Odlok o programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2013-2017 (OdPVRPŠJ13-17)

Državni zbor je na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96, 7/99 – ZVKD in 110/02 – ZGO-1) v zvezi s 60. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1 in 8/10 – ZSKZ-B) ter v zvezi s 108. členom Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) na seji dne 30. januarja 2014 sprejel

ODLOK

o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2013–2017 (OdPVRPŠJ13–17)

1. UVOD

1.1. Pravne podlage za upravljanje zavarovanega območja in temeljne analize

Pravna podlaga

Pravna podlaga za sprejem tega odloka je 13. člen Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96, 7/99 – ZVKD in 110/02 – ZGO-1, v nadaljnjem besedilu: ZRPŠJ) v zvezi s 60. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1 in 8/10 – ZSKZ-B, v nadaljnjem besedilu: ZON).

Drugi ključni predpisi in pravni akti

Ključni predpisi in drugi pravni akti v zvezi z delovanjem Regijskega parka Škocjanske jame (v nadaljnjem besedilu: PŠJ) so tudi:

-        Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12 in 92/13)

-        Zakon o varstvu podzemnih jam (Uradni list RS, št. 2/04 in 61/04 – ZDru-1),

-        Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39 in 90/12, v nadaljnjem besedilu: ZVKD-1),

-        Zakon o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 110/02 – ZGO-1, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08 in 57/12),

-        Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 20/11 in 57/12),

-        Sklep o ustanovitvi Javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (Uradni list RS, št. 68/96, v nadaljnjem besedilu: sklep),

-        Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uradni list RS, št. 49/04, 110/04, 59/07, 43/08, 8/12, 33/13, 35/13 – popr. in 39/13 – odl. US, v nadaljnjem besedilu: uredba o posebnih varstvenih območjih),

-        Uredba o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS, št. 48/04 in 33/13, v nadaljnjem besedilu: uredba o EPO),

-        Operativni program – Program upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2007–2013, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela s sklepom št. 35600-3/2007/7 z dne 11. oktobra 2007 (v nadaljnjem besedilu: program upravljanja območij Natura 2000).

Drugi pravni akti, pomembni za delovanje PŠJ

Za delovanje PŠJ so pomembni tudi naslednji pravni akti:

-        Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 76/04, v nadaljnjem besedilu: Strategija prostorskega razvoja),

-        Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana za območje Občine Divača za obdobje 1986–2000 in družbenega plana Občine Sežana za območje Občine Divača za obdobje 1986–1990 (Uradni list RS, št. 92/03, v nadaljnjem besedilu: Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana Občine Divača) in

-        Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Divača (Uradni list RS, št. 45/05 – uradno prečiščeno besedilo, 115/07 – obvezna razlaga in 119/08, v nadaljnjem besedilu: Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih občine Divača).

Mednarodno pravo

Ključni mednarodni akti in akti Evropske unije v zvezi s delovanjem PŠJ so:

-        Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 56/74), notificirana z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/92 in 1/97, v nadaljnjem besedilu: Konvencija o svetovni dediščini),

-        Konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic (Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 9/77), notificirana z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/92 in 1/97) in Pariški protokol in Spremembe Konvencije o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic, ratificiran z Zakonom o ratifikaciji Pariškega protokola in Sprememb Konvencije o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 6/04, v nadaljnjem besedilu: Ramsarska konvencija),

-        Mednarodni raziskovalni program Človek in biosfera (Man and biosphere, v nadaljnjem besedilu: MAB) v okviru Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (v nadaljnjem besedilu: UNESCO),

-        Konvencija o varstvu Alp, ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o varstvu Alp (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 5/95, v nadaljnjem besedilu: Alpska konvencija),

-        Konvencija o biološki raznovrstnosti, ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 30/96, v nadaljnjem besedilu: Konvencija o biološki raznovrstnosti),

-        Sklep Sveta z dne 18. julija 2005 o sklenitvi sporazuma o ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic v imenu Evropske skupnosti (UL L št. 345 z dne 8. 12. 2006, str. 24),

-        Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L št. 206 z dne 22. 7. 1992, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne 13. maja 2013 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 193), (v nadaljnjem besedilu: habitatna direktiva),

-        Direktiva 209/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L št. 20 z dne 26. 1. 2010, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne 13. maja 2013 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 193), (v nadaljnjem besedilu: ptičja direktiva),

-        Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L št. 327 z dne 22. 12. 2000, str. 1), zadnjič spremenjena z Direktivo 2013/39/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o spremembi direktiv 2000/60/ES in 2008/105/ES v zvezi s prednostnimi snovmi na področju vodne politike (UL L št. 226 z dne 24. 8. 2013, str. 1),

-        Direktiva 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (UL L št. 372 z dne 27. 12. 2006, str. 19) in

-        Direktiva Sveta z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (91/271/EGS) (UL L št. 135 z dne 30. 5. 1991, str. 40), zadnjič spremenjena z Uredbo (ES) št. 1137/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek, določen v členu 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES, glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – Prvi del (UL L št. 311 z dne 21. 11. 2008, str. 1).

Analize

Program varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2013–2017 (v nadaljnjem besedilu: PVR) temelji na analizah stanja, ki jih je pripravil upravljavec zavarovanega območja, in sicer analizi stanja naravnih vrednot, analizi stanja biotske raznovrstnosti, analizi pritiskov in tveganj za zavarovano območje, analizi prednosti, pomankljivosti, priložnosti in nevarnosti (v nadaljnjem besedilu: analiza SWOT), na dokumentih, ki jih kot strokovne podlage pripravijo strokovne službe, ter drugih javno dostopnih podatkih.

1.2. Namen in zgradba PVR

Namen

PVR je podlaga za letne programe dela upravljavca PŠJ, Javnega zavoda Park Škocjanske jame (v nadaljnjem besedilu: zavod).

PVR je temelj za usmerjanje razvoja na zavarovanem območju, ki v največji meri upošteva cilje varstva narave in možnosti za razvoj lokalnih skupnosti. Hkrati je tudi podlaga za regionalne in lokalne dokumente s področja gospodarskega, družbenega, kulturnega, okoljskega in prostorskega razvoja.

Zgradba

V skladu s sedmim odstavkom 53. člena ZON mora imeti regijski park načrt upravljanja. Na podlagi določbe 60. člena ZON je načrt upravljanja zavarovanega območja (v nadaljnjem besedilu: načrt upravljanja) programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva. Predlog načrta upravljanja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave, sprejme pa ga organ, ki je sprejel akt o zavarovanju. Načrt upravljanja za zavarovano območje, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo, pri čemer pa po specialni ureditvi iz ZRPŠJ PVR sprejme Državni zbor Republike Slovenije.

Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja z mnenjem.

V skladu z 61. členom ZON je načrt upravljanja podlaga za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin in mora vsebovati:

-        celovito oceno stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske in socialne sestave prebivalstva,

-        oceno stanja naravnih vrednot na zavarovanem območju,

-        oceno stanja na vplivnem območju,

-        določitev načinov uresničevanja nalog varstva na zavarovanem območju in ukrepov za izboljšanje in preprečevanje škodljivih vplivov na vplivnem območju,

-        določitev podrobnejših razvojnih usmeritev in načini njihovega uresničevanja s prednostnim upoštevanjem tradicionalnih načinov rabe in opravljanja dejavnosti,

-        smernice za povezovanje sektorskih načrtov gospodarjenja z naravnimi dobrinami,

-        določitev varstvenih usmeritev za trajnostni razvoj dejavnosti,

-        določitev načinov financiranja za zagotavljanje namenov varstva in razvoja,

-        umestitev in konkretizacijo varstvenih režimov v prostor,

-        program izvajanja načrta upravljanja.

Poleg sestavin iz prejšnjega odstavka ZRPŠJ določa naslednje obvezne vsebine načrta upravljanja za PŠJ:

-        celovita ocena stanja v parku,

-        cilji varstva in razvoja ter načini uresničevanja teh ciljev,

-        ocena stanja na vplivnem območju parka in določitev ukrepov za izboljšanje in preprečevanje škodljivih vplivov,

-        načini uresničevanja razvoju parka prilagojene davčne in drugih spodbujevalnih politik, subvencioniranja, nadomestil in spodbujevalne posojilne politike z merili in predvidenimi postopki,

-        potrebna sredstva in njihovi viri,

-        prostorske opredelitve načrtovanih varstvenih in razvojnih posegov v parku,

-        določitev za park primernih dejavnosti in smernice za njihov razvoj.

1.3. Razmerje PVR do drugih programskih aktov

PVR morajo pri pripravi svojih občinskih prostorskih načrtov v skladu z 61. členom ZON upoštevati posamezne občine, ki se nahajajo znotraj meja PŠJ.

Usmeritve za načrtovanje drugih dejavnosti v PŠJ, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, upravljanje z vodami, ribištvo, lovstvo, izkoriščanje mineralnih surovin ter gospodarstvo, drobna obrt in podjetništvo, morajo v svojih načrtih za izvedbo 60. člena in na podlagi 61. člena ZON upoštevati ustrezne službe, ki pokrivajo posamezna področja.

1.4. Splošni opis zavarovanega območja

1.4.1. Geografska lega, meje in velikost PŠJ

Lega

PŠJ se nahaja na Škocjanskem krasu, obsežni uravnani pokrajini na nadmorski višini med 420 in 450 m, ki pripada jugovzhodnemu robu matičnega Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n.m.) in Vremščica (1027 m n.m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini.

Meje in velikost

PŠJ ima z ZRPŠJ določeno mejo zavarovanega in vplivnega območja, kar sovpada tudi z zavarovanjem Škocjanskih jam kot svetovne dediščine UNESCO in mokriščem mednarodnega pomena po Ramsarski konvenciji. Zavarovano območje PŠJ meri 402 ha, vplivno pa okoli 45.000 ha, zajema celotno porečje reke Reke in se razprostira v šest občin.

Biosferno območje Kras v sklopu MAB ima poleg zavarovanega in vplivnega območja PŠJ določeno še prehodno oziroma tranzicijsko območje, ki obsega ves preostali del občine Divača. To območje je pogosto imenovano tudi območje komunikacije, saj so dejavnosti v njem vezane na različne kmetijske dejavnosti, bivanjska naselja in drugo rabo, kjer lokalne skupnosti, znanstveniki, strokovne službe, nevladne organizacije, kulturne skupine ter drugi deležniki delujejo skupaj.

1.4.2. Status, dejavnosti ter lastništvo in upravljanje

Status

PŠJ je bil za zavarovano območje kot regijski park razglašen z ZRPŠJ. Upravljavec PŠJ je zavod, ki ga je s sklepom ustanovila Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada). Le-ta pa tudi zagotavlja sredstva za izvajanje nalog javne službe ohranjanja narave.

Dejavnosti

V okviru javne službe opravlja zavod več dejavnosti, med katerimi so priprava programa in razvoja Škocjanskih jam, skrb za vzdrževanje, obnavljanje in zavarovanje spomenikov in znamenitosti na območju parka, stalno spremljanje in analiza stanja naravnih vrednot in kulturne dediščine v PŠJ, usklajevanje raziskovalnih nalog v zvezi s PŠJ ter organizacija raziskovalnega dela, sodelovanje pri mednarodnih projektih, skrb za javno predstavitev PŠJ, izvedba in organizacija izobraževanja, priprava in vzdrževanje poti in označb v parku, sodelovanje z lastniki posameznih spomenikov v PŠJ  strokovna pomoč in svetovanje, vzdrževanje jamske infrastrukture za obisk jam in opravljanje vodniške službe po PŠJ in jamah ter vodenje informacijskega centra. Pomembno vlogo pa ima zavod tudi pri razvijanju in vzpodbujanju trajnostnega turizma ter vključevanju lokalnega prebivalstva in skupnosti v programe izobraževanja v PŠJ.

Ohranjanje narave je absolutna prednostna naloga zavoda, zato bo načrtovanje in usmerjanje obiska (časovno in prostorsko) nujno za preprečevanje vsakršne prekomerne obremenitve tako ranljivega območja, kakor so Škocjanske jame in celotno območje PŠJ.

Lastništvo in upravljanje

Zavod je v letu 1999 od prejšnjega upravljavca Škocjanskih jam prevzel v upravljanje celotni jamski splet z vso pripadajočo infrastrukturo. Poleg tega je prevzel tudi drugo infrastrukturo, ki vključuje gostinski obrat, katerega oddaja v najem. V zadnjih letih je zavod vlagal v obnovo infrastrukture s poudarkom na promociji Škocjanskih jam v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: RS) in v tujini.

Zavod ima v upravljanju precej stavbnih, kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so v lasti zavoda oziroma RS, in sicer v skupni površini 34,9 ha.

1.5. Naravovarstveni pomen zavarovanega območja

1.5.1. Državni pomen

Škocjanske jame z okolico so zaradi izjemnih naravnih danosti in svoje strateške lege na stičišču različnih trgovskih poti umeščene na svetovni zemljevid že od obdobja prazgodovine naprej. Kljub zavedanju, da gre za enkraten jamski splet z veliko rastlinsko in živalsko pestrostjo in bogato kulturno dediščino, je bilo obravnavano območje na državni ravni zavarovano šele leta 1996 z ustanovitvijo regijskega parka. Vse naravne vrednote v PŠJ so državnega pomena. Celotno zavarovano območje je tudi del omrežja Natura 2000 in ekološko pomembno območje.

Aktivnosti bodo v prihodnosti usmerjene k še večji prepoznavnosti PŠJ na vseh navedenih ravneh.

1.5.2. Mednarodni pomen

Škocjanske jame so mednarodno priznano območje svetovnega pomena, zato je odgovornost države za njihovo ohranjanje še večja in pomembnejša.

Namen Konvencije o svetovni dediščini je ugotavljati, zavarovati, predstavljati in prenašati kulturno in naravno dediščino svetovnega pomena prihodnjim rodovom. Vsebina konvencije je povezana z drugimi mednarodnimi pogodbami, med katerimi je treba izpostaviti Ramsarsko konvencijo, Konvencijo o biološki raznovrstnosti in Konvencijo o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali, ki je bila v slovenskem pravnem redu ratificirana z Zakonom o ratifikaciji konvencije o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/98 in 27/99, v nadaljnjem besedilu: Bonnska konvencija), kakor tudi z evropsko zakonodajo, kjer je treba izpostaviti usklajenost evropskega ekološkega omrežja Natura 2000.

Na svetu je po zadnjih podatkih centra UNESCO le 21 lokacij – med njimi tudi PŠJ – ki so hkrati na seznamu svetovne dediščine, seznamu mednarodno pomenih mokrišč Ramsarske konvencije in v MAB.

Svetovna dediščina UNESCO

Škocjanske jame so naravni pojav izjemne svetovne vrednosti. Na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine so bile v okviru Konvencije o svetovni dediščini vpisane leta 1986. V skladu z 2. členom te konvencije mora vsako vpisano območje svetovne dediščine izstopati v svetovnem merilu glede na estetska ali znanstvena merila in temeljiti na zmožnosti države, da zagotovi dolgoročno ohranjanje območja izjemne univerzalne vrednosti in integritete.

Ramsarsko območje

Škocjanske jame so bile leta 1999 vpisane tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč v skladu z Ramsarsko konvencijo, in sicer kot prvo podzemno mokrišče v skladu z merili, določenimi za podzemeljske hidrološke sisteme.

Biosferno območje (MAB)

MAB – Človek in biosfera – je UNESCO medvladni program, ki vzpostavlja svetovno mrežo biosfernih območij, kjer se ohranja biotska raznovrstnost in spodbuja trajnostni razvoj. Leta 2004 je bil PŠJ sprejet v svetovno mrežo območij MAB kot Biosferno območje Kras, ki odkriva povezanost človeka z naravo in pomen izobraževanja za ohranjanje kakovosti bivanja. Območje se predstavlja tudi v okviru regijske povezave biosfernih območij EuroMAB. S svojimi letnimi programi, pripravljenimi v skladu s Strategijo in statutarnim okvirom (Statutary Framework) za razvoj svetovnega omrežja biosfernih območij, sprejeto v Sevilli marca 1995, zavod izvaja dejavnosti, ki so trajnostno naravnane in temeljijo na izobraževanju, povezavi znanosti in družbe ter vzpodbujanju trajnostnega razvoja na zavarovanem, vplivnem in prehodnem območju.

1.6. Splošni opis vplivnega območja

Vplivno območje PŠJ je veliko okoli 45.000 ha in pokriva porečje reke Reke, vključno z njenim prehodom v kraško podzemlje obsežnega kraškega vodonosnika, torej del kontaktnega krasa, ki je strokovno opredeljen kot Divaški prag. Razteza se na območju šestih občin, in sicer Divače, Hrpelj - Kozine, Ilirske Bistrice, Pivke, Postojne in Loške doline.

