Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20–30)

Na podlagi 35. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE) v zvezi s 94. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18) in na podlagi 54. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15) ter 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17) je Državni zbor na seji 5. marca 2020 sprejel

RESOLUCIJO

o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20-30)

1 UVOD

Ohranjena narava in kakovostno okolje sta vrednoti slovenske družbe.

Dobro stanje voda, zraka in tal je pomembno, ravno tako ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, pri čemer se vse bolj zavedamo, da smo del celotne svetovne družbe, ki živi na omejenem planetu.

Ob vse večji ozaveščenosti o pomenu zdravega okolja za kakovost življenja zdajšnje in prihodnjih generacij je varstvo okolja v ospredju slovenskih razvojnih ciljev.

V Sloveniji lahko govorimo o dobrem stanju večine okoljskih prvin, predvsem se je v zadnjih desetletjih izboljšala kakovost voda in zraka, bolje ravnamo z odpadki, bolj se zavedamo pomena ohranjene biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Izboljšala sta se tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in stanjem okolja.

Vse boljše stanje na tem področju je tudi učinek politike varstva okolja, ki je bila na podlagi rezultatov spremljanja stanja okolja in z upoštevanjem prepoznanih izzivov varstva okolja že v preteklosti določena z nacionalnima programoma varstva okolja, in sicer z Nacionalnim programom varstva okolja (Uradni list RS, št. 83/99 in 41/04 – ZVO-1; v nadaljnjem besedilu NPVO 1999) in Resolucijo o Nacionalnem programu varstva okolja 2005–2012 (Uradni list RS, št. 2/06; v nadaljnjem besedilu: NPVO 2005–2012).

Prihodnji okoljski izzivi Slovenije, povezani s tradicionalnim pojmovanjem varstva okolja, so predvsem čezmerno onesnažena območja zaradi preteklih dejavnosti, vsakoletno kratkotrajno poslabšanje kakovosti zraka, skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot ter obvladovanje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje.

Okoljski izzivi v prihodnosti pa so tudi sistemske narave, predvsem zaskrbljujoče ogrožena zmogljivost okolja, da omogoči prihodnji družbeni razvoj. Visoko stopnjo blaginje smo v Sloveniji in Evropi dosegli na način, ki je značilen praktično za vse razvite države – s preveliko rabo in čezmernim onesnaženjem virov, ki jih nudi Zemlja.

Prihodnji okoljski izzivi Slovenije niso omejeni le na območje naše države, temveč bodo na okolje pri nas občutno in dolgoročno vplivali tudi procesi v svetovnem merilu.

Zelena Slovenija, bogata z gozdovi, čisto vodo in zrakom, ter biotsko pestra, nam ni dana samoumevno. Na nas je, da skrbimo zanjo, da bodo to bogastvo lahko uživali tudi naši otroci.

Za prihodnje varstvo okolja sta ključna razumevanje in ozaveščenost prepleta varstva okolja z družbenimi in gospodarskimi procesi ter zasuk k ekosistemskemu razvojnemu modelu s trajnostno proizvodnjo in potrošnjo. Nujno bo v temeljih spremeniti sisteme, ki zadovoljujejo potrebe družbe, predvsem prehranskega, mobilnega, energetskega in bivanjskega, saj ti odločilno vplivajo na okolje. Varstvo okolja bo treba zagotoviti s sistemskim pristopom in večjo okoljsko usklajenostjo delovanja vseh sektorjev družbe ter ambiciozno vključenostjo okoljskih vsebin v politike drugih sektorjev.

Zato je zaveza za trajnostni razvoj morda še pomembnejša kot v preteklosti in zdaj še bolj kliče po udejanjenju v praksi – predvsem s korenitimi spremembami v socialnem in gospodarskem razvoju, kjer je nujen preobrat k bolj trajnostnemu načinu bivanja, proizvodnje in potrošnje, toda ne na papirju in v dokumentih, temveč v praksi in vsakdanjem življenju, in tudi ne na pamet, temveč s celostnim, sistemskim pogledom in pristopom ter večplastnim naborom znanja na podlagi analiz posledic in učinkov ter predvsem z družbenim soglasjem.

Nacionalni program varstva okolja naj torej pomeni družbeno soglasje glede prihodnjega varstva okolja oziroma okoljskih robnih pogojev razvoja Slovenije, ki ima dolgo tradicijo in vzpostavljeno upravno organiziranost varstva okolja ter podporo nevladnih organizacij in drugih strokovnih inštitucij ter posameznikov.

Slovenija ima vse danosti, da postane okoljsko in trajnostno odlična ter da zdajšnjim in prihodnjim generacijam zagotovi kakovostno življenje ob upoštevanju zmogljivosti planeta.

2 NAMEN

Z Nacionalnim programom varstva okolja za obdobje 2020–2030 (v nadaljnjem besedilu: NPVO 2020–2030) so zaradi doseganja okoljske vizije: OHRANJENA NARAVA IN ZDRAVO OKOLJE V SLOVENIJI IN ZUNAJ NJE OMOGOČATA KAKOVOSTNO ŽIVLJENJE ZDAJŠNJIM IN PRIHODNJIM GENERACIJAM opredeljene usmeritve, cilji, naloge in ukrepi deležnikov varstva okolja, in sicer:

-        dolgoročne usmeritve, cilji, naloge in ukrepi varstva okolja;

-        dolgoročne usmeritve, cilji, naloge in ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot (Nacionalni program varstva narave);

-        državna politika upravljanja z vodami (Nacionalni program upravljanja z vodami);

-        ukrepi za doseganje ciljev Strategije razvoja Slovenije 2030, ki med strateškimi usmeritvami za doseganje kakovostnega življenja prepoznava tudi ohranjeno zdravo naravno okolje;

-        usmeritve za načrtovanje in izvajanje politik drugih sektorjev, ki vplivajo na okolje;

-        usmeritve in ukrepi za izpolnjevanje mednarodnih razvojnih zavez (predvsem Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 (v nadaljnjem besedilu: Agenda 2030);

-        usmeritve in ukrepi za izpolnjevanje mednarodnih zavez na področju varstva okolja, ohranjanja narave in upravljanja z vodami.

3 IZHODIŠČA

3.1 Okolje je vrednota slovenske družbe

Za prebivalce Slovenije je ohranjena narava in kakovostno okolje, v katerem živimo, vrednota.

Zavedamo se pomena dobrega stanja voda, zraka in tal, še posebej pomembno mesto ob tem pa ima skrb za ohranjanje narave, pri čemer se vse bolj zavedamo tudi, da smo del celotne svetovne družbe, ki živi na omejenem planetu.

Še več, ob zavedanju, da se dogajajo procesi svetovnih podnebnih sprememb, ki vsa živa bitja ogrožajo na način, kot ga še nismo doživeli, družba prepoznava pomen varstva okolja in narave, sebe pa vidi kot del okolja in narave.

Varstvo okolja tako izgublja antropocentrično, na človeka usmerjeno izhodišče in ga nadomešča z ekocentričnim, torej na naravo, katere del smo ljudje, usmerjenim izhodiščem. S takim pristopom varujemo notranje vrednote narave same po sebi in svoja ravnanja prilagajamo, tako da ohranjamo naravne sisteme in s tem naravno ravnovesje. Kajti narava nam omogoča življenje, vendar le, če njeni cikli potekajo v njenem lastnem ritmu in so v ravnovesju.

Pot razvoja družbe mora zato biti pot zavedanja, da je naravno ravnovesje tisti okvir, v katerem potekajo vse človekove dejavnosti, in je podstat našega razvoja.

3.2 Zakonske podlage

NPVO 2020–2030 je pripravljen v skladu z Zakonom o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE; v nadaljnjem besedilu: Zakon o varstvu okolja), Zakonom o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18; v nadaljnjem besedilu: Zakon o ohranjanju narave) in Zakonom o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15; v nadaljnjem besedilu: Zakon o vodah) in združuje nacionalni program varstva okolja, nacionalni program varstva narave in nacionalni program upravljanja z vodami.

V skladu z Zakonom o varstvu okolja so z NPVO 2020–2030 določeni dolgoročne usmeritve, cilji ter naloge varstva okolja. NPVO 2020–2030 vsebuje:

-        povzetek poročila o okolju,

-        cilje v določenem obdobju in ukrepe za njihovo uresničevanje,

-        prednostne naloge,

-        usmeritve za razvoj dejavnosti in javnih služb varstva okolja,

-        oceno potrebnih sredstev za izvedbo programa ter njihovih virov in

-        obveznosti iz ratificiranih mednarodnih pogodb in strategij ter programov EU, ki se nanašajo na varstvo okolja.

V skladu z Zakonom o ohranjanju narave je z Nacionalnim programom varstva narave opredeljen javni interes pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot ter so določeni cilji in usmeritve za:

-        ohranitev biotske raznovrstnosti s programom ukrepov varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov,

-        varstvo naravnih vrednot s programom ustanavljanja zavarovanih območij in obnovitve naravnih vrednot,

-        način izpolnjevanja mednarodnih obveznosti,

-        vzgojo in izobraževanje na področju ohranjanja narave,

-        ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave,

-        zagotavljanje finančnih virov za izvajanje varstva narave.

V skladu z Zakonom o vodah je z Nacionalnim programom upravljanja z vodami določena državna politika upravljanja z vodami, ki vsebuje:

-        oceno stanja na področju upravljanja z vodami,

-        cilje in usmeritve za varstvo voda, urejanje voda in njihovo trajnostno rabo,

-        prioritete za doseganje ciljev upravljanja z vodami,

-        oceno potrebnih sredstev za izvedbo programa in roke za doseganje ciljev ter

-        usmeritve za izvajanje mednarodnih pogodb, ki se nanašajo na upravljanje z vodami.

3.3 Porabimo več in onesnažujemo bolj kot planet prenese – nujen je ekosistemski pristop k razvoju

Okoljske inštitucije, med njimi Evropska agencija za okolje (v nadaljnjem besedilu: Evropska okoljska agencija), in posamezni ugledni strokovnjaki opozarjajo na problem prevladujočega razvojnega modela, ko se hkrati s povečevanjem blaginje (predstavljena je z indeksom človekovega razvoja) povečuje tudi okoljski odtis, torej izraba naravnih virov in onesnaževanje okolja.

