Skupščina Socialne zbornice Slovenije je na 12. seji dne
12. 2. 2002 sprejela
KODEKS
etičnih načel v socialnem varstvu
1. Etičnost – osnova ravnanja
Pri svojem delu, ki služi dobrobiti posameznika, družine,
skupine in družbe, se delavke/delavci socialnega varstva ravnajo po načelih
etičnosti – obče dobrega, da bi tako zavarovali ljudi, ki jim pomagajo in sami
sebe pred napačno uporabo strokovne in družbene moči.
Svoje delo morajo razmejiti od političnih, verskih,
ideoloških, osebnih in institucionalnih vplivov ter interesov, ki bi utegnili
ovirati njihovo človeško in strokovno presojo o tem, ali s svojim delom
dejansko pomagajo posamezniku ali pa zgolj zastopajo interese, ki niso v skladu
z občeveljavnimi načeli socialne pravičnosti in dobrobiti posameznika.
2. Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin
Delavke/delavci na področju socialnega varstva spoštujejo vse
z ustavo in zakoni Republike Slovenije zajamčene pravice ter vse mednarodne
dokumente s področja človekovih pravic, ki jih je sprejela ali ratificirala
Republika Slovenija.
3. Sprejemanje različnosti
Posameznik, družina in skupina imajo pravico do pomoči ne
glede na biološke, osebnostne, statusne, nacionalne, verske, ideološke in
politične razlike. Vse osebe, potrebne socialne ali materialne pomoči, delavke/delavci
sprejemajo takšne kot so, pri delu z njimi pa se opirajo na pozitivne dejavnike
njihove življenjske situacije.
4. Spoštovanje kodeksov poklicne etike
Delavke/delavci, ki poklicno ali prostovoljno opravljajo
socialno varstvene storitve in dejavnosti, so dolžni upoštevati poklicno
identiteto in strokovno avtonomijo pripadnikov različnih strok na področju
socialnega varstva. Pri svojem delu v celoti ohranjajo specifično strokovno in
človeško odgovornost, kot jo opredeljujejo posamezni kodeksi poklicne etike, ob
upoštevanju kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu.
5. Enakopravnost prostovoljnega dela
Prostovoljne sodelavke/sodelavci prevzemajo konkretne delovne
naloge na osnovi usposobljenosti in izkušenj ter tega Kodeksa etičnih načel.
Prostovoljno delo poteka v okviru sprejetega dogovora med
izvajalci in uporabniki pomoči ter odgovornim organizatorjem prostovoljnega
dela.
Prostovoljnim delavkam/delavcem je potrebno omogočiti
usposabljanje in supervizijo.
6. Pomoč za samostojnost, medsebojna pomoč in samopomoč
Dobri, korektni in iskreni medčloveški odnosi so temelj
obojestranskega osebnostnega razvoja in ustvarjalnega medsebojnega sodelovanja.
Vse delavke/delavci v socialnem varstvu pri svojem delu strokovno in čustveno
kontrolirano vežejo uporabnike nase le v tolikšni meri, kolikor je to koristno
za ohranjanje življenjskih sposobnosti posameznika. V primeru nejasnosti je
vsaka delavka/delavec (tudi v tehničnih službah in na področju prostovoljnega
dela) dolžna zaprositi zunanjega strokovnjaka, ki mu zaupa, za supervizijsko
podporo.
7. Nezdružljivost vlog
Svetovalno in terapevtsko delo s posamezniki, družinami in
skupinami je praviloma nezdružljivo z izvajanjem posegov v medsebojna pravna
razmerja. V primerih medsebojne nezdružljivosti vlog strokovna delavka/delavec
prevzame polno odgovornost za svojo odločitev ter z vsemi načrtovanimi ukrepi
in posledicami predhodno seznani uporabnika.
8. Spoštovanje odločitev posameznikov
Delavke in delavci v socialnem varstvu pomagajo uporabnikom,
da z lastnimi močmi, s pomočjo drugih ljudi in institucij spoznajo svojo
situacijo in iščejo rešitev težav.
