To v kontekstu obravnavane zadeve pomeni, da mora biti pravno sredstvo pod enakimi pogoji dostopno vsem. Ustavno sodišče je že odločilo, da ustavna določba o enakem varstvu pravic obvezuje zakonodajalca, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju oziroma da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva.⁵

12. Ustavno sodišče skladnosti sporne ureditve z Ustavo še ni presojalo. Pač pa je Ustavno sodišče v postopkih z ustavno pritožbo že večkrat potrdilo, da odločitve sodišč o zavrženju revizije v zvezi z (ne)navedbo vrednosti spornega predmeta lahko posegajo v človekovo pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Izhodišče ustavnosodne presoje je bilo, da mora sodišče v postopku stranki (tožnika in toženca) obravnavati enakopravno ter jima zagotoviti enake možnosti za uveljavljanje njunih pravic – tudi možnosti obeh strank, da si s pravočasno navedbo vrednosti spornega predmeta zagotovita pravico do vložitve revizije. V ustavnosodni presoji so se tako izoblikovali naslednji standardi:

– Tožnik mora vrednost spornega predmeta navesti v tožbi. Če je ne, mora sodišče postopati po pravilih o ravnanju z nepopolnimi vlogami. Kadar sodišče zaradi dopolnitve nepopolne vloge (tožbe) določi tožniku rok za dopolnitev, se ob dopolnitvi v danem roku šteje, da je vloga že od vsega začetka popolna, ne glede na to, kdaj in kako je sodišče zahtevalo dopolnitev (odločba Ustavnega sodišča št. Up-82/98).

– Enaka možnost kot tožniku, ki si možnost vložitve revizije zagotovi z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi, mora biti zagotovljena tudi tožencu. Zato mora sodišče šteti, da je vrednost spornega predmeta navedena pravočasno tudi, če ni bila navedena že v tožbi, pač pa je nato toženec zahteval, da bodisi sodišče bodisi tožnik določi vrednost spornega predmeta (odločba Ustavnega sodišča št. Up-184/95 z dne 10. 7. 1997, OdlUS VI, 184).

– Toženec, ki ni sam ugotovil, da v tožnikovi tožbi ni navedeno vse, kar bi po zakonu moralo biti, in ni zahteval, naj se opredeli vrednost spornega predmeta, kršitve človekovih pravic ne more utemeljiti s sklicevanjem na to, da sodišče ni ravnalo po 45. členu ZPP in tožbe vrnilo v popravo. Takšno ravnanje sodišča, tudi če gre morda za kršitev zakona (česar Ustavno sodišče ne presoja), ne dosega tiste stopnje, ki bi omogočala sklep, da je bila pritožniku kršena človekova pravica do enakega varstva pravic v postopku, saj strank glede možnosti, da si zagotovita pravico do revizije, ni postavilo v neenakopraven položaj.

13. Z vidika enakega obravnavanja pravdnih strank konkretnega postopka obravnavana zakonska ureditev ni ustavno sporna: stranki imata glede možnosti navedbe vrednosti spornega predmeta enak položaj – obe lahko vplivata na navedbo ustrezne vrednosti spornega predmeta. Če tega ne storita (pravočasno), pravice do revizije nima nobena. V odločbi št. Up-324/05 je Ustavno sodišče izhajalo iz širše razlage 22. člena Ustave, ki presega enakopravnost strank v okviru konkretnega pravdnega postopka. Upoštevalo je zahtevo po nearbitrarni uporabi predpisa v odnosu do vsakega posameznika in s tem kriterije iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