Okoljski odtis ali ekološki odtis je sintezni kazalnik okoljske razsežnosti razvoja, ki ga Omrežje za globalni ekološki odtis (Global Footprint Network – GFN) izračunava za okoli 200 držav sveta, med njimi tudi za Slovenijo. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, tako imenovanih globalnih hektarjih (gha), ki pomeni rodovitne površine, potrebne za zadovoljitev človekovih potreb, med njimi potreb po hrani. Sestavljen je iz odtisa kmetijskih pridelkov, pašništva, gozdnih proizvodov, ribištva, odtisa pozidanih površin in ogljičnega odtisa.

Na sliki 1 je prevladujoči razvojni model predstavljen s kombinacijo dveh sinteznih kazalnikov: indeksa človekovega razvoja in okoljskega odtisa, značilno za posamezne države. Rdeča puščica prikazuje smer razvoja, ki se dogaja, in po katerem višjo razvitost spremlja višji okoljski odtis. Razvoj se torej dogaja brez upoštevanja okoljskih zmožnosti planeta.

Blaginje na račun povečevanja okoljskega odtisa si ne moremo in ne smemo več privoščiti. Človekov razvoj je treba ločiti od rabe naravnih virov in okoljskih pritiskov ter doseči kombinacijo človekovega razvoja in okoljskega odtisa v smeri, ki jo kažejo zelene puščice na sliki 1, to je v spodnji desni, zeleno označeni kvadrant (trajnostno).

Ker države v razvoju pri obremenjevanju okolja za gospodarsko rast sledijo razvitim državam, je nujno, da vse države takoj in odločno stopijo na pot trajnostnega razvoja.

Slika 1: Razvojni modeli in ključni izziv 21. stoletja: dobro živeti ob upoštevanju okoljskih mej

Vir: Slika je povzeta po predstavitvi dr. Hansa Bruyninckxa 12. oktobra 2016 v Ljubljani

Doseganje blaginje s preveliko rabo surovin in ekosistemskih storitev Zemlje je značilno tudi za Slovenijo. Po zadnjih dostopnih podatkih (za leto 2016) je bilo porabljenih toliko virov, da bi človeštvo, če bi živelo na tak način, zaloge Zemlje, ki so na voljo za celo leto, v letu 2019 porabilo že do 27. aprila 2019. Za EU je bil ta dan (to je dan okoljskega dolga) 10. april.

Dodatne analize okoljskega odtisa Slovenije so pokazale, da je leta 2016 v Sloveniji znašal ekološki odtis 5,1 gha, kar je več od EU (4,6 gha) in večine sosednjih držav (slika 2), in za več kot 80% višje od svetovnega povprečja (2,75 gha).

Slika 2: Ekološki odtis in ekološki presežek oziroma primanjkljaj, 2016

Vir: Kovač, M., Ekološki odtis Slovenije in EU v obdobju 2000–2016, UMAR, 2019

Primerjava ekološkega odtisa z biološko zmogljivostjo narave oziroma biokapaciteto (to so tiste biološko produktne površine, ki so se sposobne regenerirati in so prav tako preračunane v globalne hektarje) pokaže, da je bil ekološki odtis Slovenije leta 2016 več kot še enkrat višji od biokapacitete naše države (2,2 gha), zato je ekološki primanjkljaj znašal 2,9 gha (slika 2). To ustreza obnovitveni sposobnosti 3,1 Zemelj – kot človeštvo v celoti pa bi potrebovali 1,7 Zemlje, da spet obnovi naravne vire, ki jih letno potrošimo.

V Sloveniji smo uspeli veliko bolj kot drugje po svetu ohraniti celovitost ekosistemov in se ubraniti njihove degradacije. Kljub temu veliko povpraševanje po biokapaciteti dosegamo z uvozom, predvsem fosilnih goriv, ki vplivajo na višanje izpustov toplogrednih plinov (v nadaljnjem besedilu: TGP) in s tem tudi na ekološki odtis. Analiza strukture ekološkega odtisa za Slovenijo pokaže največji delež ogljičnega odtisa (okrog 60%), ki je posledica rabe fosilnih goriv. Večina ogljičnega odtisa je nastala v dveh gospodarskih dejavnostih, in sicer v prometu in energetiki.

Trajnostna razvojna pot Slovenije je lahko le pospešeno zniževanje okoljskega odtisa v omejitvah ekosistemske zmogljivosti ob hkratnem zmernem povečevanju blaginje oziroma njenem ohranjanju. To vizijo podpira tudi zaveza v Strategiji razvoja Slovenije, da se do leta 2030 ekološki (okoljski) odtis zmanjša za 20% (s 4,7 gha/osebo v letu 2013 na 3,8 gha/osebo). Za takšno razvojno pot je – po Evropski okoljski agenciji – nujna nova razvojna paradigma: ekosistemski razvoj.

Evropska okoljska agencija opozarja, da je za uresničevanje evropske okoljske vizije (»Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta«) nujna sistemska sprememba razvojnega modela, in sicer umestitev temeljnih družbenih sistemov v meje ekosistemov (slika 3). Trajnostni razvoj se torej uresničuje prek gospodarskega, družbenega in okoljskega razvoja, ki ustvarja pogoje in priložnosti za zdajšnje in prihodnje rodove, pri čemer stanje ekosistemov in njihova sposobnost opravljanja ekosistemskih storitev družbi določata možnosti njenega razvoja (ekosistemske storitve so samočistilne in samoregenerativne sposobnosti našega okolja, ki nam med drugim omogočajo čist zrak, od katerega smo odvisni, čisto vodo, ki jo pijemo, čisto prst za pridelavo hrane, vlaknine, les).

Slika 3: Ekosistemski model razvoja (umestitev temeljnih družbenih sistemov v okvir ekosistemov)

Vir: Evropska okoljska agencija

3.4 Stanje okolja v Sloveniji in doseganje okoljskih ciljev Agende 2030

Poročilo o okolju v Republiki Sloveniji 2017, izdelano na podlagi kazalcev stanja okolja, rezultatov načrtnih spremljanj stanja (monitoringov) ter drugih podatkov, zajema značilnosti okolja v Sloveniji v obdobju 2009–2015. Ključni vsebinski poudarki tega poročila so:

-        stanje okolja se izboljšuje, kar je učinek načrtne okoljske politike in celovite okoljske zakonodaje, sprejete v zadnjih desetletjih. Zmanjšali so se izpusti večine onesnaževal v zrak in vodo, boljše je ravnanje z odpadki, okrepljena so prizadevanja za ohranjanje biotske raznovrstnosti, bolje razumemo povzročitelje okoljskih izzivov;

-        skrb vzbujajoče je stanje okolja na posameznih omejenih lokacijah, predvsem glede kakovosti zraka in onesnaženosti tal, boljši napredek je potreben za ohranjanje biotske raznovrstnosti, snovno učinkovitost, trajnostno rabo prostora in prilagajanje na podnebne spremembe;

-        večinoma smo na dobri poti k doseganju ciljev glede izpustov glavnih onesnaževal zunanjega zraka, vpliva onesnaženega zraka na ekosisteme, ekološkega in kemijskega stanja površinskih voda, kemijskega stanja podzemnih voda, učinkovite rabe snovi in virov, ravnanja z odpadki, izpustov toplogrednih plinov in blaženja podnebnih sprememb ter škodljivih vplivov na zdravje ljudi zaradi onesnaženosti vode;

-        delno smo na dobri poti doseganja ciljev glede stanja biotske raznovrstnosti ter onesnaženosti zraka s PM10 in prizemnim ozonom.

3.5 Izvedba Nacionalnega programa varstva okolja 2005–2012

Državni zbor je leta 2005 sprejel prejšnji nacionalni program varstva okolja: NPVO 2005–2102 kot osnovni strateški dokument na področju varstva okolja za izboljšanje okolja in kakovosti življenja ter varstvo naravnih virov.

V programu je poudarjen pomen varstva okolja za trajnostni razvoj, cilji in ukrepi pa so določeni za štiri področja: podnebne spremembe, narava in biotska raznovrstnost, kakovost življenja ter odpadki in industrijsko onesnaževanje.

Iz pregleda izvedenih ukrepov na področju podnebnih sprememb je razvidno okrepljeno zavedanje o podnebnih spremembah, zmanjšane so emisije TGP in snovi, ki povzročajo tanjšanje ozonskega plašča, dosežen je tudi cilj deleža OVE v celotni energetski oskrbi države. Niso pa doseženi cilji glede zmanjšanja energetske intenzivnosti, deleža biogoriv v prometu in glede deleža soproizvodnje toplote in energije v proizvodnji električne energije. NPVO 2005–2012 je določil tudi naloge za vzpostavitev sistema spremljanja emisij TGP, od katerih so izvedene naloge glede evidenc emisij TGP in sistema trgovanja s pravicami emisij, niso pa izvedene naloge prilagajanja podnebnim spremembam in spremljanja ponorov za področje rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva.

Na področju ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti so bili na podlagi NPVO 2005–2012 sprejeti pomembni strateški dokumenti (Akcijski načrt ohranjanja biotske raznovrstnosti s programom upravljanja območij NATURA 2000, Program upravljanja območij Natura 2000 /2007–2013/ ter strategije upravljanja populacij velikih zveri) in vzpostavljen je sistem upravljanja območij NATURA 2000. Za dejavnosti, ki imajo načrte gospodarjenja z naravnimi viri (gozdarstvo, lovstvo, ribištvo), so ti načrti tudi upravljavski načrti za NATURO 2000. Niso pa bili sprejeti strateški dokumenti glede invazivnih tujerodnih vrst in glede varstva naravnih vrednot. Za območja, pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ustanovitveni akti za širša zavarovana območja niso bili usklajeni z Zakonom o ohranjanju narave in niso bili sprejeti ustanovitveni akti za ožja zavarovana območja, prav tako ni bila vzpostavljena centralna enota za zavarovana območja in ni dosežen cilj, da površina zavarovanih območij doseže 10% površine Slovenije. Je pa za ta območja dosežen napredek glede njihove vključitve v kmetijsko-okoljske programe, glede njihovega odkupa, obnovitve njihovih okrnjenih delov in glede sistema odškodnin zaradi omejene lastninske pravice. Pri varstvu naravnih vrednot so delno doseženi cilji glede njihovega zavarovanja, pogodbenega varstva oziroma skrbništva, informacijskega sistema, njihove obnovitve v naravi ter ureditve ali fizične zaščite za tiste, ki jih lahko ogrozi ogledovanje. Glede spremljanja stanja biotske raznovrstnosti še ni vzpostavljen celovit sistem, izvedena tudi še ni revizija rdečega seznama ogroženih vrst. Vzrokov za slabo izvedenost ukrepov je več, od preveč velikopotezno zastavljenih ciljev in pomanjkanja politične volje za ustanavljanje novih zavarovanih območij do znižanja sredstev zaradi javnofinančne krize in prerazporeditve ključnih kadrov na druge naloge.