Celotno območje gradijo karbonatne kamnine (v največji meri apnenec) in nekarbonatne sedimentne kamnine (v največji meri peščenjaki in laporji, ki tvorijo fliš). V dnu doline Reke so ponekod še debeli nanosi rodovitnih aluvialnih naplavin. Območje Snežnika (1796 m n.m.) na vzhodu pokrivajo obsežni gozdovi, ki so večinoma dobro ohranjeni in nudijo življenjsko okolje številnim živalskim in rastlinskim vrstam ter predstavljajo eno večjih sklenjenih neposeljenih območij v Evropi. Severni del vplivnega območja pripada Slavenskemu ravniku in Vremščici. To območje sestavljajo tri vzporedna srednje visoka slemena (od 700 m n.m. do 823 m n.m.) z vmesnimi kraškimi podolji. Najvišji vrh tega dela je Vremščica (1027 m n.m.). Pri Rakuliku in Sajevčah je kontaktni kras med krednim apnencem in eocenskim flišem. Na tem območju so slepe doline, kjer kratki potoki ob prestopu z laporja in peščenjaka na apnenec hitro poniknejo. Na jugu se razprostirajo flišnati Brkini, ki z gričevnato zgradbo in vmesnimi grapami tvorijo drugačen tip krajine, kakor je severni kraški del.

Največja količina padavin je na območju Snežnika (več kakor 2500 mm na leto) in se zmanjšuje proti zahodu in jugu. Za vplivno območje so značilne tudi poplave. Te so posledica velikega razmerja med največjim in najmanjšim pretokom (razmerje je približno 1:3000), ki je značilno za povirna kraška območja. Največje območje poplav je v Ilirskobistriški kotlini, in sicer obsega maksimalno od 6 do 7 km2 površine. Poplave so vsakoletne, vendar kratkotrajne, običajno trajajo le nekaj ur.

Varstveni režimi za vplivno območje so predpisani v 8. členu ZRPŠJ in se nanašajo predvsem na zagotavljanje obstoječega vodnega režima Reke in ugodnega stanja voda.

1.7. Upravljanje zavarovanega območja

1.7.1. Organiziranost upravljavca

V zavodu je bilo v letu 2012 za nedoločen čas zaposlenih 22 delavcev. Od tega je skoraj polovica strokovnih delavcev, drugi pa opravljajo naloge nadzora in vodenja po PŠJ ter naloge uprave.

Dodatni delavci se zaposlujejo sezonsko za določen čas. V letu 2012 je bilo v turistični sezoni od začetka maja do konca oktobra zaposlenih dodatnih trinajst ljudi. Poleg delavcev zaposlenih za določen čas se v času sezone v zavodu zaposluje tudi študente. Za izvajanje projektov so bili dodatno zaposleni trije sodelavci.

1.7.2. Upravljanje z nepremičninami

Od 402 ha celotne površine PŠJ je 35 ha (okoli 9 %) površin v lasti RS.

V prvih letih delovanja PŠJ so bili izvedeni odkupi stavbnih zemljišč z ruševinami, gozdnih in kmetijskih zemljišč iz lastnih sredstev zavoda. V letih 2006 in 2007 je bil kot zadnji odkupljen tudi kulturni spomenik Matavun št. 8, katerega obnova je bila dokončana v letu 2011. Te nepremičnine so v lasti zavoda.

V letu 2008 je zavod prejel namenska sredstva od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za odkup kmetijskih zemljišč v PŠJ. Vsi odkupi so bili izvedeni do konca leta 2010. Prednostno so se odkupovala kmetijska zemljišča, na katerih se nahajajo naravni spomeniki. Po letu 2008 zavodu namenska sredstva za odkup niso bila več dodeljena.

V letu 2010 je bil izveden vpis vseh parcel v lasti RS v Centralno evidenco nepremičnin (v nadaljnjem besedilu: CEN) pri Ministrstvu za notranje zadeve (tedaj Ministrstvo za javno upravo), kjer je bilo oblikovanih 13 kompleksov, in sicer:

-        bregovi pred ponorom Reke,

-        Jurjev dol s stenami dola Lisičine,

-        uprava Parka Škocjanske jame, Slovenija,

-        J'kopinov skedenj, Jurjev skedenj,

-        ob regionalni cesti za Matavunom,

-        razpršeno,

-        kapnik v Lipjih jamah,

-        dolina Globočak,

-        Velika dolina,

-        Mala dolina,

-        informacijski center PŠJ,

-        parkirišče – trg v Matavunu,

-        objekt Matavun št. 8.

Za odkup zemljišč v PŠJ zaradi zagotavljanja ustreznega zavarovanja naravnih vrednot in kulturne dediščine bo zavod tudi v prihodnje potreboval namenska sredstva.

1.7.3. Urejanje prostora

Podlagi za prostorsko načrtovanje na območju PŠJ sta Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana občine Divača in Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih občine Divača. V pripravi na Občini Divača pa je občinski prostorski načrt v skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, 70/08 – ZVO-1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 106/10 – popr., 43/11 – ZKZ-C, 57/12 in 57/12 – ZUPUDPP-A, v nadaljnjem besedilu: ZPNačrt).

1.7.4. Finančni viri in stroški upravljanja v preteklem obdobju

V preteklem petletnem obdobju (2008–2012) je zavod v povprečju četrtino vseh prihodkov pridobil iz proračuna RS, polovico iz lastne dejavnosti, iz drugih virov, med njimi tudi mednarodnih programov, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter strukturnih skladov (Evropskega sklada za regionalni razvoj, v nadaljnjem besedilu: ESRR) pa preostalo četrtino.

V istem obdobju je bilo v povprečju največ odhodkov namenjenih stroškom dela in materialnim stroškom, medtem ko je bila skoraj ena četrtina sredstev namenjena za investicije in četrtina za programe in projekte. V okviru programov in projektov je bilo 87 % sredstev namenjenih za investicije (v večini sredstva ESSR). Po Odredbi o razdeljevanju dela sredstev javnega zavoda Park Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 84/99, v nadaljnjem besedilu: odredba o razdeljevanju dela sredstev PŠJ) je bilo za fizične osebe namenjeno od vseh prihodkov 1 %, od lastnih prihodkov to znaša 2,6 %, za urejanje naselij v parku pa je bilo v povprečju namenjenih 5 % vseh odhodkov.

2. OPIS IN CELOVITA OCENA STANJA V PŠJ

2.1. Opis in ocena stanja ohranjenosti narave

2.1.1. Neživa narava

2.1.1.1. Geološke značilnosti

Škocjanske jame so nastale v krednih in paleocenskih apnencih v bližini stika z neprepustnimi flišnimi kamninami eocenske starosti. Ta kamninski stik, ki se nahaja nekaj kilometrov južneje, je pomemben za nastanek in oblikovanje jam. Na flišnih kamninah, ki so iz kremenovih peščenjakov, konglomeratov in laporja, se zbira voda velike površinske reke Reke, ki potem, ko prestopi na apnenec, ponikne v Škocjanske jame. Na nastanek in smer rovov je najbolj odločilno vplivala plastovitost kamnine in tektonska porušenost, torej lezike – presledki med plastmi kamnine – ter prelomi in izrazite prelomne cone.

Škocjanske jame so nastale v debeloskladovitih ali neskladovitih gornjekrednih apnencih. Le južni del jame, Tiha jama, je nastala v drobnoskladovitem gornjekrednem in paleocenskem apnencu. Na območju jame vpadajo skladi proti JZ pod kotom 20–30°. Ti apnenci so zelo čisti. Ker je v njih zelo malo netopnega ostanka, na površju ni mogla nastati sklenjena odeja prsti.

Prvi jamski rovi so se oblikovali ob prelomih in razpokah ter lezikah, ob katerih je prišlo do tektonskih premikov. Dobro vidni prelomi so v stenah Male doline pod Škocjanom in v Šumeči jami. Tektonsko poškodovane lezike so zlasti dobro vidne v Oknu med obema dolinama, ob taki leziki je nastal tudi Slap. V obeh udornih dolinah in v Šumeči jami so do nekaj deset metrov široke razpoklinske cone, ki potekajo v smeri S–J ter SZ–JV. Ob njih so nastali prvi kanali, pozneje v razvoju jame pa je prihajalo ob njih do velikih odlomov ali podorov. Tako so lahko nastale velike udorne doline in dvorane v jami, podorno kamenje pa je Reka sproti raztapljala in odnašala iz jame.

2.1.1.2. Relief

Škocjanski kras, obsežna uravnana pokrajina na nadmorski višini med 420 in 450 m, pripada jugovzhodnemu robu Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n. m.) in Vremščica (1027 m n. m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini. Proti severozahodu se prek Divaškega krasa nadaljuje v kraških planjavah in gričevjih.

Površje Škocjanskega krasa je v grobem uravnano, v drobnem pa močno razčlenjeno. Ker ga gradijo apnenci, se je tu razvil značilni tip reliefa, prav po tej pokrajini imenovan kras.

Glavni vzrok za nastanek krasa in kraškega reliefa je topnost kamenin, ki gradijo zemeljsko površje. Voda glavni mineral apnenca kalcit raztaplja in ga odnaša skozi podzemne kanale v obliki raztopine. Zato na površju kameninskega drobirja skorajda ni.

Padavinska voda na krasu odteka skozi razpoke v podzemlje. Tako nastanejo jame, na površju pa kraške kotanje različnih velikosti. Najpogostejše so vrtače. To so lijakaste ali skledaste vdolbine, povečini do 10 m globoke in s premerom do 50 m. Nastale so tam, kjer je navpično prenikanje v globino mogoče in raztapljanje kamnine najmočnejše.

Vrtače so zelo pomembna reliefna oblika na Škocjanskem krasu. Z njihovih pobočij in dna je bilo kamenje odstranjeno, dno pa izravnano. Del kamenja je bil podkopan pod prst v dnu vrtače, preostali del pa zložen v suhe zidove. To je predstavljalo prve skromne njive na krasu. Dna vrtač so bila uporabljena tudi za vodne zbiralnike – kale – za napajanje živine. Ilovica v dnu vrtač je postala neprepustna, če je bila dobro pregnetena.

Veliko večje kakor vrtače so udornice. Nastale so z rušenjem stropov nad podzemnimi votlinami. Običajno imajo strma pobočja, pa tudi navpične skalne stene so pogoste. Udornice ne nastanejo nenadoma z udorom, ampak z dolgotrajnim krušenjem stropa in sten nad dvoranami in tokavo podzemne Reke, ki raztaplja odpadlo kamenja in ga tako odnaša proč.

Največji udornici sta 122 m globoki dol Sokolak, katerega prostornina znaša 8,5 milijona m³, in Globočak (4,6 milijona m³). Skupina udornic, ki je nastala pri vhodu v Škocjanske jame – Velika dolina, ki je globoka 164 m, Mala dolina, Sapendol ter dol Lisična – pa imajo skupno prostornino 6,2 milijona m³.

Posebna oblika na površju nad Škocjanskimi jamami so brezstrope jame. Nastanejo z zniževanjem površja zaradi raztapljanja apnenca, medtem ko se jame, ki jih je vodni tok že zapustil, ne spreminjajo. Ko površje doseže jamo, tej najprej razkroji strop in jama se odpre. Nad Škocjanskimi jamami se nahajata velika nekdanja jama in velik stalagmit, ki stoji na prostem.

2.1.1.3. Hidrološke značilnosti

Jamo je oblikovala ponikalnica Reka, ki zbere večino vode na nepropustnih flišnih kamninah. Njen srednji pretok pred ponori je 8,95 m³/s, ob izjemnih poplavah pa do 387 m³/s. Po močnih padavinah Reka poplavlja, običajne poplavne vode sežejo v jami do 30 m visoko, najvišje znane pa so dosegle višino 132 m. Reka teče od Škocjanskih jam skozi kraško podzemlje proti približno 35 km oddaljenim izvirom Timave na italijanski strani.

Ocena stanja

-        Površinske vode

Po podatkih iz publikacije Vode v Sloveniji – ocena stanja voda za obdobje 2006–2008 (Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, 2010) je kemijsko stanje Reke dobro. Ekološko stanje Reke v obdobju 2006–2008 je prav tako dobro. Ocena kemijskega stanja za leto 2010 je po podatkih ARSO dobro, ekološko stanje po modulih ter glede na posebna onesnaževala za leti 2009 in 2010 je dobro ali zelo dobro, zaključna ocena stanja voda pa se zaradi bioloških analiz na vsake tri leta poda na vsakih šest let (Ocena stanja rek v Sloveniji v letih 2009 in 2010, ARSO, Ljubljana, januar 2012).

-        Podzemne vode

Po podatkih iz publikacije Vode v Sloveniji – ocena stanja voda za obdobje 2006–2008 (Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, 2010) je kemijsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini dobro. Količinsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini je prav tako dobro. To potrjujejo tudi vmesna poročila kemijskega stanja za leti 2010 in 2011, zaključna ocena stanja voda pa se zaradi bioloških analiz na vsake tri leta poda na vsakih šest let (Ocena kemijskega stanja podzemnih voda v Sloveniji v letu 2011, Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, oktober 2012).

Kljub temu v Škocjanskih jamah še vedno občasno nastajajo pene, katerih izvor še ni povsem pojasnjen. To lahko kaže na onesnaženja Reke, kar lahko negativno vpliva na podzemno živalstvo ne le Škocjanskih jam, ampak celotnega podzemnega toka Reke in kraškega vodonosnika nasploh. Rezultati analiz ne kažejo odstopanj od večletnega povprečja na posameznem merilnem mestu, zato je treba opraviti podrobnejše analize v sodelovanju z Agencijo Republike Slovenije za okolje (v nadaljnjem besedilu: ARSO).

Podrobneje je ocena stanja za Reko opisana v poglavju 3 tega odloka »Ocena stanja na vplivnem območju PŠJ«.

2.1.2. Živa narava

2.1.2.1. Habitatni tipi

Kartiranje habitatnih tipov za zavarovano območje PŠJ z okolico je leta 2004 po predpisani tipologiji opravil Center za kartografijo favne in flore (v nadaljnjem besedilu: CKFF). Tipologija temelji na rastlinskih združbah v kombinaciji s strukturnimi elementi in rabo tal. Popisanih je bilo 91 habitatnih tipov. Najznačilnejši habitatni tipi za PŠJ so:

Melišča, skalne stene in jame

Najznačilnejši habitatni tipi te skupine so apnenčaste stene z vegetacijo skalnih razpok in termofilna melišča. Na delih sten, ki so manj strmi, je ponekod razvita bujnejša vegetacija, prevladujejo vrste kamnitih kraških pašnikov in termofilnih gozdov mešanih listavcev. Prav tako se na delih, kjer ni zelo intenzivnega premikanja materiala, zaraščajo tudi melišča. V spodnjem delu skalnih sten nad strugo reke Reke in njenim ponorom je še en habitatni tip, in sicer vlažne skalnate stene. Gre za pomemben habitatni tip, ki je ena od posebnosti PŠJ in v katerem so termofilni in glacialni relikti.

Sklenjene gozdne površine

Na celotnem območju kartiranja prevladujeta termofilni gozd mešanih listavcev in termofilni hrastov gozd. Na večjih površinah je termofilnim drevesnim vrstam kot posledica pogozdovanja v preteklosti primešan črni bor ali pa ta tvori samostojne sestoje.

Termofilni gozdovi mešanih listavcev, termofilni hrastovi gozdovi in hrastovo-belogabrovi gozdovi so določeni v Uredbi o habitatnih tipih (Uradni list RS, št. 112/03, 36/09 in 33/13, v nadaljnjem besedilu: uredba o habitatnih tipih). Primes črnega bora oziroma smreke za te gozdne habitatne tipe pomeni neugodno stanje ohranjenosti.

Druge površine z drevesnimi vrstami

Mejice ter manjše skupine dreves in grmov najdemo na celotnem območju kartiranja. Predstavljajo pomemben habitatni tip, saj predstavljajo pomembno zatočišče in selitvene koridorje številnim živalskim vrstam. Po vrstni sestavi so zelo podobne okoliškim gozdovom in grmiščem.

Ekstenzivna suha travišča

Med ekstenzivnimi travniškimi površinami prevladujejo različni tipi vzhodno submediteranskih (submediteransko-ilirskih) suhih in polsuhih travišč. Kraška travišča so nastala kot posledica krčenja gozdov za pašnike. Sodijo med vrstno najpestrejše habitatne tipe pri nas. Z opuščanjem ekstenzivne paše drobnice in posledičnim zaraščanjem so se njihove površine pričele močno krčiti. Na globljih, za kmetijsko obdelavo primernejših tleh, pa jih ogroža tudi intenziviranje rabe. Na območju kartiranja je vsekakor več površin, ki se zaraščajo, kakor takih, ki so prešle v intenzivno kmetijsko rabo. To je z naravovarstvenega stališča dobro, saj je zaraščajoče se površine lažje povrniti v prvotno stanje kakor take, ki so bile preveč gnojene.

Vode, prodišča in obvodna vegetacije

Največjo površino med vodami predstavlja reka Reka, ki ima tudi visoko naravovarstveno oceno. Visoko ovrednoteni so tudi potoki, ki pa imajo vodo samo občasno. V strugi reke Reke je nekaj prodišč, ki so večinoma porasla z vrbovjem.

Ocena stanja

Uredba o habitatnih tipih določa habitatne tipe, ki se prednostno, glede na druge habitatne tipe, prisotne na celotnem območju RS, ohranjajo v ugodnem stanju, ter ureja usmeritve za njihovo ohranjanje.