14. Takšno razlago 22. člena Ustave je Ustavno sodišče uporabilo tudi pri presoji vprašanja morebitne neustavnosti ZPP, ki se je zastavilo v obravnavani zadevi. Zahteva po enakosti je v tem pogledu širša, saj ne zahteva le enakopravnega obravnavanja strank konkretnega postopka, temveč vseh naslovnikov pravne norme. Načelo enakosti terja, da imajo enake pravice in dolžnosti vsi tisti posamezniki in pravne osebe, ki sodijo v isto skupino, in da so si primeri, v katerih se podobno (enako) odloča, med seboj v bistvenem podobni (enaki). Če so med primeri, ki so predmet odločanja, bistvene razlike, je treba te primere drugače obravnavati, a spet tako, da imajo iste pravne posledice primeri, ki so si v bistvenem podobni oziroma enaki. Pri tipiziranju subjektov in primerov je pomembno v množici primerov (po)iskati njihove skupne bistvene lastnosti in, upoštevajoč te lastnosti, izrekati enake pravne posledice.⁶

15. Po oceni Ustavnega sodišča ureditev v ZPP tem zahtevam zadosti. Za vse velja enako pravilo, da je temeljni kriterij za dovoljenost revizije vrednost spornega predmeta in da mora tožeča stranka vrednost spornega predmeta navesti v tožbi. Takšna ureditev strankam ne onemogoča, da enako kot vsi drugi poskrbijo za varstvo svojega procesnega položaja: tožnik tako, da v tožbi navede vrednost spornega predmeta, toženec pa tako, da na pomanjkanje te procesne predpostavke pravočasno opozori.

16. Prav tako za vse velja enako pravilo, da mora sodišče ravnati po 45. členu ZPP, če tožba ni popolna. Ta določba zavezuje sodišče, da v vseh primerih, kjer vrednost spornega predmeta ni navedena oziroma ni navedena ustrezno, je pa od njene navedbe odvisna pravica do revizije, stranko pozove, naj tožbo ustrezno dopolni. Ravnanja sodišča prve stopnje, ki lahko to določbo v posameznih primerih tudi spregleda, Ustavno sodišče v okviru postopka za oceno ustavnosti predpisa ne more presojati. Na mestu pa je vprašanje, ali bi zakon moral za primere, ko nepopolnost tožbe ugotovi šele Vrhovno sodišče, predvideti možnost naknadne določitve vrednosti spornega predmeta.

17. Tudi kadar zakonodajalec odgovornost za zavarovanje strankinih pravic v določeni meri nalaga sodišču, to ne pomeni, da stranke niso tudi same dolžne poskrbeti za varstvo svojih pravic v postopku. Upoštevati je namreč treba, da je pravdni postopek kot metoda varstva civilnih pravic predvsem v individualnem interesu pravdnih strank. Zato je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku. Stranke torej v postopku nimajo samo pravic, temveč tudi odgovornost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, s tem pa tudi h kvaliteti sodnega varstva in k pospešitvi postopka.⁷