Na področju kakovosti življenja so bili doseženi cilji glede zmanjšanja izpustov žveplovih oksidov (SOx), dušikovih oksidov (NOx), nemetanskih hlapnih ogljikovodikov (NMVOC) in amonijaka (NH3) na območju naše države, ne pa tudi cilji glede dnevnih mejnih vrednosti za delce PM10 ter prizemnega ozona. Doseženi so bili cilji glede ravnanja s kemikalijami in gensko spremenjenimi organizmi (v nadaljnjem besedilu: GSO) ter ukrepi glede urejanja voda. Na področju varstva pred hrupom v okolju so bile izdelane strateške karte hrupa, operativni programi z ukrepi varstva pred hrupom pa z zamudo.

Cilji in ukrepi na področju ravnanja z odpadki in industrijskega onesnaževanja so bili doseženi oziroma izvedeni.

NPVO 2005–2012 pa je vseboval tudi cilje in ukrepe na drugih področjih, kjer ni bilo napredka ali je bil napredek skromen in ostajajo izzivi za prihodnje ravnanje: vključevanje varstva okolja v politike drugih sektorjev, uporaba ekonomskih instrumentov za varstvo okolja, prehod na trajnostno potrošnjo in proizvodnjo, sanacija degradiranih območij.

3.6 Posvetovanja z javnostjo pri pripravi NPVO 2020–2030

Pred začetkom priprave NPVO 2020–2030 sta bili organizirani posvetovanji s predstavniki nevladnih organizacij in drugih strokovnih inštitucij s področja varstva okolja, ki sta prispevali zaključke in napotke:

-        program bo živ dokument, če bodo ukrepi dogovorjeni jasno in skupaj z vsemi deležniki, s hkratnim prevzemanjem odgovornosti in s stalnim preverjanjem učinkovitosti njegovega izvajanja. Pripravo programa je treba uskladiti z drugimi strateškimi dokumenti. Naj velja za omejitveni dokument skupnosti, ki določa robne pogoje razvoja. V njem je treba prepoznati tudi izzive, za katere jasne rešitve še niso poznane, saj je to ozaveščevalna naloga programa;

-        ohranjanje zdravega okolja in naravnih virov je treba poudariti kot primarni javni interes. Izhodišče gospodarskega razvoja in prostorskega načrtovanja mora postati zavedanje omejenosti naravnih virov in prostora. Cilj Slovenije naj bo gospodarstvo z nizkim okoljskim odtisom;

-        na novo je treba opredeliti vrednostni sistem varovanja okolja: od tehničnih ravni in podatkov do vrednostnih sistemov;

-        eden najmočnejših vzvodov podpornih ravnanj je harmonizacija predpisov med sektorji ter integracija okoljskih vsebin v razvojne politike in politike drugih sektorjev ter v Strategijo razvoja Slovenije 2030. Smiselna bi bila vpeljava ocene okoljskih in socialnih vplivov vseh strateških dokumentov. Okrepitev sodelovanja med sektorji je pomembna tudi z vidika usklajenih finančnih spodbud in podpornih shem;

-        prostorsko načrtovanje mora biti razumljeno kot učinkovit instrument podpore doseganju ciljev varstva okolja. Načrtovanje rabe prostora naj bo strateško glede na potenciale in potrebe, ne zgolj odgovarjanja na posamezne pobude. Ocene presoj vplivov na okolje naj se zagotavljajo neodvisno od želja investitorjev in politikov. Študije, ki vključujejo celovito presojo okolja in okoljske presoje posegov, naj potekajo neodvisno in z vključevanjem vseh deležnikov. Zelo pomembna instrumenta integriranja okoljskih in drugih politik sta zgodnje oziroma pravočasno usklajevanje javnosti ter izobraževanje deležnikov;

-        pri podpornih politikah je treba cilje in ukrepe varstva okolja uvajati s celovitimi analizami stroškov in koristi;

-        velik pomen imajo za varstvo okolja izobraževanje in krepitev kompetenc obstoječega kadra, ozaveščanje na terenu ter načrtna, pravočasna priprava in izbiranje človeških virov za odgovorne položaje, pa tudi boljša informiranost uradnikov za načrtovanje in izvajanje politik. Mehanizem sodelovanja javnosti je treba v praksi izvajati kakovostno;

-        na rabo naravnih virov je treba gledati celostno, na podlagi ovrednotenih ekosistemskih storitev in koristi, ki jih prinaša naravni kapital, ter vključenih eksternih stroškov v ceno proizvodov in storitev. Naravni kapital moramo razumeti kot razvojni potencial in ne kot oviro razvoju. Različni interesi glede rabe naravnih virov naj se usklajujejo pregledno, na podlagi vzpostavljenih kriterijev za odločanje. Država je največja grožnja varovanju okolja, zato je treba vzpostaviti mehanizme usklajevanja prednostnih področij (gospodarsko nasproti okoljskemu) ter uskladiti različne sektorske politike (npr. gospodarsko, okoljsko, finančno, kmetijsko, razvojno), ki naj temeljijo na strokovnih izhodiščih. Skladno s tem naj bodo tudi kazalniki razvoja bolj celostni in ne predvsem bruto domači proizvod;

-        veljavna zakonodaja je večinoma kakovostna; potrebna je okrepitev nadzora nad izvajanjem zakonodaje, kar je eden od pomembnejših izvedbenih vzvodov;

-        pomembnejši prepoznani izzivi v prihodnje so blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe, izraba degradiranih površin in ohranjanje ekosistemskih storitev tal ter približevanje neto ničelni pozidavi. Kakovost podatkov in načrtnih spremljanj stanja je treba izboljšati, saj je to pomembno za zanesljivost analiz in napovedi. Izboljša naj se dostopnost okoljskih podatkov.

3.7 Mednarodne razvojne in okoljske zaveze

Izvajanje NPVO 2020–2030 bo prispevalo k doseganju mednarodnih razvojnih in okoljskih zavez.

Agenda 2030, sprejeta leta 2015 na vrhu Organizacije združenih narodov, je svetovni dogovor mednarodne skupnosti za odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev napredka ter varstva okolja za zdajšnje in prihodnje generacije. Z Agendo 2030 se je 193 držav, tudi Slovenija, zavezalo k načrtu, ki na uravnotežen način povezuje tri razsežnosti trajnostnega razvoja – ekonomsko, socialno in okoljsko – ter jih prepleta v zagotavljanju 17 splošnih in 169 konkretnih ciljev trajnostnega razvoja. Agenda 2030 pomeni prelom paradigme svetovnega razvoja, ki je doslej temeljil (zlasti) na tokovih razvojne pomoči iz razvitih držav v manj razvite: svetovni cilji trajnostnega razvoja so univerzalni (za vse države), povezani in neločljivi.

Izvajanje NPVO 2020–2030 bo prispevalo k doseganju svetovnih ciljev trajnostnega razvoja kot so opredeljeni z Agendo 2030, saj je okolje neposredno ali posredno vključeno v večino ciljev trajnostnega razvoja, še zlasti pa v:

Cilj 2:     odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo;

Cilj 3:     poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih;

Cilj 6:     vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri;

Cilj 7:     vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije;

Cilj 8:     spodbujati trajnostno, vključujočo in vzdržno gospodarsko rast, polno in produktivno zaposlenost ter dostojno delo za vse;

Cilj 9:      zgraditi vzdržljivo infrastrukturo, spodbujati vključujočo in trajnostno industrializacijo t   er pospeševati inovacije;

Cilj 11:   poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja;

Cilj 12:   zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe;

Cilj 13:   sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam ob priznavanju, da je najpomembnejši mednarodni medvladni okvir za pogajanja o boju proti podnebnim spremembam na svetovni ravni okvirna konvencija Združenih narodov, ki ureja spremembo podnebja  (v nadaljnjem besedilu: UNFCCC);

Cilj 14:   ohranjati in vzdržno uporabljati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj;

Cilj 15:   varovati in obnoviti kopenske ekosisteme ter spodbujati njihovo trajnostno rabo, trajnostno gospodariti z gozdovi, boriti se proti širjenju puščav, preprečiti degradacijo zemljišč in obrniti ta pojav ter preprečiti izgubo biotske raznovrstnosti.

Glede mednarodnih okoljskih zavez na svetovni ravni bo izvajanje NPVO 2020–2030 podprlo predvsem zaveze, ki zadevajo ohranjanje biotske raznovrstnosti in blaženje podnebnih sprememb.

Glede ohranjanja biotske raznovrstnosti NPVO 2020–2030 vsebuje tudi ukrepe za izvajanje konvencije, ki ureja biološko raznovrstnost (v nadaljnjem besedilu: Konvencija o biološki raznovrstosti) in Strateškega načrta 2011–2020 za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki vsebuje tako imenovane Aichijske cilje.