Habitatni tip je v ugodnem stanju, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezni habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva, stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v predvidljivi prihodnosti verjetno še obstajali posebna struktura habitatnega tipa in naravni procesi ali ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno ohranitev, in če je zagotovljeno ugodno stanje za ta habitatni tip značilnih prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst.

Rezultati kartiranja habitatnih tipov iz leta 2004 so pokazali na dokaj dobro ohranjenost okolja v PŠJ, čeprav je ponekod zaznati slabšanje stanja. Po površini močno prevladujejo gozdovi. Od travniških površin so najvišje ovrednoteni različni tipi submediteransko-ilirskih suhih in polsuhih travišč, ki se večinoma zaraščajo z lesnimi vrstami.

2.1.2.2. Rastlinstvo

Škocjanske jame z okolico imajo zaradi zelo razgibanega reliefa izredno pester rastlinski svet. V PŠJ so nahajališča nekaterih endemičnih, redkih ali ogroženih vrst, ki so tudi na rdečem seznamu praprotnic in semenk Slovenije: bršljanov pojalnik (Orobanche hederae) z edinim nahajališčem, wettsteinova mrtva kopriva (Lamium wettsteinii) z enim izmed dveh nahajališč ter justinova zvončica (Campanula justiniana) s klasičnim nahajališčem. Posebne mikroklimatske razmere v dnu dolin, ki nastanejo zaradi nizkih temperatur, omogočajo uspevanje nekaterih hladnoljubnih, značilno alpskih rastlin, kakor sta avrikelj (Primula auricula), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata), dvocvetna vijolica (Viola biflora) in skalna kernejevka (Kernera saxatilis), 40 m više pa zaradi toplega zraka, ki pozimi izteka iz jame, uspevajo izrazito toploljubne vrste, na primer venerini lasci (Adiantum capillus-veneris), ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) in rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus). Rast tako nasprotujočih si rastlin skupaj je v naravi velika redkost.

Na vhodih stranskih rovov, kakor sta Schmidlova dvorana in Tominčeva jama, rastejo rastline, prilagojene ekstremnim svetlobnim razmeram. Med cvetnicami so najbolj značilne navadni bršljan (Hedera helix), Fuchsov grint (Senecio fuschsii), navadni zajčji lapuh (Mycelis muralis), kljukastosemenska zvezdica (Stellaria montana) in razrasla krišina (Parietaria judaica). Med praprotmi opazimo rjavi sršaj (Asplenium trichomanes) in jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium). Najgloblje v vhodne dele jam sežejo le nekateri mahovi in alge.

Okrog razsvetljave je ponekod opazna porast z rastlinami, kakor so alge, mahovi in praproti, skupno poimenovanimi tudi lampenflora (v nadaljnjem besedilu: lampenflora).

Ocena stanja

Zavarovane rastlinske vrste v PŠJ, ki so uvrščene v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10), so v ugodnem stanju. Vrste so večinoma vezane na stanje habitatov, ki so v ugodnem stanju ohranjenosti. Reliktna flora v udornicah, to je rastlinstvo, ki se je tukaj ohranilo še iz hladnejših obdobij Zemljine preteklosti, je v ugodnem stanju ohranjenosti. Rastišča so pretežno nepristopna obiskovalcem in ni nevarnosti, da bi jih obiskovalci ogrožali. Rastišča so in podvržena naravni sukcesiji.

2.1.2.3. Živalstvo

V PŠJ je pester preplet submetiteranske in subalpinske favne.

Polži

PŠJ naseljujejo vrste polžev zelo različnih arealnih tipov: mediteranski, severno dinarski, zahodnoevropski, alpski, južno-­evropski, vzhodno alpski, jadranski in holarktični tip.

Metulji

Na območju PŠJ je zabeleženih 90 vrst dnevnih metuljev, ki predstavljajo 50 % na ozemlju RS živečih dnevnih vrst. Med njimi je 18 evropsko in nacionalno ogroženih vrst, kar pomeni 20 % v PŠJ registriranih vrst ali 10 % favne dnevnih metuljev Slovenije. Največ (72 %) ogroženih vrst živi na suhih kraških travnikih, približno polovica (44 %) na zaraščajočih suhih travnikih in približno ena tretjina (33 %) na svetlih gozdnih poteh.

Na Krasu živi endemitni kraški pavlinček (Perisomena caecigena), v jamskem sistemu pa troglofilna vrsta (občasni jamski prebivalec) jamski pedic (Triphosa dubitata) (Linnaeus, 1758), nočni metulj iz družine pedicev (Geometridae).

Ptice

V Veliki in Mali dolini živijo jate divjih skalnih golobov (Columba livia), ki gnezdijo pod stropom vhodnih jamskih dvoran. Prav tam gnezdi tudi kolonija manj poznanih planinskih hudournikov (Tachymarptis melba). Škocjanske udornice so občasni dom in gnezdišče veliki uharici (Bubo bubo), sokolu selcu (Falco peregrinus) in krokarju (Corvus corax). Prepadne stene nudijo zimsko prebivališče skalnemu plezalčku (Trichidroma muraria), ki med skalnimi razpokami stika za pajki in drobnimi nevretenčarji.

V PŠJ je bil nazadnje izveden popis ptic med leti 1999–2001. Zabeleženih je bilo 69 vrst gnezdilk.

Živalstvo v Reki

V površinskem toku Reke je bilo na podlagi vzorčenja s semikvantitativno metodo, t.i. »kick sampling« ugotovljenih 21 skupin velikih nevretenčarjev, ki jim pripada 97 taksonov. Večino makrozoobentosa predstavljajo ličinke žuželk – enodnevnice (Ephemeroptera), vrbnice (Plecoptera), kačji pastirji (Odonata), stenice (Heteroptera), mladoletnice (Trichoptera), dvokrilci (Diptera), hrošči (Coleoptera) in mrežokrilci (Neuroptera), ki preživijo le del svojega življenjskega cikla v vodi. Poleg teh so bili najdeni tudi osebki ožigalkarjev, vrtinčarjev, polžev, školjk, maloščetincev, pijavk, pršic in rakov (vodne bolhe in ceponožci) ter enakonožcev (Asellus acquticus cavernicolus in Trichonichus stameri). Ribe so zastopane v glavnem s postrvjimi in ciprinidnimi vrstami. Ti živijo tudi v začetnih delih podzemne Reke zaradi katastrofičnega drifta in le redko preživijo več časa v podzemlju. V Reki živijo vrste, značilne predvsem za površinske vodotoke južne Evrope.

Podzemno živalstvo Škocjanskih jam

Zaradi zemljepisnih in zgodovinskih razmer so začeli podzemeljski živelj raziskovati prav na slovenskem krasu, v širšem območju Postojne. Prvi znanstveno opisani troglobiont (prava podzemna vrsta, ki ves življenjski cikel preživi v jami) je bila leta 1758 človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus). Nato je bil v letu 1832 opisan hrošček drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii). Šele kasneje so se zvrstile najdbe tudi drugod po današnjem ozemlju Republilke Slovenije. Danes je znano, da imamo v Sloveniji s približno 200 vrstami eno najbogatejših kopenskih jamskih favn, z 200 vodnimi vrstami pa daleč najbogatejšo vodno troglobiotsko favno na svetu.

Škocjanske jame sodijo v skupino jam z bogato podzemno favno. Bivališče nudijo zlasti nevretenčarjem, med katerimi so mnogi tako dobro prilagojeni na življenje brez svetlobe in na razmere, kjer je hrana količinsko in kakovostno revna, da so postali prave podzemeljske živali. Vodne in terestične habitate naseljujejo mnoge vrste podzemeljskih organizmov, tako rakov ceponožcev in enakonožcev, polžev, dvojnonog, žuželk in človeška ribica.

Pestrost življenja v jami dopolnjujejo številni netopirji, med njimi dolgokrili netopir (Miniopterus schreibersi), katerega kolonija se seli med Škocjanskimi jamami in Predjamo, ter dolgonogi netopir (Myotis capacinii). Obe koloniji sta nekoč šteli po tisoč osebkov. Nekatere vrste, ki jih je mogoče najti v jami, so še veliki podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum) in mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros), širokouhi netopir (Barbastella barbastellus) in navadni mračnik (Nyctalus noctula).

Vrstno najobsežnejše je živalstvo, ki jo prinašajo curki prenikajoče vode iz epikrasa (kamninski sloj tik pod površjem) v Škocjanske jame, obsega predstavnike 11 skupin živali, in sicer vrtinčarje, gliste, polže, maloščetince, pršice, med raki dvoklopnike, ceponožce, enakonožce in postranice ter med žuželkami skakače in ličinke dvokrilcev. Najbogateje zastopana živalska skupina v epikrasu so ceponožni raki. Med njimi je bilo najdenih 32 vrst, ki pripadajo 16 rodovom in trem družinam (Pipan 2003; Pipan 2005). Večina teh vrst (24) je zašla v jamsko okolje s preniklo vodo, drugi so bili najdeni v ponikalnici. Dvanajst vrst, ki poseljujejo epikraški habitat, je stigobiontskih – so pravi predstavniki podzemeljskih vod. Ugotovljenih je bilo 5 novih vrst in vrsta Elaphoidella slovenica Wells (syn. Elaphoidella karstica), ki je endemit Škocjanskih jam. Iz najdišč v Škocjanskih jamah so bile prvič opisane vrste rakcev Copepoda (Moriaropsis scotenophila) in jamski samook (Speocyclops infernus) že leta 1930.

Med podzemnim živalstvom Reke se nahajajo nekatere stigobiontske vrste in sicer Polychaeta: jamski cevkar (Marifugia cavatic)a, Turbellaria: jamski vrtinčar (Dendrocoeleum spaeleum), amfipode: reška slepa postranica (Niphargus timavi) in kapniška slepa postranica (Niphargus Cf. Stygiu), deseteronožci: jamska kozica (Troglocaris sp.) in Amphibia: človeška ribica (Proteus anguinus), ki ji predstavlja podzemna Reka oziroma vodonosnik Krasa skrajno severozahodno točko razširjenosti areala v vodah Dinarskega krasa.

Terestrično podzemno živalstvo obsega enajst vrst, in sicer rake enakonožce, jamskega polžka, dvojnonogo, med žužulkami jamske skakače rodu Oncopodura in Onychiurus in dve vrsti jamskih hroščev. Jamska mokrica in rakec rodu Alpioniscus sta amfibična. Terestrične vrste živijo v glavnem okoli organskih ostankov na tleh (gvano, les). Na površinskem vodnem filmu na majhnih lužicah, kjer se hranijo z organsko snovjo, ki se ujame na površino, pa živijo skakači.

Ocena stanja

Navedene živalske vrste (v poglavju 2.1.2. tega odloka »Živa narava«) so v ugodnem stanju. Vrste so vezane na stanje habitatnih tipov, kjer živijo, in ti so na območju PŠJ večinoma v ugodnem stanju ohranjenosti. Živalstvo Reke je v dobrem stanju ohranjenosti. Stanje ptic v PŠJ je ugodno, večinoma je vezano na stanje populacij na širšem območju posebnega območja varstva Krasa (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023) in na vrste, ki živijo na tem območju. Habitati, na katere so vezane vrste ptic, ki se prednostno varujejo, so v območju PŠJ v ugodnem stanju ohranjenosti. Turistični obiski so za zdaj omejeni na udornici Veliko in Malo dolino ter prvi ponor Reke pod Škocjanom, kjer je stanje ptic stabilno.

Populacija vseh vrst netopirjev v PŠJ je v ugodnem stanju, kakor tudi habitatni tip »(8310) Jame, ki niso odprte za javnost«, ki je za te populacije bistven. Obisk jame je sicer speljan v neposredni bližini prezimovališč vrst, vendar je njihovo stanje ugodno.

Podzemno troglobiontsko živalstvo je v ugodnem stanju. Najštevilčnejše ugotovljeno podzemno živalstvo je v epikraški coni (tik pod površjem), ki ni pod vplivom obiskov v jami, pač pa je bolj vezana na stanje površja neposredno nad jamskim sistemom in je v ugodnem stanju. Stigobiontsko živalstvo sistema Škocjanskih jam je v ugodnem stanju ohranjenosti, določeno je s stanjem vodotoka – Reke.

2.1.3. Varstveni statusi

2.1.3.1. Naravne vrednote

Na območju parka je 54 naravnih vrednot, določenih s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09 in 93/10, v nadaljnjem besedilu: pravilnik o določitvi naravnih vrednot), od tega 14 območij naravnih vrednot državnega pomena, 13 točk naravnih vrednot državnega pomena in 25 jam, ki so prav tako naravne vrednote državnega pomena.

Velika večina naravnih vrednot je vezanih na kraško hidrologijo, geomorfologijo in geologijo, predvsem znotraj sistema Škocjanskih jam. Ker ima jama izjemen pomen, so upravljavske aktivnosti prednostno podrejene ohranitvi, zavarovanju in predstavitvi tega edinstvenega naravnega objekta.

Varstvene usmeritve

Usmeritve za dejavnosti na območju naravnih vrednot izhajajo iz varstvenih režimov 8., 9. in 10. člena ZRPŠJ.

Po Uredbi o zvrsteh naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 52/02 in 67/03, v nadaljnjem besedilu: uredba o zvrsteh) so varstvene usmeritve za varstvo naravne vrednote usmeritve za posege in dejavnosti človeka na naravni vrednoti in na območju, ki je z naravno vrednoto vidno ali funkcionalno povezano, z namenom, da se naravna vrednota ohranja. Posegi in dejavnosti se izvajajo na naravni vrednoti, če ni drugih prostorskih ali tehničnih možnosti za izvedbo posega ali opravljanje dejavnosti, in sicer v skladu z usmeritvami, ki so določene v uredbi o zvrsteh.

Podrobnejše varstvene usmeritve za varstvo posamezne zvrsti naravnih vrednot ali za posamezno naravno vrednoto določene v pravilniku o določitvi naravnih vrednot. Konkretne varstvene usmeritve in naravovarstveni pogoji za posege in dejavnosti na naravni vrednoti ter na območju vpliva na naravno vrednoto so določeni v naravovarstvenih smernicah.

Razvojne usmeritve za naravne vrednote so usmeritve za rabo naravnih vrednot z namenom njihove ohranitve. Naravne vrednote se praviloma ohranjajo v obstoječi rabi, ki mora potekati sonaravno, da ne ogroža obstoja naravne vrednote in ne ovira izvajanja njenega varstva. Naravne vrednote so namenjene predvsem doživljanju narave, izobraževanju, vzgoji, znanstveno-raziskovalnemu delu ali naravi prijazni rekreaciji.

Ocena stanja

Stanje naravnih vrednot v PŠJ se ocenjuje kot dobro. Naravni procesi v jamah in udornicah, kar predstavlja veliko večino med vsemi naravnimi vrednotami v PŠJ, v glavnem potekajo nemoteno. Vhodi v sistem Škocjanskih jam kot tudi v Mušjo in Skeletno jamo so zaradi kontrole obiska in preprečevanja morebitnih poškodb zaprti z vrati.

Izvajanje del in organizacija obiska v sistemu Škocjanskih jam in površinskem delu PŠJ sta podrejena ohranjanju narave in skrbi za nemoten in varen obisk. Sem sodi na primer čiščenje prepadnih sten in postavljanje lovilnih mrež zaradi krušenja kamenja ter obnova poti. Jama je z izjemo poškodb iz preteklosti v dobrem stanju, nekatere poškodbe je mogoče sanirati. Problem osvetlitve v jami je lampenflora.

Tudi druge jame v PŠJ so v glavnem v naravnem stanju, z izjemo redkih v bližini Dolnjih Ležeč, ki so nekoč služile za smetišča in so do vrha zatrpane z odpadki in drugim materialom. Melišča v udornicah so stabilna, medtem ko se njihova dna ponekod zaraščajo.

Občasna nihanja kakovosti vode ne kažejo večjih odstopanj od dolgoletnih povprečij, kljub temu pa motijo pene, ki se nabirajo ob slapovih in brzicah v podzemnem toku Reke, in plastični odpadki v zaključnem delu podzemnega kanjona (Martelova dvorana, Mrtvo jezero), ki jih ob visoki vodi zaradi sifona Reka odlaga na bregovih struge ali plavajo na vodi. Podrobneje o stanju voda govori poglavje 3 tega odloka »Ocena stanja na vplivnem območju PŠJ«.

Prisotni so nasadi tujerodnih iglavcev v Mali in Veliki dolini ter soteski Reke, kar se bo s počasno premeno nadomestilo z avtohtonimi drevesi. Drevesa iz seznama naravnih vrednot, predvsem lipe v Škocjanu in Matavunu, so negovana in zdrava.

2.1.3.2. Ožja zavarovana območja

V PŠJ je soteska Reke v dolžini približno 2,5 kilometra pred ponorom v Škocjanske jame, spodnji del soteske Sušice do sotočja z Reko, osrčje parka z Veliko in Malo dolino ter vasmi Matavun, Škocjan in Betanja, niz udornic na južni in severni strani ter površje nad Škocjanskimi jamami. Zaradi posebne naravne, kulturne, zgodovinske in estetske vrednosti so v parku posamezni deli nepremične naravne in kulturne dediščine posebej zavarovani z ZRPŠJ.

