Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

Številka: Up-2195/06-14

Datum: 11. 9. 2007

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Hasibe Hopić iz Bosne in Hercegovine, ki jo zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, ter Renate Hopić in Sabine Hopić iz Bosne in Hercegovine, ki ju po pooblastilu njune zastopnice Hasibe Hopić zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, na seji 11. septembra 2007

o d l o č i l o:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 1323/2006 z dne 27. 9. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je v rednem postopku zavrnilo prošnjo za azil pritožnic, ker je ugotovilo, da ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Upravno sodišče je ugodilo pritožbi pritožnic in zadevo vrnilo v novo odločanje. MNZ je zoper sodbo Upravnega sodišča vložilo pritožbo. Vrhovno sodišče je pritožbi ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo pritožnic zavrnilo.

2. Pritožnice zatrjujejo kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Navajajo, da je sodba Vrhovnega sodišča nelogična in »očitno zgrešena«, zato je arbitrarna. Pritožnice nasprotujejo stališču Vrhovnega sodišča, da se v upravnem in sodnem azilnem postopku stabilno psihično stanje stranke predpostavlja in da se te domneve ne da izpodbiti zgolj z izjavo stranke. Pritožnice menijo, da takšno stališče v azilnih zadevah ne drži. Iz 33. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 41/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil) naj bi izhajalo, da je zakonodajalec v azilnih zadevah določil višje procesne standarde, ki bi morali biti spoštovani v upravni in sodni praksi. Ker naj bi bila verodostojnost prosilca za azil bistvenega pomena za izid postopka, bi lahko pridobitev ali nepridobitev izvedenskega mnenja o psihičnih zmožnostih prosilca za azil vplivala na korektno in zakonito presojo verodostojnosti prosilca za azil. Upravni organi bi morali na podlagi 33. člena ZAzil po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Pritožnice menijo, da je tako treba obravnavati tudi vprašanje psihičnih sposobnosti prosilca. Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča naj bi sodbo Upravnega sodišča, ki je ugodila tožbi pritožnic, spremenila v zavrnilno sodbo, ne da bi navedla kakršenkoli dokaz o zatrjevani nepravilnosti sodbe Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče naj bi v izpodbijani sodbi iskalo »za lase privlečene in skrajno nelogične izgovore« za ravnanje MNZ, ki v rednem postopku ni ponovno zaslišalo strank, temveč se je oprlo na že izvedeno zaslišanje v prvotnem postopku. Ker naj bi bilo Vrhovno sodišče v vseh azilnih zadevah izrazito pristransko pri odločanju in naj bi nekritično sledilo pritožbam MNZ, naj bi bil s tem kršen tudi 23. člen Ustave (pravica do poštenega sojenja). Vrhovno sodišče naj bi tudi kršilo pravico iz 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), ker ob »diametralno nasprotni oceni pravnih in včasih tudi dejanskih vprašanj« brez javne obravnave samo spremeni sodbo Upravnega sodišča in s tem prikrajša pritožnike za pravico do učinkovite pritožbe. S tem naj bi postala odločba MNZ takoj pravnomočna in naj bi omogočala takojšen policijski izgon ali privedbo v »postojnski pripor za tujce«. Pritožnice še navajajo, da naj pristojni organi ne bi ločevali med nekonsistentnostjo in kontradiktornostjo izjav prosilcev za azil na eni strani ter lažnostjo njihovih izjav na drugi strani.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2195/06 z dne 9. 1. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in odločil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe MNZ. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) poslana Vrhovnemu sodišču v odgovor, ki pa nanjo ni odgovorilo. MNZ je na poziv Ustavnega sodišča poslalo svoja stališča o navedbah v ustavni pritožbi. Meni, da je ustavna pritožba neutemeljena.

4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.

B.

5. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je pravica stranke, da se v kontradiktornem postopku izjavi tako glede pravnih kot glede dejanskih vprašanj, pomembnih za odločitev.