Glede blaženja podnebnih sprememb so v NPVO 2020–2030 upoštevane zaveze UNFCCC iz leta 1992, ki je krovni mednarodni dokument za boj proti podnebnim spremembam. Podrobnejše zaveze glede emisije TGP za obdobje od 2005 do 2020 določa Kjotski protokol k UNFCCC, za obdobje po 2020 pa Pariški sporazum, katerega cilj je preprečitev povečanja svetovne povprečne temperature nad 2 °C na prehodu v drugo polovico tega stoletja v primerjavi s predindustrijsko dobo. To pomeni, da morajo vse razvite države sveta zmanjšati svoje emisije TGP za najmanj 80–95% do leta 2050; vse države v razvoju pa svoje emisije TGP najmanj prepoloviti (v primerjavi z verificiranimi emisijami TGP v letu 1990). Dodatna prizadevanja pa bodo potrebna za dosego cilja preprečitve povečanja svetovne temperature nad 1,5 °C, ki po mnenju pristojnih institucij (IPCC in UNEP) in strokovnjakov pomeni mejo, do katere so posledice podnebnih sprememb še obvladljive za prehod v trajnostni razvoj. Posebno poročilo IPCC (IPCC Special Report on 1,5 Degrees (http://www.ipcc.ch/report/sr15/) – poročilo služi kot osnova za začetek politične ter strokovne razprave o nujnem povečanju ambicije pogodbenic za pripravo in oddajo dokončnih kvantificiranih ciljev NDCs – National Determined Contributions najpozneje do leta 2020.) za cilj 1,5 °C Pariškega sporazuma navaja, da je doseganje tega cilja na svetovni ravni še vedno tehnično možno, toda samo, če se celotne svetovne emisije TGP do leta 2030 zmanjšajo za polovico glede na leto 1990 in se doseže nevtralnost emisij TGP oziroma ogljično nevtralnost v letih 2040–2055. Večina pogodbenic UNFCCC mora občutno povečati podnebne cilje, da bi lahko sledile trajektoriji že za cilj 2 °C.

Evropski svet je leta 2014 določil skupni podnebni cilj na ravni EU: zmanjšanje emisij TGP za najmanj 40% do leta 2030 glede na leto 1990 in za najmanj 80% do leta 2050. Do leta 2030 sta na ravni EU določena tudi ločena cilja za zmanjšanje emisij iz ETS-dejavnosti (ETS-dejavnosti so tiste, ki so vključene v Sistem Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov.)(– 43% glede na leto 2005) in ne-ETS-dejavnosti (- 30% glede na leto 2005). Cilj za ne-ETS dejavnosti je porazdeljen med države članice v razponu od 0 do – 40% glede na razvitost posamezne države in druge kriterije. Za Slovenijo je določen cilj – 15% za ne-ETS-dejavnosti.

3.8 Vplivi svetovnih dolgoročnih vzorcev sprememb (globalnih megatrendov) na okolje v Sloveniji: pomembna sporočila

Čeprav je v EU dosežen pomemben napredek na področju okolja, pa so dolgoročne napovedi manj ugodne. Vzroki so predvsem sistemske značilnosti okoljskih izzivov in soodvisnost s svetovnimi razvojnimi spremembami. Evropska okoljska agencija ugotavlja, da lahko okoljsko vizijo EU do 2050 dosežemo le, če v temeljih spremenimo sisteme, ki zadovoljujejo potrebe družbe, skupaj z globokimi spremembami v prevladujočih strukturah, praksah, tehnologijah, politikah, življenjskih stilih, mišljenju. Potrebni so trajnostni prehodi naših sistemov proizvodnje in potrošnje – predvsem sistemov, povezanih z energijo, mobilnostjo, hrano, bivanjem, ki so globinski vzrok okoljskih in podnebnih pritiskov. Prizadevamo si za prehode v nizkoogljično, krožno in bio gospodarstvo, za katere je EU že sprejela agende. Trajnostni prehodi pa zahtevajo sistemske inovacije – celostne inovacije sistemov, ki vključujejo tako tehnološke kot socialne inovacije in paradigmatski premik v razvoju znanja in upravljanja, v inovacijah in vizijah.

Nekateri okoljski in podnebni problemi, s katerimi se spoprijemamo danes, niso odvisni le od ravnanj v Evropi, temveč tudi od dogajanja po vsem svetu – predvsem velikih sprememb, ki se dogajajo na svetovni ravni, t. i. globalnih megatrendov (v nadaljnjem besedilu: GMT). GMT pomeni veliko družbeno, ekonomsko, okoljsko, politično ali tehnološko spremembo, ki se zasnuje počasi – kot so na primer demografski trendi, tehnološki razvoj, digitalizacija, naraščajoči pritiski na okolje. Ko se udejanji, vpliva na številne aktivnosti, procese in tudi na dojemanje pojavov. Njen vpliv je dolgoročen, traja več desetletij.

Evropska okoljska agencija že več let poglobljeno preučuje vpliv GMT na okolje v Evropi in širše. Na njeno pobudo je bila v letih 2017 in 2018 izdelana študija o vplivu dveh GMT na okolje v Sloveniji: GMT 7 – okrepljeno svetovno tekmovanje za vire in GMT 9 – vse hujše posledice podnebnih sprememb.

Izsledki študije kažejo, da posledice teh GMT čutimo v več sektorjih (npr. kmetijstvu, gozdarstvu, gospodarstvu, tehnologiji, industriji, prometu, turizmu). Vplivata lahko na proizvodnjo hrane in prehransko varnost, odvisnost od trgovine in virov, okolje, zdravje in ranljivost ljudi. Ocena vplivov in posledic pa je strnjena v deset ključnih sporočil za Slovenijo:

-        vse bolj spremenljivo podnebje bo v prihodnje vse hujši izziv za kmetijstvo in prehransko varnost,

-        odnosi Slovenije z Evropo in svetom lahko povzročijo vse večjo odvisnost od trgovine in uvoženih virov,

-        zaradi velikih in nasprotujočih si potreb po zemljiščih so rodovitne površine, katerih obseg je v Sloveniji omejen, izpostavljene vse večjim pritiskom,

-        promet je pomemben dejavnik okoljskih sprememb in ogrožanja zdravja ljudi v Sloveniji,

-        zaradi nadaljnjega gospodarskega razvoja Slovenije se bodo verjetno povečevali pritiski na naravno okolje,

-        priznavanje in razumevanje pomena usklajevanja in sklepanja kompromisov med gospodarskimi sektorji lahko pomaga pri določanju skupnih sektorskih ciljev glede trajnostnega razvoja,

-        okoljske in gospodarske spremembe v Sloveniji bi lahko privedle do večje ranljivosti prebivalstva,

-        tehnološke in vedenjske spremembe bi lahko pomagale Sloveniji pri prehodu v bolj trajnostno in varnejšo prihodnost,

-        ugled Slovenije kot kakovostne turistične destinacije bi lahko ogrozili vplivi na okolje in masovni turizem,

-        Slovenija mora priznati vrednost naravnega kapitala, da bi izboljšala upravljanje svojih virov, okolja in gospodarstva.

3.9 Sistemske značilnosti okoljskih izzivov

Po poročilu Evropske okoljske agencije: Evropsko okolje. Stanje in napovedi 2015. Strnjeno poročilo –  imajo okoljski izzivi nekatere sistemske značilnosti, ki vplivajo na način njihove obravnave, in sicer da so:

-        večplastni, torej je zanje več vzrokov in z več vidikov obstaja soodvisnost med ključnimi procesi in dejavniki v njihovem ozadju ter z njimi povezanimi učinki,

-        medsebojno odvisni ter povezani z družbenim in gospodarskim sistemom,

-        neločljivo povezani z vzorci potrošnje in rabe virov,

-        gonila, vzorci sprememb (trendi) in vplivi, povezani z okoljem, vse bolj globalizirani,

-        odvisni od evropskih in svetovnih vzorcev sprememb (GMT), kot so na primer: rast prebivalstva, širjenje urbanizacije, pospešene tehnološke spremembe, gospodarska rast in prerazporeditev gospodarske moči, tekmovanje za vire, pritiski na ekosisteme, naraščanje posledic podnebnih sprememb, večanje onesnaženosti okolja.

3.10 Strateška narava NPVO 2020–2030

NPVO 2020–2030 je krovni strateški dokument varstva okolja, ohranjanja narave in urejanja voda v Sloveniji.

Pri njegovi izdelavi je upoštevano, da nekatere okoljske vsebine podrobneje urejajo že sprejeti programi s področja varstva okolja (npr. ravnanje z odpadki, zmanjševanje emisij toplogrednih plinov) in da je podrobna obravnava nekaterih okoljskih vsebin (kakovost zraka, varstvo pred hrupom, blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje na podnebne spremembe) že predvidena z drugimi dokumenti.

NPVO 2020–2030 je izdelan z upoštevanjem, da je za različna področja varstva okolja značilna različna raven podatkov, znanja in sposobnosti njihovega urejanja. Za tradicionalna področja varstva okolja (npr. varstvo narave, varstvo zraka in voda) so sistemi varstva okolja že vzpostavljeni in v tem programu so vsebine obravnavane na podlagi razpoložljivih konkretnih podatkov, poglobljeno in s konkretnejšimi usmeritvami, cilji ter ukrepi. Pri obravnavi vsebin, povezanih z novejšimi izzivi ali takimi, ki so bili v preteklosti že prepoznani, a ne tudi obravnavani (npr. sanacija onesnaženih območij, raba ekonomskih instrumentov varstva okolja, prilagajanje na podnebne spremembe), pa so cilji, usmeritve in ukrepi obravnavani manj konkretno in nakazujejo potrebo po dodatnih razmislekih, pripravi strokovnih podlag in predpisov ali po podrobnejših izvedbenih dokumentih.

4 USMERITVE IN CILJI  ZA VARSTVO OKOLJA, OHRANJANJE NARAVE IN UPRAVLJANJE VODA

Okoljska vizija: OHRANJENA NARAVA IN ZDRAVO OKOLJE V SLOVENIJI IN ZUNAJ NJE OMOGOČATA KAKOVOSTNO ŽIVLJENJE ZDAJŠNJIM IN PRIHODNJIM GENERACIJAM bo dosežena z ukrepi treh strateških usmeritev:

-        varovati, ohranjati in izboljševati naravni kapital Slovenije,

-        zagotoviti prehod v nizkoogljično družbo, ki učinkovito ravna z viri, preprečuje odpadke in z nastalimi odpadki učinkovito ravna,

-        varovati prebivalce pred tveganji, povezanimi z okoljem (okoljskimi tveganji).