Naravni spomeniki

Kot naravni spomeniki so zaradi svojih posebnih značilnosti kot vzorčni primer nekega naravnega pojava zavarovani deli PŠJ:

1.      Mala dolina in Velika dolina do roba udornice;

2.      brezno Okroglica;

3.      stene in bregovi slepe doline Reke v dolžini in širini 150 m pred vhodom v Mahorčičevo dvorano;

4.      podzemne jame na območju parka:

-  Škocjanske jame (Škocjanski jamski splet),

-  Jama na Prevali II,

-  Mala jama na Prevali,

-  jama Škrlica;

5.      Kapnik v Lipjih jamah pri Divači.

Varstveni režim za naravne spomenike je predpisan v 9. in 10. členu ZRPŠJ.

2.1.3.3. Območje Natura 2000

PŠJ je v območju Nature 2000, in sicer: posebno območje varstva Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023) in posebno ohranitveno območje Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000276). V PŠJ sega tudi skrajni zahodni del posebnega ohranitvenega območja Reka (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000223).

Ukrepi za vse Natura 2000 vrste se izvajajo v skladu s smernicami, navedenimi v programu upravljanja območij Natura 2000 in so predstavljeni v preglednicah z nalogami za posamezne cilje v poglavju 5.2. tega odloka »Operativni cilji, naloge in usmeritve« ter v usmeritvah za kmetijstvo in gozdarstvo.

V nadaljevanju je krajši opis zgoraj omenjenih območij Natura 2000.

Posebno območje varstva Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023)

Kras je tretje največje posebno območje varstva za varovanje ogroženih vrst ptic. Na tem območju živijo številne vrste ogroženih ptic z največjimi gnezdečimi populacijami v Sloveniji. Velika uharica, pisana penica, rjava cipa, kotorna in kačar so si našli dom na travnikih, grmiščih in v skalnih stenah na Krasu.

Velik ornitološki pomen dajejo območju močne populacije nekaterih vrst iz priloge I ptičje direktive z visokimi deleži nacionalnih gnezditvenih populacij. Prvi dve vrsti dobro opredeljujeta meje celotnega območja.

V PŠJ so bile po zadnjih podatkih evidentirane naslednje ornitološko pomembne vrste ptic: velika uharica, orel kačar, vrtni strnad, podhujka, hribski škrjanec, sokol selec, pisana penica, smrdokavra, vodomec, veliki skovik in slavec. Posebej pomembne med njimi so vrste, ki so bile ugotovljene kot gnezdilke, in sicer: velika uharica, podhujka, sokol selec, veliki skovik in slavec. Vrste so vezane na habitatne tipe skalnih sten, pobočij, jamskih vhodov, gozdov in kulturne krajine. Za nekatere vrste in njihove življenjske prostore znotraj parka velja, da so pod pritiskom različnih dejavnikov (nočno svetlobno onesnaženje, obiskovalci parka …). Območje, kjer se nekatere vrste prehranjujejo (prehranjevalni habitat), sega tudi na površine izven PŠJ.

Leta 2012 se je končala študija popisa ptic v parku (Monitoring ptic v parku Škocjanske jame, Metodologija, izvedba popisa in ocena varstvenega stanja, DOPPS, Ljubljana 2012). Pridobljeni so bili podatki o trenutnem stanju in prisotnosti oziroma odsotnosti vrst. Poleg tega so bili za vrste iz ptičje direktive pridobljeni še podatki za velikost in gostoto populacije, habitat, ki ga zasedajo, in ohranitveno stanje.

Posebno ohranitveno območje Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000276)

Posebno ohranitveno območje Kras predstavlja obsežna apneniška planota v jugozahodnem delu Slovenije ter severozahodni del dinarskega krasa, kjer nastajajo številni površinski in podzemeljski kraški pojavi ter obstajajo evropsko pomembni habitatni tipi (jame, suha travišča, brinovja, črničevje, skalne stene...). Območje je življenjski prostor evropsko ogroženih rastlinskih in živalskih vrst (netopirji, metulji, hrošči, dvoživke, ptice) ter selitveni koridor ujed in velikih sesalcev.

V PŠJ so bile po zadnjih podatkih evidentirane naslednje vrste iz habitatne direktive, ki opredeljujejo območje Kras: človeška ribica, veliki pupek, hribski urh, ozki vretenec, travniški postavnež, rogač, bukov kozliček, drobnovratnik, hromi volnoritec, mali podkovnjak, veliki podkovnjak, dolgonogi netopir, dolgokrili netopir, navadni netopir in vejcati netopir. Posebej pomembne med njimi so vrste, ki imajo v parku obsežne populacije, kakor npr. dolgokrili netopir, ki ima prezimovalne in porodniške kolonije na stropu podzemnega kanjona Reke z več tisoč osebki. Pomembne so tudi kolonije velikega podkovnjaka, dolgonogega in navadnega netopirja, ki pa niso tako številčne. V parku je zadostna površina gozda, mejic, košenic, vodnih površin in grmičevja, kar je nujno za ohranjanje netopirjev. V Škocjanskih jamah redno poteka spremljanje stanja netopirjev. Pri nekaterih vrstah obstaja pritisk na njihovo življenjsko okolje ali na vrsto. Območje prezimovalnih kolonij nekaterih vrst netopirjev je vzdolž pohodnih poti v jami, kjer so obiskovalci. Območje, kjer se nekatere vrste prehranjujejo (prehranjevalni habitat), sega tudi na površine izven parka. Na splošno velja, da se netopirjev v prezimovališčih ne moti s hrupom, osvetljevanjem, spreminjanjem mikroklime. Samic z mladiči v porodniških kolonijah se ne vznemirja, ker je to usodno predvsem za mladiče. V primeru motenj netopirji največkrat zapustijo zatočišča, s čimer se lahko poveča njihova smrtnost, kar še posebej velja za mladiče. Netopirje moti tudi osvetljenost zatočišč.

Izpostaviti velja tudi človeško ribico, ki je kvalifikacijska vrsta. Je dinarski endemit, edini jamski vretenčar v Evropi in živi tudi v podzemnem toku Reke. Vrsta je izredno občutljiva na motnje in onesnaženost podzemne vode. Kot dejavnik ogrožanja velja organsko in kemijsko onesnaževanje voda Reke. Zaenkrat v Škocjanskih jamah še ne moremo z gotovostjo potrditi prisotnosti jamskega hrošča, dinarskega endemita drobnovratnika.

Na suhih traviščih živi metulj travniški postavnež. V PŠJ je okrog 40 ha površin suhih travišč in vrsta je redno opažena. Ogroža jo opuščanje in zaraščanje teh površin. Vrsti hrošča rogač in bukov kozliček sta vezani na lesno biomaso, odmrlo drevje in gozdne površine in sta redno opažena v PŠJ. Ogroža ju predvsem promet, rogača tudi nabiranje osebkov in pretirana uporaba kemikalij, gnojil. Veliki pupek in hribski urh sta vezana na mokrišča in vodna telesa. Dvoživke so ogrožene predvsem z vnašanjem tujerodnih vrst v vodna telesa, onesnaženjem vode (kemikalije, eutrofikacija), izgubo habitata. Vrsta polža ozki vretenec je vezana na močvirne travnike, najdemo jo med visokimi steblikami, na obrežnih vrbah, jelšah. Ogrožajo jo predvsem vodnogospodarski posegi, kot na primer čiščenje obrežnega in podrtega drevja.

Zadnje evidentiranje nekaterih vrst je bilo leta 2002 (Inventarizacija ptic v parku Škocjanske jame, Inštitut Jovana Hadžija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 2002), zato je treba pridobiti podatke o trenutnem stanju in spremljati trende vrst v PŠJ, kot so velikost in gostota populacije, habitat, ki ga zasedajo, in ohranitveno stanje v PŠJ. Vsekakor bi bilo priporočljivo v sodelovanju z ZRSVN, območna enota Nova Gorica, spremljati populacijske trende vrst iz habitatne direktive tudi na vplivnem območju PŠJ, saj je osrednje območje majhno (le 0,87 % velikosti območja Kras) in organsko vezano na okoliško pokrajino.

Habitatni tipi iz habitatne direktive posebnega ohranitvenega območja Kras, ki so v PŠJ, so:

-        jame, ki niso odprte za javnost;

-        karbonatna skalna pobočja z vegetacijo skalnih razpok;

-        srednjeevropska karbonatna melišča v submontanskem in montanskem pasu;

-        vzhodna submediteranska suha travišča in

-        sestoji navadnega brina.

Skupaj pokrivajo okoli 56 ha površine PŠJ. Stopnja reprezentativnosti teh površin je dobra, stopnja ohranjenosti v parku ugodna (razen pri suhih traviščih, ki se zaraščajo). Vrste iz habitatne in ptičje direktive, ki so vezane na te habitatne tipe, so: netopirji, drobnovratnik, človeška ribica, travniški postavnež; ptice velika uharica, orel kačar, podhujka, hribski škrjanec, sokol selec, pisana penica, smrdokavra, veliki skovik.

Slovenski kras se v svetovnem merilu ponaša s pestrostjo podzemskega živalstva, med katerimi izstopajo številne endemične vrste. V omrežju Natura 2000 je v okviru habitatnega tipa »(8310) Jame, ki niso odprte za javnost«, dolžnost ohranjati pestro jamsko živalstvo, še posebej pa vrste iz habitatne direktive. Ohranjanje in varovanje življenjskih okolij in celotnih ekosistemov je najpomembnejše pri varstvu posameznih vrst. Dejavniki motenj in možnega ogrožanja teh habitatnih tipov so: pretirano gnojenje, pretirana paša na enem mestu oziroma premajhni površini, izpusti komunalnih odpadnih voda, uporaba pesticidov, vnašanje alohtonih vrst, športne prostočasne dejavnosti, turizem (plezanje, jamarstvo, kolesarjenje, pohodništvo), spreminjanje ekologije habitata, odstranjevanje mejic, zaraščanje.

Ukrepi za vse cilje Natura 2000 vrste in habitatne tipe so navedeni v prilogi 4.2 programa upravljanja območij Natura 2000.

2.1.3.4. Ekološko pomembno območje

Ekološko pomembno območje je po uredbi o EPO območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Ekološko pomembno območje Kras (identifikacijska številka ekološko pomembnega območja: 51100) v celoti pokriva območje PŠJ. Zanj je značilna velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, med katerimi so številni zavarovani, redki ali ogroženi.

2.2. Podatki o kulturni dediščini z oceno stanja

2.2.1. Nepremična kulturna dediščina

Na območju PŠJ je 47 enot kulturne dediščine. Večina je zgoščenih v treh manjših naseljih z značilno kraško arhitekturo: Škocjan, Betanja in Matavun. Zanimivo je predvsem celotno naselje Škocjan, ki predstavlja naselbinski spomenik ob cerkvi sv. Kancijana. Po tej značilni prastari naselbini s cerkvijo, kjer izstopa prosto stoječi zvonik in je včasih veljala za dobro utrjeno gradišče, so jame tudi dobile svoje ime. Na območju parka je tudi več evropsko pomembnih arheoloških območij in lokacij (naselbine, grobišča in jamska najdišča), ki izvirajo iz različnih arheoloških obdobij od kamene, bronaste do železne dobe. V soteski Reke so ohranjene ruševine številnih mlinov, v parku in okolici so še ohranjene ledenice in kali.

Na tem mestu je naveden splošni pregled kulturne dediščine:

Preglednica 1: Tipi in število kulturne dediščine v parku

Varstveni režim z vidika varovanja kulturne dediščine za to območje je predpisan v 11. členu ZRPŠJ.

Ocena stanja

Materialno stanje stavbne dediščine na območju PŠJ se lahko oceni kot ohranjeno in v nekaterih primerih kot ogroženo zaradi zapuščenosti (npr. v Škocjanu domačiji št. 5 in 9).

Posebno pozornost je treba nameniti usklajenosti posegov in varstvenim režimom za kulturno dediščino. Prihaja do večjega števila motečih gradenj in ureditev, za katere morajo lastniki po določbah ZVKD-1 pridobiti ustrezna kulturno-varstvena soglasja tudi, če gre za posege, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov, vendar teh niso pridobili (gradnja lop, obarvanje fasad …). Zavod ocenjuje, da imajo objekti primerno vsebino in površine.

Registrirana arheološka najdišča v PŠJ so stalno ogrožena z novimi gradbenimi posegi (kakor so urejanje infrastrukture ter obnova objektov in mejnih zidov), zlasti v primerih, ko se posegi izvajajo brez vednosti pristojne službe za varovanje kulturne dediščine ali brez pridobitve kulturno-varstvenih pogojev in soglasja, kakor to določajo 28. do 31. člen ZVKD-1 za posege na območju dediščine.

2.2.2. Premična kulturna dediščina

Premične kulturne dediščine je v letih upravljanja z zavarovanim območjem na sedežu upravljavca vedno več. Poleg etnološke zbirke v J'kopinovem skednju, ki se sestoji izključno iz muzealij, je nekaj slednjih tudi v zgodovinski zbirki Jurjevega skednja. Arheološko zbirko sestavljajo replike najdb, geološko pa zbirka fosilov. Poleg omenjenega upravljavec PŠJ hrani več zbirk starih fotografij, knjig, dokumentov in (darovanih oziroma najdenih) predmetov, ki pričajo o življenju v tukajšnjih krajih in o delu v jami. Trenutno je evidentiranih več kakor 3000 enot, ki bodo v prihodnje s pomočjo Pokrajinskega muzeja Koper tudi ustrezno dokumentirane. Posebno težavo predstavlja prostorska stiska za hrambo predmetov.

2.2.3. Kulturna krajina

Kulturna krajina PŠJ je v Strategiji prostorskega razvoja prepoznana kot krajinsko območje s prepoznavnimi značilnostmi, ki je pomembno na nacionalni ravni. Opredeljuje jo kmetijska kulturna krajina, gmajna in gozd. Kmetijska kulturna krajina v parku je še opazna. Nekateri njeni deli so ohranjeni, a ponekod tudi propadajo. Razlog je opuščanje kmetijske dejavnosti in zaraščanje kmetijske kulturne krajine zaradi širjenja gmajne in gozda, v katerega se ne posega. Iz enakega razloga je spremenjena doživljajska kakovost krajine. Stik naselij in odprte krajine je ustrezno ohranjen. Spodbujata se košnja in paša z namenom preprečevanja izgube prepoznavnih kulturnih sestavin krajine, vendar je za tovrstno dejavnost malo zanimanja. Zavod v svoje prihodnje delo vključuje tudi aktivnosti za ohranjanje suhih zidov.

V večini udornic oziroma dolov v PŠJ (Bušljevec, Lazni dol, Lesendol, Jablanc, Sapendol, Mali dol, Globočak, Sokolak, Jurjev dol) so zaradi obilice prsti na dnu obdelovalne površine, kakor so njive in sadovnjaki, ki pa se počasi opuščajo in ponekod že zaraščajo (Mali dol, Jablanc). Ti se skupaj z vrtovi nahajajo še v neposredni okolici vasi Matavun, Škocjan in Betanja. Soteska Reke predstavlja večinoma ohranjeno in nedotaknjeno območje, kjer se obdelovalne površine nahajajo le ob dostopnejših poteh na začetku in koncu soteske, v njenem osrednjem delu pa je človek pustil svoj pečat v pohodnih poteh in številnih mlinih na Reki, od katerih so danes vidne le ruševine. Preostalo območje PŠJ na zahodni strani zaznamuje značilna kraška krajina s številnimi vrtačami, travniki in gmajnami, ki jih obdajajo suhi zidovi, ter gozdovi, ki se vse bolj razraščajo. Obdelovalne površine v vrtačah se opuščajo in tudi tu se razrašča gozd.

2.3. Socioekonomske značilnosti

2.3.1. Demografska struktura

V PŠJ so naselja Matavun, Škocjan in Betanja. V vseh treh naseljih je stalno prijavljenih 79 ljudi, čeprav vsi dejansko tam ne živijo. Vsi prebivalci živijo v osrčju PŠJ, okrog Velike in Male doline, ob ponoru Reke.

Po starostni strukturi je največ prebivalcev starejših od 60 let (19), veliko pa jih je tudi srednjih let, starih 30–40 let (17). Otrok do 10 let je 10, mladih 10–20 let je 13, odrasli 20–30 let so štirje, odraslih 40–50 let je sedem in 50–60 let devet. 15 ljudi je upokojenih, 30 zaposlenih (okoli 40 %), od tega je šest samostojnih podjetnikov. Le eden od prebivalcev se ukvarja s kmetijstvom, in sicer z rejo drobnice. V zavodu sta zaposlena dva prebivalca iz vasi v PŠJ in pet iz neposredne okolice.

2.3.2. Družbeni razvoj

Prebivalci PŠJ so decembra 1993 ustanovili Turistično društvo Škocjan, da bi spodbudili razvoj in zaščitili svoje interese. Sprva je to društvo organiziralo le pohod ob ponoru reke Reke, nato pa se je njihova dejavnost razširila še na organizacijo Škocjanskega festivala, mednarodnega likovnega bienala in šolskega likovnega ex-tempora. Turistično društvo Škocjan prireja tudi različne kulturne delavnice in delavnice za otroke iz PŠJ ter sodeluje z zavodom. Poleg naštetih dejavnosti sodeluje tudi z drugimi slovenskimi in zamejskimi društvi ter izdaja različne publikacije in predstavitveno gradivo.