6. V obravnavanem primeru je bila pritožnicam prošnja za azil najprej zavrnjena v t. i. pospešenem postopku, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od razlogov, izrecno določenih v zakonu. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne. V tem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje, določene v drugem odstavku 35. člena ZAzil,¹ izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

7. Pritožnice so prošnjo za azil vložile 1. 10. 2004. MNZ je z odločbo št. 236-735/2004 (1352-10) z dne 22. 10. 2005 prošnjo pritožnic v pospešenem postopku zavrnilo kot očitno neutemeljeno z obrazložitvijo, da naj bi prošnja temeljila na namernem zavajanju ali zlorabi, ker naj bi pritožnice lažno predstavile razloge, na katere se sklicujejo. V navedenem postopku je bilo odločeno na podlagi vsebine prošnje za azil, ki vključuje tudi izjavo prosilca, ter zaslišanja prosilk. Upravno sodišče je s sodbo št. U 2436/2005 z dne 7. 12. 2005 tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sodbo št. I Up 174/2006 z dne 15. 2. 2006 pritožbi pritožnic ugodilo, odpravilo odločbo MNZ in vrnilo zadevo v ponoven postopek. V obrazložitvi je sprejelo stališče, da je MNZ s tem, ko je zaslišalo pritožnice, začelo redni azilni postopek, zato MNZ ne bi smelo odločiti v skrajšanem postopku. MNZ bi moralo glede na zatrjevane bolezni tožnic sprejeti odločbo na podlagi izvedenega rednega azilnega postopka, torej na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v rednem azilnem postopku, in z njo odločiti, ali pritožnice izpolnjujejo pogoje za humanitarni azil. Ob tem je Vrhovno sodišče navedlo, da ni presojalo pritožbenih navedb tožečih strank, ampak jih bodo te lahko uveljavljale v ponovnem rednem postopku, ki ga bo do konca izvedlo MNZ.

8. V ponovljenem postopku je MNZ izvedlo redni azilni postopek, vendar v tem postopku ni ponovno zaslišalo pritožnic, temveč se je pri odločitvi oprlo na zaslišanje, izvedeno v pospešenem postopku. Prošnjo za azil je zavrnilo z obrazložitvijo, da utemeljeno dvomi v resničnost izjav (prve) prosilke in da prosilka ni dokazala splošne verodostojnosti. Ker naj bi bile izjave prosilke kontradiktorne in nekonsistentne glede subjektivnih okoliščin in razlogov za zapustitev matične države, naj pristojnemu organu ne bi bilo treba pridobivati nadaljnjih dokazil za ugotavljanje objektivnih okoliščin v izvorni državi. Menilo je, da subjektivnega strahu pritožnic ni mogoče objektivno konkretizirati. Zaradi splošne neverodostojnosti naj prosilke ne bi izkazale utemeljenega strahu, kot pogoja za priznanje azila. Iz enakih razlogov naj prosilke ne bi izpolnjevale pogojev za subsidiarno zaščito.²

9. Upravno sodišče je ugodilo tožbi pritožnic. V obrazložitvi je pojasnilo, da MNZ ni ravnalo po navodilih Vrhovnega sodišča. Navaja, da bi MNZ moralo ugotavljati pogoje za subsidiarno zaščito ob upoštevanju bolezni pritožnic in drugih okoliščin. Opozori tudi, da je pooblaščenec pritožnic predlagal pridobitev izvedenskega mnenja zaradi psihofizičnega stanja prve pritožnice.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi pritožbe MNZ spremenilo sodbo Upravnega sodišča in tožbo zavrnilo. Menilo je, da je sodba Upravnega sodišča nepravilna. V obrazložitvi je zapisalo, da je MNZ v ponovljenem postopku na novo ocenilo navedbe pritožnice z vidika drugega odstavka 1. člena ZAzil. Pravilno naj bi zaključilo, da izjave pritožnice niso verodostojne. Prav tako naj bi bila odločitev MNZ pravilna v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito. Glede navedb pritožnice o slabem psihičnem stanju pa ugotavlja, da se stabilno psihično stanje v upravnem in sodnem postopku predpostavlja. To domnevo naj bi bilo možno ovreči le s predložitvijo relevantnih dokazov. Takšnih dokazov pa naj pritožnice ne bi predlagale niti naj jih ne bi zatrjevale.

11. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo razliko med rednim in t.i. pospešenim azilnim postopkom. Medtem ko se v pospešenem azilnem postopku ugotavlja le dejstva, na podlagi katerih se nato presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pospešen postopek, se v rednem azilnem postopku ugotavlja dejstva o izpolnjenosti pogojev za pridobitev statusa begunca in podrejeno za pridobitev statusa subsidiarne zaščite. Povsem jasno torej je, da je njun namen povsem različen. Navedeno lahko pripelje le do sklepa, da mora pristojni organ v rednem azilnem postopku ugotavljati tudi druga dejstva, ki v pospešenem postopku niso bila ugotovljena. MNZ je odločitev v novem (rednem) postopku sprejelo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v pospešenem postopku, torej le na podlagi vsebine prošnje za azil ter zaslišanja pritožnic, izvedenega v tem postopku. Ker MNZ v rednem azilnem postopku pritožnic ni zaslišalo, jim je s tem kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. S tem jih je namreč prikrajšalo za možnost, da se izjavijo o dejstvih, ki so ključna za odločitev v rednem azilnem postopku, tj. o dejstvih, ki so pomembna za odločitev, ali pritožnice izpolnjujejo pogoje za status begunk oziroma podrejeno za status subsidiarne zaščite. Ker je Vrhovno sodišče takšno odločitev MNZ ocenilo za pravilno, je tudi samo kršilo pravico pritožnic do izjave iz 22. člena Ustave.

12. Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je pravica stranke, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če niso očitno pravno nepomembni. Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku. To sicer ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se ugotovijo z njimi, za odločitev v sporu niso odločilni, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

13. V azilnem postopku je ugotavljanje dejanskega stanja najbolj zahteven del postopka. Prosilci za azil težko sami dokazujejo vse svoje trditve in navedbe in v določenih primerih to bistveno lažje stori pristojni organ. Zato pristojni organ ni vezan samo na navedbe stranke, temveč mora tudi sam po uradni dolžnosti ugotoviti pravilno dejansko stanje. Pritožnice navajajo, da bi morali biti prosilci za azil v zvezi s svojim psihičnim zdravjem »pozitivno diskriminirani« v primerjavi s strankami v drugih upravnih postopkih. Pri tem se sklicujejo na 33. člen ZAzil, ki ureja ugotavljanje dejanskega stanja v azilnem postopku. V drugem in tretjem odstavku 33. člena ZAzil je tudi posebej urejena možnost postavitve izvedenca. Določeno je, da pristojni organ mora pridobiti izvedensko mnenje, kadar to zahteva prosilec za azil.

14. Pooblaščenec pritožnic je v tako v tožbi kot v pritožbi opozarjal na slabo psihično stanje prosilke in predlagal postavitev izvedenca. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-771/06 z dne 15. 6. 2006 (Uradni list RS, št. 66/06 in OdlUS XV, 89) navedlo, da zaradi morebitnih psihičnih zdravstvenih težav pritožnik pri vložitvi prošnje za azil in zaslišanju morda ne bi mogel ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v tem postopku. Dodalo je še, da nepovezane in nekredibilne izjave pritožnika, brez ustrezne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov za takšno prosilčevo ravnanje, same po sebi ne morejo pomeniti zavajanja in zlorabe azilnega postopka. Morebitne psihične zdravstvene težave pritožnika bi lahko vplivale na odgovore pritožnika pri vložitvi prošnje za azil in pri zaslišanju. Zato Ustavno sodišče ugotavlja, da je vprašanje psihičnega zdravja pritožnika lahko relevantno za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe MNZ.

15. Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku samo odločilo o tožbi pritožnic, zato bi bilo dolžno v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe MNZ, temveč tudi na vse relevantne tožbene očitke pritožnic ter se opredeliti do predloga pooblaščenca o postavitvi izvedenca. Vrhovno sodišče pa ni samo zavrnilo tožbenih navedb o psihičnih težavah pritožnice, do predloga pooblaščenca o postavitvi izvedenca se sploh ni opredelilo. S tem pa je pritožnicam kršilo njihovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

16. Ker je bilo z izpodbijano sodbo kršeno ustavno jamstvo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

C.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj l.r.

_______________

¹ Drugi odstavek 35. člena ZAzil določa: » Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če:

– prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja;

– je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje;

– je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili;

– prosilec lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz desete alineje 2. člena tega zakona;

– prosilec za azil prihaja iz varne izvorne države.«

² Med postopkom je bil ZAzil spremenjen. Namesto azila iz humanitarnih razlogov je uvedel institut subsidiarne zaščite (3. odstavek 1. člena).