Ukrepi teh strateških usmeritev bodo pripomogli k doseganju naslednjih vsebinskih ciljev:

1.      z ukrepi za varovanje, ohranjanje in izboljševanje naravnega kapitala bo:

-  ohranjena visoka stopnja biotske raznovrstnosti in varovane bodo naravne vrednote,

-  izboljšana kakovost tal,

-  zmanjšana neto rast površine pozidanih zemljišč,

-  izboljšana kakovost zraka do ravni brez čezmernih koncentracij onesnaževal,

-  za vse površinske vode doseženo dobro kemijsko in ekološko stanje,

-  za vse podzemne vode doseženo dobro kemijsko in količinsko stanje,

-  ohranjeno morsko okolje;

2.      z ukrepi za prehod v nizkoogljično družbo, ki učinkovito ravna z viri, preprečuje odpadke in z nastalimi odpadki učinkovito ravna, bodo: 

-  zmanjšane emisije toplogrednih plinov v skladu s sprejetimi mednarodnimi zavezami,

-  dosežen napredek pri preprečevanju odpadkov, nastali odpadki pa bodo prednostno pripravljeni za  ponovno rabo, reciklirani ali predelani,

-  zmanjšana raba virov ter povečana snovna in energetska učinkovitost;

3.      z ukrepi za varovanje prebivalcev pred okoljskimi tveganji bo:

-  saniran del območij, ki so bila v preteklosti čezmerno onesnažena,

-  ohranjen vzorec zmanjševanja števila prebivalcev, izpostavljenih čezmernemu hrupu v okolju,

-  ohranjena varna raba biotehnologije in njenih produktov,

-  zmanjšana prisotnost nevarnih kemikalij v okolju,

-  izboljšano obvladovanje obremenitev zaradi virov elektromagnetnega polja in svetlobnega onesnaževanja,

-  zmanjšana izpostavljenost vplivom podnebnih sprememb ter občutljivost in ranljivost nanje s povečano odpornostjo in prilagoditveno sposobnostjo družbe.

5 VAROVANJE, OHRANJANJE IN IZBOLJŠEVANJE NARAVNEGA KAPITALA

Človekov obstoj je odvisen od narave, saj zagotavlja osnovne pogoje za obstoj človeka: rodovitna tla, večnamenske gozdove, produktivne površine in morja, kakovostno vodo in čist zrak, ki sestavljajo naravni kapital. 

Naravni kapital pa s svojimi gradniki in med njimi ustvarja tudi tokove, ki jih pojmujemo kot ekosistemske storitve – na primer: oskrba z biomaso, vodo, vlakni, nastajanje tal, zatiranje škodljivcev in bolezni, kroženje hranilnih snovi, uravnavanje podnebja.

Posledica zapletenosti naravnih sistemov ter nepopravljivost nekaterih sprememb v teh sistemih je, da nadomeščanje naravnega kapitala z drugim kapitalom večinoma ni možno ali pa je povezano s tveganji. Tveganja in stroški, povezani s siromašenjem ekosistemov in njihovih storitev, še niso ustrezno upoštevani pri sprejemanju razvojnih odločitev.

NPVO 2020–2030 obravnava varovanje, ohranjanje in izboljševanje naslednjih sestavin slovenskega naravnega kapitala: narava z biotsko raznovrstnostjo in naravnimi vrednotami, tla, zrak in vode.

NPVO 2020–2030 pa ne obravnava gozdov, ki so prav tako pomemben naravni kapital Slovenije, saj so že obravnavani v Resoluciji o Nacionalnem gozdnem programu (Uradni list RS, št. 111/07). Izhodišče tega programa je prepoznan pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti gozdov in njihovega sonaravnega gospodarjenja. Sonaravno gospodarjenje z gozdom ima v Sloveniji več kot stoletno tradicijo, načela takega gospodarjenja so vgrajena v gozdnogospodarsko načrtovanje, lastninska pravica na gozdovih pa se uresničuje z upoštevanjem njihovih ekoloških, socialnih in proizvodnih funkcij. Zagotavljanje ugodnega ohranitvenega stanja vrst in habitatnih tipov v gozdnem prostoru je tako vgrajeno v načrtno ravnanje z gozdom. Posledično, zaradi ugodnega stanja populacij evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov, območja Natura 2000 prekrivajo več kot 50 % slovenskih gozdov. Prepoznana je tudi koristna vloga gozdov pri varovanju tal, pri preprečevanju erozijskih procesov, pri preprečevanju oziroma blaženju poplav, pri ponoru ogljika, pri zagotavljanju virov pitne vode in pri zagotavljanju življenjskega prostora številnim ogroženim živalskim vrstam, kamor sodijo tudi velike zveri. Izvajanje Nacionalnega gozdnega programa zato prispeva tudi k doseganju ciljev NPVO 2020–2030.

5.1 Biotska raznovrstnost in naravne vrednote – Nacionalni program varstva narave

Nacionalni program varstva narave (v nadaljnjem besedilu: NPVN) opredeljuje obseg javnega interesa pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot.

Biotska raznovrstnost in naravne vrednote sta vsebinska temelja NPVN, za katera so določeni cilji in usmeritve, ki se bodo v praksi udejanjili z ukrepi Programa varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov in Programa ustanavljanja zavarovanih območij in obnovitve naravnih vrednot (preglednica 1) ter Strateškega načrta ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji iz 10. poglavja tega programa.  

Krajina je obravnavana med naravnimi vrednotami kot ena od zvrsti (krajinska vrednota) in pri biotski raznovrstnosti (krajinske značilnosti, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti).

Na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti so bili na podlagi Zakona o ohranjanju narave že sprejeti dokumenti: 

-        Program upravljanja območij Natura 2000 (v nadaljnjem besedilu: PUN), ki ureja ohranitev poglavitnega dela biotske raznovrstnosti (rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, ki so skupna skrb EU), 

-        strategije upravljanja z velikimi zvermi: rjavi medved, volk, ris.

NPVO 2020–2030 kot celota, zlasti pa NPVN, je tudi strateški dokument Slovenije za uresničevanje svetovnih ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti (Aichijski cilji) skladno s 6. členom Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki določa, da vsaka pogodbenica razvija državne strategije, načrte in programe za ohranitev in trajnostno uporabo biotske raznovrstnosti ali v ta namen prilagodi že veljavne strategije, načrte ali programe ter povezuje ohranitev in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti v ustreznih sektorskih ali medsektorskih načrtih, programih in politikah. S PUN, zgoraj navedenimi strategijami ter s programskimi in strateškimi dokumenti drugih sektorjev (kmetijstvo, gozdarstvo) v Sloveniji že izvajamo ukrepe, ki podpirajo doseganje svetovnih ciljev.

Vsi ukrepi, potrebni za popolno doseganje svetovnih ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti, pa so zbrani v Strateškem načrtu ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji iz 10. poglavja, katerega posebne cilje je treba obravnavati skupaj z dolgoročnimi cilji in usmeritvami NPVN, ukrepi preglednice 1 in preostalimi poglavji NPVO 2020–2030 (predvsem o tleh, vodah, biološki varnosti in podpornih ukrepih).

Načrtovani ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot se bodo izvajali na zavarovanih območjih in širše na območjih NATURA 2000. Območja so objavljena v Atlasu okolja na naslovu: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile. aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso. Dodatne širitve območij NATURA 2000 niso predvidene, predvidena pa je širitev širših zavarovanih območij, ki je prikazana na sliki 4.

Stanje in izzivi za ohranitev biotske raznovrstnosti

Biotska raznovrstnost pomeni spremenljivost (variabilnost) živih organizmov na genski, vrstni in ekosistemski ravni. Ohranjanje biotske raznovrstnosti v Sloveniji se osredotoča na opredeljevanje in ohranjanje ogroženih in mednarodno varovanih vrst. Varuje se jih z ukrepom zavarovanja (obsega živalske, rastlinske vrste, glive, cepljivke …), ta pa pomeni varstvo osebkov (populacij) in ohranjanje njihovih življenjskih prostorov (habitatov). Ohranjanje se izvaja z varstvom ekosistemov in naravnih habitatov v naravi, ohranjanjem krajinskih značilnosti ter vzdrževanjem in krepitvijo populacij, ki so sposobne nadaljevati razvoj vrst v svojem naravnem okolju. Za zagotavljanje življenjskih prostorov vrst, ogroženih na evropski ravni, je ključno omrežje Natura 2000.

Biotska raznovrstnost v Sloveniji upada kljub izvajanju ukrepov za njeno ohranitev. K temu najbolj prispeva izguba habitatov, ki je posledica netrajnostnega gospodarjenja s prostorom.

Stanje vrst, katerih življenjski prostor je kmetijska krajina, in habitatnih tipov, ki so vezani na ta življenjski prostor, se slabša. Kmetijske površine tem vrstam in habitatnim tipom zagotavljajo življenjski prostor, zato je pomembno zagotavljati, da se takšna raba ne opušča. Po drugi strani pa je intenziviranje kmetijstva velika grožnja ugodnemu stanju evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov (v NPVN intenziviranje kmetijstva pomeni uporabo tehnike kmetovanja ali spremembo te tehnike na način, ki škodljivo vpliva na biotsko raznovrstnost). Veliko habitatnih tipov, vezanih na vode, tudi mokriščni, je prav tako v slabem stanju ohranjenosti. Močna grožnja je antropogeno spreminjanje vodnih ekosistemov. Stanje gozdov je dobro, vključno z nekaterimi značilnimi vrstami, ki tam živijo (npr. volk, medved), izjema so le posebni gozdni habitati in habitatni tipi (npr. v nižinskih poplavnih gozdovih). Med evidentiranimi pritiski in grožnjami za evropsko pomembne vrste in habitatne tipe v Sloveniji izstopajo pozidava, zlasti z urbanizacijo, industrializacijo in prometom, ter intenziviranje kmetijstva in zaradi tega drobljenje življenjskega prostora, nedomišljeni načini urejanja vodotokov, tudi zaradi zagotavljanja protipoplavne varnosti. Nadaljnje pritiske na lokalni ravni prinaša še proizvodnja energije, zlasti določenih oblik iz obnovljivih virov. Podnebne spremembe in širjenje invazivnih vrst še dodatno poslabšujejo stanje.