Leta 2007 sta Turistično društvo Škocjan in Krajevna skupnost Divača ob finančni podpori zavoda obnovila cerkev v Škocjanu ter iz smeri Betanje postavila stopnice do nje.

Do leta 2007 so bili domačini iz PŠJ upravičeni do višjih kmetijskih subvencij po slovenskem kmetijskem okoljskem programu. Po ukrepu kmetijsko okoljskih plačil, ki je začel veljati leta 2007 za nadaljnje petletno programsko obdobje, so višje subvencije za zavarovana območja ukinjene.

Na podlagi odredbe o razdeljevanju dela sredstev PŠJ je zavod v 13 letih z javnimi razpisi dodelil namenska nepovratna sredstva za naslednje namene:

-        sofinanciranje projektne dokumentacije za prenovo kulturnih spomenikov v PŠJ in sofinanciranje vgrajenih značilnih »kraških« gradbenih materialov v objekte (jerte, kamniti tlaki, kamnite police) v letu 1999 v vrednosti 12.520,00 eurov;

-        sofinanciranje obnove objektov, namenjenih za ureditev turističnih apartmajev ali turističnih sob, in razdelitev nepovratnih sredstev domačinom za nakup in vgradnjo značilnih »kraških« gradbenih materialov v letih 2000 ter 2003–2010 v skupni vrednosti 323.000,00 eurov;

-        sofinanciranje dejavnosti v javnem interesu zavoda, občine in občanov (obnova poljske poti iz Betanje proti Ležeškemu Gabrku, obnova poljske poti od Matavuna do Dan pri Divači, obnova komunskega vodnjaka v Škocjanu, obnova poljske poti od Matavuna do Dan pri Divači, ureditev vaškega trga v Matavunu, obnova strehe cerkve sv. Kancijana v Škocjanu, obnova zidov pokopališča in kamnitega tlaka do kapelice, nov kamniti zid ob cesti proti Betanji pod cerkvijo, za pogorelo gospodarsko poslopje domačije Betanja 4, nov pločnik in nov kamniti zid v Matavunu) v skupni vrednosti 112.908,00 eurov.

Zgoraj navedeni podatki kažejo, da je zavod vložil v javno dobro ali javno infrastrukturo 112.908,00 eurov lastnih sredstev. Za ureditev prenočišč ali turističnih sob, sofinanciranje nakupa in vgraditev značilnih »kraških« gradbenih materialov posameznim domačinom ter za interventni nakup lesenega ostrešja za pogorelo gospodarsko poslopje v Betanji št. 4 je zavod iz lastnih sredstev v enajstih letih namenil sredstva v skupni vrednosti okoli 323.000 eurov.

Za obdobje 2008–2012 je zavod sprejel dokument »Strategija sodelovanja javnega zavoda Park Škocjanske jame z lokalnim prebivalstvom«. Cilj skupnega strateškega dokumenta je bil, da bi lahko zaposleni v zavodu skupaj z domačini poenotili mnenja v dobrobit trajnostnega varovanja in razvoja PŠJ. Sodelovanje se je oblikovalo v skladu z letnim delovnim načrtom zavoda.

2.3.3. Gospodarstvo, drobna obrt in podjetništvo

Na področju gospodarskih dejavnosti se stanje po ustanovitvi PŠJ ni bistveno spremenilo. Po podatkih ankete iz leta 2006, izvedene med lokalnim prebivalstvom, se največji delež le-teh ukvarja z gozdarskimi in kmetijskimi dejavnostmi (51 %), nato s predelavo kmetijskih pridelkov (34 %), obrtjo in storitvami (10 %) ter turističnimi dejavnostmi (5 %). Največ bi se jih ukvarjalo s predelavo kmetijskih pridelkov (33 %), nato z gozdarskimi in kmetijskimi pridelki (25 %), obrtnimi storitvami (22 %) in turističnimi dejavnostmi (19 %). Največ prebivalcev se ukvarja s pridelavo sadnega kisa, peko domačega peciva in pripravo domačih jedi ter žganjekuho. Domače obrti je zelo malo, omenja se izdelava drogov, sekir, lestev in lestev v steklenički ter klepanje kos in srpov. Anketa je tudi pokazala, da prebivalci kot težavo navajajo prodajo izdelkov domače obrti.

2.4. Druge dejavnosti, aktivnosti in rabe

2.4.1. Urejanje in raba vode

Na podlagi koncesijske pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe na področju urejanja voda za povodje jadranskih rek z morjem upravlja s porečjem Reke pooblaščeno vodnogospodarsko podjetje VGP Drava Ptuj d.d., katerega večinska dejavnost je vzdrževanje vodnogospodarskih objektov in rečnih strug, izvajanje ukrepov na vodni infrastrukturi v času povečane ogroženosti in naravnih nesreč, izvajanje ukrepov na vodnih, priobalnih in drugih zemljiščih ter vodni infrastrukturi, zagotavljanje celodnevne dežurne službe, povečan nadzor nad vodno infrastrukturo in na vodovarstvenih območjih, odstranjevanje plavja ter omogočanje pretočnosti struge tekočih voda, izvajanje začasnih ukrepov (postavitev obrambnih nasipov, nasutij, prebojev) ter spremljanje nenadnega onesnaženja voda. Poleg omenjenega je ena glavnih dejavnosti podjetja upravljanje in vzdrževanje akumulacij Klivnik in Mola.

V porečju Reke so se doslej izdajala vodna dovoljenja za:

-        oskrbo s pitno vodo,

-        mline in žage,

-        namakanje kmetijskih zemljišč ter

-        ribolov in športni ribolov.

Raba vode na podlagi zgoraj omenjenih izdanih vodnih dovoljenj po mnenju zavoda in javno dostopnih podatkih doslej ni bistveno vplivala na obstoječi vodni režim Reke in kakovost vode ter ni pomenila tveganja ali nevarnosti za okolje. Za natančnejšo oceno stanja bi potrebovali dodatne analize. Pred nadaljnjim izdajanjem vodnih dovoljenj bi bilo treba opraviti predhodne raziskave o možnih tveganjih in posledicah oziroma o razpoložljivih količinah vode iz Reke.

2.4.2. Pridobivanje mineralnih surovin

Na območju PŠJ ni površinskih ali podzemnih kopov mineralnih surovin. Blizu Matavuna in na bregovih Reke ter Sušice je zapuščenih in zatrpanih nekaj manjših lokalnih premogovniških rovov, kjer se je v preteklosti kopalo zelo kakovosten črni premog (antracit), ki pa je le v tankih plasteh, zato se je njegovo kopanje ustavilo.

2.4.3. Kmetijstvo

Na območju PŠJ ni intenzivnega kmetijstva. Raba kmetijskih zemljišč je ekstenzivna, le za potrebe lokalnega prebivalstva. Gospodinjstva pridelujejo poljske pridelke, povrtnine in sadje izključno za domačo porabo.

Status kmeta ima en domačin, ki se ukvarja z živinorejo kot dopolnilno dejavnostjo. Poleg reje živali skrbi tudi za košnjo travnikov na celotnem območju PŠJ. Seno je namenjeno krmi za domače živali in prodaji v kobilarno Lipica.

Med ekstenzivnimi panogami kmetijstva v PŠJ je tudi čebelarstvo – en čebelnjak, ki je v lasti zavoda. V čebelnjaku je v Albert-­Žnideršičevih panjih 24 čebeljih družin. Prideluje se večinoma cvetlični med.

Preglednica 2: Površina in delež kmetijskih zemljišč v parku po popisu habitatnih tipov CKFF iz leta 2005

Preglednica 3: Pokrovnost glede na kmetijsko rabo tal v parku

Ocena stanja

Kmetijske površine zaradi opuščanja kmetijske dejavnosti počasi propadajo, s čimer se spreminjajo habitatni tipi na teh območjih. Številne njive ob naseljih ali na dnu okoliških vrtač in dolov se zatravljajo in ponekod tudi zaraščajo. Prav tako se zaraščajo številne kraške gmajne, kjer so ljudje v preteklosti pasli živino. Danes se v PŠJ pase drobnica, ki ni avtohtona, prinaša pa večji zaslužek. Propadajo tudi sadovnjaki, v katerih so ljudje gojili slive, ki jih danes skoraj ni več, in jablane, ki jih danes ljudje ne negujejo več, obirajo pa le v manjši meri. Na vrtovih ob hišah se danes poleg tradicionalnih vrtnin (ohrovt, radič, solata, čebula) goji še veliko drugih (paradižnik, jajčevec, paprika, bučke …). Vinogradov že včasih na območju parka ni bilo, zgolj nekaj »latnikov« (stara gojitvena oblika za gojenje vinske trte), stanje je danes podobno.

2.4.4. Gozdarstvo in nabiranje gozdnih dobrin

Podlaga za to poglavje je Gozdnogospodarski načrt Gozdnogospodarske enote Kras II 2008–2017, št. 14-10/08, Zavod za gozdove Slovenije, OE Sežana, 250 str. (v nadaljnjem besedilu: GGN).

PŠJ spada v Območno enoto Sežana Zavoda za gozdove Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZGS), Gozdnogospodarska enota Kras II. Za omenjeno območje je od 9. decembra 2008 v veljavi GGN.

Na celotnem območju PŠJ je prevladujoča gozdna združba primorskega termofilnega gozda črnega gabra z jesensko vilovino. Med drevesnimi združbami so značilnice: črni gaber, mali jesen, mokovec in lipovec, med grmovnimi vrstami pa: rumeni dren, enovratni glog, skalna krhlika, črni trn in kalina. Združba črnega gabra in jesenske vilovine je nizki gozd ali grmišče.

Zeliščna plast je večinoma bujna, medtem ko je mahovna pogosto slabo razvita, razen v osojnih dolinah in vlažnih predelih soteske. Območje PŠJ vzhodno od razgledišča in Betanje ter severni del Sokolaka spadata v kategorijo, kjer krčitev gozda ni dopustna. To je območje varovalnega gozda. Drugo območje PŠJ spada v območje, kjer krčitev gozda praviloma ni dopustna in ima status območja gozdov s posebnim namenom. Intenzivnost gospodarjenja z gozdovi na območju parka je bila majhna, a se zadnje čase zaradi visokih cen energentov povečuje – sekanje drv.

Glede na načrtovana gojitvena dela je za območje Globočaka, Kozare, Sokolaka, Malega dola in dela zahodno ob Betanje predvidena nega gozdov; poleg tega območja je za širše območje zahodnega dela PŠJ predvidena obnova gozdov.

Celotno območje, razen osojnega območja Globočaka in pasu od Matavuna do Sokolaka, spada v kategorijo zelo velike požarne ogroženosti. Po rastiščno-gojitvenih razredih so v PŠJ zastopani borovi gozdovi na zahodnem delu na kraškem uravnanem reliefu, na drugem območju pa so hrastovi gozdovi na apnencu in gozdovi listavcev na apnencu. V soteski Reke ter Veliki in Mali dolini so ti gozdovi obravnavani kot varovalni gozdovi.

Gospodarska vrednost teh gozdov je majhna, les je uporaben predvsem za drva. Glavna vloga teh gozdov je varovalna. Gozdne dobrine večinoma nabirajo domačini, predvsem gobe in občasno brinove jagode za brinjevec.

Ocena stanja

Stanje gozda revirni gozdar ZGS, Območna enota Sežana, na območju PŠJ ocenjuje kot slabo, saj je 40 % gozdnih površin pokrito z neavtohtonimi drevesnimi vrstami (pretežno s črnim borom). Poleg tega je zdravstveno stanje dreves precej zaskrbljujoče, kar se kaže z osutostjo krošenj in umiranjem dreves. Pri iglavcih je vzrok sušica borovih vej in najmlajših borovih poganjkov, tako na starih kakor mlajših drevesih (skoraj polovica). Pri listavcih pa je opaziti raka črnega gabra in pooglenitev hrastov.

2.4.5. Lovstvo

Območje PŠJ pokrivata lovski družini (v nadaljnjem besedilu: LD) Gaberk Divača in Timav Vreme. Obe spadata v obalno-­kraško zvezo LD s sedežem v Kopru in sta del Primorskega lovsko upravljavskega območja. Skoraj celotno območje PŠJ pokriva LD Gaberk Divača, LD Timav Vreme pokriva le območje od Školja do Škofeljskega mostu ter območje vzhodno od pritoka Sušica do Škofeljskega mostu.

ZRPŠJ prepoveduje vznemirjati, prenašati, zastrupljati, zadrževati v ujetništvu, loviti ali ubijati prostoživeče živali v nasprotju z zakonom in predpisom, ki ga sprejme vlada, ter vnašati osebke neavtohtonih živalskih vrst, vendar pa je mogoč odvzem divjadi v skladu z usmeritvami lovsko upravljavskih načrtov.

Po podatkih ZGS je na območju PŠJ stabilna populacija divjadi. Glavna vrsta divjadi je srnjad (do 60 osebkov), nato populacija divjega prašiča (do 30 osebkov) in jelenjad (do 20 osebkov). Prehodno so na območju tudi ris, medved in volk; morda tudi šakal. Od male divjadi so zastopani zajec, lisica, jazbec, kuna belica, mala podlasica, veverica, polh, sraka, šoja, siva vrana, dihur, sove (lesna sova, uharica, skovik), ujede (kačar, kanja, kragulj, skobci, sokol) in ptice pevke. Najbolj pogoste lovne vrste v območju PŠJ so: srnjad, divji prašič, jelenjad, zajec, lisica, kuna belica, veverica, polh, sraka, šoja in siva vrana.

Opazno je zmanjševanje populacije srnjadi, hkrati pa povečevanje populacije divjega prašiča, zajca in lisice. Tako na območju PŠJ kakor tudi na širšem območju je zaznati zniževanje populacije srnjadi zaradi zveri, predvsem volka. Druga divjad ima stalno populacijo.

Ocena stanja

Letni odvzem divjadi v PŠJ je zelo majhen, v povprečju do 10 osebkov srnjadi, pet divjih prašičev in en jelen. Škoda, ki jo povzroči divjad, je minimalna, ocenjena je do 300 eurov na leto, običajno se poravna sporazumno z oškodovanimi lastniki. Večja je lahko škoda, ki jo povzročijo velike zveri, predvsem volk na drobnici. Obstajajo tudi primeri razritja površin zaradi divjih prašičev. Zdravstveno stanje divjadi je dobro, hujših bolezni ni.

2.4.6. Ribištvo

Na območju PŠJ je od leta 1947 aktivna Ribiška družina Bistrica. Del njenega ribiškega okolja obsega tudi revir reke Reka. Po podatkih ribičev je v PŠJ habitat dobro ohranjen in ga nameravajo takega ohranjati še naprej. V PŠJ sicer poteka ribolov, vendar v zelo majhnem obsegu.

Ribe mrena, grba, krap, linj in rdečeoka se ohranjajo po naravni poti, medtem ko nekatere vrste vlagajo v Reko, in sicer soške postrvi in šarenke. Po podatkih s spletnih strani Ribiške družine Bistrica v reki Reki od izvira v Dletu do ponora v Škocjanskih jamah prevladujejo soška postrv, križanci med šarenko in postrvjo, šarenke in grbe.

V porečju Reke so podeljene koncesije za izvajanje ribiškega upravljanja v naslednjih ribolovnih revirjih:

-        akumulacija Klivnik,

-        akumulacija Mola,

-        Molja,

-        reka Reka – mala mrtvica,

-        reka Reka – velika mrtvica,

-        reka Reka.

2.4.7. Obiskovanje PŠJ

Temeljna ponudba

Organiziran je vodeni obisk po Škocjanskih jamah, Učni poti Škocjan (v nadaljnjem besedilu: učna pot) in muzejskih zbirkah.

Območja ohranjene narave, ki so opremljena za obisk, so:

-        posamezni deli Škocjanskih jam jame (Tiha in Šumeča jama, Mahorčičeva in Mariničeva jama, Pruker, vhodni del Tominčeve jame)

-        Velika dolina,

-        naravni most z Miklovim skednjem pod njim,

-        Mala dolina,

-        vhod brezna Okroglica,

-        dol Globočak.

Enote kulturne dediščine, ki so opremljene za obisk (opremljene so s tablo oziroma na njih pri vodenju opozorijo vodniki) so naslednji kulturni spomeniki in enote kulturne dediščine, predlagane za vpis v Register nepremične kulturne dediščine:

-        Betanja – vas,

-        Betanja – domačija Betanja 2,

-        Škocjan pri Divači – vas,

-        Škocjan pri Divači – arheološko najdišče, gradišče,

-        Škocjan pri Divači – kamnit komunski vodnjak,

-        Škocjan pri Divači – cerkev sv. Kancijana,

-        Škocjan pri Divači – pokopališče,

-        Škocjan pri Divači – Hankejev grob,

-        Škocjanske jame – bazeni za zbiranje vode za karbidke (»škav'nce«),

-        Škocjanske jame – stare poti, klesane stopnice, ograje, mostovi v Šumeči jami, Veliki in Mali dolini.