Uporabnik sam odloča o neposredni pomoči, o svojem
življenjskem vsakdanu in bodočnosti. Pravica do lastne odločitve se strokovno
preudarno in le izjemoma lahko omeji v primeru, ko bi uporabnik ogrožal sebe
ali druge osebe.
9. Možnost izbire pomoči
Uporabnikom pomoči morajo biti ob začetku dela in v vseh
kasnejših fazah na razpolago ustrezne informacije in izbira o tem, kakšna pomoč
in kje (javna, zasebna, dobrodelna pomoč, medsebojna pomoč ali samopomoč) jim
je na razpolago.
V procesu pomoči morajo biti seznanjeni z možnostmi in
omejitvami pričakovane pomoči, soglašati morajo z vsemi postopki in metodami
dela.
Uporabniku mora biti omogočena izbira strokovne delavke/delavca,
možnost premestitve v drug zavod na lastno željo ter možnost ugovora v zvezi s
potekom in z učinkovitostjo pomoči.
10. Dolžnost pomoči
Delavka/delavec v socialnem varstvu ne more odkloniti nudenja
iskane pomoči. V primeru, ko nadaljnje sodelovanje ne bi bilo v korist
uporabnika, ga lahko napoti k drugemu ustreznemu delavcu, vendar šele potem, ko
je poskrbela/poskrbel za nujno pomoč.
V nujnih primerih so delavke/delavci socialnega varstva
dolžni pomagati ali poiskati ustrezno pomoč tudi uporabnikom, ki niso
državljani Republike Slovenije.
11. Ohranjanje samostojnosti v naravnem življenjskem okolju
Delavke/delavci socialnega varstva podpirajo uporabnike
svojih storitev v njihovi želji, da bi ostali samostojni v domačem življenjskem
okolju, ki ga kljub zmanjšanim sposobnostim (zaradi staranja, bolezni ipd.) ne
želijo zapustiti.
Prizadevanja okolice, da bi pomoči potrebnega posameznika kot
“motečega“ izločili iz naravne življenjske sredine, ne smejo biti razlog za
njegovo namestitev v zavod. Uporabniku je potrebno ponuditi pomoč in
spremljanje na domu ter podpirati in razvijati socialne mreže medsebojne
pomoči.
12. Spoštovanje človekove enkratnosti in dostojanstva
V procesu nudenja pomoči in podpore uporabnikom
delavke/delavci socialnega varstva varujejo dostojanstvo, zasebnost, avtonomijo
in individualnost posameznika, upoštevajo njegovo kulturo in vrednote ter si
prizadevajo uporabljati njim razumljiv jezik in raven komuniciranja.
Delavke/delavci v socialnem varstvu razpolagajo z zelo
zaupnimi podatki o ljudeh in sodelujejo pri reševanju občutljivih življenjskih
situacij. Delavke/delavci so dolžni varovati vse zaupne in zaupane podatke kot
poklicno skrivnost. Spoštovanje celovitosti osebnosti in dostojanstva
posameznika v vseh postopkih izražajo tudi z:
-
možnostjo uporabnika, da lahko dobi na vpogled dokumentacijo o sebi ali
o svojcih, za katere je odgovoren, kot jo predpisuje zakon o varovanju osebnih
podatkov in ki je usklajena s področnimi zakonskimi predpisi;
-
dostojnim in spoštljivim naslavljanjem in ogovarjanjem uporabnikov;
-
spoštljivim govorjenjem tudi o odsotnih uporabnikih v posvetih s
sodelavci, na strokovnih timih, v drugih strokovnih stikih ter v odnosih z
javnostjo;
-
varovanjem človekove potrebe po zasebnosti in z upoštevanjem občutka
sramežljivosti v domačem in institucionalnem okolju;
-
doslednim varovanjem identitete posameznika pri vključevanju analize
primera za strokovne, študijske in raziskovalne namene.