Biotsko raznovrstnost vse bolj ogrožajo slabo nadzorovana in neustrezna ravnanja z odvzetimi živalmi iz narave, zato je treba izboljšati sistemske rešitve, povezane z zadrževanjem v ujetništvu, gojitvijo, prikazovanjem javnosti, trgovino, in drugimi komercialnimi nameni.

Eden najpomembnejših izzivov je vključevanje ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti v politike ključnih sektorjev. Zlasti je treba usmerjati prostorski razvoj tako, da se z usklajevanjem gospodarskih, družbenih in okoljevarstvenih vidikov zagotavlja ohranjanje biotske raznovrstnosti pri načrtovanju zelenega sistema urbanih območij in zelene infrastrukture na državni, regionalni in občinski ravni. Bolje je treba uporabiti instrumente, kot so na primer presoje načrtov in programov za izvajanje politik drugih resorjev, ter doseči, da se ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti, opredeljeni v načrtih in programih, v praksi tudi izvedejo.

Ključni operativni izziv je krepitev utečenega organizacijskega okvira institucionalnega delovanja varstva narave, zlasti za odzivanje na nove in prihajajoče vsebine, krepitev nadzornih funkcij in sposobnosti podpornih strokovnih inštitucij ter iskanje novih virov finančnih sredstev (npr. v skladih EU in v zasebnem sektorju).

Glede ohranjanja biotske raznovrstnosti je v nadaljevanju poudarjen pomen ohranjanja krajinskih značilnosti ter obravnave tujerodnih vrst in genskih virov. To so vsebine, ki jim je treba zaradi novih mednarodnih obveznosti in izvajanja skupne zakonodaje EU posvetiti dodatno pozornost.

Ohranjanje krajinskih značilnosti, pomembnih za biotsko raznovrstnost

V skladu z Zakonom o ratifikaciji Evropske konvencije o krajini (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 19/03) in Zakonom o ohranjanju narave mora Slovenija varovati, načrtovati in upravljati krajine ter med drugim določiti krajinsko pestrost in krajinske značilnosti, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, kot tudi smernice za ohranjanje naravnih krajinskih vrednot in biotske raznovrstnosti v krajini.

Krajinska pestrost in krajinske značilnosti, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, so pretežno odvisne od naravnih procesov in socialno‐ekonomskih razmer. V Sloveniji zaradi raznolikih geografskih razmer in večtisočletnega kultiviranja zemljišč prevladuje mozaična krajina, katere sestavni deli so drobne strukture (vodotoki in drugi vodni pojavi, posamezno drevje ali skupine dreves, žive meje, mejice, suhozidi, drevoredi), ekstenzivne kmetijske površine (npr. malo gnojeni ali negnojeni travniki in pašniki), mozaični preplet njiv z različnimi kulturami in trajnostno gospodarjen gozd. Poenostavljanje krajine, ki povzroča izginjanje naravnih struktur in kulturnih elementov v krajini, zmanjšuje mozaičnost krajin ter s tem tudi krajinsko pestrost in biotsko raznovrstnost.

Za varstvo krajinskih značilnosti, pomembnih za biotsko raznovrstnost, je treba ohranjati lastnosti, zaradi katerih so deli krajine ali njeni elementi opredeljeni kot krajinska značilnost. Odločilni dejavnik za ohranjanje krajinskih značilnosti, pomembnih za biotsko raznovrstnost, so posegi v prostor. Zlasti na območjih intenziviranja kmetijstva se izgublja krajinska pestrost, izginjajo krajinske značilnosti, kar povzroča zmanjševanje pestrosti habitatov in vrst.

Vpliv tujerodnih vrst in rabe genskih virov na ohranjanje biotske raznovrstnosti

V Sloveniji je zabeleženih več kot 900 tujerodnih vrst živali, rastlin in gliv, od tega ima okoli 30 rastlinskih in 30 živalskih vrst vzpostavljene tako velike populacije, da so invazivne in zaradi tega vplivajo na biotsko raznovrstnost. Nimamo pa v Sloveniji vzpostavljenega sistema varstva pred invazivnimi tujerodnimi vrstami (v nadaljnjem besedilu: ITV), ki bi v skladu z mednarodnimi obveznostmi in za izvajanje uredbe EU, ki ureja preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja ITV, deloval preventivno, hkrati pa zagotavljal tudi zgodnje odkrivanje in hitro odstranitev novih ter obvladovanje močno razširjenih ITV.

V Sloveniji tudi nimamo vzpostavljenega enovitega sistema pravil za dostop do genskih virov in delitve koristi njihove rabe za njihove uporabnike (to so predvsem raziskovalci in podjetja – npr. v kmetijstvu, prehranski industriji, gozdarstvu, farmaciji, medicini, kozmetični industriji, biotehnologiji) v skladu z uredbo EU, ki ureja izpolnjevanje obveznosti iz Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi iz njihove uporabe. Obseg in načini rabe genskih virov ter njihove izmenjave in hranjenja v zbirkah v Sloveniji niso v celoti znani. Oceno tega stanja je treba opraviti in sprejeti odločitev, ali bi bilo treba v Sloveniji zakonsko urediti področje dostopa do genskih virov ter o delitvi koristi od njihove uporabe. Dograditi bo treba tudi redni nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti uporabnikov genskih virov zlasti pri njihovi rabi, razvijanju novih proizvodov, trženju ter hranjenju v zbirkah.

Stanje in izzivi za varstvo naravnih vrednot

Naravne vrednote (v preteklosti poimenovane prirodne in naravne znamenitosti, prirodne in naravne redkosti, naravna dediščina) obsegajo izbrane, izjemne dele narave, ki so jih od začetka 20. stoletja do danes kot izstopajoče glede na druge dele narave prepoznali in zbrali posamezni strokovnjaki, organizacije in službe s področja ohranjanja narave.

Naravne vrednote so ključne za prepoznavnost slovenske narave, obenem imajo nekatere simbolni pomen za domovinsko istovetnost. Ohranjanje naravnih vrednot je obveznost, ki izhaja iz Ustave Republike Slovenije, in sicer je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti; država in lokalne skupnosti skrbijo za naravno dediščino. Iz te obveznosti izhaja, da ima obenem vsakdo pravico naravne vrednote tudi spoznavati in doživljati.

Naravne vrednote geomorfološke, geološke, hidrološke, drevesne, oblikovane zvrsti so pretežno v dobrem stanju.

V manj ugodnem stanju so nekatere naravne vrednote hidrološke zvrsti, predvsem zaradi posegov v vodotoke, s čimer se izgubljata naravna ohranjenost strug in naravno delovanje hidroloških procesov. Od 10.725 zabeleženih podzemnih jam jih je v katastru jam 153 opredeljenih kot uničenih, 385 pa kot onesnaženih z odpadki. Ocenjeno je, da je onesnaženih jam bistveno več (okoli 1.000) od tistih, ki so tako opredeljene v katastru jam. Podzemne jame so še vedno močno obremenjene zaradi onesnažene vode, ki priteka s površin. Najbolj so obremenjene naravne vrednote žive narave (botanične, zoološke in ekosistemske zvrsti), zato so mnoge v neugodnem stanju. Viri obremenitev so enaki virom obremenitev biotske raznovrstnosti.

Nekatere naravne vrednote so preobremenjene zaradi splošne ali posebne rabe. Izkazujejo se vzorci sprememb uporabe naravnih vrednot na način in za namene, ki poleg materialnih lastnosti ogrožajo tudi vrednostno in simbolno plat naravnih vrednot: uporaba naravnih vrednot za poligone športnorekreacijskih in drugih dejavnosti, spreminjanje lastnosti naravnih vrednot (npr. z umetnimi zvočnimi in svetlobnimi učinki) ter omejevanja proste dostopnosti do naravnih vrednot.

Cilji na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot

Ob zavedanju pomena odgovornosti za približno 1% svetovne biotske raznovrstnosti in pomena naravnih vrednot na državni ravni bo z ukrepi Programa varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov ter z ukrepi Programa ustanavljanja zavarovanih območij in obnovitve naravnih vrednot (preglednica 1) in z ukrepi Strateškega načrta ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji iz 10. poglavja v Sloveniji dolgoročno:

1.      ohranjena visoka stopnja biotske raznovrstnosti in 

2.      ohranjene naravne vrednote;

ob doseganju naslednjih posebnih ciljev:

a)     glede biotske raznovrstnosti:

1.      ohranjanje ugodnega stanja domorodnih prosto živečih vrst,

2.      ohranjanje ugodnega stanja obsega in kakovosti habitatnih tipov, zlasti tistih na ekološko pomembnih območjih in območjih Natura 2000 (podrobni cilji in ukrepi so opredeljeni v PUN),

3.      preprečevanje vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst oziroma obvladovanje njihovega vnosa in širjenja,

4.      prepoznanje, ovrednotenje in ohranjanje krajinske pestrosti in krajinskih značilnosti, pomembnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti,

5.      spremljanje stanja v obsegu, ki omogoča ugotavljanje stanja ohranjenosti vseh evropsko pomembnih vrst ter vrst in habitatnih tipov, ključnih kot kazalci stanja, ter stanja naravnih vrednot,

6.      spremljanje in izboljšanje ravnanj z živalmi prostoživečih vrst, odvzetih iz narave za zadrževanje v ujetništvu, gojitve, prikazovanja javnosti, trgovine ali druge namene,

7.      pravična in poštena delitev koristi od uporabe genskih virov ter njihove poznejše rabe in trženja,

8.      kartiranost in ovrednotenost ekosistemskih storitev ter njihova vrednost upoštevana pri pripravi in sprejemu razvojnih, prostorskih in drugih strateških ali operativnih dokumentov,

9.      vzpostavljenost in vzdrževanost ključne zelene infrastrukture,

10.   povečanje znanja o biotski raznovrstnosti in njenem pomenu na vseh ravneh družbe;

b)     glede naravnih vrednot:

11.   dolgoročna ohranitev naravnih vrednot tako, da se njihove vrednostne lastnosti čim manj spreminjajo,

12.   raba naravnih vrednot, ki prednostno pred drugimi oblikami splošne ali posebne rabe omogoča vsakomur spoznavanje in doživljanje naravnih vrednot v njihovih naravnih značilnostih in danostih,

13.   urejena in nadzorovana splošna posebna raba naravnih vrednot brez negativnih vplivov na vrednostne lastnosti naravnih vrednot,

14.   izpopolnjeni podatki o naravnih vrednotah in njihovem stanju, med drugimi tudi o vrednostnih lastnostih po posameznih zvrsteh,

15.   redno spremljanje stanja naravnih vrednot;

c)     glede zavarovanih območij:

16.   učinkovito upravljanje že vzpostavljenih zavarovanih območij,

17.   ustanovitev novih širših zavarovanih območij (kartografski prikaz na sliki 4) in ožjih zavarovanih območij, prednostno na naravovarstveno najbolj občutljivih površinah;

č)    glede nadzora:

18.   vzpostavljen neposredni nadzor v naravi po vsej Sloveniji,

19.   povezane in učinkovite različne nadzorne službe v prostoru;

d)     glede infomacijskih sistemov in zbirke podatkov:

20.   vzpostavljen informacijski sistem za varstvo narave;

e)     glede ozaveščenosti in komunikacije:   

21.   povečana ozaveščenost o pomenu varstva narave na vseh ravneh družbe;

f)      glede finančnih in drugih ukrepov:

22.   stabilno, zadostno, transparentno in učinkovito financiranje varstva narave,

23.   izboljšani interdisciplinarno sodelovanje, medsektorsko povezovanje in celosten pristop,

24.   zagotovljene finančne spodbude za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot;

g)     glede mednarodne dejavnosti:

25.   izpolnjevanje mednarodnih obveznosti s kadrovsko in finančno okrepljenim pristojnim organom za izvajanje ratificiranih mednarodnih pogodb na področju varstva narave,

26.   krepitev mednarodnega sodelovanja na področju varstva narave,

27.   pristop k mednarodnim sporazumom na področju varstva narave, h katerim Slovenija še ni pristopila,

28.   izboljšana vključenost ZRSVN, ARSO, upravljavcev zavarovanih območij (v nadaljevanju: upravljavci ZO), raziskovalnih inštitucij in drugih pomembnih inštitucij v delo organov odločanja in strokovnih teles na ravni EU ter OZN,

29.   podpora finančnim in drugim ukrepom, ki bodo pozitivno učinkovali na naravo, zmanjševanje revščine, zmanjševanje učinkov podnebnih sprememb in povečanje razvojne pomoči za ta namen,

30.   v procesih odločanja upoštevana najzanesljivejša znanstvena dognanja in sprejete rešitve povečujejo učinkovitost mednarodnih sporazumov,

31.   vidnejši položaj Slovenije v organih mednarodnih organizacij, zlasti pod okriljem OZN.

Usmeritve in ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot

Za doseganje ciljev bo treba z bolj usmerjenim raziskovanjem in spremljanjem stanja biotske raznovrstnosti povečati poznavanje biotske raznovrstnosti ter znanje in ozaveščenost o njenem pomenu na vseh ravneh družbe.

Zagotoviti bo treba okrepljeno interdisciplinarno in medsektorsko sodelovanje ter celosten pristop k izvajanju mednarodnih, državnih in lokalnih strategij pri vsebinah biotske raznovrstnosti, pa tudi večjo vključenost deležnikov ohranjanja biotske raznovrstnosti v procese odločanja, zlasti tiste na izvedbeni ravni.

Upravne, strokovne in nadzorne organe bo treba okrepiti za izvajanje nalog, zlasti na novih področjih, kot sta na primer dostop do genskih virov in njihova raba ter invazivne tujerodne vrste.

Za doseganje navedenih ciljev bo treba zagotoviti finančna sredstva ter odpraviti spodbude, ki škodujejo biotski raznovrstnosti (v skladu s 3. Aichijskim ciljem).

Za doseganje ciljev biotske raznovrstnosti in ohranitve naravnih vrednot bodo izvedeni ukrepi iz preglednice 1 in 10. poglavja ter uporabljeni zlasti naslednji pomembni naravovarstveni instrumenti:

Zavarovana območja

Zavarovana območja so območja narave, kjer je velika biotska, abiotska in krajinska raznovrstnost ter velika gostota in raznolikost naravnih vrednot. V Sloveniji so zavarovana območja eden ključnih instrumentov za ohranjanje narave, in sicer varstvo biotske raznovrstnosti, krajinske pestrosti in naravnih vrednot, ki hkrati prispeva tudi k socialno-gospodarskemu razvoju regij.

Zavarovana območja pomenijo zaradi ohranjene narave dodano vrednost v prostoru, saj ohranjena narava omogoča pomembne ekosistemske storitve in koristi (obnavljanje vodnih virov, zagotavljanje čistega zraka itn.), telesno in duhovno sprostitev ljudi v naravnem okolju, krepi prepoznavnost območja in bogati kulturni utrip naselij ter ponuja možnosti za dodatne razvojne priložnosti (razvoj blagovnih znamk, nova delovna mesta, zagotavljanje novih turističnih zmogljivosti, uveljavljanje usklajenih mehanizmov za podporo prebivalcem). Z doseganjem mednarodnih statusov in vključevanjem v mednarodno omrežje so ta območja tudi pomemben kazalnik ohranjene narave in izvajanja ciljev Agende 2030 na državni in lokalni ravni.

Zavarovana območja prekrivajo 14% ozemlja Slovenije. V Sloveniji je 49 širših zavarovanih območij (1 narodni park, 3 regijski parki in 45 krajinskih parkov, 8 območij ima upravljavca) in 1335 ožjih zavarovanih območij (1 strogi naravni rezervat, 56 naravnih rezervatov in 1164 naravnih spomenikov ter 114 spomenikov oblikovane narave; 96 območij ima upravljavca).

Usmeritve:

-        Izvajanje ukrepov varstva narave na zavarovanih območjih mora biti konkretno vključeno v izvajanje drugih dejavnosti na teh območjih. K temu bo prispevalo njihovo učinkovito upravljanje z osredotočenostjo na naloge varstva narave in usklajeno delovanje deležnikov s področja varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, gospodarstva in kulturne dediščine. Ministrstva, pristojna za ta področja, morajo prevzeti bolj dejavno vlogo pri pripravi, izvajanju in sofinanciranju načrtov upravljanja.

-        Izvajanje dejavnosti na zavarovanih območjih mora podpirati doseganje varstvenih ciljev ohranjanja narave, zlasti razvojni načrti vseh ključnih sektorjev.

-        Nova zavarovana območja bodo prednostno ustanovljena na naravovarstveno najbolj občutljivih območjih, ki potrebujejo režime in upravljanje. Na tej podlagi in z upoštevanjem predlogov lokalnih skupnosti bodo širša zavarovana območja prednostno ustanovljena na naslednjih naravovarstveno pomembnih območjih: Kočevsko, Planinsko polje, Pohorje, Dragonja in Mura, s čimer se bo površina zavarovanih območij v Sloveniji povečala za najmanj 2%.

Slika 4: Karta obstoječih zavarovanih območij in predlagana območja novih širših zavarovanih območij

Neposredni naravovarstveni nadzor

Za neposredni nadzor v naravi so poleg inšpektorjev odgovorni tudi naravovarstveni nadzorniki in ga na zavarovanih območjih izvajajo upravljavci teh območij. Zunaj teh območij in tam, kjer zavarovana območja nimajo upravljavca, pa nadzor izvajajo ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, in dodatno na območjih naravnih dobrin osebe, zadolžene za usmerjanje trajnostnega gospodarjenja na njih (npr. Zavod za gozdove Slovenije, Zavod za ribištvo Slovenije).

Nadzor na zavarovanih območjih izvajajo upravljavci, zunaj njih pa je tak nadzor treba sistematično in celotno okrepiti ali vzpostaviti.

Usmeritve:

-        Nadaljevanje vzpostavljanja naravovarstvene nadzorne službe, in sicer prednostno na način, da pri izvajanju sodelujejo tudi osebe javnega prava, ustanovljene zaradi usmerjanja trajnostnega gospodarjenja naravnih dobrin, ter zunaj zavarovanih območij ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave.

-        Izboljšanje povezanosti neposrednega nadzora v naravi z delovanjem inšpekcijskih služb, policije in finančne uprave za doseganje večje učinkovitosti nadzora.

Vzgoja in izobraževanje za ohranjanje narave

Naravovarstvene dejavnosti in ravnanja v družbi, ki lahko prispevajo k ohranjanju narave, segajo na vsa področja družbenih dejavnosti in zadevajo vse generacije. Ustrezno interdisciplinarno izobražen posameznik je zato ključni dejavnik za doseganje ciljev tega programa. Zato sta pomembna pridobivanje znanja o naravi in ozaveščenost o pomenu njenega ohranjanja v sistemu vzgoje in izobraževanja ter pri neformalnih oblikah izobraževanja.

Usmeritve:

-        Zagotavljanje ustreznega obsega pridobivanja znanj iz temeljnih naravoslovnih ved, zlasti biologije in ekologije, v izobraževalnih programih za vse poklice, ki kakorkoli zadevajo poseganje v naravo.

-        Vzpostavitev rednega usposabljanja služb, ki delujejo na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti in upravljanja njenih sestavin, za kakovostno opravljanje nalog.

Ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave

Usmerjenost v neposredno osebno komunikacijo, kot so na primer razprave z deležniki, predavanja, akcije na terenu, vodeni ogledi, so prinesle tako na ravni EU kot na državni ravni nadpovprečno informiranost in ozaveščenost javnosti. K temu so prispevale aktivnosti ZRSVN, ZGS, upravljavcev ZO in nevladnih organizacij. V zadnjih letih se je težišče prizadevanj za ozaveščanje preneslo na projekte, sofinancirane s sredstvi skladov in programov EU. Pri tem je pomembno, da projektno izvajanje aktivnosti za ozaveščanje poteka vsebinsko in časovno usklajeno.