Na območju PŠJ potekajo organizirani in individualni obiski. Organizirane oblike so povezane z dejavnostjo zavoda, ki obsega strokovno vodenje po:

-        delu sistema Škocjanskih jam ter Veliki in Mali dolini;

-        učni poti,

-        muzejskih zbirkah v Škocjanu, in sicer po etnološki zbirki, zgodovini raziskovanja Škocjanskih jam, biološki, geološki in arheološki zbirki ter;

-        obnovljenem kulturnem spomeniku Matavun 8 – Pr Nanetovh (Promocijsko-kongresni center; v nadaljnjem besedilu Matavun 8).

Obiskovalci so večinoma sezonski, od spomladi do jeseni (v glavni sezoni obiskovanja). Ugodne podnebne razmere območja omogočajo pohodništvo, kolesarjenje in izlete vse leto.

Škocjanske jame letno obišče od 90.000 do 100.000 obiskovalcev, PŠJ pa še več. Podatki o številu obiskovalcev Škocjanskih jam kažejo, da se je od leta 2000 do 2008 število obiskovalcev stalno povečevalo, od takrat pa se je bolj ali manj ustalilo. Leta 2000 je bilo 51.757 obiskovalcev, leta 2008 pa si je Škocjanske jame ogledalo 100.299 obiskovalcev. Leto 2011 je bilo po številu obiskovalcev rekordno, saj si je Škocjanske jame ogledalo 104.614 obiskovalcev, istega leta se je ponudba za obiskovalce povečala, saj je bil odprt prenovljen del Škocjanskih jam, to je Mahorčičeva in Mariničeva jama z Malo dolino. V letu 2012 si je jame ogledalo 101.147 obiskovalcev, od tega približno 21 % domačih in 79 % tujih gostov.

Poleg obiska Škocjanskih jam se v PŠJ spremlja tudi število obiskovalcev muzejskih zbirk ter število organiziranih, vodenih skupin po učni poti. Muzejske zbirke so za individualne goste odprte v času glavne sezone, od maja do oktobra in po predhodni najavi. Leta 2012 si je krasoslovno in etnološko zbirko ogledalo približno 11.300 obiskovalcev, zbirke v naravoslovnem centru pa 8.300 obiskovalcev.

V letu 2011 je bil obnovljen kulturni spomenik Matavun št. 8, domačija Pr Nanetovh, ki je namenjen promocijsko-kongresni dejavnosti. Po njem po potrebi potekajo vodenja, sicer pa je namenjen izvedbi različnih dogodkov, kot so kulturne prireditve, manjši kongresi, konference, seminarji, usposabljanja, poslovna in druga srečanja, izobraževanja, tematske delavnice ter poroke. Objekt je hkrati tudi info točka za biosferno območje Kras.

Druga ponudba

Pri treh zasebnih sobodajalcih je na voljo 31 ležišč v sobah in apartmajih, in sicer na turistični kmetiji Pr'Betanci v Betanji, v apartmajih Žnidaršič v Matavunu in na domačiji Pr'Vncki v Matavunu. Gostinska ponudba je na turistični kmetiji Pr'Betanci, kjer je prostora za 30 gostov, ter v informacijskem središču parka Matavunu, kjer je gostilna Mahnič v parku Škocjanske jame za 80 do 100 gostov. V Matavunu je tudi okrepčevalnica Pr'Vncki.

Poti po PŠJ

V letu 2001 je bila s sredstvi Phare postavljena učna pot, ki vodi okoli Velike in Male doline ter skozi vsa tri naselja v parku. Od leta 2003 do vključno z letom 2012 je učno pot z vodenim ogledom prehodilo okrog 11.400 najavljenih obiskovalcev, povečini so to skupine šolarjev, dijakov in študentov, ki poleg vodenega ogleda dobijo tudi delovno gradivo. Veliko več obiskovalcev pa se odloči za samostojen ogled učne poti, ob kateri so prenovljene table z opisi v slovenskem in angleškem jeziku.

Poleg učne poti območje PŠJ prečkajo številne druge poti državnega in mednarodnega pomena, kakor so:

-        Slovenska planinska pot,

-        Via Alpina,

-        Evropska pešpot E6,

-        kolesarske poti – »Divaški kolesarski krog« in »S kolesom po kraškem parku«.

Označena in urejena je tudi pohodna pot po desnem bregu Reke do Školja in Škofelj. Na turistični karti PŠJ obstajajo še nekatere sprehajalne poti, ki pa niso v celoti urejene in označene.

Skupna promocija

Zavod, Turistično društvo Škocjan in Občina Divača od leta 2007 organizirajo tudi Dan Parka Škocjanske jame – jamski praznik – Belajtngo (v nadaljnjem besedilu: jamski praznik). To predstavlja obuditev praznika, ki je bil prvič organiziran leta 1886, zadnjič pa leta 1946. Jamski praznik obišče letno okrog 1500 obiskovalcev. Na ta dan je ogled jame brezplačen, obiskovalci se po jami sprehodijo pod nadzorom naravovarstvenih vodnikov in strokovnega osebja zavoda, ki je razporejeno po celotni jami in skrbi za nadzor, varnost ter komunikacijo z obiskovalci. V vaseh so stojnice, na katerih se predstavljajo lokalni obrtniki.

2.4.8. Izobraževanje

Zavod že od začetka delovanja posebno pozornost namenja izobraževalnim programom. Ti so prirejeni za različne ciljne skupine: zaposleni, honorarni vodniki, prostovoljni naravovarstveni nadzorniki, učenci osnovnih in srednjih šol, njihovi mentorji, domačini in študentje.. V izobraževalne namene je bila tudi urejena učna pot, izdani so bili učni listi. Sodelavci PŠJ skrbijo za vodeni strokovni obisk po jami in učni poti s strokovno razlago.

Že leta 2001 je bila ustanovljena mreža šol PŠJ, v katero so vključene osnovne šole vzdolž toka Reke od njenih izvirov pri Zabičah, ob njenem površinskem toku v Ilirski Bistrici in Gornjih Vremah do ponora v podzemni tok, kjer je šola v Divači. Dve šoli sta tudi na italijanski strani, in sicer v Trebčah in Sesljanu. V Trebčah gre za slovensko šolo v zamejstvu, v Sesljanu pa za italijansko šolo, kar daje mreži mednarodni značaj. Sporazum o sodelovanju je bil podpisan leta 2003. V sklopu delovanja mreže šol so bile organizirane številne delavnice, ekskurzije, manjši projekti, okrogle mize, razstave in podobni dogodki. Mnoge šole so obisk PŠJ že vključile v svoje vsakoletne programe. Vzpostavljene so bile podlage za participatorni monitoring in uvedene dejavnosti za vzpodbujanje ohranjanja narave, varstva kulturne dediščine in krepitev identitete učencev in širše skupnosti.

Ker je bilo že večkrat izraženo zanimanje posameznih visokošolskih programov za ustanovitev mreže fakultet PŠJ, je le ta predvidena v nadaljnjem razvoju.

2.4.9. Poselitev in infrastruktura

Poselitev in infrastruktura

Za Škocjan in Betanjo je značilno, da imata ohranjeno starejšo značilno zasnovo vaškega jedra s prepoznavnim strnjenim načinom gradnje, zato sta zavarovana kot naselbinska spomenika. Matavun je zgrajen v uličnem nizu vzdolž cestnih povezav v tri smeri z osrednjim trgom, postajališčem in kalom. Močna zaznavna sestavina identitete kraške kulturne krajine so suhi zidovi, ki so nastali zaradi prilagajanja kraškega površja kmetijski rabi.

Matavun leži ob državni regionalni cesti in je prometno dobro dostopen. Do Škocjana in Betanje vodi lokalna cesta, ki je na dveh delih zožena, tako da je dovoz do Betanje z večjim tovornjakom ali avtobusom nemogoč. Na skrajni severozahodni meji zavarovanega območja parka poteka avtocesta Ljubljana–Koper. Železniška proga Pivka–Sežana poteka izven zavarovanega območja parka nekaj kilometrov severneje. Divača je pomembno železniško križišče, kjer se odcepi proga proti Kopru. V neposredni bližini v vplivnem območju parka, v zračni razdalji 2 km, je športno-turistično letališče Ležeški Gabrk z asfaltirano vzletno-pristajalno stezo.

Čez območje PŠJ potekajo trije visokonapetostni daljnovodi, in sicer: Divača–Kozina, Divača–Zavrhek in Divača–Ilirska Bistrica. Vsa gospodinjstva imajo telefonske priključke. Omrežje je dotrajano brez možnosti za nove širokopasovne povezave.

Vse tri vasi imajo urejeno vodovodno oskrbo iz sistema Kraškega vodovoda, vendar ima večina hiš tudi svoje vodnjake (štirne). Voda iz njih se večinoma uporablja za zalivanje vrtov.

Zbiranje in čiščenje odpadnih vod ni celovito urejeno. Novejši objekti imajo urejene triprekatne greznice s ponikovalnico. Starejši objekti imajo bodisi enoprekatne ali dvoprekatne greznice, ki predvidoma puščajo in onesnažujejo jamski sistem Škocjanskih jam. Komunalne odpadne vode iz informacijskega centra se zbirajo v veliki triprekatni greznici s ponikovalnico. Blato iz prvega prekata se vsaki dve leti odpelje na čistilno napravo v Divačo in Sežano. Komunalni odpadki se v vseh gospodinjstvih zbirajo ločeno in odlagajo na urejene zbirne otoke. Za mešane odpadke ima vsako gospodinjstvo svoj zabojnik, ki se prazni vsakih 14 dni.

Ogrevanje gospodinjstev je individualno v glavnem z drvmi in lahkim kurilnim oljem. Pet gospodinjstev v PŠJ ima urejeno plinsko ogrevanje. Sedež zavoda in informacijski center imata urejeno plinsko ogrevanje.

V štirinajstih letih delovanja zavoda in upravljanja PŠJ sta bili izvedeni dve novogradnji, ena kot samostojen objekt in ena kot prizidek k domačiji, obe v Matavunu. Poudarek je bil predvsem na rekonstrukcijah, nadomestnih gradnjah in prenovah streh, fasad in zunanjih ureditvah (urejanju in tlakovanje dvorišč, obnovi mejnih kamnitih zidov, kamnitih pločnikov in kamnitih vodnjakov). V Škocjanu je deset hišnih številk, od tega so bile izvedene tri nadomestne gradnje in štiri rekonstrukcije objektov. V Betanji je pet hišnih številk, od tega sta bili izvedeni dve rekonstrukciji in obnovljeni dve strehi in fasadi. V Matavunu je trinajst hišnih številk, od tega je bilo izvedenih pet rekonstrukcij stanovanjskih objektov, obnovljenih je bilo pet streh in sedem fasad, zgrajena garaža in obnovljena kalonja. V vseh treh vaseh je bilo v štirinajstih letih obnovljenih dve tretjini objektov oziroma domačij. Dva objekta v Škocjanu sta v ruševinah.

Ob poljski poti izven naselij je zavod pred petimi leti postavil čebelnjak s 24 panji in ga vključil v učno pot Škocjan.

Parkovna infrastruktura in območja PŠJ, opremljena za obisk

Parkovna infrastruktura v PŠJ zajema informacijski center v Matavunu iz leta 1986 s parkiriščem, stavbo, ki je sedež zavoda in naravoslovni center (Škocjan št. 2 in 3), vso infrastrukturo, vezano na Škocjanske jame (poti, mostovi, dvigalo v Veliki dolini, razgledišča, muzejske zbirke, učno pot in čebelnjak).

Ocena stanja

Nizkonapetostno električno omrežje za gospodinjstva in zavod je kakovostno urejeno.

Vodovodno omrežje je kakovostno urejeno. V omrežju je premajhen pritisk za zagotavljanje požarne vode.

Obstoječe telefonsko omrežje in vse parice so popolnoma zasedene. Zavod ima telefonske in internetne povezave urejene z optičnim kablom.

Širokopasovnega omrežja za gospodinjstva v PŠJ ni. Telekom Slovenije, d.d. ima izdelano projektno dokumentacijo, vendar je premalo porabnikov za ekonomično trženje.

Objekti zavoda in nekaj gospodinjstev v parku se ogrevajo s plinom, večina drugih gospodinjstev pa z drvmi in kurilnim oljem.

Fekalne vode iz informacijskega centra se stekajo v veliko triprekatno greznico s ponikovalnico. Enako ureditev imajo vsi drugi objekti v parku, ki so bili zgrajeni po letu 1985. Dva nova objekta imata vgrajeno malo biološko čistilno napravo, večina drugih pa ima enoprekatne ali dvoprekatne greznice, katerih stanje ni znano.

2.4.10. Obremenjevanje okolja

V PŠJ ni industrijskih naprav in tudi ne komunalnih odlagališč. Nekaj manjših črnih odlagališč je bilo v preteklosti odstranjenih, na nekaterih mestih pa se še vedno občasno odmetavajo odpadki. Z vsakoletnimi čistilnimi akcijami, ki jih organizira zavod v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom, se problem počasi, a vztrajno rešuje. Vasi v PŠJ še vedno nimajo urejenega skupnega zbiranja in čiščenja odpadnih vod, prav tako ni izdelana projektna dokumentacija.

Veliko pozornosti se še vedno namenja spremljanju onesnaženosti voda, predvsem Reke, ki se občasno zelo peni in ima močan vonj. Deloma je pena organskega izvora, vendar pa še vedno ni urejeno zbiranje in čiščenje odpadnih vod za večino naselij v vplivnem območju PŠJ, katerih fekalije se velikokrat izcejajo neposredno v Reko in vplivajo na kakovost vode v PŠJ.

Glavni vir hrupa v okolici PŠJ je javno letališče na Ležeškem Gabrku, ki ima za obratovanje potrebna dovoljenja, vendar pa hrup letal moti lokalno prebivalstvo in obiskovalce v PŠJ in bližnji okolici. Poleg tega je zaradi hrupa moteča bližina avtoceste Ljubljana–Koper, ki poteka tik ob zahodni meji zavarovanega območja parka.

Večjega svetlobnega onesnaženja v okolici parka ni.

3. OCENA STANJA NA VPLIVNEM OBMOČJU PŠJ

Ocena stanja na vplivnem območju PŠJ je vezana le na tiste dejavnike, ki imajo v skladu z ZRPŠJ lahko vpliv na PŠJ ali posredno vplivajo na spremembo kakovosti ali količine vode v Reki. Varstveni režim namreč prepoveduje posege, ki bi lahko spremenili obstoječi vodni režim Reke in vplivali na kakovost vode, razen v primerih varstva pred poplavami, ter druge posege, ki pomenijo tveganje ali nevarnost za okolje in njihovi škodljivi vplivi segajo v PŠJ. Sem sodijo različne aktivnosti, ki so plod družbeno-gospodarskega razvoja predvsem v občinah Ilirska Bistrica, Pivka in Divača, kakor so: kmetijstvo, industrija, obrt, komunalna infrastruktura z deponijami odpadkov in promet.

3.1. Ocena stanja površinskih voda

Ocena kemijskega stanja

V oceni ekološkega in kemijskega stanja rek v letih 2007 in 2008 (poročilo ARSO iz marca 2010) so podatki za merilna mesta na Reki – Topolc in Cerkvenikov mlin ter na pritoku Molji – Zarečica. Kemijsko stanje vode na omenjenih merilnih mestih je dobro ob srednji (leto 2007) in visoki (leto 2008) ravni zaupanja.

Ocena ekološkega stanja

Ocena ekološkega stanja rek je izdelana na podlagi podatkov iz obdobja 2006–2008 (ARSO: Ocena ekološkega in kemijskega stanja rek v Sloveniji v letih 2007 in 2008; Ljubljana, marec 2010). V oceni so bili upoštevani:

-        biološki elementi kakovosti: sestava in številčnost vodnega rastlinstva (fitobentos in makrofiti) ter sestava in številčnost bentoških nevretenčarjev,

-        splošna fizikalno-kemijska elementa, biokemijska potreba po kisiku in vsebnost nitratov,

-        posebna onesnaževala.

V poročilu za 2007 in 2008 so podatki za vodna telesa: Klivnik, Mola, Reka mejni odsek – Koseze, Reka Koseze – Bridovec ter Reka Bridovec – Škocjanske jame. Ekološko stanje na omenjenih merilnih mestih je dobro ali zelo dobro (ARSO: Ocena ekološkega in kemijskega stanja rek v Sloveniji v letih 2007 in 2008; Ljubljana, marec 2010).

Izpostaviti je treba pojav občasne pene v Reki in pogina rib, ki sta se zgodila v zadnjih petnajstih letih, zadnji pred petimi leti. Vzrok nastanka tega pojava se še preučuje.