18. Vseh podrobnosti ravnanja sodišča v konkretnem postopku, ob še tako natančno določenih postopkovnih pravilih, po naravi stvari ni mogoče predvideti. Presoja z vidika splošne enakosti vseh zato nujno zahteva kritičen pristop.⁸ Ne zadošča zgolj ugotovitev, da določena kombinacija postopkovnih določb glede na okoliščine posameznega primera lahko učinkuje različno, treba se je vprašati tudi, ali bi drugačna ureditev lahko izključila vsakršen dvom o morebitnih novih neenakostih. Vsaj enakovredno kot stališče, da veljavna ureditev v ZPP dopušča neenako obravnavo strank, ki so bile pozvane na dopolnitev tožbe, in strank, ki na dopolnitev tožbe niso bile pozvane, je namreč mogoče zagovarjati tudi stališče, da bi možnost kasnejše določitve vrednosti spornega predmeta (čeprav pod predpostavko, da bi se o tem vprašanju lahko predhodno izjavili obe pravdni stranki) lahko postavila v neenak položaj tiste, ki so vrednost spornega predmeta navedli ob vložitvi tožbe (bodisi samoiniciativno bodisi po pozivu sodišča), in tiste, ki so imeli to možnost v revizijskem postopku. Ni namreč izključeno, da bi neposreden interes za ali proti vložitvi revizije lahko vplival na stranki, da pri določanju vrednosti spornega predmeta ne bi imeli pred očmi izključno ekonomskega pomena spora. Prav tako ni vedno mogoče ugotoviti, ali je izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta posledica nepopolnega predhodnega preizkusa tožbe ali zmotne ocene sodišča, da je vrednost spornega predmeta ustrezno navedena. Ustavno sodišče pa je že odločilo, da ni v neskladju z Ustavo, da Vrhovno sodišče določbe ZPP o vrednosti spornega predmeta, ki je odločilna za dopustnost revizije, presoja samostojno in pri tem ni vezano na razlago stranke ali sodišča prve stopnje ter da mora sodišče prve stopnje tudi ob ugotavljanju vrednosti spornega predmeta pri določanju višine sodne takse upoštevati pravna stališča Vrhovnega sodišča (sklep Ustavnega sodišča št. Up-613/02 z dne 13. 11. 2003, OdlUS XII, 118). Ustavno sodišče je odločilo tudi, da ne gre za kršitev človekovih pravic, če Vrhovno sodišče glede vrednosti spornega predmeta kot pogoja za dopustnost revizije ne upošteva celo okoliščine, da je bila dovolj visoka vrednost določena s pravnomočnim sklepom sodišča, izdanim med postopkom.

19. Ustavno sodišče tudi ni moglo spregledati dejstva, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne sodne odločbe. Institut pravnomočnosti, katerega pomen poudarja tudi Ustava (158. člen),⁹ v pravdnem postopku na račun pravne varnosti na eni strani izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju (izključuje nadaljnja pravna sredstva), na drugi strani pa pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe. Pravna varnost namreč terja, da vsaka odločba doseže pravno stanje, v katerem je ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. V pravnomočne sodne odločbe je z izrednimi pravnimi sredstvi mogoče posegati le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom.¹⁰ Ob takšnem izhodišču je restriktiven pristop nujen tudi pri obravnavi vprašanja, do kdaj je mogoče navesti vrednost spornega predmeta.

20. Glede na vse navedeno je utemeljen sklep, da postopku, ki ga ZPP predvideva za določitev vrednosti spornega predmeta, z vidika drugega odstavka 14. člena in z vidika 22. člena ni mogoče očitati neskladja z Ustavo (1. točka izreka). Zato ravnanje sodišča prve stopnje, ki stranke ne pozove na dopolnitev tožbe, ni v neskladju z Ustavo, če imata stranki na razpolago mehanizme, da si revizijo zagotovita sami. Ni torej v neskladju z Ustavo, če zakonodajalec skrb za zagotovitev izrednih pravnih sredstev prepusti strankam samim.

B. – II.

21. Iz dolžnosti sodišča, da stranko v primeru nenavedbe ali neustrezne navedbe vrednosti spornega predmeta pozove na dopolnitev tožbe tudi, če je od te navedbe odvisna samo pravica do revizije (45. člen ZPP), in posledic, če sodišče ne ravna v skladu z navedeno zakonsko določbo, izhajata pritožnici tudi v ustavni pritožbi. Argumente, ki jih v prid svojim stališčem navajata, je imelo Ustavno sodišče pred očmi, ko je presojalo skladnost ZPP z Ustavo. Ker izpodbijani sklep temelji na zakonski ureditvi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo, je bilo treba iz enakih razlogov zavrniti tudi očitke v ustavni pritožbi glede posledic nespoštovanja obveznosti, ki za sodišče izhajajo iz 45. člena ZPP.