13. Kriteriji komuniciranja z javnostmi
Delavke/delavci v socialnem varstvu varujejo posameznike in
družine pred neustreznim obravnavanjem, razgaljanjem in možnimi zlorabami v
medijih in javnosti. Informacije morajo ščititi zasebnost in koristi prizadetih
ter omogočiti nemoten potek pomoči.
14. Preprečevanje osebnega nadlegovanja in nasilja
Delavke/delavci socialnega varstva v vseh postopkih in
odnosih varujejo spolno, psihofizično in duhovno integriteto posameznic in
posameznikov.
V socialnih ustanovah si delavke/delavci socialnega varstva
prizadevajo, da bi preprečili in odkrili zlorabe uporabnikov s strani osebja,
samih uporabnikov in ljudi iz neposrednega lokalnega ali domačega okolja.
15. Uveljavljanje in varovanje zasebnosti v socialnih
ustanovah
Z namestitvijo v državno, zasebno ali dobrodelno ustanovo
nadomeščamo življenjsko okolje, ki ga nudi družina: človečnost, zasebnost,
toplino, varnost in domačnost.
Uporabnice/uporabniki v ustanovah prostovoljno soodločajo o
svojem vsakdanjem življenju in počutju (dnevni red, prehrana in čas obrokov,
svojsko preživljanje prostega časa in razvedrila, nedotakljivost zasebnega
kotička, omogočanje kulturnega, verskega in družabnega življenja...).
16. Odprtost ustanov
Ustanove se s svojimi programi in dejavnostjo odpirajo
okolju; svojcem, študentom in strokovnjakom za potrebe izobraževanja,
usposabljanja in raziskovanja, pa tudi prostovoljcem, različnim organizacijam
in javnosti. Pri tem je potrebno zagotavljati tajnost podatkov, varovanje
zasebnosti uporabnikov in svobodno voljo njihovega vključevanja v raziskovalne
in druge omenjene aktivnosti.
17. Zaupanje in varstvo podatkov
Pomoč v socialnem varstvu temelji na medsebojnem zaupanju, ki
je pomemben vir obojestranske moči. Uporabnik, ki čuti, da se delavka/delavec
kot človek in kot strokovnjak resnično zavzema zanj, bo lažje zbral moč za
rešitev težav. Delavka/delavec, ki ga zaupanje uporabnika dodatno motivira,
tega zaupanja ne sme zlorabiti s posredovanjem zaupnih podatkov drugim osebam.
Podatke varuje kot poklicno skrivnost.
V situaciji, ko delavka/delavec ve, da zaupanih podatkov ne
bo mogel obdržati le zase, je dolžan o tej omejitvi uporabnika takoj in povsem
nedvoumno opozoriti.
18. Dolžnost raziskovanja in izpopolnjevanja
Strokovne delavke in delavci ter sodelavke in sodelavci
sistematično razvijajo raziskovanje potreb uporabnikov ter delovne postopke in
metode dela v organizacijah, kjer izvajajo svojo dejavnost. Pri tem kritično
presojajo obstoječa in nova znanja ter metode in tehnike dela. Za njihov razvoj
mora biti omogočeno stalno izobraževanje in usposabljanje v okviru lastne
delovne organizacije, intervizijskih in supervizijskih skupin, Socialne
zbornice Slovenije, izobraževalnih ustanov in drugih organiziranih oblik.
19. Sodelovanje in medsebojna pomoč med delavkami/delavci
socialnega varstva
Delavke/delavci v socialnem varstvu izpopolnjujejo svoje
strokovno znanje ter razvijajo svojo osebnost in čut za sočloveka v stiski. Pri
tem se vključujejo v supervizijo in v druge oblike strokovne pomoči, ki jim
pomagajo krepiti strokovni in človeški pristop do uporabnikov.
Delavci in delavke različnih strok spoštujejo znanje in
izkušnje drugih, si medsebojno pomagajo ter usklajujejo svoje delo v dobrobit
uporabnikov.
Zora Tomič, prof. soc. l. r.
Predsednica
Socialne zbornice Slovenije