Usmeritve:

-        Dolgoročno načrtovanje prizadevanj za ozaveščanje s kombiniranjem aktivnosti državnih organov, javnih zavodov in nevladnih organizacij. Seznanjanje širše javnosti s povezavami med podnebnimi spremembami in njihovimi vplivi na ekosisteme in biotsko raznovrstnost.

-        Krepitev izobraževalnih in ozaveščevalnih sposobnosti javnih služb, ki delujejo na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti, skupaj z uporabo ciljnih komunikacijskih načinov in sodobnih oblik komuniciranja, ki so blizu mlajšim. Pri tem morajo zlasti upravljavci zavarovanih območij biti vzor.

Spremljanje stanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot

Podatki o pojavljanju vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov ter o stanju naravnih vrednot so nujni za ugotavljanje stanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot ter za spremljanje uspešnosti izvedenih ukrepov, za obveščanje in ozaveščanje javnosti ter poročanje na mednarodni ravni (zlasti organom EU in pri mednarodnih konvencijah). Podatki so pomembni tudi za presojo skladnosti načrtov in programov ter projektov v upravnih postopkih (celovite) presoje vplivov na okolje. V zadnjih letih poteka le načrtno spremljanje (monitoring) nekaterih skupin: raki, hrošči, metulji, ribe, ptice, netopirji, velike zveri. V prihodnje je treba razširiti obseg vrst in habitatnih tipov, zajetih v načrtno spremljanje (monitoring).

Usmeritve:

-        Redno spremljanje stanja biotske raznovrstnosti na mednarodno primerljiv način po metodah in obsegu.

-        Redno spremljanje stanja naravnih vrednot.

-        Nadgraditev sistema spremljanja stanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot tako, da bo zagotavljal ugotavljanje stanja, pritiskov in vzorcev sprememb za vse rastlinske in živalske vrste, zajete v omrežje Natura 2000.

-        Izboljšanje ter nadgraditev kazalnikov stanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot.

Informacijski sistem

ZRSVN in upravljalci ZO zbirajo podatke o naravnih vrednotah in biotski raznovrstnosti (npr. podatke, ki izhajajo iz spremljanja stanja in lastnega terenskega dela), ARSO pa vodi registre o zavarovanih območjih, ekološko pomembnih območjih, naravnih vrednotah in Naturi 2000. Podatki o pojavljanju vrst in habitatnih tipov nastajajo pri načrtnem spremljanju (monitoringu) in raziskavah, ni pa vzpostavljen informacijski sistem zanje. Prav tako ni vzpostavljen celovit, javno dostopen in redno vzdrževan informacijski sistem za varstvo narave.

Javnosti so vsebine registra dostopne na spletnih prostorskih pregledovalnikih ARSO (Atlas okolja) in ZRSVN (Naravovarstveni atlas). Prostorski podatki teh vsebin so javno dostopni na geoportalu ARSO.

Usmeritev:

-        Vzpostavitev celovitega informacijskega sistema tako, da bo nastalo državno vozlišče podatkov in informacij, ključnih za izvajanje in spremljanje stanja ter načrtovanje politike varstva narave, ki bo dostopno javnosti in vzdrževano.

Kartiranje in vrednotenje ekosistemov in njihovih storitev

Ekosistemske storitve, ki jih zagotavlja ohranjena biotska raznovrstnost, imajo za družbo pomembno vrednost, ki je pri načrtovanju rabe prostora in naravnih virov pogosto prezrta. V skladu s cilji Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 bo Slovenija v sodelovanju z Evropsko komisijo nadaljevala kartiranje in ocenjevanje ekosistemov ter vrednotenje njihovih storitev.

Usmeritev:

-        Zagotoviti kartiranje in oceno stanja ekosistemov in njihovih storitev, jih ekonomsko ovrednotiti ter spodbujati upoštevanje vrednosti storitev ekosistemov v sistemih javnega računovodstva.

Vzpostavitev in vzdrževanje zelene infrastrukture

Zelena infrastruktura pripomore k ohranjanju in izboljšanju stanja biotske raznovrstnosti.

Ob upoštevanju leta 2013 sprejete Strategije EU za zeleno infrastrukturo bo Slovenija nadaljevala vzpostavitev in vzdrževanje zelene infrastrukture. V tej strategiji je za področje ohranjanja narave omrežje Natura 2000 opredeljeno kot »hrbtenica« zelene infrastrukture, ki pomeni izvorna območja za vnovično oživitev biotske raznovrstnosti, pomembna pa je tudi povezava območij Natura 2000 v širše funkcionalno omrežje.

V Sloveniji se zato kot prednostna zelena infrastruktura šteje omrežje Natura 2000. Za povezljivost teh območij je pomembna vzpostavitev in vzdrževanje ključnih koridorjev za mobilne vrste, prednostno velike zveri in dvoživke.

Usmeritev:

-        Za dobro stanje vrst in habitatnih tipov znotraj zelene infrastrukture je pomembno odgovorno, proaktivno ukrepanje na zemljiščih v lasti Republike Slovenije z nadaljevanjem ciljnega delovanja za konkretne izboljšave na kmetijskih, vodnih in gozdnih površinah s sistemskimi in projektnimi ukrepi ter viri.

Izpolnjevanje mednarodnih obveznosti

Slovenija je pogodbenica in izvaja večino mednarodnih sporazumov na področju varstva narave, a je zaradi pomanjkanja sredstev v obdobju 2005–2013 pretežno izgubila pridobljeni položaj v mednarodnih organizacijah na področju varstva narave.

V preteklih letih je bilo sprejetih več mednarodnih konvencij in vzpostavljenih drugih oblik sodelovanja, ki jih je ob zavedanju ciljev Agende 2030 treba upoštevati pri načrtovanju delovanja na področju ohranjanja narave v Sloveniji:

-        Strateški načrt za biotsko raznovrstnost do leta 2020 z 20 svetovnimi Aichijskimi cilji,

-        program ukrepov tretje Mednarodne konference o financiranju razvoja iz Adis Abebe (Program ukrepov iz Adis Abebe),

-        Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020,

-        protokol, ki ureja dostop do genskih virov ter pošteno in pravično delitev koristi, ki izhajajo iz njihove rabe, h Konvenciji o biološki raznovrstnosti (v nadaljnjem besedilu: Nagojski protokol),

-        Medvladna platforma za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (v nadaljnjem besedilu: IPBES) pod okriljem več programov OZN (UNEP, UNDP, UNESCO in FAO),

-        zaključki pogajanj o pravno zavezujočem aktu glede ohranjanja in trajnostne rabe morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj državne oblasti (Sporazum o biotski raznovrstnosti preko območij državne pristojnosti (v nadaljnjem besedilu: sporazum BBNJ)), ki potekajo pod okriljem konvencije Združenih narodov, ki ureja pomorsko mednarodno pravo.

Usmeritve:

-        Sprememba predpisov zaradi posodobljenih dodatkov k mednarodnim sporazumom: konvenciji, ki ureja mednarodno trgovino z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (v nadaljnjem besedilu: CITES), konvenciji, ki ureja varstvo selitvenih vrst prosto živečih živali (v nadaljnjem besedilu: Bonska konvencija) in sporazumu, ki ureja ohranjanje afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic (v nadaljnjem besedilu: AEWA),

-        Izboljšanje delovanja medresorskih delovnih skupin za izvajanje ratificiranih mednarodnih sporazumov (CITES, konvencije, ki ureja močvirja, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic (v nadaljnjem besedilu: Ramsarska konvencija), konvencije, ki ureja varstvo svetovne kulturne in naravne dediščine) in po potrebi ustanovitev novih (za izvajanje Evropske konvencije o krajini),

-        Povečanje prispevka Slovenije v Svetovni sklad za okolje (v nadaljnjem besedilu: GEF) in prostovoljnih prispevkov v sklade ratificiranih mednarodnih pogodb ter drugih oblik sodelovanja v skladu z zmožnostmi,

-        ratifikacija Nagojskega protokola in sporazuma BBNJ po njegovi sklenitvi ter pristop k IPBES.

Financiranje NPVN

Ob upoštevanju ciljev sprejetih svetovnih politik in politik EU glede ohranjanja biotske raznovrstnosti bodo prednostno financirani dozdajšnji ukrepi in strukture za njihovo izvajanje, ki jih je treba – tako kot ob tem tudi financiranje – okrepiti na skoraj vseh področjih. Zato bodo v povečanem obsegu financirani:

-        ohranjanje evropskega ekološkega omrežja Natura 2000,

-        ohranjanje za Slovenijo pomembne biotske raznovrstnosti, ki ni pokrita z Naturo 2000,

-        upravljanje zavarovanih območij,

-        varstvo naravnih vrednot in ohranjanje krajine,

-        preprečevanje širjenja invazivnih tujerodnih vrst,

-        zagotavljanje dostopa do genskih virov in pravične delitve koristi od njihove rabe,

-        aktivnosti izobraževanja in ozaveščanja,

-        mednarodno sodelovanje,

-        monitoring oziroma načrtno spremljanje stanja,

-        vzdrževanje zbirk podatkov,

-        vrednotenje ekosistemskih storitev,

-        vzpostavitev zelene infrastrukture tudi zunaj zavarovanih območij in Nature 2000,

-        vzpostavitev naravovarstvenega nadzora zunaj zavarovanih območij.

Skupna okvirna ocena potreb po financiranju zgoraj navedenih vsebin z ukrepi, navedenimi v preglednici 1 in 10. poglavju znaša med 47 in 53 milijoni eurov letno. Predvideni viri sredstev pa so: državni proračun kot stalni in zanesljivi vir financiranja, kar zajema tudi sredstva iz namenskih skladov (npr. podnebnega), in pri čemer bodo uporabljena sredstva več politik (predvsem okoljske, kmetijske, gozdarske, ribiške), občinski proračuni, programi in finančni instrumenti EU ter donorska sredstva in sredstva drugih virov (npr. SKZG in SiDG).