22. Ustavno sodišče je sicer v odločbi št. Up-342/05 odločilo drugače. Vendar je po ponovni presoji argumentov in ob upoštevanju izčrpno obrazloženega stališča Vrhovnega sodišča, glede katerega je predhodno ugotovilo, da je ustavno skladno, presodilo, da izpodbijani sklep v tem delu ne posega v ustavno pravico pritožnic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Nepopoln predhodni preizkus tožbe je lahko kršitev zakona (česar Ustavno sodišče ne presoja), ne zadostuje pa za sklep, da je bila pritožnicama kršena človekova pravica do enakega varstva pravic, saj strank v konkretnem postopku glede možnosti, da si zagotovita pravico do revizije, ni postavilo v neenakopraven položaj.

23. Pritožnici vztrajata tudi na stališču, da sta postavili dva zahtevka (po enega zoper vsakega toženca) in da je vrednost posameznega zahtevka jasno razvidna iz tožbenih navedb, zaradi česar bi jo Vrhovno sodišče lahko samo ugotovilo. Ustavno sodišče pojasnjuje, da pri stališču, da navedba vrednosti spornega predmeta, kot sta jo navedli pritožnici, ni v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, po kateri mora biti vrednost spornega predmeta navedena posebej za vsakega od tožencev, ne gre za vprašanje, ki bi posegalo na raven ustavnih določb o človekovih pravicah, temveč gre zgolj za vprašanje pravilnosti uporabe procesnega prava, o čemer Ustavno sodišče ne odloča. Očitek o kršitvi 22. člena Ustave je zato zavrnilo.

24. Z zatrjevanjem, da izpodbijana odločitev posega tudi v lastninsko pravico drugih lastnikov v stanovanjsko poslovni stavbi, pritožnici kršitve njune pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) ne moreta utemeljiti, morebitnega posega v lastninsko pravico drugih pa pritožnici v njuni ustavni pritožbi ne moreta uveljavljati.

25. Pritožnici zatrjujeta tudi kršitev 25. člena Ustave. Ustava pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti drugostopenjski sodni odločbi ne zagotavlja, zato zgolj z zavrženjem revizije pritožnicama ta pravica ni mogla biti kršena. Drugih razlogov pritožnici ne navajata.

26. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

C.

27. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) ter druge alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo točko izreka je sprejelo soglasno. Drugo točko izreka je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema, proti sta glasovala sodnica Škrk in sodnik Ribičič.

Predsednik

dr. Janez Čebulj l.r.

___________________________________

¹ Drugi odstavek 180. člena ZPP določa: "Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta." Enaka zahteva izhaja tudi iz drugega odstavka 44. člena ZPP.

² J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (red. L. Ude in A. Galič), Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 239; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-82/98 z dne 10. 5. 2000 (OdlUS IX, 137).

³ Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166).

⁴  Odločba Ustavnega sodišča št. Up-736/04 z dne 9. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06).

⁵ P. Jambrek, člen 22 (enako varstvo pravic), v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 243.

⁶ Več M. Pavčnik: Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 125.

⁷ A. Galič: Ustavno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 135 in 136.

⁸ Nasprotno stališče bi ad absurdum vodilo do sklepa, da vsaka napaka sodišča, ne glede na to, ali pravna sredstva omogočajo njeno odpravo ali ne, pomeni neenakost med strankami različnih postopkov vsaj glede trajanja in stroškov postopka.

⁹ D. Wedam Lukić v članku "Ali naj bo dovoljenost revizije v 'diskreciji' Vrhovnega sodišča?" (Pravna praksa št. 36/07, str. 9) navaja, da so bili v času priprave Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZPP/77) močni pritiski za ukinitev revizije, ki je bila do takrat redno pravno sredstvo, ker naj bi jo stranke zlorabljale za zavlačevanje postopka. S tem, ko je revizija postala izredno pravno sredstvo, naj bi se možnost, da bi jo stranke vlagale zgolj zaradi zavlačevanja postopka, bistveno zmanjšala. Paradoksalno je, da se danes rešitev, katere namen je bil ohraniti revizijo, uporablja kot argument za njeno radikalno omejevanje.

¹⁰ Več L. Ude: Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 311, in T. Jerovšek, člen 158 (pravnomočnost), v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1071 in nasl.