Glede varstva okolja je treba posebno pozornost nameniti naslednjim dejavnostim:

-        kmetijstvo, ki je razširjeno praktično vzdolž celotnega površinskega toka Reke od Zabič do soteske Reke na približno eni tretjini ozemlja. Ta panoga lahko površinske in podzemne vode onesnažuje z odpadnimi vodami s kmetij in farm ter s kmetijskimi zaščitnimi sredstvi in škropivi. Zaradi opuščanja kmetijske rabe v zadnjem obdobju je količina strupenih odplak manjša, kakor bi lahko bila, vendar bi bilo kljub temu treba spodbujati kmete k uporabi hlevskega gnoja in ekstenzivnemu poljedelstvu in sadjarstvu;

-        industrija in obrt, ki sta v glavnem zgoščeni v Ilirski Bistrici in Košanski dolini.

Po podatkih iz Atlasa okolja so industrijske naprave v Ilirski Bistrici naslednje:

-        Lesonit d.o.o. (tri naprave s komunalno čistilno napravo in iztokom v Reko in skupno 61.014 m³/leto odpadnih voda),

-        TIB Transport, d.d. (z iztokom v kanalizacijo s komunalno čistilno napravo in skupno 6.543 m³/leto odpadnih voda),

-        avtopralnica Koren Jožko s.p. (z iztokom v kanalizacijo brez komunalne čistilne naprave in 1.400 m³/leto odpadnih voda).

Po podatkih iz Atlasa okolja so industrijske naprave v Košanski dolini naslednje:

-        Pivka perutninarstvo d.d. – klavnica (iztekanje odpadnih voda iz čistilne naprave v ponikovalnico in 103.891,43 m³/leto odpadnih voda),

-        Jata Emona d.o.o. – valilnica (iztekanje odpadnih voda iz čistilne naprave v ponikovalnico in 3.332 m³/leto odpadnih voda);

-        komunalna infrastruktura, ki je neurejena v večjem delu vplivnega območja. Trenutno imajo urejeno zbiranje in čiščenje odpadnih voda le Ilirska Bistrica, Jasen in del Topolca ter Šembije z lastno manjšo čistilno napravo. Po podatkih upravljavca centralne čistilne naprave Ilirska Bistrica in iz Atlasa okolja gre za biološko čistilno napravo za največ 9.500 enot, na katero je priključenih približno 6.000 enot. Problem kanalizacijskega sistema je vdor meteornih voda, zato po večjih deževjih del odpadnih voda odteka neposredno v Reko;

-        deponije odpadkov in divja odlagališča so tako kakor drugod po Sloveniji velik problem tudi na vplivnem območju PŠJ. Največja in najnevarnejša je deponija nevarnih ostankov nekdanje tovarne organskih kislin v Globovniku. Po grobih ocenah je na tem območju odloženih okoli 120 do 150.000 m³ odpadkov. V tej količini je zajet tudi zasipni material, ki se je uporabljal za sprotno prekrivanje po slojih. Odpadkov naj bi bilo po nekaterih ocenah približno 100.000 m³. Ob močnejših padavinah izpirajo vode s površine odlagališča delce odloženih odpadkov in jih prenašajo proti potoku Trnovšek. Ob nasipu, kjer je peta odlagališča, se delci zaustavijo, v potok Trnovšek pa se iztekajo večinoma izcedne vode. Potok Trnovšek teče v reko Reko in naprej proti Tržaškemu zalivu v izvire Timave. Onesnažene vode povzročajo degradacijo potoka Trnovšek, s povečano koncentracijo nekaterih kemičnih elementov (As – arzen, Br – brom, Ca – kalcij, Hg – živo srebro, K – kalij idr.) in s stalnim smradom, ki se širi po okolici. Glede na gibanje zračnih mas se neprijetne vonjave širijo navzdol do naselja Topolc.

Poleg te večje deponije so po podatkih registra divjih odlagališč v vplivnem območju tudi številna odlagališča z nevarnimi odpadki. Zgoščena so okoli Ilirske Bistrice, Velike Bukovice, Gornje Košane, Barke in Dolnjih Ležeč;

-        promet, kjer je treba izpostaviti izjemno obremenitev državne ceste Postojna–Pivka–Ilirska Bistrica–Jelšane, po kateri še posebej v glavni sezoni poteka precej gost promet, saj velja cesta za prehodno povezavo proti hrvaškemu morju. Povprečni dnevni promet na odseku Ilirska Bistrica–Pivka je po podatkih Atlasa okolja v letu 2008 znašal 4050 vozil, na odseku Pivka–Ribnica pa 3319 vozil. Zelo gost je tudi promet nevarnih snovi, predvsem nafte in naftnih derivatov, zaradi bližine naftnega terminala v Omišlju na Krku in reške rafinerije. V okolici Ilirske Bistrice je nastalo nekaj podjetij za prevoz teh snovi, pri čemer težavo predstavljajo čiščenje vozil in neurejena parkirišča. Še vedno so med verjetnimi viri onesnaženja prometne nesreče in izlivi iz tovornjakov, ki prevažajo naftne derivate in nevarne snovi. V ta namen je zavod v letu 2010 investiral v nakup opreme za zaščito in reševanje v sodelovanju s prostovoljnim gasilskim društvom Ilirska Bistrica. Ti morajo usposobiti ekipo za reševanje. Zavod, ARSO in Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje pa morajo določiti mesta, kjer se namesti ta oprema.

Na vplivnem območju je nekaj izvirov zajetij za oskrbo s pitno vodo. Poleg manjših lokalnih zajetij v zgornjem delu toka Reke je največje zajetje na izviru Bistrica v Ilirski Bistrici, ki oskrbuje okoli 40.000 prebivalcev. Poleg tega Reka ponika v kraški vodonosnik matičnega Krasa, kjer v Klaričih črpajo vodo za oskrbo prebivalcev Krasa, poleti pa tudi obalnih mest. Kraški izvir Bistrica je kot vodni vir ogrožen zaradi gozdarske, gradbene in turistične dejavnosti v njegovem ožjem in širšem zaledju. Med večjimi verjetnimi onesnaževalci so spodnji kamnolom (tik nad izvirom) in kamnolom Gabrovec, strelišče na Črnih njivah, turistično naselje Sviščaki, promet, divja odlagališča ter kmetijska in gozdarska dejavnost.

Vodni režim Reke

Nekatere dejavnosti v vplivnem območju PŠJ neposredno vplivajo na stanje vodnega režima Reke. Vpliv imajo ali bi ga lahko imele naslednje dejavnosti:

-        vodni akumulaciji Klivnik in Mola, kjer se lahko zadrži tudi do okoli 8 mio m³ vode. Zgrajeni sta bili v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja predvsem z namenom bogatenja Reke v času nizkih pretokov v sušnem obdobju in zadrževanju vode v času poplav. S tem je bil že pred ustanovitvijo parka spremenjen vodni režim Reke. V letu 2009 je prišla pobuda za spremembo pravilnika o obratovanju omenjenih akumulacij, pri čemer je predvideno zmanjšanje predpisanega ekološko sprejemljivega pretoka z dosedanjih 0,925 m³/s na 0,610 m³/s. S tem naj bi se izboljšalo hidromorfološko stanje Reke in ekološko stanje v akumulacijah. V letu 2010 so akumulacije začele poskusno obratovati za nekaj let, na podlagi tega pa bodo sprejeti nadaljnji ukrepi;

-        koriščenje vode iz reke Reke, kjer je problematika precej zapletena. Vsekakor bi bila nujna čimprejšnja izdelava podrobnejšega načrta upravljanja porečja reke Reke. V porečju Reke je trenutno več imetnikov veljavnega vodnega dovoljenja za neposredni zajem vode iz Reke v času pretokov, večjih od ekološko sprejemljivega pretoka, med drugim: Lesonit d. o. o. (odvzem vode za tehnološke namene – 50 l/s), lastniki mlinov ob Reki (voda za mline in žage – 2200 l/s), čistilna naprava Ilirska Bistrica. Ker je v zadnjem času nekaj novih vlog za podelitev vodnih pravic, predvsem za namakanje kmetijskih površin, se zastavlja vprašanje, kakšen vpliv bi neomejeno podeljevanje vodnih pravic na količino vode v Reki in s tem posredno na stanje v Škocjanskih jamah imelo. Ocenjujemo, da bi ob upoštevanju vsega načrtovani odvzemi iz Reke lahko že bili v obsegu, ki je v nasprotju z varstvenim režimom določenim v 8. členu ZRPŠJ: »Na vplivnem območju parka so prepovedani vsi posegi, ki bi lahko spremenili obstoječi vodni režim Reke in kakovost vode, razen v primerih varstva pred poplavami.« Leta 2007 je bil v ta namen na ARSO opravljen sestanek na katerem je bilo dogovorjeno, da je za nadaljnje podeljevanje vodnih pravic potrebna celostna obravnava odvzema;

-        izgradnja zadrževalnika Padež/Suhorka, je bila v preteklosti predvidena za oskrbo prebivalstva s pitno vodo za slovensko Istro in zaledno kraško območje. V kolikor bi prišlo do realizacije projekta, bi ta lahko imel velik vpliv na vodni režim in kakovost vode v Reki. Kolikšen in kakšen bo ta vpliv na Reko in s tem posredno na Škocjanske jame in njeno podzemeljsko živalstvo, lahko po razpoložljivih podatkih in vedenju samo predvidevamo. Zavod je v sklopu tega projekta podal smernice, s katerimi opozarja na pomembnost ohranjanja Škocjanskih jam kot izjemne naravne vrednote, Unescove svetovne dediščine in mednarodno pomembnega podzemnega mokrišča v sklopu Ramsarske konvencije. Prav tako je v smernicah zavod med drugim opozoril na obvezne predhodne raziskave ekološkega stanja v Škocjanskih jamah, kemijskega in količinskega stanja vode v Škocjanskih jamah, možnih negativnih vplivov posega na jamske tvorbe in podzemno živalstvo ter možne posledice porušitve jezu. Na podlagi tega je takratni minister za okolje in prostor izdal Pravilnik o posegih v okolje, ki se izjemoma lahko dovolijo na vplivnem območju regijskega parka Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 89/03). Trenutno na tem projektu ni aktivnosti, v kolikor pa bi se nadaljevale, bi zavod vztrajal na mnenjih, ki so bila vključena k smernicam ZRSVN za omenjen projekt.

3.2. Ocena stanja podzemnih voda

Ocena stanja podzemnih voda

Po podatkih iz poročila o kakovosti podzemne vode v Sloveniji v letu 2010 ARSO, Urada za hidrologijo in stanje voda, je kemijsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini dobro.

3.3. Druge prostorske ureditve, katerih vplivi lahko segajo v PŠJ

Nekatere načrtovane prostorske ureditve, ki so predvidene v neposredni okolici PŠJ, bi lahko resno ogrozile izvedbo nekaterih dolgoročnih upravljavskih ciljev iz PVR. Sem sodijo prostorske ureditve, ki so predvidene tako v vplivnem kot prehodnem območju PŠJ. Prvo je sicer določeno z ZRPŠJ, drugo pa v sklopu Biosfernega območja Kras znotraj MAB, vendar leži v neposredni bližini zavarovanega območja. Ker bi bili vidni in moteči ob samem vstopu v PŠJ in bi njihov vpliv lahko segel tudi vanj ter v nadaljevanje podzemnega toka Reke, jih obravnavamo enakovredno s tistimi, ki so predvideni na vplivnem območju. Poleg tega zavod opozarja na njih predvsem zaradi možnega kumulativnega učinka, če bi do realizacije velike večine ali vseh dejansko prišlo. S tem bi bili ogroženi 1., 2., 3., 4. in 6. dolgoročni upravljavski cilj iz poglavja 5.1. tega odloka »Dolgoročni upravljavski cilji in naloge«. Izpostavljene so naslednje načrtovane prostorske ureditve:

-        Državni prostorski načrt za avtocesto na odseku Postojna/Divača–Jelšane,

-        Državni prostorski načrt za prenosni plinovod M8 Kalce–Jelšane in

-        Državni lokacijski načrt za II. tir železniške proge na odseku Divača–Koper.

Vse občine v PŠJ in njegovem vplivnem območju so po uveljavitvi ZPNačrt večinoma že v letih 2007–2008 sprejele sklepe o pričetkih priprave občinskih prostorskih aktov. Večina občin pripravlja okoljska poročila k dopolnjenim osnutkom občinskih prostorskih načrtov ali pa so le-ti že v fazi javne razgrnitve.

Zavod zagotavlja aktivno sodelovanje pri reševanju ugotovljenih problematičnih zadev z opozarjanjem ustreznih služb, ozaveščanjem širše javnosti, dialogom z državnimi službami in lokalno skupnostjo ter izdajanjem mnenj o posameznih načrtovanih prostorskih ureditvah.

Vlada je na svoji 102. redni seji dne 7. oktobra 2010 pod 17. točko sprejela sklep, s katerim:

-        se je seznanila z informacijo o urejanju prostora na širšem območju parka in Krasu ter o njegovi vlogi za celovit razvoj Slovenije,

-        je različnim ministrstvom, službam in zavodom naložila oblikovanje medresorske koordinacije (v katero sta vključena tudi dva člana zavoda) pri izdelavi strokovnih podlag za celovito prostorsko zasnovo matičnega Krasa, ki bo izdelana v okviru partnerskega čezmejnega projekta KRAS-CARSO,

-        je MKO naložila poročanje o izvajanju iz prejšnjih točk najmanj enkrat letno.

4. ANALITIČNA IZHODIŠČA ZA PVR

4.1. Analiza SWOT

Pri SWOT analizi se vzame pod drobnogled štiri aspekte in sicer prednosti, slabosti, priložnosti ter nevarnosti. Namen analize je pomoč pri strateških odločitvah, kam točno usmeriti naloge, katere aktivnosti in projekte opustiti ali jih ojačiti in podobno.

Preglednica 4: Analiza prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti na zavarovanem območju

4.2. Pričakovana neskladja med rabo in varstvom

Pričakovati je naslednja neskladja med rabo in varstvom:

-        Z opuščanjem rabe kmetijskih površin se večajo površine, ki jih postopoma zarašča gozd. V prvi fazi se ponekod lahko pojavijo tujerodne invazivne vrste, ki pomenijo grožnjo ohranjanju varovanih habitatnih tipov.

-        Načrtovane prostorske ureditve bi lahko ogrozile občutljivo kraško podzemlje. Prav tako bi prekomerni posegi lahko povzročili bistveno drugačno podobo kulturne krajine Krasa in s tem izgubo identitete krajine, kulturne dediščine, narave in identitete ljudi, ki na tem območju živijo.

-        Zaradi povečanega obiska bo prihajalo do teženj za ureditev potrebne infrastrukture ob ali na območju naravnih vrednot.

-        Prav tako je s sodobnim načinom kmetovanja, npr. intenzivni sadovnjaki, ogroženo tradicionalno sadjarstvo na tem območju, ki temelji na visokodebelnih sadovnjakih ekstenzivnega tipa. Hkrati predstavlja nevarnost velik vnos onesnaževal (škropiva, gnojila) v vodo.

-        Razvoj intenzivnega kmetijstva, povečanje števila prebivalstva ali širitev naselij na vplivnem območju lahko privede do poslabšanja stanja površinskih in podzemnih voda, še posebej reke Reke, ali do spreminjanja vodnega režima.

-        Prekomerna in nestrokovna uporaba pesticidov in herbicidov v kmetijstvu lahko negativno vpliva na nekatere prostoživeče kopenske in vodne vrste, predvsem lahko povzroči večje pogine čebel.

-        Ob povečevanju obiska in uporabi neprimerne (sedanje) razsvetljave v jami se bo lampenflora še bolj razrasla.

4.3. Ocena izvajanja ukrepov v obdobju 2006–2012

Doseganje ciljev iz Odloka o programu varstva in razvoja parka Škocjanske jame za obdobje 2006–2010 (Uradni list RS, št. 138/06, v nadaljnjem besedilu: PVR 2006–2010) je bilo ovrednoteno z več kot 50 % uspešnostjo, pri čemer je treba poudariti, da je takšna ocena tudi posledica dejstva, da so nekateri ukrepi ali naloge težko merljivi ali pa nosilec naloge ni zavod, ampak zunanji sodelavec. Poleg tega je bil PVR 2006–2010 zastavljen bolj strateško in dolgoročno in zato zastavljene dejavnosti niso bile izvedljive v petletnem obdobju.

Najbolje ocenjeni sklop pri upravljanju PŠJ je spremljanje stanja in nadzor. PŠJ ima dobro organizirano nadzorno službo, poleg tega pa je vstop (vsaj v jamski del) mogoč izključno z vodnikom ter na točno določenem (nadzorovanem) mestu, zato nekaj manj kakor 80- % doseganje tega cilja ni presenetljivo. V prihodnje bi bilo kljub temu treba kadrovsko okrepiti nadzorno službo in poglobiti sodelovanje s prostovoljnimi naravovarstvenimi nadzorniki na širšem območju parka. S 70 % uspešnostjo doseganja ciljev je ovrednoten tudi sklop informiranja in promocije območja.

Nekoliko nizko je ovrednoten sklop upravnega dela. Podrobnejša analiza pokaže, da je le 54 % doseganje ciljev iz tega sklopa predvsem posledica tistih upravnih postopkov, v katerih je za uspeh potrebno tudi sodelovanje zunanjih partnerjev (npr. sodelovanje pri projektih čiščenja ali izboljšanja kakovosti reke Reke in čiščenja komunalnih vod, prenove objektov kulturne dediščine, razširjanje ponudbe z vključevanjem drugih partnerjev ali sektorjev, novih programov obiska, vključevanja v prostorske načrte, spremembe kmetijske proizvodnje …) in projektov, za katere so potrebna večja vlaganja v infrastrukturo (prenova sistema ogrevanja) ali napori zaposlenih (priprava kandidature širitve PŠJ pri UNESCO).

Sklopa ohranjanje narave in vlaganja v infrastrukturo sta dosegla več kakor 60 % uspešnost doseženih ciljev. Pri varstvu narave podrobna analiza pokaže, da bi bila skupna uspešnost doseganja ciljev še večja, če ne bi nekatere, zelo lokalno usmerjene in zelo ozko opredeljene aktivnosti, kakor so npr. odkup (povezano s sredstvi!) in ureditev gnezditvene stene za ptice, čebelarje ali čiščenje zaraslih površin (spet povezano tudi z razpoložljivimi viri) ostale neizpolnjene. Predvsem pa je v tem sklopu slabše doseganje ciljev s področja varstva kulturne krajine (povezano s šibkim sodelovanjem tudi z drugimi sektorji, predvsem s kmetijskim).

Podobno velja za sklop infrastrukture; kljub velikim uspehom in investicijam v preteklem obdobju (obnova večjega dela poti skozi jamo) niso bili izvedeni manjši projekti (v primerjavi s celotno zasnovo poti dokaj nepomembni) novih odsekov poti in dodatnega zavarovanja prehoda čez cesto, kar je zelo znižalo skupno vrednost ocene doseženih ciljev v tem sklopu. Pri zbiranju podatkov in spremljanju stanja je pričakovati, da je v posebnem jamskem okolju potreba po zahtevnih in tudi dragih raziskavah velika, izvedba pa pričakovano zato nižja (le 47 %).

Doseženih 52 % ciljev na področju sodelovanja z lokalno skupnostjo in zagotavljanja trajnostnega razvoja prav tako pomeni uspeh, saj so bile nekatere aktivnosti v tem sklopu za upravljavca parka resnično zahtevne in finančno težko izvedljive naloge ter zato niso bile izvedene (npr. pomoč pri štipendiranju mladih prebivalcev parka, ureditev mlinščice, mlina, trga itd.).

Analiza izvajanja prednostnih nalog iz PVR 2006–2010 kaže, da je bila uspešnost izvedbe okoli 60 %. Predvsem bo v naslednjem petletnem obdobju treba nameniti veliko pozornost dejavnostim, ki ji zavod ni uspel izpeljati. Med temi je treba izpostaviti ovrednotenje nosilne zmogljivosti jam in PŠJ, skupaj z lokalno skupnostjo urediti zbiranje in čiščenje komunalnih odpadnih vod ter v skladu z ZRPŠJ zagotoviti ureditev vasi v PŠJ.

Uspešno izvedene naloge so:

Naravovarstvene naloge

Uspešno izvedene pretekle naravovarstvene naloge so kartiranje habitatov na območju PŠJ in v prehodnem območju, vzpostavitev spremljanja stanja jamske mikroklime in reke Reke, ki ga zavod izvaja v sodelovanju z ARSO, čiščenje odpadkov iz jam, udornic in brezen v parku, obnova in čiščenje kalov v Matavunu in Betanji, izvedba občasnih čistilnih akcij v parku skupaj z domačini, sanacija nekaterih divjih odlagališč ter odkup zemljišč, ki se nahajajo v območju naravnih vrednot. Izdelan je bil osnutek načrta ureditve jame, saniranih je bilo okoli 20 m² površin v jami, preraslih z lampenfloro,

Na področju izobraževanja zaposlenih in ozaveščanja širše javnosti so bila organizirana številna tematska predavanja in ekskurzije, postavitev učne poti in naravoslovne zbirke, izvedba tečajev za nove prostovoljne naravovarstvene nadzornike, izobraževanje zaposlenih za izpolnjevanje naravovarstvenih nalog, postavitev geološke in biološke zbirke v naravoslovnem centru v Škocjanu, izdane so bile številne tematske publikacije, postavljene tematske razstave ter organizirane raziskovalne naloge v okviru mreže šol PŠJ programa MAB, Ramsarske konvencije in Konvencije o svetovni dediščini.

Naloge, ki prispevajo k varstvu kulturne dediščine

Pri uspešno izvedenih nalogah velja izpostaviti obnovo starih poti v Škocjanskih jamah, rekonstrukcijo J’kopinovega skednja in obnovo Jurjeve štale, pridobitev replik arheoloških najdb in postavitev arheološke zbirke v Škocjanu 3, izvedbo etnološke topografije vasi Dane pri Divači za potrebe širitve parka na območje Mejam, odkup mlina Ukno pred ponorom Reke v Škocjanske jame, obnovo kulturnega spomenika Matavun 8, sanacijo in ureditev starih nagrobnikov na škocjanskem pokopališču in spomenika padlim borcem in žrtvam fašizma, zbiranje zgodovinskih predmetov iz jame, popis in dokumentiranje kulturnih spomenikov in žive dediščine v parku za potrebe projekta Digitalna enciklopedija dediščine v Sloveniji, sofinanciranje obnove kulturnih spomenikov in kulturne dediščine v lasti domačinov, sanacijo nekaterih poškodovanih in porušenih zidov, čiščenje zaraščenih poti in površin za ohranitev kulturne krajine, dokumentiranje ljudske kulture in načina življenja v parku in bližnji okolici, vključno s prvo polovico 20. stoletja, popularizacijo kulturne dediščine s tematskimi delavnicami in predavanji med lokalnim prebivalstvom in na šolah, izvedbo raziskovalnih nalog v sklopu mreže šol, izobraževanje zaposlenih, zaprtje Mušje in Skeletne jame kot pomembnih arheoloških najdišč, sofinanciranje obnove zvonika cerkve sv. Kancijana, sofinanciranje obnove komunskega vodnjaka, tlakovanje poti na vaškem pokopališču v Škocjanu ter zbiranje in popis arheoloških najdb v Tržaškem in Dunajskem prirodoslovnem muzeju.

Razvojne naloge

Izvedena je bila rekonstrukcija objekta Škocjan 3 v naravoslovni center, delna obnova informacijskega centra v Matavunu, delna obnova in izgradnja infrastrukture v Škocjanskih jamah (tlaki, ograje, zidovi, razsvetljava, električna napeljava, telefonija, videonadzor), sofinanciranje izgradnje pločnika ob glavni cesti v Matavunu, nameščanje pojasnjevalnih tabel in opremljanje počivališč in razgledišč v parku (klopi, koši za odpadke …), sofinanciranje vsakoletnega škocjanskega festivala amaterskih gledališč in pohoda ob ponoru Reke, ki ga organizira TD Škocjan, ureditev trga v Matavunu, oblikovanje celostne podobe PŠJ, sodelovanje z drugimi turističnimi destinacijami v okolici za skupno promocijo (Kobilarna Lipica, Štanjel, Velika jama v Briščkih …), vključitev avtobusnih podjetij in Slovenskih železnic v ponudbo parka, izvedba številnih mednarodnih projektov v sodelovanju s partnerji iz Slovenije in tujine (Hrvaška, Italija, Francija, Avstrija, Nemčija …), modernizacija dvigala v Veliki dolini, obuditev in nadgradnja jamskega praznika »belajtnge« s konca 19. in začetka 20. stoletja, ustanovitev mreže šol PŠJ, v sklopu katere je bilo izvedenih več projektov na nacionalni, mednarodni in lokalni ravni in ob obeležitvi 40. obletnice Konvencije o svetovni dediščini podeljeni nazivi ambasadorjev Biosfernega območja Kras. Uspešno se je zaključil triletni projekt vlaganja v turistično infrastrukturo parka, ki sta ga sofinancirala Evropska unija in MG. Aprila se je tako za javnost ponovno odprlo obnovljeno pot pod Škocjanom (ponor Reke, Mahorčičeva in Mariničeva jama ter Mala dolina), novembra pa še prenovljeni kulturni spomenik Matavun 8. Učna pot Škocjan je bila razglašena za najboljšo izmed 89 tematskih poti v Sloveniji. Na njej je bilo postavljenih 34 novih tematskih tabel.

Naloge na vplivnem območju parka

Ključne izvedene naravovarstvene, kulturovarstvene in razvojne naloge v PŠJ so: ustanovitev mreže šol, oblikovanje seznama kulturne dediščine, popularizacija kulturne dediščine in njenega ohranjanja, izobraževanje deležnikov o trajnostnem kmetovanju, ozaveščanje javnosti s tematskimi razstavami, predavanji in video predstavitvami, občasno spremljanje stanja na Reki in njenih pritokih, vključevanje nosilcev razvoja v občinah na vplivnem območju v sklopu odobrenih mednarodnih projektov ter nakup opreme za ukrepanje ob izlitju nevarnih snovi v Reko. Nadaljevalo se je sodelovanje treh biosfernih območij in priprava sestavljenke na kateri so otroci izpostavili dejavnosti kot jih sami vidijo, mednarodni forum mladih v maju in drugi kongres mladih v juniju.

5. CILJI VARSTVA IN RAZVOJA TER NAČINI URESNIČEVANJA TEH CILJEV

Poslanstvo zavoda je skupaj z lokalnim prebivalstvom ohranjati izjemne naravne danosti in bogato kulturno dediščino tega mednarodno pomembnega območja na Krasu in širiti zavest o pomenu njegovega varovanja doma in po svetu. V tem okviru je za petletno obdobje zastavljenih šest operativnih ciljev.

5.1. Dolgoročni upravljavski cilji in naloge

Dolgoročni upravljavski cilji so oblikovani glede na zahteve in določila, ki izhajajo iz ZRPŠJ, z njimi pa se izpolnjujejo tudi cilji mednarodnih konvencij in programov (predvsem Konvencije o svetovni dediščini, Ramsarske konvencija in MAB). Cilj Konvencije o svetovni dediščini je ugotavljati, zavarovati, predstavljati in prenašati kulturno in naravno dediščino svetovnega pomena prihodnjim rodovom. Glavni cilj Ramsarske konvencije je zagotoviti ohranjanje mokrišč, predvsem tistih mednarodnega pomena, s smotrno rabo, mednarodnim sodelovanjem in zavarovanjem. Poudarek pri programu MAB pa je na ohranjanju biološke pestrosti in spodbujanju trajnostnega razvoja, pri čemer je zlasti pomembno sodelovanje z lokalnimi skupnostmi.

Navedeno je bilo upoštevano pri oblikovanju dolgoročnih upravljavskih ciljev PVR. Ti so:

1.      ohranjanje Škocjanskih jam in drugega podzemnega sveta,

2.      ohranjanje ugodnega stanja naravnih vrednot, živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov,

3.      sodelovanje pri varstvu kulturne dediščine,

4.      vzpostavitev okolju prijaznega obiskovanja parka in širjenje zavesti o parku – trajnostni razvoj turizma,

5.      krepitev vključevanja lokalnega prebivalstva pri razvoju dejavnosti in aktivnosti v parku,

6.      krepitev vloge upravljavca parka na širšem območju parka (vplivno in prehodno območje),

7.      učinkovitejše delovanje upravljavca in mednarodno sodelovanje.

V okviru navedenih ciljev se določajo operativni cilji, v okviru operativnih ciljev pa naloge in aktivnosti, ki so prikazani v spodnjih preglednicah. Nosilec aktivnosti in nalog je zavod.

Razlaga preglednic v tem poglavju:

Razlaga uporabljenih kratic in okrajšav

-        ALPARC: Mreža zavarovanih območij v Alpah

-        BF: Biotehniška fakulteta

-        DOPPS: Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije

-        EU: Evropska unija

-        Europarc: Zveza naravnih in narodnih parkov v Evropi

-        GeoZS: Geološki zavod Slovenije

-        ICOMOS: Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja

-        ISCA: Mednarodna zveza turističnih jam

-        IUCN: Svetovna zveza za varstvo narave

-        IZRK ZRC SAZU: Inštitut za raziskovanje Krasa pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti

-        JZS: Jamarska zveza Slovenije

-        KS Divača: Krajevna skupnost Divača

-        MGRT: Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo

-        MIZŠ: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

-        MK: Ministrstvo za kulturo

-        MKO: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

-        MO: Ministrstvo za obrambo

-        NIB: Nacionalni inštitut za biologijo

-        Sklad kmetijskih zemljišč: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije

-        SNKU: Slovenska nacionalna komisija za UNESCO

-        STO: Slovenska turistična organizacija

-        Zavod za ribištvo: Zavod za ribištvo Slovenije

-        ZRSVN: Zavod Republike Slovenije za varstvo narave

-        ZVKDS: Zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine

Razlaga pojmov:

Dolgoročni cilj – operativni cilj – aktivnost

Prednostna naloga1

Rok izvedbe2

Način preverjanja3

Viri4

Sodelavci5

Ocena stroškov6

_____________

¹   Prednostna naloga je posebej označena z znakom X.

²   V tem stolpcu so navedena leta, ko naj bi se aktivnost izvajala in dokončala. »Stalno« pomeni, da se aktivnost izvaja kot že utečena v okviru rednih nalog, ki se jih izvaja v okviru javne službe. Obdobje 2013–2017 pomeni, da bo naloga izvedena enkrat ali večkrat v tem obdobju, vendar ni znano, natančno kdaj.

³   Način preverjanja pove, na kakšen način se lahko preveri, če se je naloga izvedla. Za preverjanje uspešnosti so določeni kazalniki za spremljanje učinkovitosti v poglavju 7 tega odloka.

⁴   Pod viri so navedene institucije, ki že sofinancirajo izvajanje posameznih nalog ali so verjetni sofinancerji za potrebna sredstva.

⁵   Sodelavci so ključni deležniki, ki lahko bistveno prispevajo k izvedbi naloge, pri čemer se ne navaja tistih, ki so deležniki na podlagi predpisanih postopkov, kakor npr. ZRSVN, ARSO, itd., in tistih, ki so izvajalci nalog na podlagi javnih naročil.

⁶   Ocena stroškov prikazuje oceno sredstev, potrebnih za izvedbo posameznih nalog, in zajema stroške storitev, izredne materialne stroške ali investicijske stroške, ne zajema pa stroškov rednega dela in osnovnih materialnih stroškov. Strošek je podan kot strošek za celotno petletno obdobje, pri časovno določenih nalogah in aktivnostih pa kot enkratni strošek na nalogo.

5.2. Operativni cilji, naloge in usmeritve

V okviru navedenih dolgoročnih ciljev upravljanja se določajo operativni cilji, v okviru operativnih ciljev pa aktivnosti, ki so prikazane v spodnji preglednici.

1.      cilj: ohranjanje Škocjanskih jam in drugega podzemnega sveta

Operativni cilji:

1.1   Zagotoviti znanstvene informacije in analize

1.2   Z ukrepi aktivnega varstva zagotavljati ohranjanje naravnih procesov v jamskem sistemu

1.3   Z ukrepi renaturacije vzpostaviti prvotne ekološke značilnosti v degradiranih delih jamskega sistema

Z aktivnim varstvom se zagotavlja ohranitev naravnih procesov na celotnem jamskem območju, vključno z udornicama Veliko in Malo dolino ter naravnim mostom med njima. Z aktivnostmi se vzdržujejo ali izboljšujejo ekološke razmere za vrste in podzemne habitate. Zaradi pomanjkljivega poznavanja podzemnega živalstva v jami, je treba zagotoviti študije o tem, katere podzemne živali se nahajajo v jamah in v kolikšnem številu. Poleg tega se spodbuja tudi druge raziskave v podzemlju ter upravlja z avtomatsko meteorološko postajo Park Škocjanske jame v Škocjanu (aktivnost opredeljena v točki 7).

Škocjanske jame imajo več kakor stoletno zgodovino rabe, zato so ponekod na jamskih sedimentih ali skalnem reliefu nastale poškodbe. Da bi se jamski prostor in sedimenti ohranili tudi za prihodnje generacije, je treba poškodbe, ki so nastale pri delih v jami, sanirati. Največ škode je na ilovnato-peščenih tleh in na sigovih tvorbah. Z ukrepi renaturacije in čiščenja se bo ponovno vzpostavilo naravno stanje v jami. V veliki meri je vidna degradacija predvsem v Tihi jami. V jami je še vedno precej gradbenega in drugega odvečnega materiala (raznih odpadkov), ki ga je treba odstraniti. Poseben problem je tudi lampenflora, ki jo je treba sistematično čistiti in obnoviti razsvetljavo v jami.

Usmeritve za upravljanje:

-        posamezni deli jam, ki so najbolj občutljivi na človekov vpliv, naj ostanejo nedostopni za obiskovalce, za raziskovalce pa v najmanjši možni meri,

-        v delih jame, kjer živijo netopirji, se v času prezimovanja in kotitve mladičev ne izvajajo nobeni posegi, ki bi jih lahko motili,

-        na območju jamskih vhodov (Mariničeva, Mahorčičeva jama, naravni most, Schmidlova dvorana, Pruker) in udornic (Velika in Mala dolina) se v času gnezditve ptic ne izvajajo posegi, ki bi negativno vplivali nanje.